Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Nadomestitev aktov ob napačnih dejstvih? (pri informativnih izračunih dohodnine)

2023-01-25T09:43:15Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Nadomestitev aktov ob napačnih dejstvih? (pri informativnih izračunih dohodnine) ==

'''Datum odgovora:''' 18. 6. 2013, pregled 30. 11. 2022'' '''''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku '' ''

== '''Vprašanje: ''' ==

Kot določa poseben zakon, upravni organ izda poseben akt glede obveznosti stranke, a ta akt šteje kot vloga stranke, če zoper akt stranka ne ugovarja, pa dobi pravno naravo odločbe (tj. Zakon o davčnem postopku za informativni izračun dohodnine). Kako postopati, če organ pri izdaji tega akta stori napako, npr. upošteva nižjo osnovo, kot bi moral, in tako obračuna nižjo obveznost?

Če napako odpravi sam organ, tako da izda nove akte (npr. 31. 5. izda nove izračune, da popravi izračune izdane 2. 4.), kaj to pomeni z vidika pravne podlage - ali so novi akti zakoniti, saj so prejšnji akti postali pravnomočna odločba, če ni bil vložen ugovor? Kako lahko upravni organ odpravi akt, ki šteje kot dokončna/pravnomočna odločba, izdan na podlagi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer za slednje ni bila odgovorna stranka? Na kakšni pravni osnovi vsebuje novi informativni izračun, izdan dne 31. 5., v pravnem pouku besedilo, da je predhodno odpremljen informativni izračun dohodnine brezpredmeten? 

== '''Odgovor:''' ==

Na splošno velja, da se zaradi zaupanja v pravo v '''že izdane in zlasti pravnomočne odločbe ne posega, razen v primeru z zakonom določenih pravnih sredstev''' (158. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]). Pravna varnost oziroma gotovost strank v pravnomočno opredeljeno upravnopravno razmerje ima celo prednost pred zakonitostjo, če za določeno napako in v določenih roku in načinu zakonsko pravno sredstvo ni uveljavljeno.

Za odpravo odločbe, ki jo je organ izdal na podlagi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se lahko po ZUP po njeni dokončnosti uporabi izredno pravno sredstvo obnova postopka ([[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člen ZUP]] do [[Zak:ZUP#272._.C4.8Dlen|272. člen ZUP)]], zaradi na novo ugotovljenih dejstev, a obstoječih že v času izdaje prvotne odločbe, tudi po uradni dolžnosti. V skladu z [[Zak:ZUP#261._.C4.8Dlen|261. člen ZUP]] lahko obnovo postopka predlaga stranka, lahko pa ga začne organ, ki je izdal odločbo začne po uradni dolžnosti. Če stranka ali organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, se torej postopek obnovi, a v roku največ enega mesca dni, odkar je stranka oziroma organ zvedel za prava dejstva, oziroma ne več kot v treh letih od dokončnosti odločbe. Namen tega obnovitvenega razloga je odpraviti najbolj pogosto procesno napako, to je nepopolno ali nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki pomeni kršitev načela materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]). Novo dejstvo torej pomeni okoliščino, ki je bila sestavni del dejanskega stanja že v času odločanja v upravni zadevi (npr. določeni dohodki kot osnova za odmero davka), a je novo za organ ali stranko (več Jerovšek in drugi ZUP s komentarjem, 2004, str. 703). Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti samo v namenu varstva javnega interesa oziroma zakonitosti, ne pa za varstvo pravic strank, ker morajo le te same varovati svoje interese (Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 716). Kolikor bi v danem primeru upoštevali le ZUP, bi že izdane akte, ki štejejo kot odločba, po več kot enem mesecu, odkar so pridobili značaj in učinek izdane odločbe, zaradi napačnega dejanskega stanu, ne mogli odpraviti oziroma nadomestiti, niti na predlog stranke niti po uradni dolžnosti, to pomeni ne glede na to, ali bi šlo za posledice v korist ali breme stranke.

Toda zaradi specifik na posamičnih upravnih področjih, področni zakoni lahko določijo '''posebna procesna pravila. To velja tudi za odmero dohodnine,''' kot jo določa [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakon o davčnem postopku](ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in novele). [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] v 267. členu določa, da davčni organ za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo vlogo, tj. napoved. Na ta akt zavezanec sme in mora v primeru napak v 15 dneh od vročitve vložiti ugovor. Po poteku roka za vložitev ugovora, če davčni zavezanec ne ugovarja, velja informativni izračun za odločbo o odmeri dohodnine. V tem primeru se šteje, da se je stranka tudi odpovedala pritožbi, zato nima niti pravice do tožbe na sodišče, saj [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 Zakon o upravnem sporu] (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in novele) šteje izčrpanje dovoljene pritožbe za procesno predpostavko za sprožitev upravnega spora. Glede na navedeno '''specialno zakonsko določbo je informativni izračun, ki ga pošlje FURS najprej napoved zavezanca – vloga stranke, po 15 dneh od (fiktivne) vročitve pa ob odsotnosti ugovora postane dokončna in pravnomočna odločba. ''' 

Poudariti torej kaže, da je '''za pravilnost informativnega izračuna odgovorna stranka sama, čeprav ga tehnično izda finančni urad. '''Čeprav ta dokument ''de facto'' izda davčni organ, je izdan izrecno po zakonu v imenu in za račun stranke le kot oblika poenostavitve postopka, ne pa prenosa pravnega statusa nosilca volje, tj. zavezanca. Nosilec informativnega izračuna je ''de iure'' stranka. Kolikor zavezanec ne ugovarja, da je uporabljena osnova kot nabor merodajnih dejstev za odločitev bodisi prenizka bodisi previsoka, torej v svojo korist, a tudi breme, pa ustrezne podatke ima na voljo, je za tako pasivnost (posredno zavajanje organa) odgovoren. Krši tudi temeljno načelo ZUP o dolžnosti govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice ([[Zak:ZUP#11._.C4.8Dlen|11. člen ZUP]]). V skladu s [[Zak:ZUP#133._.C4.8Dlen|133. členom ZUP]] pa lahko stranka postavljeni zahtevek do izdaje odločbe (tu do izteka roka za ugovor) spreminja (več v Jerovšek in drugi ZUP s komentarjem, 2004, str. 404). Ugovor je v upravnem postopku v formalnem pogledu posebna vrsta vloge, sicer pa ga ZUP ne obravnava kot procesno dejanje v upravnem postopku, zato ga lahko ureja kot institut le poseben zakon za posamezno upravno področje ali vrsto zadeve (več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 539). Če povzamemo, po ZDavP-2 ugovor pomeni dopolnitev oziroma spremembo osnovne vloge, tj. davčne napovedi, ki je v dispozitivnem polju zavezanca samega. V kolikor bi davčni organ izdal nove informativne izračune po novo ugotovljenih že prej obstoječih dejstvih o pravi davčni osnovi pred potekom roka za ugovor, bi jih lahko izdal tako le v imenu in za račun stranke kot spremembo vloge, v nasprotnem pa bi bila to dolžna storiti celo stranka sama z ugovorom, čeprav sebi v breme. '''Nove informativne izračune bi lahko davčni organ kot nadomestilo prejšnjih izdal le, dokler prvotni niso pridobili statusa odločbe. '''

Nadalje glede na ZUP '''ZDavP-2 vsebuje posebna pravila o pravnih sredstvih '''za izpodbijanje odločb. V skladu z 89. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] lahko davčni organ začne obnovo davčnega postopka po uradni dolžnosti, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, v šestih mesecih, odkar je zvedel za nova dejstva, oziroma v petih letih od izdaje odločbe, kar pomeni znatno daljše roke kot po ZUP, ki se z objektivnim rokom za obnovo postopka ujemajo z obdobjem zastaranja davčne obveznosti. Poleg tega 90. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] določa, da se v primeru, ko se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake (organ ali stranke) odmerjen davek (previsoko ali prenizko), davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek. '''Če/ko informativni izračun postane pravnomočna odločba, se lahko torej vanj poseže le z odločbo prek postopka s pravnimi sredstvi''', pri odmeri dohodnine po 89. ali 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]. 

Postopanje davčnega organa, če izda po poteku rokov, ki vzpostavijo status pravnomočne odločbe, nove informativne izračune, s čimer ob sedanji zakonski ureditvi znova odpre status teh aktov kot šele vlog strank in začne teči nov ugovorni rok, je po naši oceni nezakonito. Davčni organ bi ravnal pravilno, če bi v primeru napačnih izračunov izdal nadomestne še v odprtem ugovornem roku. Če tega ne bi storil, bi morala ugovarjati stranka sama. Če stranka ne bi ugovarjala, čeprav bi morala, ima davčni organ nadaljnje pooblastilo postopek obnoviti po 89. oziroma 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]. S tem se sledi tako materialni zakonitosti, češ naj vsaka stranka poravna natančno toliko obveznosti, kot to izhaja iz njenih obdavčljivih virov (ne več, a tudi ne manj), in formalni, saj je postopek ustrezen voden, če za poseg v akte, čeprav so že dobile status pravnomočne odločbe, po posebnem zakonu obstaja izrecna pravna podlaga. In slednja je določena kot postopek z izrednim pravnim sredstvom in ne z novim izračunom z nadaljnjim pendenčnim statusom glede na tek roka za ugovor. 

Postopanje davčnega organa, če je v pouku v pravnem sredstvu navedel, da je prvotni informativni izračun "brezpredmeten", bi bilo ponesrečeno, a vsebinsko ustrezno, kolikor bi bili informativni izračuni izdani še v odprtem ugovornem roku od izdaje prvotnih izračunov, saj kasnejša pravočasna vloga nadomesti prejšnjo. Prav tako ni možnosti izpodbijanja odločb, ki bi jih izdal organ pri obnovi postopka, saj sistemsko že po ZUP in ZUS-1 velja, da se pri posegih v odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi, teh ne izpodbija, ob odpravi z učinkom za nazaj (''ex tunc'') pa nove odločbe nadomestijo prejšnje. A če davčniorgan izda nove informativne izračune po tem, ko so prejšnji že pridobili status odločbe, za nadomestitev prejšnjih drugače kot z odločbo po 89. ali 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] ni pravne podlage. 

ZDavP-2 eksplicitno torej ne ureja navedenega položaja, ker zakonodajalec ni predvidel, da bo prišlo pri izdaji informativnih izračunov do sistemskih napak (npr. za nekaj tisoč ali deset tisoč zavezancev kot v letu 2013). Menimo, da bi z analogno rabo predpisov in teleološkim tolmačenjem vendar postopanje davčnega urada, če do take napake pride, bilo lahko speljano zakonito, če bi davčni organ bodisi nadomestil napačne izračune še v odprtem ugovornem roku ali z novo odločbo po 89 in 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2], kolikor je prvotni izračun že postal odločba. Opisan "vmesni" položaj, če organ izda nov informativni izračun potem, ko prejšnji že postane pravnomočna odločba, pa postopkovno ni pravilen. '''A čeprav bi zavezanci uspešno izpodbili nove izračune zaradi teh postopkovnih napak, je še vedno odprta njihova odgovornost, da niso vložili ugovora na prvotne izračune, čeprav bi po ZDavP-2 bili to dolžni storiti. Zato bi davčni organ lahko vse do zastaranja dohodninske obveznosti za preteklo leto uporabil 90. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] in odmeril davek glede na vse merodajne prihodke v davčnem obdobju. '''

Ker v primeru nevložitve ugovora zoper druge informativne izračune tudi ti postanejo dokončne in pravnomočne odločbe, je o isti upravni zadevi odločeno dvakrat, zato bi nadzorstveni organ (v tem primeru Ministrstvo za finance) moralo po uradni dolžnosti uporabi izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ([[Zak:ZUP#274. člen|274. člen ZUP]]), saj o '''isti stvari ne moreta veljati dve odločbi z drugačnimi obveznostmi.''' 

