Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti

2024-08-29T17:57:18Z

ZS1974:

== '''Zadeva: '''Vodenje postopka v primeru spremembe - odprave krajevne (ne)pristojnosti - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 14. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Z zakonom se je spremenila krajevna pristojnost v upravnih zadevah (npr.  v zvezi s tujci, v katerih je Zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah - ZUOPUE odpravil krajevno pristojnost, ki se je pred spremembo določala po kraju prebivanja oziroma nameravanega prebivanja tujca oziroma sedeža delodajalca). Ali lahko v takem primeru upravna enota, pri kateri je bila vložena vloga, na zahtevo tujca to odstopi drugi upravni enoti, ker bi jo ta morda obravnavala hitreje?
Ali se sprememba krajevne pristojnosti nanaša tudi na vloge, ki so bile vložene pred uveljavitvijo zakonske spremembe, sploh če upravna enota takrat ni bila krajevno pristojna za obravnavo vloge?

== '''Odgovor:''' ==

Učinkovanje zakonskih sprememb, tako na procesnem kot materialnopravnem področju, je odvisno od normativne ureditve, s katero se uveljavijo spremembe. V skladu z načeloma zaupanja v pravo in zakonitosti (veljave predpisov po času) se v prehodnih določbah zakonskih sprememb praviloma določi, ali spremembe učinkujejo le na zadeve, ki bodo uveljavljene po zaletjku veljave sprememb, ali tudi na zadeve, v katerih so bile vložene vloge oziroma se je postopek začel že pred uveljavitvijo sprememb. Takšno pravilo je posebej nujno, če se se z zakonsko spremembo lahko poslabša pravni položaj stranke. Nasprotno, če se pravni položaj strank ne spremeni ali se ta s spremembami celo izboljša, načeloma ni potrebe po takšnem pravilu, vendar pa kot tako ni odveč zaradi jasnosti in določnosti. '''Toda, če zakon režima uveljavitve v prehodnih določbah ne določa, velja v skladu z ustavnima načeloma zakonitosti in enakosti pred zakonom '''(2., 14. in 120. člen Ustave ter 6. člen ZUP), da '''organ postopek vodi po veljavnem pravu v času zaključka prvostopenjskega postopka'''. Povedano drugače, za vse zadeve, ki so v obravnavi, se uporablja veljavna pravna pravila v času odločanja (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 36- 40), z izjemo položajev ob nerazumno dolgem odločanju (glej odločbi USRS [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ODLU631 Up-10/03] z dne 10. 7. 2003 in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ODLU1254 Up-304/01] z dne 20. 5. 2004). '''Zato se na enak način obravnava vloge, ki so bile vložene pred in po zakonski spremembi.''' 
Čeprav je krajevna pristojnost odpravljena in stranka '''vlogo lahko vloži pri vsakem stvarno pristojnem organu '''(npr. upravni enoti), s tem '''ni dobila pravice''', '''da''' od organa, kjer je vlogo vložila, '''zahteva, da se jo odstopi drugemu organu'''. Pravni red pravice stranke, da bi vlogo, ki jo je vložila na enem organu, prenesla v reševanje drugem organu, ne pozna, zato razlog za morebitni prenos ni pomemben. Možnost razpolaganja z vlogo oziroma zahtevkom se po ZUP omejuje na umik zahtevka ali spremembo zahtevka (tudi v primeru spremembe je sicer uveljavljen pogoj, da se pristojnost organa po spremembi ne spremeni, zato zahtevka v delu, ki se naslavlja na organ, ne more spreminjati v smislu, da bi ga naslovil na drug organ). 
Tudi v primeru odprave krajevne pristojnosti velja, da mora biti vloga (zahtevek) naslovljena na določen organ. Podatek o tem je po [[Zak:ZUP#66. .C4.8Dlen{{!}}66. členu ZUP]] obvezna sestavina vloge. Kot je navedlo Ministrstvo za javno upravo v dokumentu št. 021-89/2024-4 z dne 12. 8. 2024 v zvezi z [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO9073 Zakonom o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah] (ZUOPUE, Ur. l. RS, št. 62/24), pri tem ni pomembno, ali je na vlogi izrecno zapisano, da se naslavlja na to določeno upravno enoto ali pa je vloga brez navedbe upravne enote poslana ali prinesena na upravno enoto.''' Dejstvo, da je vloga poslana ali neposredno vložena na upravni enoti, zadošča za domnevno in sklep, da je zahtevek naslovljen nanjo. Takšna vloga ni formalno nepopolna, zato se stranke ne poziva k izjasnitvi, na katero upravno enoto je naslovil ali želel nasloviti zahtevek. '''Poziv bi bil utemeljen kvečjemu, če je vloga naslovljena na eno upravno enoto, vložena pa pri drugi.
'''Kljub odpravi krajevne pristojnosti se v danem položaju smiselno uporabljajo pravila o ustalitvi pristojnosti''', ki jih navaja [[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]]. V skladu s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člena ZUP]] mora organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostati pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil običajno krajevno pristojen drug organ. Ne glede na to, da v zadevah, v katerih je krajevna pristojnost po ZUOPUE odpravljena, okoliščine, ki jih sicer zakon določa za dopustno spremembo krajevne pristojnosti v zvezi z ustalitvijo, niso pravno upoštevne, velja, da mora '''organ, ki je postopek začel, tega tudi zaključiti. Zato vloge praviloma ne odstopa drugemu organu. Odstop bi bil dopusten izjemoma, če bi ugotovilo, da se s prenosom zadeve na drugo upravno enote znatno olajša postopek'''. Gre sicer za okoliščino, ki jo zakon določa za uresničevanje načela ekonomičnosti (14. člen ZUP) v zvezi z omenjeno ustalitvijo krajevne pristojnosti, vendar dejstvo, ki se sicer navezuje na podobno situacijo instituta ustalitve pristojnosti, da bi se postopek lažje izvedel na drugi upravni enoti, ker je denimo tam, kjer je treba izvesti ustno obravnavo z zaslišanjem tujca ali prič, dopušča, da bi se zadeva v takem primeru lahko odstopila v obravnavo drugi upravni enoti. Vendar bi morali biti odstopi na takšnem izhodišču resnično''' izjemni''', saj bi bilo v nasprotju s pravili o pristojnosti, če bi se pod pretvezo lažje izvedbe postopka, odstopila vloga vsakega tujca, ki prebiva na območju druge upravne enote. '''Dejstvo, da bi druga upravna enota morda vlogo rešila hitreje, ne predstavlja takšnega izjemnega in tehtnega razloga za odstop. '''V primeru odstopa naj se torej navede preprečljiv razlog, zakaj bi druga upravna enota lažje izvedla postopek, saj se sicer tvegajo spori o pristojnosti. 
Navedbe v zgornjih odstavkih se načeloma nanašajo na vse vloge, torej tiste, ki jih je upravna enota '''že začela obravnavati''',''' kot tudi tiste, ki jih še ni'''. Torej, tudi v primeru, da organ z obravnavo zadeve še ni začel, stranka z novim predpisom o odpravi krajevne pristojnosti '''ni dobila pravice, da zahteva odstop vloge''' od enega organa drugemu. To lahko, kot navedeno v 2. odstavku tega odgovora naredi v okviru umika zahtevka, organ pa se glede ustalitve pristojnosti orientira v okviru smiselne uporabe pravil ZUP-a ([[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]])

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Krajevna pristojnost organov]]

Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti

2024-08-29T17:56:06Z

ZS1974:

== '''Zadeva: '''Vodenje postopka v primeru spremembe - odprave krajevne (ne)pristojnosti - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 14. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Z zakonom se je spremenila krajevna pristojnost v upravnih zadevah (npr.  v zvezi s tujci, v katerih je Zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah - ZUOPUE odpravil krajevno pristojnost, ki se je pred spremembo določala po kraju prebivanja oziroma nameravanega prebivanja tujca oziroma sedeža delodajalca). Ali lahko v takem primeru upravna enota, pri kateri je bila vložena vloga, na zahtevo tujca to odstopi drugi upravni enoti, ker bi jo ta morda obravnavala hitreje?
Ali se sprememba krajevne pristojnosti nanaša tudi na vloge, ki so bile vložene pred uveljavitvijo zakonske spremembe, sploh če upravna enota takrat ni bila krajevno pristojna za obravnavo vloge?

== '''Odgovor:''' ==

Učinkovanje zakonskih sprememb, tako na procesnem kot materialnopravnem področju, je odvisno od normativne ureditve, s katero se uveljavijo spremembe. V skladu z načeloma zaupanja v pravo in zakonitosti (veljave predpisov po času) se v prehodnih določbah zakonskih sprememb praviloma določi, ali spremembe učinkujejo le na zadeve, ki bodo uveljavljene po zaletjku veljave sprememb, ali tudi na zadeve, v katerih so bile vložene vloge oziroma se je postopek začel že pred uveljavitvijo sprememb. Takšno pravilo je posebej nujno, če se se z zakonsko spremembo lahko poslabša pravni položaj stranke. Nasprotno, če se pravni položaj strank ne spremeni ali se ta s spremembami celo izboljša, načeloma ni potrebe po takšnem pravilu, vendar pa kot tako ni odveč zaradi jasnosti in določnosti. '''Toda, če zakon režima uveljavitve v prehodnih določbah ne določa, velja v skladu z ustavnima načeloma zakonitosti in enakosti pred zakonom '''(2., 14. in 120. člen Ustave ter 6. člen ZUP), da '''organ postopek vodi po veljavnem pravu v času zaključka prvostopenjskega postopka'''. Povedano drugače, za vse zadeve, ki so v obravnavi, se uporablja veljavna pravna pravila v času odločanja (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 36- 40), z izjemo položajev ob nerazumno dolgem odločanju (glej odločbi USRS [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ODLU631 Up-10/03] z dne 10. 7. 2003 in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ODLU1254 Up-304/01] z dne 20. 5. 2004). '''Zato se na enak način obravnava vloge, ki so bile vložene pred in po zakonski spremembi.''' 
Čeprav je krajevna pristojnost odpravljena in stranka '''vlogo lahko vloži pri vsakem stvarno pristojnem organu '''(npr. upravni enoti), s tem '''ni dobila pravice''', '''da''' od organa, kjer je vlogo vložila, '''zahteva, da se jo odstopi drugemu organu'''. Pravni red pravice stranke, da bi vlogo, ki jo je vložila na enem organu, prenesla v reševanje drugem organu, ne pozna, zato razlog za morebitni prenos ni pomemben. Možnost razpolaganja z vlogo oziroma zahtevkom se po ZUP omejuje na umik zahtevka ali spremembo zahtevka (tudi v primeru spremembe je sicer uveljavljen pogoj, da se pristojnost organa po spremembi ne spremeni, zato zahtevka v delu, ki se naslavlja na organ, ne more spreminjati v smislu, da bi ga naslovil na drug organ). 
Tudi v primeru odprave krajevne pristojnosti velja, da mora biti vloga (zahtevek) naslovljena na določen organ. Podatek o tem je po [[Zak:ZUP#66. .C4.8Dlen{{!}}66. členu ZUP]] obvezna sestavina vloge. Kot je navedlo Ministrstvo za javno upravo v dokumentu št. 021-89/2024-4 z dne 12. 8. 2024 v zvezi z [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO9073 Zakonom o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah] (ZUOPUE, Ur. l. RS, št. 62/24), pri tem ni pomembno, ali je na vlogi izrecno zapisano, da se naslavlja na to določeno upravno enoto ali pa je vloga brez navedbe upravne enote poslana ali prinesena na upravno enoto.''' Dejstvo, da je vloga poslana ali neposredno vložena na upravni enoti, zadošča za domnevno in sklep, da je zahtevek naslovljen nanjo. Takšna vloga ni formalno nepopolna, zato se stranke ne poziva k izjasnitvi, na katero upravno enoto je naslovil ali želel nasloviti zahtevek. '''Poziv bi bil utemeljen kvečjemu, če je vloga naslovljena na eno upravno enoto, vložena pa pri drugi.
'''Kljub odpravi krajevne pristojnosti se v danem položaju smiselno uporabljajo pravila o ustalitvi pristojnosti''', ki jih navaja [[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]]. V skladu s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člena ZUP]] mora organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostati pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil običajno krajevno pristojen drug organ. Ne glede na to, da v zadevah, v katerih je krajevna pristojnost po ZUOPUE odpravljena, okoliščine, ki jih sicer zakon določa za dopustno spremembo krajevne pristojnosti v zvezi z ustalitvijo, niso pravno upoštevne, velja, da mora '''organ, ki je postopek začel, tega tudi zaključiti. Zato vloge praviloma ne odstopa drugemu organu. Odstop bi bil dopusten izjemoma, če bi ugotovilo, da se s prenosom zadeve na drugo upravno enote znatno olajša postopek'''. Gre sicer za okoliščino, ki jo zakon določa za uresničevanje načela ekonomičnosti (14. člen ZUP) v zvezi z omenjeno ustalitvijo krajevne pristojnosti, vendar dejstvo, ki se sicer navezuje na podobno situacijo instituta ustalitve pristojnosti, da bi se postopek lažje izvedel na drugi upravni enoti, ker je denimo tam, kjer je treba izvesti ustno obravnavo z zaslišanjem tujca ali prič, dopušča, da bi se zadeva v takem primeru lahko odstopila v obravnavo drugi upravni enoti. Vendar bi morali biti odstopi na takšnem izhodišču resnično''' izjemni''', saj bi bilo v nasprotju s pravili o pristojnosti, če bi se pod pretvezo lažje izvedbe postopka, odstopila vloga vsakega tujca, ki prebiva na območju druge upravne enote. '''Dejstvo, da bi druga upravna enota morda vlogo rešila hitreje, ne predstavlja takšnega izjemnega in tehtnega razloga za odstop. '''V primeru odstopa naj se torej navede preprečljiv razlog, zakaj bi druga upravna enota lažje izvedla postopek, saj se sicer tvegajo spori o pristojnosti. 
Navedbe v zgornjih odstavkih se načeloma nanašajo na vse vloge, torej tiste, ki jih je upravna enota že začela obravnavati, kot tudi tiste, ki jih še ni. Torej, tudi v primeru, da organ z obravnavo zadeve še ni začel, stranka z novim predpisom o odpravi krajevne pristojnosti ni dobila pravice, da zahteva odstop vloge od enega organa drugemu. To lahko, kot navedeno v 2. odstavku tega odgovora naredi v okviru umika zahtevka, organ pa se glede ustalitve pristojnosti orientira v okviru smiselne uporabe pravil ZUP-a ([[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]])

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Krajevna pristojnost organov]]

Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti

2024-08-14T10:34:15Z

ZS1974:

== '''Zadeva: '''Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 14. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na UE prihaja do dilem zoper tega, kako pravilno postopati v postopkih glede krajevne pristojnosti. V Zakonu o tujcih je bila do uveljavitve Zakona o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na UE krajevna pristojnost večine postopkov vezana na kraj prebivanja oziroma sedež delodajalca, od 25. 7. 2024 pa je krajevna pristojnost z interventnim zakonom bila v večini primerov odpravljena. Glede tega se pojavlja vprašanje ali se na željo tujca/pooblaščenca vlogo lahko odstopi drugi UE, če ni krajevne pristojnosti in kaj se zgodi z vlogo, ki je bila vložena na UE pred uveljavitvijo ZUOPUE, za sprejem pa ta UE ni bila pristojna, vlogo pa se je vseeno prevzelo v reševanje? Ali se tako vlogo obdrži in vodi postopek ali se jo odstopi UE, ki je bila pristojna za sprejem vloge do uveljavitve ZUOPUE?

== '''Odgovor:''' ==

Čeprav je krajevna pristojnost odpravljena in tujec '''vlogo lahko vloži pri vsaki upravni enoti''', s tem '''ni dobil pravice''', '''da''' od upravne enote, kjer je vlogo vložil, '''zahteva, da se jo odstopi drugi upravni enoti'''. Upravna enota oziroma organ, pri katerem je vloga vložena, mora vlogo tudi obravnavati, v kolikor je to znotraj pristojnosti organa.
Vloga (zahtevek) je v konkretnem primeru naslovljena na določeno upravno enoto, kar po [[Zak:ZUP#66. .C4.8Dlen{{!}}66. členu ZUP]] predstavlja obvezno sestavino vloge, oziroma to izhaja že iz same vložitve. Kljub odpravi krajevne pristojnosti se smiselno uporabljajo pravila o ustalitvi pristojnosti, ki jih navaja [[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]]. V skladu s 1. točko [[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člena ZUP]] mora organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostati pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. '''Organ lahko odstopi zadevo''' drugemu organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, '''če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko'''. V konkretnem primeru to pomeni, da bi za obravnavo na drugi upravni enoti morali obstajati tehtni razlogi, zlasti prebivanje tujca na območju druge upravne enote. Dejstvo, da bi druga upravna enota vlogo rešila hitreje, '''ne predstavlja tehtnega razloga.'''
Pri odstopanju zadeve drugemu organu se v skladu z navedbami iz prejšnjega odstavka lahko''' predlaga zlasti zadržanost''', saj se z odstopanjem vlog drugemu organu prenašata dodatno delo in odgovornost, na kar se zna organ odzvati, če prenos vloge ne bo v skladu z ustalitvijo pristojnosti.
Temeljno glede pristojnosti velja, če posameznik (v konkretnem primeru tujec) ne želi, da vlogo obravnava upravna enota, kjer jo je vložil, '''jo lahko umakne''', '''ne more pa je prenesti na drugo upravno enoto.''' Upravna enota, kjer jo je vložil, pa jo lahko odstopi v obravnavo, le v okviru pristojnosti v zvezi z ustalitvijo.
Vloge, ki so bile vložene pred uveljavitvijo [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8875 Zakona o interventnih ukrepih za odpravo posledic poprav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023] (ZIUOPZP, Ur. l. RS, št. 95/23 in nasl.) , za katere določen organ ni bil pristojen, pa jih do uveljavitve ni utegnil odstopiti pristojnemu organu, je treba obravnavati organu kamor je bila prvotno vložena vloga, saj ni več ovir glede (ne)pristojnosti. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Krajevna pristojnost organov]]

Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti

2024-08-14T10:24:30Z

ZS1974:

== '''Zadeva: '''Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 14. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na UE prihaja do dilem zoper tega, kako pravilno postopati v postopkih glede krajevne pristojnosti. V Zakonu o tujcih je bila do uveljavitve Zakona o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na UE krajevna pristojnost večine postopkov vezana na kraj prebivanja oziroma sedež delodajalca, od 25. 7. 2024 pa je krajevna pristojnost z interventnim zakonom bila v večini primerov odpravljena. Glede tega se pojavlja vprašanje ali se na željo tujca/pooblaščenca vlogo lahko odstopi drugi UE, če ni krajevne pristojnosti in kaj se zgodi z vlogo, ki je bila vložena na UE pred uveljavitvijo ZUOPUE, za sprejem pa ta UE ni bila pristojna, vlogo pa se je vseeno prevzelo v reševanje? Ali se tako vlogo obdrži in vodi postopek ali se jo odstopi UE, ki je bila pristojna za sprejem vloge do uveljavitve ZUOPUE?
== '''Odgovor:''' ==

Čeprav je krajevna pristojnost odpravljena in tujec vlogo lahko vloži pri vsaki upravni enoti, s tem ni dobil pravice, da od upravne enote, kjer je vlogo vložil, zahteva, da se jo odstopi drugi upravni enoti. Upravna enota oziroma organ, pri katerem je vloga vložena, mora vlogo tudi obravnavati, v kolikor je to znotraj pristojnosti organa.Vloga (zahtevek) je v konkretnem primeru naslovljena na določeno upravno enoto, kar po 66. členu ZUP predstavlja obvezno sestavino vloge, oziroma to izhaja že iz same vložitve. Kljub odpravi krajevne pristojnosti se smiselno uporabljajo pravila o ustalitvi pristojnosti, ki jih navaja 22. člena ZUP. V skladu s 1. točko 22. člena ZUP mora organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostati pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. Organ lahko odstopi zadevo drugemu organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko. V konkretnem primeru to pomeni, da bi za obravnavo na drugi upravni enoti morali obstajati tehtni razlogi, zlasti prebivanje tujca na območju druge upravne enote. Dejstvo, da bi druga upravna enota vlogo rešila hitreje, ne predstavlja tehtnega razloga.Pri odstopanju zadeve drugemu organu se v skladu z navedbami iz prejšnjega odstavka lahko predlaga zlasti zadržanost, saj se z odstopanjem vlog drugemu organu prenašata dodatno delo in odgovornost, na kar se zna organ odzvati, če prenos vloge ne bo v skladu z ustalitvijo pristojnosti.Temeljno glede pristojnosti velja, če posameznik (v konkretnem primeru tujec) ne želi, da vlogo obravnava upravna enota, kjer jo je vložil, jo lahko umakne, ne more pa je prenesti na drugo upravno enoto. Upravna enota, kjer jo je vložil, pa jo lahko odstopi v obravnavo, le v okviru pristojnosti v zvezi z ustalitvijo.

Vloge, ki so bile vložene pred uveljavitvijo Zakona o interventnih ukrepih za odpravo posledic poprav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP)  Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP) (PISRS), za katere določen organ ni bil pristojen, pa jih do uveljavitve ni utegnil odstopiti pristojnemu organu, je treba obravnavati organu kamor je bila prvotno vložena vloga, saj ni več ovir glede (ne)pristojnosti. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Krajevna pristojnost organov]]

Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti

2024-08-14T10:23:15Z

ZS1974:

== '''Zadeva: '''Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 14. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na UE prihaja do dilem zoper tega, kako pravilno postopati v postopkih glede krajevne pristojnosti. V Zakonu o tujcih je bila do uveljavitve Zakona o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na UE krajevna pristojnost večine postopkov vezana na kraj prebivanja oziroma sedež delodajalca, od 25. 7. 2024 pa je krajevna pristojnost z interventnim zakonom bila v večini primerov odpravljena. Glede tega se pojavlja vprašanje ali se na željo tujca/pooblaščenca vlogo lahko odstopi drugi UE, če ni krajevne pristojnosti in kaj se zgodi z vlogo, ki je bila vložena na UE pred uveljavitvijo ZUOPUE, za sprejem pa ta UE ni bila pristojna, vlogo pa se je vseeno prevzelo v reševanje? Ali se tako vlogo obdrži in vodi postopek ali se jo odstopi UE, ki je bila pristojna za sprejem vloge do uveljavitve ZUOPUE?
== '''Odgovor:''' ==

Čeprav je krajevna pristojnost odpravljena in tujec vlogo lahko vloži pri vsaki upravni enoti, s tem ni dobil pravice, da od upravne enote, kjer je vlogo vložil, zahteva, da se jo odstopi drugi upravni enoti. Upravna enota oziroma organ, pri katerem je vloga vložena, mora vlogo tudi obravnavati, v kolikor je to znotraj pristojnosti organa.Vloga (zahtevek) je v konkretnem primeru naslovljena na določeno upravno enoto, kar po 66. členu ZUP predstavlja obvezno sestavino vloge, oziroma to izhaja že iz same vložitve. Kljub odpravi krajevne pristojnosti se smiselno uporabljajo pravila o ustalitvi pristojnosti, ki jih navaja 22. člena ZUP. V skladu s 1. točko 22. člena ZUP mora organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostati pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. Organ lahko odstopi zadevo drugemu organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko. V konkretnem primeru to pomeni, da bi za obravnavo na drugi upravni enoti morali obstajati tehtni razlogi, zlasti prebivanje tujca na območju druge upravne enote. Dejstvo, da bi druga upravna enota vlogo rešila hitreje, ne predstavlja tehtnega razloga.Pri odstopanju zadeve drugemu organu se v skladu z navedbami iz prejšnjega odstavka lahko predlaga zlasti zadržanost, saj se z odstopanjem vlog drugemu organu prenašata dodatno delo in odgovornost, na kar se zna organ odzvati, če prenos vloge ne bo v skladu z ustalitvijo pristojnosti.Temeljno glede pristojnosti velja, če posameznik (v konkretnem primeru tujec) ne želi, da vlogo obravnava upravna enota, kjer jo je vložil, jo lahko umakne, ne more pa je prenesti na drugo upravno enoto. Upravna enota, kjer jo je vložil, pa jo lahko odstopi v obravnavo, le v okviru pristojnosti v zvezi z ustalitvijo.

Vloge, ki so bile vložene pred uveljavitvijo Zakona o interventnih ukrepih za odpravo posledic poprav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP)  Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP) (PISRS), za katere določen organ ni bil pristojen, pa jih do uveljavitve ni utegnil odstopiti pristojnemu organu, je treba obravnavati organu kamor je bila prvotno vložena vloga, saj ni več ovir glede (ne)pristojnosti. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vodenje postopka v primeru krajevne (ne)pristojnosti

2024-08-14T10:21:49Z

ZS1974: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen

2024-07-31T06:03:50Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Odločanje o predlogu za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil predlog vlagatelja za obnovo zavržen ==

'''Datum odgovora:''' 24. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je v pravnomočno zaključenem postopku predlagala obnovo postopka po prvi točki 260. člena ZUP, a ker predlog za obnovo ni pravočasen, bo zavržen. Vzporedno pa je stranka z novo vlogo podala predlog za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti v isti zadevi, ter podala obrazložitev in dokaze zakaj naj urad uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Tu se odpira dilema, ali naj glede tega predloga organ izda nov sklep, s katerim bo odločeno glede predloga za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zakon veleva to v primeru, da pride do obnove postopka po uradni dolžnosti in s tem daje tudi stranki možnost pritožbe zoper ta sklep. V konkretnem primeru, pa stranka želi drugačno odločitev, torej bi bila obnova lahko v njeno korist. Glede odločanja o taki pobudi: Ali se naj torej v tej zadevi izda dva sklepa (torej sklep o zavrženju predloga za obnovo, ter še en sklep o zavrnjenem predlogu za obnovo postopka po UD), ali je dovolj izdaja enega sklepa o zavrženju predloga za obnovo, ter se tam obrazloži tudi glede predloga za obnovo postopka po UD.
== '''Odgovor:''' ==

'''Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo''', ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Obnova postopka je po ZUP najpogosteje uporabljeno izredno pravno sredstvo, '''uvede pa se lahko po uradni dolžnosti ali na predlog stranke''' oziroma domnevno spregledanega stranskega udeleženca (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).
Postopek obnove se začne na predlog stranke, pri čemer [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člen ZUP]] navaja deset taksativno navedenih razlogov za obnovitev postopka. Na primer, obnova po prvi točki 260. člena ZUP je možna, če se '''zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze''', ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.
Po predlogu stranke za obnovo postopka se tak predlog lahko v skladu z [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. členom ZUP]] '''zavrže, zavrne ali pa po '''[[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. členu ZUP]]''' obnova dovoli'''. Organ mora ob prejetju predloga '''preizkusiti''', ali je dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ter '''ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana'''. V kolikor navedeni '''pogoji niso izpolnjeni''', organ '''s sklepom predlog zavrže'''. V kolikor so '''pogoji izpolnjeni''', organ '''preveri''' še, ali '''okoliščine/dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo''' taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (razen v primeru iz 9. in 10. točke [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]]). V kolikor '''dokazi ne zadostujejo temu kriteriju, predlog zavrne z odločbo''' (3. odstavek [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. člena ZUP]]).
Za vsa pravna sredstva, pri čemer obnova ni izjema, velja, da mora vložnik  varovati svoj osebni pravni položaj. Tako posameznik s pravnim sredstvom ne more varovati pravnega položaja tretjih oseb, ki se niso odločile za vložitev pravnega sredstva, niti javnega interesa, saj bi se predlog (zahteva) za takšno pravno sredstvo kot nedovoljen zavrgel zaradi odsotnosti pravnega interesa.
V skladu z drugim odstavkom [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. člena ZUP]] o '''obnovi postopka po uradni dolžnosti organ izda sklep''', s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. '''V nasprotnem primeru se obnova ne začne''' in se posledično o tem ne izda nikakršnega akta. Zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti pa '''je dovoljena pritožba'''. Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti le''' zaradi varstva javnega interesa''' (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667), hkrati pa se sme obnovo postopka po uradni dolžnosti uvesti tudi samo zaradi razlogov iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Obnova_postopka_po_uradni_dol%C5%BEnosti_in_za%C4%8Detek_teka_subjektivnega_roka_za_organ primer]).
V konkretnem primeru bi vlogo, s katero oseba predlaga obnovo postopka po uradni dolžnosti, potem ko ni uspela s tem pravnim sredstvom na svoj predlog, bilo zato potrebno '''obravnavati le kot pobudo''', v kateri '''organ presodi, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti '''zaradi zaščite javne koristi, in '''ne kot zahtevek''', s katerim vložnik varuje svoj pravni položaj (več v sodbi [http://sodnapraksa.si/?doc-2012032113046201 UPRS I U 1198/2011] z dne 1. 3. 2012). Skladno s tem se o taki pobudi oziroma predlogu stranke ne bi odločalo z upravnim aktom, ampak bi se '''s strani organa pripravil dopis''', v katerem bi organ vložniku pobude odgovoril, da bo '''pobuda preučena z vidika morebitne zaščite javnega interesa.'''

