Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Ugovor mladoletne osebe zoper oceno na izpitu

2024-07-29T08:12:26Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Ugovor mladoletne osebe zoper oceno na izpitu - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 29. 07. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali mladoletna oseba, stara 15 let, lahko sama vloži ugovor zoper oceno na izpitu?

== '''Odgovor:''' ==

Izpolnjevanje predpostavk, kot sta pravna in procesna sposobnost stranke, je pogoj, da stranka lahko sama opravlja dejanja v postopku. Na podlagi [[Zak:ZUP#46. .C4.8Dlen{{!}}46. člena ZUP]] lahko stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna, sama izvaja dejanja v upravnem postopku, kar pomeni, da lahko z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti (glej primer [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Poslovna_sposobnost_mladoletnika_nad_15_let%3F Poslovna sposobnost mladoletnika nad 15 let?]).
Procesne predpostavke za stranke so določene v področnih predpisih in v ZUP. Slednji zato v tem primeru definira zgolj pojem stranke kot nosilca pravice ali obveznosti na splošno.
V Sloveniji v skladu v Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/04) fizične osebe pridobijo procesno sposobnost z 18. letom oziroma s polnoletnostjo. '''Po ZUP torej mladoletne osebe nimajo procesne sposobnosti, kar nadalje pomeni, da same ne morejo biti stranke v postopku, razen če je s področnim predpisom določeno drugače.'''
Dejanja, ki jih je morebiti opravila procesno nesposobna stranka, niso veljavna in predstavljajo bistveno postopkovno napako.
'''Če oseba nima procesne sposobnosti in zato sama ne mora nastopati v upravnem postopku, jo mora skozi postopek zastopati njen zakoniti zastopnik''', določen z zakonom, odločbo sodišča ali skrbstvenega organa. Zakoniti zastopnik je torej postavljen oblastno (več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 112) njegov obseg zastopanja pa je popoln in ne zgolj v mejah pooblastil, torej opravlja vsa procesna dejanja v imenu stranke, razen če predpisi zahtevajo za posamezna dejanja posebno dovoljenje. Zakoniti zastopniki mladoletni osebi so starši oziroma skrbniki, ki mladoletnika zastopajo neomejen čas oziroma do polnoletnosti, ali začasni zastopniki, ki mladoletno osebo zastopajo omejen čas, postavi pa jih organ z oblastnim sklepom.
So pa v področnih predpisih podrobneje določeni pogoji glede ugovora na zaključno oceno. Tako npr.  [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV11583 34. člen Pravilnika] o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (Uradni list RS, št. 52/13) določa, da ugovor na zaključno oceno lahko pod določenimi pogoji vložijo starši, v [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO450 41.č členu Zakona o gimnazijah] (Uradni list RS, št. 1/07), pa lahko končni oceni ugovarja dijak sam.
'''Po ZUP, ki torej določa zgolj pojem stranke kot nosilca pravice ali obveznosti na splošno, mladoletna oseba ni procesno sposobna in zato ne more sama nastopati kot stranka, vendar jo mora zastopati zakoniti zastopnik ali skrbnik, vendar pa so lahko v področnih predpisih pogoji drugačni in se razlikujejo od primera do primera.''' 

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Lastnost stranke]] [[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Ugovor mladoletne osebe zoper oceno na izpitu

2024-07-29T08:10:37Z

ZZ0625:

Ugovor mladoletne osebe zoper oceno na izpitu

2024-07-29T07:54:46Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Ugovor mladoletne osebe zoper oceno na izpitu - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 29. 07. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali mladoletna oseba, stara 15 let, lahko sama vloži ugovor zoper oceno na izpitu?
== '''Odgovor:''' ==

Izpolnjevanje predpostavk, kot sta pravna in procesna sposobnost stranke, je pogoj, da stranka lahko sama opravlja dejanja v postopku. Na podlagi 46. člena ZUP lahko stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna, sama izvaja dejanja v upravnem postopku, kar pomeni, da lahko z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti (glej primer [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Poslovna_sposobnost_mladoletnika_nad_15_let%3F Poslovna sposobnost mladoletnika nad 15 let?]).Procesne predpostavke za stranke so določene v področnih predpisih in v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06). ZUP zato v tem primeru definira zgolj pojem stranke kot nosilca pravice ali obveznosti na splošno. V Sloveniji v skladu v Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih fizične osebe pridobijo procesno sposobnost z 18. letom oziroma s polnoletnostjo. Po ZUP torej mladoletne osebe nimajo procesne sposobnosti, kar nadalje pomeni, da same ne morejo biti stranke v postopku, razen če je s področnim predpisom določeno drugače.Dejanja, ki jih je morebiti opravila procesno nesposobna stranka, niso veljavna in predstavljajo bistveno postopkovno napako.Če oseba nima procesne sposobnosti in zato sama ne mora nastopati v upravnem postopku, jo mora skozi postopek zastopati njen zakoniti zastopnik, določen z zakonom, odločbo sodišča ali skrbstvenega organa. Zakoniti zastopnik je torej postavljen oblastno (več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 112) njegov obseg zastopanja pa je popoln in ne zgolj v mejah pooblastil, torej opravlja vsa procesna dejanja v imenu stranke, razen če predpisi zahtevajo za posamezna dejanja posebno dovoljenje. Zakoniti zastopniki mladoletni osebi so starši oziroma skrbniki, ki mladoletnika zastopajo neomejen čas oziroma do polnoletnosti, ali začasni zastopniki, ki  mladoletno osebo zastopajo omejen čas, postavi pa jih organ z oblastnim sklepom.So pa v področnih predpisih podrobneje določeni pogoji glede ugovora na zaključno oceno. Tako npr. 34. člen Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (Uradni list RS, št. 52/13) določa, da ugovor na zaključno oceno lahko pod določenimi pogoji vložijo starši, v 41.č členu Zakona o gimnazijah (Uradni list RS, št. 1/07), pa lahko končni oceni ugovarja dijak sam. Po ZUP, ki torej določa zgolj pojem stranke kot nosilca pravice ali obveznosti na splošno, mladoletna oseba ni procesno sposobna in zato ne more sama nastopati kot stranka, vendar jo mora zastopati zakoniti zastopnik ali skrbnik, vendar pa so lahko v področnih predpisih pogoji drugačni in se razlikujejo od primera do primera. 

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Ugovor mladoletne osebe zoper oceno na izpitu

2024-07-29T07:46:47Z

ZZ0625: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Izdajanje potrdil brez opravljenega strokovnega izpita ZUP

2024-07-03T08:39:20Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: Izdajanje potrdil, vodenje upravnega postopka in odločanje v upravnih zadevah brez opravljenega strokovnega izpita ZUP?''' ==

'''Datum odgovora:''' 3. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje: ''' ==

Ali lahko osebe brez ustrezne izobrazbe in brez opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka izdajajo potrdila (npr. potrdilo o davčni številki, statusu rezidentstva in druga potrdila iz uradnih evidenc), vodijo upravni postopek in odločajo v upravnih zadevah? Ali je uslužbenec dolžan opravljati naloge, za katere je pooblaščen v tem smislu in spadajo v delokrog obveznosti, ki so opredeljene s pogodbo o zaposlitvi?

== '''Odgovor:''' ==

Pogoji za opravljanje procesih dejanj oziroma vodenje upravnega postopka in odločanje v upravnih zadevah so določeni v določbah od [[Zak:ZUP#28. .C4.8Dlen{{!}}28. člena ZUP]] do [[Zak:ZUP#31. .C4.8Dlen{{!}}31. člena ZUP]]. Na načelni ravni morajo biti za zakonito vodenje in odločanje '''kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: zaposlenost pri organu, ustrezna izobrazba, opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka''', na podlagi česar uradna oseba pridobi '''pooblastilo, '''in '''odsotnost izločitvenih oziroma odklonilnih razlogov'''.''' Izjema po ZUP velja glede pogoja izobrazbe in opravljenega strokovnega izpita za predstojnike organov, ker že z zasedbo položaja predstojnika dobijo zakonsko pooblastilo (''ex lege'') za odločanje v vseh upravnih zadevah iz pristojnosti organa, vendar predstojniki pooblastila za odločanje ne morejo prenesti na podrejene uradnike, če ti ne izpolnjujejo vseh pogojev.
Skladno z [[Zak:ZUP#31. .C4.8Dlen{{!}}31. členom ZUP]] lahko poleg pooblaščenih oseb iz prejšnjega odstavka '''upravni postopek vodi in v njem odloča samo oseba, ki ima predpisano izobrazbo in opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka'''. Slednji pa ni potreben za vodenje in odločanje v enostavnih upravnih zadevah, ki jih določi vlada z uredbo.  Stroka sicer poudarja, da zniževanje minimalnih strokovnih zahtev za vodenje in odločanje ni smiselno, da je določanje takih enostavnih zadev v tem primeru prepuščeno le podzakonskemu urejanju ter da lahko negativne odločitve tudi v enostavnih zadevah povzročajo hude posledice za stranke (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 271).
Tako prvi odstavek 6. člena in 7. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED6273 Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku] (Uredba, Ur. l. RS, št. 12/13 in nasl.) določata, da potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, lahko izdaja zaposlena oseba z najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo. '''Uredba dalje v 30. členu določa''', da za postopke izdajanja potrdil in drugih listin, o katerih se vodi uradna evidenca, ter za opravljanje upravnih overitev lastnoročnih podpisov in kopij, '''ni potreben strokovni izpit'''. V skladu z določbo drugega odstavka [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]] se za uradno evidenco šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. To pomeni, da''' za opravljanje teh specifičnih upravnih nalog ni nujno potrebno, da ima oseba opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka.''' 
Strokovno tehnični uslužbenec sicer ne sme opravljati javnih nalog, kar vključuje tudi vodenje upravnega postopka in odločanja v upravnih zadevah. [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakon o javnih uslužbencih] (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) zgolj izjemoma dovoljuje v 23. členu, da '''javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovnem mestu opravlja tudi nekatera enostavna upravna opravila''', ki jih s podzakonskim aktom določi minister, pristojen za upravo. S [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV7480 Pravilnikom o določitvi upravnih opravil, ki jih lahko opravljajo strokovno-tehnični javni uslužbenci] (Ur. l. RS, št. 35/06 in nasl.) so določena naslednja upravna opravila: upravne overitve podpisa in kopije, izdaja zemljiškoknjižnih izpiskov, izdaja potrdila o vložitvi vloge po [[Zak:ZUP#63. .C4.8Dlen{{!}}63. členu ZUP]], izdaja potrdil iz kazenske evidence, sprejem vlog za izdajo digitalnih spletnih potrdil SIGENCA, postopki na točki VEM, obveščanje državljanov, da ne posedujejo nobenega veljavnega identifikacijskega dokumenta, potrjevanje podpore volivcev in izdaja potrdil po [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. členu ZUP]].
'''Strokovno tehnični uslužbenci, ki imajo najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, torej lahko izdajajo potrdila brez strokovnega izpita iz upravnega postopka '''oziroma ne glede na (ne)opravljen zadevni izpit, '''ne morejo pa voditi upravnega postopka ali odločati v upravnih zadevah.''' Predstojnik lahko v skladu z omenjenim pravilnikom podeli pooblastila strokovno tehničnim uslužbencem samo za opravljanje eksplicitno naštetih javnih nalog, za katere zaposleni izpolnjujejo pogoje ter ima pooblastilo določati delokrog dela, vendar mora to storiti v skladu z zakonskimi določili.

'''Na podlagi navedenega, osebe brez opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka ne smejo voditi upravnega postopka in odločati v upravnih zadevah, razen pri odločanju in vodenju v enostavnih zadevah, ki jih določa vlada z uredbo. '''
Skladno s 93. členom ZJU mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Na podlagi drugega odstavka 94. člena ZJU mora opraviti zahtevano delo oziroma ga opraviti na zahtevan način. Po 95. členu ZJU mora javni uslužbenec po pisni odločitvi opraviti tudi delo, ki ne spada v opis dela delovnega mesta, ustreza pa njegovi strokovni usposobljenosti. Z aktom se določi vrsta, obseg in čas drugega dela, ki ga javni uslužbenec mora opraviti zaradi začasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomestitve dela začasno odsotnega sodelavca. Če pogodba o zaposlitvi (lahko v povezavi s sistemizacijo delovnih mest) določa, da uslužbenec opravlja določene naloge, ki vključujejo izdajo potrdil, potem je ta '''dolžan upoštevati navodila nadrejenega glede izdaje potrdil.'''
 [[Category:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in''[[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]]

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Izdajanje potrdil brez opravljenega strokovnega izpita ZUP

2024-07-03T08:37:04Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: Izdajanje potrdil, vodenje upravnega postopka in odločanje v upravnih zadevah brez opravljenega strokovnega izpita ZUP?''' ==

'''Datum odgovora:''' 3. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje: ''' ==

Ali lahko osebe brez ustrezne izobrazbe in brez opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka izdajajo potrdila (npr. potrdilo o davčni številki, statusu rezidentstva in druga potrdila iz uradnih evidenc), vodijo upravni postopek in odločajo v upravnih zadevah? Ali je uslužbenec dolžan opravljati naloge, za katere je pooblaščen v tem smislu in spadajo v delokrog obveznosti, ki so opredeljene s pogodbo o zaposlitvi?