Kljub temu bi zaradi predvidljivosti položaja kazalo ZDavP-2 v prihodnje dopolniti, da bi se nedvoumno določilo postopek oziroma pravno naravo morebitnih nadomestnih informativnih izračunov ob sistemski napaki davčnega organa oziroma organov, ki vodijo evidence kot podlago za zajem podatkov. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />]]

[[Category:Vloge_in_jezik]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Nadomestitev aktov ob napačnih dejstvih? (pri informativnih izračunih dohodnine)

2023-01-25T09:42:21Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Nadomestitev aktov ob napačnih dejstvih? (pri informativnih izračunih dohodnine) ==

'''Datum odgovora:''' 18. 6. 2013, pregled 30. 11. 2022'' '''''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku '' ''

== '''Vprašanje: ''' ==

Kot določa poseben zakon, upravni organ izda poseben akt glede obveznosti stranke, a ta akt šteje kot vloga stranke, če zoper akt stranka ne ugovarja, pa dobi pravno naravo odločbe (tj. Zakon o davčnem postopku za informativni izračun dohodnine). Kako postopati, če organ pri izdaji tega akta stori napako, npr. upošteva nižjo osnovo, kot bi moral, in tako obračuna nižjo obveznost?

Če napako odpravi sam organ, tako da izda nove akte (npr. 31. 5. izda nove izračune, da popravi izračune izdane 2. 4.), kaj to pomeni z vidika pravne podlage - ali so novi akti zakoniti, saj so prejšnji akti postali pravnomočna odločba, če ni bil vložen ugovor? Kako lahko upravni organ odpravi akt, ki šteje kot dokončna/pravnomočna odločba, izdan na podlagi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer za slednje ni bila odgovorna stranka? Na kakšni pravni osnovi vsebuje novi informativni izračun, izdan dne 31. 5., v pravnem pouku besedilo, da je predhodno odpremljen informativni izračun dohodnine brezpredmeten? 

== '''Odgovor:''' ==

Na splošno velja, da se zaradi zaupanja v pravo v '''že izdane in zlasti pravnomočne odločbe ne posega, razen v primeru z zakonom določenih pravnih sredstev''' (158. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]). Pravna varnost oziroma gotovost strank v pravnomočno opredeljeno upravnopravno razmerje ima celo prednost pred zakonitostjo, če za določeno napako in v določenih roku in načinu zakonsko pravno sredstvo ni uveljavljeno.

Za odpravo odločbe, ki jo je organ izdal na podlagi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se lahko po ZUP po njeni dokončnosti uporabi izredno pravno sredstvo obnova postopka ([[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člen ZUP]] do [[Zak:ZUP#272._.C4.8Dlen|272. člen ZUP)]], zaradi na novo ugotovljenih dejstev, a obstoječih že v času izdaje prvotne odločbe, tudi po uradni dolžnosti. V skladu z [[Zak:ZUP#261._.C4.8Dlen|261. člen ZUP]] lahko obnovo postopka predlaga stranka, lahko pa ga začne organ, ki je izdal odločbo začne po uradni dolžnosti. Če stranka ali organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, se torej postopek obnovi, a v roku največ enega mesca dni, odkar je stranka oziroma organ zvedel za prava dejstva, oziroma ne več kot v treh letih od dokončnosti odločbe. Namen tega obnovitvenega razloga je odpraviti najbolj pogosto procesno napako, to je nepopolno ali nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki pomeni kršitev načela materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]). Novo dejstvo torej pomeni okoliščino, ki je bila sestavni del dejanskega stanja že v času odločanja v upravni zadevi (npr. določeni dohodki kot osnova za odmero davka), a je novo za organ ali stranko (več Jerovšek in drugi ZUP s komentarjem, 2004, str. 703). Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti samo v namenu varstva javnega interesa oziroma zakonitosti, ne pa za varstvo pravic strank, ker morajo le te same varovati svoje interese (Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 716). Kolikor bi v danem primeru upoštevali le ZUP, bi že izdane akte, ki štejejo kot odločba, po več kot enem mesecu, odkar so pridobili značaj in učinek izdane odločbe, zaradi napačnega dejanskega stanu, ne mogli odpraviti oziroma nadomestiti, niti na predlog stranke niti po uradni dolžnosti, to pomeni ne glede na to, ali bi šlo za posledice v korist ali breme stranke.

Toda zaradi specifik na posamičnih upravnih področjih, področni zakoni lahko določijo '''posebna procesna pravila. To velja tudi za odmero dohodnine,''' kot jo določa [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakon o davčnem postopku](ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in novele). [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] v 267. členu določa, da davčni organ za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo vlogo, tj. napoved. Na ta akt zavezanec sme in mora v primeru napak v 15 dneh od vročitve vložiti ugovor. Po poteku roka za vložitev ugovora, če davčni zavezanec ne ugovarja, velja informativni izračun za odločbo o odmeri dohodnine. V tem primeru se šteje, da se je stranka tudi odpovedala pritožbi, zato nima niti pravice do tožbe na sodišče, saj [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 Zakon o upravnem sporu] (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in novele) šteje izčrpanje dovoljene pritožbe za procesno predpostavko za sprožitev upravnega spora. Glede na navedeno '''specialno zakonsko določbo je informativni izračun, ki ga pošlje FURS najprej napoved zavezanca – vloga stranke, po 15 dneh od (fiktivne) vročitve pa ob odsotnosti ugovora postane dokončna in pravnomočna odločba. ''' 

Poudariti torej kaže, da je '''za pravilnost informativnega izračuna odgovorna stranka sama, čeprav ga tehnično izda finančni urad. '''Čeprav ta dokument ''de facto'' izda davčni organ, je izdan izrecno po zakonu v imenu in za račun stranke le kot oblika poenostavitve postopka, ne pa prenosa pravnega statusa nosilca volje, tj. zavezanca. Nosilec informativnega izračuna je ''de iure'' stranka. Kolikor zavezanec ne ugovarja, da je uporabljena osnova kot nabor merodajnih dejstev za odločitev bodisi prenizka bodisi previsoka, torej v svojo korist, a tudi breme, pa ustrezne podatke ima na voljo, je za tako pasivnost (posredno zavajanje organa) odgovoren. Krši tudi temeljno načelo ZUP o dolžnosti govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice ([[Zak:ZUP#11._.C4.8Dlen|11. člen ZUP]]). V skladu s [[Zak:ZUP#133._.C4.8Dlen|133. členom ZUP]] pa lahko stranka postavljeni zahtevek do izdaje odločbe (tu do izteka roka za ugovor) spreminja (več v Jerovšek in drugi ZUP s komentarjem, 2004, str. 404). Ugovor je v upravnem postopku v formalnem pogledu posebna vrsta vloge, sicer pa ga ZUP ne obravnava kot procesno dejanje v upravnem postopku, zato ga lahko ureja kot institut le poseben zakon za posamezno upravno področje ali vrsto zadeve (več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 539). Če povzamemo, po ZDavP-2 ugovor pomeni dopolnitev oziroma spremembo osnovne vloge, tj. davčne napovedi, ki je v dispozitivnem polju zavezanca samega. V kolikor bi davčni organ izdal nove informativne izračune po novo ugotovljenih že prej obstoječih dejstvih o pravi davčni osnovi pred potekom roka za ugovor, bi jih lahko izdal tako le v imenu in za račun stranke kot spremembo vloge, v nasprotnem pa bi bila to dolžna storiti celo stranka sama z ugovorom, čeprav sebi v breme. '''Nove informativne izračune bi lahko davčni organ kot nadomestilo prejšnjih izdal le, dokler prvotni niso pridobili statusa odločbe. '''

Nadalje glede na ZUP '''ZDavP-2 vsebuje posebna pravila o pravnih sredstvih '''za izpodbijanje odločb. V skladu z 89. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] lahko davčni organ začne obnovo davčnega postopka po uradni dolžnosti, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, v šestih mesecih, odkar je zvedel za nova dejstva, oziroma v petih letih od izdaje odločbe, kar pomeni znatno daljše roke kot po ZUP, ki se z objektivnim rokom za obnovo postopka ujemajo z obdobjem zastaranja davčne obveznosti. Poleg tega 90. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] določa, da se v primeru, ko se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake (organ ali stranke) odmerjen davek (previsoko ali prenizko), davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek. '''Če/ko informativni izračun postane pravnomočna odločba, se lahko torej vanj poseže le z odločbo prek postopka s pravnimi sredstvi''', pri odmeri dohodnine po 89. ali 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]. 

Postopanje davčnega organa, če izda po poteku rokov, ki vzpostavijo status pravnomočne odločbe, nove informativne izračune, s čimer ob sedanji zakonski ureditvi znova odpre status teh aktov kot šele vlog strank in začne teči nov ugovorni rok, je po naši oceni nezakonito. Davčni organ bi ravnal pravilno, če bi v primeru napačnih izračunov izdal nadomestne še v odprtem ugovornem roku. Če tega ne bi storil, bi morala ugovarjati stranka sama. Če stranka ne bi ugovarjala, čeprav bi morala, ima davčni organ nadaljnje pooblastilo postopek obnoviti po 89. oziroma 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]. S tem se sledi tako materialni zakonitosti, češ naj vsaka stranka poravna natančno toliko obveznosti, kot to izhaja iz njenih obdavčljivih virov (ne več, a tudi ne manj), in formalni, saj je postopek ustrezen voden, če za poseg v akte, čeprav so že dobile status pravnomočne odločbe, po posebnem zakonu obstaja izrecna pravna podlaga. In slednja je določena kot postopek z izrednim pravnim sredstvom in ne z novim izračunom z nadaljnjim pendenčnim statusom glede na tek roka za ugovor. 

Postopanje davčnega organa, če je v pouku v pravnem sredstvu navedel, da je prvotni informativni izračun "brezpredmeten", bi bilo ponesrečeno, a vsebinsko ustrezno, kolikor bi bili informativni izračuni izdani še v odprtem ugovornem roku od izdaje prvotnih izračunov, saj kasnejša pravočasna vloga nadomesti prejšnjo. Prav tako ni možnosti izpodbijanja odločb, ki bi jih izdal organ pri obnovi postopka, saj sistemsko že po ZUP in ZUS-1 velja, da se pri posegih v odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi, teh ne izpodbija, ob odpravi z učinkom za nazaj (''ex tunc'') pa nove odločbe nadomestijo prejšnje. A če davčniorgan izda nove informativne izračune po tem, ko so prejšnji že pridobili status odločbe, za nadomestitev prejšnjih drugače kot z odločbo po 89. ali 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] ni pravne podlage. 