Ko gre za vloge strank, ki le predlagajo uvedbo postopka oz. tudi njegove obnove, ko gre za oficialne (=po UD) zadeve, sodišče v Sklepu UPRS I U 586/2020-12 z dne 20. 12. 2021 ugotavlja, da naj se takšne vloge obravnava le kot pobude oziroma procesne predloge in ne kot zahtevke in se zato o njih ne odloča s posamičnimi upravnimi akti niti ne uživajo pravnega varstva. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Obnova postopka]]

Umik zahtevka stranke na 2. stopnji

2024-07-30T10:54:41Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Umik zahtevka stranke na 2. stopnji - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 30. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Če pride do umika zahtevka na 2. stopnji, izdamo sklep s katerim ustavimo postopek in odpravimo odločbo – o obojem odločimo z istim sklepom?

== '''Odgovor:''' ==

Stranka ves čas postopka razpolaga s svojim zahtevkom, zato ga''' lahko umakne deloma ali v celoti''', organ pa lahko postopek vseeno nadaljujejo, če je nadaljevanje postopka potrebno po uradni dolžnosti (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). V skladu s 1. odstavkom [[Zak:ZUP#134. .C4.8Dlen{{!}}134. člena ZUP]] lahko stranka zahtevek''' umakne vsak čas med postopkom na prvi stopnji, vse do vročitve odločbe''', v času, ko teče pritožbeni rok in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.
Umik sodi v okvir prostega razpolaganja z zahtevkom stranke, pri čemer je omejen le z javnim interesom ali z zahtevo stranke z nasprotnim interesom. '''Stranki ni dovoljen umik umika''', lahko pa ponovni vloži isto zahtevo.
Če stranka umakne zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji, organ s sklepom ustavi postopek. Če stranka umakne zahtevek v pritožbenem roku ali po vložitvi pritožbe, se s sklepom ustavi postopek in odpravi že izdana prvostopenjska odločbe, '''s katero je bilo strankinemu zahtevku deloma ali v celoti ugodeno ('''[[Zak:ZUP#135. .C4.8Dlen{{!}}135. člen ZUP]]). '''Umik zahtevka je prav tako lahko omejen z javnim interesom''', oziroma, če je nadaljevanje postopka v javnem interesu ali če to zahteva stranka z nasprotnim interesom, ga pristojni organ mora nadaljevati (več o javnem interesu pri umiku zahtevka v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Umik_zahtevka_stranke_v_postopku primer]).
V primeru, da pa se je '''postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko v vsakem stadiju postopka ustavi''', razen če stranka zahteva nadaljevanje postopka in je takšna zahteva stranke po zakonu upravičena (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).
Po umiku zahtevka stranke se po drugem odstavku [[Zak:ZUP#135. .C4.8Dlen{{!}}135. člena ZUP]] '''izda sklep o ustavitvi postopka''', s katerim se ustavi postopek in istočasno odpravi izdana odločba, s katero je bilo zahtevku stranke v celoti ali deloma ugodeno. To lahko stori '''organ, bodisi na prvi ali drugi stopnji''', v primeru, da je pritožba že bila odstopljena tja. Ne glede na to, ali gre za organ na prvi ali drugi stopnji, pa '''se izda en sklep''' (ustavitev in odprava odločbe), od odločujočega organa pa je odvisno, ali ima stranka pravico do pritožbe zoper tak sklep. Zoper sklep o ustavitvi postopka je skladno s petim odstavkom [[Zak:ZUP#135. .C4.8Dlen{{!}}135. člena ZUP]] dovoljena pritožba, zoper sklep ki ga izda organ druge stopnje pa ima stranka skladno s 5. členom [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 Zakona o upravnem sporu] na Upravno sodišče pravico vložiti tožbo v upravnem sporu.
Iz [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111464176 sodbe UPRS I U 1405/2020-6] z dne 12. 4. 2022 izhaja, da v primeru strankinega umika zahteve v pritožbenem postopku organ odpravi odločbo prve stopnje zgolj v enem primeru, in sicer, če je bilo z odločbo strankinemu zahtevku ugodeno. Po presoji sodišča tako ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi lahko organ kadar stranka umakne zahtevo po tem, ko je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložena pritožba, odpravil katero drugo vsebinsko ali celo procesno odločitev. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Umik zahteve]]

Umik zahtevka stranke na 2. stopnji

2024-07-30T10:48:52Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Umik zahtevka stranke na 2. stopnji - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 30. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Če pride do umika zahtevka na 2. stopnji, izdamo sklep s katerim ustavimo postopek in odpravimo odločbo – o obojem odločimo z istim sklepom?
== '''Odgovor:''' ==

Stranka ves čas postopka razpolaga s svojim zahtevkom, zato ga lahko umakne deloma ali v celoti, organ pa lahko postopek vseeno nadaljujejo, če je nadaljevanje postopka potrebno po uradni dolžnosti (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). V skladu s 1. odstavkom 134. člena ZUP lahko stranka zahtevek umakne vsak čas med postopkom na prvi stopnji, vse do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.Umik sodi v okvir prostega razpolaganja z zahtevkom stranke, pri čemer je omejen le z javnim interesom ali z zahtevo stranke z nasprotnim interesom. Stranki ni dovoljen umik umika, lahko pa ponovni vloži isto zahtevo.Če stranka umakne zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji, organ s sklepom ustavi postopek. Če stranka umakne zahtevek v pritožbenem roku ali po vložitvi pritožbe, se s sklepom ustavi postopek in odpravi že izdana prvostopenjska odločbe, '''s katero je bilo strankinemu zahtevku deloma ali v celoti ugodeno ('''135. člen ZUP). Umik zahtevka je prav tako lahko omejen z javnim interesom, oziroma, če je nadaljevanje postopka v javnem interesu ali če to zahteva stranka z nasprotnim interesom, ga pristojni organ mora nadaljevati (več o javnem interesu pri umiku zahtevka na https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Umik_zahtevka_stranke_v_postopku).V primeru, da pa se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko v vsakem stadiju postopka ustavi, razen če stranka zahteva nadaljevanje postopka in je takšna zahteva stranke po zakonu upravičena (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).Po umiku zahtevka stranke se po drugem odstavku 135. člena ZUP izda sklep o ustavitvi postopka, s katerim se ustavi postopek in istočasno odpravi izdana odločba, s katero je bilo zahtevku stranke v celoti ali deloma ugodeno. To lahko stori organ, bodisi na prvi ali drugi stopnji, v primeru, da je pritožba že bila odstopljena tja. Ne glede na to, ali gre za organ na prvi ali drugi stopnji, pa se izda en sklep (ustavitev in odprava odločbe), od odločujočega organa pa je odvisno, ali ima stranka pravico do pritožbe zoper tak sklep. Zoper sklep o ustavitvi postopka je skladno s petim odstavkom 135. člena dovoljena pritožba, zoper sklep ki ga izda organ druge stopnje pa ima stranka skladno s 5. členom Zakona o upravnem sporu na Upravno sodišče pravico vložiti tožbo v upravnem sporu.

Iz sodbe UPRS I U 1405/2020-6 z dne 12. 4. 2022 izhaja, da v primeru strankinega umika zahteve v pritožbenem postopku organ odpravi odločbo prve stopnje zgolj v enem primeru, in sicer, če je bilo z odločbo strankinemu zahtevku ugodeno. Po presoji sodišča tako ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi lahko organ kadar stranka umakne zahtevo po tem, ko je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložena pritožba, odpravil katero drugo vsebinsko ali celo procesno odločitev. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Umik zahteve]]

Umik zahtevka stranke na 2. stopnji

2024-07-30T10:47:26Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Umik zahtevka stranke na 2. stopnji - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 30. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Če pride do umika zahtevka na 2. stopnji, izdamo sklep s katerim ustavimo postopek in odpravimo odločbo – o obojem odločimo z istim sklepom?
== '''Odgovor:''' ==

Stranka ves čas postopka razpolaga s svojim zahtevkom, zato ga lahko umakne deloma ali v celoti, organ pa lahko postopek vseeno nadaljujejo, če je nadaljevanje postopka potrebno po uradni dolžnosti (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). V skladu s 1. odstavkom 134. člena ZUP lahko stranka zahtevek umakne vsak čas med postopkom na prvi stopnji, vse do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.Umik sodi v okvir prostega razpolaganja z zahtevkom stranke, pri čemer je omejen le z javnim interesom ali z zahtevo stranke z nasprotnim interesom. Stranki ni dovoljen umik umika, lahko pa ponovni vloži isto zahtevo.Če stranka umakne zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji, organ s sklepom ustavi postopek. Če stranka umakne zahtevek v pritožbenem roku ali po vložitvi pritožbe, se s sklepom ustavi postopek in odpravi že izdana prvostopenjska odločbe, '''s katero je bilo strankinemu zahtevku deloma ali v celoti ugodeno ('''135. člen ZUP). Umik zahtevka je prav tako lahko omejen z javnim interesom, oziroma, če je nadaljevanje postopka v javnem interesu ali če to zahteva stranka z nasprotnim interesom, ga pristojni organ mora nadaljevati (več o javnem interesu pri umiku zahtevka na https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Umik_zahtevka_stranke_v_postopku).V primeru, da pa se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko v vsakem stadiju postopka ustavi, razen če stranka zahteva nadaljevanje postopka in je takšna zahteva stranke po zakonu upravičena (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).Po umiku zahtevka stranke se po drugem odstavku 135. člena ZUP izda sklep o ustavitvi postopka, s katerim se ustavi postopek in istočasno odpravi izdana odločba, s katero je bilo zahtevku stranke v celoti ali deloma ugodeno. To lahko stori organ, bodisi na prvi ali drugi stopnji, v primeru, da je pritožba že bila odstopljena tja. Ne glede na to, ali gre za organ na prvi ali drugi stopnji, pa se izda en sklep (ustavitev in odprava odločbe), od odločujočega organa pa je odvisno, ali ima stranka pravico do pritožbe zoper tak sklep. Zoper sklep o ustavitvi postopka je skladno s petim odstavkom 135. člena dovoljena pritožba, zoper sklep ki ga izda organ druge stopnje pa ima stranka skladno s 5. členom Zakona o upravnem sporu na Upravno sodišče pravico vložiti tožbo v upravnem sporu.

Iz sodbe UPRS I U 1405/2020-6 z dne 12. 4. 2022 izhaja, da v primeru strankinega umika zahteve v pritožbenem postopku organ odpravi odločbo prve stopnje zgolj v enem primeru, in sicer, če je bilo z odločbo strankinemu zahtevku ugodeno. Po presoji sodišča tako ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi lahko organ kadar stranka umakne zahtevo po tem, ko je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložena pritožba, odpravil katero drugo vsebinsko ali celo procesno odločitev. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Umik zahtevka stranke na 2. stopnji

2024-07-30T10:45:40Z

ZS1974: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen

2024-07-24T10:50:55Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 24. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je v pravnomočno zaključenem postopku predlagala obnovo postopka po prvi točki 260. člena ZUP, a ker predlog za obnovo ni pravočasen, bo zavržen. Vzporedno pa je stranka z novo vlogo podala predlog za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti v isti zadevi, ter podala obrazložitev in dokaze zakaj naj urad uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Tu se odpira dilema, ali naj glede tega predloga organ izda nov sklep, s katerim bo odločeno glede predloga za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zakon veleva to v primeru, da pride do obnove postopka po uradni dolžnosti in s tem daje tudi stranki možnost pritožbe zoper ta sklep. V konkretnem primeru, pa stranka želi drugačno odločitev, torej bi bila obnova lahko v njeno korist. Glede odločanja o taki pobudi: Ali se naj torej v tej zadevi izda dva sklepa (torej sklep o zavrženju predloga za obnovo, ter še en sklep o zavrnjenem predlogu za obnovo postopka po UD), ali je dovolj izdaja enega sklepa o zavrženju predloga za obnovo, ter se tam obrazloži tudi glede predloga za obnovo postopka po UD.
== '''Odgovor:''' ==

'''Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo''', ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Obnova postopka je po ZUP najpogosteje uporabljeno izredno pravno sredstvo, '''uvede pa se lahko po uradni dolžnosti ali na predlog stranke''' oziroma domnevno spregledanega stranskega udeleženca (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).
Postopek obnove se začne na predlog stranke, pri čemer [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člen ZUP]] navaja 10 različnih tehtnih, taksativno navedenih razlogov za obnovitev postopka. Na primer, obnova po prvi točki 260. člena ZUP je možna, če se '''zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze''', ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.
Po predlogu stranke za obnovo postopka se tak predlog lahko v skladu z [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. členom ZUP]] '''zavrže, zavrne ali pa po '''[[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. členu ZUP]]''' obnova dovoli'''. Organ mora ob prejetju predloga, '''predlog preizkusiti''', ali je le-ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ter '''ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana'''. V kolikor navedeni '''pogoji niso izpolnjeni''', pristojni organ '''s sklepom predlog zavrže'''. V kolikor so '''pogoji izpolnjeni''', organ '''preveri''' še, ali '''okoliščine/dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo''' taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (razen v primeru iz 9. in 10. točke [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]]). V kolikor '''dokazi ne zadostujejo temu kriteriju, organ predlog zavrne z odločbo''' (3. odstavek [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. člena ZUP]]).
Za vsa pravna sredstva, pri čemer obnova ni izjema, velja, da mora vložnik varovati svoj osebni pravni položaj. Tako posameznik s pravnim sredstvom ne more varovati pravnega položaja tretjih oseb, ki se niso odločile za vložitev pravnega sredstva, niti javnega interesa, saj bi se predlog (zahteva) za takšno pravno sredstvo kot nedovoljen zavrgel zaradi odsotnosti pravnega interesa.
V skladu z drugim odstavkom [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. člena ZUP]], pri '''obnovi postopka po uradni dolžnosti pristojni organ izda sklep''', s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. '''V nasprotnem primeru se obnova ne začne''' in se posledično o tem ne izda nikakršnega akta. Zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti pa '''je dovoljena pritožba'''. Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti le''' zaradi varstva javnega interesa''' (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667), hkrati pa se sme obnovo postopka po uradni dolžnosti uvesti tudi samo zaradi razlogov iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Obnova_postopka_po_uradni_dol%C5%BEnosti_in_za%C4%8Detek_teka_subjektivnega_roka_za_organ primer]).
V konkretnem primeru, bi vlogo, s katero oseba predlaga obnovo postopka po uradni dolžnosti, potem ko ni uspela s tem pravnim sredstvom na svoj predlog, bilo zato potrebno '''obravnavati le kot pobudo''', v kateri '''organ presodi, ali so res izpolnjeni pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti '''zaradi zaščite javne koristi, in '''ne kot zahtevek''', s katerim vložnik varuje svoj pravni položaj (več v sodbi [http://sodnapraksa.si/?doc-2012032113046201 UPRS I U 1198/2011] z dne 1. 3. 2012). Skladno s tem se o taki pobudi oziroma predlogu/želji stranke ne bi odločalo z upravnim aktom, ampak bi se '''s strani organa pripravil dopis''', v katerem bi organ vložniku pobude prijazno odgovoril, da bo '''pobuda preučena z vidika morebitne zaščite javnega interesa.''' 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Obnova postopka]]

Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen

2024-07-24T10:44:13Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 24. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je v pravnomočno zaključenem postopku predlagala obnovo postopka po prvi točki 260. člena ZUP, a ker predlog za obnovo ni pravočasen, bo zavržen. Vzporedno pa je stranka z novo vlogo podala predlog za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti v isti zadevi, ter podala obrazložitev in dokaze zakaj naj urad uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Tu se odpira dilema, ali naj glede tega predloga organ izda nov sklep, s katerim bo odločeno glede predloga za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zakon veleva to v primeru, da pride do obnove postopka po uradni dolžnosti in s tem daje tudi stranki možnost pritožbe zoper ta sklep. V konkretnem primeru, pa stranka želi drugačno odločitev, torej bi bila obnova lahko v njeno korist. Glede odločanja o taki pobudi: Ali se naj torej v tej zadevi izda dva sklepa (torej sklep o zavrženju predloga za obnovo, ter še en sklep o zavrnjenem predlogu za obnovo postopka po UD), ali je dovolj izdaja enega sklepa o zavrženju predloga za obnovo, ter se tam obrazloži tudi glede predloga za obnovo postopka po UD.
== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Obnova postopka je po ZUP najpogosteje uporabljeno izredno pravno sredstvo, uvede pa se lahko po uradni dolžnosti ali na predlog stranke oziroma domnevno spregledanega stranskega udeleženca (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).
Postopek obnove se začne na predlog stranke, pri čemer [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člen ZUP]] navaja 10 različnih tehtnih, taksativno navedenih razlogov za obnovitev postopka. Na primer, obnova po prvi točki 260. člena ZUP je možna, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.
Po predlogu stranke za obnovo postopka se tak predlog lahko v skladu z [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. členom ZUP]] zavrže, zavrne ali pa po [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. členu ZUP]] obnova dovoli. Organ mora ob prejetju predloga, predlog preizkusiti, ali je le-ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ter ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ s sklepom predlog zavrže. V kolikor so pogoji izpolnjeni, organ preveri še, ali okoliščine/dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (razen v primeru iz 9. in 10. točke [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]]). V kolikor dokazi ne zadostujejo temu kriteriju, organ predlog zavrne z odločbo (3. odstavek [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. člena ZUP]]).
Za vsa pravna sredstva, pri čemer obnova ni izjema, velja, da mora vložnik varovati svoj osebni pravni položaj. Tako posameznik s pravnim sredstvom ne more varovati pravnega položaja tretjih oseb, ki se niso odločile za vložitev pravnega sredstva, niti javnega interesa, saj bi se predlog (zahteva) za takšno pravno sredstvo kot nedovoljen zavrgel zaradi odsotnosti pravnega interesa.
V skladu z drugim odstavkom [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. člena ZUP]], pri obnovi postopka po uradni dolžnosti pristojni organ izda sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. V nasprotnem primeru se obnova ne začne in se posledično o tem ne izda nikakršnega akta. Zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti pa je dovoljena pritožba. Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti le zaradi varstva javnega interesa (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667), hkrati pa se sme obnovo postopka po uradni dolžnosti uvesti tudi samo zaradi razlogov iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Obnova_postopka_po_uradni_dol%C5%BEnosti_in_za%C4%8Detek_teka_subjektivnega_roka_za_organ primer]).
V konkretnem primeru, bi vlogo, s katero oseba predlaga obnovo postopka po uradni dolžnosti, potem ko ni uspela s tem pravnim sredstvom na svoj predlog, bilo zato potrebno obravnavati le kot pobudo, v kateri organ presodi, ali so res izpolnjeni pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti zaradi zaščite javne koristi, in ne kot zahtevek, s katerim vložnik varuje svoj pravni položaj (več v sodbi [http://sodnapraksa.si/?doc-2012032113046201 UPRS I U 1198/2011] z dne 1. 3. 2012). Skladno s tem se o taki pobudi oziroma predlogu/želji stranke ne bi odločalo z upravnim aktom, ampak bi se s strani organa pripravil dopis, v katerem bi organ vložniku pobude prijazno odgovoril, da bo pobuda preučena z vidika morebitne zaščite javnega interesa. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Obnova postopka]]

Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen

2024-07-24T10:42:03Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 24. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je v pravnomočno zaključenem postopku predlagala obnovo postopka po prvi točki 260. člena ZUP, a ker predlog za obnovo ni pravočasen, bo zavržen. Vzporedno pa je stranka z novo vlogo podala predlog za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti v isti zadevi, ter podala obrazložitev in dokaze zakaj naj urad uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Tu se odpira dilema, ali naj glede tega predloga organ izda nov sklep, s katerim bo odločeno glede predloga za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zakon veleva to v primeru, da pride do obnove postopka po uradni dolžnosti in s tem daje tudi stranki možnost pritožbe zoper ta sklep. V konkretnem primeru, pa stranka želi drugačno odločitev, torej bi bila obnova lahko v njeno korist. Glede odločanja o taki pobudi: Ali se naj torej v tej zadevi izda dva sklepa (torej sklep o zavrženju predloga za obnovo, ter še en sklep o zavrnjenem predlogu za obnovo postopka po UD), ali je dovolj izdaja enega sklepa o zavrženju predloga za obnovo, ter se tam obrazloži tudi glede predloga za obnovo postopka po UD.
== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Obnova postopka je po ZUP najpogosteje uporabljeno izredno pravno sredstvo, uvede pa se lahko po uradni dolžnosti ali na predlog stranke oziroma domnevno spregledanega stranskega udeleženca (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).
Postopek obnove se začne na predlog stranke, pri čemer [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člen ZUP]] navaja 10 različnih tehtnih, taksativno navedenih razlogov za obnovitev postopka. Na primer, obnova po prvi točki 260. člena ZUP je možna, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.
Po predlogu stranke za obnovo postopka se tak predlog lahko v skladu z [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. členom ZUP]] zavrže, zavrne ali pa po [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. členu ZUP]] obnova dovoli. Organ mora ob prejetju predloga, predlog preizkusiti, ali je le-ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ter ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ s sklepom predlog zavrže. V kolikor so pogoji izpolnjeni, organ preveri še, ali okoliščine/dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (razen v primeru iz 9. in 10. točke [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]]). V kolikor dokazi ne zadostujejo temu kriteriju, organ predlog zavrne z odločbo (3. odstavek [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. člena ZUP]]).
Za vsa pravna sredstva, pri čemer obnova ni izjema, velja, da mora vložnik varovati svoj osebni pravni položaj. Tako posameznik s pravnim sredstvom ne more varovati pravnega položaja tretjih oseb, ki se niso odločile za vložitev pravnega sredstva, niti javnega interesa, saj bi se predlog (zahteva) za takšno pravno sredstvo kot nedovoljen zavrgel zaradi odsotnosti pravnega interesa.
V skladu z drugim odstavkom [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. člena ZUP]], pri obnovi postopka po uradni dolžnosti pristojni organ izda sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. V nasprotnem primeru se obnova ne začne in se posledično o tem ne izda nikakršnega akta. Zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti pa je dovoljena pritožba. Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti le zaradi varstva javnega interesa (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667), hkrati pa se sme obnovo postopka po uradni dolžnosti uvesti tudi samo zaradi razlogov iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Obnova_postopka_po_uradni_dol%C5%BEnosti_in_za%C4%8Detek_teka_subjektivnega_roka_za_organ primer]).
V konkretnem primeru, bi vlogo, s katero oseba predlaga obnovo postopka po uradni dolžnosti, potem ko ni uspela s tem pravnim sredstvom na svoj predlog, bilo zato potrebno obravnavati le kot pobudo, v kateri organ presodi, ali so res izpolnjeni pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti zaradi zaščite javne koristi, in ne kot zahtevek, s katerim vložnik varuje svoj pravni položaj (več v sodbi [http://sodnapraksa.si/?doc-2012032113046201 UPRS I U 1198/2011] z dne 1. 3. 2012). Skladno s tem se o taki pobudi oziroma predlogu/želji stranke ne bi odločalo z upravnim aktom, ampak bi se s strani organa pripravil dopis, v katerem bi organ vložniku pobude prijazno odgovoril, da bo pobuda preučena z vidika morebitne zaščite javnega interesa. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen

2024-07-24T10:35:44Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 24. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je v pravnomočno zaključenem postopku predlagala obnovo postopka po prvi točki 260. člena ZUP, a ker predlog za obnovo ni pravočasen, bo zavržen. Vzporedno pa je stranka z novo vlogo podala predlog za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti v isti zadevi, ter podala obrazložitev in dokaze zakaj naj urad uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Tu se odpira dilema, ali naj glede tega predloga organ izda nov sklep, s katerim bo odločeno glede predloga za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zakon veleva to v primeru, da pride do obnove postopka po uradni dolžnosti in s tem daje tudi stranki možnost pritožbe zoper ta sklep. V konkretnem primeru, pa stranka želi drugačno odločitev, torej bi bila obnova lahko v njeno korist. Glede odločanja o taki pobudi: Ali se naj torej v tej zadevi izda dva sklepa (torej sklep o zavrženju predloga za obnovo, ter še en sklep o zavrnjenem predlogu za obnovo postopka po UD), ali je dovolj izdaja enega sklepa o zavrženju predloga za obnovo, ter se tam obrazloži tudi glede predloga za obnovo postopka po UD.
== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Obnova postopka je po ZUP najpogosteje uporabljeno izredno pravno sredstvo, uvede pa se lahko po uradni dolžnosti ali na predlog stranke oziroma domnevno spregledanega stranskega udeleženca (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023).Postopek obnove se začne na predlog stranke, pri čemer [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člen ZUP]] navaja 10 različnih tehtnih, taksativno navedenih razlogov za obnovitev postopka. Na primer, obnova po prvi točki 260. člena ZUP je možna, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.Po predlogu stranke za obnovo postopka se tak predlog lahko v skladu z [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. členom ZUP]] zavrže, zavrne ali pa po [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. členu ZUP]] obnova dovoli. Organ mora ob prejetju predloga, predlog preizkusiti, ali je le-ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ter ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ s sklepom predlog zavrže. V kolikor so pogoji izpolnjeni, organ preveri še, ali okoliščine/dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (razen v primeru iz 9. in 10. točke [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]]). V kolikor dokazi ne zadostujejo temu kriteriju, organ predlog zavrne z odločbo (3. odstavek [[Zak:ZUP#267. .C4.8Dlen{{!}}267. člena ZUP]]).Za vsa pravna sredstva, pri čemer obnova ni izjema, velja, da mora vložnik varovati svoj osebni pravni položaj. Tako posameznik s pravnim sredstvom ne more varovati pravnega položaja tretjih oseb, ki se niso odločile za vložitev pravnega sredstva, niti javnega interesa, saj bi se predlog (zahteva) za takšno pravno sredstvo kot nedovoljen zavrgel zaradi odsotnosti pravnega interesa.V skladu z drugim odstavkom [[Zak:ZUP#268. .C4.8Dlen{{!}}268. člena ZUP]], pri obnovi postopka po uradni dolžnosti pristojni organ izda sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. V nasprotnem primeru se obnova ne začne in se posledično o tem ne izda nikakršnega akta. Zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti pa je dovoljena pritožba. Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti le zaradi varstva javnega interesa (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667), hkrati pa se sme obnovo postopka po uradni dolžnosti uvesti tudi samo zaradi razlogov iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] (več v primer https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Obnova_postopka_po_uradni_dol%C5%BEnosti_in_za%C4%8Detek_teka_subjektivnega_roka_za_organ ).