== '''Odgovor:''' ==

Pogoji za opravljanje procesih dejanj oziroma vodenje upravnega postopka in odločanje v upravnih zadevah so določeni v določbah od [[Zak:ZUP#28. .C4.8Dlen{{!}}28. člena ZUP]] do [[Zak:ZUP#31. .C4.8Dlen{{!}}31. člena ZUP]]. Na načelni ravni morajo biti za zakonito vodenje in odločanje '''kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: zaposlenost pri organu, ustrezna izobrazba, opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka''', na podlagi česar uradna oseba pridobi '''pooblastilo, '''in '''odsotnost izločitvenih oziroma odklonilnih razlogov'''.''' Izjema po ZUP velja glede pogoja izobrazbe in opravljenega strokovnega izpita za predstojnike organov, ker že z zasedbo položaja predstojnika dobijo zakonsko pooblastilo (''ex lege'') za odločanje v vseh upravnih zadevah iz pristojnosti organa, vendar predstojniki pooblastila za odločanje ne morejo prenesti na podrejene uradnike, če ti ne izpolnjujejo vseh pogojev.
Skladno z [[Zak:ZUP#31. .C4.8Dlen{{!}}31. členom ZUP]] lahko poleg pooblaščenih oseb iz prejšnjega odstavka '''upravni postopek vodi in v njem odloča samo oseba, ki ima predpisano izobrazbo in opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka'''. Slednji pa ni potreben za vodenje in odločanje v enostavnih upravnih zadevah, ki jih določi vlada z uredbo.  Stroka sicer poudarja, da zniževanje minimalnih strokovnih zahtev za vodenje in odločanje ni smiselno, da je določanje takih enostavnih zadev v tem primeru prepuščeno le podzakonskemu urejanju ter da lahko negativne odločitve tudi v enostavnih zadevah povzročajo hude posledice za stranke (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 271).
Tako prvi odstavek 6. člena in 7. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED6273 Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku] (Uredba, Ur. l. RS, št. 12/13 in nasl.) določata, da potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, lahko izdaja zaposlena oseba z najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo. '''Uredba dalje v 30. členu določa''', da za postopke izdajanja potrdil in drugih listin, o katerih se vodi uradna evidenca, ter za opravljanje upravnih overitev lastnoročnih podpisov in kopij, '''ni potreben strokovni izpit'''. V skladu z določbo drugega odstavka [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]] se za uradno evidenco šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. To pomeni, da''' za opravljanje teh specifičnih upravnih nalog ni nujno potrebno, da ima oseba opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka.''' 
Strokovno tehnični uslužbenec sicer ne sme opravljati javnih nalog, kar vključuje tudi vodenje upravnega postopka in odločanja v upravnih zadevah. [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakon o javnih uslužbencih] (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) zgolj izjemoma dovoljuje v 23. členu, da '''javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovnem mestu opravlja tudi nekatera enostavna upravna opravila''', ki jih s podzakonskim aktom določi minister, pristojen za upravo. S [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV7480 Pravilnikom o določitvi upravnih opravil, ki jih lahko opravljajo strokovno-tehnični javni uslužbenci] (Ur. l. RS, št. 35/06 in nasl.) so določena naslednja upravna opravila: upravne overitve podpisa in kopije, izdaja zemljiškoknjižnih izpiskov, izdaja potrdila o vložitvi vloge po [[Zak:ZUP#63. .C4.8Dlen{{!}}63. členu ZUP]], izdaja potrdil iz kazenske evidence, sprejem vlog za izdajo digitalnih spletnih potrdil SIGENCA, postopki na točki VEM, obveščanje državljanov, da ne posedujejo nobenega veljavnega identifikacijskega dokumenta, potrjevanje podpore volivcev in izdaja potrdil po [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. členu ZUP]].
'''Strokovno tehnični uslužbenci, ki imajo najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, torej lahko izdajajo potrdila brez strokovnega izpita iz upravnega postopka '''oziroma ne glede na (ne)opravljen zadevni izpit, ne morejo pa voditi upravnega postopka ali odločati v upravnih zadevah. Predstojnik lahko v skladu z omenjenim pravilnikom podeli pooblastila strokovno tehničnim uslužbencem samo za opravljanje eksplicitno naštetih javnih nalog, za katere zaposleni izpolnjujejo pogoje ter ima pooblastilo določati delokrog dela, vendar mora to storiti v skladu z zakonskimi določili.

'''Na podlagi navedenega, osebe brez opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka ne smejo voditi upravnega postopka in odločati v upravnih zadevah, razen pri odločanju in vodenju v enostavnih zadevah, ki jih določa vlada z uredbo. '''

Skladno s 93. členom ZJU mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Na podlagi drugega odstavka 94. člena ZJU mora opraviti zahtevano delo oziroma ga opraviti na zahtevan način. Po 95. členu ZJU mora javni uslužbenec po pisni odločitvi opraviti tudi delo, ki ne spada v opis dela delovnega mesta, ustreza pa njegovi strokovni usposobljenosti. Z aktom se določi vrsta, obseg in čas drugega dela, ki ga javni uslužbenec mora opraviti zaradi začasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomestitve dela začasno odsotnega sodelavca. Če pogodba o zaposlitvi (lahko v povezavi s sistemizacijo delovnih mest) določa, da uslužbenec opravlja določene naloge, ki vključujejo izdajo potrdil, potem je ta '''dolžan upoštevati navodila nadrejenega glede izdaje potrdil.'''
 [[Category:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in''[[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]]

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Utemeljenost odklonitve in fikcija vročitve

2024-06-17T21:02:44Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: '''Utemeljenost odklonitve in fikcija vročitve - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V katerih primerih je odklonitev vročitve utemeljena, da vročitev ne velja oziroma da pravne posledice ne nastopijo?
== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) (Uradni list RS, št. 24/06) postopek, s katerim se dokument oblastnega organa preda oziroma dostavi naslovniku z namenom seznanitve prizadetih oseb z vsebino izdanih oblastnih aktov, kot so odločbe in sklepi. Pravilno vročanje dokumentov je ključno, saj poleg seznanitve naslovnika z vsebino dokumenta, prinaša zaradi teka rokov tudi morebitne pravne posledice, ki so vezane na datum vročitve.  '''Vročitev je torej pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja''' v razmerju med organi in drugimi udeleženci, kot so tek rokov, dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost ter raba pravnih sredstev. V kolikor vročanje ni bilo opravljeno, oziroma ni bilo opravljeno po predpisih, roki ne začnejo teči, kar nadalje pomeni nedokončan postopek (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 525-529).
ZUP predpisuje natančna pravila glede vročanja, ki jih morajo upoštevati državni organi. To vključuje čas vročanja v [[Zak:ZUP#84. .C4.8Dlen{{!}}84. členu]], kraj vročanja v členih [[Zak:ZUP#85. .C4.8Dlen{{!}}85.]], [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96.]], in [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96a]]., način vročanja (osebno, navadno, fizično in elektronsko) ter postopek v primeru, da vročanje na običajen način ni mogoče (npr. javno naznanilo po [[Zak:ZUP#94. .C4.8Dlen{{!}}94. členu ZUP]]). Glede kraja vročanja ZUP določa, da se vročitev praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen (1. odstavek [[Zak:ZUP#85. .C4.8Dlen{{!}}85. člena]]) , v kolikor pa to ni mogoče, se le to lahko opravi kjerkoli se naslovnik nahaja (2. odstavek istega člena). Po razlagi Kovač, mora naslovnik, če je na kraju vročitve navzoč, pošiljko sprejeti (prav tam, str. 535).
Nadalje ZUP omogoča tudi t.i. '''fikcijo vročitve''', ki po 3. odstavku [[Zak:ZUP#87. .C4.8Dlen{{!}}87. člena ZUP]] ureja situacijo, ko '''osebna vročitev''' dokumentov, katerim po vročitvi začne teči rok, po običajni poti '''ni mogoča'''. V tem primeru se lahko pisno sporočilo, ki naslovniku sporoča, kje se ta dokument nahaja in ga opozoriti na '''15 dnevni rok za prevzem'''. Tako sporočilo mora vsebovati tudi '''opozorilo o nastopu fikcije''', v kolikor v določenem roku dokument ne bo prevzet. Če naslovnik dokument prevzame znotraj roka, se za vročitev šteje datum prevzema, drugače mora vročevalec po 4. odstavku istega člena '''pustiti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčku naslovnika'''. '''V tem primeru se vročitev torej šteje za opravljeno z iztekom tega roka, ne glede na to, ali je naslovnik dejansko prevzel dokument ali ne.'''
Če stranka '''odkloni prevzem''' dokumenta, za katerega '''nima zakonitega razloga''', mora vročevalec dokument pustiti v skladu z  [[Zak:ZUP#95. .C4.8Dlen{{!}}95. členom ZUP]] v stanovanju ali poslovnih prostorih stranke oziroma ga nalepi na vrata. Namen vročitve je, da bi se naslovnik seznanil z vsebino dokumenta, ne pa v tem, da se dejansko seznani z vsebino dokumenta, če tega ne želi (prav tam, str. 580). Šteje se, da je s tem '''vročitev opravljena''', ne glede na to, ali je stranka dokument dejansko prevzela ali ne, saj naslovnik z odklonitvijo običajno želi preprečiti pojav pravnih posledic, vendar pa je bila za preprečevanje le tega uvedena '''fikcija vročitve''', ki je vezana na zapis ugotovitve in okoliščin odklonitve (bolj podrobno v [https://sodnapraksa.si/?_submit=i%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C2%A6%C3%83%E2%80%9A%C3%82%C2%A1%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C5%BE%C3%83%E2%80%9A%C3%82%20i&q=in&rowsPerPage=20&page=10961&id=59035 Sodbi U 237/2002] z dne 16. 11. 2004). '''Fikcija vročitve torej nastopi''', kadar naslovnik '''ne izkaže upravičenega razloga odklonitve''', vročevalec pa je dokument '''pustil na naslovu vročanja''' vred z morebitnim razlogom odklonitve, če je bil ta naveden. Ne velja pa za fikcijo vročitve, če naslovnik ni odklonil prevzema (npr. ker ga ob poskusu vročitve ni bilo doma), in je pošiljka puščena v hišnem predalčku ali na vratih stanovanja (glej tudi [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111415601 Sodbo VSRS VIII Ips 184/2017] z dne 16. 1. 2018). Odklonitev sprejema po tem istem členu pa '''velja za upravičeno v primeru neutemeljenega vročanja ponoči, ob praznikih''' (razen pri nujnih zadevah v javnem interesu), '''na neobičajnih krajih''' po [[Zak:ZUP#85. .C4.8Dlen{{!}}85. členu ZUP]] ter v nekaterih primerih, ko ima stranka pooblaščenca, dokument pa je bil vročen direktno njej.
'''Neupravičena odklonitev''' sprejema dokumenta se torej po ZUP '''ne sankcionira''', vendar nastane '''fikcija vročitve''' po enem izmed predpisanih načinov in je s tem '''vročitev veljavno opravljena''', '''roki začnejo teči z dnem vročitve''', '''pravnim učinkom pa se ni mogoče izogniti'''. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Vročanje]]

Utemeljenost odklonitve in fikcija vročitve

2024-06-17T21:00:18Z

ZZ0625:

Utemeljenost odklonitve in fikcija vročitve

2024-06-17T20:58:15Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V katerih primerih je odklonitev vročitve utemeljena, da vročitev ne velja oziroma da pravne posledice ne nastopijo?
== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) (Uradni list RS, št. 24/06) postopek, s katerim se dokument oblastnega organa preda oziroma dostavi naslovniku z namenom seznanitve prizadetih oseb z vsebino izdanih oblastnih aktov, kot so odločbe in sklepi. Pravilno vročanje dokumentov je ključno, saj poleg seznanitve naslovnika z vsebino dokumenta, prinaša zaradi teka rokov tudi morebitne pravne posledice, ki so vezane na datum vročitve.  '''Vročitev je torej pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja''' v razmerju med organi in drugimi udeleženci, kot so tek rokov, dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost ter raba pravnih sredstev. V kolikor vročanje ni bilo opravljeno, oziroma ni bilo opravljeno po predpisih, roki ne začnejo teči, kar nadalje pomeni nedokončan postopek (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 525-529).ZUP predpisuje natančna pravila glede vročanja, ki jih morajo upoštevati državni organi. To vključuje čas vročanja v [[Zak:ZUP#84. .C4.8Dlen{{!}}84. členu]], kraj vročanja v členih [[Zak:ZUP#85. .C4.8Dlen{{!}}85.]], [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96.]], in [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96a]]., način vročanja (osebno, navadno, fizično in elektronsko) ter postopek v primeru, da vročanje na običajen način ni mogoče (npr. javno naznanilo po [[Zak:ZUP#94. .C4.8Dlen{{!}}94. členu ZUP]]). Glede kraja vročanja ZUP določa, da se vročitev praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen (1. odstavek [[Zak:ZUP#85. .C4.8Dlen{{!}}85. člena]]) , v kolikor pa to ni mogoče, se le to lahko opravi kjerkoli se naslovnik nahaja (2. odstavek istega člena). Po razlagi Kovač, mora naslovnik, če je na kraju vročitve navzoč, pošiljko sprejeti (prav tam, str. 535).Nadalje ZUP omogoča tudi t.i. '''fikcijo vročitve''', ki po 3. odstavku [[Zak:ZUP#87. .C4.8Dlen{{!}}87. člena ZUP]] ureja situacijo, ko '''osebna vročitev''' dokumentov, katerim po vročitvi začne teči rok, po običajni poti '''ni mogoča'''. V tem primeru se lahko pisno sporočilo, ki naslovniku sporoča, kje se ta dokument nahaja in ga opozoriti na '''15 dnevni rok za prevzem'''. Tako sporočilo mora vsebovati tudi '''opozorilo o nastopu fikcije''', v kolikor v določenem roku dokument ne bo prevzet. Če naslovnik dokument prevzame znotraj roka, se za vročitev šteje datum prevzema, drugače mora vročevalec po 4. odstavku istega člena '''pustiti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčku naslovnika'''. '''V tem primeru se vročitev torej šteje za opravljeno z iztekom tega roka, ne glede na to, ali je naslovnik dejansko prevzel dokument ali ne.'''Če stranka '''odkloni prevzem''' dokumenta, za katerega '''nima zakonitega razloga''', mora vročevalec dokument pustiti v skladu z  [[Zak:ZUP#95. .C4.8Dlen{{!}}95. členom ZUP]] v stanovanju ali poslovnih prostorih stranke oziroma ga nalepi na vrata. Namen vročitve je, da bi se naslovnik seznanil z vsebino dokumenta, ne pa v tem, da se dejansko seznani z vsebino dokumenta, če tega ne želi (prav tam, str. 580). Šteje se, da je s tem '''vročitev opravljena''', ne glede na to, ali je stranka dokument dejansko prevzela ali ne, saj naslovnik z odklonitvijo običajno želi preprečiti pojav pravnih posledic, vendar pa je bila za preprečevanje le tega uvedena '''fikcija vročitve''', ki je vezana na zapis ugotovitve in okoliščin odklonitve (bolj podrobno v [https://sodnapraksa.si/?_submit=i%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C2%A6%C3%83%E2%80%9A%C3%82%C2%A1%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C5%BE%C3%83%E2%80%9A%C3%82%20i&q=in&rowsPerPage=20&page=10961&id=59035 Sodbi U 237/2002] z dne 16. 11. 2004). '''Fikcija vročitve torej nastopi''', kadar naslovnik '''ne izkaže upravičenega razloga odklonitve''', vročevalec pa je dokument '''pustil na naslovu vročanja''' vred z morebitnim razlogom odklonitve, če je bil ta naveden. Ne velja pa za fikcijo vročitve, če naslovnik ni odklonil prevzema (npr. ker ga ob poskusu vročitve ni bilo doma), in je pošiljka puščena v hišnem predalčku ali na vratih stanovanja (glej tudi [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111415601 Sodbo VSRS VIII Ips 184/2017] z dne 16. 1. 2018). Odklonitev sprejema po tem istem členu pa '''velja za upravičeno v primeru neutemeljenega vročanja ponoči, ob praznikih''' (razen pri nujnih zadevah v javnem interesu), '''na neobičajnih krajih''' po [[Zak:ZUP#85. .C4.8Dlen{{!}}85. členu ZUP]] ter v nekaterih primerih, ko ima stranka pooblaščenca, dokument pa je bil vročen direktno njej.

