Kakšen je pravilen način izračuna povračila potnih stroškov priči, ki ima prebivališče v kraju A, delovno mesto v kraju B in se je udeležila postopka na ustni obravnavi v kraju C, kamor je prišla z delovnega mesta, glede na to, da Pravilnik o stroških v upravnem postopku določa samo povračilo stroškov od in nazaj do prebivališča? Kako se obračuna stroške pri organu, če je oseba upravičena do plačila potnih stroškov od kraja bivališča do kraja obravnave, obenem pa ji pripada nadomestilo plače za čas potovanja od delovnega mesta do kraja zaslišanja in nazaj na delovno mesto?

Pravica do povračila potnih stroškov pričam in izvedencem je določena v 119. členu ZUP, vendar ne opredeljuje kraja, od koder se te stroške lahko uveljavlja. Povračila stroškov postopka podrobneje določa Pravilnik o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik v 3. členu določa, da stroški za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ali za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom obsegajo izdatke za potovanje od prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, in za vrnitev.

Zakon torej splošno določa, da imajo priče pravico do povračila potnih stroškov, medtem ko Pravilnik izrecno veže povračilo potnih stroškov glede na prebivališče in ne tudi na delovno mesto, od koder se priča pripelje do mesta zaslišanja. O pravici do povračila potnih stroškov tudi z delovnega mesta do kraja zaslišanja, se je že izreklo tudi sodišče (UPRS Sodba I U 2515/2017-9 z dne 8. 1. 2019), ki pa je priznalo stroške od dejanskega kraja do kraja obravnave (iz jedra sodbe: "Upoštevati je potrebno, da se mora vsakdo, ki je kot priča vabljen na zaslišanje, odzvati vabilu in priti na zaslišanje, ne glede na to v katerem kraju se takrat nahaja. Glede na navedeno zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov le od kraja stalnega prebivališča do mesta zaslišanja, ampak je priča upravičena do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda v kraj zaslišanja."

Vprašanje, ki se pojavi, je, ali gre v tem primeru za t. i. exceptio illegalis, torej za primer, ko je podzakonski predpis v nasprotju z zakonom, ter kako naj ravna upravni organ v takih primerih.

Zaradi spoštovanja načela zakonitosti ne more upravni organ oziroma uradna oseba po lastni presoji odkloniti uporabe nižjega predpisa, ki bi bil po njegovem mnenju v nasprotju z višjim predpisom (exceptio illegalis). Pravna presoja medsebojne skladnosti pravnih pravil, ki jih je treba uporabiti pri odločanju o upravnem postopku, je pridržana sodni veji oblasti. Organ, ki odloča o konkretnih upravnih zadevah, je dolžan uporabiti veljavne splošne pravne akte (po Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 67 in 408). Jerovšek (v Jerovšek, Trpin (ur.), ZUP s komentarjem, 2004, str. 57) sicer meni, da bi očitno nasprotje med zakonom in podzakonskim predpisom, ki bi identično pravico ali obveznost urejala različno, opravičevalo uradno osebo, da uporabi višjo pravno normo (podobno gl. v primeru Obličnost odločbe po področnem predpisu).

Pri tem pa upravni organ ne sme odkloniti uporabe podzakonskega predpisa, ampak lahko pri razlagi oz. uporabi domnevno neskladnega podzakonskega akta tega lahko le razlaga glede na vsebino relevantnih zakonskih določb (gl. sodbo UPRS, št. I U 1257/2010 z dne 19. 1. 2012, in Breznik, Štucin, Marflak, ZUP s komentarjem, 2008, komentar k 6. členu). Pri tem se lahko upošteva razlaga, ki jo v skladu s svojimi pristojnostmi sprejme sodišče, v tem primeru po zgoraj citirani sodbi UPRS I U 2515/2017-9. Pri odločitvi je treba upoštevati tudi, da se mora vsakdo, ki je kot priča vabljen na zaslišanje, mora odzvati vabilu in priti na zaslišanje, pri čemer se lahko nahaja v različnih krajih, ko bi moral priti na vabljeno dejanje.

Kot neskladje med predpisi bi lahko šteli tudi dejstvo, da imajo zaposleni, ki so vabljeni kot priča, izvedenec ali tolmač pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela. Odsotnost z dela pa seveda vključuje tudi čas poti z delovnega mesta do kraja obravnave. V danem primeru bi lahko dejstvo, da Pravilnik določa le povračilo stroškov od bivališča, z delovnega mesta pa ne (kar je v praksi realen primer), šteli za pravno praznino in bi podlago za izplačilo stroškov z delovnega mesta iskali v ZUP. Organ bi na ta način še vedno pokril nujne in dejanske stroške priče, upošteval določbe glede povračila stroškov javnega prevoza ali kilometrine skladno z ustaljeno prakso ugotavljanja ustrezne višine, in tako ne bi prihajalo do sodnih sporov.

Skladno s Pravilnikom se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Povrnejo se v višini dejanskih izdatkov za potovanje s potniškim vlakom, avtobusom, ladjo ali letalom. Za potovanje s hitrim vlakom gre upravičencu povrnitev stroškov za prevoz samo, če je potoval več kot 100 km v eno smer. Višina stroškov za prevoz se ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način (npr. s potrdilom prevoznika, veljavnim cenikom). Stroški za prevožene kilometre se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Stroški za prevožene kilometre se povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (npr. telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

Stroški za prevožene kilometre se obračunavajo v skladu s predpisi, ki določajo povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela z lastnim prevoznim sredstvom za zaposlene v državnih organih. Te stroške določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. št. 87/97 in nasl.). V 8. členu ZPSDP določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.