ZDavP-2 eksplicitno torej ne ureja navedenega položaja, ker zakonodajalec ni predvidel, da bo prišlo pri izdaji informativnih izračunov do sistemskih napak (npr. za nekaj tisoč ali deset tisoč zavezancev kot v letu 2013). Menimo, da bi z analogno rabo predpisov in teleološkim tolmačenjem vendar postopanje davčnega urada, če do take napake pride, bilo lahko speljano zakonito, če bi davčni organ bodisi nadomestil napačne izračune še v odprtem ugovornem roku ali z novo odločbo po 83. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2], kolikor je prvotni izračun že postal odločba. Opisan "vmesni" položaj, če organ izda nov informativni izračun potem, ko prejšnji že postane pravnomočna odločba, pa postopkovno ni pravilen. '''A čeprav bi zavezanci uspešno izpodbili nove izračune zaradi teh postopkovnih napak, je še vedno odprta njihova odgovornost, da niso vložili ugovora na prvotne izračune, čeprav bi po ZDavP-2 bili to dolžni storiti. Zato bi davčni organ lahko vse do zastaranja dohodninske obveznosti za preteklo leto uporabil 90. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] in odmeril davek glede na vse merodajne prihodke v davčnem obdobju. '''

Ker v primeru nevložitve ugovora zoper druge informativne izračune tudi ti postanejo dokončne in pravnomočne odločbe, je o isti upravni zadevi odločeno dvakrat, zato bi nadzorstveni organ (v tem primeru Ministrstvo za finance) moralo po uradni dolžnosti uporabi izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ([[Zak:ZUP#274. člen|274. člen ZUP]]), saj o '''isti stvari ne moreta veljati dve odločbi z drugačnimi obveznostmi.''' 

Kljub temu bi zaradi predvidljivosti položaja kazalo ZDavP-2 v prihodnje dopolniti, da bi se nedvoumno določilo postopek oziroma pravno naravo morebitnih nadomestnih informativnih izračunov ob sistemski napaki davčnega organa oziroma organov, ki vodijo evidence kot podlago za zajem podatkov. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />]]

[[Category:Vloge_in_jezik]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Raba predpisov in priprava zapisnika v sui generis nadzornem postopku

2023-01-25T09:38:16Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Raba predpisov in priprava zapisnika v sui generis nadzornem postopku''' ==

'''Datum odgovora:''' 7. 2. 2014 in 17. 7. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni organ je po področnem zakonu pooblaščen za izvajanje nadzora nad tem zakonom, pri čemer pa oblika nadzornega postopka ni določena (npr. kot inšpekcijski ali davčno-nadzorni postopek, pri katerem bi se subsidiarno uporabljal ZIN ali ZDavP-2), zato se pojavljajo dileme, kako voditi postopek, zlasti glede priprave zapisnika.  

Kateri predpisi se torej uporabljajo pri takem nadzoru poleg področnega zakona?

Ali se lahko zapisnik o ugotovitvah nadzora napiše naknadno v prostorih organa, ne pa med opravljanjem vsakega posameznega dejanja pri stranki?

Ali se lahko naknadno napisan zapisnik pošlje stranki po pošti, z opozorilom, da ima v določenem roku možnost podati pripombe pri pristojnem organu?

Kako postopati, če stranka poda pripombe, ki vplivajo na ugotovljena dejstva v zapisniku, se napiše dopolnitev zapisnika, oz. se jih, če niso utemeljene, povzame v odločbi? 

 

== '''Odgovor:''' ==

V skladu z načelom zakonitosti kot primarnim postulatom javnopravnih upravnih razmerij (120. člen Ustave RS in [[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]), zlasti pri izvajanju postopkov po uradni dolžnosti, lahko z zakonom določeni pristojni organ izvaja le tiste naloge in pooblastila v razmerju do zavezanih strank, kot so opredeljena in pravno utemeljena v predpisih.

Nadzornih postopkov oz. oblik nadzora je več vrst. Zakon, ki določa pristojnost določenega organa za nadzor, mora zato tudi določiti vrsto nadzora oz. tip postopka oz. podrejeno uporabo predpisov, ki določajo procesnopravne vidike tega razmerja. '''Nekateri zakoni pa določajo nadzor le splošno, torej brez definicije tipa nadzora oz. postopka.''' Zato nastane dilema, ali tedaj uporabljati bodisi ZIN bodisi ZDavP-2 bodisi ZUP bodisi tudi le po [http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO2537.html Zakonu o prekrških] (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/03 in novele),

Tako recimo [http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201187&stevilka=3715 Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah] (ZAvMS, Ur. l. RS, št. 87/11) določa, da agencija izvaja nadzor poleg kulturne inšpekcije (gl. 39. člen že z naslovom "Upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona", čeprav je sicer teoretično inšpekcijski nadzor v jedru kljub prekrškovnim pooblastilom inšpektorjev le oblika upravnega. prim. tudi povezan zakon o elektronskih komunikacijah). Ali [http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201363&stevilka=2521 novela Zakona o gozdovih (ZG-D], Ur. l. RS, št. 63/13) in [http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201257&stevilka=2400 Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih] (ZPreZP-1, Ur. l. RS, št. 57/12) določata, da je za nadzor pristojna Finančna uprava RS (gl. 1. člen ZG-D: "''Pristojni organi za izvajanje Uredbe 995/2010/EU in Uredbe 607/2012/EU so ministrstvo, pristojno za gozdarstvo, gozdarska inšpekcija in Finančna uprava Republike Slovenije, vsak v skladu s svojimi pristojnostmi''.") in 55. člen ZPreZP-1: "''(1) Izvajanje 28., 30., 32. in 33. člena tega zakona nadzirajo Finančna uprava Republike Slovenije, Finančna uprava Republike Slovenije in Tržni inšpektorat Republike Slovenije. (2) Nadzorni organi iz prejšnjega odstavka začnejo postopek o prekršku..''."). In analogno [http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20141320 Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno] (ZPDZC-1, Ur. l. RS, št. 32/14) določa pristojnost različnih "nadzornih organov", a ni jasno, ali gre za nadzor na splošno, le inšpekcijski ali le prekrškovni nadzor (18. člen: ''"Naslednji inšpektorati in drugi organi (v nadaljnjem besedilu: nadzorni organi) v okviru pooblastil, določenih s tem zakonom in s posebnimi zakoni, nadzorujejo, odkrivajo, vodijo postopek in odločajo o prekršku ..."). ''ZPDZC-1 nadalje določa v 19. členu "postopek nadzora", a tudi iz teh določb ni jasno, ali se podrejeno uporablja le ZUP ali tudi ZIN oz. drugi sistemski zakoni, saj npr. odreja pristojnemu organu, da ob ugotovljenih kršitvah "izda odločbo" (t. i. prepovedna odločbe, ki pa je lahko tolmačena kot vrsta inšpekcijske ali "le" odločba, kot se izda v postopkih po uradni dolžnosti po ZUP).  

A organ ne more tolmačiti področnega zakona prek izrecnih določil o navedenem niti, če je sicer njegovo delo nadzorno in za ta poglavitni del določen poseben postopek (npr. tako za finančno službo po 127. in 130. členu [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakona o davčnem postopku], ZDavP-2, Ur. list RS, št. 13/11 in novele, v povezavi z zakonom, ki ureja finančno službo), ki vsebuje npr. tudi določbe o pripravi zapisnika oz. uradnega zaznamka. Analogno se ne more prek izrecnih določb področnega zakona interpretirati, da nadzor pomeni izvajanje inšpekcijskega postopka v skladu z [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakonom o inšpekcijskem nadzorstvu] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele), saj ZIN kot ZDavP-2 vsebujeta posebna pooblastila, ki jih ni zakonito izvajati le s presumpcijo tega tipa nadzora oz. postopka. Če torej npr. za finančno službo ZDavP-2 določa izvajanje nadzora bodisi prek ZIN bodisi izven inšpekcijskega nadzora, mora vrsto postopka in s tem način izvedbe posameznih procesnih dejanja (npr. sestave zapisnika) toliko bolj določiti področni zakon. '''Uporaba ZDavP-2 in/ali ZIN ali še toliko bolj kaznovalnega ZP-1 pride v poštev le, če področni zakon izrecno določi uporabo tega/teh zakona/ov. '''Prim. tudi dilemo, opredeljeno v primeru ''[https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vodenje_upravnega_in_prekr%C5%A1kovnega_postopka_v_in%C5%A1pekcijskih_zadevah Vodenje upravnega in prekrškovnega postopka v inšpekcijskih zadevah.]''

'''Drugače '''velja glede uporabe ZUP, saj zlasti [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen{{!}}2. člen ZUP]] in 3[[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}. člen ZUP]] določata, da '''se ZUP uporablja v vseh upravnih (oz. javnopravnih zadevah), kolikor postopek v posamičnih vprašanjih ni urejen drugače glede na specifike področja - tudi (oz. predvsem), če poseben zakon podrejene rabe ZUP ne določa '''(več gl. pri opredelitvi upravne zadeve v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, ali Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, ali Kovač et al., Upravnoprocesne dileme o rabi ZUP 2, 2012; gl. tudi o smiselni rabi ZUP po 4. členu). 

'''Vsak primer, glede (ne)rabe ZIN, ZP-1 oz. ZDavP-2 je torej treba obravnavati glede na določila področnega zakona. '''Na primer v zg. citiranem ZPrezP-1 gre na kombinacijo določb prvega in drugega odstavka 55. člena razumeti, da pristojni organi izvajajo le prekrškovni postopek, če pride do nespoštovanja zakona po zavezancih. V primeru ZG-D bi bilo razumeti, da npr. finančni urad deluje po svojih siceršnjih pravilih, se pravi ZDavP-2 in ZFU in ne ZIN. Pri ZAvMS in analogno ZPDZC-1 pa gre za nekakšen ''sui generis'' nadzorni postopek agencije oz. "nadzornega organa", ki ni niti inšpekcijski niti davčni niti prekrškovni. V zvezi z ZavMS gre še poudariti, da tudi povezani ZEKom določa v teh primerih (le) smiselno rabo ZIN za razliko od polne rabe ZIN s strani vzporedno pristojne inšpekcije. '''ZUP pa v teh razmerjih vedno pride v poštev podrejeno '''glede na ostale relevantne predpise (le področni zakon oz. še ZIN/ZDavP-2/ZP-1). 