'''Neupravičena odklonitev''' sprejema dokumenta se torej po ZUP '''ne sankcionira''', vendar nastane '''fikcija vročitve''' po enem izmed predpisanih načinov in je s tem '''vročitev veljavno opravljena''', '''roki začnejo teči z dnem vročitve''', '''pravnim učinkom pa se ni mogoče izogniti'''. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Utemeljenost odklonitve in fikcija vročitve

2024-06-17T20:48:26Z

ZZ0625: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Pogoji za imenovanje glavnega inšpektorja

2024-05-28T09:27:13Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Pogoji za imenovanje glavnega inšpektorja - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 28. 05. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

'''Ali je glavni inšpektor določenega inšpektorata javni uslužbenec ali javni funkcionar? Kakšni so pogoji za zaposlitev glavnega inšpektorja in ali se kako razlikujejo od tistih za inšpektorje? '''
== '''Odgovor:''' ==

'''Glavni inšpektorji se po '''[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 63/07)]''' štejejo za uradnike na položaju in nimajo statusa političnega funkcionarja.''' Položaj je uradniško delovno mesto, na katerem se izvajajo pooblastila za vodenje, usklajevanje in organizacijo dela znotraj organa (Korpič, Horvat (ur.) ZJU: Komentar, 2022, str: 437). Za razliko od ostalih uradniških delovnih mest, se uradniki na položaju razlikujejo po načinu zasedbe delovnega mesta, ki se mora začeti z javnim natečajem po 60. členu ZJU, imenovanja ter prenehanja delovnega razmerja in omejeno trajanje položaja na pet let. Položaji se pridobijo z odločbo o imenovanju, prenehajo pa z odločbo o razrešitvi.
ZJU v 79. členu določa pogoje za uradniška delovna mesta, ki med drugim urejajo pogoje glede zahtevane izobrazbe in delovnih izkušnjah, funkcionalna in specialna znanja ter posebne sposobnosti. Organizacija položajev znotraj določenega organa v sestavi ministrstva, v našem primeru je to posamezen inšpektorat, je določena v aktih o notranji sistemizaciji delovnih mest tega organa. Ti akti morajo biti usklajeni s predpisi vlade, kot je na primer [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED2954 Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave (Uradni list RS, št. 58/03)] (ZJU: s komentarjem, 2022 str. 433). Vsak inšpektorat ima torej določeno avtonomijo pri organizaciji svoje notranje strukture, vendar mora ta organizacija biti v skladu z višjimi predpisi. To zagotavlja enotnost in skladnost znotraj celotne javne uprave, hkrati pa omogoča prilagoditev specifičnim potrebam in nalogam posameznega inšpektorata.
'''Poleg pogojev za pridobitev naziva uradnika, pa morajo uradniki na položaju, zaradi narave njihovega vodstvenega delovnega mesta, dopolnilno izpolnjevati dodatne pogoje, kot so npr. znanje upravnega vodenja in upravljanja kadrovskih virov''', vendar pa so le ti stvar presoje in se razlikujejo glede na naravo delovnega mesta. Da bi se izognili primerom, v katerih odličen uradnik zaradi neizpolnjevanja pogoja teh dodatnih znanj, ne more biti imenovan na položaj, je potrebno uradnikom nuditi predhodno pridobivanje teh funkcionalnih znanj (prav tam, str. 436). V kolikor kandidat za imenovanje na položaj omenjenih funkcionalnih znanj še ne izpolnjuje, mu 81. člen ZJU v tretjem odstavku dopušča, da le ta izpolni v 15. mesecih od dneva imenovanja na položaj.
'''[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07)]je po 3. odstavku podrejen področnemu zakonu, kar pomeni, da se ta zakon uporablja le v primeru vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni torej moramo upoštevati pravilo nadrejenosti specialnejšega predpisa nad splošnejšim oziroma lex specialis derogat legi generali.''' Poudariti je potrebno, da ZIN le z minimalnimi standardi ureja enotno delovanje vseh inšpekcij, ne glede na njihovo področje delovanja (Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, razprave, sodna praksa in komentar zakona, 2016, str. 55, 56), zato je potrebno za podrobnejše področje dela preučiti tudi specialnejše zakone na iskanem področju. To so npr. [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO460 Zakon o šolski inšpekciji (ZSolI, Uradni list RS, št. 114/05)], [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO6711 Zakon o inšpekciji dela (ZID-1, Uradni list RS, št. 19/14 in 55/17)] in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1373 Zakon o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI, Uradni list RS, št. 59/06''')''']'''''''''. ZIN torej ureja delovanje inšpekcij navzven, v razmerju do nadzorovanih oseb, določa torej temeljna načela pri delovanju vseh inšpekcij, ne pa tudi internega delovanja znotraj posameznih enot. Uporablja se celostno le skupaj z [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakonom o državni upravi (ZDU-1, Uradni list RS, št. 113/05)] in ZJU''' (prav tam, str. 62).
Glavni inšpektor ima poleg pooblastil za vse inšpektorje dolžnost izvajati tudi naloge, ki jih ima vsak predstojnik organa v sestavi. To so: vodenje in predstavljanje organa (inšpektorata), organiziranje in koordiniranje dela ter v okviru pooblastil odgovarjati za zakonitost, kakovost in učinkovitost inšpektorjev, izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca ter poročanje resornemu ministru.
ZIN v 13. členu navaja, da se podrejeno s specialnejšimi predpisi upošteva naslednje pogoje za opravljanje inšpekcijskega nadzora: opravljena specializacija po visokošolski izobrazbi (prejšnja), visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) ali magistrska izobrazba. Inšpektor mora imeti opravljen strokovni izpit za inšpektorja in izkazovati potrebne delovne izkušnje po Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (prav tam, str. 136). '''Poleg vseh navedenih, mora glavni inšpektor izpolnjevati tudi pogoje iz ZJU glede imenovanja uradnika na položaju, ki so navedeni v 3. odstavku.'''
'''Posamezni specialni zakoni imajo, kot že navedeno, poleg pogojev, ki so določeni v ZJU in ZIN, lahko tudi specialnejše pogoje za opravljanje dela področnega inšpektorja in glavnega inšpektorja. ZJU in ZIN se v teh primerih uporabljata subsidiarno.''' ZSolI npr. v 4. členu določa, da je inšpektor lahko, kdor ima naj manj visoko izobrazbo in sedem let delovnih izkušenj na pedagoškem, svetovalnem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju vzgoje in izobraževanja ter opravljen strokovni izpit za inšpektorja, glavni inšpektor po 3. členu pa je lahko imenovan tisti, kdor ima najmanj visoko izobrazbo in deset let pedagoških delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju. Inšpektor za šport mora imeti izobrazbo druge stopnje ali enakovredno izobrazbo ter pet let delovnih izkušenj na pedagoškem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju športa, poleg tega pa mora opraviti tudi strokovni izpit za inšpektorja.
'''V zvezi vašega vprašanja, vas tako seznanjamo, da so pogoji za glavnega inšpektorja kot tudi inšpektorjev, določeni tako v splošnih predpisih, kot tudi specialnih predpisih, ki določajo inšpekcijski postopek oziroma organizacijo posameznih inšpekcij. Tako je dejansko potrebno upoštevati vse zakonske in podzakonske predpise. Dejansko pa je sistemizacija tista, kjer je na posameznem delovnem mestu točno razvidno, kakšne splošne in posebne pogoje mora izpolnjevati posamezen zaposleni za možnost zasesti določeno delovno mesto. '''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Upravna inšpekcija, področne inšpekcije, informacijski pooblaščenec in druge oblike nadzora]]

Pogoji za imenovanje glavnega inšpektorja

2024-05-28T09:25:53Z

ZZ0625:

Pogoji za imenovanje glavnega inšpektorja

2024-05-28T09:25:09Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Pogoji za imenovanje glavnega inšpektorja ==

'''Datum odgovora:''' 28. 05. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

'''Ali je glavni inšpektor določenega inšpektorata javni uslužbenec ali javni funkcionar? Kakšni so pogoji za zaposlitev glavnega inšpektorja in ali se kako razlikujejo od tistih za inšpektorje? '''
== '''Odgovor:''' ==

'''Glavni inšpektorji se po '''[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 63/07)]''' štejejo za uradnike na položaju in nimajo statusa političnega funkcionarja.''' Položaj je uradniško delovno mesto, na katerem se izvajajo pooblastila za vodenje, usklajevanje in organizacijo dela znotraj organa (Korpič, Horvat (ur.) ZJU: Komentar, 2022, str: 437). Za razliko od ostalih uradniških delovnih mest, se uradniki na položaju razlikujejo po načinu zasedbe delovnega mesta, ki se mora začeti z javnim natečajem po 60. členu ZJU, imenovanja ter prenehanja delovnega razmerja in omejeno trajanje položaja na pet let. Položaji se pridobijo z odločbo o imenovanju, prenehajo pa z odločbo o razrešitvi.
ZJU v 79. členu določa pogoje za uradniška delovna mesta, ki med drugim urejajo pogoje glede zahtevane izobrazbe in delovnih izkušnjah, funkcionalna in specialna znanja ter posebne sposobnosti. Organizacija položajev znotraj določenega organa v sestavi ministrstva, v našem primeru je to posamezen inšpektorat, je določena v aktih o notranji sistemizaciji delovnih mest tega organa. Ti akti morajo biti usklajeni s predpisi vlade, kot je na primer [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED2954 Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave (Uradni list RS, št. 58/03)] (ZJU: s komentarjem, 2022 str. 433). Vsak inšpektorat ima torej določeno avtonomijo pri organizaciji svoje notranje strukture, vendar mora ta organizacija biti v skladu z višjimi predpisi. To zagotavlja enotnost in skladnost znotraj celotne javne uprave, hkrati pa omogoča prilagoditev specifičnim potrebam in nalogam posameznega inšpektorata.
'''Poleg pogojev za pridobitev naziva uradnika, pa morajo uradniki na položaju, zaradi narave njihovega vodstvenega delovnega mesta, dopolnilno izpolnjevati dodatne pogoje, kot so npr. znanje upravnega vodenja in upravljanja kadrovskih virov''', vendar pa so le ti stvar presoje in se razlikujejo glede na naravo delovnega mesta. Da bi se izognili primerom, v katerih odličen uradnik zaradi neizpolnjevanja pogoja teh dodatnih znanj, ne more biti imenovan na položaj, je potrebno uradnikom nuditi predhodno pridobivanje teh funkcionalnih znanj (prav tam, str. 436). V kolikor kandidat za imenovanje na položaj omenjenih funkcionalnih znanj še ne izpolnjuje, mu 81. člen ZJU v tretjem odstavku dopušča, da le ta izpolni v 15. mesecih od dneva imenovanja na položaj.
'''[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07)]je po 3. odstavku podrejen področnemu zakonu, kar pomeni, da se ta zakon uporablja le v primeru vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni torej moramo upoštevati pravilo nadrejenosti specialnejšega predpisa nad splošnejšim oziroma lex specialis derogat legi generali.''' Poudariti je potrebno, da ZIN le z minimalnimi standardi ureja enotno delovanje vseh inšpekcij, ne glede na njihovo področje delovanja (Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, razprave, sodna praksa in komentar zakona, 2016, str. 55, 56), zato je potrebno za podrobnejše področje dela preučiti tudi specialnejše zakone na iskanem področju. To so npr. [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO460 Zakon o šolski inšpekciji (ZSolI, Uradni list RS, št. 114/05)], [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO6711 Zakon o inšpekciji dela (ZID-1, Uradni list RS, št. 19/14 in 55/17)] in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1373 Zakon o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI, Uradni list RS, št. 59/06''')''']'''''''''. ZIN torej ureja delovanje inšpekcij navzven, v razmerju do nadzorovanih oseb, določa torej temeljna načela pri delovanju vseh inšpekcij, ne pa tudi internega delovanja znotraj posameznih enot. Uporablja se celostno le skupaj z [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakonom o državni upravi (ZDU-1, Uradni list RS, št. 113/05)] in ZJU''' (prav tam, str. 62).
Glavni inšpektor ima poleg pooblastil za vse inšpektorje dolžnost izvajati tudi naloge, ki jih ima vsak predstojnik organa v sestavi. To so: vodenje in predstavljanje organa (inšpektorata), organiziranje in koordiniranje dela ter v okviru pooblastil odgovarjati za zakonitost, kakovost in učinkovitost inšpektorjev, izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca ter poročanje resornemu ministru.
ZIN v 13. členu navaja, da se podrejeno s specialnejšimi predpisi upošteva naslednje pogoje za opravljanje inšpekcijskega nadzora: opravljena specializacija po visokošolski izobrazbi (prejšnja), visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) ali magistrska izobrazba. Inšpektor mora imeti opravljen strokovni izpit za inšpektorja in izkazovati potrebne delovne izkušnje po Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (prav tam, str. 136). '''Poleg vseh navedenih, mora glavni inšpektor izpolnjevati tudi pogoje iz ZJU glede imenovanja uradnika na položaju, ki so navedeni v 3. odstavku.'''
'''Posamezni specialni zakoni imajo, kot že navedeno, poleg pogojev, ki so določeni v ZJU in ZIN, lahko tudi specialnejše pogoje za opravljanje dela področnega inšpektorja in glavnega inšpektorja. ZJU in ZIN se v teh primerih uporabljata subsidiarno.''' ZSolI npr. v 4. členu določa, da je inšpektor lahko, kdor ima naj manj visoko izobrazbo in sedem let delovnih izkušenj na pedagoškem, svetovalnem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju vzgoje in izobraževanja ter opravljen strokovni izpit za inšpektorja, glavni inšpektor po 3. členu pa je lahko imenovan tisti, kdor ima najmanj visoko izobrazbo in deset let pedagoških delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju. Inšpektor za šport mora imeti izobrazbo druge stopnje ali enakovredno izobrazbo ter pet let delovnih izkušenj na pedagoškem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju športa, poleg tega pa mora opraviti tudi strokovni izpit za inšpektorja.
'''V zvezi vašega vprašanja, vas tako seznanjamo, da so pogoji za glavnega inšpektorja kot tudi inšpektorjev, določeni tako v splošnih predpisih, kot tudi specialnih predpisih, ki določajo inšpekcijski postopek oziroma organizacijo posameznih inšpekcij. Tako je dejansko potrebno upoštevati vse zakonske in podzakonske predpise. Dejansko pa je sistemizacija tista, kjer je na posameznem delovnem mestu točno razvidno, kakšne splošne in posebne pogoje mora izpolnjevati posamezen zaposleni za možnost zasesti določeno delovno mesto. '''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Pogoji za imenovanje glavnega inšpektorja

2024-05-28T09:18:23Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' 28. 05. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

'''Ali je glavni inšpektor določenega inšpektorata javni uslužbenec ali javni funkcionar? Kakšni so pogoji za zaposlitev glavnega inšpektorja in ali se kako razlikujejo od tistih za inšpektorje? '''
== '''Odgovor:''' ==

