V kolikšnem času mora organ odločiti o zadevi in kako je v tem primeru s fikcijo negativne odločbe?

Kako in v kolikšnem času odloči organ v primeru stavke, npr. upravne enote pri izdaji gradbenega dovoljenja?

V upravnem postopku ločimo dve možnosti ugotovitvenega postopka, in sicer poseben ugotovitveni in skrajšani ugotovitveni postopek. Medtem, ko prvi velja za pravilo, se skrajšani ugotovitveni postopek vodi takrat, ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ko se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, in ko je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se le posredno dokazujejo, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi (144. člen ZUP). Ena izmed pomembnih razlik med posebnim ugotovitvenim postopkom in skrajšanim ugotovitvenim postopkom je tudi rok za odločitev o zadevi. V skladu z ZUP je treba v posebnem ugotovitvenem postopku odločiti o zadevi in vročiti odločbo v roku dveh mesecev od začetka postopka, sicer nastopi molk organa, v skrajšanem ugotovitvenem postopku pa najkasneje do enega meseca od začetka postopka (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 185 in nasl.).

Redno pravno sredstvo je pritožba, ki ni možna zgolj po petnajstih dneh od vročitve odločbe, temveč tudi če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku; takrat ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (222. člen ZUP). Pritožba ščiti zakonitost, varuje pravice strank in stremi h koherentnosti upravnega sistema (več prav tam, str. 245 in nasl.).

Posamezna vprašanja upravnega postopka so lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno (3. člen ZUP). To pomeni, da v kolikor gre za upravno zadevo, se ZUP, glede na to da je predmet upravnega postopka odločanje v konkretnem in posamičnem upravnem razmerju, uporablja v posebnih upravnih postopkih podrejeno in dopolnilno (prav tam, str. 19 in nasl., glej npr. tudi sklep UPRS I U 1954/2010 z dne 17. 11. 2011). Zakonodajalec mora v vsakem primeru presoditi, ali je na posameznem upravnem področju (npr. gradbenih zadevah) treba predpisati posebna pravila odločanja, ki so temu področju posebej prilagojena (več o tem v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 1. knjiga, 2022, str. 76 in str. 77).

Izdajo gradbenega dovoljenja ureja posebni zakon, tj. Gradbeni zakon (GZ–1, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.). Rok za izdajo odločbe o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja je dva meseca od vložitve popolne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, razen če je potrebno usklajevanje z mnenjedajalci ali nadomeščanje mnenja v skladu s 47. členom GZ–1, ko pa je rok za izdajo odločbe po 57. členu GZ-1 tri mesece od vložitve popolne zahteve. Ko rok za odločitev preteče in organ, v tem primeru upravna enota, ni sprejel odločitve, nastopi fikcija negativne odločbe. Zoper odločbo, ki jo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izda upravna enota, je dovoljena pritožba v osmih dneh od njene vročitve (58. člen GZ-1), vendar se v primeru molka organa ta rok ne uporablja, temveč je moč pritožbo vložiti kadarkoli v času trajanja zamude.

Na splošno se predpisani roki neredko tudi ne upoštevajo (o upravni statistiki v tem delu glej to stran), za kar obstaja vrsta razlogov, npr. premalo kadrov, manko komunikacije med udeleženci v postopku, spreminjanje izjav volje legitimiranih oseb in posledični zapleti. Zato se strankam priporoča, da ob tem, da vložijo formalno popolne vloge in da za svoje navedbe že v zahtevku za uvedbo postopka predlagajo ali predložijo dokaze, ter da vložijo zahteve, sploh če neko dovoljenje potrebujejo v določenem času zaradi osebnih življenjskih okoliščin, čim prej oz. prej, kot traja predpisan rok za odločitev.

V primeru, da zaposleni npr. na upravni enoti stavkajo, morajo stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, stavko organizirati in voditi na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki, kot določa 5. člen Zakona o stavki (ZStk, Ur. l. RS, št. 23/91). V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZStk o stavki med bistvene naloge za uresničevanje delovanja upravnih enot v času stavke, ki sodijo pod Ministrstvo za naravne vire in prostor, spadata le izdaja gradbenih dovoljenj v postopkih, ki so že v teku in v katerih je predložitev gradbenega dovoljenja do določenega roka pogoj za pridobitev finančnih sredstev iz državnih in evropskih skladov ter izdaja uporabnih dovoljenj (glej ta dokument z dne 6. 6. 2024, Ministrstvo za javno upravo, 2024; op. 24. 6. 2024 je bil seznam na iniviativo GZS in različnih gradbenih podjetij posodobljen z vključtvijo GD med bistvene naloge, kar je pomenilo, da je od okoli 270 zadev v pristojnosti UE kar prek 230 teh, ki so bistvene tudi v času stavke...). Za sistemsko ureditev tako stavkovnih zahtev kot nalog, ki se med stavko (ne) izvajajo, pa nosijo politično odgovornost zlasti vlada in posamezni pristojni ministri.

Če neka zadeva ne sodi med nujne naloge med stavko organa, pa ni podlage, da bi se šteli postopki v tem primeru za prekinjene z učinkom mirovanja rokov (glej 153. člen ZUP). Zato imajo stranke le eno pravno možnost, tj. da v primeru zamud vložijo pritožbo zaradi molka organa.