Glede priprave zapisnika pri ogledih oz. procesnih dejanjih je torej tek postopka odvisen od tega, ali se uporablja le ZUP ([[Zak:ZUP#74._.C4.8Dlen{{!}}74. člen ZUP]] in nadaljnji) ali nadrejeno najprej ZDavP-2 ali ZIN ali ZP-1 (gl. vrsto primerov na Upravni svetovalnici o tem tako po ZUP kot tudi ZDavP-2 in ZIN ter ZP-1). A tudi po ZUP je moč pisati zapisnik v določenih okoliščinah izven prostora ogleda oz. naknadno ali napraviti pisni odpravek dejanja, "zapisanega" prek npr. magnetogramskega načina. Tudi po ZUP je treba stranki v skladu z načelom zaslišanja stranke dati možnosti izjaviti se še pred izdajo odločbe in je treba njene morebitne navedbe oz. pripombe na zapisnik bodisi upoštevati bodisi utemeljeno zavrniti v obrazložitvi odločbe (prim. [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]] in kršitev teh pravil kot bistveno postopkovno napako po drugem odstavku [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen{{!}}237. člena ZUP]]). Tako da je n'''ačin priprave zapisnika z le res redkimi specialnostmi po ZDavP-2 (npr. t. i. dodatni zapisnik) ali ZIN (npr. kdaj možen le uradni zaznamek) v bistvenih elementih enak že po ZUP in naj organ upošteva njegove določbe v kontekstu temeljnih načel. '''

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />  

[[Category:Zapisniki_in_uradni_zaznamki]] [[Category:Upravna_inšpekcija,_področne_inšpekcije,_informacijski_pooblaščenec_in_druge_oblike_nadzora]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi

2023-01-23T15:09:54Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

== '''Zadeva: '''Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi  ==

'''Datum odgovora:''' 27. 9. 2012 in 21. 5.2014 in 2. 9. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika''': uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je ugotovil, da je pravna oseba, zoper katero je treba začeti upravni postopek, v stečajnem postopku. Ali je zaradi stečajnega postopka:

*sploh mogoče začeti upravni postopek, in če,
*komu se vroči odločba ter
*kdo je odgovoren za njeno izvršitev in za kritje morebitnih stroškov izvršilnega postopka?

Kako vpliva uvedba stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka, če področni zakon določi, da v primeru, ko so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, ostane imetnik odpadkov država. 

Kako na tek izvršilnega postopka vplivajo določbe Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki razen v izjemoma določenih primerih prepovedujejo začetek izvršilnega postopka, zaradi začetega postopka zaradi insolventnosti zavezanca in dolžnika? Ali denarna kazen zaradi neizpolnitve obveznosti v upravno izvršilnem postopku sodi med omenjene izjeme po ZFPPIPP? Elektronska aplikacija za vodenje izvršb denarnih obveznosti zaradi začetka insolventnega postopka zoper zavezanca namreč avtomatično onemogoča vnos zahteve za izterjavo denarne kazni. Slednje je omogočeno šele, če predlagatelj izvršbe davčnemu organu izrecno potrdi, da je izvršba zoper insolventnega dolžnika v skladu z zakonitimi izjemami po ZFPPIPP. Davčni organ pa v primeru napačne presoje predlagatelja izvršbe tega obremeni z obveznostjo plačila stroškov svojega postopka. 

== '''Odgovor:''' ==

Poleg upravne zadeve (materialne pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki je predmet odločanja v upravnem postopku; gl. [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]]) in pristojnosti organa za odločanje v njej, je ena od osnovnih predpostavk vsakega upravnega postopka stranka, kot nosilec pravice, pravne koristi ali obveznosti ([[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]]). Zato je dolžnost vsakega organa, da pred začetkom upravnega postopka preveri in ugotovi, kdo je stranka postopka, saj sicer postopka ne more začeti. To velja v enaki meri v postopkih, začetih na zahtevo, kot tudi tistih, ki so začeti po uradni dolžnosti, čeprav je zaradi (izvršljivih) obveznosti, ki se lahko naložijo pri slednjih, tam morebiti ta dolžnost še bolj očitna, saj sicer odločitev ne doseže osnovnega namena zaščite javnega interesa.

Glede na to mora organ ugotoviti ali fizična ali pravna oseba, zoper katero naj se začne postopek, ima pravno sposobnost oziroma sposobnost biti stranka in stvarno legitimacijo. Pravna sposobnost pomeni sposobnost osebe, da pridobi vsako pravico ali pravno korist oziroma da prevzame vsako obveznost. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, pravna pa s pravno veljavno ustanovitvijo (praviloma z vpisom v ustrezni register) in izgubi z ukinitvijo (izbrisom iz registra). Zato je pogoj pravne sposobnosti fizične ali pravne osebe za sodelovanje v postopku izpolnjen, če je oseba v času postopka živa oziroma ustanovljena in ne ukinjena. Dodatno pa mora stranka izpolnjevati še pogoj stvarne legitimacije, ki ga določa materialni predpis, tako da določa subjekte kot nosilce konkretnih pravic ali obveznosti (več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme, 2. del, 2012, str. 137-145).

'''Uvedba stečajnega postopka ne vpliva na pravno sposobnost niti na stvarno legitimacijo'''. Zato je pravna oseba, zoper katero se začne in teče upravni postopek, še vedno stranka v postopku, ki ji gredo vse procesne pravice in obveznosti. Nobenega razloga ni, da bi insolvenčni postopek vplival na normativne obveznosti, ki izhajajo iz upravnega prava, morebiti celo na skrajen način v smislu, da k izpolnjevanju ni zavezana. Obveznosti pravne osebe bi prenehale samo z njeno ukinitvijo oziroma prenehanjem (npr. izbrisom iz registra), vendar bi tudi v tem primeru morali ugotoviti, ali so prešle na pravne naslednike in katere (gl. [[Zak:ZUP#50._.C4.8Dlen|50. člen ZUP]]) ter izpolnitev zahtevati od njih. Začetek stečajnega postopka se v upravno procesnem smislu odraža samo '''kot sprememba v zastopanju''' '''pravne osebe, saj stečajni upravitelj postane njen zakoniti zastopnik''', ki jo zastopa v pravnem prometu, s tem pa tudi skrbi za njene pravice in pravne koristi v vseh upravnih postopkih, v katerih je udeležena. To pomeni, da se stečajnega upravitelja vključuje v postopek (npr. vabi na ustno obravnavo) in se mu pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe.

'''Pri vročanju pravni osebi (tudi če je v stečajnem postopku) pa je treba opozoriti na posebnost iz [[Zak:ZUP#91._.C4.8Dlen|91. člena ZUP]], ki v primeru pravnih oseb nalaga vročanje prek pravne osebe in ne prek zakonitega zastopnika''', kar pomeni, da se dokumenti vročajo na sedežu pravne osebe tako, da se izročijo osebi, ki je pooblaščena za prevzem dokumentov. '''Vročanje poteka torej povsem enako tako v primeru, če je pravna oseba solventna ali v stečajnem postopku'''.

Enako, kot velja za odločanje v upravni zadevi (npr. naložitve obveznosti), velja tudi v izvršilnem postopku, ki je sicer samostojni posebni upravni postopek (Jerovšek, T., in Kovač, P., Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 144), ki se začne, če obveznost ni prostovoljno izpolnjena v zakonitem roku. Postopek se tudi v tem primeru vodi zoper pravno osebo, ki je nosilka obveznosti iz izvršilnega naslova, ne glede na morebiten stečajni postopek, zato se izvršilni postopek zaradi stečaja ne prekinja oziroma ustavlja (prekinitev je mogoča le v času od uvedbe stečaja do imenovanja stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika). Ta je zavezana tudi za plačilo stroškov izvršbe ([[Zak:ZUP#117._.C4.8Dlen|117. člen ZUP]]). '''Zavezanka za vse obveznosti iz postopka (glavno obveznost, stroške itd.) je torej pravna oseba ne glede na to, ali je v stečaju ali ne, vse dokler obstaja (ni izbrisana).''' Kolikor zavezanka ne izpolni obveznosti, se izvršilni postopek nadaljuje, morebitna denarna kazen se pošlje v prisilno izvršitev pristojni Finančni urad RS, organ, ki vodi izvršbo pa stopnjuje prisiljevanje zavezanca za izpolnitev obveznosti (npr. izda nov sklep o obveznosti izpolnitve z novo (praviloma višjo) denarno kaznijo). Takšno ravnanje mora slediti do izpolnitve obveznosti oziroma do prenehanja pravne osebe, ki je lahko posledica stečaja. Vendar se tudi v tem primeru ugotavlja, ali so obveznosti prešle na pravne naslednike, ki so jih kot taki dolžni izvršiti.

Na tek izvršilnega postopka lahko vplivajo določbe področnih zakonov (npr. 28. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 ZVO-2]). '''Kolikor posegajo v pravna razmerja na način, da uvedba stečajnega postopka lahko vpliva na prenos materialnih obveznosti iz izvršilnega naslova na drugega zavezanca, je to treba upoštevati v izvršilnem postopku. Izvršbe namreč ni mogoče opravljati proti osebi, ki ni (več) zavezanec'''. Če se spremeni zavezanec v teku izvršilnega postopka, se izvršba zoper prejšnjega zavezanca ustavi ([[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen|293. člen ZUP]]) in uvedbe zoper novega. Izvršilni organ mora zato ves čas po uradi dolžnosti paziti, ali ima stranka stvarno legitimacijo. Pri zakonskih določbah o prenosu predmeta stečajnega postopka in s tem povezanih obveznosti na drugega zavezanca, je treba upoštevati, kdaj do prenosa pride. Če področni zakon prenos stečajne mase, na katero se nanaša izvršljiva obveznost (npr. odpadkov) na drugega imetnika določi v primerih, ko jih ni mogoče prodati ali razdeliti drugim upnikom, je potrebno predhodno storiti vse, da pride do prodaje ali razdelitve. Šele na to, se z ustreznim pravnim aktom (ne samo na podlagi zakona) stečajna masa in z njo obveznost izpolnitve prenese na novega zavezanca. Dokler se to ne zgodi, se nadaljuje izvršilni postopek zoper pravno osebo v stečaju kot zavezanko.

Na potek izvršbe (lahko) vpliva tudi [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4735 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju] (ZFPPIPP; Ur.l. RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo), ki prepoveduje izdajo sklepov o izvršbi proti insolventnemu dolžniku po začetku postopka insolventnosti, razen v taksativno določenih primerih (gl. 131. čl. ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da bi organ, ki je pristojen za vodenje izvršilnega postopka za plačilo denarne obveznosti, ki je nastala v upravnem postopku (v tem smislu tudi izvršilnem postopku, zaradi izterljivosti denarne kazni, s katero se zavezanca prisiljuje k izpolnitvi obveznosti) moral presoditi, ali morebiti obstaja posebna normativna omejitev vodenja izvršilnega postopka zaradi (in)solventnosti zavezanca. Izvršbo denarnih obveznosti opravlja finančni organ - od 1. 8. 2014 je to Finančna uprava RS - po pravilih davčne izvršbe (drugi odstavek [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. člena ZUP]]). Ta zahtevajo, da organ, ki je izdal izvršilni naslov (v tem primeru sklep o prisilitvi z denarno kaznijo) finančnemu organu pošlje predlog za izvršbo v elektronski obliki (četrti odstavek 146. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakona o davčnem postopku] (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl.). Podrobnejši postopek o vsebini predloga za izvršbo in izmenjavi podatkov bi sicer moral predpisati resorni minister za finance, vendar tega ni storil oziroma ni storil v celoti. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku namreč določa le pravila za obračunavanje stroškov izvršilnega postopka. Tehnično onemogočanje vložitve predloga za izvršbo denarne obveznosti, ki preprečuje vnos podatkov v aplikacijo o izvršbi do podaje izjave in posebnega dovoljenja finančnega organa, je sporno, saj nima izrecne zakonske podlage, saj pisni dogovor med FURS in izdajateljem izvršilnega naslova o uporabi aplikacije e-izvršbe tega ne more nadomestiti!. Poleg tega se zdi, da finančni organ s tehnično omejitvijo prelaga obveznost in odgovornost za začetek izvršbe na predlagatelja izvršbe, čeprav je finančni organ tisti, ki odloča o začetku izvršbe denarne obveznosti, torej tudi, ali je zoper dolžnika uveden postopek zaradi insolventnosti. Organ, ki je izdal izvršilni naslov, katerega predmet je izpolnitev denarne obveznosti, je z vidika obveznosti po ZUP omejen pri odločitvi, ali bo vložil predlog za izvršbo - to mora storiti.

