Kdaj se uporablja institut vrnitve v prejšnje stanje? Ali lahko razloge, kot sta bolezen, za katero stranka predloži veljavno zdravniško potrdilo, in vročanje priporočene pošiljke bližnjemu družinskemu članu namesto stranki, štejemo kot opravičene razloge za vrnitev v prejšnje stanje?

Institut vrnitve v prejšnje stanje omogoča 103. člen ZUP, kjer je v prvem odstavku navedeno, da lahko stranka zaprosi za vrnitev v prejšnje stanje, ko je zamudila procesni prekluziven rok (kot je za pritožbo, za prihod ali odhod na obravnavo ali pa za obnovo postopka) in lahko ob tem navede opravičljive razloge za zamudo. Tak institut je predviden z namenom zavarovanja stranke, saj bi v primeru zamude rokov nastala prekluzija, kar pomeni, da bi stranka izgubila procesno pravico (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 160-162). Institut je neposredno povezan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadaljnje spremembe).

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče tudi, v kolikor je stranka po očitni pomoti zamudila rok ali narok, vendar ga ni prekoračila za več kot tri dni, in bi s tem izgubila kakšno pravico; če je stranka vlogo (npr. pritožbo) poslala pravočasno, a po očitni pomoti nepristojnemu organu, ta pa ga je odstopil pristojnemu organu; ali pa če je stranka zamudila rok, narok ali kakšno drugo dejanje, zaradi opravičenih vzrokov, na katere ni mogla vplivati (npr. naravne nesreče, smrt v družini ali požar).

Stranka mora v predlogu jasno navesti razloge, zakaj je zamudila rok, in verjetno izkazati okoliščine, zaradi katerih je zamudila rok. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če jo stranka predlaga v osemdnevnem subjektivnem (ko je stranka izvedela, da je v zamudi oziroma ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo) in trimesečnem objektivnem roku (od dneva dejanske zamude; več v Kovač in Jerovšek in Kovač, prav tam).

Organ mora v vsakem konkretnem primeru zahteve za vrnitve v prejšnje stanje pri presoji opravičenega vzroka uporabiti pravila o razlagi pravnih standardov. Opravičen vzrok je lahko vsak resnejši dogodek, ki je za stranko v času teka procesnega roka pomenil naključno oviro, da opravi neko procesno dejanje. Gre torej za nek dogodek, ki ga ni stranka povzročila sama s svojim vedenjem, zgodil se pa je nenadno in ga stranka ni mogla ne predvideti in ne preprečiti. Organ mora torej v konkretnem primeru presoditi, ali bi stranka lahko kljub takemu dogodku zagotovila, da do zamude ne bi prišlo. Predvideva se, da bi stranka v nekaterih primerih s skrbnim in vestnim sodelovanjem, kot je na primer z vložitvijo predloga za podaljšanje roka pred zamudo ali postavitvijo pooblaščenca, zamudo preprečila. Opravičen razlog je torej razlog, kjer stranka ni mogla predvideti njegovega nastanka in razpleta ter ga preprečiti (za več glej za več glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, komentar k 103. in 104. členu).

Pogosto se v praksi pojavlja dilema, ali je bolezen opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tej okoliščini mora pristojen organ ravnati po stališču sodne prakse, ki predpostavlja, da zgolj obstoj bolezni še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Stranka mora dokazati (zlasti prek potrdila zdravnika), da je bila bolezen nenadna in nepredvidljiva (glej sodbo UPRS II U 435/2017-11 z dne 19. 2. 2020). Nadalje je treba upoštevati, da mora biti iz zdravniškega potrdila razvidno, da je bila stranka bolna ves čas trajanja procesnega prekluzivnega roka (glej sodbo UPRS I U 395/2018-10 z dne 22. 8. 2018).

Čer je stranka zaradi opravičenih razlogov zamudila procesni rok, bo brez vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje sicer prekludirana v svojih pravicah. Predlog pa mora vložiti v zakonsko določenem roku. V skladu s tretjim odstavkom 104. člena ZUP je treba predlogu priložiti tudi vlogo, ki jo je zamudila vložiti (npr. pritožbo). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje bo stranka vložila pri prvostopenjskem organu, saj se skladno z 106. členom ZUP predlog za vrnitev v prejšnje stanje vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. Organ o predlogu odloči s sklepom. V primeru prepoznega predloga, bo organ predlog s sklepom zavrgel. Zoper izdani sklep ima stranka na voljo pritožbo (drugi odstavek 107. člena ZUP).

Stranka bi lahko procesni prekluzivni rok zamudila tudi iz razloga, ker je pošiljko prevzela druga oseba, npr. bližnji družinski član in stranka s pošiljko ni bila seznanjena pravočasno. ZUP v 87. členu predvideva osebno vročanje odločb in sklepov ter drugih dokumentov, od vročitve katerih začne teči rok, kar pomeni, da se morajo vročiti osebno tistemu, ki so namenjeni. Torej, če stranka nima zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, more organ ravnati v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena, torej akt pustiti npr. v hišnem predalčku. V kolikor vroči pošiljko bližnjemu družinskemu članu (npr. sinu), ki za to ni pooblaščen, gre za pomoto pri vročanju (98. člen ZUP). Pošiljka se v takem primeru šteje za vročeno na dan, ko je naslovnik pošiljko dejansko dobil.

V takšnem primeru se pravočasnost ugotavlja od dejanske vročitve, zato napačna vročitev za stranko ne bi imela pravnih učinkov, kar pomeni, da zaradi tega stranka praviloma ne bi mogla uspešno uveljavljati pravice do vrnitve v prejšnje stanje. V skladu s stališčem VSRS je stranki treba dopustiti možnost izpodbijanja vročitve osebi, ki je nastopala kot pooblaščenec, čeprav jo stranka za to ni pooblastila (sodba VSRS X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017). To pomeni, da bi stranka v vlogi morala navesti prej omenjene okoliščine, na podlagi katerih bi organ presojal pravilnost vročitve oziroma pravočasnost vloge, ne pa predlagati vrnitve v prejšnje stanje, saj ta ni možna zaradi procesne napake organa, ampak razlogov na strani stranke (gl. zg.).