Upravni postopek se začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa. Začetek postopka lahko določi zakon ali na zakonu temelječ predpis, s tem da opredeli dejanske okoliščine kdaj je treba začeti postopek. Postopek pa se lahko začne tudi na podlagi presoje uradne osebe pristojnega organa, da je začetek postopka, glede na znano dejansko stanje, potreben zaradi zavarovanja javnega interesa (gl. 126. člen ZUP). Začetek postopka na temelju zakona ali presoje uradne osebe je pogojen z nujnostjo ugotovitve dejanskega stanja v smislu, ali določeno ravnanje osebe lahko ogroža javni interes.

Javni interes, kot temelj in pogoj za začetek postopka po uradni dolžnosti, določa materialni predpis, s katerim se na nekam upravnem področju, določi dolžno ravnanje. Šteje se, da je ravnanje skladno z javnim interesom, če je v skladu s predpisanimi pravili. In obratno. Materialni predpis določi tudi pristojni organ, ki nadzira njegovo izvrševanje, in posledice v primeru odklonov od normativno določenega. Pristojni upravni organ ali organ samoupravne lokalne skupnosti v takem primeru (praviloma) vodi upravni postopek, v katerem ugotavlja dejansko stanje in presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o naložitvi obveznosti ali prepovedi, s katero se vzpostavi zakonito stanje. Če je neko odklonsko ravnanje določeno kot prekršek, ker z upravnimi ukrepi po naravi stvari ni mogoče vzpostaviti zakonitega stanja, ker je dejanje zaključeno, se o tem vodi prekrškovni postopek.

Povod za začetek postopka po uradni dolžnosti so lahko pobude drugih oseb ali drugih organov ali pa lastne ugotovitve organa.

Če ne gre za normativno določene okoliščine, na temelju katerih organ mora začeti postopek po uradni dolžnosti (gl. zg.), organ presodi, ali je zaradi znanega dejanskega stanja treba začeti postopek ugotavljanja dolžnega ravnanja zavezane osebe. Če okoliščine kažejo na to, da je ravnanje skladno z zakonom in drugimi predpisi, se postopek ne začne. Gre za primere, ko je pobuda za začetek očitno neutemeljena ali ko organ, na podlagi že znanega dejanskega stanja presodi, da javni interes ni ogrožen, ker je ravnanje osebe normativno skladno. V takih primerih obvesti pobudnika, da ni razlogov za uvedbo postopka (prim. 17. člen UUP, v inšpekcijskih postopkih 24. člen ZIN), pri čemer odločitve ni dolžan podrobneje pojasnjevati.

Ob normativno določenem ravnanju oseb, ki se nadzirajo v upravnem postopku, organ, ki izvaja nadzor, na temelju »večje ali manjše kršitve« ne more presojati, ali bo nadzor izvedel, saj bi prevzel zakonodajalčevo vlogo. Pristojnost spremljanja in ukrepanja po materialnem predpisu mu nalaga, da v okoliščinah, ki kažejo na odklone od dolžnega ravnanja, te preuči in po potrebi ukrepa v skladu z zakonom. Samovoljno ravnanje, ki bi temeljilo na presoji, da gre za t. i. »manjšo« kršitev, pomeni opustitev dolžnega ravnanja glede na veljavni zakon ali na njem temelječ predpis. Normativno zaščiten javni interes določi zakon ali drug predpis, zato uradna oseba ne more presojati, ali je zaščita potrebna. Težo kršitve predpisa in s tem morebitno prednostno obravnavo določenih primerov bi moral določiti predpis. Vendar so taki primeri redki, zato nekateri organi merila določajo sami (in jih tudi javno objavijo na javno dostopnih mestih in na spletu). V merilih se opredelijo primeri, ko je javni interes in s tem povezana dolžnost ukrepanja, bolj ali manj prizadeta (več v Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2016):

Na tak način se znotraj organa lahko določijo prednostni kriteriji za način obravnave določenih situacij (ang. risk-based supervision). Seveda se s takšnimi (internimi) usmeritvami pobude (razlogi) za začetek postopka lahko razvrstijo po vrstnem redu, ne more pa se uvedba postopka izključiti, saj bi bilo to v direktnem nasprotju s predpisom, ki opredeljuje javni interes.