'''Ne glede na sporno ravnanje finančnega organa, ki upravlja z aplikacijo za izvajanje izvršb denarnih obveznosti, je v tem delu ključno vprašanje, ali denarna kazen v upravni izvršbi zoper dolžnika, ki je v postopku insolventnosti sodi med taksativno določene izjeme''' po drugem odstavku 131. členu ZFPPIPP, ki kljub splošni prepovedi dovoljujejo začetek izvršbe. Po našem mnenju '''denarna kazen v upravno izvršilnem postopku ne sodi med takšne izjeme, saj''' ob izjemah po 1. in 4. točki, ki se nanašata na sam insolvenčni postopek in že zato ne prideta v obzir, 2. točka izvzema odločbe drugih državnih organov (tudi morebitne upravne akte), s katerim je bila dolžniku naložena povrnitev "''stroškov postopka, v katerem se je prerekal obstoj izvršljive terjatve prerekan s pravnimi sredstvi v pritožbenem ali sodnem postopku''", po 3. točki pa se omogoča začetek izvršbe, če se terjatev nanaša na "''denarno obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka''", kar v predmetni situaciji ni primer (o dovoljenih stroških stečajnega postopka gl. 354. in 355. člen ZFPPIPP).

'''Sklep o izvršbi denarne kazni po uvedbi stečajnega postopka zato ni zakonit, saj bi kršil smoter insolventnih postopkov, da so vsi upniki za svoje terjatve poplačani hkrati in enakomerno, v nasprotnem bi država kot eden od upnikov preko izvršbe dosegla poplačilo svoje celotne terjatve pred drugimi upniki in bi bila tako v ugodnejšem položaju.''' Državi bi moral zakon priznavati t. i ločitveno pravico (19. člen ZFPPIPP), da svojo terjatev uspešno uveljavi (izterja) pred plačilom terjatev drugih upnikov zavezanca oziroma insolventnega dolžnika. Na tem mestu naj še opozorimo, da '''uvedba stečaja ni procesna ovira za začetek in tek izvršilnega postopka, ko predmet izvršilnega postopka ni denarna obveznost, ampak druga materialna obveznost''', na primer odstranitev nezakonitega objekta, saj to ne posega v položaj ostalih upnikov!

Zato v zvezi z izvršilnim postopkom zaradi nedenarne obveznosti, ki ga vodi izdajatelj izvršilnega naslova (ne finančni organ!) velja, da mora organ nadaljevati z izvršilnim postopkom. Z drugimi besedami: če stranka, zoper katero je uveden stečajni postopek, ne izpolni materialne (nedenarne) obveznosti, kljub grožnji z denarno kaznijo, se izvršilni postopek zaradi javnega interesa nadaljuje. Če grožnja z denarno kaznijo, ki jo ni mogoče izterjati, ni učinkovita, je treba razmisliti o drugih načinih izvršbe. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi

2023-01-23T15:09:26Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi  ==

'''Datum odgovora:''' 27. 9. 2012 in 21. 5.2014 in 2. 9. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika''': uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je ugotovil, da je pravna oseba, zoper katero je treba začeti upravni postopek, v stečajnem postopku. Ali je zaradi stečajnega postopka:

*sploh mogoče začeti upravni postopek, in če,
*komu se vroči odločba ter
*kdo je odgovoren za njeno izvršitev in za kritje morebitnih stroškov izvršilnega postopka?

Kako vpliva uvedba stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka, če področni zakon določi, da v primeru, ko so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, ostane imetnik odpadkov država. 

Kako na tek izvršilnega postopka vplivajo določbe Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki razen v izjemoma določenih primerih prepovedujejo začetek izvršilnega postopka, zaradi začetega postopka zaradi insolventnosti zavezanca in dolžnika? Ali denarna kazen zaradi neizpolnitve obveznosti v upravno izvršilnem postopku sodi med omenjene izjeme po ZFPPIPP? Elektronska aplikacija za vodenje izvršb denarnih obveznosti zaradi začetka insolventnega postopka zoper zavezanca namreč avtomatično onemogoča vnos zahteve za izterjavo denarne kazni. Slednje je omogočeno šele, če predlagatelj izvršbe davčnemu organu izrecno potrdi, da je izvršba zoper insolventnega dolžnika v skladu z zakonitimi izjemami po ZFPPIPP. Davčni organ pa v primeru napačne presoje predlagatelja izvršbe tega obremeni z obveznostjo plačila stroškov svojega postopka. 

== '''Odgovor:''' ==

Poleg upravne zadeve (materialne pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki je predmet odločanja v upravnem postopku; gl. [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]]) in pristojnosti organa za odločanje v njej, je ena od osnovnih predpostavk vsakega upravnega postopka stranka, kot nosilec pravice, pravne koristi ali obveznosti ([[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]]). Zato je dolžnost vsakega organa, da pred začetkom upravnega postopka preveri in ugotovi, kdo je stranka postopka, saj sicer postopka ne more začeti. To velja v enaki meri v postopkih, začetih na zahtevo, kot tudi tistih, ki so začeti po uradni dolžnosti, čeprav je zaradi (izvršljivih) obveznosti, ki se lahko naložijo pri slednjih, tam morebiti ta dolžnost še bolj očitna, saj sicer odločitev ne doseže osnovnega namena zaščite javnega interesa.

Glede na to mora organ ugotoviti ali fizična ali pravna oseba, zoper katero naj se začne postopek, ima pravno sposobnost oziroma sposobnost biti stranka in stvarno legitimacijo. Pravna sposobnost pomeni sposobnost osebe, da pridobi vsako pravico ali pravno korist oziroma da prevzame vsako obveznost. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, pravna pa s pravno veljavno ustanovitvijo (praviloma z vpisom v ustrezni register) in izgubi z ukinitvijo (izbrisom iz registra). Zato je pogoj pravne sposobnosti fizične ali pravne osebe za sodelovanje v postopku izpolnjen, če je oseba v času postopka živa oziroma ustanovljena in ne ukinjena. Dodatno pa mora stranka izpolnjevati še pogoj stvarne legitimacije, ki ga določa materialni predpis, tako da določa subjekte kot nosilce konkretnih pravic ali obveznosti (več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme, 2. del, 2012, str. 137-145).

'''Uvedba stečajnega postopka ne vpliva na pravno sposobnost niti na stvarno legitimacijo'''. Zato je pravna oseba, zoper katero se začne in teče upravni postopek, še vedno stranka v postopku, ki ji gredo vse procesne pravice in obveznosti. Nobenega razloga ni, da bi insolvenčni postopek vplival na normativne obveznosti, ki izhajajo iz upravnega prava, morebiti celo na skrajen način v smislu, da k izpolnjevanju ni zavezana. Obveznosti pravne osebe bi prenehale samo z njeno ukinitvijo oziroma prenehanjem (npr. izbrisom iz registra), vendar bi tudi v tem primeru morali ugotoviti, ali so prešle na pravne naslednike in katere (gl. [[Zak:ZUP#50._.C4.8Dlen|50. člen ZUP]]) ter izpolnitev zahtevati od njih. Začetek stečajnega postopka se v upravno procesnem smislu odraža samo '''kot sprememba v zastopanju''' '''pravne osebe, saj stečajni upravitelj postane njen zakoniti zastopnik''', ki jo zastopa v pravnem prometu, s tem pa tudi skrbi za njene pravice in pravne koristi v vseh upravnih postopkih, v katerih je udeležena. To pomeni, da se stečajnega upravitelja vključuje v postopek (npr. vabi na ustno obravnavo) in se mu pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe.

'''Pri vročanju pravni osebi (tudi če je v stečajnem postopku) pa je treba opozoriti na posebnost iz [[Zak:ZUP#91._.C4.8Dlen|91. člena ZUP]], ki v primeru pravnih oseb nalaga vročanje prek pravne osebe in ne prek zakonitega zastopnika''', kar pomeni, da se dokumenti vročajo na sedežu pravne osebe tako, da se izročijo osebi, ki je pooblaščena za prevzem dokumentov. '''Vročanje poteka torej povsem enako tako v primeru, če je pravna oseba solventna ali v stečajnem postopku'''.

Enako, kot velja za odločanje v upravni zadevi (npr. naložitve obveznosti), velja tudi v izvršilnem postopku, ki je sicer samostojni posebni upravni postopek (Jerovšek, T., in Kovač, P., Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 144), ki se začne, če obveznost ni prostovoljno izpolnjena v zakonitem roku. Postopek se tudi v tem primeru vodi zoper pravno osebo, ki je nosilka obveznosti iz izvršilnega naslova, ne glede na morebiten stečajni postopek, zato se izvršilni postopek zaradi stečaja ne prekinja oziroma ustavlja (prekinitev je mogoča le v času od uvedbe stečaja do imenovanja stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika). Ta je zavezana tudi za plačilo stroškov izvršbe ([[Zak:ZUP#117._.C4.8Dlen|117. člen ZUP]]). '''Zavezanka za vse obveznosti iz postopka (glavno obveznost, stroške itd.) je torej pravna oseba ne glede na to, ali je v stečaju ali ne, vse dokler obstaja (ni izbrisana).''' Kolikor zavezanka ne izpolni obveznosti, se izvršilni postopek nadaljuje, morebitna denarna kazen se pošlje v prisilno izvršitev pristojni Finančni urad RS, organ, ki vodi izvršbo pa stopnjuje prisiljevanje zavezanca za izpolnitev obveznosti (npr. izda nov sklep o obveznosti izpolnitve z novo (praviloma višjo) denarno kaznijo). Takšno ravnanje mora slediti do izpolnitve obveznosti oziroma do prenehanja pravne osebe, ki je lahko posledica stečaja. Vendar se tudi v tem primeru ugotavlja, ali so obveznosti prešle na pravne naslednike, ki so jih kot taki dolžni izvršiti.