V konkretnem primeru, bi vlogo, s katero oseba predlaga obnovo postopka po uradni dolžnosti, potem ko ni uspela s tem pravnim sredstvom na svoj predlog, bilo zato potrebno obravnavati le kot pobudo, v kateri organ presodi, ali so res izpolnjeni pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti zaradi zaščite javne koristi, in ne kot zahtevek, s katerim vložnik varuje svoj pravni položaj (več v sodbi https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=2012032113046201 ). Skladno s tem se o taki pobudi oziroma predlogu/želji stranke ne bi odločalo z upravnim aktom, ampak bi se s strani organa pripravil dopis, v katerem bi organ vložniku pobude prijazno odgovoril, da bo pobuda preučena z vidika morebitne zaščite javnega interesa. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti po tem, ko je bil njen predlog za obnovo zavržen

2024-07-24T10:26:14Z

ZS1974: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna

2024-06-17T14:40:41Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je lahko glavna odločba, ki se izda po začasni, za stranko neugodna?
== '''Odgovor:''' ==

Prvi odstavek [[Zak:ZUP#221. .C4.8Dlen{{!}}221. člena ZUP]] navaja, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V takšni odločbi mora biti izrecno navedeno, da '''gre za začasno odločbo. '''Začasna odločba se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo, prav tako pa velja, da se začasno '''odločbo, ki je bila izdana med postopkom, razveljavi''', če je po končanem postopku izdana '''odločba o glavni zadevi '''(tretji odstavek [[Zak:ZUP#221. .C4.8Dlen{{!}}221. člena ZUP]])'''. '''
Namen začasne odločbe je '''začasno priznati določeno pravico ali naložiti obveznost''', ker bi s čakanjem na glavno odločbo lahko nastale za stranko ali za tretje osebe '''hujše''' posledice, npr. ogroženo bi bilo preživljanje, če osebi ne bi bila priznana začasna pokojnina (v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 218). O izdaji začasne odločbe presodi organ, ki je pristojen za vodenje postopka. V procesno domeno organa spada upoštevanje standarda neogibne potrebe v trenutku izdaje začasne odločbe. Začasna odločba se lahko '''izda po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa ali pa na predlog stranke''', pri čemer organ predloga stranke ni dolžan upoštevati, razen če je to '''neogibno potrebno''' zaradi varstva zasebnega interesa, kar vedno ugotavlja organ.
Začasno odločbo na predlog stranke lahko veže pristojni organ na pogoj, da stranka da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati stranki z nasprotnim interesom zaradi izvršitve odločbe, če glavnemu zahtevku predlagatelja ne bi bilo ugodeno (drugi odstavek [[Zak:ZUP#221. .C4.8Dlen{{!}}221. člena ZUP]]). To je tipično predvsem za postopek, kjer sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi interesi. Na podlagi navedenega sledi, da '''obstaja možnost''', da je '''odločba o glavni stvari (izdana po začasni odločbi), za stranko lahko tudi neugodna'''. V primeru, kjer pa gre za nasprotje interesov stranke in organa, pa bi neugodno glavno odločbo predstavljala odločba, s katero organ stranki poslabša situacijo, v kateri je stranka bila, ko so zanjo veljala določila iz začasne odločbe, ki pa jih je organ določil glede na takratne okoliščine oziroma še preden je imel razjasnjena vsa dejstva (glej tudi npr. [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111450900 sklep VDSS Psp 137/2021] z dne 24. 8. 2021). Ker pa se začasna odločba z odločbo o glavni stvari razveljavi, se pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne odpravijo, iz take začasne odločbe pa ne morejo nastati nobene nadaljnje pravne posledice več; razveljavitev namreč  učinkuje za vnaprej (drugi odstavek [[Zak:ZUP#281. .C4.8Dlen{{!}}281. člen ZUP]]).
Ko gre za začasne odločbe so pravila ZUP pretežno splošne narave, nekateri področni zakoni, pa imajo vsebinsko bolj specifične predpise glede začasnih odločb, ki pa so po načelu subsidiarnosti nadrejena načelom ZUP v upravnem postopku. Na primer, 83. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakona o davčnem postopku] (ZDAvP-2; Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl.) navaja, da se lahko, če je glede na okoliščine primera neizogibno potrebno, izda začasno odločno na podlagi podatkov, znanih do dneva izdaje odločbe, takšno odločbo pa lahko davčni organ razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v roku enega leta od dneva izdaje začasne odločbe, razen če ZDAvP-2 ali zakon o obdavčenju določuje drugače. V kolikor organ začasne odločbe ne razveljavi in nadomesti z glavno, pa začasna odločba postane glavna. Vsekakor pa se specifično definirane začasne odločbe lahko najde tudi v drugih področnih zakonih kot na primer v [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8855 Energetskem zakonu] (EZ-2; Ur. l. RS, št. 38/24) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO6280 Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju] (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 48/22 in nasl.). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]

Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna

2024-06-17T14:38:39Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je lahko glavna odločba, ki se izda po začasni, za stranko neugodna?
== '''Odgovor:''' ==

Prvi odstavek [[Zak:ZUP#221. .C4.8Dlen{{!}}221. člena ZUP]] navaja, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V takšni odločbi mora biti izrecno navedeno, da '''gre za začasno odločbo. '''Začasna odločba se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo, prav tako pa velja, da se začasno '''odločbo, ki je bila izdana med postopkom, razveljavi''', če je po končanem postopku izdana '''odločba o glavni zadevi '''(tretji odstavek 221. člena ZUP)'''. '''
Namen začasne odločbe je '''začasno priznati določeno pravico ali naložiti obveznost''', ker bi s čakanjem na glavno odločbo lahko nastale za stranko ali za tretje osebe '''hujše''' posledice, npr. ogroženo bi bilo preživljanje, če osebi ne bi bila priznana začasna pokojnina (v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 218). O izdaji začasne odločbe presodi organ, ki je pristojen za vodenje postopka. V procesno domeno organa spada upoštevanje standarda neogibne potrebe v trenutku izdaje začasne odločbe. Začasna odločba se lahko '''izda po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa ali pa na predlog stranke''', pri čemer organ predloga stranke ni dolžan upoštevati, razen če je to '''neogibno potrebno''' zaradi varstva zasebnega interesa, kar vedno ugotavlja organ.
Začasno odločbo na predlog stranke lahko veže pristojni organ na pogoj, da stranka da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati stranki z nasprotnim interesom zaradi izvršitve odločbe, če glavnemu zahtevku predlagatelja ne bi bilo ugodeno (drugi odstavek [[Zak:ZUP#221. .C4.8Dlen{{!}}221. člena ZUP]]). To je tipično predvsem za postopek, kjer sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi interesi. Na podlagi navedenega sledi, da '''obstaja možnost''', da je '''odločba o glavni stvari (izdana po začasni odločbi), za stranko lahko tudi neugodna'''. V primeru, kjer pa gre za nasprotje interesov stranke in organa, pa bi neugodno glavno odločbo predstavljala odločba, s katero organ stranki poslabša situacijo, v kateri je stranka bila, ko so zanjo veljala določila iz začasne odločbe, ki pa jih je organ določil glede na takratne okoliščine oziroma še preden je imel razjasnjena vsa dejstva (glej tudi npr. [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111450900 sklep VDSS Psp 137/2021] z dne 24. 8. 2021). Ker pa se začasna odločba z odločbo o glavni stvari razveljavi, se pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne odpravijo, iz take začasne odločbe pa ne morejo nastati nobene nadaljnje pravne posledice več; razveljavitev namreč  učinkuje za vnaprej (drugi odstavek [[Zak:ZUP#281. .C4.8Dlen{{!}}281. člen ZUP]]).
Ko gre za začasne odločbe so pravila ZUP pretežno splošne narave, nekateri področni zakoni, pa imajo vsebinsko bolj specifične predpise glede začasnih odločb, ki pa so po načelu subsidiarnosti nadrejena načelom ZUP v upravnem postopku. Na primer, 83. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakona o davčnem postopku] (ZDAvP-2; Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl.) navaja, da se lahko, če je glede na okoliščine primera neizogibno potrebno, izda začasno odločno na podlagi podatkov, znanih do dneva izdaje odločbe, takšno odločbo pa lahko davčni organ razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v roku enega leta od dneva izdaje začasne odločbe, razen če ZDAvP-2 ali zakon o obdavčenju določuje drugače. V kolikor organ začasne odločbe ne razveljavi in nadomesti z glavno, pa začasna odločba postane glavna. Vsekakor pa se specifično definirane začasne odločbe lahko najde tudi v drugih področnih zakonih kot na primer v [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8855 Energetskem zakonu] (EZ-2; Ur. l. RS, št. 38/24) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO6280 Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju] (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 48/22 in nasl.). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]

Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna

2024-06-17T14:37:13Z

ZS1974:

Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna

2024-06-17T14:22:36Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je lahko glavna odločba, ki se izda po začasni, za stranko neugodna?
== '''Odgovor:''' ==

Prvi odstavek [[Zak:ZUP#221. .C4.8Dlen{{!}}221. člena ZUP]] navaja, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V takšni odločbi mora biti izrecno navedeno, da '''gre za začasno odločbo. '''Začasna odločba se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo, prav tako pa velja, da se začasno '''odločbo, ki je bila izdana med postopkom, razveljavi''', če je po končanem postopku izdana '''odločba o glavni zadevi '''(tretji odstavek 221. člena ZUP)'''. '''Namen začasne odločbe je '''začasno priznati določeno pravico ali naložiti obveznost''', ker bi s čakanjem na glavno odločbo lahko nastale za stranko ali za tretje osebe '''hujše''' posledice, npr. ogroženo bi bilo preživljanje, če osebi ne bi bila priznana začasna pokojnina (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 2018). O izdaji začasne odločbe presodi organ, ki je pristojen za vodenje postopka. V procesno domeno organa spada upoštevanje standarda neogibne potrebe v trenutku izdaje začasne odločbe.  Začasna odločba se lahko '''izda po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa ali pa na predlog stranke''', pri čemer organ predloga stranke ni dolžan upoštevati, razen če je to '''neogibno potrebno''' zaradi  varstva zasebnega interesa), kar vedno ugotavlja organ.Začasno odločbo na predlog stranke lahko veže pristojni organ na pogoj, da stranka da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati stranki z nasprotnim interesom zaradi izvršitve odločbe, če glavnemu zahtevku predlagatelja ne bi bilo ugodeno (drugi odstavek [[Zak:ZUP#221. .C4.8Dlen{{!}}221. člena ZUP]]). To je tipično predvsem za postopek, kjer sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi interesi. Na podlagi navedenega sledi, da obstaja možnost, da je odločba o glavni stvari (izdana po začasni odločbi), za stranko lahko tudi neugodna. V primeru, kjer pa gre za nasprotje interesov stranke in organa, pa bi neugodno glavno odločbo predstavljala odločba, s katero organ stranki poslabša situacijo, v kateri je stranka bila, ko so zanjo veljala določila iz začasne odločbe, ki pa jih je organ določil glede na takratne okoliščine oziroma še preden je imel razjasnjena vsa dejstva (glej tudi sodba Iskalnik sodne prakse (sodnapraksa.si)[KM1] . Ker pa se začasna odločba z odločbo o glavni stvari razveljavi, se pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne odpravijo, iz take začasne odločbe pa ne morejo nastati nobene nadaljnje pravne posledice več; razveljavitev namreč  učinkuje za vnaprej (drugi odstavek [[Zak:ZUP#281. .C4.8Dlen{{!}}281. člen ZUP]]).

Ko gre za začasne odločbe so pravila ZUP pretežno splošne narave, nekateri področni zakoni, pa imajo vsebinsko bolj specifične predpise glede začasnih odločb, ki pa so po načelu subsidiarnosti nadrejena načelom ZUP v upravnem postopku. Na primer, 83. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 idr.; ZDAvP-2) navaja, da se lahko, če je glede na okoliščine primera neizogibno potrebno, izda začasno odločno na podlagi podatkov, znanih do dneva izdaje odločbe, takšno odločbo pa lahko davčni organ razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v roku enega leta od dneva izdaje začasne odločbe, razen če ZDAvP-2 ali zakon o obdavčenju določuje drugače. V kolikor organ začasne odločbe ne razveljavi in nadomesti z glavno, pa začasna odločba postane glavna. Vsekakor pa se specifično definirane začasne odločbe lahko najde tudi v drugih področnih zakonih kot na primer v Energetskem zakonu (Uradni list RS, št. 38/2024; EZ-2) in Zakonu o pokojninskem in invalidskem  zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 idr.; ZPIZ-2). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Glavna odločba izdana po začasni je za stranko lahko tudi neugodna

2024-06-17T14:17:52Z

ZS1974: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku

2024-06-05T12:04:03Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 5. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je v upravnem postopku prodaje nepremičnine/kmetijskega zemljišča dala notarju pooblastilo za zastopanje. Ali je dolžan tisti, ki stranko zastopa, pooblastilo pred podajo vloge za odobritev pravnega poslana Upravno enoto, tudi overiti? Obstaja pravna možnost, da bo imela stranka težave, če se je to spregledalo in pooblastilo nima pečata, le podpis stranke?
== '''Odgovor:''' ==

»Pooblastitev je enostranski pravni posel, s katerim ena oseba pooblasti drugo osebo, da v imenu in na račun zastopanega opravlja procesna dejanja, nastalo upravičenje pa se imenuje pooblastilo. Na podlagi pooblastila je pooblaščenec zgolj upravičen, ne pa zavezan zastopati stranko« (Kovač, Kerševan in drugi, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2022, str. 386).
Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik se lahko v upravnem postopku odloči, da bo določila pooblaščenca, ki jo bo zastopal v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave, določa prvi odstavek [[Zak:ZUP#53. .C4.8Dlen{{!}}53. člena ZUP]]. Pri tem je treba upoštevati, da imajo''' dejanja, ki jih v postopku opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka.'''
Ob določitvi oziroma imenovanju pooblaščenca je potrebno dokazilo, ki se po prvem odstavku [[Zak:ZUP#55. .C4.8Dlen{{!}}55. člena ZUP]] imenuje pooblastilo in ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik. Pooblastilo mora vsebovati vse sestavine, iz katerih je jasno razvidna volja stranke, da pooblašča določenega pooblaščenca za določeno dejanje, čas, zadevo in podobno (več v Jerovšek in Kovač, 2010, Upravni postopek in upravni spor, str. 74-76). Pooblastilo mora torej vsebovati informacije o tem kdo pooblašča, kdo je pooblastitelj; kateri obseg daje pooblastilo in druge sestavine kot so datum in kraj, podpis pooblastitelja in navedba organa, ki se mu predloži pooblastilo (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veljavnost_podpisanega_pooblastila_stranke_brez_ozna%C4%8Dbe_njenega_imena primeru]).
Tretji odstavek [[Zak:ZUP#55. .C4.8Dlen{{!}}55. člena ZUP]] pa glede pristnosti pooblastila navaja naslednje: »Če organ dvomi v pristnost pisnega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj stranka ali priči pred organom ali notarjem potrdijo pisno pooblastilo«. V konkretnem primeru to pomeni, '''da kljub temu, da pooblastilo ni overjeno, le to velja''' in da lahko '''organ tudi v tem primeru, le če dvomi v pristnost pooblastila, stranko pozove, da pred organom ali notarjem potrdi pooblastilo.'''
ZUP določa, da je pooblaščenec lahko vsaka procesno sposobna polnoletna fizična oseba; odvetnik ali odvetniška družba; strokovna organizacija, ki opravlja registrirane dejavnosti ali naloge, ki so v neposredni zvezi z upravno zadevo kot predmetom določenega postopka (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024). '''Pooblastilo je lahko »pisno ali dano na zapisnik pri organu, ni pa potrebno, da bi bilo overjeno, razen če področni predpis določa drugače'''« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024). Lahko je splošno za ves postopek ali pa posebno za določena dejanja v postopku oziroma omejeno kako drugače.
Ne glede na to, da so lahko v vlogi pooblaščenca različne osebe, ZUP »loči obseg pooblastila glede na to, ali je stranka pooblastila odvetnika ali laičnega zastopnika (frizerja, mehanika itd.)« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 113). To pomeni, da če je pooblastilo splošno in dano »neodvetniku«, lahko tak pooblaščenec stranko zastopa oziroma opravlja vsa dejanja v postopku, ne sme pa (razen če bi ga stranka izrecno pooblastila) umakniti zahtevka, se poravnati, prenesti pooblastilo na drugega pooblaščenca ali vlagati izredna pravna sredstva, kakor določa četrti odstavek [[Zak:ZUP#59. .C4.8Dlen{{!}}59. člena ZUP]]. Ker v teh primerih gre za dejanja, ki lahko močno vplivajo na pravni položaj stranke, je s strani pooblastitelja potrebno posebno pooblastilo, razen če je pooblaščenec odvetnik ali odvetniška družba. V tem primeru lahko s splošnim pooblastilom pooblaščenec opravlja vsa dejanja z izjemo vlaganja izrednih pravnih sredstev za kar tudi odvetnik potrebuje posebno pooblastilo. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''



== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku

2024-06-05T10:35:02Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 5. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Notarju sem kot stranka v upravnem postopku prodaje nepremičnine/kmetijskega zemljišča dal pooblastilo za zastopanje. Ali je dolžan tisti, ki me zastopa pooblastilo pred podajo vloge za odobritev pravnega poslana Upravno enoto, tudi overiti? Obstaja pravna možnost, da imam težave, če se je to spregledali in pooblastilo nima pečata, le moj podpis?
== '''Odgovor:''' ==

»Pooblastitev je enostranski pravni posel, s katerim ena oseba pooblasti drugo osebo, da v imenu in na račun zastopanega opravlja procesna dejanja, nastalo upravičenje pa se imenuje pooblastilo. Na podlagi pooblastila je pooblaščenec zgolj upravičen, ne pa zavezan zastopati stranko« (Kovač, Kerševan in drugi, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2022, str. 386).
Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik se lahko v upravnem postopku odloči, da bo določila pooblaščenca, ki jo bo zastopal v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave, določa prvi odstavek [[Zak:ZUP#53. .C4.8Dlen{{!}}53. člena ZUP]]. Pri tem je treba upoštevati, da imajo''' dejanja, ki jih v postopku opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka.'''
Ob določitvi oziroma imenovanju pooblaščenca je potrebno dokazilo, ki se po prvem odstavku [[Zak:ZUP#55. .C4.8Dlen{{!}}55. člena ZUP]] imenuje pooblastilo in ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik. Pooblastilo mora vsebovati vse sestavine, iz katerih je jasno razvidna volja stranke, da pooblašča določenega pooblaščenca za določeno dejanje, čas, zadevo in podobno (več v Jerovšek in Kovač, 2010, Upravni postopek in upravni spor, str. 74-76). Pooblastilo mora torej vsebovati informacije o tem kdo pooblašča, kdo je pooblastitelj; kateri obseg daje pooblastilo in druge sestavine kot so datum in kraj, podpis pooblastitelja in navedba organa, ki se mu predloži pooblastilo (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veljavnost_podpisanega_pooblastila_stranke_brez_ozna%C4%8Dbe_njenega_imena primeru]).
Tretji odstavek [[Zak:ZUP#55. .C4.8Dlen{{!}}55. člena ZUP]] pa glede pristnosti pooblastila navaja naslednje: »Če organ dvomi v pristnost pisnega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj stranka ali priči pred organom ali notarjem potrdijo pisno pooblastilo«. V konkretnem primeru to pomeni, '''da kljub temu, da pooblastilo ni overjeno, le to velja''' in da lahko '''organ tudi v tem primeru, le če dvomi v pristnost pooblastila, stranko pozove, da pred organom ali notarjem potrdi pooblastilo.'''
ZUP določa, da je pooblaščenec lahko vsaka procesno sposobna polnoletna fizična oseba; odvetnik ali odvetniška družba; strokovna organizacija, ki opravlja registrirane dejavnosti ali naloge, ki so v neposredni zvezi z upravno zadevo kot predmetom določenega postopka (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024). '''Pooblastilo je lahko »pisno ali dano na zapisnik pri organu, ni pa potrebno, da bi bilo overjeno, razen če področni predpis določa drugače'''« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024). Lahko je splošno za ves postopek ali pa posebno za določena dejanja v postopku oziroma omejeno kako drugače.
Ne glede na to, da so lahko v vlogi pooblaščenca različne osebe, ZUP »loči obseg pooblastila glede na to, ali je stranka pooblastila odvetnika ali laičnega zastopnika (frizerja, mehanika itd.)« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 113). To pomeni, da če je pooblastilo splošno in dano »neodvetniku«, lahko tak pooblaščenec stranko zastopa oziroma opravlja vsa dejanja v postopku, ne sme pa (razen če bi ga stranka izrecno pooblastila) umakniti zahtevka, se poravnati, prenesti pooblastilo na drugega pooblaščenca ali vlagati izredna pravna sredstva, kakor določa četrti odstavek [[Zak:ZUP#59. .C4.8Dlen{{!}}59. člena ZUP]]. Ker v teh primerih gre za dejanja, ki lahko močno vplivajo na pravni položaj stranke, je s strani pooblastitelja potrebno posebno pooblastilo, razen če je pooblaščenec odvetnik ali odvetniška družba. V tem primeru lahko s splošnim pooblastilom pooblaščenec opravlja vsa dejanja z izjemo vlaganja izrednih pravnih sredstev za kar tudi odvetnik potrebuje posebno pooblastilo. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''



== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku

2024-06-05T10:28:59Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 5. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Notarju sem kot stranka v upravnem postopku prodaje nepremičnine/kmetijskega zemljišča dal pooblastilo za zastopanje. Ali je dolžan tisti, ki me zastopa pooblastilo pred podajo vloge za odobritev pravnega poslana Upravno enoto, tudi overiti? Obstaja pravna možnost, da imam težave, če se je to spregledali in pooblastilo nima pečata, le moj podpis?
== '''Odgovor:''' ==

»Pooblastitev je enostranski pravni posel, s katerim ena oseba pooblasti drugo osebo, da v imenu in na račun zastopanega opravlja procesna dejanja, nastalo upravičenje pa se imenuje pooblastilo. Na podlagi pooblastila je pooblaščenec zgolj upravičen, ne pa zavezan zastopati stranko« (Kovač, Kerševan in drugi, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2022, str. 386).
Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik se lahko v upravnem postopku odloči, da bo določila pooblaščenca, ki jo bo zastopal v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave, določa prvi odstavek [[Zak:ZUP#53. .C4.8Dlen{{!}}53. člena ZUP]]. Pri tem je treba upoštevati, da imajo dejanja, ki jih v postopku opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka.
Ob določitvi oziroma imenovanju pooblaščenca je potrebno dokazilo, ki se po prvem odstavku [[Zak:ZUP#55. .C4.8Dlen{{!}}55. člena ZUP]] imenuje pooblastilo in ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik. Pooblastilo mora vsebovati vse sestavine, iz katerih je jasno razvidna volja stranke, da pooblašča določenega pooblaščenca za določeno dejanje, čas, zadevo in podobno (več v Jerovšek in Kovač, 2010, Upravni postopek in upravni spor, str. 74-76). Pooblastilo mora torej vsebovati informacije o tem kdo pooblašča, kdo je pooblastitelj; kateri obseg daje pooblastilo in druge sestavine kot so datum in kraj, podpis pooblastitelja in navedba organa, ki se mu predloži pooblastilo (več v primeru https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veljavnost_podpisanega_pooblastila_stranke_brez_ozna%C4%8Dbe_njenega_imena ).
Tretji odstavek [[Zak:ZUP#55. .C4.8Dlen{{!}}55. člena ZUP]] pa glede pristnosti pooblastila navaja naslednje: »Če organ dvomi v pristnost pisnega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj stranka ali priči pred organom ali notarjem potrdijo pisno pooblastilo«. V konkretnem primeru to pomeni, da kljub temu, da pooblastilo ni overjeno, le to velja in da lahko organ tudi v tem primeru, le če dvomi v pristnost pooblastila, stranko pozove, da pred organom ali notarjem potrdi pooblastilo.
ZUP določa, da je pooblaščenec lahko vsaka procesno sposobna polnoletna fizična oseba; odvetnik ali odvetniška družba; strokovna organizacija, ki opravlja registrirane dejavnosti ali naloge, ki so v neposredni zvezi z upravno zadevo kot predmetom določenega postopka (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024).
'''Pooblastilo je lahko »pisno ali dano na zapisnik pri organu, ni pa potrebno, da bi bilo overjeno, razen če področni predpis določa drugače'''« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024). Lahko je splošno za ves postopek ali pa posebno za določena dejanja v postopku oziroma omejeno kako drugače. Ne glede na to, da so lahko v vlogi pooblaščenca različne osebe, ZUP »loči obseg pooblastila glede na to, ali je stranka pooblastila odvetnika ali laičnega zastopnika (frizerja, mehanika itd.)« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 113). To pomeni, da če je pooblastilo splošno in dano »neodvetniku«, lahko tak pooblaščenec stranko zastopa oziroma opravlja vsa dejanja v postopku, ne sme pa (razen če bi ga stranka izrecno pooblastila) umakniti zahtevka, se poravnati, prenesti pooblastilo na drugega pooblaščenca ali vlagati izredna pravna sredstva, kakor določa četrti odstavek [[Zak:ZUP#59. .C4.8Dlen{{!}}59. člena ZUP]]. Ker v teh primerih gre za dejanja, ki lahko močno vplivajo na pravni položaj stranke, je s strani pooblastitelja potrebno posebno pooblastilo, razen če je pooblaščenec odvetnik ali odvetniška družba. V tem primeru lahko s splošnim pooblastilom pooblaščenec opravlja vsa dejanja z izjemo vlaganja izrednih pravnih sredstev za kar tudi odvetnik potrebuje posebno pooblastilo. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku

2024-06-05T10:23:59Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 5. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Notarju sem kot stranka v upravnem postopku prodaje nepremičnine/kmetijskega zemljišča dal pooblastilo za zastopanje. Ali je dolžan tisti, ki me zastopa pooblastilo pred podajo vloge za odobritev pravnega poslana Upravno enoto, tudi overiti? Obstaja pravna možnost, da imam težave, če se je to spregledali in pooblastilo nima pečata, le moj podpis?
== '''Odgovor:''' ==

»Pooblastitev je enostranski pravni posel, s katerim ena oseba pooblasti drugo osebo, da v imenu in na račun zastopanega opravlja procesna dejanja, nastalo upravičenje pa se imenuje pooblastilo. Na podlagi pooblastila je pooblaščenec zgolj upravičen, ne pa zavezan zastopati stranko« (Kovač, Kerševan in drugi, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2022, str. 386).Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik se lahko v upravnem postopku odloči, da bo določila pooblaščenca, ki jo bo zastopal v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave, določa prvi odstavek 53. člena ZUP. Pri tem je treba upoštevati, da imajo dejanja, ki jih v postopku opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka.Ob določitvi oziroma imenovanju pooblaščenca je potrebno dokazilo, ki se po prvem odstavku 55. člena ZUP imenuje pooblastilo in ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik. Pooblastilo mora vsebovati vse sestavine, iz katerih je jasno razvidna volja stranke, da pooblašča določenega pooblaščenca za določeno dejanje, čas, zadevo in podobno (več v Jerovšek in Kovač, 2010, Upravni postopek in upravni spor, str. 74-76). Pooblastilo mora torej vsebovati informacije o tem kdo pooblašča, kdo je pooblastitelj; kateri obseg daje pooblastilo in druge sestavine kot so datum in kraj, podpis pooblastitelja in navedba organa, ki se mu predloži pooblastilo (več v primeru https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veljavnost_podpisanega_pooblastila_stranke_brez_ozna%C4%8Dbe_njenega_imena ).Tretji odstavek 55. člena ZUP pa glede pristnosti pooblastila navaja naslednje: »Če organ dvomi v pristnost pisnega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj stranka ali priči pred organom ali notarjem potrdijo pisno pooblastilo«. V konkretnem primeru to pomeni, da kljub temu, da pooblastilo ni overjeno, le to velja in da lahko organ tudi v tem primeru, le če dvomi v pristnost pooblastila, stranko pozove, da pred organom ali notarjem potrdi pooblastilo.ZUP določa, da je pooblaščenec lahko vsaka procesno sposobna polnoletna fizična oseba; odvetnik ali odvetniška družba; strokovna organizacija, ki opravlja registrirane dejavnosti ali naloge, ki so v neposredni zvezi z upravno zadevo kot predmetom določenega postopka (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024).

