Prvostopenjski organ je meritorno odločil o zahtevku stranke, čeprav je bilo o isti upravni zadevi že meritorno odločeno, in sicer negativno odločeno. Stranka se je na odločitev prvostopenjskega organa pritožila in sicer iz pritožbenega razloga »napačno ugotovljeno dejansko stanje«. Pritožba sicer ni utemeljena. Kako postopa organ v danem položaju po prejemu pritožbe?

Uvodoma je potrebno izpostaviti, da v skladu s 129. členom ZUP upravni organ, ki prejme zahtevo stranke, najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže tudi, če je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (podrobneje glej splošno načelo prepovedi dvakratnega odločanja o isti stvari – ne bis in idem). Vsebinsko ali meritorno odločanje glede pogojev za pravico/obveznost lahko šele sledi prehodno uspešnemu formalnemu preizkusu procesnih predpostavk za uvedbo postopka, kar pomeni tudi, da o isti zadevi še ni bilo odločeno. V primeru, ko prvostopenjski organ med postopkom ugotovi, da gre za situacije iz prvega odstavka 129. člena, bi moral takšen zahtevek s sklepom nemudoma zavreči (glej tudi Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 177). Omenjeno načelo zagotavlja pravno varstvo pred dvojno obravnavo iste zadeve in izhaja iz načel pravičnosti ter učinkovitosti upravnega sistema (glej npr. sklep VSRS I Up 1243/2003 z dne 24. 3. 2005.

Sicer pa velja, da lahko stranka vloži novo zahtevo, če izkaže vsaj delno drugačno dejansko stanje, kot je bilo v času izdaje negativne odločbe na prvi stopnji. Za isto zadevo gre namreč le, če je izpolnjenih več kazalnikov: ista stranka, isti organ, isto materialno pravo (isti področni predpis/i oz. pogoji za pravico), v celoti isti dejanski stan in isti namen postopka; če pa je katerikoli element drugačen, prepovedi odločanja v isti zadevi ni (več), saj ne gre za isto zadevo. Zgoraj navedenemu primeru potrjujeta tudi sodba in sklep UPRS U 134/2002 z dne 10. 2. 2004, v kateri sodišče navaja, da lahko gre v obeh primerih za identičen zahtevek, pa se zahtevka opirata na različni pravni podlagi in na različno dejansko stanje.

Če je organ spregledal že izdano negativno odločbo in ni, kot bi moral sicer, skrbno preizkusil okoliščine iz 129. člena ZUP oziroma je napačno sklepal, da sta se dejansko stanje oziroma pravna podlaga spremenila (ali vsaj eden od njiju), je s tem kršil procesna pravila. Kršitev lahko vodi v odpravo druge odločbe, če je bila zoper njo vložena pritožba; odločba se lahko odpravi v okviru pritožbenega postopka na prvi ali drugi stopnji. Če stranka odločbe ni izpodbijala s pritožbo, se takšna odločba lahko odpravi le po nadzorstveni pravici na podlagi 274. člena ZUP, vendar le pod pogojem, če je bilo z drugo odločbo odločeno drugače kot s prvo. Če je organ s prvo in drugo odločbo zavrnil zahtevek stranke (enako če bi zahtevku ugodil) kljub kršitvi načela ne bis in idem druge odločbe ni mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici niti z drugim pravnim sredstvom.

Če pa je prišlo do sprememb pravnih ali dejanskih okoliščin zadeve in je organ tekom meritornega odločanja presodil, da še vedno niso izpolnjeni pogoji v zadostnem obsegu, da bi stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, in zahtevi ni ugodil, se pritožba rešuje kot običajno, tako da najprej prvostopenjski organ preveri procesne predpostavke po 240. členu ZUP in možnost nadomestne odločbe, nato pa drugostopenjski organ vsebinsko odloči o utemeljenosti pritožbe, kar po navedbah v vprašanju pomeni verjetno zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske (druge) odločbe po 248. členu ZUP.

'