V postopku je bila stranki izdana pozitivna odločba (in sicer v postopku javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, kjer je bila stranka z odločbo, glede na zbrano število točk, uvrščena na prednostno listo upravičencev, vendar ji stanovanje ni bilo dodeljeno zaradi premajhnega števila točk).

Zoper to odločbo je stranka vložila pritožbo, ki ji je priložila ponarejeno listino (pri čemer je v besedilu javnega razpisa je izrecno določeno, da prosilec, ki poda neresnične podatke, ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem in se ne uvrsti na prednostno listo). Ali se lahko zaradi podaje neresničnih podatkov že v okviru pritožbenega postopka odpravi izpodbijano odločbo (torej da se stranke ne uvrsti na prednostno listo) ali se mora pritožba rešiti samo v okviru pritožbenih navedb, podajo neresničnih podatkov pa rešiti v okviru izrednih pravnih sredstev (npr. obnove postopka)?

Pritožba je redno, devolutivno in suspenzivno pravno sredstvo. Pritožbo lahko vloži po 229. členu ZUP legitmirana oseba. Rok za pritožbo po ZUP je 15 dni od vročitve odločbe (za več glej Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 245-248).

Upravni organ druge stopnje ima pri obravnavi pritožbe postopka po 246. členu ZUP ima naslednje možnosti:

*če pritožba ni dovoljena, je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, organ druge stopnje zavrže pritožbo,
*pritožbo lahko zavrne kot neutemeljeno,
*če je pritožba utemeljena, odločbo po 251. členu ZUPv celoti ali deloma odpravi, po 252. členu ZUP odpravi ali drugače odloči o zadevi,
*če so podani razlogi za ničnost odločbe po 279. členu ZUP, jo izreče za nično.

Organ o tem odloči pri presoji, ali so podane kršitve procesnega ali materialnega zakona oz. nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter skladno z zakonsko ureditvijo navedenih pooblastil (248.do 253. člen ZUP). Pri tem ni vezan na postavljeni pritožbeni predlog stranke, kar pomeni, da stranka sicer lahko predlaga, da organ druge stopnje odločbo prve stopnje spremeni, vendar pa organ na ta predlog ni vezan, temveč jo zgolj odpravi, če so podani ustrezni zakonski pogoji oziroma obratno (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentar k 246. členu, str. 597).

Prvi odstavek 247. člena ZUP določa, da je organ v pritožbenem postopku vezan na pritožbo glede obsega izpodbijanja upravne odločbe prve stopnje, ter tako organ druge stopnje preizkusi odločbo le v delu, ki ga pritožnik izpodbija, saj drugi deli izreka odločbe, ki jih stranka ne izpodbija postanejo dokončni in pravnomočni. Stranka se lahko pritoži samo glede na zakonitosti izreka odločbe ali njenega posameznega dela, ne more pa s pritožbo izpodbijati drugih sestavnih delov določbe, ki nimajo pravnega učinka. Če je stranka z izrekom odločbe nezadovoljna, ne strinja se pa z razlogi za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe, pritožbe ne more vložiti, saj obrazložitev upravne odločbe ne posega v njene pravice ali pravne koristi, ter je zato treba tako pritožbo zavreči. Prvi odstavek 248. člena ZUP ureja zavrnitev po vsebini neutemeljene pritožbe. Pritožba se tako zavrne, če organ druge stopnje ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena (prav tam, komentar k 247. in 248. členu, str. 599-604).