'''Glavni inšpektorji se po '''[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 63/07)]''' štejejo za uradnike na položaju in nimajo statusa političnega funkcionarja.''' Položaj je uradniško delovno mesto, na katerem se izvajajo pooblastila za vodenje, usklajevanje in organizacijo dela znotraj organa (Korpič, Horvat (ur.) ZJU: Komentar, 2022, str: 437). Za razliko od ostalih uradniških delovnih mest, se uradniki na položaju razlikujejo po načinu zasedbe delovnega mesta, ki se mora začeti z javnim natečajem po 60. členu ZJU, imenovanja ter prenehanja delovnega razmerja in omejeno trajanje položaja na pet let. Položaji se pridobijo z odločbo o imenovanju, prenehajo pa z odločbo o razrešitvi.ZJU v 79. členu določa pogoje za uradniška delovna mesta, ki med drugim urejajo pogoje glede zahtevane izobrazbe in delovnih izkušnjah, funkcionalna in specialna znanja ter posebne sposobnosti. Organizacija položajev znotraj določenega organa v sestavi ministrstva, v našem primeru je to posamezen inšpektorat, je določena v aktih o notranji sistemizaciji delovnih mest tega organa. Ti akti morajo biti usklajeni s predpisi vlade, kot je na primer [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED2954 Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave (Uradni list RS, št. 58/03)] (ZJU: s komentarjem, 2022 str. 433). Vsak inšpektorat ima torej določeno avtonomijo pri organizaciji svoje notranje strukture, vendar mora ta organizacija biti v skladu z višjimi predpisi. To zagotavlja enotnost in skladnost znotraj celotne javne uprave, hkrati pa omogoča prilagoditev specifičnim potrebam in nalogam posameznega inšpektorata.'''Poleg pogojev za pridobitev naziva uradnika, pa morajo uradniki na položaju, zaradi narave njihovega vodstvenega delovnega mesta, dopolnilno izpolnjevati dodatne pogoje, kot so npr. znanje upravnega vodenja in upravljanja kadrovskih virov''', vendar pa so le ti stvar presoje in se razlikujejo glede na naravo delovnega mesta. Da bi se izognili primerom, v katerih odličen uradnik zaradi neizpolnjevanja pogoja teh dodatnih znanj, ne more biti imenovan na položaj, je potrebno uradnikom nuditi predhodno pridobivanje teh funkcionalnih znanj (prav tam, str. 436). V kolikor kandidat za imenovanje na položaj omenjenih funkcionalnih znanj še ne izpolnjuje, mu 81. člen ZJU v tretjem odstavku dopušča, da le ta izpolni v 15. mesecih od dneva imenovanja na položaj.'''[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07)]je po 3. odstavku podrejen področnemu zakonu, kar pomeni, da se ta zakon uporablja le v primeru vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni torej moramo upoštevati pravilo nadrejenosti specialnejšega predpisa nad splošnejšim oziroma lex specialis derogat legi generali.''' Poudariti je potrebno, da ZIN le z minimalnimi standardi ureja enotno delovanje vseh inšpekcij, ne glede na njihovo področje delovanja (Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, razprave, sodna praksa in komentar zakona, 2016, str. 55, 56), zato je potrebno za podrobnejše področje dela preučiti tudi specialnejše zakone na iskanem področju. To so npr. [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO460 Zakon o šolski inšpekciji (ZSolI) (Uradni list RS, št. 114/05)], [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO6711 Zakon o inšpekciji dela (ZID-1) (Uradni list RS, št. 19/14 in 55/17)] in Zakon o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI) (Uradni list RS, št. 59/06''')''''''. ZIN torej ureja delovanje inšpekcij navzven, v razmerju do nadzorovanih oseb, določa torej temeljna načela pri delovanju vseh inšpekcij, ne pa tudi internega delovanja znotraj posameznih enot. Uporablja se celostno le skupaj z ZDU-1 in ZJU''' (prav tam, str. 62).Glavni inšpektor ima poleg pooblastil za vse inšpektorje dolžnost izvajati tudi naloge, ki jih ima vsak predstojnik organa v sestavi. To so: vodenje in predstavljanje organa (inšpektorata), organiziranje in koordiniranje dela ter v okviru pooblastil odgovarjati za zakonitost, kakovost in učinkovitost inšpektorjev, izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca ter poročanje resornemu ministru.ZIN v 13. členu navaja, da se podrejeno s specialnejšimi predpisi upošteva naslednje pogoje za opravljanje inšpekcijskega nadzora: opravljena specializacija po visokošolski izobrazbi (prejšnja), visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) ali magistrska izobrazba. Inšpektor mora imeti opravljen strokovni izpit za inšpektorja in izkazovati potrebne delovne izkušnje po Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (prav tam, str. 136). Poleg vseh navedenih, mora glavni inšpektor izpolnjevati tudi pogoje iz ZJU glede imenovanja uradnika na položaju, ki so navedeni v 3. odstavku.'''Posamezni specialni zakoni imajo, kot že navedeno, poleg pogojev, ki so določeni v ZJU in ZIN, lahko tudi specialnejše pogoje za opravljanje dela področnega inšpektorja in glavnega inšpektorja. ZJU in ZIN se v teh primerih uporabljata subsidiarno.''' ZSolI npr. v 4. členu določa, da je inšpektor lahko, kdor ima naj manj visoko izobrazbo in sedem let delovnih izkušenj na pedagoškem, svetovalnem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju vzgoje in izobraževanja ter opravljen strokovni izpit za inšpektorja, glavni inšpektor po 3. členu pa je lahko imenovan tisti, kdor ima najmanj visoko izobrazbo in deset let pedagoških delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju. Inšpektor za šport mora imeti izobrazbo druge stopnje ali enakovredno izobrazbo ter pet let delovnih izkušenj na pedagoškem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem področju športa, poleg tega pa mora opraviti tudi strokovni izpit za inšpektorja.'''V zvezi vašega vprašanja, vas tako seznanjamo, da so pogoji za glavnega inšpektorja kot tudi inšpektorjev, določeni tako v splošnih predpisih, kot tudi specialnih predpisih, ki določajo inšpekcijski postopek oziroma organizacijo posameznih inšpekcij. Tako je dejansko potrebno upoštevati vse zakonske in podzakonske predpise. Dejansko pa je sistemizacija tista, kjer je na posameznem delovnem mestu točno razvidno, kakšne splošne in posebne pogoje mora izpolnjevati posamezen zaposleni za možnost zasesti določeno delovno mesto. '''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Pogoji za imenovanje glavnega inšpektorja

2024-05-28T09:10:59Z

ZZ0625: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Začetek (inšpekcijskega) postopka v javnem interesu na zahtevo stranke?

2024-05-15T07:08:13Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: '''Začetek (inšpekcijskega) postopka v javnem interesu na zahtevo stranke? - V USKLAJEVANJU  ==

'''Datum odgovora:''' 29. 10. 2010, pregled 19. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Ali bi se strinjali, da po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) velja, da se inšpekcijski postopek začne le uradoma in če kak področni zakon ne določa drugače, velja za tisto področje isto, to je, postopek se začne le uradoma, bi pa bilo dopustno (v skladu z načelom pravne države), da bi poseben zakon določil začetek postopka tudi drugače (še posebej upoštevajoč zakonodajo EU)?

== '''Odgovor:''' ==

[http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakon o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele) določa skupna pravila raznovrstnih inšpekcij, tudi uvedbo in izvedbo postopka (primarno) v javnem interesu. Ker je '''ZIN tipični lex generalis''' (3. člen ZIN), se strinjamo, da '''se inšpekcijski postopek se zato vedno začne le po uradni dolžnosti. To velja tudi nasploh za postopke v javnem interesu po [[Zak:ZUP#125._.C4.8Dlen{{!}}125. členu ZUP]].''' Postopek inšpektor uvede '''na podlagi lastnih zapažanj inšpektorja na področju''', na katerem opravlja inšpekcijski nadzor, ali po načrtih rednih nadzorov v okviru programa dela in določenih analiz tveganja. '''Lahko se pa inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti začne na podlagi prijav, sporočil, pobud, pritožb in drugih vlog.''' Vendar v inšpekcijskem postopku '''prijavitelj nima položaja stranke''', pač pa ga ima samo zavezanec, zoper katerega je inšpekcijski postopek uveden. '''ZIN izrecno določa, da položaja stranke nima prijavitelj, kajti kljub podani prijavi se postopek vedno začne po uradni dolžnosti. Inšpektor na prijavo namreč ni vezan.''''''Inšpekcijski postopek se torej uvede po uradni dolžnosti inšpektorja, ne glede na to ali prijavitelj svojo prijavo umakne ali ne.''' ZIN v 24. členu določa, da mora inšpektor obravnavati vse prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti, tudi anonimne prijave. '''Po določbah ZIN lahko inšpekcijski organ postopek s sklepom ustavi le v primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa (prvi odstavek 28. člena ZIN), ali da je prijava lažna (tretji odstavek 24. člena ZIN)''' (glej Sodbo Upravnega sodišča RS [https://sodnapraksa.si/?doc-2015081111446642 I U 2250/2018-19] z dne 30.10.2019). Postopek se ustavi s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu.Organ lahko začne postopek po uradni dolžnosti, v kolikor ugotovi, da navedbe v prijavi ali obvestilu predstavljajo sum kršitev določb predpisov v njegovi pristojnosti in za izvedbo nadzora obstaja tudi javni interes. '''Prijave vlagateljev se tako štejejo kot pobuda za uvedbo inšpekcijskih postopkov po uradni dolžnosti, prijave pa ne predstavljajo takih vlog, ki bi se v smislu določbe 2. odstavka [[Zak:ZUP#127. .C4.8Dlen{{!}}127. člena ZUP]] štele za zahteve strank, na podlagi katerih se postopek tudi mora začeti '''(glej tudi sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2010040815257949 III U 96/2010] z dne 23.12.2010''').'''Čeprav ima po določbi 3. odstavka 24. člena ZIN v postopku inšpektorja, položaj stranke le zavezanec, vlagatelj pobude pa položaja stranke nima, se je v upravnopravni sodni praksi izoblikovalo stališče (npr. Sklep [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2010040815245553 I Up 556/2008] z dne 11.11.2009), da je potrebno v že uvedenih inšpekcijskih postopkih na prijaviteljevo zahtevo presoditi ali mu gre položaj stranskega udeleženca v takšnem postopku, če izkaže, da se s postopkom posega v njegov zakonsko varovani pravni položaj. S takšnim stališčem se varuje pravico iz [[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člena ZUP]], ki določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes.

Če bi poseben zakon določil drugačno možnost za uvedbo inšpekcijskega postopka, t.i. ''actio popularis, ''torej možnost začeti postopek v javnem interesu na podlagi zasebne pobude bi lahko prišlo do več problemov, zato menimo, da je možnost uvedbe inšpekcijskega postopka na zahtevo zavezanca oz. glavne stranke, zoper katero se vodi postopek, sistemsko nedopustna. ZIN že sedaj dopušča pobudo tretjih oseb, ki pa so izrecno pojmovani kot ne-stranke v postopku. Možnost uvedbe postopka na pobudo zavezanca nikoli ni bila temeljito teoretično obdelana, ker se je štelo, da bo postopek po uradni dolžnosti začel organ sam, saj bi bilo težko pričakovati, da bo stranka skrbela za javni interes v nasprotju z lastnim interesom (prim. Kerševan v Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 390). Pri inšpekcijah in v npr. davčnih zadevah je tak položaj možen, vendar po vsej verjetnosti stranka ne bi zahtevala uvedbe postopka zaradi javnega interesa v nasprotju z lastnim, temveč če že zaradi lasnega interesa v smislu izigravanja javnega. V praksi bi v določenim primerih lahko prišlo celo do zasičenja organov s takimi zahtevami bodisi na lastno iniciativo zavezancev bodisi npr. na pobudo poslovnih partnerjev, ki bi zahtevali pregled kot neke vrste boniteto oz. obliko zavarovanja. Zato '''začetka inšpekcijskega postopka na zahtevo zavezanca ni mogoče dopustiti '''tudi iz pragmatičnih razlogov.

'''Seveda se vsaka vloga ali prijava, samoovadba, tretira kot pobuda za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, vendar inšpektor nanjo apriori ni vezan, kajti prijava ni nujno utemeljena ali ni razlogov za ukrepanje. Če organ ne uvede postopka, vložnik zahteve ali opozorila nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil uvedbo postopka po uradni dolžnosti, je nenazadnje tudi ustaljena praksa v upravnem sporu''' (gl. denimo sklep UpS v Ljubljani, U 726/98-10); '''v takih primerih ne pride do molka organa, saj postopek sploh ni bil uveden.''' Na pobudo mora inšpektor odgovoriti s sklepom glede na stališče sodne prakse le, če prijavitelj zatrjuje, da bo zaradi neukrepanja inšpektorja prizadet glede svojih pravic in pravnih koristi (Jerovšek, Pravila za delo občinskih in mestnih inšpekcijskih služb v Vlaj (ur.): Občinske inšpekcije, 1999, str. 26). A pravna korist ni goli interes, temveč na posebni zakon oprta osebna korist, ki bi jo kljub načelni možnosti stranskih udeležencev v inšpekcijskem postopku ne mogli pripisati zavezancu samemu. Če bi torej področni zakon opredelil uvedbo inšpekcijskega postopka, ki po naravi zadeve teče v javnem interesu, kot postopek na zahtevo, bi s tem prevalil breme varstva javne koristi z države na posameznike, če pa bi uvedel alternativno možnost uvedbe postopka po uradni dolžnosti ali na zahtevo strank, pa bi nastopilo opisano izigravanje, s čimer bi v obeh primerih področni zakon z vidika odmika od sistemske ureditve po ZIN in ZUP kljub siceršnji nadrejenosti posegel v enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS). Zato bi se ga, če se njegov sprejem ne bi ustavil že pred zaključkom normodajnega postopka, predvidoma razveljavilo v ustavni presoji.

Nekoliko '''drugače je v primeru, če bi področni zakon opredelil možnost ''''''uvedbe inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti za zaščito javnega interesa,''' ob tem pa tudi na zahtevo neglavne stranke/zavezanca, ampak stranskega udeleženca, ki je prizadet s kršitvijo zavezanca oz. bi ukrep inšpektorja zoper zavezanca vplival na pravni položaj vložnika. S tega stališča je izhajalo tudi Ustavno sodišče pri opredelitvi tretjih oseb kot stranskih udeležencev, čeprav je v navedenih odločitvah Ustavno sodišče obravnavalo le že uvedene postopke in ne samo možnost oz. dolžnost uvedbe postopka na temelju zahtevka stranskega udeležnca (slednji je po ZUP po naravi zadeve lahko vključen v postopek šele po uvedbi postopka, ni sam iniciator, ker vstopa v tuj postopek). V tem smislu tako denimo [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO869 Zakon o socialnem varstvu] (ZSV, Ur. l. RS, št. 3/07 in novele), 105. člen, določa, da glavni inšpektor lahko odredi izredni inšpekcijski nadzor tudi na zahtevo upravičenca do storitve ali njegovega zakonitega zastopnika oziroma druge osebe, ki je imela v postopku položaj stranke, ustanovitelja izvajalca dejavnosti ali organa upravljanja izvajalca dejavnosti. Glede dopustnosti drugačne zakonske ureditve po področni zakonodaji menimo, da to ne bi kršilo načela pravne države, in dodajamo en primer tovrstne ureditve, ki ga najdemo v [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 Zakonu o varstvu okolja] (ZVO-2, Ur.l. RS, št. 44/22 in novele). Skladno z načelom javnosti tako v petem odstavku 15. člena ZVO-2 najdemo določbo, da ima javnost pravico sodelovati v postopkih izdajanja konkretnih pravnih aktov, ki se nanašajo na posege v okolje, skladno s tem zakonom. ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Začetek_postopka_po_uradni_dolžnosti]]

[[Kategorija:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]
[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank

2024-04-24T22:24:39Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank - "V USKLAJEVANJU" ==

'''Datum odgovora:''' 24. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Prodajalec se je odločil za prodajo nepremičnine. V notarski pisarni je z vnaprej znanim kupcem sklenil notarski zapis, prejel delni znesek kupnine ter nato bil hospitaliziran v Splošno bolnišnico, kjer je umrl v zadnji fazi raka še pred odobritvijo pravnega posla. Ker notar o smrti ni bil seznanjen, je na Upravno enoto podal vlogo o odobritvi pravnega posla na pobudo kupca. Ali lahko Upravna enota kljub smrti med trajanjem postopka odobri pravni posel?

