Stranka je v upravnem postopku prodaje nepremičnine/kmetijskega zemljišča dala notarju pooblastilo za zastopanje.
Ali je dolžan tisti, ki stranko zastopa, pooblastilo pred podajo vloge za odobritev pravnega posla, tudi overiti? Obstaja pravna možnost, da bo imela stranka težave, če se je to spregledalo in pooblastilo nima pečata, le podpis stranke?

Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik se lahko v upravnem postopku odloči, da bo določila pooblaščenca, ki jo bo zastopal v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave, določa prvi odstavek 53. člena ZUP. Pri tem je treba upoštevati, da imajo dejanja, ki jih v postopku opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka.

Pooblastitev je enostranski pravni posel, s katerim ena oseba pooblasti drugo osebo, da v imenu in na račun zastopanega opravlja procesna dejanja, nastalo upravičenje pa se imenuje pooblastilo. Na podlagi pooblastila je pooblaščenec zgolj upravičen, ne pa zavezan zastopati stranko (Kovač, Kerševan in drugi, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2022, str. 386).

Ob določitvi oziroma imenovanju pooblaščenca se sestavi pooblastilo 55. člena ZUP, ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik. Pooblastilo mora vsebovati vse sestavine, iz katerih je jasno razvidna volja stranke, da pooblašča določenega pooblaščenca za določeno dejanje, čas, zadevo in podobno (več v Jerovšek in Kovač, 2010, Upravni postopek in upravni spor, str. 74-76). Pooblastilo mora torej vsebovati predvsem podatke o tem: kdo pooblašča, kdo je pooblastitelj, obseg pooblastila ter podpis pooblastitelja (več v primeru).

Tretji odstavek 55. člena ZUP pa glede pristnosti pooblastila navaja naslednje: »Če organ dvomi v pristnost pisnega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj stranka ali priči pred organom ali notarjem potrdijo pisno pooblastilo«. To pomeni, da pooblastila ni treba overiti, overitev se zahteva le v primeru dvoma v pristnost pooblastila. Takrat organ pooblaščenca ali stranko pozove, da predloži overjeno pooblastilo (to je lahko overjeno pred upravno enoto ali notarjem) oziroma da stranka da pooblastilo ustno na zapisnik pri organu (56. člen ZUP).

ZUP določa, da je pooblaščenec lahko vsaka procesno sposobna polnoletna fizična oseba; odvetnik ali odvetniška družba; strokovna organizacija, ki opravlja registrirane dejavnosti ali naloge, ki so v neposredni zvezi z upravno zadevo kot predmetom določenega postopka (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). Pooblastilo je lahko »pisno ali dano na zapisnik pri organu, ni pa potrebno, da bi bilo overjeno, razen če področni predpis določa drugače. Lahko je splošno za ves postopek ali pa posebno za določena dejanja v postopku oziroma omejeno kako drugače.

Ne glede na to, da so lahko v vlogi pooblaščenca različne osebe, ZUP loči obseg pooblastila glede na to, ali je stranka pooblastila odvetnika ali laičnega zastopnika (npr. mehanika) (Kovač in Jerovšek, prav tam, str. 113). To pomeni, da če je pooblastilo splošno in dano »neodvetniku«, lahko tak pooblaščenec stranko zastopa oziroma opravlja vsa dejanja v postopku, ne sme pa (razen če bi ga stranka izrecno pooblastila) umakniti zahtevka, se poravnati, prenesti pooblastilo na drugega pooblaščenca ali vlagati izredna pravna sredstva, kakor določa četrti odstavek 59. člena ZUP. Ker v teh primerih gre za dejanja, ki lahko močno vplivajo na pravni položaj stranke, je s strani pooblastitelja potrebno posebno pooblastilo, razen če je pooblaščenec odvetnik ali odvetniška družba. V tem primeru lahko s splošnim pooblastilom pooblaščenec opravlja vsa dejanja z izjemo vlaganja izrednih pravnih sredstev za kar tudi odvetnik potrebuje posebno pooblastilo.