Stranka je preko e-vložišča na pristojne organe, državne in občinske, poslala predlog, konkretno za poravnavo glede socialnih prejemkov po zaključeni zapuščinski obravnavi. Po pokojniku so namreč ostali dolgovi iz naslova prejete denarne socialne pomoči in doplačil občine za socialnovarstvene storitve.

Kakšni so splošni roki za odziv organov oz. obravnavo dopisov o vračilu sredstev dedičev?

Iz primera izhaja, da gre za dopis dedičev, tj. predlog za poravnavo organu (občini ali državi), kar ne predstavlja vloge v smislu upravne zadeve in rabe ZUP (glej 2. člen ZUP, vendar pa za naslovne organe velja Uredba o upravnem poslovanju (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.).

UUP je temeljni akt, ki enotno ureja upravno poslovanje državnih upravnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, hkrati pa ureja dolžno postopanje tudi drugih organov (glej primer). V okviru pravil, ki urejajo upravno poslovanje, UUP določa, da mora organ na (katerekoli) dopise, ki jih je prejel v fizični ali elektronski obliki in v katerih je mogoče razbrati pričakovanje odgovora organa in identiteto pošiljatelja, odgovoriti najpozneje v 15 dneh po prejemu dokumenta in odgovor poslati na naslov iz dopisa (17. člen UUP). Kadar gre za zahtevnejše zadeve mora organ v istem roku posredovati vsaj odziv, da zadevo obravnava oziroma izdati obvestilo o nadaljnjem ukrepanju/postopanju in realnem roku. V primeru neodzivnosti organa, se stranka lahko obrne na hierarhično višji organ in na Inšpektorat za javni sektor, ki izvaja naloge upravnega inšpekcijskega nadzora (Remic (ur.) et al., UUP z uvodnimi pojasnili, 2018).

UUP organu nalaga dolžnost sprejemati vloge, ki so naslovljene na organ (18. člen). Organ mora vlogo evidentirati in obravnavati, če je za to pristojen. V nasprotnem primeru se izreče za nepristojnega in jo nemudoma odstopi pristojnemu organu, o čemer seznani pošiljatelja. Kadar je neko vprašanje naslovljeno na več organov, ki niso pristojni, med naslovniki pa je tudi pristojni organ, odstopanje ni smotrno, je pa v odzivu pristojnega organa pošiljatelja o tem treba seznaniti, ki zaradi nevednosti lahko pričakuje odgovor od vseh naslovnikov (Remic (ur.) et al., ibidem). Drugače pa organ postopa, če je vloga (poslana po pošti) napačno dostavljena. Organ v tem primeru ovojnice ne odpre, ampak pošto vrne dostavljavcu ali pošlje pravemu naslovniku v zaprti ovojnici (37. člen UUP).

Dedovanje premoženja osebe, ki je prejemala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je omejeno do vrednosti prejete pomoči, pri čemer se omejitev izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, postane lastnina dajalca te pomoči (to je države ali občine) (128. člen Zakona o dedovanju, ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl.). To pomeni, da so dediči dolžni vračati sredstva, ki jih je za časa življenja prejel pokojnik iz naslova denarne socialne pomoči in doplačil občine za socialnovarstvene storitve, vendar le na podlagi prejete dediščine. Če niso dedovali nič, jim tudi vračati ni treba ničesar. Če pa so tudi sami ali njihovi svojci upravičeni do socialne pomoči ali bi se ob morebitni izterjavi lahko znašli v takem položaju, pa se lahko država ali občina odpovesta svoji pravici do izterjave dolga (129. člen ZD). Katere vrste socialne pomoči in v kakšni višini se vrača, je določeno z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (54.a člen). O vračanju sredstev iz naslova socialne pomoči in doplačil socialnovarstvenih storitev občine (oz. o omejitvi dedovanja iz tega naslova) se odloča v zapuščinskem postopku pred sodiščem. Vrednost pomoči, ki jo je država ali občina dala zapustniku, lahko dediči povrnejo in tako dedujejo vse zapustnikovo premoženje. V takem primeru je predvideno, da ima država ali občina, iz proračuna katere se je pomoč financirala, v zavarovanje svoje terjatve zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino, vse do celotnega poplačila (četrti odstavek 128. člena ZD).

Opozoriti pa gre, da pri dopisih, ki predstavljajo t. i. poslovno odločitev države ali občine, kot velja tudi za poravnavo v socialno-varstvenih stvareh, ni potrebna obrazložitev odločitve (kot določa 214. člen ZUP), saj merila odločitve niso objektivizirana niti določena v predpisih (glej primer).