'''Pooblastilo je lahko »pisno ali dano na zapisnik pri organu, ni pa potrebno, da bi bilo overjeno, razen če področni predpis določa drugače'''« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024). Lahko je splošno za ves postopek ali pa posebno za določena dejanja v postopku oziroma omejeno kako drugače. Ne glede na to, da so lahko v vlogi pooblaščenca različne osebe, ZUP »loči obseg pooblastila glede na to, ali je stranka pooblastila odvetnika ali laičnega zastopnika (frizerja, mehanika itd.)« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 113). To pomeni, da če je  pooblastilo splošno in dano »neodvetniku«, lahko tak pooblaščenec stranko zastopa oziroma opravlja vsa dejanja v postopku, ne sme pa (razen če bi ga stranka izrecno pooblastila) umakniti zahtevka, se poravnati, prenesti pooblastilo na drugega pooblaščenca ali vlagati izredna pravna sredstva, kakor določa četrti odstavek 59. člena ZUP. Ker v teh primerih gre za dejanja, ki lahko močno vplivajo na pravni položaj stranke, je s strani pooblastitelja potrebno posebno pooblastilo, razen če je pooblaščenec odvetnik ali odvetniška družba. V tem primeru lahko s splošnim pooblastilom pooblaščenec opravlja vsa dejanja z izjemo vlaganja izrednih pravnih sredstev za kar tudi odvetnik potrebuje posebno pooblastilo. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku

2024-06-05T10:23:07Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 5. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Notarju sem kot stranka v upravnem postopku prodaje nepremičnine/kmetijskega zemljišča dal pooblastilo za zastopanje. Ali je dolžan tisti, ki me zastopa pooblastilo pred podajo vloge za odobritev pravnega poslana Upravno enoto, tudi overiti? Obstaja pravna možnost, da imam težave, če se je to spregledali in pooblastilo nima pečata, le moj podpis?
== '''Odgovor:''' ==

»Pooblastitev je enostranski pravni posel, s katerim ena oseba pooblasti drugo osebo, da v imenu in na račun zastopanega opravlja procesna dejanja, nastalo upravičenje pa se imenuje pooblastilo. Na podlagi pooblastila je pooblaščenec zgolj upravičen, ne pa zavezan zastopati stranko« (Kovač, Kerševan in drugi, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2022, str. 386).Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik se lahko v upravnem postopku odloči, da bo določila pooblaščenca, ki jo bo zastopal v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave, določa prvi odstavek 53. člena ZUP. Pri tem je treba upoštevati, da imajo dejanja, ki jih v postopku opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka.Ob določitvi oziroma imenovanju pooblaščenca je potrebno dokazilo, ki se po prvem odstavku 55. člena ZUP imenuje pooblastilo in ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik. Pooblastilo mora vsebovati vse sestavine, iz katerih je jasno razvidna volja stranke, da pooblašča določenega pooblaščenca za določeno dejanje, čas, zadevo in podobno (več v Jerovšek in Kovač, 2010, Upravni postopek in upravni spor, str. 74-76). Pooblastilo mora torej vsebovati informacije o tem kdo pooblašča, kdo je pooblastitelj; kateri obseg daje pooblastilo in druge sestavine kot so datum in kraj, podpis pooblastitelja in navedba organa, ki se mu predloži pooblastilo (več v primeru https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veljavnost_podpisanega_pooblastila_stranke_brez_ozna%C4%8Dbe_njenega_imena ).Tretji odstavek 55. člena ZUP pa glede pristnosti pooblastila navaja naslednje: »Če organ dvomi v pristnost pisnega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj stranka ali priči pred organom ali notarjem potrdijo pisno pooblastilo«. V konkretnem primeru to pomeni, da kljub temu, da pooblastilo ni overjeno, le to velja in da lahko organ tudi v tem primeru, le če dvomi v pristnost pooblastila, stranko pozove, da pred organom ali notarjem potrdi pooblastilo.ZUP določa, da je pooblaščenec lahko vsaka procesno sposobna polnoletna fizična oseba; odvetnik ali odvetniška družba; strokovna organizacija, ki opravlja registrirane dejavnosti ali naloge, ki so v neposredni zvezi z upravno zadevo kot predmetom določenega postopka (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024).

'''Pooblastilo je lahko »pisno ali dano na zapisnik pri organu, ni pa potrebno, da bi bilo overjeno, razen če področni predpis določa drugače'''« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024). Lahko je splošno za ves postopek ali pa posebno za določena dejanja v postopku oziroma omejeno kako drugače. Ne glede na to, da so lahko v vlogi pooblaščenca različne osebe, ZUP »loči obseg pooblastila glede na to, ali je stranka pooblastila odvetnika ali laičnega zastopnika (frizerja, mehanika itd.)« (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 113). To pomeni, da če je  pooblastilo splošno in dano »neodvetniku«, lahko tak pooblaščenec stranko zastopa oziroma opravlja vsa dejanja v postopku, ne sme pa (razen če bi ga stranka izrecno pooblastila) umakniti zahtevka, se poravnati, prenesti pooblastilo na drugega pooblaščenca ali vlagati izredna pravna sredstva, kakor določa četrti odstavek 59. člena ZUP. Ker v teh primerih gre za dejanja, ki lahko močno vplivajo na pravni položaj stranke, je s strani pooblastitelja potrebno posebno pooblastilo, razen če je pooblaščenec odvetnik ali odvetniška družba. V tem primeru lahko s splošnim pooblastilom pooblaščenec opravlja vsa dejanja z izjemo vlaganja izrednih pravnih sredstev za kar tudi odvetnik potrebuje posebno pooblastilo. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Veljavnost neoverjenega pooblastila stranke v upravnem postopku

2024-06-05T10:20:30Z

ZS1974: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T05:39:19Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 27. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP uporabi tudi privat oseba, ne organ, in kaj to pomeni v razmerju do naslovnika, zlasti glede vprašanja, ali tudi v tem primeru velja fikcija vročitve?
== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključnega pomena v upravnem postopku, saj »pravne posledice upravnih aktov nastanejo lahko šele z dnem oziroma po (dejanski ali fiktivni) vročitvi upravnih aktov« (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138). Področje vročanja urejata primarno [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 Zakon o splošnem upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 24/06 s sprem.; ZUP) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5556 Zakon o poštnih storitvah] (Ur. l. RS, št. 51/09 s sprem; ZPSto-2).
Obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za osebno vročanje v fizični obliki ter obliko in način elektronskega vročanja v upravnem postopku predpiše minister, pristojen za upravo po 5. odstavku [[Zak:ZUP#97. .C4.8Dlen{{!}}97. člena ZUP]], vsa druga pravila vročanja po ZUP pa so natančno opredeljena v [[Zak:ZUP#83. .C4.8Dlen{{!}}83.]] – [[Zak:ZUP#98. .C4.8Dlen{{!}}98. členu ZUP]]. ZUP v svojih členih o vročanju sicer določa, da se vročajo dokumenti organa in tudi sicer nikjer ne omenja posameznika (fizično osebno) kot možnega vročevalca. Zato velja, da '''določila ZUP glede vročanja veljajo na prvem mestu za organ kot vročevalca''' v postopku.
Vendar se v konkretnem primeru, kjer bi se vročal dokument zasebne oz. »privat osebe«, tudi preko določil ZUP, ki določa način ravnanja pošte z zadevno ovojnico in opozorila v razmerju do naslovnika, lahko uporablja predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP, pa čeprav to ni opredeljeno v morebitnem področnem predpisu oziroma sploh ni urejeno v nobenem predpisu. Tako v tem primeru lahko nastopi''' fikcija vročitve po tretjem in četrtem odstavku [[Zak:ZUP#87. .C4.8Dlen{{!}}87. člena ZUP]]''' (podobno ugotavlja tudi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopek_vro%C4%8Danja_in_oblika_vro%C4%8Dilnice,_%C4%8De_po_podro%C4%8Dnem_zakonu_vro%C4%8Da_stranka_drugemu_udele%C5%BEencu_v_postopku primer]). '''Spoštovanje določb ZUP o vročanju hkrati s fikcijo vročitve je pogoj za uveljavitev načela zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, zaslišanja stranke ter pravice do pritožbe''', zaradi česar se '''(zlasti) določbe o učinkovitem vročanju''', z nastankom fikcije vročitve po 87. členu ZUP''', uporabljajo tudi v neupravnih zadevah s vsaj smiselno rabo ZUP'''''' (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). 
Izhajajoč iz pravnih posledic, ki so vezane na datum vročitve in lahko stranko v postopku tudi v različnih oblikah bremenijo, je treba upoštevati, da predpisano vročanje po ZUP s predpisano ovojnico za vročanje, '''ni primarno namenjeno vročanju med privatnimi oziroma fizičnimi osebami''', temveč je namenjeno prenosu uradnih upravnih dokumentov od organa k stranki. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Vročanje]]

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T05:32:11Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 27. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP uporabi tudi privat oseba, ne organ, in kaj to pomeni v razmerju do naslovnika, zlasti glede vprašanja, ali tudi v tem primeru velja fikcija vročitve?
== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključnega pomena v upravnem postopku, saj »pravne posledice upravnih aktov nastanejo lahko šele z dnem oziroma po (dejanski ali fiktivni) vročitvi upravnih aktov« (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138). Področje vročanja urejata primarno [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 Zakon o splošnem upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 24/06 s sprem.; ZUP) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5556 Zakon o poštnih storitvah] (Ur. l. RS, št. 51/09 s sprem; ZPSto-2).
Obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za osebno vročanje v fizični obliki ter obliko in način elektronskega vročanja v upravnem postopku predpiše minister, pristojen za upravo po 5. odstavku [[Zak:ZUP#97. .C4.8Dlen{{!}}97. člena ZUP]], vsa druga pravila vročanja po ZUP pa so natančno opredeljena v [[Zak:ZUP#83. .C4.8Dlen{{!}}83.]] – [[Zak:ZUP#98. .C4.8Dlen{{!}}98. členu ZUP]]. ZUP v svojih členih o vročanju sicer določa, da se vročajo dokumenti organa in tudi sicer nikjer ne omenja posameznika (fizično osebno) kot možnega vročevalca. Zato velja, da '''določila ZUP glede vročanja veljajo na prvem mestu za organ kot vročevalca''' v postopku.
Vendar se v konkretnem primeru, kjer bi se vročal dokument zasebne oz. »privat osebe«, tudi preko določil ZUP, ki določa način ravnanja pošte z zadevno ovojnico in opozorila v razmerju do naslovnika, lahko uporablja predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP, pa čeprav to ni opredeljeno v morebitnem področnem predpisu oziroma sploh ni urejeno v nobenem predpisu. Tako v tem primeru lahko nastopi''' fikcija vročitve po tretjem in četrtem odstavku [[Zak:ZUP#87. .C4.8Dlen{{!}}87. člena ZUP]]''' (podobno ugotavlja tudi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopek_vro%C4%8Danja_in_oblika_vro%C4%8Dilnice,_%C4%8De_po_podro%C4%8Dnem_zakonu_vro%C4%8Da_stranka_drugemu_udele%C5%BEencu_v_postopku primer]).''' Spoštovanje določb ZUP o vročanju hkrati s fikcijo vročitve je pogoj za uveljavitev načela zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, zaslišanja stranke ter pravice do pritožbe, zaradi česar se (zlasti) '''določbe o učinkovitem vročanju''', z nastankom fikcije vročitve po 87. členu ZUP, '''uporabljajo tudi v neupravnih zadevah s vsaj smiselno rabo ZUP''' (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). 
Izhajajoč iz pravnih posledic, ki so vezane na datum vročitve in lahko stranko v postopku tudi v različnih oblikah bremenijo, je treba upoštevati, da predpisano vročanje po ZUP s predpisano ovojnico za vročanje, '''ni primarno namenjeno vročanju med privatnimi oziroma fizičnimi osebami''', temveč je namenjeno prenosu uradnih upravnih dokumentov od organa k stranki. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Vročanje]]

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T05:26:56Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 27. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP uporabi tudi privat oseba, ne organ, in kaj to pomeni v razmerju do naslovnika, zlasti glede vprašanja, ali tudi v tem primeru velja fikcija vročitve?
== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključnega pomena v upravnem postopku, saj »pravne posledice upravnih aktov nastanejo lahko šele z dnem oziroma po (dejanski ali fiktivni) vročitvi upravnih aktov« (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138). Področje vročanja urejata primarno [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 Zakon o splošnem upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 24/06 s sprem.; ZUP) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5556 Zakon o poštnih storitvah] (Ur. l. RS, št. 51/09 s sprem; ZPSto-2).
Obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za osebno vročanje v fizični obliki ter obliko in način elektronskega vročanja v upravnem postopku predpiše minister, pristojen za upravo po 5. odstavku [[Zak:ZUP#97. .C4.8Dlen{{!}}97. člena ZUP]], vsa druga pravila vročanja po ZUP pa so natančno opredeljena v [[Zak:ZUP#83. .C4.8Dlen{{!}}83.]] – [[Zak:ZUP#98. .C4.8Dlen{{!}}98. členu ZUP]]. ZUP v svojih členih o vročanju sicer določa, da se vročajo dokumenti organa in tudi sicer nikjer ne omenja posameznika (fizično osebno) kot možnega vročevalca. Zato velja, da '''določila ZUP glede vročanja veljajo na prvem mestu za organ kot vročevalca''' v postopku.
Vendar se v konkretnem primeru, kjer bi se vročal dokument zasebne oz. »privat osebe«, tudi preko določil ZUP, ki določa način ravnanja pošte z zadevno ovojnico in opozorila v razmerju do naslovnika, lahko uporablja predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP, pa čeprav to ni opredeljeno v morebitnem področnem predpisu oziroma sploh ni urejeno v nobenem predpisu. Tako v tem primeru lahko nastopi''' fikcija vročitve po tretjem in četrtem odstavku [[Zak:ZUP#87. .C4.8Dlen{{!}}87. člena ZUP]]'''. (podobno ugotavlja tudi primer ''Postopek vročanja in oblika vročilnice, če po področnem zakonu vroča stranka drugemu udeležencu v postopku – Upravna Svetovalnica (uni-lj.si)''''   ''''''''na Upravni svetovalnici). Spoštovanje določb ZUP o vročanju hkrati s fikcijo vročitve je pogoj za uveljavitev načela zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, zaslišanja stranke ter pravice do pritožbe, zaradi česar se (zlasti) '''določbe o učinkovitem vročanju''', z nastankom fikcije vročitve po 87. členu ZUP, '''uporabljajo tudi v neupravnih zadevah s vsaj smiselno rabo ZUP''' (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). 
Izhajajoč iz pravnih posledic, ki so vezane na datum vročitve in lahko stranko v postopku tudi v različnih oblikah bremenijo, je treba upoštevati, da predpisano vročanje po ZUP s predpisano ovojnico za vročanje, '''ni primarno namenjeno vročanju med privatnimi oziroma fizičnimi osebami''', temveč je namenjeno prenosu uradnih upravnih dokumentov od organa k stranki. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Vročanje]]

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T05:22:26Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 27. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP uporabi tudi privat oseba, ne organ, in kaj to pomeni v razmerju do naslovnika, zlasti glede vprašanja, ali tudi v tem primeru velja fikcija vročitve?
== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključnega pomena v upravnem postopku, saj »pravne posledice upravnih aktov nastanejo lahko šele z dnem oziroma po (dejanski ali fiktivni) vročitvi upravnih aktov« (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138). Področje vročanja urejata primarno Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2).
Obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za osebno vročanje v fizični obliki ter obliko in način elektronskega vročanja v upravnem postopku predpiše minister, pristojen za upravo po 5. odstavku [[Zak:ZUP#97. .C4.8Dlen{{!}}97. člena ZUP]], vsa druga pravila vročanja po ZUP pa so natančno opredeljena v [[Zak:ZUP#83. .C4.8Dlen{{!}}83.]] – [[Zak:ZUP#98. .C4.8Dlen{{!}}98. členu ZUP]]. ZUP v svojih členih o vročanju sicer določa, da se vročajo dokumenti organa in tudi sicer nikjer ne omenja posameznika (fizično osebno) kot možnega vročevalca. Zato velja, da '''določila ZUP glede vročanja veljajo na prvem mestu za organ kot vročevalca''' v postopku.
Vendar se v konkretnem primeru, kjer bi se vročal dokument zasebne oz. »privat osebe«, tudi preko določil ZUP, ki določa način ravnanja pošte z zadevno ovojnico in opozorila v razmerju do naslovnika, lahko uporablja predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP, pa čeprav to ni opredeljeno v morebitnem področnem predpisu oziroma sploh ni urejeno v nobenem predpisu. Tako v tem primeru lahko nastopi''' fikcija vročitve po tretjem in četrtem odstavku [[Zak:ZUP#87. .C4.8Dlen{{!}}87. člena ZUP]]'''. (podobno ugotavlja tudi primer ''Postopek vročanja in oblika vročilnice, če po področnem zakonu vroča stranka drugemu udeležencu v postopku – Upravna Svetovalnica (uni-lj.si)''''   ''na Upravni svetovalnici). Spoštovanje določb ZUP o vročanju hkrati s fikcijo vročitve je pogoj za uveljavitev načela zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, zaslišanja stranke ter pravice do pritožbe, zaradi česar se (zlasti) '''določbe o učinkovitem vročanju''', z nastankom fikcije vročitve po 87. členu ZUP, '''uporabljajo tudi v neupravnih zadevah s vsaj smiselno rabo ZUP''' (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). 
Izhajajoč iz pravnih posledic, ki so vezane na datum vročitve in lahko stranko v postopku tudi v različnih oblikah bremenijo, je treba upoštevati, da predpisano vročanje po ZUP s predpisano ovojnico za vročanje, '''ni primarno namenjeno vročanju med privatnimi oziroma fizičnimi osebami''', temveč je namenjeno prenosu uradnih upravnih dokumentov od organa k stranki. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Vročanje]]

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T05:15:43Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 27. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku/ drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP uporabi tudi privat oseba, ne organ, in kaj to pomeni v razmerju do naslovnika, zlasti glede vprašanja, ali tudi v tem primeru velja fikcija vročitve?
== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključnega pomena v upravnem postopku, saj »pravne posledice upravnih aktov nastanejo lahko šele z dnem oziroma po (dejanski ali fiktivni) vročitvi upravnih aktov« (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138). Področje vročanja urejata primarno Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2).Obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za osebno vročanje v fizični obliki ter obliko in način elektronskega vročanja v upravnem postopku predpiše minister, pristojen za upravo po 5. odstavku 97. člena ZUP, vsa druga pravila vročanja po ZUP pa so natančno opredeljena v 83. – 98. členu ZUP. ZUP v svojih členih o vročanju sicer določa, da se vročajo dokumenti organa in tudi sicer nikjer ne omenja posameznika (fizično osebno) kot možnega vročevalca. Zato velja, da določila ZUP glede vročanja veljajo na prvem mestu za organ kot vročevalca v postopku.Vendar se v konkretnem primeru, kjer bi se vročal dokument zasebne oz. »privat osebe«, tudi preko določil ZUP, ki določa način ravnanja pošte z zadevno ovojnico in opozorila v razmerju do naslovnika, lahko uporablja predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP, pa čeprav to ni opredeljeno v morebitnem področnem predpisu oziroma sploh ni urejeno v nobenem predpisu. Tako v tem primeru lahko nastopi fikcija vročitve po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. (podobno ugotavlja tudi primer ''Postopek vročanja in oblika vročilnice, če po področnem zakonu vroča stranka drugemu udeležencu v postopku – Upravna Svetovalnica (uni-lj.si)''''   ''na Upravni svetovalnici). Spoštovanje določb ZUP o vročanju hkrati s fikcijo vročitve je pogoj za uveljavitev načela zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, zaslišanja stranke ter pravice do pritožbe, zaradi česar se (zlasti) določbe o učinkovitem vročanju, z nastankom fikcije vročitve po 87. členu ZUP, uporabljajo tudi v neupravnih zadevah s vsaj smiselno rabo ZUP (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). 

Izhajajoč iz pravnih posledic, ki so vezane na datum vročitve in lahko stranko v postopku tudi v različnih oblikah bremenijo, je treba upoštevati, da predpisano vročanje po ZUP s predpisano ovojnico za vročanje, ni primarno namenjeno vročanju med privatnimi oziroma fizičnimi osebami, temveč je namenjeno prenosu uradnih upravnih dokumentov od organa k stranki. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Vročanje]]

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T05:14:05Z

ZS1974:

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T05:09:56Z

ZS1974: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-05-06T06:22:06Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa ==

'''Datum odgovora:''' 6. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin pa tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004, nekatere UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji. Na katere podatke naj se upre UE? 

