Upravni organ je v upravnem postopku postavil izvedenca (npr. upravna enota sodnega izvedenca). Ta pa v določenem roku ni pripravil izvedenskega izvida in mnenja, kljub temu, da je organ predhodno preveril, ali je izvedenec v danem obdobju prost in ga tudi po roku večkrat pozval k predložitvi pisnega izvida in mnenja. Ali je treba izvedenca v takem primeru kaznovati z denarno kaznijo po ZUP ali podati celo predlog za odvzem licence?

V upravnem postopku sodelujejo različni udeleženci postopka, poleg nujnih – uradne osebe v imenu pristojnega upravnega organa in stranke – tudi drugi udeleženci (v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 74 in 75). Med slednje sodijo tudi izvedenci – posamezniki, skupina posameznikov, znanstveni zavodi ali druge organizacije, ki na zahtevo uradne osebe, ki ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, v upravnem postopku pripravijo strokovno mnenje in izvid, ki je potrebno za pravilno ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva ter posledično pomembno za rešitev zadeve (189. člen ZUP).

Kot izhaja iz 191. člena ZUP, je izvedenec dolžan opraviti delo, ki mu je bilo s strani uradne osebe s pisnim sklepom tudi določeno. Njegova dolžnost ni pogodbena, temveč javnopravna, saj izhaja iz oblastnega sklepa o njegovi določitvi. Temu v primeru kršitve ustrezno sledijo tudi sankcije (197. člen ZUP; Sitar v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 341, glej tudi primer Postopanje, če izvedenec brez svoje krivde ne izdela izvedenskega mnenja v roku).

ZUP v prvem odstavku 197. člena predvideva pooblastilo uradne osebe, da zaradi okoliščin izvedencu lahko izreče denarno kazen do 500 evrov. Pri izreku kazni gre po zakonu za procesno diskrecijo uradne osebe, ki pa se mora razlagati prek temeljnih načel, zato se kazen mora izreči, če (ne)delo izvedenca ovira tekoč postopek in s tem varstvo javne koristi in pravic strank (7. člen ZUP). Pri tem se morajo upoštevati okoliščine konkretnega primera. Treba je še izpostaviti, da je izvedenec nadomestljiv in iz tega razloga mu ni mogoče dvakrat zapored naložiti denarne kazni, če ne želi opraviti izvedenskega dela (Sitar v Kovač in Kerševan, prav tam, str. 361-362). Poleg naložitve denarne kazni zaradi neopravljenega izvedenskega dela je mogoče izvedencu po prvem odstavku 197. členu ZUP odrediti tudi plačilo stroškov v postopku, ki so posledica ne predložitve pisnega izvida in mnenja.

Najbolj koristno za tek postopka je v takih primerih poleg morebitne kazni in naložitve stroškov preprosto določiti novega izvedenca.

Ker gre v obravnavanem primeru za sodnega izvedenca, za katerega velja Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT, Ur. l. RS, št. 22/18 in nasl.) pa je potrebno upoštevati tudi določbe tega zakona. Po 3. členu ZSICT se sme sodni izvedenec sklicevati na ta status, kadar daje izvide, mnenje in cenitve na zahtevo upravnega organa v upravnem postopku. Če svojega dela ne opravi korektno ali ga niti ne opravi, to pomeni (poleg kršitve določb ZUP) tudi kršitev določb ZSICT, ki v VII. poglavju ureja tudi disciplinsko odgovornost in postopek.

Na podlagi vsega navedenega v danem primeru uradna oseba na podlagi prvega odstavka 197. člena ZUP izvedenca kaznuje v denarju, ker ni predložil pisnega izvida in mnenja v danem roku. Če nastanejo zaradi nepredložitve pisnega izvida in mnenja stroški v postopku, se lahko odredi, da tudi te plača izvedenec. Sklep o denarni kazni ali o plačilu stroškov izda uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 197. člena ZUP). Sklep lahko kasneje ob opravičilu in siceršnji prepozni predložitvi pisnega izvida in mnenja uradna oseba tudi odpravi.

Če gre za več primerov, pri katerih je izvedenec kršil svoje dolžnosti, ali je že v enem primeru prišlo do hujših odstopanj oziroma s katerimkoli svojim ravnanjem krni ugled ali verodostojnost izvedenstva, pa je primerno, da se poleg izreka denarne kazni po ZUP, na Ministrstvo za pravosodje poda tudi pobuda za ustrezno ukrepanje v skladu s določbami ZSICT.