Stranka na zahtevi za priznanje pravice ni označila določenih podatkov sebi v korist (npr. pri pravici do pokojnine zavarovanec ni označil, da pri odmeri pokojnine uveljavlja otroke in tudi ni navedel njihovih podatkov, kar sicer vpliva na dodani odmerni odstotek). Posledično neuveljavljana, čeprav resnična dejstva niso bila upoštevano v postopku odločanja. Po vročitvi odločbe je stranka vložila pritožbo, v kateri je navedla dejstva na novo - ali se ta dejstva lahko upošteva in pritožbi ugodi, ali se pritožbo zavrne, ker pritožnik navaja novo dejstvo, ki ga prej ni navedel; torej kaj pomeni omejitev po 238. členu, da se upošteva (le) dejstva, ki jih stranka prej "upravičeno ni mogla navesti"?

Obliko in vsebino pritožbe določa 238. člen ZUP. Za samo vsebino pritožbe (pritožbeni zahtevek oziroma predlog) zadostuje, da pritožnik v njej razloži, zakaj izpodbija odločbo: v katerem pogledu ni zadovoljen z odločbo ter ali jo izpodbija v celoti ali le deloma. Pritožbe ni treba posebej utemeljiti (načelo laične pritožbe; Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 377).

V pritožbi stranka lahko navede tudi nova dejstva in predlaga tudi nove dokaze (beneficium novorum) ter z njimi izpodbija popolnost oziroma pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Hkrati mora stranka obrazložiti, zakaj novih dejstev in dokazov ni navedla oziroma predlagala že prej v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 238. člena ZUP). Nova dejstva in nove dokaze lahko upošteva organ pri svojem odločanju kot pritožbene razloge samo tedaj, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi (po Kerševan in Androjna, prav tam).

Organ pa mora o upoštevanju novih dejstev odloči v vsakem primeru posebej, saj enoznačnega odgovora ni. V danem primeru, ko stranka navaja, da pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani otroci, gre za dejstvo, ki je bilo znano že ob odločanju na prvi stopnji in bi ga načeloma stranka lahko navedla že v zahtevi, saj gre celo za rubriko na vlogi. Vendar pa je treba upoštevati, ali in kaj je stranka navedla v obrazložitvi pritožbe, torej zakaj novih dejstev in dokazov ni navedla oziroma predlagala že prej, v postopku na prvi stopnji. Obrazložitev pa mora organ upoštevati pri presoji, ali bo upošteval nova dejstva ali ne, pa tudi, ali je med odločanjem na prvi stopnji organ ravnal skladno s 7. členom ZUP o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi in 139. členom ZUP. Skladno z določili 139. člena lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena, čeprav gre v dispozitivnih postopkih pri dejstvih v korist strank vendar za njeno trditveno breme. Poleg tega je treba upoštevati, ali se pravnorelevantna dejstva (kot na primer podatki o otrokih stranke), ki vplivajo na odločitev, lahko ugotovijo na podlagi uradnih podatkov oziroma podatkov iz uradne evidence. Tovrstne podatke mora organ pridobiti po uradni dolžnosti, zato dejstvo, da jih stranka ni opredelila v vlogi oziroma zahtevku, ne pomeni, da jih organ ni dolžan pridobiti, če jih ni navedla stranka, ker je od tega odvisno pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Podobno glede (ne)upoštevanja novih dejstev izhaja tudi iz sodne prakse, gl. na primer sodbo USRS U 1611/2010 z dne 6. 9. 2011. Iz te sodbe izhaja, da je bila stranki dana možnost sodelovanja, da je bila seznanjena z ugotovitvami organa, vendar se ni odzvala, a kljub temu je sodišče presodilo, da ker je stranka prava neuka in je v postopku nastopila sama, brez pooblaščenca, ji je potrebno priznati beneficium novorum, z obrazložitvijo: »Pogoj, da so razlogi upravičeni, se namreč nanaša na pritožbo in s tem na redno pravno sredstvo, ki sodi med temeljna upravičenja v upravnem postopku in nenazadnje tudi med pravice, zagotovljene z Ustavo. To pa pomeni, da gre pri pritožbi za pravno sredstvo, ki naj bi, drugače kot izredna pravna sredstva, kakršna je npr. obnova postopka, zagotavljala pravno varstvo tako v dejanskem kot v pravnem pogledu ter na ta način v kar največji možni meri omogočila, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje stvari in s tem materialna resnica, ki tako kot pravica do pritožbe sodi med temeljna načela upravnega postopka. Kot neupravičena bi bilo zato treba v načelu šteti le tista ravnanja, ki kažejo na zlorabo prava in na namen zavlačevanja predpisanih postopkov, česar pa, kot že rečeno, v ravnanju tožnice ni zaslediti.«

Pod črto sta v danem položaju možni dve rešitvi, ali (i) izdaja nadomestne odločbe že s strani prvostopenjskega organa z upoštevanjem dejstev v strankino korist po 242. členu ZUP, če to omogočajo v pritožbi navedeni razlogi stranke, zakaj teh dejstev ni navedla že prej, ali pa (ii) posredovanje pritožbe drugi stopnji, ki bo prav tako lahko pritožbi ugodila ali pa jo zavrnila, češ da je pri teh pritožbenih razlogih stranka bila prekludirana, ker/če stranka teh prej "upravičeno ni mogla navesti".

Slednja dikcija je pravno nedoločen pojem, ki ga ja treba napolniti z vsebino torej od primera do primera. Da bi se dana presoja lahko izvedla, pa mora organ, kolikor stranka ni navedla že sama v pritožbi, pritožnika pozvati k pojasnilom (Knez v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568 in nasl.), saj je prekluzija uzakonjena kot posledica načelne zahteve po potrebi skladnosti ravnanja strank, da se postopek vodi ekonomično, predvsem pa da se omogoča enakopravna obravnava. Opravičljiv razlog pa ni napaka, ki izhaja iz strankine sfere; kaj je opravičljivo in kaj ne, je v presoji upravnega organa, ki izhaja iz standarda povprečno skrbnega posameznika (prim. tudi sodbo UPRS I U 505/2016 z dne 14. 2. 2017).