Stranka je pri pristojnem organu vložila vlogo, s katero se je odrekla materialni pravici (npr. odrek enotnemu dovoljenju za prebivanje in delo). Še pred izdajo upravnega akta (v danem primeru odločbe o prenehanju dovoljenja) pa je stranka vlogo umaknila. Kako organ zaključi začeto upravno zadevo, z odločbo, sklepom ali uradnim zaznamkom, in kako vrne ob odreku vrnjeno biometrično izkaznico dovoljenja?

Stranka je pri vložila vlogo za prijavo stalnega prebivališča. Še pred zaključkom postopka (prijava stalnega prebivališča) želi stranka vlogo umakniti. Ali se lahko vlogo umakne kadarkoli in se tako stranka izogne tudi postopku preverjanja stalnega prebivališča? Kaj se zgodi, če recimo lastnik nepremičnine v tem postopku (postopku prijave stalnega prebivališča) zahteva, da se prijavi samo začasno prebivališče?

Upravni postopek se lahko, kakor to določa 125. člen ZUP, začne pred organom po uradni dolžnosti ali z zahtevkom (vlogo) stranke. Po uradni dolžnosti se začne postopek, ko pristojni organ v ta namen opravi katerokoli dejanje (127. člen ZUP), na zahtevo stranke pa se začne z dnem vložitve zahteve stranke, ko stranka zahteva, naj se ji prizna ali poveča pravica oziroma ukine ali zmanjša obveznost (glej tudi primer).

V upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke, velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega zahtevka. Prvi odstavek 134. člen ZUP določa, da lahko stranka vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe, svojo zahtevo umakne (glej tudi primer). Načelo dispozitivnosti stranki torej omogoča, da lahko postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni oziroma lahko zahtevo tudi umakne pod pogoji, določenimi v ZUP (sodba UPRS I U 1540/2018-16 z dne 3. 7. 2019) ali področnem zakonu.

Učinek umika zahteve na postopek in ravnanje organa ob umiku zahteve določa 135. člen ZUP. Z umikom zahteve namreč ni več podlage za odločanje o upravni zadevi, stranka z umikom te zahteve preklicuje svojo pobudo za uvedbo postopka, zato mora organ postopke ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 58).

Poudariti je treba, da mora organ umik vloge stranke obravnavati v procesnem smislu in tako odločiti s posamičnim upravnim aktom, kar pomeni, da npr. uradni zaznamek o tem, da stranka umika vlogo, ni dopusten, prav tako o umiku ni dopustno odločati z odločbo, ki je namenjena materialnopravnemu (vsebinskemu) odločanju. Pristojni organ mora tako na podlagi prvega ostavka 135. člena ZUP izdati pisni sklep o ustavitvi postopka (prenehanja dovoljenja).

V danem primeru je bilo tujcu že izdano pravnomočno dovoljenje za bivanje in delo (drugi odstavek 32. člena Zakona o tujcih), tujec pa je vložil vlogo za odrek le-temu (četrta alineja prvega odstavka 57. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 50/11 in nasl.), a je še pred izdajo odločbe o odreku (glej tretji odstavek 60. a člena ZTuj-2) zahtevek za odrek umaknil. Odrek po področnem zakonu je materialnopravni institut, a se lahko smiselno tolmači kot umik vloge, čeprav podan tudi kasneje, kot bi določal ZUP. Glede na to, da je stranka še pred izdajo meritorne odločbe (tu o prenehanju prej izdanega dovoljenja na podlagi odreka) podala umik zahtevka za odrek, ni več podlage za odločanje o tej upravni zadevi, zato se postopek ustavi s sklepom.

V primeru ponovnega vročanja dovoljenja oziroma biometrična izkaznica enotnega dovoljenja, ki ga je stranka že vrnila organu ob oddaji odreka, pa se smiselno uporabita peti in šesti odstavek 36. člena ZTuj-2, torej se vroči osebno ali osebno po pošti, sicer se vrne izdajatelju.

V skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 52/16, 36/21, 3/22 – ZDeb in 62/24 – ZUOPUE) je za prijavo stalnega, začasnega prebivališča in določitev naslova za vročanje v Republiki Sloveniji pristojna upravna enota, ne glede na to, kje ima posameznik prijavljeno stalno ali začasno prebivališče ali ga prijavlja. Za prijavo in odjavo začasnega prebivališča iz 9. člena ZPPreb-1 je pristojna upravna enota, na območju katere stanodajalec posamezniku prijavlja oziroma odjavlja začasno prebivališče (drugi odstavek 4. člena ZPPreb-1).

V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Ur. l. RS, št. 52/16 in nasl.) mora državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje oziroma potrdilom o prijavi stalnega prebivanja v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva, upravni enoti prijaviti stalno prebivališče.

V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPPreb-1 ima lahko posameznik eno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali en stalni naslov v tujini.

Z vidika določb ZPPreb-1 je treba ločevati med postopkom ugotavljanja stalnega prebivališča (18. člen ZPPreb-1) in postopkom preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča (22. člen ZPPreb-1).

Če upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena ZPPreb-1, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni (prvi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Posameznik v osmih dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka izpolni prijavno obveznost ali da izjavo, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (drugi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. Ta postopek uvede tudi, če ga predlaga občina, na naslovu katere ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče, ali občina, na območju katere posameznik prebiva (tretji odstavek 18. člena ZPPreb-1). Če upravna enota v postopku iz 18. člena ZPPreb-1 ugotovi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, ki ni naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivališča, posamezniku v register stalnega prebivalstva prijavi stalno prebivališče na naslov, kjer posameznik dejansko stalno prebiva. Stalno prebivališče prijavi na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku (prvi odstavek 21. člena ZPPreb-1). Če pa upravna enota v postopku iz 18. člena ZPPreb-1 ne more ugotoviti, kje posameznik stalno prebiva, in mu po določbah 19. člena ZPPreb-1 tudi ne more določiti zakonskega prebivališča, posamezniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava stalnega prebivališča. Prijava stalnega prebivališča posamezniku preneha na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku (peti odstavek 21. člena ZPPreb-1).

Če iz podatkov ali dokazil, predloženih ob prijavi stalnega prebivališča, ali podatkov, s katerimi razpolaga upravna enota, izhaja dvom o njihovi resničnosti, upravna enota uvede postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča (prvi odstavek 22. člena ZPPreb-1), ki pa je po logiki stvari vezan na odprt postopek prijave stalnega prebivališča. Upravna enota uvede postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča, kadar:

1. eden od staršev ne predloži soglasja iz petega odstavka 5. člena tega zakona,

2. stanodajalec, lastnik oziroma solastnik ne dovoli prijave stalnega prebivališča ali

3. v drugih primerih, ko dvomi, da posameznik na naslovu, ki ga prijavlja, stalno prebiva.

Kadar stranka umakne vlogo za prijavo prebivališča mora organ praviloma ustaviti postopek z izdajo sklepa o ustavitvi. Ne glede na voljo stranke pa lahko organ po uradni dolžnosti nadaljuje postopek, če presodi, da dejansko stanje lahko ne ustreza zakonskim zahtevam, v obravnavanem primeru, da prijavitelj ne prebiva na registriranem naslovu (četrti odstavek 135. člena ZUP). V takih primerih stranka, ki je želela prijaviti prebivališče in nato umaknila vlogo, ne more preprečiti, da organ postopka ugotavljanja prebivališča ne uvede (če ga še ni) oziroma ga ne zaključi, ko ugotovi resnično dejansko stanje.

V skladu s šestim odstavkom 7. člena ZPPreb-1 lastnik, solastnik ali stanodajalec, ki posamezniku dovoli bivati na naslovu, ne sme omejevati posameznikove prijavne obveznosti (začasnega ali stalnega prebivališča).

Če lastnik, solastnik ali stanodajalec opozori upravno enoto, da ne soglaša s prijavo prebivališča na naslovu nepremičnine, katere lastnik oziroma solastnik je, to opozorilo samo po sebi ne more preprečiti prijave na naslovu, če so za prijavo izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZPPreb-1. Opozorilo je za uradno osebo indic, da je lahko prijava lažna, zato se v posebnem postopku po uradni dolžnosti preverja njena resničnost (glej eUprava).

Kadar stranka umakne vlogo za prijavo prebivališča mora organ praviloma ustaviti postopek z izdajo sklepa o ustavitvi. Ne glede na voljo stranke pa lahko organ po uradni dolžnosti nadaljuje postopek, če presodi, da dejansko stanje lahko ne ustreza zakonskim zahtevam, v obravnavanem primeru, da prijavitelj ne prebiva na registriranem naslovu (četrti odstavek 135. člena ZUP). V takih primerih stranka, ki je želela prijaviti prebivališče in nato umaknila vlogo, ne more preprečiti, da organ postopka ugotavljanja prebivališča ne uvede (če ga še ni) oziroma ga ne zaključi, ko ugotovi resnično dejansko stanje.