Upravni organ je od stranskega udeleženca prejel na skrivaj posnet glasovni zapis, v katerem glavna stranka priznava določeno ravnanje. Ali lahko upravni organ uporabi prejeti glasovni zapis kot dokaz v postopku oziroma ali je v upravnih postopkih dovoljena uporaba dokazov, pridobljenih na (verjetno) nezakonit način?

V upravnem postopku veljajo, zaradi njegovega pomena za primarno zaščito javne koristi, določena posebna načela in pravila, po katerih se upravni postopek bistveno razlikuje od npr. kazenskega postopka. V slednjem tako poznamo med drugim pojem nedovoljenih dokazov oz. njihove izločitve z vidika zakonite obrambe stranke v postopku. Navedeni koncepti pa niso na enak način uveljavljeni v upravnem razmerju. Različen pomen materialne resnice v različnih pravnih vejah, je ob prepletanju različnih postopkov v istih okoliščinah neredko velik praktični problem z ustavnim pomenom, saj recimo v kaznovalnem pravu velja tudi privilegij zoper samoobtožbo, po (slovenskem in drugih) ZUP pa celo neposredno dolžnost stranke govoriti resnico (11. člen ZUP; več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 63 in povezane).

Toda tudi v upravnih zadevah je treba upoštevati, da omenjeno pravno načelo stranko ne zavezuje, da aktivno daje izjave v svoje breme, saj je dolžnost govoriti resnico treba obravnavati v smislu, dajanja prostovoljnih pisnih in ustnih izjav (prim. 140. člen ZUP), pri čemer organ stranke ne more prisiliti, da daje izjavo. Pravico do izjave je po ZUP treba obravnavati primarno kot pravico do obrambe. Omenjeno pravilo je lastno ZUP, vendar ga nekaterih zakoni dopolnjujejo, na primer Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki nasprotno stranki nalaga, da na zahtevo inšpektorja daje izjave (drugi odstavek 29. člena ZIN); toda tudi v takih primerih je treba razlikovati med dolžnostjo sodelovanja pri ugotavljanju materialne resnice in pravico do obrambe (glej 8. člen ZUP in 9. člen ZUP, o razlikah več v Kovač in Kerševan (ur.), 2020, 1. knjiga, glej komentar k 9. členu ZUP).

Načelo materialne resnice veže organ tudi mimo in proti volji stranke, tako glede pravnosti podstati odločanja v razmerju do oblasti kot dokazovanja v smislu procesa znanstvene raziskave (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 99 in nasl.). V načelu zato nedovoljenih dokazov v upravnem postopku sam ZUP ne obravnava, pač pa se glede na načeli materialne resnice in proste presoje dokazov uporabi za izkaz relevantnega dejanskega stanu za odločitev vsa resnična dejstva oziroma dokazila. Uradna oseba mora, upoštevaje načelo proste presoje dokazov, narediti vse, da ugotovi dejansko stanje v neki zadevi, a ob tem dokaze tudi kritično presojati in medsebojno vrednotiti - izvedba dokazov mora biti namreč usmerjena izključno v ugotavljanje pravno relevantnih dejstev za priznanje pravice ali naložitev obveznosti, ki jih določa materialni predpis, v katerem je opredeljena takšna pravica ali obveznost. Z izvedbo dokazov mora biti dejansko stanje ugotovljeno z najvišjo stopnjo prepričanja, ko ne obstaja več noben dvom v resničnost stanja stvari (gotovost). Z nižjo stopnjo prepričanja v resničnost, ko se sicer poraja dvom v dejansko stanje stvari (verjetnost), vendar so dokazi, ki govorijo v prid nekega dejstva močnejši kot tisti, ki govorijo nasproti tem, se odloča le izjemoma, če tako določi področni prepis ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki terjajo takojšnje varovanje npr. zdravja, življenja, premoženja večje vrednosti ipd.

Vseeno pa je treba v upravnem postopku oz. zaradi nadrejenosti oblasti napram stranki upoštevati ustavna jamstva, zlasti t. i. pravice obrambe, oziroma načela in pravila mednarodnih aktov o poštenem postopku (gl. zlasti Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, 6. člen). Zato je treba pri izvajanju dokazovanja v upravnih zadevah slediti ustavnim garancijam, da so pridobljeni dokazi zakoniti (glej npr. odločbo USRS U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 o varstvu prostorske zasebnosti po Ustavi RS).

Na skrivaj posnetega tonskega zapisa v nasprotju z ustavnimi garancijami, tj. brez soglasja osebe, ki je bila snemana, torej ne bi mogli šteti za zakonito pridobljen dokaz in ga uporabiti kot dokaz v postopku, ki bi vplival na končno odločitev organa. Vseeno bi lahko organ v skladu s temeljnim načelom materialne resnice izvedel dokaz, s katerimi bi razčistil pravnorlevantna dejstva, na katera nakazujejo nezakonito pridobljeni dokazi. Dokazovanje namreč v širšem pomenu besede pomeni dejavnost, ki obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov, v ožjem pomenu besede pa uporabo dokaza zaradi ugotovitve določenega dejstva. Predmet dokazovanja v upravnem postopku so tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih izda organ odločbo v upravni zadevi, namen in cilj dokazovanja pa je prepričati uradno osebo pristojnega organa o resničnosti teh dejstev in okoliščin (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 334).

Nazadnje gre v zvezi z navedenim primerom še izpostaviti tudi možnost uporabe izrednih pravnih sredstev, ko bi nezakonito pridobljen dokaz vendarle vplival na izdajo posamičnega upravnega akta. V skladu z drugo in peto točko 260 člena ZUP se namreč postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu in/ali če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. Na podlagi pete točke 279. člena ZUP, pa se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. Pravne posledice ničnosti pa učinkujejo ex tunc.