== '''Odgovor:''' ==

Glede na to, da se vprašanje razlikovanja namenske od dejanske rabe zemljišč nanaša na določbe posebnih - materialnih predpisov in ne ZUP, naj zadevo najprej osvetlimo na poljuden način. Dejanska raba prostora je vse, kar dejansko vidimo okrog sebe v okolju. To so njive in travniki, gozdovi, reke in potoki, naselja, ceste (Simoneti, Zavodnik Lamovšek, 2009). Namenska raba prostora pa je določena s prostorskimi akti. Določa namen, za katerega se lahko objekti in površine uporabljajo. Določanje namenske rabe je v pristojnosti lokalne samoupravne skupnosti – občine; za vodenje in vzdrževanje podatkov o dejanski rabi zemljišč, ki je določena s fizičnimi elementi zemeljskega površja, ki so posledica naravnih dejavnikov ali človekovega delovanja, pa je pristojno Ministrstvo za kmetijstvo oziroma v zemljiškem katastru Geodetska uprava RS.
'''Namensko rabo prostora''' ureja [https://pisrs.si/iskanje Zakon o urejanju prostora] (Ur.l. RS, št. 199/21 s sprem.; ZUreP-3), ki v 23. točki 3. člena pojasnjuje, da je namenska raba prostora ''s prostorskimi akti določena raba površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo''. Po 37. členu istega zakona pa se ta raba določi glede na fizične  lastnosti prostora in predvideno rabo; določi pa se jo kot območja '''stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč'''. Skladno s 114. členom tega zakon prostorske ureditve lokalnega pomena ter namensko rabo prostora in prostorske izvedbene pogoje v svojem območju '''s prostorskimi izvedbenimi akti določi občina.'''
Za razliko od tega [https://pisrs.si/iskanje Zakon o katastru nepremičnin] (Ur.l. RS, št. 54/21; ZKN) v 8. členu določa, da je '''kataster nepremičnin''' temeljna evidenca podatkov '''o položaju, obliki, fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb''', ki '''izkazuje dejansko stanje nepremičnin'''. Tako se v katastru nepremičnin vodijo podatki '''o ''''''vrstah dejanske rabe zemljišč''' in sicer kot kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, vodna zemljišča, pozidana zemljišča in neplodna zemljišča.
Ker se vprašanje nanaša na razlikovanje med dejansko in namensko rabo zemljišč v upravnih postopkih odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči, pa je potrebno upoštevati še določbe [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541 Zakona o kmetijskih zemljiščih] (Ur.l. RS, št. 71/11-UPB s sprem.; ZKZ). Po 2. členu tega zakona so '''kmetijska zemljišča''' tista, ki '''so primerna za kmetijsko pridelavo''' '''in so'''''' s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena kot območja kmetijskih zemljišč'''. Iz te določbe torej izhaja, da morajo biti zemljišča že v svoji prvinskosti primerna za kmetijsko obdelavo in jih ravno zaradi tega lokalna skupnost določi v prostorskem aktu kot kmetijska; torej jih opredli kot kmetijska '''po namenski rabi.''' Poleg te namenske rabe ZKZ sicer v tretjem odstavku 2. člena omenja tudi '''dejansko rabo''' (…''se poleg zemljišč iz prejšnjega odstavka za kmetijska zemljišča štejejo tudi zemljišča, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko namensko rabo in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine''), a slednje velja le za izvajanje določb 4. in 7. člena tega zakona ter določb, ki se nanašajo na skupne pašnike, kar pomeni, da ne pride v poštev pri upravnih postopkih odobritve pravnih poslov.
'''Za upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči je torej potrebno upoštevati zgolj namensko rabo zemljišča'''. Judikat, na katerega se sklicujete v vprašanju sicer res določa drugače, a iz judikata povsem jasno izhaja, da je sodišče odločalo prvenstveno na podlagi določb [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO383 Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev] (Ur.l. RS, št. 70/95 s sprem.; ZDKG). pri tem je presojalo, ali se smejo iz zaščitene kmetije s pravnim poslom odtujiti določena zemljišča, ki so sicer po namenski rabi gozdna, po dejanski pa kmetijska. Pri odlčitvi se je oprlo na takrat veljavno določbo 4. člena ZDKG, ki je odločala, da ''se za določitev zaščitene kmetije '''glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč''' uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra'' (torej podatki dejanske rabe); kot tudi na takrat veljavna prvi in tretji odstavek 22. člena, po katerem (1) ''je oporočitelj smel nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije''; in (3) se je štelo, da ''je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila '''kmetijsko obdelovalno zemljišče'''.''
Za razliko od tega se za opredelitev zemljišča kot kmetijskega pri prometu s kmetijskimi zemljišči upošteva '''zgolj njegova namenska raba'''. O tem si je enotna tudi sodna praksa (glej npr. sodba UPRS št. III U 100/2020-22 z dne 8. 11. 2023, sodba in sklep [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111446333 VSRS X Ips 33/2018] z dne 22. 12. 2020) Še več, sodišče je v nekaterih primerih posebej izpostavilo, '''da v kolikor bi se upoštevala dejanska raba, bi lahko to lastniku omogočilo, da bi kmetijsko zemljišče onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč''' ([http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111465475 UPRS sodba IV U 144/2019-24] z dne 21. 3. 2022).
Seveda pa je mogoče (še posebej zaradi zatečenega stanja), da na kmetijskem zemljišču stoji objekt. V nekaterih takšnih primerih gre za t.i. razpršeno poselitev ali razpršeno gradnjo (več o tem: https://ipop.si/urejanje-prostora/izrazje/razprsena-poselitev-in-razprsena-gradnja/ ). Ti objekti se v občinskih prostorskih aktih različno označujejo (o tem več ministrstvo za okolje in prostor: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MNVP/Dokumenti/Prostor-pomembni-dokumenti/5_priporocila_RG_VO.pdf ), pomembno pa je, da kakršna koli označitev tega objekta na kmetijskem zemljišču '''ne določa namenskega rabe prostora temveč daje zgolj informacijo o stanju v prostoru'''. Posledično taka označitev objekta v občinskem prostorskem načrtu in zarisu v katastru še '''ne izkazuje njegove postavitve skladno s predpisi'''.  Ker pri prodaji zemljišča te-tega ni mogoče prodati brez objekta, ki stoji na njem (in obratno), se lahko zgodi, da je '''predmet pravnega posla tudi kmetijsko zemljišče na katerem je objekt; '''pri čemer objekt kot tak sicer ni podvržen kogentnim določam ZKZ, a zaradi njegove spojitve s kmetijskim zemljiščem posredno (preko zemljišča) zapade v upravno presojo in odobritev celotnega pravnega posla (nedvomno pa vpliva tudi na vrednost pravnega posla). Ravno zaradi tega ZKZ pozna izjemo, ki omogoča lastniku takega kmetijskega zemljišča, na katerem stoji objekt, da s to nepremičnino prosto razpolaga – torej mimo določb ZKZ in strogo določenega postopka za prodajo – a le pod pogoji, ki jih določa e. alineja 19. člena. Izjema od splošnega načina prodaje kmetijskega zemljišča (z objavo, sprejemom ponudbe, vlogo za odobritev pravnega posla, ugotavljanje predkupnega upravičenca z najvišje uvrščeno predkupno pravico) je podana le takrat, ko gre za kmetijsko ali vsaj delno kmetijsko zemljišče, ki ni večje od 1.000m2, pri čemer ima tam postavljen manj zahteven ali zahteven objekt v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo.  Zato mora upravni organ, ki vodi postopek za odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem, v primeru, ko stranke zatrjujejo izjemo po določbi 19. člena ZKZ, vsekakor '''zahtevati predložitev gradbenega dovoljenja'''.  V kolikor izjeme po tej alineji niso izpolnjene, je potrebno '''postopek s kmetijskim zemljiščem voditi skladno z določbami 20. – 25.a člena ZKZ. ''' 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''



== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zahtevki]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-05-06T06:20:39Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa ==

'''Datum odgovora:''' 22. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin pa tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004, nekatere UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji. Na katere podatke naj se upre UE? 

== '''Odgovor:''' ==

Glede na to, da se vprašanje razlikovanja namenske od dejanske rabe zemljišč nanaša na določbe posebnih - materialnih predpisov in ne ZUP, naj zadevo najprej osvetlimo na poljuden način. Dejanska raba prostora je vse, kar dejansko vidimo okrog sebe v okolju. To so njive in travniki, gozdovi, reke in potoki, naselja, ceste (Simoneti, Zavodnik Lamovšek, 2009). Namenska raba prostora pa je določena s prostorskimi akti. Določa namen, za katerega se lahko objekti in površine uporabljajo. Določanje namenske rabe je v pristojnosti lokalne samoupravne skupnosti – občine; za vodenje in vzdrževanje podatkov o dejanski rabi zemljišč, ki je določena s fizičnimi elementi zemeljskega površja, ki so posledica naravnih dejavnikov ali človekovega delovanja, pa je pristojno Ministrstvo za kmetijstvo oziroma v zemljiškem katastru Geodetska uprava RS.
'''Namensko rabo prostora''' ureja [https://pisrs.si/iskanje Zakon o urejanju prostora] (Ur.l. RS, št. 199/21 s sprem.; ZUreP-3), ki v 23. točki 3. člena pojasnjuje, da je namenska raba prostora ''s prostorskimi akti določena raba površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo''. Po 37. členu istega zakona pa se ta raba določi glede na fizične  lastnosti prostora in predvideno rabo; določi pa se jo kot območja '''stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč'''. Skladno s 114. členom tega zakon prostorske ureditve lokalnega pomena ter namensko rabo prostora in prostorske izvedbene pogoje v svojem območju '''s prostorskimi izvedbenimi akti določi občina.'''
Za razliko od tega [https://pisrs.si/iskanje Zakon o katastru nepremičnin] (Ur.l. RS, št. 54/21; ZKN) v 8. členu določa, da je '''kataster nepremičnin''' temeljna evidenca podatkov '''o položaju, obliki, fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb''', ki '''izkazuje dejansko stanje nepremičnin'''. Tako se v katastru nepremičnin vodijo podatki '''o ''''''vrstah dejanske rabe zemljišč''' in sicer kot kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, vodna zemljišča, pozidana zemljišča in neplodna zemljišča.
Ker se vprašanje nanaša na razlikovanje med dejansko in namensko rabo zemljišč v upravnih postopkih odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči, pa je potrebno upoštevati še določbe [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541 Zakona o kmetijskih zemljiščih] (Ur.l. RS, št. 71/11-UPB s sprem.; ZKZ). Po 2. členu tega zakona so '''kmetijska zemljišča''' tista, ki '''so primerna za kmetijsko pridelavo''' '''in so'''''' s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena kot območja kmetijskih zemljišč'''. Iz te določbe torej izhaja, da morajo biti zemljišča že v svoji prvinskosti primerna za kmetijsko obdelavo in jih ravno zaradi tega lokalna skupnost določi v prostorskem aktu kot kmetijska; torej jih opredli kot kmetijska '''po namenski rabi.''' Poleg te namenske rabe ZKZ sicer v tretjem odstavku 2. člena omenja tudi '''dejansko rabo''' (…''se poleg zemljišč iz prejšnjega odstavka za kmetijska zemljišča štejejo tudi zemljišča, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko namensko rabo in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine''), a slednje velja le za izvajanje določb 4. in 7. člena tega zakona ter določb, ki se nanašajo na skupne pašnike, kar pomeni, da ne pride v poštev pri upravnih postopkih odobritve pravnih poslov.
'''Za upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči je torej potrebno upoštevati zgolj namensko rabo zemljišča'''. Judikat, na katerega se sklicujete v vprašanju sicer res določa drugače, a iz judikata povsem jasno izhaja, da je sodišče odločalo prvenstveno na podlagi določb [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO383 Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev] (Ur.l. RS, št. 70/95 s sprem.; ZDKG). pri tem je presojalo, ali se smejo iz zaščitene kmetije s pravnim poslom odtujiti določena zemljišča, ki so sicer po namenski rabi gozdna, po dejanski pa kmetijska. Pri odlčitvi se je oprlo na takrat veljavno določbo 4. člena ZDKG, ki je odločala, da ''se za določitev zaščitene kmetije '''glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč''' uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra'' (torej podatki dejanske rabe); kot tudi na takrat veljavna prvi in tretji odstavek 22. člena, po katerem (1) ''je oporočitelj smel nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije''; in (3) se je štelo, da ''je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila '''kmetijsko obdelovalno zemljišče'''.''
Za razliko od tega se za opredelitev zemljišča kot kmetijskega pri prometu s kmetijskimi zemljišči upošteva '''zgolj njegova namenska raba'''. O tem si je enotna tudi sodna praksa (glej npr. sodba UPRS št. III U 100/2020-22 z dne 8. 11. 2023, sodba in sklep [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111446333 VSRS X Ips 33/2018] z dne 22. 12. 2020) Še več, sodišče je v nekaterih primerih posebej izpostavilo, '''da v kolikor bi se upoštevala dejanska raba, bi lahko to lastniku omogočilo, da bi kmetijsko zemljišče onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč''' ([http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111465475 UPRS sodba IV U 144/2019-24] z dne 21. 3. 2022).
Seveda pa je mogoče (še posebej zaradi zatečenega stanja), da na kmetijskem zemljišču stoji objekt. V nekaterih takšnih primerih gre za t.i. razpršeno poselitev ali razpršeno gradnjo (več o tem: https://ipop.si/urejanje-prostora/izrazje/razprsena-poselitev-in-razprsena-gradnja/ ). Ti objekti se v občinskih prostorskih aktih različno označujejo (o tem več ministrstvo za okolje in prostor: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MNVP/Dokumenti/Prostor-pomembni-dokumenti/5_priporocila_RG_VO.pdf ), pomembno pa je, da kakršna koli označitev tega objekta na kmetijskem zemljišču '''ne določa namenskega rabe prostora temveč daje zgolj informacijo o stanju v prostoru'''. Posledično taka označitev objekta v občinskem prostorskem načrtu in zarisu v katastru še '''ne izkazuje njegove postavitve skladno s predpisi'''.  Ker pri prodaji zemljišča te-tega ni mogoče prodati brez objekta, ki stoji na njem (in obratno), se lahko zgodi, da je '''predmet pravnega posla tudi kmetijsko zemljišče na katerem je objekt; '''pri čemer objekt kot tak sicer ni podvržen kogentnim določam ZKZ, a zaradi njegove spojitve s kmetijskim zemljiščem posredno (preko zemljišča) zapade v upravno presojo in odobritev celotnega pravnega posla (nedvomno pa vpliva tudi na vrednost pravnega posla). Ravno zaradi tega ZKZ pozna izjemo, ki omogoča lastniku takega kmetijskega zemljišča, na katerem stoji objekt, da s to nepremičnino prosto razpolaga – torej mimo določb ZKZ in strogo določenega postopka za prodajo – a le pod pogoji, ki jih določa e. alineja 19. člena. Izjema od splošnega načina prodaje kmetijskega zemljišča (z objavo, sprejemom ponudbe, vlogo za odobritev pravnega posla, ugotavljanje predkupnega upravičenca z najvišje uvrščeno predkupno pravico) je podana le takrat, ko gre za kmetijsko ali vsaj delno kmetijsko zemljišče, ki ni večje od 1.000m2, pri čemer ima tam postavljen manj zahteven ali zahteven objekt v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo.  Zato mora upravni organ, ki vodi postopek za odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem, v primeru, ko stranke zatrjujejo izjemo po določbi 19. člena ZKZ, vsekakor '''zahtevati predložitev gradbenega dovoljenja'''.  V kolikor izjeme po tej alineji niso izpolnjene, je potrebno '''postopek s kmetijskim zemljiščem voditi skladno z določbami 20. – 25.a člena ZKZ. ''' 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''



== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zahtevki]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-05-06T06:19:31Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa ==

'''Datum odgovora:''' 22. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin pa tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004, nekatere UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji. Na katere podatke naj se upre UE? 

== '''Odgovor:''' ==

Glede na to, da se vprašanje razlikovanja namenske od dejanske rabe zemljišč nanaša na določbe posebnih - materialnih predpisov in ne ZUP, naj zadevo najprej osvetlimo na poljuden način. Dejanska raba prostora je vse, kar dejansko vidimo okrog sebe v okolju. To so njive in travniki, gozdovi, reke in potoki, naselja, ceste (Simoneti, Zavodnik Lamovšek, 2009). Namenska raba prostora pa je določena s prostorskimi akti. Določa namen, za katerega se lahko objekti in površine uporabljajo. Določanje namenske rabe je v pristojnosti lokalne samoupravne skupnosti – občine; za vodenje in vzdrževanje podatkov o dejanski rabi zemljišč, ki je določena s fizičnimi elementi zemeljskega površja, ki so posledica naravnih dejavnikov ali človekovega delovanja, pa je pristojno Ministrstvo za kmetijstvo oziroma v zemljiškem katastru Geodetska uprava RS.'''Namensko rabo prostora''' ureja [https://pisrs.si/iskanje Zakon o urejanju prostora] (Ur.l. RS, št. 199/21 s sprem.; ZUreP-3), ki v 23. točki 3. člena pojasnjuje, da je namenska raba prostora ''s prostorskimi akti določena raba površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo''. Po 37. členu istega zakona pa se ta raba določi glede na fizične  lastnosti prostora in predvideno rabo; določi pa se jo kot območja '''stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč'''. Skladno s 114. členom tega zakon prostorske ureditve lokalnega pomena ter namensko rabo prostora in prostorske izvedbene pogoje v svojem območju '''s prostorskimi izvedbenimi akti določi občina.'''Za razliko od tega [https://pisrs.si/iskanje Zakon o katastru nepremičnin] (Ur.l. RS, št. 54/21; ZKN) v 8. členu določa, da je '''kataster nepremičnin''' temeljna evidenca podatkov '''o položaju, obliki, fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb''', ki '''izkazuje dejansko stanje nepremičnin'''. Tako se v katastru nepremičnin vodijo podatki '''o ''''''vrstah dejanske rabe zemljišč''' in sicer kot kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, vodna zemljišča, pozidana zemljišča in neplodna zemljišča.Ker se vprašanje nanaša na razlikovanje med dejansko in namensko rabo zemljišč v upravnih postopkih odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči, pa je potrebno upoštevati še določbe [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541 Zakona o kmetijskih zemljiščih] (Ur.l. RS, št. 71/11-UPB s sprem.; ZKZ). Po 2. členu tega zakona so '''kmetijska zemljišča''' tista, ki '''so primerna za kmetijsko pridelavo''' '''in so'''''' s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena kot območja kmetijskih zemljišč'''. Iz te določbe torej izhaja, da morajo biti zemljišča že v svoji prvinskosti primerna za kmetijsko obdelavo in jih ravno zaradi tega lokalna skupnost določi v prostorskem aktu kot kmetijska; torej jih opredli kot kmetijska '''po namenski rabi.''' Poleg te namenske rabe ZKZ sicer v tretjem odstavku 2. člena omenja tudi '''dejansko rabo''' (…''se poleg zemljišč iz prejšnjega odstavka za kmetijska zemljišča štejejo tudi zemljišča, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko namensko rabo in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine''), a slednje velja le za izvajanje določb 4. in 7. člena tega zakona ter določb, ki se nanašajo na skupne pašnike, kar pomeni, da ne pride v poštev pri upravnih postopkih odobritve pravnih poslov.'''Za upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči je torej potrebno upoštevati zgolj namensko rabo zemljišča'''. Judikat, na katerega se sklicujete v vprašanju sicer res določa drugače, a iz judikata povsem jasno izhaja, da je sodišče odločalo prvenstveno na podlagi določb [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO383 Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev] (Ur.l. RS, št. 70/95 s sprem.; ZDKG). pri tem je presojalo, ali se smejo iz zaščitene kmetije s pravnim poslom odtujiti določena zemljišča, ki so sicer po namenski rabi gozdna, po dejanski pa kmetijska. Pri odlčitvi se je oprlo na takrat veljavno določbo 4. člena ZDKG, ki je odločala, da ''se za določitev zaščitene kmetije '''glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč''' uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra'' (torej podatki dejanske rabe); kot tudi na takrat veljavna prvi in tretji odstavek 22. člena, po katerem (1) ''je oporočitelj smel nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije''; in (3) se je štelo, da ''je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila '''kmetijsko obdelovalno zemljišče'''.''Za razliko od tega se za opredelitev zemljišča kot kmetijskega pri prometu s kmetijskimi zemljišči upošteva '''zgolj njegova namenska raba'''. O tem si je enotna tudi sodna praksa (glej npr. sodba UPRS št. III U 100/2020-22 z dne 8. 11. 2023, sodba in sklep [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111446333 VSRS X Ips 33/2018] z dne 22. 12. 2020) Še več, sodišče je v nekaterih primerih posebej izpostavilo, '''da v kolikor bi se upoštevala dejanska raba, bi lahko to lastniku omogočilo, da bi kmetijsko zemljišče onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč''' ([http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111465475 UPRS sodba IV U 144/2019-24] z dne 21. 3. 2022).
Seveda pa je mogoče (še posebej zaradi zatečenega stanja), da na kmetijskem zemljišču stoji objekt. V nekaterih takšnih primerih gre za t.i. razpršeno poselitev ali razpršeno gradnjo (več o tem: https://ipop.si/urejanje-prostora/izrazje/razprsena-poselitev-in-razprsena-gradnja/ ). Ti objekti se v občinskih prostorskih aktih različno označujejo (o tem več ministrstvo za okolje in prostor: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MNVP/Dokumenti/Prostor-pomembni-dokumenti/5_priporocila_RG_VO.pdf ), pomembno pa je, da kakršna koli označitev tega objekta na kmetijskem zemljišču '''ne določa namenskega rabe prostora temveč daje zgolj informacijo o stanju v prostoru'''. Posledično taka označitev objekta v občinskem prostorskem načrtu in zarisu v katastru še '''ne izkazuje njegove postavitve skladno s predpisi'''.  Ker pri prodaji zemljišča te-tega ni mogoče prodati brez objekta, ki stoji na njem (in obratno), se lahko zgodi, da je '''predmet pravnega posla tudi kmetijsko zemljišče na katerem je objekt; '''pri čemer objekt kot tak sicer ni podvržen kogentnim določam ZKZ, a zaradi njegove spojitve s kmetijskim zemljiščem posredno (preko zemljišča) zapade v upravno presojo in odobritev celotnega pravnega posla (nedvomno pa vpliva tudi na vrednost pravnega posla). Ravno zaradi tega ZKZ pozna izjemo, ki omogoča lastniku takega kmetijskega zemljišča, na katerem stoji objekt, da s to nepremičnino prosto razpolaga – torej mimo določb ZKZ in strogo določenega postopka za prodajo – a le pod pogoji, ki jih določa e. alineja 19. člena. Izjema od splošnega načina prodaje kmetijskega zemljišča (z objavo, sprejemom ponudbe, vlogo za odobritev pravnega posla, ugotavljanje predkupnega upravičenca z najvišje uvrščeno predkupno pravico) je podana le takrat, ko gre za kmetijsko ali vsaj delno kmetijsko zemljišče, ki ni večje od 1.000m2, pri čemer ima tam postavljen manj zahteven ali zahteven objekt v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo.  Zato mora upravni organ, ki vodi postopek za odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem, v primeru, ko stranke zatrjujejo izjemo po določbi 19. člena ZKZ, vsekakor '''zahtevati predložitev gradbenega dovoljenja'''.  V kolikor izjeme po tej alineji niso izpolnjene, je potrebno '''postopek s kmetijskim zemljiščem voditi skladno z določbami 20. – 25.a člena ZKZ. ''' 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''



== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zahtevki]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-04-22T11:00:34Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 22. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin kot tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004. Druge UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji.
Torej, na katere podatke naj se upre UE? 
== '''Odgovor:''' ==

Enega od temeljnih načel v ZUP predstavlja podrejena oziroma '''subsidiarna uporaba zakona''' ([[Zak:ZUP#3. .C4.8Dlen{{!}}3. člen ZUP]]). Subsidiarni ali podrejeni položaj ZUP do drugih zakonov, ki urejajo konkretno upravno zadevo, sledi splošno uveljavljenemu pravnemu načelu specialnosti (načelo lex specialis derogat legi generali), vendar ga tudi vsebinsko dopolnjuje (Kovač, Remic, & Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso: izbrani aktualni primeri Upravne svetovalnice, 2023). To predstavlja tudi eno iz posebnosti upravnega postopka, saj je le-tega mogoče uporabljati na vseh upravnih področjih. V konkretnem primeru je ZUP v podrejenem položaju do [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541 Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ]; Ur. l. RS, št. 71/11 in nasl.) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3]; Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.).
Po 2. členu ZKZ so kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, ki se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in tista, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko '''namensko rabo''' in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco '''dejanske rabe''' kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Zakon o kmetijskih zemljiščih torej razločuje dejansko in namensko rabo, ta pojma pa natančneje definirajo drugi predpisi.
'''23. točka 3. člena ZUreP-3''' navaja, da pri '''namenski rabi prostora''' gre za »s prostorskimi akti določeno rabo površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo«. Območja namenske rabe prostora se tako delijo na območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, določajo pa se po načelu pretežnosti in načelu združljivosti ter tako natančno, da je njihove meje možno prikazati v katastru nepremičnin (37. člen ZUreP-3). Za razliko od namenske rabe, ki je določena s prostorskimi akti pa je '''dejanska raba zemljišča tisto, kar se dejansko lahko vidi v okolju''' npr. njive, travniki, gozdovi, ceste in naselja. Podatki o vrstah dejanske rabe zemljišč se vodijo v katastru nepremičnin (29. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7952 Zakona o katastru nepremičnin (ZKN]; Ur. l. RS, št. 54/21)). Torej, '''dejansko stanje zemljišča v naravi''', ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, '''mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega''' (glej tudi [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111449770 UPRS Sodba I U 1195/2019-11 z dne 23. 3. 2021]).V kolikor sta dejanska in namenska raba zemljišča enaki dilema ne obstaja, saj UE lahko upošteva katero koli rabo. Sodišče v sodbi [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113071109 VSRS II ps 7/2014 z dne 28. 8. 2014] navaja, da je '''v večini primerov treba upoštevati namensko rabo zemljišča'''. Sodišče je v navedeni sodbi mnenja, da je napačno sklepati, da izpolnjevanje formalnega pogoja iz 2. člena ZKZ (da je zemljišče kmetijsko, če je s prostorskimi akti lokalnih skupnosti opredeljeno kot kmetijsko) ne more prevladati nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Namreč, takšno stališče bi omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.
Načeloma velja, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po ZKZ šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, kot določa ZKZ (17. člen ZKZ). Pri upoštevanju določb glede prometa s kmetijskimi zemljišči se pojavlja nekaj posebnosti/izjem. '''Pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči odobri Upravna enota'''. Ta '''odobritev pa ni potrebna''', če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije za katerega velja eden od mnogih pogojev, naštetih v točkah '''19. člena ZKZ'''. Enega od pogojev kjer odobritev ni potrebna predstavlja e) točka 19. člena ZKZ, ki navaja: »če gre za zemljiško parcelo s površino največ 1000 m2 in je vsaj del te zemljiške parcele kmetijske namenske rabe ter na tej zemljiški parceli stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo«. V tem primeru more biti vsaj del parcele kmetijske namenske rabe torej ne celota. 23.a člen ZKZ na primer, pa kmetijsko namensko rabo pri prodaji zemljiške parcele predstavi kot nekakšno prednost, saj se lahko v primeru večinske kmetijske namenske rabe pri parceli pri uveljavljanju predkupne pravice uporablja ta zakon (če RS nima predkupne pravice po posebnem zakonu). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Zahtevki]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-04-22T10:55:36Z

ZS1974:

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-04-22T10:51:51Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 22. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin kot tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004. Druge UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji.
Torej, na katere podatke naj se upre UE? 
== '''Odgovor:''' ==

Enega od temeljnih načel v ZUP predstavlja podrejena oziroma '''subsidiarna uporaba zakona''' ([[Zak:ZUP#3. .C4.8Dlen{{!}}3. člen ZUP]]). Subsidiarni ali podrejeni položaj ZUP do drugih zakonov, ki urejajo konkretno upravno zadevo, sledi splošno uveljavljenemu pravnemu načelu specialnosti (načelo lex specialis derogat legi generali), vendar ga tudi vsebinsko dopolnjuje (Kovač, Remic, & Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso: izbrani aktualni primeri Upravne svetovalnice, 2023). To predstavlja tudi eno iz posebnosti upravnega postopka, saj je le-tega mogoče uporabljati na vseh upravnih področjih. V konkretnem primeru je ZUP v podrejenem položaju do [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541 Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ]; Ur. l. RS, št. 71/11 in nasl.) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3]; Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.).
Po 2. členu ZKZ so kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, ki se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in tista, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko '''namensko rabo''' in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco '''dejanske rabe''' kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Zakon o kmetijskih zemljiščih torej razločuje dejansko in namensko rabo, ta pojma pa natančneje definirajo drugi predpisi.
'''23. točka 3. člena ZUreP-3''' navaja, da pri '''namenski rabi prostora''' gre za »s prostorskimi akti določeno rabo površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo«. Območja namenske rabe prostora se tako delijo na območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, določajo pa se po načelu pretežnosti in načelu združljivosti ter tako natančno, da je njihove meje možno prikazati v katastru nepremičnin (37. člen ZUreP-3). Za razliko od namenske rabe, ki je določena s prostorskimi akti pa je '''dejanska raba zemljišča tisto, kar se dejansko lahko vidi v okolju''' npr. njive, travniki, gozdovi, ceste in naselja. Podatki o vrstah dejanske rabe zemljišč se vodijo v katastru nepremičnin (29. člen Zakona o katastru nepremičnin). Torej, '''dejansko stanje zemljišča v naravi''', ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, '''mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega''' (glej tudi [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111449770 UPRS Sodba I U 1195/2019-11 z dne 23. 3. 2021]).V kolikor sta dejanska in namenska raba zemljišča enaki dilema ne obstaja, saj UE lahko upošteva katero koli rabo. Sodišče v sodbi [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113071109 VSRS II ps 7/2014 z dne 28. 8. 2014] navaja, da je '''v večini primerov treba upoštevati namensko rabo zemljišča'''. Sodišče je v navedeni sodbi mnenja, da je napačno sklepati, da izpolnjevanje formalnega pogoja iz 2. člena ZKZ (da je zemljišče kmetijsko, če je s prostorskimi akti lokalnih skupnosti opredeljeno kot kmetijsko) ne more prevladati nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Namreč, takšno stališče bi omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.
Načeloma velja, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po ZKZ šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, kot določa ZKZ (17. člen ZKZ). Pri upoštevanju določb glede prometa s kmetijskimi zemljišči se pojavlja nekaj posebnosti/izjem. '''Pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči odobri Upravna enota'''. Ta '''odobritev pa ni potrebna''', če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije za katerega velja eden od mnogih pogojev, naštetih v točkah '''19. člena ZKZ'''. Enega od pogojev kjer odobritev ni potrebna predstavlja e) točka 19. člena ZKZ, ki navaja: »če gre za zemljiško parcelo s površino največ 1000 m2 in je vsaj del te zemljiške parcele kmetijske namenske rabe ter na tej zemljiški parceli stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo«. V tem primeru more biti vsaj del parcele kmetijske namenske rabe torej ne celota. 23.a člen ZKZ na primer, pa kmetijsko namensko rabo pri prodaji zemljiške parcele predstavi kot nekakšno prednost, saj se lahko v primeru večinske kmetijske namenske rabe pri parceli pri uveljavljanju predkupne pravice uporablja ta zakon (če RS nima predkupne pravice po posebnem zakonu). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-04-22T10:33:26Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 22. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ko upravne enote (UE)  vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin kot tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004. Druge UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje.  Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji.
Torej, na katere podatke naj se upre UE? 
== '''Odgovor:''' ==

