ZUP določa za ustno obravnavo rok za pripravo. Kaj pa pomeni, če vabljeni ni imel na voljo 8 dni za pripravo po drugem odstavku 157. člena ZUP?

Ustna obravnava je osrednji dogodek oziroma procesno dejanje posebnega ugotovitvenega postopka in ima v upravnem postopku dva poglavitna namena, ki sledita temeljnima načeloma, ki krojita ugotovitveni postopek:

*strankam se omogoči podajanje izjav in predlogov oziroma njihovo izpodbijanje kot izraz načela zaslišanja stranke,
*uradni osebi se omogoči koncentrirano izbiranje in tehtanje za odločitev potrebnih dejstev, kar skupaj vodi v skupni cilj razjasnitve stvari kot izraz načela materialne resnice (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 189).

Na obravnavi je potrebno ugotoviti dejansko stanje in za to stanje pozneje uporabiti materialno pravo. Poznamo obligatorno ali fakultativno ustno obravnavo. Obligatorno, torej obvezno, se ustna obravnava izvede kadar sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotnimi interesi in kadar je v postopku treba opraviti ogled, zaslišati priče in izvedence. Fakultativno se obravnava izvede, kadar uradna oseba oceni, da je za razjasnitev stvari koristno izvesti obravnavo (Kovač in Jerovšek, prav tam,).

Ustna obravnava se opravi na naroku za ustno obravnavo. Med dnevom vabila strankam in drugim udeležencem na obravnavo in narokom naj bi praviloma ne bilo manj kot osem dni (instrukcijski rok). V zvezi z vabljenjem na ustno obravnavo drugi odstavek 157. člena ZUP organu posebej nalaga dolžnost, da povabljenim na ustno obravnavo pusti zadosti časa, da se lahko nanjo pripravijo in da lahko pravočasno in brez izrednih stroškov pridejo k obravnavi.

Ta določba je izraz načel zaslišanja stranke in ekonomičnosti postopka. Osem dnevni rok je zgolj instrukcijski in ni obligatoren (glej sodbo UPRS IV U 156/2013 z dne 6. 2. 2014, več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 184).

Organ torej lahko izpelje ustno obravnavo tudi, če je od vročitve vabila do dneva obravnave preteklo manj kot osem dni. Dejansko skrajšanje tega roka samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj zadošča, da je bila vročitev vabila opravljena vsaj en dan pred narokom (glej sodbo in sklep UPRS U 1519/2003 z dne 3. 10. 2003). Vendar je tako ravnanje v razmerju do strank (ne pa tudi do morebitnih preostalih povabljenih, ki jih ne varuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP), zlasti v zahtevnejših zadevah, lahko problematično, če se izkaže, da zaradi prekratkega roka stranka dejansko ni imela zadosti časa za pripravo (Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 184 -185).

Bistvo pravočasnega prejema vabila je v tem, da se stranka lahko pripravi na obravnavo, tako da lahko svoje pravice uveljavlja z ustreznimi procesnimi dejanji. Stranka na primer potrebuje čas za pripravo navedb in zbiranje dokazov, ki jih lahko, ne glede na to, če bi to lahko storila že prej, navede oziroma ponudi najpozneje na ustni obravnavi (drugi odstavek 146. člena ZUP), kasneje pa le, če ima za to opravičene razloge. Prav tako mora imeti čas, da lahko ustrezno sodeluje v postopku in podaja ustrezne izjave v dokaznem postopku. Možnost priprave na obravnavo je izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), ki stranki ne sme biti kršena. Če se izkaže, da stranka zaradi prekratkega roka od prejema vabila do dneva obravnave ni imela primernega časa za pripravo, lahko to pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (glej sodbo UPRS I U 262/2014 z dne 3. 2. 2015, več v Kovač in Kerševan (ur.), prav tam).