Kdaj se lahko vloži tožbo v upravnem sporu? Ali se lahko vloži tožbo, če predhodno dovoljena pritožba ni izčrpana ali pa se stranka pritožbi odpove? Kdaj v tem primeru nastopita dokončnost in pravnomočnost?

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Zakon (2. člen ZUS-1) kot upravni akt opredeli upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1). Torej omenjeni akt je vsebinska odločitev, s katero je postopek končan. Upravni spor pa ni dopusten, če ne gre za upravni akt oz. če je za določeno zadevo zagotovljeno drugo sodno varstvo. To so odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, ter akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti ter so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil oz. aktov vladanja (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 294 in nasl.).

Torej v upravnem sporu se lahko izpodbijajo upravni akti, s katerimi je bil na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev postopek odločanja o zadevi končan (glej sklep UPRS I U 287/2010 z dne 17. 5. 2011 ali sklep VSRS I Up 270/2023 z dne 11. 4. 2024). To pomeni, da če je bila prvostopenjska odločba z upravno odločbo drugostopenjskega organa odpravljena in upravna zadeva vrnjena v novo odločanje prvostopenjskemu organu ali drugemu organu, zoper to odločbo tako ni dopusten upravni spor, ker postopek o zadevi še ni končan. Upravni spor je mogoče začeti samo zoper dokončen akt. Upravni spor ni dopusten tudi, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (glej sklep UPRS I U 1375/2013 z dne 17. 5. 2014 in sklep UPRS I U 132/2010 z dne 15. 6. 2010). Opustitev oziroma zamudo pravne možnosti vložitve pritožbe zakon sankcionira z izgubo pravice do upravnega spora, razen če bi tožnik navedel razloge, ki bi neizpodbitno dokazali, da mu je bila onemogočena vložitev pritožbe ali vrnitev v prejšnje stanje (prav tam, str. 295). Ti razlogi se pa nanašajo, če stranka iz opravičenih vzrokov zamudi rok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje, in če stranka ni pravočasno izročila vloge, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje tudi tedaj, če je iz nevednosti ali zaradi očitne pomote vlogo pravočasno poslala po pošti, ali pa jo neposredno izročila nepristojnemu organu, ter če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle prejel vsaj v treh dneh po izteku roka in bi stranka s tem izgubila kakšno pravico (103. člen ZUP).

Vrnitev v prejšnje stanje je dopustno zgolj na predlog stranke. Pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je potrebno upoštevati tudi potrebo po učinkovitosti upravnega postopka in varstvu javnega interesa. To pomeni, da kadar v upravnem postopku nastopa več strank z nasprotnimi interesi, je treba upoštevati tudi položaj morebitne nasprotne stranke in njeno pravico do učinkovitega in nemotenega poteka postopka. Zato je potrebno možnost vrnitve v prejšnje stanje omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesna dejanja (več o tem v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2. knjiga, 2022, str. 636 ). Pri utemeljitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni bistveno, ali gre za predpisani procesni rok (npr. rok za vložitev pritožbe), ali za procesni rok, ki ga določi uradna oseba (npr. rok za dopolnitev vloge). To razlikovanje je pomembno le z vidika, ali je stranki mogoče očitati, da bi že pred zamudo s predlogom dosegla podaljšanje roka in s tem preprečila nastanek zamude. Podaljšljivi so namreč le procesni roki, ki jih določi organ, ne pa predpisani procesni roki, razen če predpis določa, da ga je mogoče podaljšati (prav tam, str. 638).

Če se stranka pravici do pritožbe odpove (glej tudi sklep VSRS VIII Ips 137/2003 z dne 3. 2. 2004) nastopi dokončnost, saj odpoved pravici do pritožbe vodi tako v dokončnost kot izvršljivost in tudi pravnomočnost odločbe, saj je po ZUS-1 izčrpanost pritožbe, če je dovoljena, pogoj za sodno varstvo (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 231 in nasl.). Dokončnost nastopi tudi, ko je pritožba zavržena, ker je vložena, čeprav ni dovoljena, ali je prepozno vložena izven pritožbenega roka ali po zakonu ni bila dovoljena. Če je zavrženje posledica neizpolnjenih procesnih predpostavk, ima po nekaterih stališčih stranka pravico, da se ji potrdi nastop dokončnosti na dan, kot če pritožba ni bila vložena.