Enega od temeljnih načel v ZUP predstavlja podrejena oziroma '''subsidiarna uporaba zakona''' (3. člen ZUP). Subsidiarni ali podrejeni položaj ZUP do drugih zakonov, ki urejajo konkretno upravno zadevo, sledi splošno uveljavljenemu pravnemu načelu specialnosti (načelo lex specialis derogat legi generali), vendar ga tudi vsebinsko dopolnjuje (Kovač, Remic, & Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso: izbrani aktualni primeri Upravne svetovalnice, 2023). To predstavlja tudi eno iz posebnosti upravnega postopka, saj je le-tega mogoče uporabljati na vseh upravnih področjih. V konkretnem primeru je ZUP v podrejenem položaju do Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).
Po 2. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, ki se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in tista, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko '''namensko rabo''' in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco '''dejanske rabe''' kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Zakon o kmetijskih zemljiščih torej razločuje dejansko in namensko rabo, ta pojma pa natančneje definirajo drugi predpisi.
'''23. točka 3. člena Zakona o urejanju prostora''' (ZUreP-3) navaja, da pri '''namenski rabi prostora''' gre za »s prostorskimi akti določeno rabo površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo«. Območja namenske rabe prostora se tako delijo na območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, določajo pa se po načelu pretežnosti in načelu združljivosti ter tako natančno, da je njihove meje možno prikazati v katastru nepremičnin (37. člen ZUreP-3). Za razliko od namenske rabe, ki je določena s prostorskimi akti pa je '''dejanska raba zemljišča tisto, kar se dejansko lahko vidi v okolju''' npr. njive, travniki, gozdovi, ceste in naselja. Podatki o vrstah dejanske rabe zemljišč se vodijo v katastru nepremičnin (29. člen Zakona o katastru nepremičnin). Torej, '''dejansko stanje zemljišča v naravi''', ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, '''mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega''' (glej tudi UPRS Sodba I U 1195/2019-11).V kolikor sta dejanska in namenska raba zemljišča enaki dilema ne obstaja, saj UE lahko upošteva katero koli rabo. Sodišče v sodbi VSRS II ps 7/2014 navaja, da je '''v večini primerov treba upoštevati namensko rabo zemljišča'''. Sodišče je v navedeni sodbi mnenja, da je napačno sklepati, da izpolnjevanje formalnega pogoja iz 2. člena ZKZ (da je zemljišče kmetijsko, če je s prostorskimi akti lokalnih skupnosti opredeljeno kot kmetijsko) ne more prevladati nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Namreč, takšno stališče bi omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.
Načeloma velja, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po ZKZ šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, kot določa ZKZ (17. člen ZKZ). Pri upoštevanju določb glede prometa s kmetijskimi zemljišči se pojavlja nekaj posebnosti/izjem. '''Pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči odobri Upravna enota'''. Ta '''odobritev pa ni potrebna''', če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije za katerega velja eden od mnogih pogojev, naštetih v točkah '''19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih'''. Enega od pogojev kjer odobritev ni potrebna predstavlja e) točka 19. člena ZKZ, ki navaja: »če gre za zemljiško parcelo s površino največ 1000 m2 in je vsaj del te zemljiške parcele kmetijske namenske rabe ter na tej zemljiški parceli stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo«. V tem primeru more biti vsaj del parcele kmetijske namenske rabe torej ne celota. 23.a člen ZKZ na primer, pa kmetijsko namensko rabo pri prodaji zemljiške parcele predstavi kot nekakšno prednost, saj se lahko v primeru večinske kmetijske namenske rabe pri parceli pri uveljavljanju predkupne pravice uporablja ta zakon (če RS nima predkupne pravice po posebnem zakonu). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-04-22T10:26:53Z

ZS1974:

== '''Zadeva: ''' Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 22. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ko upravne enote (UE)  vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin kot tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004. Druge UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje.  Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji.

Torej, na katere podatke naj se upre UE? 
== '''Odgovor:''' ==

Enega od temeljnih načel v ZUP predstavlja podrejena oziroma '''subsidiarna uporaba zakona''' (3. člen ZUP). Subsidiarni ali podrejeni položaj ZUP do drugih zakonov, ki urejajo konkretno upravno zadevo, sledi splošno uveljavljenemu pravnemu načelu specialnosti (načelo lex specialis derogat legi generali), vendar ga tudi vsebinsko dopolnjuje (Kovač, Remic, & Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso: izbrani aktualni primeri Upravne svetovalnice, 2023). To predstavlja tudi eno iz posebnosti upravnega postopka, saj je le-tega mogoče uporabljati na vseh upravnih področjih. V konkretnem primeru je ZUP v podrejenem položaju do Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).Po 2. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, ki se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in tista, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko '''namensko rabo''' in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco '''dejanske rabe''' kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Zakon o kmetijskih zemljiščih torej razločuje dejansko in namensko rabo, ta pojma pa natančneje definirajo drugi predpisi.

23. točka 3. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) navaja, da pri '''namenski rabi prostora''' gre za »s prostorskimi akti določeno rabo površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo«. Območja namenske rabe prostora se tako delijo na območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, določajo pa se po načelu pretežnosti in načelu združljivosti ter tako natančno, da je njihove meje možno prikazati v katastru nepremičnin (37. člen ZUreP-3). Za razliko od namenske rabe, ki je določena s prostorskimi akti pa je dejanska raba zemljišča tisto, kar se dejansko lahko vidi v okolju npr. njive, travniki, gozdovi, ceste in naselja. Podatki o vrstah dejanske rabe zemljišč se vodijo v katastru nepremičnin (29. člen Zakona o katastru nepremičnin). Torej, dejansko stanje zemljišča v naravi, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega (glej tudi UPRS Sodba I U 1195/2019-11).V kolikor sta dejanska in namenska raba zemljišča enaki dilema ne obstaja, saj UE lahko upošteva katero koli rabo. Sodišče v sodbi VSRS II ps 7/2014 navaja, da je v večini primerov treba upoštevati namensko rabo zemljišča. Sodišče je v navedeni sodbi mnenja, da je napačno sklepati, da izpolnjevanje formalnega pogoja iz 2. člena ZKZ (da je zemljišče kmetijsko, če je s prostorskimi akti lokalnih skupnosti opredeljeno kot kmetijsko) ne more prevladati nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Namreč, takšno stališče bi omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.

Načeloma velja, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po ZKZ šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, kot določa ZKZ (17. člen ZKZ). Pri upoštevanju določb glede prometa s kmetijskimi zemljišči se pojavlja nekaj posebnosti/izjem. Pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči odobri Upravna enota. Ta odobritev pa ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije za katerega velja eden od mnogih pogojev, naštetih v točkah 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Enega od pogojev kjer odobritev ni potrebna predstavlja e) točka 19. člena ZKZ, ki navaja: »če gre za zemljiško parcelo s površino največ 1000 m2 in je vsaj del te zemljiške parcele kmetijske namenske rabe ter na tej zemljiški parceli stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo«. V tem primeru more biti vsaj del parcele kmetijske namenske rabe torej ne celota. 23.a člen ZKZ na primer, pa kmetijsko namensko rabo pri prodaji zemljiške parcele predstavi kot nekakšno prednost, saj se lahko v primeru večinske kmetijske namenske rabe pri parceli pri uveljavljanju predkupne pravice uporablja ta zakon (če RS nima predkupne pravice po posebnem zakonu). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa

2024-04-22T10:18:54Z

ZS1974: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa

2024-04-15T05:53:58Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 15. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V upravnem postopku, ki sicer teče po posebnem predpisu, sodelujeta dve stranki, ki sta vložili istovrstni zahtevek a imata v postopku nasprotujoč si interes. Zato je upravna enota (UE) razpisala narok za ustno obravnavo, na kateri je ena od strank uveljavljala predkupno pravico kot lastnik zemljišča, ki je najbližje zemljišču, ki se prodaja. A ta stranka še ni lastnik tega zemljišča, saj je zemljišče predmet zapuščinskega postopka, ki še ni zaključen (ta stranka pa ni edini dedič). Ostala zemljišča te stranke so od prodajanega zemljišča bolj oddaljena kot zemljišča druge stranke, zaradi česar je UE na zapisnik ugotovila, da je potrebno dati prednost drugi stranki. Ne glede na navedeno je UE po ustni obravnavi na zapuščinsko sodišče posredovala poizvedbo o dedičih in poteku zapuščinskega postopka.
Glede na navedeno prosim za odgovor na vprašanja: (i) ali je takšno ravnanje UE skladno s predpisi (predvsem zaradi nespoštovanja zapisnika obravnave); (ii) ali ni edino merodajno le stanje v Zemljiški knjigi na dan ustne obravnave; (iii) v kolikšnem roku (in kdaj začne teči) mora UE odločiti o zadevi;  (iv) kaj če UE v tem roku ne odloči; (v) kaj dosežemo s pritožbo po 222. členu ZUP; (vi) ali lahko prodajalec v takšnem primeru prekliče postopek prodaje in ga začne na novo; (vii) ali in kako lahko prodajalec uveljavlja prikrajšanje zaradi nezmožnosti pravočasne prodaje in posledične izgube sredstev (saj so v času od objave ponudbe do danes vrednosti nepremičnin zrastle, s tem pa je prodajalec ob sredstva za reinvestiranje; če namreč stranka (zgoraj navedena kot prva) ne bi podala vloge, ne bi bilo niti obravnave in bi lahko bila prodaja sklenjena že 2. 11. 2023, ko je iztekel rok za sprejem ponudbe); (viii) ali ni neracionalno čakati na odločitev zapuščinskega če ne celo pravndnega sodišča? 
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. Glede ugotavljanja in dokazovanja dejanskega stanja je to vsekakor '''načelo materialne resnice''' ([[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo; z vidika procesnega vodstva pa načelo zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev, še več, v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju - stvarnosti. Načelo materialne resnice zahteva tudi, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana. Ugotovitveni postopek pa mora zaobjeti '''vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo''', ne glede na to, komu so ta dejstva in okoliščine v korist ali škodo (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 84).
Skladno z zapisnim se mora uradna oseba v upravnem postopku truditi, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bo odločila v postopku. V ta namen uradna oseba med postopkom '''ves čas''' ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, '''tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena'''; '''hkrati pa sme po uradni dolžnosti odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve''' (prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]]). Pri tem je uradna oseba tista, ki določa potek ugotovitvenega postopka glede na okoliščine posameznega primera; določa zlasti, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka ([[Zak:ZUP#145. .C4.8Dlen{{!}}145. člen ZUP]]). Upoštevaje načelo zaslišanja stranke pa je organ dolžan upoštevati še določbo [[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]] ter stranki omogočiti aktivno sodelovanje v postopku, to še toliko bolj, ker je v postopku udeležena stranka z nasprotujočim se interesom.
Glede na opis v zgornjem vprašanju je uradna oseba povsem pravilno razpisala narok za ustno obravnavo, saj [[Zak:ZUP#154. .C4.8Dlen{{!}}154. člen ZUP]] določa ustno obravnavo kot obligatorno v primeru strank z nasprotujočim se interesom. '''Ustna obravnava je namreč po eni strani namenjena skoncentriranemu zbiranju in tehtanju za odločitev potrebnih dejstev zaradi razjasnitve stvari, hkrati pa strankam omogoči podajanje izjav in predlogov ter izpodbijanje izjav nasprotne stranke''' – torej izvrševanje procesnih pravic strank (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Razlika_med_ustno_obravnavo_in_zasli%C5%A1anjem_ter_sankcije_v_primeru_neupravi%C4%8Dene_odsotnosti primer]).
Kljub izvedeni ustni obravnavi pa lahko uradna oseba oceni, da dejansko stanje še ni ugotovljeno z gotovostjo in se tako odloči za nadaljnje zbiranje dokazov. Pri tem tretji odstavek [[Zak:ZUP#163. .C4.8Dlen{{!}}163. člena ZUP]] izrecno določa, da '''pri izvedbi pisnih dokazov, ki se predložijo po že izvedeni ustni obravnavi''', ni treba znova razpisati ustne obravnave, pač pa je treba dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Takšno ravnanje uradne osebe torej ni nepravilno; prej skladno z namenom posebnega ugotovitvenega postopka.
Kot dokaz se v upravnem postopku lahko največkrat uporabljajo listine; pri teh pa imajo poseben pomen t.i. potrdila. ZUP sicer obravnava potrdila, ki jih izdajajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih potrdil. Bistvo teh listin (in s tem njihova dokazna vrednot) pa je v tem, da v kolikor organ skladno z zakonom vodi uradno evidenco in izda potrdilo iz take evidence, ki je skladno s podatki iz te evidence, ima tako potrdilo naravo '''javne listine''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]]). Čeprav '''izpisa iz Zemljiške knjige''' ne izdaja upravni organ, pa je tak izpis že na podlagi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3603&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1], Ur. l. RS, št. 58/03 s sprem.), ki v 8. členu ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, '''šteti za resničen in pravilen''' (glej še sodbo [https://sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dbe%20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=changeDate&direction=asc&rowsPerPage=20&page=4401&id=2015081111462896 UPRS II U 389/2020-44 z dne 16. 5. 2022]).
A ker mora uradna oseba paziti, da je izdana odločba '''izkaz tako pravnega kot dejanskega stanja, ki obstajajo na dan izdaje odločbe '''(skladno z načelom zakonitosti – [[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člena ZUP]] – se formalna in materialna zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe), mora ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da lastnik zemljišča, vpisan v Zemljiško knjigo, ne obstaja več (je pokojen). Upoštevaje [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO317&d-49682-p=1&d-49682-o=2&d-49681-o=2&d-49682-s=1&d-49681-p=1&d-49681-s=2 Zakon o dedovanju (ZD]; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen). Tako se šteje tudi, da '''so dediči postali lastniki zemljišča že v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo ali ne'''. Namreč, tudi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3242&d-16544-s=2&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Stvarnopravni zakonik (SPZ]; Ur. l. RS, št. 87/02 s sprem.), ki med drugim ureja način pridobitve in prenosa Stvarnih pravic (kamor je šteti tudi lastninsko), v 41. členu ponovi, da se lastninsko pravico z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti (ne glede na to, ali gre za premičnino ali nepremičnino). Le za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena ZZK-1).
Vendar v primeru, ki ga opisujete, prva stranka postopka ni edini dedič po pokojniku. Tako se v tem trenutku pravzaprav ne ve, ali bo prav ona podedovala navedeno zemljišče ali ne. Skladno s tem je mogoče takšno vprašanje opredeliti kot t.i. '''predhodno vprašanje'''. To je pravno vprašanje, na katerega naleti organ v postopku in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, spada pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]). Pri reševanju takega vprašanja pa ima organ dve možnosti: (a) ob pogojih iz ZUP ga obravnava in reši sam, ali pa (b) prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ, o čemer izda sklep. V prvem primeru ima rešitev tega vprašanja učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V drugem primeru pa organ s sklepom, s katerim naloži stranki, da pred pristojnim organ prične ustrezen postopke za rešitev prehodnega vprašanja (če ne gre za postopek, ki se lahko prične tudi po uradni dolžnosti), tudi '''prekine postopek''' (5. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#153. .C4.8Dlen{{!}}153. člena ZUP]]). Posledica izdaje takega sklepa pa je, da '''prenehajo teči vsi roki''' (tretji odstavek istega člena). Tako preneha teči tudi instrukcijski rok za izdajo odločbe, ki je v primerih upravne odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči dva meseca od prejema popolne vloge (prvi odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]]) oziroma v konkretnem postopku od izteka roka za vložitev vloge (prvi odstavek 22. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ]; Ur. l. RS, št. 59/96 s sprem.)). Skladno s tem v času, ko je postopek prekinjen in roki ne tečejo (tretji odstavek istega člena), '''do zamude niti ne more priti'''. Tako bi bila tudi morebitna pritožba zaradi molka organa (četrti odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]]) neutemeljena (glede molka organa in pritožbe na molk organa glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ravnanje_stranke_v_primeru_molka_organa_prve_in_druge_stopnje primer]).
Če pa UE ni izdala sklepa o prekinitvi postopka, pa je šteti, da to predhodno vprašanje rešuje sama ([[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. člen ZUP]]). V tem primeru bo sama odločila, ali bo prvo stranko štela kot pravnega naslednika in s tem novega lastnika konkretnega zemljišča po pokojniku ali ne. Ne glede na to, kako se bo odločila, se lahko zgodi, da bo sodišče v postopku dedovanja odločilo drugače. V takšnem primeru bo UE po uradni dolžnosti ali na predlog katerekoli stranke postopka obnovila postopek iz razloga po 4. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] in z novo odločbo odloči drugače. Če torej UE sama rešuje predhodno vprašanje, pa je vsekakor vezana na dvomesečni rok za odločitev. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka postopa po [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. členu ZUP]], po katerem ima neposredno pravico do '''pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa''' (kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen z negativno odločbo). V takem primeru se lahko stranka, ki je vložila zahtevo, pritoži takoj po preteku rokov. Takšna pritožba, ki se jo vloži neposredno pri drugostopenjskem organu ima za posledico (če ne drugega vsaj to), da drugostopenjski organ določi prvostopenjskemu organu rok, v katerem mora odločiti o zadevi ([[Zak:ZUP#255. .C4.8Dlen{{!}}255. člen ZUP]]).
Prodajalec, ki objavi ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča ali gozda, svoje ponudbe ne more preklicati, če je ponudbo v roku sprejel vsaj en predkupni upravičenec. V takšnem primeru je prodajalec na svojo ponudbo vezan (25. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1263&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Obligacijskega zakonika, OZ]; Ur. l. RS, št. 83/01 s sprem.; glej še načelno pravno mnenje [http://www.sodnapraksa.si/?art-41040 Vrhovnega sodišča št. VS040825] z dne 6. 4. 2012). Če pa ponudbo sprejme oseba, ki nima predkupne pravice, pa prodajalec z njim ni dolžan skleniti pravnega posla, saj se njegova objava po nameri prodaje kmetijskega zemljišča ali gozda ne šteje kot ponudba temveč kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ). Prodajalec lahko postopek za ponovno prodajo prične v primeru, če po objavi ponudbe nihče ni sprejel ponudbe, sicer pa šele ko UE zaključi postopek za odobritev pravnega posla (pri čemer nobeni od strank pravni posel ni bil odobren).
Glede na zakonsko regulacijo prodaje kmetijskih zemljišč (ki predvideva postopek z objavo ponudbe, sprejemom ponudbe, vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla ter tek posebnega ugotovitvenega postopa), je v vsakem, še tako jasnem in enostavnem primeru pričakovati, da bo postopek od objave ponudbe do izdaje odločbe tekel vsaj tri mesece in pol (v primeru prekinitve upravnega postopka pa še bistveno dlje). Ob tem se posebej poudarja, da upravni postopek prične teči šele z vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla in ne prej. Pri tem stranke tega postopka ne morejo zatrjevati, da je zaradi sprejema ponudbe drugih strank in njihovih vloge za odobritev pravnega posla prišlo do prikrajšanja ostalih strank tega postopka. '''Po Ustavi RS imajo vse osebe pravico do zasebne lastnine ter s tem tudi pravico do njene pridobitve.''' Odločitev o tem, ali bo organ prekinil postopek zaradi predhodnega vprašanje in počakal na odločitev sodišča (čeprav gre ravno v dednopravnih sporih običajno za najdalj trajajoče spore) ali pa bo v okviru svojega postopka sam odločil o predhodnem vprašanju, je prepuščena organu samemu. Klub temu je smiselno, da organ pri odločitvi za eno ali drugo možnost reševanja predhodnega vprašanja upošteva okoliščine konkretnega primera. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Katera dejstva se (ne) ugotavlja/dokazuje?]]
[[Category:Predhodno vprašanje in prekinitev postopka]]

Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa

2024-04-15T05:50:11Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V upravnem postopku, ki sicer teče po posebnem predpisu, sodelujeta dve stranki, ki sta vložili istovrstni zahtevek a imata v postopku nasprotujoč si interes. Zato je upravna enota (UE) razpisala narok za ustno obravnavo, na kateri je ena od strank uveljavljala predkupno pravico kot lastnik zemljišča, ki je najbližje zemljišču, ki se prodaja. A ta stranka še ni lastnik tega zemljišča, saj je zemljišče predmet zapuščinskega postopka, ki še ni zaključen (ta stranka pa ni edini dedič). Ostala zemljišča te stranke so od prodajanega zemljišča bolj oddaljena kot zemljišča druge stranke, zaradi česar je UE na zapisnik ugotovila, da je potrebno dati prednost drugi stranki. Ne glede na navedeno je UE po ustni obravnavi na zapuščinsko sodišče posredovala poizvedbo o dedičih in poteku zapuščinskega postopka.
Glede na navedeno prosim za odgovor na vprašanja: (i) ali je takšno ravnanje UE skladno s predpisi (predvsem zaradi nespoštovanja zapisnika obravnave); (ii) ali ni edino merodajno le stanje v Zemljiški knjigi na dan ustne obravnave; (iii) v kolikšnem roku (in kdaj začne teči) mora UE odločiti o zadevi;  (iv) kaj če UE v tem roku ne odloči; (v) kaj dosežemo s pritožbo po 222. členu ZUP; (vi) ali lahko prodajalec v takšnem primeru prekliče postopek prodaje in ga začne na novo; (vii) ali in kako lahko prodajalec uveljavlja prikrajšanje zaradi nezmožnosti pravočasne prodaje in posledične izgube sredstev (saj so v času od objave ponudbe do danes vrednosti nepremičnin zrastle, s tem pa je prodajalec ob sredstva za reinvestiranje; če namreč stranka (zgoraj navedena kot prva) ne bi podala vloge, ne bi bilo niti obravnave in bi lahko bila prodaja sklenjena že 2. 11. 2023, ko je iztekel rok za sprejem ponudbe); (viii) ali ni neracionalno čakati na odločitev zapuščinskega če ne celo pravndnega sodišča? 
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. Glede ugotavljanja in dokazovanja dejanskega stanja je to vsekakor '''načelo materialne resnice''' ([[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo; z vidika procesnega vodstva pa načelo zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev, še več, v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju - stvarnosti. Načelo materialne resnice zahteva tudi, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana. Ugotovitveni postopek pa mora zaobjeti '''vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo''', ne glede na to, komu so ta dejstva in okoliščine v korist ali škodo (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 84).
Skladno z zapisnim se mora uradna oseba v upravnem postopku truditi, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bo odločila v postopku. V ta namen uradna oseba med postopkom '''ves čas''' ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, '''tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena'''; '''hkrati pa sme po uradni dolžnosti odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve''' (prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]]). Pri tem je uradna oseba tista, ki določa potek ugotovitvenega postopka glede na okoliščine posameznega primera; določa zlasti, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka ([[Zak:ZUP#145. .C4.8Dlen{{!}}145. člen ZUP]]). Upoštevaje načelo zaslišanja stranke pa je organ dolžan upoštevati še določbo [[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]] ter stranki omogočiti aktivno sodelovanje v postopku, to še toliko bolj, ker je v postopku udeležena stranka z nasprotujočim se interesom.
Glede na opis v zgornjem vprašanju je uradna oseba povsem pravilno razpisala narok za ustno obravnavo, saj [[Zak:ZUP#154. .C4.8Dlen{{!}}154. člen ZUP]] določa ustno obravnavo kot obligatorno v primeru strank z nasprotujočim se interesom. '''Ustna obravnava je namreč po eni strani namenjena skoncentriranemu zbiranju in tehtanju za odločitev potrebnih dejstev zaradi razjasnitve stvari, hkrati pa strankam omogoči podajanje izjav in predlogov ter izpodbijanje izjav nasprotne stranke''' – torej izvrševanje procesnih pravic strank (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Razlika_med_ustno_obravnavo_in_zasli%C5%A1anjem_ter_sankcije_v_primeru_neupravi%C4%8Dene_odsotnosti primer]).
Kljub izvedeni ustni obravnavi pa lahko uradna oseba oceni, da dejansko stanje še ni ugotovljeno z gotovostjo in se tako odloči za nadaljnje zbiranje dokazov. Pri tem tretji odstavek [[Zak:ZUP#163. .C4.8Dlen{{!}}163. člena ZUP]] izrecno določa, da '''pri izvedbi pisnih dokazov, ki se predložijo po že izvedeni ustni obravnavi''', ni treba znova razpisati ustne obravnave, pač pa je treba dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Takšno ravnanje uradne osebe torej ni nepravilno; prej skladno z namenom posebnega ugotovitvenega postopka.
Kot dokaz se v upravnem postopku lahko največkrat uporabljajo listine; pri teh pa imajo poseben pomen t.i. potrdila. ZUP sicer obravnava potrdila, ki jih izdajajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih potrdil. Bistvo teh listin (in s tem njihova dokazna vrednot) pa je v tem, da v kolikor organ skladno z zakonom vodi uradno evidenco in izda potrdilo iz take evidence, ki je skladno s podatki iz te evidence, ima tako potrdilo naravo '''javne listine''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]]). Čeprav '''izpisa iz Zemljiške knjige''' ne izdaja upravni organ, pa je tak izpis že na podlagi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3603&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1], Ur. l. RS, št. 58/03 s sprem.), ki v 8. členu ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, '''šteti za resničen in pravilen''' (glej še sodbo [https://sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dbe%20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=changeDate&direction=asc&rowsPerPage=20&page=4401&id=2015081111462896 UPRS II U 389/2020-44 z dne 16. 5. 2022]).
A ker mora uradna oseba paziti, da je izdana odločba '''izkaz tako pravnega kot dejanskega stanja, ki obstajajo na dan izdaje odločbe '''(skladno z načelom zakonitosti – [[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člena ZUP]] – se formalna in materialna zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe), mora ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da lastnik zemljišča, vpisan v Zemljiško knjigo, ne obstaja več (je pokojen). Upoštevaje [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO317&d-49682-p=1&d-49682-o=2&d-49681-o=2&d-49682-s=1&d-49681-p=1&d-49681-s=2 Zakon o dedovanju (ZD]; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen). Tako se šteje tudi, da '''so dediči postali lastniki zemljišča že v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo ali ne'''. Namreč, tudi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3242&d-16544-s=2&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Stvarnopravni zakonik (SPZ]; Ur. l. RS, št. 87/02 s sprem.), ki med drugim ureja način pridobitve in prenosa Stvarnih pravic (kamor je šteti tudi lastninsko), v 41. členu ponovi, da se lastninsko pravico z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti (ne glede na to, ali gre za premičnino ali nepremičnino). Le za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena ZZK-1).
Vendar v primeru, ki ga opisujete, prva stranka postopka ni edini dedič po pokojniku. Tako se v tem trenutku pravzaprav ne ve, ali bo prav ona podedovala navedeno zemljišče ali ne. Skladno s tem je mogoče takšno vprašanje opredeliti kot t.i. '''predhodno vprašanje'''. To je pravno vprašanje, na katerega naleti organ v postopku in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, spada pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]). Pri reševanju takega vprašanja pa ima organ dve možnosti: (a) ob pogojih iz ZUP ga obravnava in reši sam, ali pa (b) prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ, o čemer izda sklep. V prvem primeru ima rešitev tega vprašanja učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V drugem primeru pa organ s sklepom, s katerim naloži stranki, da pred pristojnim organ prične ustrezen postopke za rešitev prehodnega vprašanja (če ne gre za postopek, ki se lahko prične tudi po uradni dolžnosti), tudi '''prekine postopek''' (5. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#153. .C4.8Dlen{{!}}153. člena ZUP]]). Posledica izdaje takega sklepa pa je, da '''prenehajo teči vsi roki''' (tretji odstavek istega člena). Tako preneha teči tudi instrukcijski rok za izdajo odločbe, ki je v primerih upravne odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči dva meseca od prejema popolne vloge (prvi odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]]) oziroma v konkretnem postopku od izteka roka za vložitev vloge (prvi odstavek 22. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ]; Ur. l. RS, št. 59/96 s sprem.)). Skladno s tem v času, ko je postopek prekinjen in roki ne tečejo (tretji odstavek istega člena), '''do zamude niti ne more priti'''. Tako bi bila tudi morebitna pritožba zaradi molka organa (četrti odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]]) neutemeljena (glede molka organa in pritožbe na molk organa glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ravnanje_stranke_v_primeru_molka_organa_prve_in_druge_stopnje primer]).
Če pa UE ni izdala sklepa o prekinitvi postopka, pa je šteti, da to predhodno vprašanje rešuje sama ([[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. člen ZUP]]). V tem primeru bo sama odločila, ali bo prvo stranko štela kot pravnega naslednika in s tem novega lastnika konkretnega zemljišča po pokojniku ali ne. Ne glede na to, kako se bo odločila, se lahko zgodi, da bo sodišče v postopku dedovanja odločilo drugače. V takšnem primeru bo UE po uradni dolžnosti ali na predlog katerekoli stranke postopka obnovila postopek iz razloga po 4. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] in z novo odločbo odloči drugače. Če torej UE sama rešuje predhodno vprašanje, pa je vsekakor vezana na dvomesečni rok za odločitev. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka postopa po [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. členu ZUP]], po katerem ima neposredno pravico do '''pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa''' (kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen z negativno odločbo). V takem primeru se lahko stranka, ki je vložila zahtevo, pritoži takoj po preteku rokov. Takšna pritožba, ki se jo vloži neposredno pri drugostopenjskem organu ima za posledico (če ne drugega vsaj to), da drugostopenjski organ določi prvostopenjskemu organu rok, v katerem mora odločiti o zadevi ([[Zak:ZUP#255. .C4.8Dlen{{!}}255. člen ZUP]]).
Prodajalec, ki objavi ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča ali gozda, svoje ponudbe ne more preklicati, če je ponudbo v roku sprejel vsaj en predkupni upravičenec. V takšnem primeru je prodajalec na svojo ponudbo vezan (25. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1263&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Obligacijskega zakonika, OZ]; Ur. l. RS, št. 83/01 s sprem.; glej še načelno pravno mnenje [http://www.sodnapraksa.si/?art-41040 Vrhovnega sodišča št. VS040825] z dne 6. 4. 2012). Če pa ponudbo sprejme oseba, ki nima predkupne pravice, pa prodajalec z njim ni dolžan skleniti pravnega posla, saj se njegova objava po nameri prodaje kmetijskega zemljišča ali gozda ne šteje kot ponudba temveč kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ). Prodajalec lahko postopek za ponovno prodajo prične v primeru, če po objavi ponudbe nihče ni sprejel ponudbe, sicer pa šele ko UE zaključi postopek za odobritev pravnega posla (pri čemer nobeni od strank pravni posel ni bil odobren).
Glede na zakonsko regulacijo prodaje kmetijskih zemljišč (ki predvideva postopek z objavo ponudbe, sprejemom ponudbe, vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla ter tek posebnega ugotovitvenega postopa), je v vsakem, še tako jasnem in enostavnem primeru pričakovati, da bo postopek od objave ponudbe do izdaje odločbe tekel vsaj tri mesece in pol (v primeru prekinitve upravnega postopka pa še bistveno dlje). Ob tem se posebej poudarja, da upravni postopek prične teči šele z vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla in ne prej. Pri tem stranke tega postopka ne morejo zatrjevati, da je zaradi sprejema ponudbe drugih strank in njihovih vloge za odobritev pravnega posla prišlo do prikrajšanja ostalih strank tega postopka. '''Po Ustavi RS imajo vse osebe pravico do zasebne lastnine ter s tem tudi pravico do njene pridobitve.''' Odločitev o tem, ali bo organ prekinil postopek zaradi predhodnega vprašanje in počakal na odločitev sodišča (čeprav gre ravno v dednopravnih sporih običajno za najdalj trajajoče spore) ali pa bo v okviru svojega postopka sam odločil o predhodnem vprašanju, je prepuščena organu samemu. Klub temu je smiselno, da organ pri odločitvi za eno ali drugo možnost reševanja predhodnega vprašanja upošteva okoliščine konkretnega primera. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Katera dejstva se (ne) ugotavlja/dokazuje?]]
[[Category:Predhodno vprašanje in prekinitev postopka]]

Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa

2024-04-15T05:43:54Z

ZS1974:

Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa

2024-04-15T05:39:16Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V upravnem postopku, ki sicer teče po posebnem predpisu, sodelujeta dve stranki, ki sta vložili istovrstni zahtevek a imata v postopku nasprotujoč si interes. Zato je upravna enota (UE) razpisala narok za ustno obravnavo, na kateri je ena od strank uveljavljala predkupno pravico kot lastnik zemljišča, ki je najbližje zemljišču, ki se prodaja. A ta stranka še ni lastnik tega zemljišča, saj je zemljišče predmet zapuščinskega postopka, ki še ni zaključen (ta stranka pa ni edini dedič). Ostala zemljišča te stranke so od prodajanega zemljišča bolj oddaljena kot zemljišča druge stranke, zaradi česar je UE na zapisnik ugotovila, da je potrebno dati prednost drugi stranki. Ne glede na navedeno je UE po ustni obravnavi na zapuščinsko sodišče posredovala poizvedbo o dedičih in poteku zapuščinskega postopka.
Glede na navedeno prosim za odgovor na vprašanja: (i) ali je takšno ravnanje UE skladno s predpisi (predvsem zaradi nespoštovanja zapisnika obravnave); (ii) ali ni edino merodajno le stanje v Zemljiški knjigi na dan ustne obravnave; (iii) v kolikšnem roku (in kdaj začne teči) mora UE odločiti o zadevi;  (iv) kaj če UE v tem roku ne odloči; (v) kaj dosežemo s pritožbo po 222. členu ZUP; (vi) ali lahko prodajalec v takšnem primeru prekliče postopek prodaje in ga začne na novo; (vii) ali in kako lahko prodajalec uveljavlja prikrajšanje zaradi nezmožnosti pravočasne prodaje in posledične izgube sredstev (saj so v času od objave ponudbe do danes vrednosti nepremičnin zrastle, s tem pa je prodajalec ob sredstva za reinvestiranje; če namreč stranka (zgoraj navedena kot prva) ne bi podala vloge, ne bi bilo niti obravnave in bi lahko bila prodaja sklenjena že 2. 11. 2023, ko je iztekel rok za sprejem ponudbe); (viii) ali ni neracionalno čakati na odločitev zapuščinskega če ne celo pravndnega sodišča? 
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. Glede ugotavljanja in dokazovanja dejanskega stanja je to vsekakor '''načelo materialne resnice''' ([[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo; z vidika procesnega vodstva pa načelo zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev, še več, v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju - stvarnosti. Načelo materialne resnice zahteva tudi, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana. Ugotovitveni postopek pa mora zaobjeti '''vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo''', ne glede na to, komu so ta dejstva in okoliščine v korist ali škodo (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 84).
Skladno z zapisnim se mora uradna oseba v upravnem postopku truditi, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bo odločila v postopku. V ta namen uradna oseba med postopkom '''ves čas''' ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, '''tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena'''; '''hkrati pa sme po uradni dolžnosti odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve''' (prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]]). Pri tem je uradna oseba tista, ki določa potek ugotovitvenega postopka glede na okoliščine posameznega primera; določa zlasti, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka ([[Zak:ZUP#145. .C4.8Dlen{{!}}145. člen ZUP]]). Upoštevaje načelo zaslišanja stranke pa je organ dolžan upoštevati še določbo [[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]] ter stranki omogočiti aktivno sodelovanje v postopku, to še toliko bolj, ker je v postopku udeležena stranka z nasprotujočim se interesom.
Glede na opis v zgornjem vprašanju je uradna oseba povsem pravilno razpisala narok za ustno obravnavo, saj [[Zak:ZUP#154. .C4.8Dlen{{!}}154. člen ZUP]] določa ustno obravnavo kot obligatorno v primeru strank z nasprotujočim se interesom. '''Ustna obravnava je namreč po eni strani namenjena skoncentriranemu zbiranju in tehtanju za odločitev potrebnih dejstev zaradi razjasnitve stvari, hkrati pa strankam omogoči podajanje izjav in predlogov ter izpodbijanje izjav nasprotne stranke''' – torej izvrševanje procesnih pravic strank (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Razlika_med_ustno_obravnavo_in_zasli%C5%A1anjem_ter_sankcije_v_primeru_neupravi%C4%8Dene_odsotnosti primer]).
Kljub izvedeni ustni obravnavi pa lahko uradna oseba oceni, da dejansko stanje še ni ugotovljeno z gotovostjo in se tako odloči za nadaljnje zbiranje dokazov. Pri tem tretji odstavek [[Zak:ZUP#163. .C4.8Dlen{{!}}163. člena ZUP]] izrecno določa, da '''pri izvedbi pisnih dokazov, ki se predložijo po že izvedeni ustni obravnavi''', ni treba znova razpisati ustne obravnave, pač pa je treba dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Takšno ravnanje uradne osebe torej ni nepravilno; prej skladno z namenom posebnega ugotovitvenega postopka.
Kot dokaz se v upravnem postopku lahko največkrat uporabljajo listine; pri teh pa imajo poseben pomen t.i. potrdila. ZUP sicer obravnava potrdila, ki jih izdajajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih potrdil. Bistvo teh listin (in s tem njihova dokazna vrednot) pa je v tem, da v kolikor organ skladno z zakonom vodi uradno evidenco in izda potrdilo iz take evidence, ki je skladno s podatki iz te evidence, ima tako potrdilo naravo '''javne listine''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]]). Čeprav '''izpisa iz Zemljiške knjige''' ne izdaja upravni organ, pa je tak izpis že na podlagi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3603&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1], Ur. l. RS, št. 58/03 s sprem.), ki v 8. členu ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, '''šteti za resničen in pravilen''' (glej še sodbo [https://sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dbe%20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=changeDate&direction=asc&rowsPerPage=20&page=4401&id=2015081111462896 UPRS II U 389/2020-44 z dne 16. 5. 2022]).
A ker mora uradna oseba paziti, da je izdana odločba '''izkaz tako pravnega kot dejanskega stanja, ki obstajajo na dan izdaje odločbe '''(skladno z načelom zakonitosti – [[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člena ZUP]] – se formalna in materialna zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe), mora ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da lastnik zemljišča, vpisan v Zemljiško knjigo, ne obstaja več (je pokojen). Upoštevaje [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO317&d-49682-p=1&d-49682-o=2&d-49681-o=2&d-49682-s=1&d-49681-p=1&d-49681-s=2 Zakon o dedovanju (ZD]; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen). Tako se šteje tudi, da '''so dediči postali lastniki zemljišča že v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo ali ne'''. Namreč, tudi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3242&d-16544-s=2&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Stvarnopravni zakonik (SPZ]; Ur. l. RS, št. 87/02 s sprem.), ki med drugim ureja način pridobitve in prenosa Stvarnih pravic (kamor je šteti tudi lastninsko), v 41. členu ponovi, da se lastninsko pravico z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti (ne glede na to, ali gre za premičnino ali nepremičnino). Le za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena ZZK-1).
Vendar v primeru, ki ga opisujete, prva stranka postopka ni edini dedič po pokojniku. Tako se v tem trenutku pravzaprav ne ve, ali bo prav ona podedovala navedeno zemljišče ali ne. Skladno s tem je mogoče takšno vprašanje opredeliti kot t.i. '''predhodno vprašanje'''. To je pravno vprašanje, na katerega naleti organ v postopku in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, spada pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]). Pri reševanju takega vprašanja pa ima organ dve možnosti: (a) ob pogojih iz ZUP ga obravnava in reši sam, ali pa (b) prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ, o čemer izda sklep. V prvem primeru ima rešitev tega vprašanja učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V drugem primeru pa organ s sklepom, s katerim naloži stranki, da pred pristojnim organ prične ustrezen postopke za rešitev prehodnega vprašanja (če ne gre za postopek, ki se lahko prične tudi po uradni dolžnosti), tudi '''prekine postopek''' (5. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#153. .C4.8Dlen{{!}}153. člena ZUP]]). Posledica izdaje takega sklepa pa je, da '''prenehajo teči vsi roki''' (tretji odstavek istega člena). Tako preneha teči tudi instrukcijski rok za izdajo odločbe, ki je v primerih upravne odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči dva meseca od prejema popolne vloge (prvi odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]]) oziroma v konkretnem postopku od izteka roka za vložitev vloge (prvi odstavek 22. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ]; Ur. l. RS, št. 59/96 s sprem.)). Skladno s tem v času, ko je postopek prekinjen in roki ne tečejo (tretji odstavek istega člena), '''do zamude niti ne more priti'''. Tako bi bila tudi morebitna pritožba zaradi molka organa (četrti odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]]) neutemeljena (glede molka organa in pritožbe na molk organa glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ravnanje_stranke_v_primeru_molka_organa_prve_in_druge_stopnje primer]).
Če pa UE ni izdala sklepa o prekinitvi postopka, pa je šteti, da to predhodno vprašanje rešuje sama ([[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. člen ZUP]]). V tem primeru bo sama odločila, ali bo prvo stranko štela kot pravnega naslednika in s tem novega lastnika konkretnega zemljišča po pokojniku ali ne. Ne glede na to, kako se bo odločila, se lahko zgodi, da bo sodišče v postopku dedovanja odločilo drugače. V takšnem primeru bo UE po uradni dolžnosti ali na predlog katerekoli stranke postopka obnovila postopek iz razloga po 4. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] in z novo odločbo odloči drugače. Če torej UE sama rešuje predhodno vprašanje, pa je vsekakor vezana na dvomesečni rok za odločitev. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka postopa po [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. členu ZUP]], po katerem ima neposredno pravico do '''pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa''' (kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen z negativno odločbo). V takem primeru se lahko stranka, ki je vložila zahtevo, pritoži takoj po preteku rokov. Takšna pritožba, ki se jo vloži neposredno pri drugostopenjskem organu ima za posledico (če ne drugega vsaj to), da drugostopenjski organ določi prvostopenjskemu organu rok, v katerem mora odločiti o zadevi ([[Zak:ZUP#255. .C4.8Dlen{{!}}255. člen ZUP]]).
Prodajalec, ki objavi ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča ali gozda, svoje ponudbe ne more preklicati, če je ponudbo v roku sprejel vsaj en predkupni upravičenec. V takšnem primeru je prodajalec na svojo ponudbo vezan (25. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1263&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Obligacijskega zakonika, OZ]; Ur. l. RS, št. 83/01 s sprem.; glej še načelno pravno mnenje [SOPM Vrhovnega sodišča št. VS040825] z dne 6. 4. 2012). Če pa ponudbo sprejme oseba, ki nima predkupne pravice, pa prodajalec z njim ni dolžan skleniti pravnega posla, saj se njegova objava po nameri prodaje kmetijskega zemljišča ali gozda ne šteje kot ponudba temveč kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ). Prodajalec lahko postopek za ponovno prodajo prične v primeru, če po objavi ponudbe nihče ni sprejel ponudbe, sicer pa šele ko UE zaključi postopek za odobritev pravnega posla (pri čemer nobeni od strank pravni posel ni bil odobren).
Glede na zakonsko regulacijo prodaje kmetijskih zemljišč (ki predvideva postopek z objavo ponudbe, sprejemom ponudbe, vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla ter tek posebnega ugotovitvenega postopa), je v vsakem, še tako jasnem in enostavnem primeru pričakovati, da bo postopek od objave ponudbe do izdaje odločbe tekel vsaj tri mesece in pol (v primeru prekinitve upravnega postopka pa še bistveno dlje). Ob tem se posebej poudarja, da upravni postopek prične teči šele z vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla in ne prej. Pri tem stranke tega postopka ne morejo zatrjevati, da je zaradi sprejema ponudbe drugih strank in njihovih vloge za odobritev pravnega posla prišlo do prikrajšanja ostalih strank tega postopka. '''Po Ustavi RS imajo vse osebe pravico do zasebne lastnine ter s tem tudi pravico do njene pridobitve.''' Odločitev o tem, ali bo organ prekinil postopek zaradi predhodnega vprašanje in počakal na odločitev sodišča (čeprav gre ravno v dednopravnih sporih običajno za najdalj trajajoče spore) ali pa bo v okviru svojega postopka sam odločil o predhodnem vprašanju, je prepuščena organu samemu. Klub temu je smiselno, da organ pri odločitvi za eno ali drugo možnost reševanja predhodnega vprašanja upošteva okoliščine konkretnega primera. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa

2024-04-15T05:34:15Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V upravnem postopku, ki sicer teče po posebnem predpisu, sodelujeta dve stranki, ki sta vložili istovrstni zahtevek a imata v postopku nasprotujoč si interes. Zato je upravna enota (UE) razpisala narok za ustno obravnavo, na kateri je ena od strank uveljavljala predkupno pravico kot lastnik zemljišča, ki je najbližje zemljišču, ki se prodaja. A ta stranka še ni lastnik tega zemljišča, saj je zemljišče predmet zapuščinskega postopka, ki še ni zaključen (ta stranka pa ni edini dedič). Ostala zemljišča te stranke so od prodajanega zemljišča bolj oddaljena kot zemljišča druge stranke, zaradi česar je UE na zapisnik ugotovila, da je potrebno dati prednost drugi stranki. Ne glede na navedeno je UE po ustni obravnavi na zapuščinsko sodišče posredovala poizvedbo o dedičih in poteku zapuščinskega postopka.
Glede na navedeno prosim za odgovor na vprašanja: (i) ali je takšno ravnanje UE skladno s predpisi (predvsem zaradi nespoštovanja zapisnika obravnave); (ii) ali ni edino merodajno le stanje v Zemljiški knjigi na dan ustne obravnave; (iii) v kolikšnem roku (in kdaj začne teči) mora UE odločiti o zadevi;  (iv) kaj če UE v tem roku ne odloči; (v) kaj dosežemo s pritožbo po 222. členu ZUP; (vi) ali lahko prodajalec v takšnem primeru prekliče postopek prodaje in ga začne na novo; (vii) ali in kako lahko prodajalec uveljavlja prikrajšanje zaradi nezmožnosti pravočasne prodaje in posledične izgube sredstev (saj so v času od objave ponudbe do danes vrednosti nepremičnin zrastle, s tem pa je prodajalec ob sredstva za reinvestiranje; če namreč stranka (zgoraj navedena kot prva) ne bi podala vloge, ne bi bilo niti obravnave in bi lahko bila prodaja sklenjena že 2. 11. 2023, ko je iztekel rok za sprejem ponudbe); (viii) ali ni neracionalno čakati na odločitev zapuščinskega če ne celo pravndnega sodišča? 
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. Glede ugotavljanja in dokazovanja dejanskega stanja je to vsekakor '''načelo materialne resnice''' ([[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo; z vidika procesnega vodstva pa  načelo zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev, še več, v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju - stvarnosti. Načelo materialne resnice zahteva tudi, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana. Ugotovitveni postopek pa mora zaobjeti '''vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo''', ne glede na to, komu so ta dejstva in okoliščine v korist ali škodo (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 84).
Skladno z zapisnim se mora uradna oseba v upravnem postopku truditi, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bo odločila v postopku. V ta namen uradna oseba med postopkom '''ves čas''' ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, '''tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena'''; '''hkrati pa sme po uradni dolžnosti odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve''' (prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]]). Pri tem je uradna oseba tista, ki določa potek ugotovitvenega postopka  glede na okoliščine posameznega primera; določa zlasti, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka ([[Zak:ZUP#145. .C4.8Dlen{{!}}145. člen ZUP]]). Upoštevaje načelo zaslišanja stranke pa je organ dolžan upoštevati še določbo [[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]] ter stranki omogočiti  aktivno sodelovanje v postopku, to še toliko bolj, ker je v postopku udeležena stranka z nasprotujočim se interesom.
Glede na opis v zgornjem vprašanju je uradna oseba povsem pravilno razpisala narok za ustno obravnavo, saj [[Zak:ZUP#154. .C4.8Dlen{{!}}154. člen ZUP]] določa ustno obravnavo kot obligatorno v primeru strank z nasprotujočim se interesom. '''Ustna obravnava je namreč po eni strani namenjena skoncentriranemu zbiranju in tehtanju za odločitev potrebnih dejstev zaradi razjasnitve stvari, hkrati pa strankam omogoči podajanje izjav in predlogov ter izpodbijanje izjav nasprotne stranke''' – torej izvrševanje procesnih pravic strank (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Razlika_med_ustno_obravnavo_in_zasli%C5%A1anjem_ter_sankcije_v_primeru_neupravi%C4%8Dene_odsotnosti primer]).
Kljub izvedeni ustni obravnavi pa lahko uradna oseba oceni, da dejansko stanje še ni ugotovljeno z gotovostjo in se tako odloči za nadaljnje zbiranje dokazov. Pri tem tretji odstavek [[Zak:ZUP#163. .C4.8Dlen{{!}}163. člena ZUP]] izrecno določa, da '''pri izvedbi pisnih dokazov, ki se predložijo po že izvedeni ustni obravnavi''', ni treba znova razpisati ustne obravnave, pač pa je treba dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Takšno ravnanje uradne osebe torej ni nepravilno; prej skladno z namenom posebnega ugotovitvenega postopka.
Kot dokaz se v upravnem postopku lahko največkrat uporabljajo listine; pri teh pa imajo poseben pomen t.i. potrdila. ZUP sicer obravnava potrdila, ki jih izdajajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih potrdil. Bistvo teh listin (in s tem njihova dokazna vrednot) pa je v tem, da v kolikor organ skladno z zakonom vodi uradno evidenco in izda potrdilo iz take evidence, ki je skladno s podatki iz te evidence, ima tako potrdilo naravo '''javne listine''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]]). Čeprav '''izpisa iz Zemljiške knjige''' ne izdaja upravni organ, pa je tak izpis že na podlagi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3603&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1], Ur. l. RS, št. 58/03 s sprem.), ki v 8. členu ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, '''šteti za resničen in pravilen''' (glej še sodbo [https://sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dbe%20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=changeDate&direction=asc&rowsPerPage=20&page=4401&id=2015081111462896 UPRS II U 389/2020-44 z dne 16. 5. 2022]).
A ker mora uradna oseba paziti, da je izdana odločba '''izkaz tako pravnega kot dejanskega stanja, ki obstajajo na dan izdaje odločbe '''(skladno z načelom zakonitosti – [[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člena ZUP]] – se  formalna in materialna zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe), mora ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da lastnik zemljišča, vpisan v Zemljiško knjigo, ne obstaja več (je pokojen). Upoštevaje [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO317&d-49682-p=1&d-49682-o=2&d-49681-o=2&d-49682-s=1&d-49681-p=1&d-49681-s=2 Zakon o dedovanju (ZD]; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen). Tako se šteje tudi, da '''so dediči postali lastniki zemljišča že v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo ali ne'''. Namreč, tudi [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3242&d-16544-s=2&d-16544-o=2&d-16544-p=1 Stvarnopravni zakonik (SPZ]; Ur. l. RS, št. 87/02 s sprem.), ki med drugim ureja način pridobitve in prenosa Stvarnih pravic (kamor je šteti tudi lastninsko), v 41. členu ponovi, da se lastninsko pravico z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti (ne glede na to, ali gre za premičnino ali nepremičnino). Le za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena ZZK-1).
Vendar v primeru, ki ga opisujete, prva stranka postopka ni edini dedič po pokojniku. Tako se v tem trenutku pravzaprav ne ve, ali bo prav ona podedovala navedeno zemljišče ali ne. Skladno s tem je mogoče takšno vprašanje opredeliti kot t.i. '''predhodno vprašanje'''. To je pravno vprašanje, na katerega naleti organ v postopku in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, spada pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]). Pri reševanju takega vprašanja pa ima organ dve možnosti: (a) ob pogojih iz ZUP ga obravnava in reši sam, ali pa (b) prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ, o čemer izda sklep. V prvem primeru ima rešitev tega vprašanja učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V drugem primeru pa organ s sklepom, s katerim naloži stranki, da pred pristojnim organ prične ustrezen postopke za rešitev prehodnega vprašanja (če ne gre za postopek, ki se lahko prične tudi po uradni dolžnosti), tudi '''prekine postopek''' (5. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#153. .C4.8Dlen{{!}}153. člena ZUP]]). Posledica izdaje takega sklepa pa je, da '''prenehajo teči vsi roki''' (tretji odstavek istega člena). Tako preneha teči tudi instrukcijski rok za izdajo odločbe, ki je v primerih upravne odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči dva meseca od prejema popolne vloge (prvi odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]])  oziroma v konkretnem postopku od izteka roka za vložitev vloge (prvi odstavek 22. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO541&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ]; Ur. l. RS, št. 59/96 s sprem.)). Skladno s tem v času, ko je postopek prekinjen in roki ne tečejo (tretji odstavek istega člena), '''do zamude niti ne more priti'''. Tako bi bila tudi morebitna pritožba zaradi molka organa (četrti odstavek 222. člena ZUP) neutemeljena (glede molka organa in pritožbe na molk organa glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ravnanje_stranke_v_primeru_molka_organa_prve_in_druge_stopnje primer]).
Če pa UE ni izdala sklepa o prekinitvi postopka, pa je šteti, da to predhodno vprašanje rešuje sama ([[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. člen ZUP]]). V tem primeru bo sama odločila, ali bo prvo stranko štela kot pravnega naslednika in s tem novega lastnika konkretnega zemljišča po pokojniku ali ne. Ne glede na to, kako se bo odločila, se lahko zgodi, da bo sodišče v postopku dedovanja odločilo drugače. V takšnem primeru bo UE po uradni dolžnosti ali na predlog katerekoli stranke postopka obnovila postopek iz razloga po 4. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] in z novo odločbo odloči drugače. Če torej UE sama rešuje predhodno vprašanje, pa je vsekakor vezana na dvomesečni rok za odločitev. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka postopa po [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. členu ZUP]], po katerem ima neposredno pravico do '''pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa''' (kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen z negativno odločbo). V takem primeru se lahko stranka, ki je vložila zahtevo, pritoži takoj po preteku rokov. Takšna pritožba, ki se jo vloži neposredno pri drugostopenjskem organu ima za posledico (če ne drugega vsaj to), da drugostopenjski organ določi prvostopenjskemu organu rok, v katerem mora odločiti o zadevi ([[Zak:ZUP#255. .C4.8Dlen{{!}}255. člen ZUP]]).
Prodajalec, ki objavi ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča ali gozda, svoje ponudbe ne more preklicati, če je ponudbo v roku sprejel vsaj en predkupni upravičenec. V takšnem primeru je prodajalec na svojo ponudbo vezan (25. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1263&d-49683-s=1&d-49683-p=1&d-49683-o=2 Obligacijskega zakonika, OZ]; Ur. l. RS, št.  83/01 s sprem.; glej še načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča št. VS040825 z dne 6. 4. 2012). Če pa ponudbo sprejme oseba, ki nima predkupne pravice, pa prodajalec z njim ni dolžan skleniti pravnega posla, saj se njegova objava po nameri prodaje kmetijskega zemljišča ali gozda ne šteje kot ponudba temveč kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ). Prodajalec lahko postopek za ponovno prodajo prične v primeru, če po objavi ponudbe nihče ni sprejel ponudbe, sicer pa šele ko UE zaključi postopek za odobritev pravnega posla (pri čemer nobeni od strank pravni posel ni bil odobren).
Glede na zakonsko regulacijo prodaje kmetijskih zemljišč (ki predvideva postopek z objavo ponudbe, sprejemom ponudbe, vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla ter tek posebnega ugotovitvenega postopa), je v vsakem, še tako jasnem in enostavnem primeru pričakovati, da bo postopek od objave ponudbe do izdaje odločbe tekel vsaj tri mesece in pol (v primeru prekinitve upravnega postopka pa še bistveno dlje). Ob tem se posebej poudarja, da upravni postopek prične teči šele z vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla in ne prej. Pri tem stranke tega postopka ne morejo zatrjevati, da je zaradi sprejema ponudbe drugih strank in njihovih vloge za odobritev pravnega posla prišlo do prikrajšanja ostalih strank tega postopka. '''Po Ustavi RS imajo vse osebe pravico do zasebne lastnine ter s tem tudi pravico do njene pridobitve.''' Odločitev o tem, ali bo organ prekinil postopek zaradi predhodnega vprašanje in počakal na odločitev sodišča (čeprav gre ravno v dednopravnih sporih običajno za najdalj trajajoče spore) ali pa bo v okviru svojega postopka sam odločil o predhodnem vprašanju, je prepuščena organu samemu. Klub temu je smiselno, da organ pri odločitvi za eno ali drugo možnost reševanja predhodnega vprašanja upošteva okoliščine konkretnega primera. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa

2024-04-15T05:21:13Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V upravnem postopku, ki sicer teče po posebnem predpisu, sodelujeta dve stranki, ki sta vložili istovrstni zahtevek a imata v postopku nasprotujoč si interes. Zato je upravna enota (UE) razpisala narok za ustno obravnavo, na kateri je ena od strank uveljavljala predkupno pravico kot lastnik zemljišča, ki je najbližje zemljišču, ki se prodaja. A ta stranka še ni lastnik tega zemljišča, saj je zemljišče predmet zapuščinskega postopka, ki še ni zaključen (ta stranka pa ni edini dedič). Ostala zemljišča te stranke so od prodajanega zemljišča bolj oddaljena kot zemljišča druge stranke, zaradi česar je UE na zapisnik ugotovila, da je potrebno dati prednost drugi stranki. Ne glede na navedeno je UE po ustni obravnavi na zapuščinsko sodišče posredovala poizvedbo o dedičih in poteku zapuščinskega postopka.
Glede na navedeno prosim za odgovor na vprašanja: (i) ali je takšno ravnanje UE skladno s predpisi (predvsem zaradi nespoštovanja zapisnika obravnave); (ii) ali ni edino merodajno le stanje v Zemljiški knjigi na dan ustne obravnave; (iii) v kolikšnem roku (in kdaj začne teči) mora UE odločiti o zadevi;  (iv) kaj če UE v tem roku ne odloči; (v) kaj dosežemo s pritožbo po 222. členu ZUP; (vi) ali lahko prodajalec v takšnem primeru prekliče postopek prodaje in ga začne na novo; (vii) ali in kako lahko prodajalec uveljavlja prikrajšanje zaradi nezmožnosti pravočasne prodaje in posledične izgube sredstev (saj so v času od objave ponudbe do danes vrednosti nepremičnin zrastle, s tem pa je prodajalec ob sredstva za reinvestiranje; če namreč stranka (zgoraj navedena kot prva) ne bi podala vloge, ne bi bilo niti obravnave in bi lahko bila prodaja sklenjena že 2. 11. 2023, ko je iztekel rok za sprejem ponudbe); (viii) ali ni neracionalno čakati na odločitev zapuščinskega če ne celo pravndnega sodišča? 
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. Glede ugotavljanja in dokazovanja dejanskega stanja je to vsekakor '''načelo materialne resnice''' ([[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo; z vidika procesnega vodstva pa  načelo zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev, še več, v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju - stvarnosti. Načelo materialne resnice zahteva tudi, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana. Ugotovitveni postopek pa mora zaobjeti '''vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo''', ne glede na to, komu so ta dejstva in okoliščine v korist ali škodo (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 84).
Skladno z zapisnim se mora uradna oseba v upravnem postopku truditi, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bo odločila v postopku. V ta namen uradna oseba med postopkom '''ves čas''' ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, '''tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena'''; '''hkrati pa sme po uradni dolžnosti odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve''' (prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]]). Pri tem je uradna oseba tista, ki določa potek ugotovitvenega postopka  glede na okoliščine posameznega primera; določa zlasti, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka ([[Zak:ZUP#145. .C4.8Dlen{{!}}145. člen ZUP]]). Upoštevaje načelo zaslišanja stranke pa je organ dolžan upoštevati še določbo [[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]] ter stranki omogočiti  aktivno sodelovanje v postopku, to še toliko bolj, ker je v postopku udeležena stranka z nasprotujočim se interesom.
Glede na opis v zgornjem vprašanju je uradna oseba povsem pravilno razpisala narok za ustno obravnavo, saj [[Zak:ZUP#154. .C4.8Dlen{{!}}154. člen ZUP]] določa ustno obravnavo kot obligatorno v primeru strank z nasprotujočim se interesom. '''Ustna obravnava je namreč po eni strani namenjena skoncentriranemu zbiranju in tehtanju za odločitev potrebnih dejstev zaradi razjasnitve stvari, hkrati pa strankam omogoči podajanje izjav in predlogov ter izpodbijanje izjav nasprotne stranke''' – torej izvrševanje procesnih pravic strank (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Razlika_med_ustno_obravnavo_in_zasli%C5%A1anjem_ter_sankcije_v_primeru_neupravi%C4%8Dene_odsotnosti primer] ).
Kljub izvedeni ustni obravnavi pa lahko uradna oseba oceni, da dejansko stanje še ni ugotovljeno z gotovostjo in se tako odloči za nadaljnje zbiranje dokazov. Pri tem tretji odstavek [[Zak:ZUP#163. .C4.8Dlen{{!}}163. člena ZUP]] izrecno določa, da '''pri izvedbi pisnih dokazov, ki se predložijo po že izvedeni ustni obravnavi''', ni treba znova razpisati ustne obravnave, pač pa je treba dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Takšno ravnanje uradne osebe torej ni nepravilno; prej skladno z namenom posebnega ugotovitvenega postopka.
Kot dokaz se v upravnem postopku lahko največkrat uporabljajo listine; pri teh pa imajo poseben pomen t.i. potrdila. ZUP sicer obravnava potrdila, ki jih izdajajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih potrdil. Bistvo teh listin (in s tem njihova dokazna vrednot) pa je v tem, da v kolikor organ skladno z zakonom vodi uradno evidenco in izda potrdilo iz take evidence, ki je skladno s podatki iz te evidence, ima tako potrdilo naravo '''javne listine''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]]). Čeprav '''izpisa iz Zemljiške knjige''' ne izdaja upravni organ, pa je tak izpis že na podlagi Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03 s sprem.), ki v 8. členu ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, '''šteti za resničen in pravilen''' (glej še sodbo UPRS II U 389/2020-44 z dne 16. 5. 2022).
A ker mora uradna oseba paziti, da je izdana odločba '''izkaz tako pravnega kot dejanskega stanja, ki obstajajo na dan izdaje odločbe '''(skladno z načelom zakonitosti – [[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člena ZUP]] – se  formalna in materialna zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe), mora ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da lastnik zemljišča, vpisan v Zemljiško knjigo, ne obstaja več (je pokojen). Upoštevaje Zakon o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen). Tako se šteje tudi, da '''so dediči postali lastniki zemljišča že v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo ali ne'''. Namreč, tudi Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02 s sprem.), ki med drugim ureja način pridobitve in prenosa Stvarnih pravic (kamor je šteti tudi lastninsko), v 41. členu ponovi, da se lastninsko pravico z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti (ne glede na to, ali gre za premičnino ali nepremičnino). Le za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena ZZK-1).
Vendar v primeru, ki ga opisujete, prva stranka postopka ni edini dedič po pokojniku. Tako se v tem trenutku pravzaprav ne ve, ali bo prav ona podedovala navedeno zemljišče ali ne. Skladno s tem je mogoče takšno vprašanje opredeliti kot t.i. '''predhodno vprašanje'''. To je pravno vprašanje, na katerega naleti organ v postopku in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, spada pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]). Pri reševanju takega vprašanja pa ima organ dve možnosti: (a) ob pogojih iz ZUP ga obravnava in reši sam, ali pa (b) prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ, o čemer izda sklep. V prvem primeru ima rešitev tega vprašanja učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V drugem primeru pa organ s sklepom, s katerim naloži stranki, da pred pristojnim organ prične ustrezen postopke za rešitev prehodnega vprašanja (če ne gre za postopek, ki se lahko prične tudi po uradni dolžnosti), tudi '''prekine postopek''' (5. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#153. .C4.8Dlen{{!}}153. člena ZUP]]). Posledica izdaje takega sklepa pa je, da '''prenehajo teči vsi roki''' (tretji odstavek istega člena). Tako preneha teči tudi instrukcijski rok za izdajo odločbe, ki je v primerih upravne odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči dva meseca od prejema popolne vloge (prvi odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]])  oziroma v konkretnem postopku od izteka roka za vložitev vloge (prvi odstavek 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ; Ur. l. RS, št. 59/96 s sprem.)). Skladno s tem v času, ko je postopek prekinjen in roki ne tečejo (tretji odstavek istega člena), '''do zamude niti ne more priti'''. Tako bi bila tudi morebitna pritožba zaradi molka organa (četrti odstavek 222. člena ZUP) neutemeljena (glede molka organa in pritožbe na molk organa glej še:https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ravnanje_stranke_v_primeru_molka_organa_prve_in_druge_stopnje).
Če pa UE ni izdala sklepa o prekinitvi postopka, pa je šteti, da to predhodno vprašanje rešuje sama ([[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. člen ZUP]]). V tem primeru bo sama odločila, ali bo prvo stranko štela kot pravnega naslednika in s tem novega lastnika konkretnega zemljišča po pokojniku ali ne. Ne glede na to, kako se bo odločila, se lahko zgodi, da bo sodišče v postopku dedovanja odločilo drugače. V takšnem primeru bo UE po uradni dolžnosti ali na predlog katerekoli stranke postopka obnovila postopek iz razloga po 4. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] in z novo odločbo odloči drugače. Če torej UE sama rešuje predhodno vprašanje, pa je vsekakor vezana na dvomesečni rok za odločitev. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka postopa po [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. členu ZUP]], po katerem ima neposredno pravico do '''pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa''' (kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen z negativno odločbo). V takem primeru se lahko stranka, ki je vložila zahtevo, pritoži takoj po preteku rokov. Takšna pritožba, ki se jo vloži neposredno pri drugostopenjskem organu ima za posledico (če ne drugega vsaj to), da drugostopenjski organ določi prvostopenjskemu organu rok, v katerem mora odločiti o zadevi ([[Zak:ZUP#255. .C4.8Dlen{{!}}255. člen ZUP]]).
Prodajalec, ki objavi ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča ali gozda, svoje ponudbe ne more preklicati, če je ponudbo v roku sprejel vsaj en predkupni upravičenec. V takšnem primeru je prodajalec na svojo ponudbo vezan (25. člen Obligacijskega zakonika, OZ; Ur. l. RS, št.  83/01 s sprem.; glej še načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča št. VS040825 z dne 6. 4. 2012). Če pa ponudbo sprejme oseba, ki nima predkupne pravice, pa prodajalec z njim ni dolžan skleniti pravnega posla, saj se njegova objava po nameri prodaje kmetijskega zemljišča ali gozda ne šteje kot ponudba temveč kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ). Prodajalec lahko postopek za ponovno prodajo prične v primeru, če po objavi ponudbe nihče ni sprejel ponudbe, sicer pa šele ko UE zaključi postopek za odobritev pravnega posla (pri čemer nobeni od strank pravni posel ni bil odobren).
Glede na zakonsko regulacijo prodaje kmetijskih zemljišč (ki predvideva postopek z objavo ponudbe, sprejemom ponudbe, vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla ter tek posebnega ugotovitvenega postopa), je v vsakem, še tako jasnem in enostavnem primeru pričakovati, da bo postopek od objave ponudbe do izdaje odločbe tekel vsaj tri mesece in pol (v primeru prekinitve upravnega postopka pa še bistveno dlje). Ob tem se posebej poudarja, da upravni postopek prične teči šele z vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla in ne prej. Pri tem stranke tega postopka ne morejo zatrjevati, da je zaradi sprejema ponudbe drugih strank in njihovih vloge za odobritev pravnega posla prišlo do prikrajšanja ostalih strank tega postopka. '''Po Ustavi RS imajo vse osebe pravico do zasebne lastnine ter s tem tudi pravico do njene pridobitve.''' Odločitev o tem, ali bo organ prekinil postopek zaradi predhodnega vprašanje in počakal na odločitev sodišča (čeprav gre ravno v dednopravnih sporih običajno za najdalj trajajoče spore) ali pa bo v okviru svojega postopka sam odločil o predhodnem vprašanju, je prepuščena organu samemu. Klub temu je smiselno, da organ pri odločitvi za eno ali drugo možnost reševanja predhodnega vprašanja upošteva okoliščine konkretnega primera. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa

2024-04-15T05:14:02Z

ZS1974:

== '''Zadeva: Ugotavljanje dejanskega stanja, zemljiškoknjižni podatki, predhodno vprašanje in molk organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

V upravnem postopku, ki sicer teče po posebnem predpisu, sodelujeta dve stranki, ki sta vložili istovrstni zahtevek a imata v postopku nasprotujoč si interes. Zato je upravna enota (UE) razpisala narok za ustno obravnavo, na kateri je ena od strank uveljavljala predkupno pravico kot lastnik zemljišča, ki je najbližje zemljišču, ki se prodaja. A ta stranka še ni lastnik tega zemljišča, saj je zemljišče predmet zapuščinskega postopka, ki še ni zaključen (ta stranka pa ni edini dedič). Ostala zemljišča te stranke so od prodajanega zemljišča bolj oddaljena kot zemljišča druge stranke, zaradi česar je UE na zapisnik ugotovila, da je potrebno dati prednost drugi stranki. Ne glede na navedeno je UE po ustni obravnavi na zapuščinsko sodišče posredovala poizvedbo o dedičih in poteku zapuščinskega postopka.
Glede na navedeno prosim za odgovor na vprašanja: (i) ali je takšno ravnanje UE skladno s predpisi (predvsem zaradi nespoštovanja zapisnika obravnave); (ii) ali ni edino merodajno le stanje v Zemljiški knjigi na dan ustne obravnave; (iii) v kolikšnem roku (in kdaj začne teči) mora UE odločiti o zadevi;  (iv) kaj če UE v tem roku ne odloči; (v) kaj dosežemo s pritožbo po 222. členu ZUP; (vi) ali lahko prodajalec v takšnem primeru prekliče postopek prodaje in ga začne na novo; (vii) ali in kako lahko prodajalec uveljavlja prikrajšanje zaradi nezmožnosti pravočasne prodaje in posledične izgube sredstev (saj so v času od objave ponudbe do danes vrednosti nepremičnin zrastle, s tem pa je prodajalec ob sredstva za reinvestiranje; če namreč stranka (zgoraj navedena kot prva) ne bi podala vloge, ne bi bilo niti obravnave in bi lahko bila prodaja sklenjena že 2. 11. 2023, ko je iztekel rok za sprejem ponudbe); (viii) ali ni neracionalno čakati na odločitev zapuščinskega če ne celo pravndnega sodišča? 
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. Glede ugotavljanja in dokazovanja dejanskega stanja je to vsekakor '''načelo materialne resnice''' ([[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo; z vidika procesnega vodstva pa  načelo zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev, še več, v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju - stvarnosti. Načelo materialne resnice zahteva tudi, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana. Ugotovitveni postopek pa mora zaobjeti '''vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo''', ne glede na to, komu so ta dejstva in okoliščine v korist ali škodo (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 84).
Skladno z zapisnim se mora uradna oseba v upravnem postopku truditi, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih bo odločila v postopku. V ta namen uradna oseba med postopkom '''ves čas''' ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, '''tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena'''; '''hkrati pa sme po uradni dolžnosti odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve''' (prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člena ZUP]]). Pri tem je uradna oseba tista, ki določa potek ugotovitvenega postopka  glede na okoliščine posameznega primera; določa zlasti, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka ([[Zak:ZUP#145. .C4.8Dlen{{!}}145. člen ZUP]]). Upoštevaje načelo zaslišanja stranke pa je organ dolžan upoštevati še določbo [[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]] ter stranki omogočiti  aktivno sodelovanje v postopku, to še toliko bolj, ker je v postopku udeležena stranka z nasprotujočim se interesom.
Glede na opis v zgornjem vprašanju je uradna oseba povsem pravilno razpisala narok za ustno obravnavo, saj [[Zak:ZUP#154. .C4.8Dlen{{!}}154. člen ZUP]] določa ustno obravnavo kot obligatorno v primeru strank z nasprotujočim se interesom. '''Ustna obravnava je namreč po eni strani namenjena skoncentriranemu zbiranju in tehtanju za odločitev potrebnih dejstev zaradi razjasnitve stvari, hkrati pa strankam omogoči podajanje izjav in predlogov ter izpodbijanje izjav nasprotne stranke''' – torej izvrševanje procesnih pravic strank (več v https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Razlika_med_ustno_obravnavo_in_zasli%C5%A1anjem_ter_sankcije_v_primeru_neupravi%C4%8Dene_odsotnosti ).
Kljub izvedeni ustni obravnavi pa lahko uradna oseba oceni, da dejansko stanje še ni ugotovljeno z gotovostjo in se tako odloči za nadaljnje zbiranje dokazov. Pri tem tretji odstavek [[Zak:ZUP#163. .C4.8Dlen{{!}}163. člena ZUP]] izrecno določa, da '''pri izvedbi pisnih dokazov, ki se predložijo po že izvedeni ustni obravnavi''', ni treba znova razpisati ustne obravnave, pač pa je treba dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Takšno ravnanje uradne osebe torej ni nepravilno; prej skladno z namenom posebnega ugotovitvenega postopka.
Kot dokaz se v upravnem postopku lahko največkrat uporabljajo listine; pri teh pa imajo poseben pomen t.i. potrdila. ZUP sicer obravnava potrdila, ki jih izdajajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih potrdil. Bistvo teh listin (in s tem njihova dokazna vrednot) pa je v tem, da v kolikor organ skladno z zakonom vodi uradno evidenco in izda potrdilo iz take evidence, ki je skladno s podatki iz te evidence, ima tako potrdilo naravo '''javne listine''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]]). Čeprav '''izpisa iz Zemljiške knjige''' ne izdaja upravni organ, pa je tak izpis že na podlagi Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03 s sprem.), ki v 8. členu ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, '''šteti za resničen in pravilen''' (glej še sodbo UPRS II U 389/2020-44 z dne 16. 5. 2022).
A ker mora uradna oseba paziti, da je izdana odločba '''izkaz tako pravnega kot dejanskega stanja, ki obstajajo na dan izdaje odločbe '''(skladno z načelom zakonitosti – [[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člena ZUP]] – se  formalna in materialna zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe), mora ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da lastnik zemljišča, vpisan v Zemljiško knjigo, ne obstaja več (je pokojen). Upoštevaje Zakon o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (132. člen). Tako se šteje tudi, da '''so dediči postali lastniki zemljišča že v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo ali ne'''. Namreč, tudi Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02 s sprem.), ki med drugim ureja način pridobitve in prenosa Stvarnih pravic (kamor je šteti tudi lastninsko), v 41. členu ponovi, da se lastninsko pravico z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti (ne glede na to, ali gre za premičnino ali nepremičnino). Le za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena ZZK-1).
Vendar v primeru, ki ga opisujete, prva stranka postopka ni edini dedič po pokojniku. Tako se v tem trenutku pravzaprav ne ve, ali bo prav ona podedovala navedeno zemljišče ali ne. Skladno s tem je mogoče takšno vprašanje opredeliti kot t.i. '''predhodno vprašanje'''. To je pravno vprašanje, na katerega naleti organ v postopku in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, spada pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]). Pri reševanju takega vprašanja pa ima organ dve možnosti: (a) ob pogojih iz ZUP ga obravnava in reši sam, ali pa (b) prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ, o čemer izda sklep. V prvem primeru ima rešitev tega vprašanja učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V drugem primeru pa organ s sklepom, s katerim naloži stranki, da pred pristojnim organ prične ustrezen postopke za rešitev prehodnega vprašanja (če ne gre za postopek, ki se lahko prične tudi po uradni dolžnosti), tudi '''prekine postopek''' (5. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#153. .C4.8Dlen{{!}}153. člena ZUP]]). Posledica izdaje takega sklepa pa je, da '''prenehajo teči vsi roki''' (tretji odstavek istega člena). Tako preneha teči tudi instrukcijski rok za izdajo odločbe, ki je v primerih upravne odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči dva meseca od prejema popolne vloge (prvi odstavek [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena ZUP]])  oziroma v konkretnem postopku od izteka roka za vložitev vloge (prvi odstavek 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ; Ur. l. RS, št. 59/96 s sprem.)). Skladno s tem v času, ko je postopek prekinjen in roki ne tečejo (tretji odstavek istega člena), '''do zamude niti ne more priti'''. Tako bi bila tudi morebitna pritožba zaradi molka organa (četrti odstavek 222. člena ZUP) neutemeljena (glede molka organa in pritožbe na molk organa glej še:https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ravnanje_stranke_v_primeru_molka_organa_prve_in_druge_stopnje).
Če pa UE ni izdala sklepa o prekinitvi postopka, pa je šteti, da to predhodno vprašanje rešuje sama ([[Zak:ZUP#150. .C4.8Dlen{{!}}150. člen ZUP]]). V tem primeru bo sama odločila, ali bo prvo stranko štela kot pravnega naslednika in s tem novega lastnika konkretnega zemljišča po pokojniku ali ne. Ne glede na to, kako se bo odločila, se lahko zgodi, da bo sodišče v postopku dedovanja odločilo drugače. V takšnem primeru bo UE po uradni dolžnosti ali na predlog katerekoli stranke postopka obnovila postopek iz razloga po 4. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] in z novo odločbo odloči drugače. Če torej UE sama rešuje predhodno vprašanje, pa je vsekakor vezana na dvomesečni rok za odločitev. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka postopa po [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. členu ZUP]], po katerem ima neposredno pravico do '''pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa''' (kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen z negativno odločbo). V takem primeru se lahko stranka, ki je vložila zahtevo, pritoži takoj po preteku rokov. Takšna pritožba, ki se jo vloži neposredno pri drugostopenjskem organu ima za posledico (če ne drugega vsaj to), da drugostopenjski organ določi prvostopenjskemu organu rok, v katerem mora odločiti o zadevi ([[Zak:ZUP#255. .C4.8Dlen{{!}}255. člen ZUP]]).
Prodajalec, ki objavi ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča ali gozda, svoje ponudbe ne more preklicati, če je ponudbo v roku sprejel vsaj en predkupni upravičenec. V takšnem primeru je prodajalec na svojo ponudbo vezan (25. člen Obligacijskega zakonika, OZ; Ur. l. RS, št.  83/01 s sprem.; glej še načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča št. VS040825 z dne 6. 4. 2012). Če pa ponudbo sprejme oseba, ki nima predkupne pravice, pa prodajalec z njim ni dolžan skleniti pravnega posla, saj se njegova objava po nameri prodaje kmetijskega zemljišča ali gozda ne šteje kot ponudba temveč kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ). Prodajalec lahko postopek za ponovno prodajo prične v primeru, če po objavi ponudbe nihče ni sprejel ponudbe, sicer pa šele ko UE zaključi postopek za odobritev pravnega posla (pri čemer nobeni od strank pravni posel ni bil odobren).
Glede na zakonsko regulacijo prodaje kmetijskih zemljišč (ki predvideva postopek z objavo ponudbe, sprejemom ponudbe, vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla ter tek posebnega ugotovitvenega postopa), je v vsakem, še tako jasnem in enostavnem primeru pričakovati, da bo postopek od objave ponudbe do izdaje odločbe tekel vsaj tri mesece in pol (v primeru prekinitve upravnega postopka pa še bistveno dlje). Ob tem se posebej poudarja, da upravni postopek prične teči šele z vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla in ne prej. Pri tem stranke tega postopka ne morejo zatrjevati, da je zaradi sprejema ponudbe drugih strank in njihovih vloge za odobritev pravnega posla prišlo do prikrajšanja ostalih strank tega postopka. '''Po Ustavi RS imajo vse osebe pravico do zasebne lastnine ter s tem tudi pravico do njene pridobitve.''' Odločitev o tem, ali bo organ prekinil postopek zaradi predhodnega vprašanje in počakal na odločitev sodišča (čeprav gre ravno v dednopravnih sporih običajno za najdalj trajajoče spore) ali pa bo v okviru svojega postopka sam odločil o predhodnem vprašanju, je prepuščena organu samemu. Klub temu je smiselno, da organ pri odločitvi za eno ali drugo možnost reševanja predhodnega vprašanja upošteva okoliščine konkretnega primera. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />