Ali lahko upravni organ (npr. občinska inšpekcija) uvede nadzorni postopek zoper pravno osebo, ki je na temelju pogodbe z občino o uporabi javne površine v civilnopravnem razmerju z občino, katere predpise sicer nadzoruje inšpektor? Ali lahko inšpektor naloži stranki obveznosti, ki se nanašajo na pogodbo?

Za upravno zadevo (2. člen ZUP) gre v primerih, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

:- o predmetu postopka (pravici, pravni koristi ali obveznosti s področja upravnega prava) se odloča z enostranskim oblastnim upravnim aktom;
:- o zadevi odloča upravni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila (izjemoma tudi drug državni organ), ki mu pristojnost daje zakon;
:- pri odločanju se presoja (morebitna) kolizija med javno koristjo, ki jo opredeli materialni predpis s tem ko določi pravico, pravno korist ali obveznost, in zasebnimi interesi strank v postopku.

Odvisno od predmeta postopka se ta začne na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, v prvem primeru stranka ščiti svoj zasebni pravni interes, s tem da uveljavlja pravico ali pravno korist, v drugem pa organ varuje javno korist, ko presoja, ali so izpolnjeni pogoji za naložitev obveznosti. V obeh primerih se v postopku varuje javna korist v skladu z (materialnim) predpisom.

Postopek se začne po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če se ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP), kar velja tudi za inšpekcijske postopke po ZIN.

Organ, ki je pristojen za vodenje upravnega postopka, mora postopek uvesti, ko so za to izpolnjeni pogoji, in na ta način preveriti, ali je ravnanje stranke skladno s predpisi ter posledično ugotoviti, ali mora s svojimi ukrepi, ki se realizirajo z upravnim aktom, zaščititi javni interes. Opustitev uvedbe postopka bi pomenila opustitev dolžnega ravnanja na škodo javnega interesa.

Zakonitost postopanja organa terja izvedbo postopka, ne glede na to, kdo je zavezanec. Zato lahko in mora uradna oseba uvesti tudi postopek zoper organ, v katerem je morda zaposlena (npr. občinski inšpektor zoper občino), če obstajajo okoliščine, ki kažejo, da ima neko ravnanje znake kršitve predpisov, ki jih nadzoruje. Enako velja v situacijah, v katerih je organ, kjer je uradna oseba zaposlena, v civilnopravnem razmerju z zavezano stranko (npr. pravni posel o najemu javne površine), ki domnevno s svojim ravnanjem krši pravila javnega prava in s tem lahko ogroža zaščiten javni interes.

Pri tem se je v podobnih primerih treba zavedati, da pristojnosti organa za morebitno upravno ukrepanje temeljijo izključno na pravilih javnega prava, zato v morebitna civilnopravna razmerja ne more posegati; ta morajo urediti same pogodbene stranke, v sporu pa preko sodišča. Zato je treba v nadzoru presojati izključno, ali je lahko kršeno pravilo javnega prava in kdo je potencialni kršitelj kot stranka postopka v tem okviru. Ob tem je sicer treba vzeti v obzir še, da s civilnopravnimi posli ni dopustno spreminjati javnopravnih pravil, ne glede na to, če je ena pogodbena stran sicer javnopravni subjekt (npr. država ali občina). Ti namreč lahko urejajo tako javnopravna razmerja (npr. izdajajo splošne in posamične pravne akte), ki pritičejo izvrševanju oblasti, ali pa stopajo v civilnopravna razmerja, toda pri tem so izenačeni z drugimi subjekti v istovrstnih pravnih poslih.

Kolikor bi vsebina civilnopravnega posla lahko vplivala na vsebino upravne odločitve, ker kot tako predstavlja pravno relevantno dejstvo v postopku, ga organ upošteva kot dejstvo. Če bi bilo takšno dejstvo sporno z vidika materialne resnice oziroma popolnoma ugotovljenega dejanskega stanja (npr. ali je pogodba veljavna ali razdrta z vidika legitimacije zavezanca), bi organ lahko zadevo reševal kot predhodno vprašanje (147. do 152. člen ZUP), bodisi tako da ga za potrebe konkretne in posamične upravne zadeve rešil sam, ali pa bi postopek prekinili do rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu (v primeru civilnopravnega posla je to praviloma do pravnomočne odločitve rednega sodišča).

Torej upravni organ v civilnopravni posel ne more posegati tako, da bi neposredno posegel v njegove pravne učinke oziroma posledice in ga tako celo »razveljavil« ali bi kateri od pogodbenih strank naložil izpolnitev obveznosti, določene s pogodbo. Javnopravna odločitev z upravno odločbo mora v smislu načela zakonitosti slediti pristojnosti organa, ki nadzoruje sporno ravnanje, zato je po naravi usmerjana v izvršitev javnega in ne civilnega prava.