Glavni inšpektorji so po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) uradniki na položaju in nimajo statusa političnega funkcionarja (kot npr. minister). Položaj je uradniško delovno mesto, na katerem se izvajajo pooblastila za vodenje, usklajevanje in organizacijo dela znotraj organa (več o tem v Korpič Horvat idr. (ur.), ZJU s komentarjem, 2022, str. 437). Za razliko od ostalih uradniških delovnih mest ZJU ureja za uradnike na položaju drugače način zasedbe delovnega mesta, ki se mora začeti v skladu s 122. členom Ustave RS in po 60. členu ZJU z javnim natečajem, da bi tako pomembno mesto za javni interes zasedel najboljši ali vsaj primeren kandidat tudi po oceni posebne natečajne komisije, ne le predstojnika, ki glavnega inšpektorja imenuje, tj. praviloma minister, v katerega resor sodi določen inšpektorat. ZJU nadalje določa imenovanje in prenehanja delovnega razmerja ter omejeno trajanje tega položaja na pet let. Položaji se pridobijo z odločbo o imenovanju, prenehajo pa z odločbo o razrešitvi.

Poleg pogojev za pridobitev naziva uradnika pa morajo uradniki na položaju, zaradi narave njihovega vodstvenega delovnega mesta, dopolnilno izpolnjevati dodatne pogoje, kot so npr. znanje upravnega vodenja in upravljanja kadrovskih virov, vendar pa so le ti stvar presoje in se razlikujejo glede na naravo delovnega mesta, čeprav skupne elemente določajo Standardi strokovne usposobljenosti Uradniškega sveta (dostopno na: https://www.gov.si/zbirke/delovna-telesa/uradniski-svet/). Da bi se izognili primerom, v katerih odličen uradnik zaradi neizpolnjevanja pogoja teh dodatnih znanj ne more biti imenovan na položaj, je treba uradnikom nuditi predhodno pridobivanje teh funkcionalnih znanj (prav tam, str. 436). Če kandidat za imenovanje na položaj omenjenih funkcionalnih znanj še ne izpolnjuje, mu 81. člen ZJU v tretjem odstavku dopušča, da le ta izpolni v 15 mesecih od dneva imenovanja na položaj.

ZJU v 79. členu določa pogoje za uradniška delovna mesta, med drugim pogoje glede zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj, funkcionalnih in specialnih znanj ter posebnih sposobnosti. Organizacija položajev znotraj določenega organa je določena v aktih o notranji sistemizaciji delovnih mest tega organa. Ti akti morajo biti usklajeni s predpisi vlade, kot je na primer Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave (Ur. l. RS, št. 58/03); več o tem v Korpič Horvat idr., prav tam, str. 433). Vsak inšpektorat ima torej določeno avtonomijo pri organizaciji svoje notranje strukture, vendar mora biti ta v skladu z višjimi predpisi. To zagotavlja enotnost in skladnost znotraj celotne javne uprave, hkrati pa omogoča prilagoditev specifičnim potrebam in nalogam posameznega inšpektorata.

Pogoje in pooblastila inšpektorjev določajo nadalje tudi 28. člen ZUP in Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07) ter posebni predpisi, vezani na določeno upravno področje. ZIN za inšpektorje, glavnega in ostale, v 13. členu navaja, da se podrejeno glede na specialne zakone in zlasti v kombinaciji z ZJU (posebej za uradnike na položaju, kar se tiče glavnega inšpektorja) upošteva naslednje pogoje: opravljena specializacija po visokošolski izobrazbi (prejšnja), visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) ali magistrska izobrazba, poseben strokovni izpit za inšpektorja (glej Pravilnik o strokovnem izpitu za inšpektorja, Ur. l. RS, št. 41/15 in nasl.) in izkaz potrebnih delovnih izkušenj po Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Na splošno za inšpektorje veljajo strožji pogoji kot za druge uradne osebe po ZUP, ki vodijo neinšpekcijske upravne postopke, ker imajo inšpektorji že po zakonu pooblastilo za odločanje v oficialnih postopkih. Pogoji so torej praviloma določeni sorazmerno z močjo pooblastil v razmerju do strank.

Glavni inšpektor ima poleg pooblastil, ki jih ZIN določa za vse inšpektorje, dolžnost izvajati tudi naloge, ki jih ima vsak predstojnik organa v sestavi. To so: vodenje in predstavljanje organa (inšpektorata), organiziranje in koordiniranje dela ter v okviru pooblastil odgovarjati za zakonitost, kakovost in učinkovitost inšpektorjev, izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca ter poročanje resornemu ministru.

Posamezni specialni zakoni lahko določajo tudi specialne pogoje za opravljanje dela tako področnega inšpektorja kot glavnega inšpektorja za določeni inšpektorat oziroma področje. ZIN le z minimalnimi standardi ureja enotno delovanje vseh inšpekcij, ne glede na njihovo področje delovanja (več o v Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2016, str. 55 in nasl.), zato je treba za podrobnejše področje dela preučiti tudi specialne zakone na iskanem področju. To so npr. Zakon o šolski inšpekciji (ZSolI, Ur. l. RS, št. 114/05), Zakon o inšpekciji dela ) (ZID-1, Ur. l. RS, št. 19/14 in nasl.), Zakon o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI, Ur. l. RS, št. 99/99 in nasl.), Gradebeni zakon (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.). ZSolI npr. v 4. členu določa, da je inšpektor lahko, kdor ima najmanj visoko izobrazbo in sedem let delovnih izkušenj na pedagoškem, svetovalnem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju vzgoje in izobraževanja ter opravljen strokovni izpit za inšpektorja, kot glavni inšpektor po 3. členu pa je lahko imenovan, kdor ima najmanj visoko izobrazbo in deset let pedagoških delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju. Inšpektor za šport mora imeti izobrazbo druge stopnje ali enakovredno izobrazbo ter pet let delovnih izkušenj na pedagoškem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju športa, poleg tega pa mora opraviti tudi strokovni izpit za inšpektorja.

Pogoje za glavnega inšpektorja kot tudi druge inšpektorje tako določajo splošni (ZJU, ZIN, ZUP) in specialni predpisi, ki določajo vsebino in način delovanja oziroma organizacijo posameznih inšpekcij. Za določen primer je zato treba upoštevati kombinirano vse relevantne zakonske in podzakonske predpise, pa tudi sistemizacijo delovnih mest, kjer je za posamezno delovno mesto razvidno, katere splošne in posebne pogoje mora izpolnjevati posamezen zaposleni, da zasede določeno delovno mesto.