Izrek že pravnomočne odločbe ni v skladu z dejanskim stanjem (npr. v uporabnem dovoljenju so navedene številke parcel, ki ne obstajajo več, zaradi spremembe parcelacije v času gradnje). Podatke o dejanskem stanju je stranka sicer pravilno navedla v vlogi. S katerim pravnim sredstvom se lahko odpravi neskladnost med izrekom odločbe in dejanskim stanjem?

V danem primeru je prišlo do neskladnosti med dejanskim stanjem in zapisom v pravnomočni odločbi kot napaka organa, ta pa ugotovljena šele po pravnomočnosti.

Odločba postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred upravnim sodiščem ali v drugem sodnem postopku, stranka pa je z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). V pravnomočno odločbo se lahko posega le z zakonsko določenimi izrednimi pravnimi sredstvi, kot to določa 158. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.). Pravnomočno odločbo je tako mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot to določa ZUP ali poseben zakon (četrti odstavek 225. člena ZUP; glej tudi Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 233). Smisel pravnomočnosti je v pravni varnosti, tako da ima po pravnomočnosti zaupanje v izdane odločbe celo prednost pred pravno pravilnostjo (zakonitostjo). Prek pravnomočnosti se posebej zavezuje organe, da primarno ustrezno vodijo postopke še pred in ob izdaji odločbe, nekatere napake pa lahko sanirajo tudi po izdaji, medtem ko za posege po dokončnosti in pravnomočnosti veljajo zelo restriktivne ustavne in zakonske meje.

Vsebinski poseg v odločbe je treba sicer ločiti od formalnega. Po 223. členu ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popravljati napake v odločbah ali sklepih, vendar lahko popravlja le formalne in ne vsebinskih napak (prav tam, str. 229). V tem primeru napak v odločbi ni mogoče popraviti skladno z 223. členom ZUP, saj gre za vsebinsko napako, ki se lahko odpravlja le z izrednimi pravnimi sredstvi (glej tudi VSRS sklep št. I Up 182/2019 z dne 10. 12. 2019).

ZUP pozna pet izrednih pravnih sredstev, ki jih je mogoče uporabiti v danih rokih in pod določenimi pogoji za posamezno izredno pravno sredstvo. Ločimo obnovo postopka, spremembo oziroma odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom, odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, izredno razveljavitev in ničnost odločbe, pri čemer se zaradi (tudi) dejanskih razlogov po pravnomočnosti izjemoma, tj. v skladu z zakonsko določeno legitimacijo, roki, razlogi in drugimi pogoji, uporabi le nekatere od teh (prav tam, str. 255 - 256).

Glede na dejansko stanje obravnavanega primera, ki temelji na zahtevku za izdajo dovoljenja, v katerem je stranka natančno opredelila njegovo vsebino (npr. izdaja uporabnega dovoljenja na parcelah po spremenjeni parcelaciji), organ pa je izdal uporabno dovoljenje v nasprotju z zahtevkom (npr. v uporabno dovoljenje je navedel podatke o parcelah, ki v času odločanja niso pravilne), lahko ugotovili, da organ ni odločil v skladu z zahtevkom stranke oziroma ni odločil o zahtevku stranke, zato je mogoče šteti, da je odločba nična na podlagi četrte točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Odločbo, ki je obremenjena z razlogi za ničnost, organ, ki jo je izdal ali instančni organ, z odločbo razglasita za nično. Glede na to, da o zahtevku stranke ob izreku ničnosti ni bilo (več oz. še) odločeno, pa je o njem treba odločiti (na novo).