Ali lahko stranka postopka umakne zahtevo za izdajo dovoljenja na podlagi ZUP, če je izvajanje zakona kot materialnopravne podlage v upravni zadevi zadržano (npr. se lahko umakne zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja na podlagi 146. člena Gradbenega zakona (GZ-1) oziroma njegovega zadržanja)?

V upravnem postopku, ki se prične na zahtevo stranke, lahko stranka načeloma prosto razpolaga z zahtevkom. Od njene volje in ravnanja je torej odvisno, ali bo sploh uveljavljala pravico oziroma zmanjšanje ali oprostitev obveznosti, ki ji gre po materialnem predpisu. Svojemu zahtevku se lahko tudi odpove oziroma ga umakne. Skladno s 134. členom ZUP ga lahko umakne delno ali v celoti, ves čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe oziroma v času, ko teče pritožbeni rok, ali med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.

Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve podala pobudo za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka in ni več zainteresirana, da bi se postopek nadaljeval, hkrati pa je z umikom njene zahteve odpadla tudi podlaga za vodenje postopka in odločitev v upravni zadevi, v kateri je po zakonu ali po naravi stvari potrebna takšna zahteva (Kerševan in Androjna v Upravno procesno pravo, Ljubljana 2017, str. 234).

Omejitve, ki preprečujejo ali onemogočajo umik zahteve, so lahko procesne narave, kot v primeru, da stranka uveljavljala svoj zahtevek nasproti drugi stranki. V takšni situaciji lahko umakne svoj zahtevek do ustne obravnave, na ustni obravnavi pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, ga lahko umakne le, če v to privoli stranka z nasprotnim interesom, ki se mora o tem izreči v osmih dneh (drugi odstavek 134. člena ZUP). Podobno velja tudi v primeru, ko želi zahtevek umakniti le ena od strank pri skupnem zahtevku. Lahko pa so omejitve tudi vsebinske, na primer kadar je nadaljevanje postopka, navkljub umiku zahtevka, potrebno zaradi varstva javnega interesa (tretji odstavek 135. člena ZUP; glej tudi ta primer).

Zahtevek za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 146. členu Gradbenega zakona (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.), za katerega zadržanje gre v izvornem vprašanju (glej sklep USRS U-I-203/23-7 z dne 23. 11. 2023, Ur. l. RS, št. 121/23), je zahtevek, s katerim razpolaga investitor, lastnik oziroma imetnik. Na podlagi 146. člena GZ-1 se lahko legalizirajo hiše in drugi objekti, izvedeni brez gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, in se jim izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja, če ta od 1. januarja 2005 obstaja v bistveno enakem obsegu in bistveno enake namembnosti. V kolikor je investitor le eden, v postopku ni stranke z nasprotnim interesom ali pa se ta še ni spustila v obravnavo, pri izdaji tovrstnega dovoljenja pa tudi ne gre za varovanje javnega temveč zasebnega interesa, ni videti zakonskih razlogov, zakaj umik takega zahtevka ne bi bil dovoljen, četudi je izvajanje predpisa zadržano.

Iz Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 64/07 in nasl.) izhaja, da Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti zakona najprej preizkusi ter o sprejetju ali zavrnitvi pobude odloči s sklepom. Kadar pobudo sprejme, lahko takoj nadaljuje z odločanjem o stvari sami, če je dejansko stanje pojasnjeno in če je bila ob preizkusu pobude nasprotnemu udeležencu dana možnost, da se izjavi; sicer izvede pripravljalni postopek in šele po tem obravnava zadevo. Ob tem sme ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice (39. člen ZUstS).

Glede zadržanja izvajanja predpisa na splošno velja, da se od objave sklepa o zadržanju izvrševanja predpisa ta ne sme več uporabljati. Pravne posledice so (začasno) enake kot pri razveljavitvi predpisa; upoštevati pa jih morajo vsi organi, ki ta predpis oziroma njegov del uporabljajo pri svojem odločanju. Ker bi lahko bilo takšno »absolutno« zadržanje izvajanja preširoko (in neskladno s presojo, ali so posledice zaradi izvrševanja predpisa težje in bolj nepopravljive kot posledice zaradi njegovega zadržanja oziroma neizvrševanja), Ustavno sodišče lahko uporabi tretji odstavek 39. člena ZUstS, po katerem lahko hkrati določi, na kakšen način se odločitev izvrši (glej Testen v Šturm (ur.), Komentar URS, 2002). Upravni organ pa mora stranke v 15 dneh od zadržanja predpisa o tem pisno obvestiti (glej deseti odstavek 82. člena ZUP).

V danem primeru je Ustavno sodišče izdalo sklep št. U-I-203/23-7 z dne 23. 11. 2023, s katerim je zadržalo izvrševanje 146. člena GZ-1. Začasno zadržanje izvrševanja 146. člena GZ-1 pomeni, da se postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja do končne odločitve sodišča ne morejo začeti oziroma končati. Poleg tega je Ustavno sodišče v 2. točki sklepa izrecno zapisalo: "Do končne odločitve Ustavnega sodišča ni dopustna izvršba inšpekcijskega ukrepa iz prvega odstavka 93. člena Gradbenega zakona, izrečenega v zvezi z objektom daljšega obstoja, kot je opredeljen v prvem odstavku 146. člena Gradbenega zakona, z izjemo objektov iz drugega odstavka 142. člena Gradbenega zakona. Rok za prostovoljno izvršitev inšpekcijskega ukrepa v tem primeru v času odločanja Ustavnega sodišča ne teče." V zvezi z objekti daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja se v času odločanja ustavnega sodišča torej postopki inšpekcijskega nadzora sicer lahko vodijo in izreče inšpekcijski ukrep, vendar pa take odločbe o inšpekcijskem ukrepu ni dovoljeno izvršiti (npr. odstranitev objekta).

Iz zapisanega izhaja, da se zadržanje izvrševanja predpisa nanaša zgolj na meritoren tek postopkov in izvršbo v inšpekcijskem nadzoru. Sklep Ustavnega sodišča tako preprečuje vodenje ugotovitvenega in dokaznega postopka ter izdajo meritorne odločbe v času zadržanja izvajanja predpisa, saj ne bi bilo mogoče uporabiti določbe, ki predstavlja pravno podlago za odločitev (glej tudi sodbo VSL II Cp 1745/2013 z dne 3. 7. 2013). Takšen sklep Ustavnega sodišča pa ne posega v procesno pravico stranke iz 134. člena ZUP, torej v pravico umakniti zahtevek, zato stranka lahko umakne svojo zahtevo, nakar organ o tem odloči s procesnim sklepom o ustavitvi postopka (prvi odstavek 135. člena ZUP).