V skladu s prvim odstavkom 253. člena ZUP pa lahko organ druge stopnje pri reševanju pritožbe s svojo odločitvijo poseže tudi v tiste dele odločbe prve stopnje, ki jih stranka s pritožbo ne izpodbija, torej prek obsega iz prvega odstavka 247. člena ZUP, če se zadeva reši v korist pritožnika in če se s tem ne posega v pravice koga drugega (refromatio in melius). Za tako odločitev pa morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji (prav tam, str. 616-617):

*da je organ prve stopnje napačno odločil v zadevi (tudi) v tistem delu izreka odločbe, ki ga pritožnik ne izpodbija s pritožbo,
*da se odloča v mejah zahtevka, ki ga je stranka postavila v postopku na prvi stopnji, tako da organ strani ne more podelit več ali česa drugega, od tistega, kar je zahtevala pred prvostopenjskim organom,
*da se reši zadeva v korist pritožnika, pri čemer ta korist ne sme biti samo domnevana, temveč tudi resnična korist, tako da mora v dvomu o tem povprašati samega pritožnika in mu dati možnost, da se o tem izjavi,
*da se s tem ne posega v pravico koga drugega, torej v pravico stranke, ali stranskega udeleženca z nasprotnim interesom.

Po ZUP načeloma velja prepoved spremembe odločbe v pritožbenem postopku v škodo pritožnika (reformatio in peius), vendar prepoved ne velja v neomejenem obsegu. Iz drugega odstavka 253. člena ZUP izhaja, da lahko organ druge stopnje spremeni odločbo v škodo pritožnika tudi v delih, ki jih pritožnik ne izpodbija s pritožbo, prek meja preizkusa iz 247. člena ZUP, a samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278., 279. členu ZUP, torej iz razlogov, zaradi katerih je možno uporabiti izredna pravna sredstva (prav tam, str. 616-617, glej tudi VSRS Sklep X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018):

*odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici (274. člen ZUP),
*izredne razveljavitve odločbe (278. člen ZUP),
*ničnosti odločbe (279. člen ZUP).

Prepoved spremembe v škodo pritožnika je v sodnih postopkih praviloma absolutna, medtem ko je v upravnih postopkih, v katerih mora organ varovati tudi javno korist, zaradi varstva javne koristi mogoče spremeniti odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar le iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 253.člena ZUP (glej VSRS sodba VIII Ips 78/2014 z dne 1. 9. 2014).

Pritožba se običajno torej rešuje v okviru navedb in v korist pritožnika, organ pa lahko spremeni odločbo tudi v škodo pritožnika, če so izpolnjeni pogoji iz 253. člena ZUP. To pomeni, da se pritožba ne rešuje zgolj v okviru pritožbenih navedb, ampak se preverijo tudi druge okoliščine, ki lahko vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ta določba omogoča odstop od načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika.

Glede na določbe 253. člena ZUP in besedila javnega razpisa ki se glasi »Če se v postopku ugotovi, da je prosilec podal neresnične podatke, ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem in se ne uvrsti na prednostno listo«, lahko organ že v okviru pritožbenega postopka odpravi izpodbijano odločbo in prosilko umakne s prednostne liste, če se ugotovi, da so podatki/listine ponarejeni«.

Tako lahko organ druge stopnje že v okviru pritožbenega postopka spremeni odločbo prve stopnje v pritožnikovo škodo in v danem primeru posledično prosilko umakne s prednostne liste. Zaradi postopkov, ki jih določa 253. člen ZUP, se ne uporabi izrednih pravnih sredstev, saj se lahko spremeni odločba prve stopnje že v rednem pritožbenem postopku zaradi nepravilnosti, in sicer nedovoljenega ravnanja stranke, ki je v postopku dodelitve neprofitnega stanovanja ponaredila listino z namenom pridobitve večjega številka točk. Zaradi spoštovanja procesnih pravic prosilke je potrebno, da drugostopenjski organ svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži.

Poleg preizkusa odločbe preko pritožbenih navedb in spremembe odločbe v škodo stranke je drugostopenjski organ dolžan podati prijavo za kaznivo dejanje ponarejanja listin v skladu z 251. členom Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. I. RS, št. 50/12 in nasl.). Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Za omenjeno kaznivo dejanje je na podlagi prvega odstavka 251. člena KZ-1 predpisana zaporna kazen do dveh let (glej VSRS Sodba I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019). Čer ima listina, ki jo je priložila stranka, značaj javne listine, gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, po katerem je predpisana strožja kazen, in sicer zapor do treh let.