Ali lahko organ v primeru, ko zahtevku prosilca ne ugodi (npr. ne posreduje zahtevane informacije javnega značaja) zaračuna stroške postopka?

V skladu s pravili o stroških postopka stranka, na zahtevko katere se je postopek začel, nosi posebne stroške, ki so nastali v postopku ali zaradi postopka. Ob izdaji odločbe mora organ vedno opraviti obračun stroškov, na podlagi katerega ugotovi, koliko znašajo in ali je stranka s plačilom morebitnega predujma že poravnala vse stroške, ali jih je morebiti celo preplačala oziroma koliko stroškov še mora plačati. O tem odloči v izreku odločbe oziroma v izreku napove, da bo izdan poseben sklep. Na takšno postopanje organa ne vpliva dejstvo, na kakšen način se je postopek zaključil, ali je bilo zahtevku ugodeno ali je bil zavrnjen. Tudi v primeru negativnih odločitev mora stranka nositi posebne stroške, ki so nastali med postopkom.

V skladu z omenjenimi splošnimi pravili mora organ postopati vedno, kadar področni zakon na nekem upravnem področju ne določi drugačnih pravil. Tako na primer Zakon o dostopu do infomacij javnega značaja (ZDIJZ, Uradni list RS, št. 51/06 – UPB in novele) omogoča organu, da za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije prosilcu zaračuna celo materialne stroške (drugi odstavek 34. člena), kar po ZUP ni dovoljeno, saj se lahko zaračunavajo le posebni stroški. Vendar v takšnem primeru velja, da organ zaračuna materialne stroške zgolj v primeru, da prosilcu informacijo, torej določen dokument , ki ga je zahteval, dejansko posreduje. V primeru, da zahtevanih informacij oziroma dokumentov ne posreduje in torej zahtevo za dostop zavrne, organ ne more zaračunati materialnih stroškov, četudi je imel npr. veliko dela s pregledovanjem določenih spisov oz. dokumentov ipd. Vendar pa tudi v takšnih primerih velja, da bi organ po ZUP lahko zaračunal morebitne posebne stroške postopka, če bi ti med postopkom nastali.