Poštno pošiljko, ki bi se morala vročiti osebno je vročevalec vrnil s pripisom: »Pošte ni mogoče vročiti, do hiše ni dovoza«. Ali je takšno ravnanje vročevalec dopustno ter ali lahko v takem postopku nastopi fikcija vročitve, saj obvestilo o poskusu vročitve ni bilo puščeno naslovniku?

Vročanje je materialni akt in eno ključnih dejanj postopka, saj mora biti stranka seznanjena s potekom postopka in z odločitvijo organa, ki je vodil postopek (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, komentar k 83. členu, str. 525-526). Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, se morajo vročiti tistemu, kateremu so namenjeni.

Iz prvega odstavka 87. člena ZUP izhaja, da vročanje odločb, sklepov in drugih dokumentov, od vročitve katerih začne teči rok, ne opravlja na podlagi Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/09 in nasl.), temveč se postopa po pravilih ZUP. Pravila ZUP so v primerjavi s pravili zakona, ki ureja poštne storitve in zahteva, da imajo naslovniki določene predalčnike, lex specialis. ZUP je predpisom o poštnih storitvah nadrejen. Torej mora organ tudi v tem primeru odločbo vročiti osebno skladno s pravili ZUP.

Če organ ne more vročiti osebno, pusti naslovniku praviloma v hišnem predalčniku, sicer pa na vratih stanovanja/poslovnega prostora ali v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu (npr. pod predpražnikom, pred vrati stanovanja, na okenski polici, zraven cvetličnega lonca...), obvestilo o prispelem pisanju s pripisom, kje se dokument nahaja in opozorilom, da ga mora prevzeti v 15 dneh. V sporočilo je potrebno navesti tudi vzrok take vročitve. Razlog vročevalca v danem primeru, tj. da poštne pošiljke ni mogoče vročiti, ker do hiše ni dovoza, ni ustrezen. Vročevalec je dolžan poskusiti vročiti dokument naslovniku. Iz navedenega razloga pa ne izhaja, da bi vročevalec dejansko poskušal osebno vročiti pisanje. V konkretnem primeru bi bil vročevalec dolžan poskusiti vročiti pisanje tako, da bi šel po poti, ki je vodila do hiše (čeprav npr. ni asfaltirana, je ožja, bolj strma, makadamska...), razen če so mu to preprečevale objektivne okoliščine (npr. pot varujejo nevarni psi), vendar bi v tem primeru bilo tudi to potrebno vključiti kot pojasnilo, zakaj vročitev ni bila opravljena.

Predalčnik je tako relevanten predvsem z vidika, kje pustiti celotno pošiljko, ne pa z vidika lokacije, kjer naj organ pusti obvestilo o prispelem pismu, saj bi se sicer lahko osebe brez predalčnika izognile vročitvi pisanjem po ZUP (čeprav so hkrati prekrškovno odgovorne po ZPSto-2).

Sporočilo mora vedno vsebovati tudi opozorilo naslovniku, da če pisanja ne prevzame v 15 dneh, bo nastopila fikcija vročitve. Brez opozorila naslovnika ne morejo doleteti pravne posledice. Če vročevalec pošiljatelju vrne celotno pošiljko, ne ravna pravilno; fikcija ne nastane, ker prejemnik ni bil obveščen o posledicah neodziva (za več glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, komentar k tretjem in četrtem odstavku 87. člena, str. 548-549 in UPRS sodba I U 1335/2014 z dne 17. 2. 2015 in primer Vročanje naslovniku, ki nima predalčnika ali je ta neuporaben).

Ker vročevalec naslovniku ni pustil sporočila o prispelem pismu, se ne more šteti, da je bilo pisanje vročeno, zato pravni učinki vročitve ne nastanejo. Organ oziroma uradna odredi ponovno vročanje, hkrati pa vročevalca opozori na nepravilno ravnanje.