Na tek izvršilnega postopka lahko vplivajo določbe področnih zakonov (npr. 28. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 ZVO-2]). '''Kolikor posegajo v pravna razmerja na način, da uvedba stečajnega postopka lahko vpliva na prenos materialnih obveznosti iz izvršilnega naslova na drugega zavezanca, je to treba upoštevati v izvršilnem postopku. Izvršbe namreč ni mogoče opravljati proti osebi, ki ni (več) zavezanec'''. Če se spremeni zavezanec v teku izvršilnega postopka, se izvršba zoper prejšnjega zavezanca ustavi ([[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen|293. člen ZUP]]) in uvedbe zoper novega. Izvršilni organ mora zato ves čas po uradi dolžnosti paziti, ali ima stranka stvarno legitimacijo. Pri zakonskih določbah o prenosu predmeta stečajnega postopka in s tem povezanih obveznosti na drugega zavezanca, je treba upoštevati, kdaj do prenosa pride. Če področni zakon prenos stečajne mase, na katero se nanaša izvršljiva obveznost (npr. odpadkov) na drugega imetnika določi v primerih, ko jih ni mogoče prodati ali razdeliti drugim upnikom, je potrebno predhodno storiti vse, da pride do prodaje ali razdelitve. Šele na to, se z ustreznim pravnim aktom (ne samo na podlagi zakona) stečajna masa in z njo obveznost izpolnitve prenese na novega zavezanca. Dokler se to ne zgodi, se nadaljuje izvršilni postopek zoper pravno osebo v stečaju kot zavezanko.

Na potek izvršbe (lahko) vpliva tudi [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4735 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju] (ZFPPIPP; Ur.l. RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo), ki prepoveduje izdajo sklepov o izvršbi proti insolventnemu dolžniku po začetku postopka insolventnosti, razen v taksativno določenih primerih (gl. 131. čl. ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da bi organ, ki je pristojen za vodenje izvršilnega postopka za plačilo denarne obveznosti, ki je nastala v upravnem postopku (v tem smislu tudi izvršilnem postopku, zaradi izterljivosti denarne kazni, s katero se zavezanca prisiljuje k izpolnitvi obveznosti) moral presoditi, ali morebiti obstaja posebna normativna omejitev vodenja izvršilnega postopka zaradi (in)solventnosti zavezanca. Izvršbo denarnih obveznosti opravlja finančni organ - od 1. 8. 2014 je to Finančna uprava RS - po pravilih davčne izvršbe (drugi odstavek [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. člena ZUP]]). Ta zahtevajo, da organ, ki je izdal izvršilni naslov (v tem primeru sklep o prisilitvi z denarno kaznijo) finančnemu organu pošlje predlog za izvršbo v elektronski obliki (četrti odstavek 146. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakona o davčnem postopku] (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl.). Podrobnejši postopek o vsebini predloga za izvršbo in izmenjavi podatkov bi sicer moral predpisati resorni minister za finance, vendar tega ni storil oziroma ni storil v celoti. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku namreč določa le pravila za obračunavanje stroškov izvršilnega postopka. Tehnično onemogočanje vložitve predloga za izvršbo denarne obveznosti, ki preprečuje vnos podatkov v aplikacijo o izvršbi do podaje izjave in posebnega dovoljenja finančnega organa, je sporno, saj nima izrecne zakonske podlage, saj pisni dogovor med FURS in izdajateljem izvršilnega naslova o uporabi aplikacije e-izvršbe tega ne more nadomestiti!. Poleg tega se zdi, da finančni organ s tehnično omejitvijo prelaga obveznost in odgovornost za začetek izvršbe na predlagatelja izvršbe, čeprav je finančni organ tisti, ki odloča o začetku izvršbe denarne obveznosti, torej tudi, ali je zoper dolžnika uveden postopek zaradi insolventnosti. Organ, ki je izdal izvršilni naslov, katerega predmet je izpolnitev denarne obveznosti, je z vidika obveznosti po ZUP omejen pri odločitvi, ali bo vložil predlog za izvršbo - to mora storiti.

'''Ne glede na sporno ravnanje finančnega organa, ki upravlja z aplikacijo za izvajanje izvršb denarnih obveznosti, je v tem delu ključno vprašanje, ali denarna kazen v upravni izvršbi zoper dolžnika, ki je v postopku insolventnosti sodi med taksativno določene izjeme''' po drugem odstavku 131. členu ZFPPIPP, ki kljub splošni prepovedi dovoljujejo začetek izvršbe. Po našem mnenju '''denarna kazen v upravno izvršilnem postopku ne sodi med takšne izjeme, saj''' ob izjemah po 1. in 4. točki, ki se nanašata na sam insolvenčni postopek in že zato ne prideta v obzir, 2. točka izvzema odločbe drugih državnih organov (tudi morebitne upravne akte), s katerim je bila dolžniku naložena povrnitev "''stroškov postopka, v katerem se je prerekal obstoj izvršljive terjatve prerekan s pravnimi sredstvi v pritožbenem ali sodnem postopku''", po 3. točki pa se omogoča začetek izvršbe, če se terjatev nanaša na "''denarno obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka''", kar v predmetni situaciji ni primer (o dovoljenih stroških stečajnega postopka gl. 354. in 355. člen ZFPPIPP).

'''Sklep o izvršbi denarne kazni po uvedbi stečajnega postopka zato ni zakonit, saj bi kršil smoter insolventnih postopkov, da so vsi upniki za svoje terjatve poplačani hkrati in enakomerno, v nasprotnem bi država kot eden od upnikov preko izvršbe dosegla poplačilo svoje celotne terjatve pred drugimi upniki in bi bila tako v ugodnejšem položaju.''' Državi bi moral zakon priznavati t. i ločitveno pravico (19. člen ZFPPIPP), da svojo terjatev uspešno uveljavi (izterja) pred plačilom terjatev drugih upnikov zavezanca oziroma insolventnega dolžnika. Na tem mestu naj še opozorimo, da '''uvedba stečaja ni procesna ovira za začetek in tek izvršilnega postopka, ko predmet izvršilnega postopka ni denarna obveznost, ampak druga materialna obveznost''', na primer odstranitev nezakonitega objekta, saj to ne posega v položaj ostalih upnikov!

Zato v zvezi z izvršilnim postopkom zaradi nedenarne obveznosti, ki ga vodi izdajatelj izvršilnega naslova (ne finančni organ!) velja, da mora organ nadaljevati z izvršilnim postopkom. Z drugimi besedami: če stranka, zoper katero je uveden stečajni postopek, ne izpolni materialne (nedenarne) obveznosti, kljub grožnji z denarno kaznijo, se izvršilni postopek zaradi javnega interesa nadaljuje. Če grožnja z denarno kaznijo, ki jo ni mogoče izterjati, ni učinkovita, je treba razmisliti o drugih načinih izvršbe. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]] [[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi

2023-01-23T15:08:45Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi  ==

'''Datum odgovora:''' 27. 9. 2012 in 21. 5.2014 in 2. 9. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika''': uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je ugotovil, da je pravna oseba, zoper katero je treba začeti upravni postopek, v stečajnem postopku. Ali je zaradi stečajnega postopka:

*sploh mogoče začeti upravni postopek, in če,
*komu se vroči odločba ter
*kdo je odgovoren za njeno izvršitev in za kritje morebitnih stroškov izvršilnega postopka?

Kako vpliva uvedba stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka, če področni zakon določi, da v primeru, ko so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, ostane imetnik odpadkov država. 

Kako na tek izvršilnega postopka vplivajo določbe Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki razen v izjemoma določenih primerih prepovedujejo začetek izvršilnega postopka, zaradi začetega postopka zaradi insolventnosti zavezanca in dolžnika? Ali denarna kazen zaradi neizpolnitve obveznosti v upravno izvršilnem postopku sodi med omenjene izjeme po ZFPPIPP? Elektronska aplikacija za vodenje izvršb denarnih obveznosti zaradi začetka insolventnega postopka zoper zavezanca namreč avtomatično onemogoča vnos zahteve za izterjavo denarne kazni. Slednje je omogočeno šele, če predlagatelj izvršbe davčnemu organu izrecno potrdi, da je izvršba zoper insolventnega dolžnika v skladu z zakonitimi izjemami po ZFPPIPP. Davčni organ pa v primeru napačne presoje predlagatelja izvršbe tega obremeni z obveznostjo plačila stroškov svojega postopka. 

== '''Odgovor:''' ==

Poleg upravne zadeve (materialne pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki je predmet odločanja v upravnem postopku; gl. [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]]) in pristojnosti organa za odločanje v njej, je ena od osnovnih predpostavk vsakega upravnega postopka stranka, kot nosilec pravice, pravne koristi ali obveznosti ([[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]]). Zato je dolžnost vsakega organa, da pred začetkom upravnega postopka preveri in ugotovi, kdo je stranka postopka, saj sicer postopka ne more začeti. To velja v enaki meri v postopkih, začetih na zahtevo, kot tudi tistih, ki so začeti po uradni dolžnosti, čeprav je zaradi (izvršljivih) obveznosti, ki se lahko naložijo pri slednjih, tam morebiti ta dolžnost še bolj očitna, saj sicer odločitev ne doseže osnovnega namena zaščite javnega interesa.

Glede na to mora organ ugotoviti ali fizična ali pravna oseba, zoper katero naj se začne postopek, ima pravno sposobnost oziroma sposobnost biti stranka in stvarno legitimacijo. Pravna sposobnost pomeni sposobnost osebe, da pridobi vsako pravico ali pravno korist oziroma da prevzame vsako obveznost. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, pravna pa s pravno veljavno ustanovitvijo (praviloma z vpisom v ustrezni register) in izgubi z ukinitvijo (izbrisom iz registra). Zato je pogoj pravne sposobnosti fizične ali pravne osebe za sodelovanje v postopku izpolnjen, če je oseba v času postopka živa oziroma ustanovljena in ne ukinjena. Dodatno pa mora stranka izpolnjevati še pogoj stvarne legitimacije, ki ga določa materialni predpis, tako da določa subjekte kot nosilce konkretnih pravic ali obveznosti (več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme, 2. del, 2012, str. 137-145).

'''Uvedba stečajnega postopka ne vpliva na pravno sposobnost niti na stvarno legitimacijo'''. Zato je pravna oseba, zoper katero se začne in teče upravni postopek, še vedno stranka v postopku, ki ji gredo vse procesne pravice in obveznosti. Nobenega razloga ni, da bi insolvenčni postopek vplival na normativne obveznosti, ki izhajajo iz upravnega prava, morebiti celo na skrajen način v smislu, da k izpolnjevanju ni zavezana. Obveznosti pravne osebe bi prenehale samo z njeno ukinitvijo oziroma prenehanjem (npr. izbrisom iz registra), vendar bi tudi v tem primeru morali ugotoviti, ali so prešle na pravne naslednike in katere (gl. [[Zak:ZUP#50._.C4.8Dlen|50. člen ZUP]]) ter izpolnitev zahtevati od njih. Začetek stečajnega postopka se v upravno procesnem smislu odraža samo '''kot sprememba v zastopanju''' '''pravne osebe, saj stečajni upravitelj postane njen zakoniti zastopnik''', ki jo zastopa v pravnem prometu, s tem pa tudi skrbi za njene pravice in pravne koristi v vseh upravnih postopkih, v katerih je udeležena. To pomeni, da se stečajnega upravitelja vključuje v postopek (npr. vabi na ustno obravnavo) in se mu pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe.