== '''Odgovor:''' ==

Da se upravni postopek lahko začne, je nujno, da v upravnem razmerju sodelujejo najmanj ena uradna oseba v imenu pristojnega organa, ki postopek vodi in zastopa javni interes in na drugi srani stranka, o katere pravnem položaju se odloča v upravni zadevi, ki sledi varstvu svojih pravic ali javnih koristi. To pomeni, da brez stranke postopka sploh ni. Organ, ki vodi upravni postopek, mora po uradni dolžnosti v skladu z [[Zak:ZUP#49. .C4.8Dlen{{!}}49. členom ZUP]] ves čas paziti, ali je oseba, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v postopku. To pomeni, da mora organ v vseh fazah postopka preverjati, ali je stranka pravno in procesno sposobna. '''V obravnavanem primeru, bi moral organ zaradi odsotnosti formalnih pogojev za začetek upravnega postopka, zaradi prenehanja pravne sposobnosti stranke s smrtjo, vlogo, že pred začetkom postopka, s sklepom zavreči.'''
Če se postopek začne na zahtevo stranke, se za trenutek začetka postopka šteje dan vložitve zahteve pri pristojnem organu (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 21). Uradna oseba, ki vodi postopek, si mora za potrebe ugotovitve dejanskega stanja v skladu z 3. odstavkom [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]] po uradni dolžnosti priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, tudi, če ta tekom postopka niso bila navedena. Dejstva se na ta način ugotavljajo ne samo na začetku, ampak tekom celotnega poteka postopka.
ZUP v [[Zak:ZUP#50. .C4.8Dlen{{!}}50. členu]] ureja situacijo, v kateri je stranka ob začetku postopka še obstajala, vendar je umrla (fizična oseba) ali prenehala (pravna oseba), še pred zaključkom postopka. V primeru prodaje nepremičnine to pomeni, da ta stranka ni več nosilka pravic, obveznosti in pravnih koristi, o katerih se je odločalo v tem postopku. Smrt stranke pravnega posla, ki jo pravni red varuje z omenjeno javnopravno odobritvijo pravnega posla, je povzročila, da organ ne more več odločati o njenem pravnem položaju oziroma zaščiti njenih pravic in interesov. S smrtjo je prenehala pravna sposobnost, zato osebe ni mogoče več obravnavati kot nosilke pravic ali obveznosti oziroma kot udeleženke pravnega prometa (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Smrt_stranke_pred_javnopravno_odobritvijo_pravnega_posla Smrt stranke pred javnopravno odobritvijo pravnega posla]). Lastnina nepremičnine je po [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO317 Zakonu o dedovanju (ZD, Ur. l. RS, št. 13/94)] predmet dedovanja, zato se lahko prenese na strankinega pravnega naslednika (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 361). Vendar pa se postopek ne more nadaljevati dokler ti pravni nasledniki še niso znani, oziroma se ne ve, ali imajo interes stopiti v postopek. '''Vprašanja pravnega nasledstva pa pomenijo samostojno pravno celoto, zato je v tem primeru skladno z [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. členom ZUP]], potrebno predhodno vprašanje. Na tej točki je potrebo s [[Zak:ZUP#153. .C4.8Dlen{{!}}153. členom ZUP]] postopek prekiniti (glej Sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?doc-15540 U 1526/95-8] z dne 12.12.1997).'''
Upravni organ, ki vodi postopek, se sicer lahko po diskrecijski pravici iz [[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. člena ZUP]] odloči, da bo predhodno vprašanje reševal sam zunaj svojih pristojnosti in s tem postopka ni potrebno prekiniti (glej Sodbo UPRS [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111422131 IV U 24/2016-8] z dne 11.4.2018), vendar pa spori o dedovanju veljajo za najdolgotrajnejše, zato se postopek praviloma prekine, in predhodno vprašanje rešuje pri pristojnem organu po [[Zak:ZUP#151. .C4.8Dlen{{!}}151. členu ZUP]] (prav tam, str. 362, glej sklep VSL [https://www.sodnapraksa.si/?doc-47093 IV Cpg 48/97] z dne 13.5.1997). Po [[Zak:ZUP#152. .C4.8Dlen{{!}}152. členu ZUP]]  se postopek, ki je bil prekinjen zaradi reševanja predhodnega vprašanja pri pristojnem organu oziroma sodišču, nadaljuje, ko je predhodno vprašanje rešeno z dokončno ali pravnomočno odločbo. V primeru določanja dedičev je to po [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO317 214. členu ZD] Sklep o dedovanju. Med prekinitvijo postopka roki mirujejo, vendar začnejo dalje teči po poteku prekinitve.
'''Ugotavljamo torej, da Upravna enota zaradi smrti stranke, ki je nastala med trajanjem postopka, sicer na podlagi diskrecijske pravice po [[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. členu ZUP]] lahko nadaljuje s postopkom odločanja, vendar je naš predlog, da v takšnih primerih postopek prekinete po [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. členu ZUP]] in počakate na Sklep o dedovanju s strani pristojnega sodišča. ''' 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Predhodno vprašanje in prekinitev postopka]]

Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank

2024-04-24T22:21:11Z

ZZ0625:

Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank

2024-04-24T22:05:53Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank - "V USKLAJEVANJU" ==

'''Datum odgovora:''' 24. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Prodajalec se je odločil za prodajo nepremičnine. V notarski pisarni je z vnaprej znanim kupcem sklenil notarski zapis, prejel delni znesek kupnine ter nato bil hospitaliziran v Splošno bolnišnico, kjer je umrl v zadnji fazi raka še pred odobritvijo pravnega posla. Ker notar o smrti ni bil seznanjen, je na Upravno enoto podal vlogo o odobritvi pravnega posla na pobudo kupca. Ali lahko Upravna enota kljub smrti med trajanjem postopka odobri pravni posel?

== '''Odgovor:''' ==

Da se upravni postopek lahko začne, je nujno, da v upravnem razmerju sodelujejo najmanj ena uradna oseba v imenu pristojnega organa, ki postopek vodi in zastopa javni interes in na drugi srani stranka, o katere pravnem položaju se odloča v upravni zadevi, ki sledi varstvu svojih pravic ali javnih koristi. To pomeni, da brez stranke postopka sploh ni. Organ, ki vodi upravni postopek, mora po uradni dolžnosti v skladu z [[Zak:ZUP#49. .C4.8Dlen{{!}}49. členom ZUP]] ves čas paziti, ali je oseba, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v postopku. To pomeni, da mora organ v vseh fazah postopka preverjati, ali je stranka pravno in procesno sposobna. '''V obravnavanem primeru, bi moral organ zaradi odsotnosti formalnih pogojev za začetek upravnega postopka, zaradi prenehanja pravne sposobnosti stranke s smrtjo, vlogo, že pred začetkom postopka, s sklepom zavreči.'''
Če se postopek začne na zahtevo stranke, se za trenutek začetka postopka šteje dan vložitve zahteve pri pristojnem organu (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 21). Uradna oseba, ki vodi postopek, si mora za potrebe ugotovitve dejanskega stanja v skladu z 3. odstavkom [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]] po uradni dolžnosti priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, tudi, če ta tekom postopka niso bila navedena. Dejstva se na ta način ugotavljajo ne samo na začetku, ampak tekom celotnega poteka postopka.
ZUP v [[Zak:ZUP#50. .C4.8Dlen{{!}}50. členu]] ureja situacijo, v kateri je stranka ob začetku postopka še obstajala, vendar je umrla (fizična oseba) ali prenehala (pravna oseba), še pred zaključkom postopka. V primeru prodaje nepremičnine to pomeni, da ta stranka ni več nosilka pravic, obveznosti in pravnih koristi, o katerih se je odločalo v tem postopku. Smrt stranke pravnega posla, ki jo pravni red varuje z omenjeno javnopravno odobritvijo pravnega posla, je povzročila, da organ ne more več odločati o njenem pravnem položaju oziroma zaščiti njenih pravic in interesov. S smrtjo je prenehala pravna sposobnost, zato osebe ni mogoče več obravnavati kot nosilke pravic ali obveznosti oziroma kot udeleženke pravnega prometa (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Smrt_stranke_pred_javnopravno_odobritvijo_pravnega_posla Smrt stranke pred javnopravno odobritvijo pravnega posla]). Lastnina nepremičnine je po Zakonu o dedovanju (Uradni list RS, št. 13/94) predmet dedovanja, zato se lahko prenese na strankinega pravnega naslednika (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 361). Vendar pa se postopek ne more nadaljevati dokler ti pravni nasledniki še niso znani, oziroma se ne ve, ali imajo interes stopiti v postopek. '''Vprašanja pravnega nasledstva pa pomenijo samostojno pravno celoto, zato je v tem primeru skladno z 147. členom ZUP, potrebno predhodno vprašanje. Na tej točki je potrebo s 153. členom ZUP postopek prekiniti (glej Sodbo U 1526/95-8 z dne 12.12.1997).'''
Upravni organ, ki vodi postopek, se sicer po diskrecijski pravici lahko po 150. členu ZUP odloči, da bo predhodno vprašanje reševal sam zunaj svojih pristojnosti in s tem postopka ni potrebno prekiniti (glej Sodbo UPRS IV U 24/2016-8), vendar pa spori o dedovanju veljajo za najdolgotrajnejše, zato se postopek praviloma prekine, in predhodno vprašanje rešuje pri pristojnem organu po 151. členu ZUP (prav tam, str. 362, glej sklep VSL IV Cpg 48/97. Po 152. členu ZUP  se postopek, ki je bil prekinjen zaradi reševanja predhodnega vprašanja pri pristojnem organu oziroma sodišču, nadaljuje, ko je predhodno vprašanje rešeno z dokončno ali pravnomočno odločbo. V primeru določanja dedičev je to po 214. členu ZD Sklep o dedovanju. Med prekinitvijo postopka roki mirujejo, vendar začnejo dalje teči po poteku prekinitve.
'''Ugotavljamo torej, da Upravna enota zaradi smrti stranke, ki je nastala med trajanjem postopka, sicer na podlagi diskrecijske pravice po 150. členu ZUP lahko nadaljuje s postopkom odločanja, vendar je naš predlog, da v takšnih primerih postopek prekinete po 147. členu ZUP in počakate na Sklep o dedovanju s strani pristojnega sodišča. ''' 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank

2024-04-24T21:59:36Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank ==

'''Datum odgovora:''' 24. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Prodajalec se je odločil za prodajo nepremičnine. V notarski pisarni je z vnaprej znanim kupcem sklenil notarski zapis, prejel delni znesek kupnine ter nato bil hospitaliziran v Splošno bolnišnico, kjer je umrl v zadnji fazi raka še pred odobritvijo pravnega posla. Ker notar o smrti ni bil seznanjen, je na Upravno enoto podal vlogo o odobritvi pravnega posla na pobudo kupca. Ali lahko Upravna enota kljub smrti med trajanjem postopka odobri pravni posel?
== '''Odgovor:''' ==

Da se upravni postopek lahko začne, je nujno, da v upravnem razmerju sodelujejo najmanj ena uradna oseba v imenu pristojnega organa, ki postopek vodi in zastopa javni interes in na drugi srani stranka, o katere pravnem položaju se odloča v upravni zadevi, ki sledi varstvu svojih pravic ali javnih koristi. To pomeni, da brez stranke postopka sploh ni. Organ, ki vodi upravni postopek, mora po uradni dolžnosti v skladu z 49. členom ZUP ves čas paziti, ali je oseba, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v postopku. To pomeni, da mora organ v vseh fazah postopka preverjati, ali je stranka pravno in procesno sposobna. V obravnavanem primeru, bi moral organ zaradi odsotnosti formalnih pogojev za začetek upravnega postopka, zaradi prenehanja pravne sposobnosti stranke s smrtjo, vlogo, že pred začetkom postopka, s sklepom zavreči.Če se postopek začne na zahtevo stranke, se za trenutek začetka postopka šteje dan vložitve zahteve pri pristojnem organu (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 21). Uradna oseba, ki vodi postopek, si mora za potrebe ugotovitve dejanskega stanja v skladu z 3. odstavkom 139. člena ZUP po uradni dolžnosti priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, tudi, če ta tekom postopka niso bila navedena. Dejstva se na ta način ugotavljajo ne samo na začetku, ampak tekom celotnega poteka postopka.ZUP v 50. členu ureja situacijo, v kateri je stranka ob začetku postopka še obstajala, vendar je umrla (fizična oseba) ali prenehala (pravna oseba), še pred zaključkom postopka. V primeru prodaje nepremičnine to pomeni, da ta stranka ni več nosilka pravic, obveznosti in pravnih koristi, o katerih se je odločalo v tem postopku. Smrt stranke pravnega posla, ki jo pravni red varuje z omenjeno javnopravno odobritvijo pravnega posla, je povzročila, da organ ne more več odločati o njenem pravnem položaju oziroma zaščiti njenih pravic in interesov. S smrtjo je prenehala pravna sposobnost, zato osebe ni mogoče več obravnavati kot nosilke pravic ali obveznosti oziroma kot udeleženke pravnega prometa (glej primer: Smrt stranke pred javnopravno odobritvijo pravnega posla). Lastnina nepremičnine je po Zakonu o dedovanju (Uradni list RS, št. 13/94) predmet dedovanja, zato se lahko prenese na strankinega pravnega naslednika (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 361). Vendar pa se postopek ne more nadaljevati dokler ti pravni nasledniki še niso znani, oziroma se ne ve, ali imajo interes stopiti v postopek. '''Vprašanja pravnega nasledstva pa pomenijo samostojno pravno celoto, zato je v tem primeru skladno z 147. členom ZUP, potrebno predhodno vprašanje. Na tej točki je potrebo s 153. členom ZUP postopek prekiniti (glej Sodbo U 1526/95-8 z dne 12.12.1997).'''Upravni organ, ki vodi postopek, se sicer po diskrecijski pravici lahko po 150. členu ZUP odloči, da bo predhodno vprašanje reševal sam zunaj svojih pristojnosti in s tem postopka ni potrebno prekiniti (glej Sodbo UPRS IV U 24/2016-8), vendar pa spori o dedovanju veljajo za najdolgotrajnejše, zato se postopek praviloma prekine, in predhodno vprašanje rešuje pri pristojnem organu po 151. členu ZUP (prav tam, str. 362, glej sklep VSL IV Cpg 48/97. Po 152. členu ZUP  se postopek, ki je bil prekinjen zaradi reševanja predhodnega vprašanja pri pristojnem organu oziroma sodišču, nadaljuje, ko je predhodno vprašanje rešeno z dokončno ali pravnomočno odločbo. V primeru določanja dedičev je to po 214. členu ZD Sklep o dedovanju. Med prekinitvijo postopka roki mirujejo, vendar začnejo dalje teči po poteku prekinitve.

