Stranka je dementna, ne razume pomena svojih ravnanj in se nahaja v domu starejših. Sorodniki stranke (sestre) so podali pobudo, da se stranki postavi zakoniti zastopnik, ki jo bo zastopal pri opravi pravnih poslov. Žena stranke je bila seznanjena s pobudo sorodnikov, vendar se s predlogom ni strinjala, ker je mnenja, da pravnih poslov ni potrebno opraviti. Pri tem se poraja več vprašanj, in sicer ali je žena lahko stranka v postopku? Kdo bo nosil stroške za izvedenca (na primer cenilca)? Ali je potrebno odločbo vročiti tako zakonitemu zastopniku kot tudi stranki (varovancu) ter na kakšen način naj se jima vroči, če bo kot zakoniti zastopnik določen sam upravni organ?

Temeljna razlika med stranko in stranskim udeležencem je v tem, da je udeležba slednjega nujna zaradi varstva in zastopanja njegovih pravic in koristi oz. javnega interesa. Stranski udeleženec mora v postopku, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, izkazati pravni interes za vstop, tj. navedba, da v upravnem postopku varuje kakšno svojo osebno pravico ali korist (43. člen ZUP). Torej stranski udeleženec je lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravni interes v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka (razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve oz. pravni interes ureja materialni predpis). Le-to pa mora organ pred vstopom osebe v postopek v vsaki posamezni zadevi preveriti.

Status stranskega udeleženca se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, pri čimer je le-ta v večini primerov izkazan: če je zanj izkazana podlaga v abstraktnem (materialnem) pravnem aktu; če je zatrjevan s strani osebe (organ sam ne podeli statusa stranskega udeleženca) in je pravni interes dejanski, tj. obstoječ v trenutku uveljavljanja. Torej pravni interes je lahko podlaga za začetek upravnega postopka, prav tako pa je lahko podlaga za sodelovanje v tujem postopku. Govorimo o omejenem upravičenju vplivati na vsebino odločitve, ki jo na koncu postopka sprejme organ. Pri pravnem interesu (koristi), ki je podlaga za udeležbo in določanje v tujem postopku, gre le za neposredno, na zakon oprto, osebno korist (2. odstavek 43. člena ZUP). Korist je pravna, če je oprta na pravno podlago in osebna, če se tiče določenega posameznika. Stranka v postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (42. člen ZUP).

V obravnavanem primeru ima lahko žena položaj stranke poleg moža kot nosilca pravice oz. obveznosti v postopku torej samo, če izkaže pravni interes.
Stroški izvedenca v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP spadajo med posebne stroške upravnega postopka. Breme stroškov postopka pa se določa glede na to, ali se je postopek začel po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V primeru, da se postopek začne po uradni dolžnosti (kar velja tudi v obravnavanem primeru postavitve zakonitega zastopnika – skrbnika za posebni primer), velja glede bremena stroškov načelo uspeha v postopku, tj. če se postopek konča za stranko neugodno, nosi stroške postopka stranka, v nasprotnem primeru pa organ.

Zakoniti zastopnik v imenu stranke opravlja vsa procesna dejanja v postopku, zato se odločba vroči le njemu. Če je kot zakoniti zastopnik določen upravni organ, se mu bo vročilo odločbo po elektronski poti v varni elektronski predal oz. če tega nima, se dokument izroči uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov (prvi in tretji odstavek 91. člena ZUP).