'''Pri vročanju pravni osebi (tudi če je v stečajnem postopku) pa je treba opozoriti na posebnost iz [[Zak:ZUP#91._.C4.8Dlen|91. člena ZUP]], ki v primeru pravnih oseb nalaga vročanje prek pravne osebe in ne prek zakonitega zastopnika''', kar pomeni, da se dokumenti vročajo na sedežu pravne osebe tako, da se izročijo osebi, ki je pooblaščena za prevzem dokumentov. '''Vročanje poteka torej povsem enako tako v primeru, če je pravna oseba solventna ali v stečajnem postopku'''.

Enako, kot velja za odločanje v upravni zadevi (npr. naložitve obveznosti), velja tudi v izvršilnem postopku, ki je sicer samostojni posebni upravni postopek (Jerovšek, T., in Kovač, P., Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 144), ki se začne, če obveznost ni prostovoljno izpolnjena v zakonitem roku. Postopek se tudi v tem primeru vodi zoper pravno osebo, ki je nosilka obveznosti iz izvršilnega naslova, ne glede na morebiten stečajni postopek, zato se izvršilni postopek zaradi stečaja ne prekinja oziroma ustavlja (prekinitev je mogoča le v času od uvedbe stečaja do imenovanja stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika). Ta je zavezana tudi za plačilo stroškov izvršbe ([[Zak:ZUP#117._.C4.8Dlen|117. člen ZUP]]). '''Zavezanka za vse obveznosti iz postopka (glavno obveznost, stroške itd.) je torej pravna oseba ne glede na to, ali je v stečaju ali ne, vse dokler obstaja (ni izbrisana).''' Kolikor zavezanka ne izpolni obveznosti, se izvršilni postopek nadaljuje, morebitna denarna kazen se pošlje v prisilno izvršitev pristojni Finančni urad RS, organ, ki vodi izvršbo pa stopnjuje prisiljevanje zavezanca za izpolnitev obveznosti (npr. izda nov sklep o obveznosti izpolnitve z novo (praviloma višjo) denarno kaznijo). Takšno ravnanje mora slediti do izpolnitve obveznosti oziroma do prenehanja pravne osebe, ki je lahko posledica stečaja. Vendar se tudi v tem primeru ugotavlja, ali so obveznosti prešle na pravne naslednike, ki so jih kot taki dolžni izvršiti.

Na tek izvršilnega postopka lahko vplivajo določbe področnih zakonov (npr. 28. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 ZVO-2]). '''Kolikor posegajo v pravna razmerja na način, da uvedba stečajnega postopka lahko vpliva na prenos materialnih obveznosti iz izvršilnega naslova na drugega zavezanca, je to treba upoštevati v izvršilnem postopku. Izvršbe namreč ni mogoče opravljati proti osebi, ki ni (več) zavezanec'''. Če se spremeni zavezanec v teku izvršilnega postopka, se izvršba zoper prejšnjega zavezanca ustavi ([[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen|293. člen ZUP]]) in uvedbe zoper novega. Izvršilni organ mora zato ves čas po uradi dolžnosti paziti, ali ima stranka stvarno legitimacijo. Pri zakonskih določbah o prenosu predmeta stečajnega postopka in s tem povezanih obveznosti na drugega zavezanca, je treba upoštevati, kdaj do prenosa pride. Če področni zakon prenos stečajne mase, na katero se nanaša izvršljiva obveznost (npr. odpadkov) na drugega imetnika določi v primerih, ko jih ni mogoče prodati ali razdeliti drugim upnikom, je potrebno predhodno storiti vse, da pride do prodaje ali razdelitve. Šele na to, se z ustreznim pravnim aktom (ne samo na podlagi zakona) stečajna masa in z njo obveznost izpolnitve prenese na novega zavezanca. Dokler se to ne zgodi, se nadaljuje izvršilni postopek zoper pravno osebo v stečaju kot zavezanko.

Na potek izvršbe (lahko) vpliva tudi [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4735 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju] (ZFPPIPP; Ur.l. RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo), ki prepoveduje izdajo sklepov o izvršbi proti insolventnemu dolžniku po začetku postopka insolventnosti, razen v taksativno določenih primerih (gl. 131. čl. ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da bi organ, ki je pristojen za vodenje izvršilnega postopka za plačilo denarne obveznosti, ki je nastala v upravnem postopku (v tem smislu tudi izvršilnem postopku, zaradi izterljivosti denarne kazni, s katero se zavezanca prisiljuje k izpolnitvi obveznosti) moral presoditi, ali morebiti obstaja posebna normativna omejitev vodenja izvršilnega postopka zaradi (in)solventnosti zavezanca. Izvršbo denarnih obveznosti opravlja finančni organ - od 1. 8. 2014 je to Finančna uprava RS - po pravilih davčne izvršbe (drugi odstavek [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. člena ZUP]]). Ta zahtevajo, da organ, ki je izdal izvršilni naslov (v tem primeru sklep o prisilitvi z denarno kaznijo) finančnemu organu pošlje predlog za izvršbo v elektronski obliki (četrti odstavek 146. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakona o davčnem postopku] – ZDavP-2). Podrobnejši postopek o vsebini predloga za izvršbo in izmenjavi podatkov bi sicer moral predpisati resorni minister za finance, vendar tega ni storil oziroma ni storil v celoti. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku namreč določa le pravila za obračunavanje stroškov izvršilnega postopka. Tehnično onemogočanje vložitve predloga za izvršbo denarne obveznosti, ki preprečuje vnos podatkov v aplikacijo o izvršbi do podaje izjave in posebnega dovoljenja finančnega organa, je sporno, saj nima izrecne zakonske podlage, saj pisni dogovor med FURS in izdajateljem izvršilnega naslova o uporabi aplikacije e-izvršbe tega ne more nadomestiti!. Poleg tega se zdi, da finančni organ s tehnično omejitvijo prelaga obveznost in odgovornost za začetek izvršbe na predlagatelja izvršbe, čeprav je finančni organ tisti, ki odloča o začetku izvršbe denarne obveznosti, torej tudi, ali je zoper dolžnika uveden postopek zaradi insolventnosti. Organ, ki je izdal izvršilni naslov, katerega predmet je izpolnitev denarne obveznosti, je z vidika obveznosti po ZUP omejen pri odločitvi, ali bo vložil predlog za izvršbo - to mora storiti.

'''Ne glede na sporno ravnanje finančnega organa, ki upravlja z aplikacijo za izvajanje izvršb denarnih obveznosti, je v tem delu ključno vprašanje, ali denarna kazen v upravni izvršbi zoper dolžnika, ki je v postopku insolventnosti sodi med taksativno določene izjeme''' po drugem odstavku 131. členu ZFPPIPP, ki kljub splošni prepovedi dovoljujejo začetek izvršbe. Po našem mnenju '''denarna kazen v upravno izvršilnem postopku ne sodi med takšne izjeme, saj''' ob izjemah po 1. in 4. točki, ki se nanašata na sam insolvenčni postopek in že zato ne prideta v obzir, 2. točka izvzema odločbe drugih državnih organov (tudi morebitne upravne akte), s katerim je bila dolžniku naložena povrnitev "''stroškov postopka, v katerem se je prerekal obstoj izvršljive terjatve prerekan s pravnimi sredstvi v pritožbenem ali sodnem postopku''", po 3. točki pa se omogoča začetek izvršbe, če se terjatev nanaša na "''denarno obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka''", kar v predmetni situaciji ni primer (o dovoljenih stroških stečajnega postopka gl. 354. in 355. člen ZFPPIPP).

'''Sklep o izvršbi denarne kazni po uvedbi stečajnega postopka zato ni zakonit, saj bi kršil smoter insolventnih postopkov, da so vsi upniki za svoje terjatve poplačani hkrati in enakomerno, v nasprotnem bi država kot eden od upnikov preko izvršbe dosegla poplačilo svoje celotne terjatve pred drugimi upniki in bi bila tako v ugodnejšem položaju.''' Državi bi moral zakon priznavati t. i ločitveno pravico (19. člen ZFPPIPP), da svojo terjatev uspešno uveljavi (izterja) pred plačilom terjatev drugih upnikov zavezanca oziroma insolventnega dolžnika. Na tem mestu naj še opozorimo, da '''uvedba stečaja ni procesna ovira za začetek in tek izvršilnega postopka, ko predmet izvršilnega postopka ni denarna obveznost, ampak druga materialna obveznost''', na primer odstranitev nezakonitega objekta, saj to ne posega v položaj ostalih upnikov!

Zato v zvezi z izvršilnim postopkom zaradi nedenarne obveznosti, ki ga vodi izdajatelj izvršilnega naslova (ne finančni organ!) velja, da mora organ nadaljevati z izvršilnim postopkom. Z drugimi besedami: če stranka, zoper katero je uveden stečajni postopek, ne izpolni materialne (nedenarne) obveznosti, kljub grožnji z denarno kaznijo, se izvršilni postopek zaradi javnega interesa nadaljuje. Če grožnja z denarno kaznijo, ki jo ni mogoče izterjati, ni učinkovita, je treba razmisliti o drugih načinih izvršbe. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]] [[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Pravica do večkratnega vpogleda v spis

2023-01-22T12:53:12Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pravica do večkratnega vpogleda v spis ==

'''Datum odgovora:''' 30. 6. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se stranki lahko zavrne vpogled v spis na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, če gre za zadevo, v katero je že vpogledala in si fotokopirala vse dokumente? Po vpogledu pa ni v zadevi nastal noben dokument več, zadeva je od tedaj že dve leti zaključena. 

== '''Odgovor:''' ==

Pravica do vpogleda v spis je eno najvažnejših jamstev demokratične države, ki prek te in drugih t. i. pravic obrambe strankam zagotavlja uveljavitev njihovih pravic in pravnih interesov. Za sistemski preboj razumevanja te pravice je ključna odločitev Ustavnega sodišča RS, št. [http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/070F88D1A5E55636C1257942002D6D78 U-I-16/10 in Up-103/10 z dne 20. 10. 2011], v kateri je sodišče štelo pravico do vpogleda v spis po [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. členu ZUP]] štelo za samostojno posebno zakonsko pravico s specifičnim namenom v smislu 23. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave Republike Slovenije] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele; več gl. v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2 , str. 45 in nasl.). Sodišče je to pravico opredelilo kot neodvisno zadevo od glavnega upravnega postopka ter ne glede na siceršnjo vzporedno možnost dostopa do informacij javnega značaja. S to odločbo se je potrdilo stališče teorije, da lahko tudi procesni sklep, izdan med potekom upravnega postopka, poseže v človekovo pravico ali temeljno svoboščino. 

Ta pravica je med drugim sestavni del pravice do dobrega upravljanja (ang. ''right to good administration'') na ravni EU. 41. člen [http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=uriserv:OJ.C_.2012.326.01.0391.01.SLV Listine EU o temeljnih pravicah] (LTPEU, Ur. l. EU, št. 326/02) določa pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis, ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti. 