'''Ugotavljamo torej, da Upravna enota zaradi smrti stranke, ki je nastala med trajanjem postopka, sicer na podlagi diskrecijske pravice po 150. členu ZUP lahko nadaljuje s postopkom odločanja, vendar je naš predlog, da v takšnih primerih postopek prekinete po 147. členu ZUP in počakate na Sklep o dedovanju s strani pristojnega sodišča. ''' 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odobritev pravnega posla po smrti ene izmed strank

2024-04-24T21:57:13Z

ZZ0625: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke

2024-04-02T10:19:26Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: '''Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke - "V USKLAJEVANJU" ==

'''Datum odgovora:''' 2. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka si je na ustno obravnavo, ki je bila začeta na predlog le-te, pripeljala tolmača. Tolmač je po obravnavi račun izdal upravnemu organu. Ali je potrebno račun zavrniti s sklepom, ali zadostuje le dopis?

== '''Odgovor:''' ==

[[Zak:ZUP#62. .C4.8Dlen{{!}}62. člen ZUP]] v 7. odstavku določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti.Za tolmače se uporabljajo določbe ZUP, ki veljajo za izvedence ([[Zak:ZUP#198. .C4.8Dlen{{!}}198. člen ZUP]]). Tolmači v upravnem postopku delujejo kot izvedenci za jezik, ki ga stranka ne zna oziroma ne more razumeti. Tolmači tekom postopka ne nudijo vsebinske pomoči uradnim osebam, pač pa je njihova naloga prevajanje ali tolmačenje iz slovenskega jezika v tuj jezik in obratno. Za razliko od izvedenstva, ki je v pravni teoriji dokazno sredstvo, se tolmačenje kategorizira le kot strokovno pomoč v postopku (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 365). Glej primer:  [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vloga_tolma%C4%8Da_v_upravnem_postopku Vloga tolmača v upravnem postopku].
Upravni postopek se skladno z [[Zak:ZUP#125. .C4.8Dlen{{!}}125. členom ZUP]] lahko začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Razlika med enim in drugim je v tem, da se v upravnem postopku lahko odloča tako o pravicah in pravnih interesih, kot tudi o obveznostih strank v upravnih zadevah in drugih javnopravnih stvareh (prav tam, str. 13). V kolikor stranka (fizična ali pravna oseba), želi v upravnem postopku uveljavljati posamezno javnopravno pravico oziroma interes, se bo tak postopek praviloma začel na zahtevo stranke, saj je uveljavljanje te pravice, strankina odločitev.
Prvi odstavek [[Zak:ZUP#190. .C4.8Dlen{{!}}190. člena ZUP]] narekuje, da tolmača določi uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. '''O določitvi tolmača je treba izdati pisni sklep.''' Organ na ta način z tolmačem ne sklene pogodbe, ampak je njuno razmerje opredeljeno z omenjenim pisnim sklepom. To pomeni, da je tolmač postavljen v razmerje z organom, in ne s stranko. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da mora stranka imeti možnost, da se sama izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. '''Tolmača lahko v upravni postopek povabi tudi stranka sama, vendar ga mora uradna oseba kljub temu postaviti na formalno predpisan način in sicer s pisnim sklepom''' (prav tam, str. 367). '''[[Zak:ZUP#113. .C4.8Dlen{{!}}113. člen ZUP]] nalaga stranki v primeru, da je postopek začet na zahtevo le te, da sama pokrije stroške tolmača, ki so nastali tekom upravnega postopka '''(glej Sklep VSL [https://www.iusinfo.si/sodna-praksa/vsl-sklep-ii-cp-127-2021/ II Cp 127/2021] z dne 15.2.2021''')''''''. '''V prvem odstavku [[Zak:ZUP#119. .C4.8Dlen{{!}}119. člena ZUP]] je določeno, da imajo tolmači pravico do plačila za opravljeno storitev. Pokritje takih stroškov je bolj podrobno določeno v 19. členu [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV6987 Pravilnika o stroških v upravnem postopku] (Uradni list RS, št. 86/05), ki navaja, da se '''v postopkih, ki so začeti na zahtevo stranke in je le ta vplačala predujem predvidenih stroškov, stroški tolmača izplačajo iz tega zneska''', preostanek pa se po končnem obračunu skupnih stroškov vrne stranki (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_izvedenca_in_breme_predujma_njegovih_stro%C5%A1kov Postavitev izvedenca in breme predujma njegovih stroškov]). Prav to določa tudi 152. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1212 Zakona o pravdnem postopku] (Uradni list RS, št. 73/07), ki stranki narekuje, da mora le-ta predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (v tem primeru je to začetek postopka na zahtevo stranke) (glej tudi sodbo VSL [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2010040815253156 II Cp 2314/2010] z dne 8.12.2010). Povračilo teh stroškov morajo zahtevati tolmači tekom tolmačenja, sicer to pravico izgubijo. Uradna oseba, ki vodi postopek jih mora na to opozoriti. '''Znesek povračil s sklepom ugotovi organ, ki vodi postopek.''' Hkrati tudi določi, kdo jih mora plačati. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.
'''O vprašanjih iz drugega odstavka [[Zak:ZUP#226. .C4.8Dlen{{!}}226. člena ZUP]], ki se nanašajo na postopek, mora organ, ki vodi ta postopek, izdati sklep.''' Ti sklepi se zaradi narave vsebinskega odločanja o pravici oziroma obveznosti, štejejo med upravne akte. '''Primeri takih vprašanj so med drugimi tudi vprašanja stroškov postopka.''' Tak sklep se izda tudi v primerih, ko posamezne določbe ZUP izrecno ne zahtevajo izdaje, vendar je potrebno odločiti o vprašanjih, ki se pojavijo tekom postopka, ter se o njih ne odloča z odločbo (prav tam, str. 518-522).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stroški postopka]] [[Category:Priče, izvedenci, ogled, izjava stranke in druga dokazila]]

Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke

2024-04-02T10:16:21Z

ZZ0625: /* Zadeva: Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke */

Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke

2024-04-02T10:16:01Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: '''Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke ==

'''Datum odgovora:''' 2. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka si je na ustno obravnavo, ki je bila začeta na predlog le-te, pripeljala tolmača. Tolmač je po obravnavi račun izdal upravnemu organu. Ali je potrebno račun zavrniti s sklepom, ali zadostuje le dopis?

== '''Odgovor:''' ==

[[Zak:ZUP#62. .C4.8Dlen{{!}}62. člen ZUP]] v 7. odstavku določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti.Za tolmače se uporabljajo določbe ZUP, ki veljajo za izvedence ([[Zak:ZUP#198. .C4.8Dlen{{!}}198. člen ZUP]]). Tolmači v upravnem postopku delujejo kot izvedenci za jezik, ki ga stranka ne zna oziroma ne more razumeti. Tolmači tekom postopka ne nudijo vsebinske pomoči uradnim osebam, pač pa je njihova naloga prevajanje ali tolmačenje iz slovenskega jezika v tuj jezik in obratno. Za razliko od izvedenstva, ki je v pravni teoriji dokazno sredstvo, se tolmačenje kategorizira le kot strokovno pomoč v postopku (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 365). Glej primer:  [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vloga_tolma%C4%8Da_v_upravnem_postopku Vloga tolmača v upravnem postopku].
Upravni postopek se skladno z [[Zak:ZUP#125. .C4.8Dlen{{!}}125. členom ZUP]] lahko začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Razlika med enim in drugim je v tem, da se v upravnem postopku lahko odloča tako o pravicah in pravnih interesih, kot tudi o obveznostih strank v upravnih zadevah in drugih javnopravnih stvareh (prav tam, str. 13). V kolikor stranka (fizična ali pravna oseba), želi v upravnem postopku uveljavljati posamezno javnopravno pravico oziroma interes, se bo tak postopek praviloma začel na zahtevo stranke, saj je uveljavljanje te pravice, strankina odločitev.
Prvi odstavek [[Zak:ZUP#190. .C4.8Dlen{{!}}190. člena ZUP]] narekuje, da tolmača določi uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. '''O določitvi tolmača je treba izdati pisni sklep.''' Organ na ta način z tolmačem ne sklene pogodbe, ampak je njuno razmerje opredeljeno z omenjenim pisnim sklepom. To pomeni, da je tolmač postavljen v razmerje z organom, in ne s stranko. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da mora stranka imeti možnost, da se sama izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. '''Tolmača lahko v upravni postopek povabi tudi stranka sama, vendar ga mora uradna oseba kljub temu postaviti na formalno predpisan način in sicer s pisnim sklepom''' (prav tam, str. 367). '''[[Zak:ZUP#113. .C4.8Dlen{{!}}113. člen ZUP]] nalaga stranki v primeru, da je postopek začet na zahtevo le te, da sama pokrije stroške tolmača, ki so nastali tekom upravnega postopka '''(glej Sklep VSL [https://www.iusinfo.si/sodna-praksa/vsl-sklep-ii-cp-127-2021/ II Cp 127/2021] z dne 15.2.2021''')''''''. '''V prvem odstavku [[Zak:ZUP#119. .C4.8Dlen{{!}}119. člena ZUP]] je določeno, da imajo tolmači pravico do plačila za opravljeno storitev. Pokritje takih stroškov je bolj podrobno določeno v 19. členu [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV6987 Pravilnika o stroških v upravnem postopku] (Uradni list RS, št. 86/05), ki navaja, da se '''v postopkih, ki so začeti na zahtevo stranke in je le ta vplačala predujem predvidenih stroškov, stroški tolmača izplačajo iz tega zneska''', preostanek pa se po končnem obračunu skupnih stroškov vrne stranki (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_izvedenca_in_breme_predujma_njegovih_stro%C5%A1kov Postavitev izvedenca in breme predujma njegovih stroškov]). Prav to določa tudi 152. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1212 Zakona o pravdnem postopku] (Uradni list RS, št. 73/07), ki stranki narekuje, da mora le-ta predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (v tem primeru je to začetek postopka na zahtevo stranke) (glej tudi sodbo VSL [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2010040815253156 II Cp 2314/2010] z dne 8.12.2010). Povračilo teh stroškov morajo zahtevati tolmači tekom tolmačenja, sicer to pravico izgubijo. Uradna oseba, ki vodi postopek jih mora na to opozoriti. '''Znesek povračil s sklepom ugotovi organ, ki vodi postopek.''' Hkrati tudi določi, kdo jih mora plačati. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.
'''O vprašanjih iz drugega odstavka [[Zak:ZUP#226. .C4.8Dlen{{!}}226. člena ZUP]], ki se nanašajo na postopek, mora organ, ki vodi ta postopek, izdati sklep.''' Ti sklepi se zaradi narave vsebinskega odločanja o pravici oziroma obveznosti, štejejo med upravne akte. '''Primeri takih vprašanj so med drugimi tudi vprašanja stroškov postopka.''' Tak sklep se izda tudi v primerih, ko posamezne določbe ZUP izrecno ne zahtevajo izdaje, vendar je potrebno odločiti o vprašanjih, ki se pojavijo tekom postopka, ter se o njih ne odloča z odločbo (prav tam, str. 518-522).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke

2024-04-02T10:06:22Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: '''Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke ==

'''Datum odgovora:''' 2. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka si je na ustno obravnavo, ki je bila začeta na predlog le-te, pripeljala tolmača. Tolmač je po obravnavi račun izdal upravnemu organu. Ali je potrebno račun zavrniti s sklepom, ali zadostuje le dopis?
== '''Odgovor:''' ==

[[Zak:ZUP#62. .C4.8Dlen{{!}}62. člen ZUP]] v 7. odstavku določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti.Za tolmače se uporabljajo določbe ZUP, ki veljajo za izvedence ([[Zak:ZUP#198. .C4.8Dlen{{!}}198. člen ZUP]]). Tolmači v upravnem postopku delujejo kot izvedenci za jezik, ki ga stranka ne zna oziroma ne more razumeti. Tolmači tekom postopka ne nudijo vsebinske pomoči uradnim osebam, pač pa je njihova naloga prevajanje ali tolmačenje iz slovenskega jezika v tuj jezik in obratno. Za razliko od izvedenstva, ki je v pravni teoriji dokazno sredstvo, se tolmačenje kategorizira le kot strokovno pomoč v postopku (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 365). Glej primer:  Vloga tolmača v upravnem postopku.Upravni postopek se skladno z [[Zak:ZUP#125. .C4.8Dlen{{!}}125. členom ZUP]] lahko začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Razlika med enim in drugim je v tem, da se v upravnem postopku lahko odloča tako o pravicah in pravnih interesih, kot tudi o obveznostih strank v upravnih zadevah in drugih javnopravnih stvareh (prav tam, str. 13). V kolikor stranka (fizična ali pravna oseba), želi v upravnem postopku uveljavljati posamezno javnopravno pravico oziroma interes, se bo tak postopek praviloma začel na zahtevo stranke, saj je uveljavljanje te pravice, strankina odločitev.Prvi odstavek [[Zak:ZUP#190. .C4.8Dlen{{!}}190. člena ZUP]] narekuje, da tolmača določi uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. '''O določitvi tolmača je treba izdati pisni sklep.''' Organ na ta način z tolmačem ne sklene pogodbe, ampak je njuno razmerje opredeljeno z omenjenim pisnim sklepom. To pomeni, da je tolmač postavljen v razmerje z organom, in ne s stranko. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da mora stranka imeti možnost, da se sama izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. '''Tolmača lahko v upravni postopek povabi tudi stranka sama, vendar ga mora uradna oseba kljub temu postaviti na formalno predpisan način in sicer s pisnim sklepom''' (prav tam, str. 367). '''[[Zak:ZUP#113. .C4.8Dlen{{!}}113. člen ZUP]] nalaga stranki v primeru, da je postopek začet na zahtevo le te, da sama pokrije stroške tolmača, ki so nastali tekom upravnega postopka '''(glej Sklep VSL II Cp 127/2021 z dne 15.2.2021''')''''''. '''V prvem odstavku [[Zak:ZUP#119. .C4.8Dlen{{!}}119. člena ZUP]] je določeno, da imajo tolmači pravico do plačila za opravljeno storitev. Pokritje takih stroškov je bolj podrobno določeno v 19. členu Pravilnika o stroških v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 86/05), ki navaja, da se '''v postopkih, ki so začeti na zahtevo stranke in je le ta vplačala predujem predvidenih stroškov, stroški tolmača izplačajo iz tega zneska''', preostanek pa se po končnem obračunu skupnih stroškov vrne stranki (glej primer: Postavitev izvedenca in breme predujma njegovih stroškov). Prav to določa tudi 152. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07), ki stranki narekuje, da mora le-ta predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (v tem primeri je to začetek postopka na zahtevo stranke) (glej tudi sodbo VSL II Cp 2314/2010 z dne 8.12.2010). Povračilo teh stroškov morajo zahtevati tolmači tekom tolmačenja, sicer to pravico izgubijo. Uradna oseba, ki vodi postopek jih mora na to opozoriti. '''Znesek povračil s sklepom ugotovi organ, ki vodi postopek.''' Hkrati tudi določi, kdo jih mora plačati. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.'''O vprašanjih iz drugega odstavka [[Zak:ZUP#226. .C4.8Dlen{{!}}226. člena ZUP]], ki se nanašajo na postopek, mora organ, ki vodi ta postopek, izdati sklep.''' Ti sklepi se zaradi narave vsebinskega odločanja o pravici oziroma obveznosti, štejejo med upravne akte. '''Primeri takih vprašanj so med drugimi tudi vprašanja stroškov postopka.''' Tak sklep se izda tudi v primerih, ko posamezne določbe ZUP izrecno ne zahtevajo izdaje, vendar je potrebno odločiti o vprašanjih, ki se pojavijo tekom postopka, ter se o njih ne odloča z odločbo (prav tam, str. 518-522).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke

