Kako bi bilo najbolj zakonito ravnati v primeru, ko organ vodi postopek, začet po uradni dolžnosti, proti svojemu uslužbencu? Ali naj vodi zadevo sama ali pa je dožna zadevo odstopiti drugemu (neodvisnemu) organu in če da, kateremu?

Temeljna element formalne zakonitosti kot vrhovnega načela v upravnopravnih razmerjih je med drugim nepristranskost uradnih oseb, a hkrati je in to primarnega pomena element stvarne pristojnosti (več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). Organ, ki je pristojen za zadevo, sme in mora odločati na tem področju in stopnji, saj so izjeme (npr. devolucija in delegacija pristojnosti) strogo omejene z zakonom. Znotraj stvarne pristojnosti pa je v svojstvu poštenega in pravičnega postopka treba zagotoviti tudi nepristransko odločanje. Zato za odstop zadeve drugemu organu, ker upravna enota vodi postopek zoper stranko, ki je obenem uslužbenec te enote, samo po sebi ni podlage.

Uradna oseba, ki opravlja procesna dejanja, vodi postopek ali odloča v upravni zadevi, pa ne sme biti povezana s stranko postopka ali s predmetom postopka, torej upravno zadevo tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo dvom, da postopek vodi ali odloča objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril (Podlipnik v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 297). Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge stranke, zato tudi ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja (glej tudi odločbo USRS Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, točka 49 obrazložitve). Kadar obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti in objektivnosti, oseba ne sme nastopati kot uradna oseba. Načelo objektivnosti je po svoji naravi eno temeljnih načel upravnega postopka, ki je v interesu stranke in organa (Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 126). Izpeljano je iz načela zakonitosti in načela materialne resnice. Stranka in osebe s položajem stranke imajo v upravnem postopku pravico do nepristranskega vodenja postopka in odločanja, ki se na zakonski ravni udejanja z institutom izločitve uradne osebe in ga ZUP ureja v 35. do 41. členu (prav tam, str. 297).

V primeru, ko gre v organu za vodenje postopka po uradni dolžnosti proti svojemu uslužbencu kot stranki, je na podlagi navedenega smiselno, da postopek vodi uradna oseba, ki ni strankin bližnji kolega, da se izključi dvom o nepristranskosti. Organ, ki vodi postopek ostaja isti, vendar mora biti objektivno in nepristransko vodenje postopka zagotovljeno na način, da postopek vodi nepristranska uradna oseba glede na razmerje do sodelavca.

Dodatno glede na ZUP kaže omeniti še Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 69/11 in nasl.), ki se v bistvenem delu nanaša tudi na javne uslužbence pri svojem delu. Tako je treba vedeti, da v primeru dejanskega nasprotja interesov gre za neposredno zlorabo javne funkcije oziroma službe v nasprotju z njenim namenom, in sicer za zasebne interese oziroma nedovoljeno uporabo javne funkcije za dajanje neupravičene koristi z uradno osebo povezani osebi ob neenakopravnem obravnavanju drugih. Dodatno pa že videz nasprotja interesov, ki ne pomeni nujno vsebinske nepravilnosti ali nezakonitosti, pomembno ogroža javno zaupanje v pravilno, zakonito, transparentno in objektivno izvajanje javne funkcije ali službe, s tem pa zmanjšuje integriteto in verodostojnost tako samega subjekta javnega sektorja kot posamezne funkcije ali službe. Navedeno jasno kaže na pomembnost zavedanja pravilnega in primernega ravnanja v primerih, ko bi bila objektivnost in nepristranskost ravnanja uradne osebe postavljena pod vprašaj, pri čemer pomemben vidik predstavlja tudi zgled, ki ga z ustreznim ravnanjem uradna oseba postavlja v svojem delovnem okolju ter širši družbi.