2024-04-02T09:46:04Z

ZZ0625: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

2024-03-20T20:06:20Z

ZZ0625: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organao pritožbi - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 20. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stanka v postopku se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, zato je bila zadeva dodeljena v ponovno presojo prvostopenjskemu organu. Ta svojega stališča ni spremenil – izdana je bila enaka odločba. Kdaj mora 2. stopenjski organ odločiti o zadevi in ne zgolj vračati na prvo stopnjo?
== '''Odgovor:''' ==

V kolikor z zakonom ni določeno drugače, ima stranka zoper odločbo prve stopnje pravico do pritožbe. V pritožbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo ([[Zak:ZUP#238. .C4.8Dlen{{!}}238. člen ZUP]]; Knez, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568). Organ prve stopnje mora ob prejemu pritožbe preizkusiti, ali je le-ta dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če prvostopenjski organ ugotovi, da je prejel dovoljeno in pravočasno pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, vendar ne sprejme nove odločitve, mora pritožbo brez odlašanja posredovati pristojnemu drugostopenjskemu organu v roku 15 dni od prejema pritožbe ali po poteku roka za sprejem nove odločbe. (Postopanje prvostopenjskega organa bolj podrobno na primeru: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_prvostopenjskega_organa_v_ponovnem_postopku_(po_uradni_dol%C5%BEnosti)_glede_odprave_predhodne_odlo%C4%8Dbe_in_potencialne_ustavitve Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku]).
[[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]] določa, da mora drugostopenjski organ opraviti preizkus odločbe. Presoditi mora torej, ali izpolnjuje predpostavke za pritožbo. V kolikor organ pritožbe ne zavrže, jo mora vzeti v reševanje (drugi odstavek [[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člena ZUP]] in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 596). Organ se mora opredeliti do vseh pritožbenih navedb ter hkrati po uradni dolžnosti preizkusiti, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je v skladu z materialnim zakonom. Če je pritožba utemeljena, ima organ druge stopnje pri obravnavi možnost, da '''odločbo v celoti ali deloma odpravi''' ([[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člen ZUP]]), ali jo '''spremeni – torej jo odpravi in sam odloči o zadevi''' ([[Zak:ZUP#252. .C4.8Dlen{{!}}252. člen ZUP]]).


Novela ZUP s spremembo pooblastil pritožbenega organa, kaže na premik v smeri zagotavljanja načela ekonomičnosti, večje učinkovitosti in dokončnosti upravnega postopka na drugi stopnji. V praksi to pomeni, da so možnosti, da se (sporna) odločba vrne v reševanje prvostopenjskemu organu vedno manjše, vedno večji pa je poudarek vsebinski presoji in odpravi pomanjkljivosti neposredno pred pritožbenim organom (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 607).
Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, odločbo v celoti oziroma deloma odpravi ali jo spremeni, ali jo izreče za nično ([[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]]). V primeru, ko organ na drugi stopnji ugotovi, da je zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti bolj smiselno zadevo vrniti v ponovno reševanje organu na prvi stopnji, lahko razveljavi odločbo nižjega organa s svojo odločbo, ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu, da jo ponovno obravnava. Ker lahko to samo po sebi podaljša upravni postopek (prva stopnja bo izdala odločbo, na katero se lahko stranka ponovno pritoži), je tako postopanje dovoljeno le izjemoma (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609). Razloge za tako odločitev mora organ 2. stopnje navesti v svoji odločbi, pri tem pa mora upoštevati razmerje med vidiki načela ekonomičnosti, varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP, [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]] in [[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]] ). V tem primeru pa ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje, saj je pri ponovnem odločanju vezan na stališče pritožbenega organa o potrebnih spremembah oziroma dopolnitvah odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]) (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Samostojnost_organa_prve_stopnje_pri_ponovnem_odlo%C4%8Danju_v_isti_zadevi_zaradi_odprave_odlo%C4%8Dbe_v_prito%C5%BEbenem_postopku Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku]).
Zaradi zagotavljanja učinkovitosti odločanja, četrti odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] navaja, da v kolikor organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne upošteva določil organa druge stopnje o dopolnitvah in spremembah končne odločitve, '''mora organ druge stopnje zadevo rešiti sam'''. Zakon na ta način '''omejuje ponovno vračanje zadeve na prvo stopnjo.''' V tem primeru lahko zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da opravi določena procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke, pri čemer uporablja posebno obliko pravne pomoči, hkrati pa zadrži pristojnost odločanja o zadevi (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). Glej tudi Sodbo UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113076682 II U 295/2014].
Vendar pa ZUP drugostopenjskemu organu ne nalaga izključne obveznosti vsebinskega odločanja, vendar se za to '''odloči organ druge stopnje sam''', na podlagi procesne diskrecije iz tretjega odstavka [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]], po katerem mora organ '''sam presoditi, kaj bi bilo v tem primeru bolje za stranko''', da se zadeva čimprej konča ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]). Stranka se sama sicer ne more odločiti, da je z morebitnim ponovnim odločanjem na upravnem organu nezadovoljna, '''lahko pa sproži upravni spor, če o zadevi po treh letih od začetka postopka še ni bilo odločeno''' (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]

Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

2024-03-20T20:05:44Z

ZZ0625: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organao pritožbi - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 20. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stanka v postopku se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, zato je bila zadeva dodeljena v ponovno presojo prvostopenjskemu organu. Ta svojega stališča ni spremenil – izdana je bila enaka odločba. Kdaj mora 2. stopenjski organ odločiti o zadevi in ne zgolj vračati na prvo stopnjo?
== '''Odgovor:''' ==

V kolikor z zakonom ni določeno drugače, ima stranka zoper odločbo prve stopnje pravico do pritožbe. V pritožbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo ([[Zak:ZUP#238. .C4.8Dlen{{!}}238. člen ZUP]]; Knez, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568). Organ prve stopnje mora ob prejemu pritožbe preizkusiti, ali je le-ta dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če prvostopenjski organ ugotovi, da je prejel dovoljeno in pravočasno pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, vendar ne sprejme nove odločitve, mora pritožbo brez odlašanja posredovati pristojnemu drugostopenjskemu organu v roku 15 dni od prejema pritožbe ali po poteku roka za sprejem nove odločbe. (Postopanje prvostopenjskega organa bolj podrobno na primeru: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_prvostopenjskega_organa_v_ponovnem_postopku_(po_uradni_dol%C5%BEnosti)_glede_odprave_predhodne_odlo%C4%8Dbe_in_potencialne_ustavitve Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku]). [[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]] določa, da mora drugostopenjski organ opraviti preizkus odločbe. Presoditi mora torej, ali izpolnjuje predpostavke za pritožbo. V kolikor organ pritožbe ne zavrže, jo mora vzeti v reševanje (drugi odstavek [[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člena ZUP]] in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 596). Organ se mora opredeliti do vseh pritožbenih navedb ter hkrati po uradni dolžnosti preizkusiti, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je v skladu z materialnim zakonom. Če je pritožba utemeljena, ima organ druge stopnje pri obravnavi možnost, da '''odločbo v celoti ali deloma odpravi''' ([[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člen ZUP]]), ali jo '''spremeni – torej jo odpravi in sam odloči o zadevi''' ([[Zak:ZUP#252. .C4.8Dlen{{!}}252. člen ZUP]]).


Novela ZUP s spremembo pooblastil pritožbenega organa, kaže na premik v smeri zagotavljanja načela ekonomičnosti, večje učinkovitosti in dokončnosti upravnega postopka na drugi stopnji. V praksi to pomeni, da so možnosti, da se (sporna) odločba vrne v reševanje prvostopenjskemu organu vedno manjše, vedno večji pa je poudarek vsebinski presoji in odpravi pomanjkljivosti neposredno pred pritožbenim organom (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 607).
Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, odločbo v celoti oziroma deloma odpravi ali jo spremeni, ali jo izreče za nično ([[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]]). V primeru, ko organ na drugi stopnji ugotovi, da je zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti bolj smiselno zadevo vrniti v ponovno reševanje organu na prvi stopnji, lahko razveljavi odločbo nižjega organa s svojo odločbo, ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu, da jo ponovno obravnava. Ker lahko to samo po sebi podaljša upravni postopek (prva stopnja bo izdala odločbo, na katero se lahko stranka ponovno pritoži), je tako postopanje dovoljeno le izjemoma (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609). Razloge za tako odločitev mora organ 2. stopnje navesti v svoji odločbi, pri tem pa mora upoštevati razmerje med vidiki načela ekonomičnosti, varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP, [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]] in [[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]] ). V tem primeru pa ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje, saj je pri ponovnem odločanju vezan na stališče pritožbenega organa o potrebnih spremembah oziroma dopolnitvah odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]) (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Samostojnost_organa_prve_stopnje_pri_ponovnem_odlo%C4%8Danju_v_isti_zadevi_zaradi_odprave_odlo%C4%8Dbe_v_prito%C5%BEbenem_postopku Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku]).
Zaradi zagotavljanja učinkovitosti odločanja, četrti odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] navaja, da v kolikor organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne upošteva določil organa druge stopnje o dopolnitvah in spremembah končne odločitve, '''mora organ druge stopnje zadevo rešiti sam'''. Zakon na ta način '''omejuje ponovno vračanje zadeve na prvo stopnjo.''' V tem primeru lahko zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da opravi določena procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke, pri čemer uporablja posebno obliko pravne pomoči, hkrati pa zadrži pristojnost odločanja o zadevi (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). Glej tudi Sodbo UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113076682 II U 295/2014].
Vendar pa ZUP drugostopenjskemu organu ne nalaga izključne obveznosti vsebinskega odločanja, vendar se za to '''odloči organ druge stopnje sam''', na podlagi procesne diskrecije iz tretjega odstavka [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]], po katerem mora organ '''sam presoditi, kaj bi bilo v tem primeru bolje za stranko''', da se zadeva čimprej konča ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]). Stranka se sama sicer ne more odločiti, da je z morebitnim ponovnim odločanjem na upravnem organu nezadovoljna, '''lahko pa sproži upravni spor, če o zadevi po treh letih od začetka postopka še ni bilo odločeno''' (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]

Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

2024-03-20T20:04:40Z

ZZ0625: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organao pritožbi - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 20. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stanka v postopku se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, zato je bila zadeva dodeljena v ponovno presojo prvostopenjskemu organu. Ta svojega stališča ni spremenil – izdana je bila enaka odločba. Kdaj mora 2. stopenjski organ odločiti o zadevi in ne zgolj vračati na prvo stopnjo?
== '''Odgovor:''' ==

V kolikor z zakonom ni določeno drugače, ima stranka zoper odločbo prve stopnje pravico do pritožbe. V pritožbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo ([[Zak:ZUP#238. .C4.8Dlen{{!}}238. člen ZUP]]; Knez, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568). Organ prve stopnje mora ob prejemu pritožbe preizkusiti, ali je le-ta dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če prvostopenjski organ ugotovi, da je prejel dovoljeno in pravočasno pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, vendar ne sprejme nove odločitve, mora pritožbo brez odlašanja posredovati pristojnemu drugostopenjskemu organu v roku 15 dni od prejema pritožbe ali po poteku roka za sprejem nove odločbe. (Postopanje prvostopenjskega organa bolj podrobno na primeru: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_prvostopenjskega_organa_v_ponovnem_postopku_(po_uradni_dol%C5%BEnosti)_glede_odprave_predhodne_odlo%C4%8Dbe_in_potencialne_ustavitve Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku]).[[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]] določa, da mora drugostopenjski organ opraviti preizkus odločbe. Presoditi mora torej, ali izpolnjuje predpostavke za pritožbo. V kolikor organ pritožbe ne zavrže, jo mora vzeti v reševanje (drugi odstavek [[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člena ZUP]] in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 596). Organ se mora opredeliti do vseh pritožbenih navedb ter hkrati po uradni dolžnosti preizkusiti, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je v skladu z materialnim zakonom. Če je pritožba utemeljena, ima organ druge stopnje pri obravnavi možnost, da '''odločbo v celoti ali deloma odpravi''' ([[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člen ZUP]]), ali jo '''spremeni – torej jo odpravi in sam odloči o zadevi''' ([[Zak:ZUP#252. .C4.8Dlen{{!}}252. člen ZUP]]).


Novela ZUP s spremembo pooblastil pritožbenega organa, kaže na premik v smeri zagotavljanja načela ekonomičnosti, večje učinkovitosti in dokončnosti upravnega postopka na drugi stopnji. V praksi to pomeni, da so možnosti, da se (sporna) odločba vrne v reševanje prvostopenjskemu organu vedno manjše, vedno večji pa je poudarek vsebinski presoji in odpravi pomanjkljivosti neposredno pred pritožbenim organom (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 607).
Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, odločbo v celoti oziroma deloma odpravi ali jo spremeni, ali jo izreče za nično ([[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]]). V primeru, ko organ na drugi stopnji ugotovi, da je zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti bolj smiselno zadevo vrniti v ponovno reševanje organu na prvi stopnji, lahko razveljavi odločbo nižjega organa s svojo odločbo, ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu, da jo ponovno obravnava. Ker lahko to samo po sebi podaljša upravni postopek (prva stopnja bo izdala odločbo, na katero se lahko stranka ponovno pritoži), je tako postopanje dovoljeno le izjemoma (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609). Razloge za tako odločitev mora organ 2. stopnje navesti v svoji odločbi, pri tem pa mora upoštevati razmerje med vidiki načela ekonomičnosti, varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP, [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]] in [[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]] ). V tem primeru pa ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje, saj je pri ponovnem odločanju vezan na stališče pritožbenega organa o potrebnih spremembah oziroma dopolnitvah odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]) (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Samostojnost_organa_prve_stopnje_pri_ponovnem_odlo%C4%8Danju_v_isti_zadevi_zaradi_odprave_odlo%C4%8Dbe_v_prito%C5%BEbenem_postopku Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku]).
Zaradi zagotavljanja učinkovitosti odločanja, četrti odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] navaja, da v kolikor organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne upošteva določil organa druge stopnje o dopolnitvah in spremembah končne odločitve, '''mora organ druge stopnje zadevo rešiti sam'''. Zakon na ta način '''omejuje ponovno vračanje zadeve na prvo stopnjo.''' V tem primeru lahko zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da opravi določena procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke, pri čemer uporablja posebno obliko pravne pomoči, hkrati pa zadrži pristojnost odločanja o zadevi (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). Glej tudi Sodbo UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113076682 II U 295/2014].
Vendar pa ZUP drugostopenjskemu organu ne nalaga izključne obveznosti vsebinskega odločanja, vendar se za to '''odloči organ druge stopnje sam''', na podlagi procesne diskrecije iz tretjega odstavka [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]], po katerem mora organ '''sam presoditi, kaj bi bilo v tem primeru bolje za stranko''', da se zadeva čimprej konča ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]). Stranka se sama sicer ne more odločiti, da je z morebitnim ponovnim odločanjem na upravnem organu nezadovoljna, '''lahko pa sproži upravni spor, če o zadevi po treh letih od začetka postopka še ni bilo odločeno''' (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]

Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

2024-03-20T20:03:40Z

ZZ0625: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organao pritožbi - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 20. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stanka v postopku se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, zato je bila zadeva dodeljena v ponovno presojo prvostopenjskemu organu. Ta svojega stališča ni spremenil – izdana je bila enaka odločba. Kdaj mora 2. stopenjski organ odločiti o zadevi in ne zgolj vračati na prvo stopnjo?
== '''Odgovor:''' ==

V kolikor z zakonom ni določeno drugače, ima stranka zoper odločbo prve stopnje pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). V pritožbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo ([[Zak:ZUP#238. .C4.8Dlen{{!}}238. člen ZUP]]; Knez, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568). Organ prve stopnje mora ob prejemu pritožbe preizkusiti, ali je le-ta dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če prvostopenjski organ ugotovi, da je prejel dovoljeno in pravočasno pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, vendar ne sprejme nove odločitve, mora pritožbo brez odlašanja posredovati pristojnemu drugostopenjskemu organu v roku 15 dni od prejema pritožbe ali po poteku roka za sprejem nove odločbe. (Postopanje prvostopenjskega organa bolj podrobno na primeru: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_prvostopenjskega_organa_v_ponovnem_postopku_(po_uradni_dol%C5%BEnosti)_glede_odprave_predhodne_odlo%C4%8Dbe_in_potencialne_ustavitve Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku]).
[[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]] določa, da mora drugostopenjski organ opraviti preizkus odločbe. Presoditi mora torej, ali izpolnjuje predpostavke za pritožbo. V kolikor organ pritožbe ne zavrže, jo mora vzeti v reševanje (drugi odstavek [[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člena ZUP]] in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 596). Organ se mora opredeliti do vseh pritožbenih navedb ter hkrati po uradni dolžnosti preizkusiti, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je v skladu z materialnim zakonom. Če je pritožba utemeljena, ima organ druge stopnje pri obravnavi možnost, da '''odločbo v celoti ali deloma odpravi''' ([[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člen ZUP]]), ali jo '''spremeni – torej jo odpravi in sam odloči o zadevi''' ([[Zak:ZUP#252. .C4.8Dlen{{!}}252. člen ZUP]]).


Novela ZUP s spremembo pooblastil pritožbenega organa, kaže na premik v smeri zagotavljanja načela ekonomičnosti, večje učinkovitosti in dokončnosti upravnega postopka na drugi stopnji. V praksi to pomeni, da so možnosti, da se (sporna) odločba vrne v reševanje prvostopenjskemu organu vedno manjše, vedno večji pa je poudarek vsebinski presoji in odpravi pomanjkljivosti neposredno pred pritožbenim organom (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 607).
Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, odločbo v celoti oziroma deloma odpravi ali jo spremeni, ali jo izreče za nično ([[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]]). V primeru, ko organ na drugi stopnji ugotovi, da je zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti bolj smiselno zadevo vrniti v ponovno reševanje organu na prvi stopnji, lahko razveljavi odločbo nižjega organa s svojo odločbo, ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu, da jo ponovno obravnava. Ker lahko to samo po sebi podaljša upravni postopek (prva stopnja bo izdala odločbo, na katero se lahko stranka ponovno pritoži), je tako postopanje dovoljeno le izjemoma (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609). Razloge za tako odločitev mora organ 2. stopnje navesti v svoji odločbi, pri tem pa mora upoštevati razmerje med vidiki načela ekonomičnosti, varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP, [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]] in [[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]] ). V tem primeru pa ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje, saj je pri ponovnem odločanju vezan na stališče pritožbenega organa o potrebnih spremembah oziroma dopolnitvah odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]) (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Samostojnost_organa_prve_stopnje_pri_ponovnem_odlo%C4%8Danju_v_isti_zadevi_zaradi_odprave_odlo%C4%8Dbe_v_prito%C5%BEbenem_postopku Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku]).
Zaradi zagotavljanja učinkovitosti odločanja, četrti odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] navaja, da v kolikor organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne upošteva določil organa druge stopnje o dopolnitvah in spremembah končne odločitve, '''mora organ druge stopnje zadevo rešiti sam'''. Zakon na ta način '''omejuje ponovno vračanje zadeve na prvo stopnjo.''' V tem primeru lahko zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da opravi določena procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke, pri čemer uporablja posebno obliko pravne pomoči, hkrati pa zadrži pristojnost odločanja o zadevi (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). Glej tudi Sodbo UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113076682 II U 295/2014].
Vendar pa ZUP drugostopenjskemu organu ne nalaga izključne obveznosti vsebinskega odločanja, vendar se za to '''odloči organ druge stopnje sam''', na podlagi procesne diskrecije iz tretjega odstavka [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]], po katerem mora organ '''sam presoditi, kaj bi bilo v tem primeru bolje za stranko''', da se zadeva čimprej konča ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]). Stranka se sama sicer ne more odločiti, da je z morebitnim ponovnim odločanjem na upravnem organu nezadovoljna, '''lahko pa sproži upravni spor, če o zadevi po treh letih od začetka postopka še ni bilo odločeno''' (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]

Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

2024-03-20T20:01:50Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organao pritožbi - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 20. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stanka v postopku se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, zato je bila zadeva dodeljena v ponovno presojo prvostopenjskemu organu. Ta svojega stališča ni spremenil – izdana je bila enaka odločba. Kdaj mora 2. stopenjski organ odločiti o zadevi in ne zgolj vračati na prvo stopnjo?
== '''Odgovor:''' ==

V kolikor z zakonom ni določeno drugače, ima stranka zoper odločbo prve stopnje pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). V pritožbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo ([[Zak:ZUP#238. .C4.8Dlen{{!}}238. člen ZUP]]; Knez, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568). Organ prve stopnje mora ob prejemu pritožbe preizkusiti, ali je le-ta dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če prvostopenjski organ ugotovi, da je prejel dovoljeno in pravočasno pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, vendar ne sprejme nove odločitve, mora pritožbo brez odlašanja posredovati pristojnemu drugostopenjskemu organu v roku 15 dni od prejema pritožbe ali po poteku roka za sprejem nove odločbe. (Postopanje prvostopenjskega organa bolj podrobno na primeru: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_prvostopenjskega_organa_v_ponovnem_postopku_(po_uradni_dol%C5%BEnosti)_glede_odprave_predhodne_odlo%C4%8Dbe_in_potencialne_ustavitve Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku]).

[[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]] določa, da mora drugostopenjski organ opraviti preizkus odločbe. Presoditi mora torej, ali izpolnjuje predpostavke za pritožbo. V kolikor organ pritožbe ne zavrže, jo mora vzeti v reševanje (drugi odstavek [[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člena ZUP]] in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 596). Organ se mora opredeliti do vseh pritožbenih navedb ter hkrati po uradni dolžnosti preizkusiti, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je v skladu z materialnim zakonom. Če je pritožba utemeljena, ima organ druge stopnje pri obravnavi možnost, da '''odločbo v celoti ali deloma odpravi''' ([[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člen ZUP]]), ali jo '''spremeni – torej jo odpravi in sam odloči o zadevi''' ([[Zak:ZUP#252. .C4.8Dlen{{!}}252. člen ZUP]]).

Novela ZUP s spremembo pooblastil pritožbenega organa, kaže na premik v smeri zagotavljanja načela ekonomičnosti, večje učinkovitosti in dokončnosti upravnega postopka na drugi stopnji. V praksi to pomeni, da so možnosti, da se (sporna) odločba vrne v reševanje prvostopenjskemu organu vedno manjše, vedno večji pa je poudarek vsebinski presoji in odpravi pomanjkljivosti neposredno pred pritožbenim organom (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 607).Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, odločbo v celoti oziroma deloma odpravi ali jo spremeni, ali jo izreče za nično ([[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]]). V primeru, ko organ na drugi stopnji ugotovi, da je zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti bolj smiselno zadevo vrniti v ponovno reševanje organu na prvi stopnji, lahko razveljavi odločbo nižjega organa s svojo odločbo, ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu, da jo ponovno obravnava. Ker lahko to samo po sebi podaljša upravni postopek (prva stopnja bo izdala odločbo, na katero se lahko stranka ponovno pritoži), je tako postopanje dovoljeno le izjemoma (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609). Razloge za tako odločitev mora organ 2. stopnje navesti v svoji odločbi, pri tem pa mora upoštevati razmerje med vidiki načela ekonomičnosti, varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP, [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]] in [[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]] ). V tem primeru pa ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje, saj je pri ponovnem odločanju vezan na stališče pritožbenega organa o potrebnih spremembah oziroma dopolnitvah odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]) (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Samostojnost_organa_prve_stopnje_pri_ponovnem_odlo%C4%8Danju_v_isti_zadevi_zaradi_odprave_odlo%C4%8Dbe_v_prito%C5%BEbenem_postopku Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku]).

Zaradi zagotavljanja učinkovitosti odločanja, četrti odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] navaja, da v kolikor organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne upošteva določil organa druge stopnje o dopolnitvah in spremembah končne odločitve, '''mora organ druge stopnje zadevo rešiti sam'''. Zakon na ta način '''omejuje ponovno vračanje zadeve na prvo stopnjo.''' V tem primeru lahko zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da opravi določena procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke, pri čemer uporablja posebno obliko pravne pomoči, hkrati pa zadrži pristojnost odločanja o zadevi (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). Glej tudi Sodbo UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113076682 II U 295/2014].

Vendar pa ZUP drugostopenjskemu organu ne nalaga izključne obveznosti vsebinskega odločanja, vendar se za to '''odloči organ druge stopnje sam''', na podlagi procesne diskrecije iz tretjega odstavka [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]], po katerem mora organ '''sam presoditi, kaj bi bilo v tem primeru bolje za stranko''', da se zadeva čimprej konča ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]). Stranka se sama sicer ne more odločiti, da je z morebitnim ponovnim odločanjem na upravnem organu nezadovoljna, '''lahko pa sproži upravni spor, če o zadevi po treh letih od začetka postopka še ni bilo odločeno''' (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]

Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

2024-03-20T19:55:41Z

ZZ0625:

== '''Zadeva: ''' Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organao pritožbi - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 20. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stanka v postopku se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, zato je bila zadeva dodeljena v ponovno presojo prvostopenjskemu organu. Ta svojega stališča ni spremenil – izdana je bila enaka odločba. Kdaj mora 2. stopenjski organ odločiti o zadevi in ne zgolj vračati na prvo stopnjo?
== '''Odgovor:''' ==

V kolikor z zakonom ni določeno drugače, ima stranka zoper odločbo prve stopnje pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). V pritožbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo ([[Zak:ZUP#238. .C4.8Dlen{{!}}238. člen ZUP]]; Knez, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568). Organ prve stopnje mora ob prejemu pritožbe preizkusiti, ali je le-ta dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če prvostopenjski organ ugotovi, da je prejel dovoljeno in pravočasno pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, vendar ne sprejme nove odločitve, mora pritožbo brez odlašanja posredovati pristojnemu drugostopenjskemu organu v roku 15 dni od prejema pritožbe ali po poteku roka za sprejem nove odločbe. (Postopanje prvostopenjskega organa bolj podrobno na primeru: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_prvostopenjskega_organa_v_ponovnem_postopku_(po_uradni_dol%C5%BEnosti)_glede_odprave_predhodne_odlo%C4%8Dbe_in_potencialne_ustavitve Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku]).

[[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]] določa, da mora drugostopenjski organ opraviti preizkus odločbe. Presoditi mora torej, ali izpolnjuje predpostavke za pritožbo. V kolikor organ pritožbe ne zavrže, jo mora vzeti v reševanje (drugi odstavek [[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člena ZUP]] in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 596). Organ se mora opredeliti do vseh pritožbenih navedb ter hkrati po uradni dolžnosti preizkusiti, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je v skladu z materialnim zakonom. Če je pritožba utemeljena, ima organ druge stopnje pri obravnavi možnost, da '''odločbo v celoti ali deloma odpravi''' ([[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člen ZUP]]), ali jo '''spremeni – torej jo odpravi in sam odloči o zadevi''' ([[Zak:ZUP#252. .C4.8Dlen{{!}}252. člen ZUP]]).

Novela ZUP s spremembo pooblastil pritožbenega organa, kaže na premik v smeri zagotavljanja načela ekonomičnosti, večje učinkovitosti in dokončnosti upravnega postopka na drugi stopnji. V praksi to pomeni, da so možnosti, da se (sporna) odločba vrne v reševanje prvostopenjskemu organu vedno manjše, vedno večji pa je poudarek vsebinski presoji in odpravi pomanjkljivosti neposredno pred pritožbenim organom (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 607).Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, odločbo v celoti oziroma deloma odpravi ali jo spremeni, ali jo izreče za nično ([[Zak:ZUP#246. .C4.8Dlen{{!}}246. člen ZUP]]). V primeru, ko organ na drugi stopnji ugotovi, da je zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti bolj smiselno zadevo vrniti v ponovno reševanje organu na prvi stopnji, lahko razveljavi odločbo nižjega organa s svojo odločbo, ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu, da jo ponovno obravnava. Ker lahko to samo po sebi podaljša upravni postopek (prva stopnja bo izdala odločbo, na katero se lahko stranka ponovno pritoži), je tako postopanje dovoljeno le izjemoma (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609). Razloge za tako odločitev mora organ 2. stopnje navesti v svoji odločbi, pri tem pa mora upoštevati razmerje med vidiki načela ekonomičnosti, varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP, [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]] in [[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]] ). V tem primeru pa ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje, saj je pri ponovnem odločanju vezan na stališče pritožbenega organa o potrebnih spremembah oziroma dopolnitvah odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]) (glej primer: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Samostojnost_organa_prve_stopnje_pri_ponovnem_odlo%C4%8Danju_v_isti_zadevi_zaradi_odprave_odlo%C4%8Dbe_v_prito%C5%BEbenem_postopku Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku]).

Zaradi zagotavljanja učinkovitosti odločanja, četrti odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] navaja, da v kolikor organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne upošteva določil organa druge stopnje o dopolnitvah in spremembah končne odločitve, '''mora organ druge stopnje zadevo rešiti sam'''. Zakon na ta način '''omejuje ponovno vračanje zadeve na prvo stopnjo.''' V tem primeru lahko zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da opravi določena procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke, pri čemer uporablja posebno obliko pravne pomoči, hkrati pa zadrži pristojnost odločanja o zadevi (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). Glej tudi Sodbo UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113076682 II U 295/2014].

Vendar pa ZUP drugostopenjskemu organu ne nalaga izključne obveznosti vsebinskega odločanja, vendar se za to '''odloči organ druge stopnje sam''', na podlagi procesne diskrecije iz tretjega odstavka [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]], po katerem mora organ '''sam presoditi, kaj bi bilo v tem primeru bolje za stranko''', da se zadeva čimprej konča ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]). Stranka se sama sicer ne more odločiti, da je z morebitnim ponovnim odločanjem na upravnem organu nezadovoljna, '''lahko pa sproži upravni spor, če o zadevi po treh letih od začetka postopka še ni bilo odločeno''' (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

2024-03-20T19:26:20Z

ZZ0625: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}