Podrobno vpogled v spis ureja [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]. Vpogled v spis je procesna pravica, ki jo ima stranka oz. nekdo, ki ni stranka, ampak verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist (npr. stranski udeleženec, zastopnik, višji državni odvetnik). Pod tem naslovom ne razumemo zgolj pravico do vpogleda, ampak tudi pravico do prepisovanja in kopiranja spisa na svoje stroške. Pri vpogledu se lahko razkrije skoraj celoten spis - izvzeti so dokumenti, ki zadevajo npr. identifikacijo prijavitelja, kolegijskega zapisa o posvetovanju in glasovanju ter osnutki odločb in sklepov. Celoten postopek nadzoruje določena uradna oseba ali pa poteka v informacijskem sistemu, v katerem stranka svojo istovetnost dokazuje s kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 225). Če organ ne dovoli pregledovanja zadeve in odklanja obvestila o poteku postopka, pa je prosilec do tega upravičen, gre za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]]) ter kršitev ustavne pravice v 22. členu URS. Načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe daje možnost seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka ter možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Stranka ima torej v sklopu načela zaslišanja, tudi pravico pregledovati spise upravne zadeve ter jih na svoje stroške prepisovati (Androjna in Kerševan, ib., str. 103-105).

'''Stranka oz. oseba, ki ima pravico do vpogleda v spis, ima to pravico ves čas upravnega postopka in tudi po končanem upravnem postopku '''(Androjna in Kerševan, ib., str. 224, Kovač et al., ib., str. 177). '''Pravica do vpogleda v lastni zadevi je torej časovno neomejena''', kar pomeni, da se lahko kadarkoli znova uveljavi. Navedeno je povezano zlasti z uveljavljanem pravnih sredstev. Kolikor legitimirana oseba ne more vpogledati v spis, namreč ne bi mogla učinkovito uveljavljati pravnega varstva, ki je v primerih nekaterih pravnih sredstev časovno vezano na leta ali celo neomejeno (npr. gl. določbe o obnovi postopka ali ničnosti, [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člen ZUP]] in nadaljnji, [[Zak:ZUP#279._.C4.8Dlen|279. člen ZUP]]).

Izjema od navadena načela bi bile le stalne zahteve, ki bi očitno kazale na zlorabo pravice, vendar je to le redka izjema (gl. npr. odločbo [https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-znacaja/iskalnik-po-odlocbah/odlocbe-informacije-javnega-znacaja/?tx_jzdecisions_pi1%5BshowUid%5D=1743&tx_jzdecisions_pi1%5BhighlightWord%5D=090-117&cHash=f1b47f2130267d60bd63542874b2a04e, IP št. 090-117/2012/3]), kjer je obravnavana sicer pravica do informacij javnega značaja, a za vpogled v spis velja analogno. Zloraba pravice se lahko ugotovi le, ko bi stranka očitno znova in znova vlagala zahteve, pri čemer ne bi sledila namenu pravice (obramba svojega pravnega položaja), ampak npr. oteževanju siceršnjega dela organa. 

A kadar stranka oz. druga oseba zahteva vpogled v spis po ZUP, zakon določa, da se ob neizpolnitvi pogojev za ugoditev, izda sklep o zavrnitvi vpogleda (kot meritorni akt, ki ne zadeva glavne zadeve v postopku) oz. v določenih primerih sklep o zavrženju. Določbe [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]], po katerih se zahtevek stranke zavrže ob neizpolnitvi določenih procesnih predpostavk (npr. tudi po četrti točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]] v primeru že rešene zadeve), se nanašajo le na uveljavljanje''' '''materialnopravnih pravic. Menimo sicer, da se [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]] lahko analogno uporabi tudi za uveljavitev določenih procesnih pravic oz. zahtev, npr. ko bi pravico do vpogleda uveljavljala oseba, ki ni stranka niti očitno ne izkazuje pravnega interesa ali želi vpogled v zakonsko izvzete dokumente (gl. prvi dve točki prvega odstavka 129. člena ZUP). '''Ne more pa 129. člen predstavljati podlage za neugoditev na temelju enkrat že uveljavljenega vpogleda, saj ta pravica stranki, kot utemeljeno zgoraj, ni omejena niti po času, stanju zadeve ali številu vpogledov. '''Nenazadnje so lahko razlogi za ponovno pridobivanje npr. kopij dokumentov s strani stranke čisto smiselni, npr. stranka je lahko svoje prve kopije izgubila. Skratka, čeprav je stranki enkrat že vse v spisu bilo skopirano in od takrat ni nič novega v zadevi, ima stranka vseeno pravico do tega, da te dokumente znova vpogleda oz. pridobi njihove kopije.  

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Vpogled v spis (pregled dokumentov) in informacije javnega značaja]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Izvajanje izvršbe vračila (socialne) pravice po področnem zakonu

2023-01-22T12:51:06Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Izvajanje izvršbe vračila (socialne) pravice po področnem zakonu''' ==

'''Datum odgovora:''' 2. 9. 2014, pregled 4. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Nekateri zakoni specifično glede na ZUP določajo izvršbo, zlasti v socialnih zadevah, npr. pri vračilu socialnih pravic. V takem primeru organ izda stranki odločbo, v kateri se natančno določi višina dolga in rok, v katerem mora dolg vrniti. A po področnem zakonu je možen dogovor o izpolnitvi obveznosti. 

Npr. pri vračilu štipendije oz. vračilu dolga izplačane štipendije zaradi nedokončanja letnika šolanja ZŠtip določa, da se lahko CSD in štipendist dogovorita o načinu vračila nastalega dolga s tem, da mora štipendist zaprositi za odlog ali za obročno odplačilo. Po navodilih ministrstva naj bi pristojni organi (centri)  na takšne prošnje štipendistov sklenili z njimi dogovore o obročnem vračilu oz. o odlogu vračila, ki vključujejo mesečne zneske in rok, do katerega mora biti celotni dolg povrnjen. A kako postopati, če ne bo plačila, saj tedaj organ ne razpolaga z izvršljivim pravnim naslovom? Ali ne bi bilo bolj pravilno izdati odločbo, v kateri bi se določili mesečni zneski oz. rok plačila dolga? Kako pa odločiti v primeru zavrnitve prošnje štipendista - ali samo z dopisom odgovoriti, da je prošnja zavrnjena -  tako načelna smernica MDDSZ - ali odločiti z odločbo, kjer je ministrstvo prav tako podalo vzorce aktov, a z navedbo v pouku o pravnem sredstvu, da zoper te odločbe ni dovoljene pritožbe? Kaj je temelj za izključitev pritožbe, je lahko javni interes?

In kaj narediti v primeru, če štipendist svojega dolga v roku ne vrne in je potrebno iti v postopek izvršbe, toda od izdaje odločbe z dolgom mine že pet let, od izteka dogovora pa samo dve?

== '''Odgovor:''' ==

Izvršba je poseben upravni postopek, ki se po ZUP izpelje po '''uradni dolžnosti, kadar tako terja javni interes''' (gl. [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]) na temelju izvršljive obveznosti oz. izvršljivega izvršilnega naslova (običajno odločbe o obveznosti, več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 144 in nasl.). Prav tako se izvršba vodi v interesu posamičnih strank pred upravnim ali drugim pristojnim organom, če tako uveljavlja upravičena stranka v razmerju do zavezane na temelju upravnega izvšljivega izvršilnega naslova, tj. odločbe ali sklepa upravnega organa ali poravnave pred upravnim organom (gl. več v [[Zak:ZUP#282._.C4.8Dlen{{!}}282. člen ZUP]] in nadaljnjih). 

Izvršba ne pride v poštev samo pri izvirno naloženih obveznostih do stranke, ampak pogosto - zlasti na socialnem področju - tudi pri pravicah oz, njihovem vračilu, kolikor se ugotovi, da je bila pravica prejeta brez ali prek pravne podlage, kot veleva načelo (materialne) zakonitosti ([[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]). Običajno področni zakon v teh primerih določa, da se izda nova odločba, ki poseže v prek izdano odločbo o priznani pravici, nakar ta "nadomestna" odločba predstavlja izvršilni naslov za izvršbo, kolikor področni zakon tudi izpolnitve obveznosti oz. njene prisilne realizacije v izvršilnem postopku ne uredi drugače kot ZUP (glej npr. več o vračilu družinskih prejemkov po 103. členu ZSDP v Kovač, Izvršba v upravnih zadevah centrov za socialno delo, Kaljenje, 2007, str. 47-62). Javni interes za vračilo preveč izplačanih pravic je enak javnemu interesu, kot ga prek pogojev za pridobitev pravice, v takih položajih določa področni zakon. Z drugimi besedami: zlasti v razmerah gospodarske krize ob vse manj razpoložljivih sredstvih za socialna upravičenja, je v javnem interesu, da pomoč prejmejo le tisti, ki '''ne dosegajo minimalnega pragu kot meje za določeno socialno pravico oz. podporo'''. Ker je sredstev vedno manj kot prosilcev, je treba zakonito voditi postopke in priznavati pravice le upravičenim, katerih korist je obenem javni interes. Preostalim prosilcem je zato v korist upravičencev treba prošnje zavrniti oz. zahtevati vračilo neupravičeno ali preveč priznanih in izplačanih pravic, tako da se jim naloži '''obveznost vračila v javnem interesu'''. 

V takih primerih '''ne gre za izvršbo po ZUP, temveč za poseben izvršilni postopek ''sui generis'', čeprav naj bi bil cilj enak kot po ZUP- vzpostaviti javni interes in le tiste pravice oz. obveznosti, ki in kolikor stranki pripadajo. Področni zakon običajno določi drugače''', kot velja po ZUP, pristojnost in udeležence postopka, akte, ki se sklepajo v postopku, roke, učinke pravnih sredstev ipd. (npr. pri družinskih prejemkih teče postopek pred pravdnim sodiščem na temelju tožbe višjega državnega odvetnika v korist državnega proračuna, kolikor se stranka in ministrstvo ne dogovorita o ustrezni obliki vračila). Menimo, da so določbe zakonov, ki določajo izvršbo kot primarno dogovorni postopek, v jedru dobronamerne, saj stremijo k prostovoljni izpolnitvi obveznosti strank in upoštevajo njihovo (socialno omejeno) zmožnost izpolnitve obveznosti (npr. obročnega ali odločenega vračanja izplačanih pravic). A po drugi strani take rešitve, ko stranke niso benevolentne ali celo zlorabljajo svoj položaj, (lahko) vodijo v ogroženost javnega interesa, t.j, zagotovitev sredstev upravičencem. Tovrstne specialne ureditve so neredko posledica primarno ekonomskega razumevanja razmerij med strankami in javno koristjo, kar v praksi povzroča težave pri izterjavi. '''Izvršba upravnih obveznosti naj bi namreč ne bila stvar pravde, ampak v interesu države kot skrbnika javne koristi. Ne glede na te pomisleke, pa je treba področni zakon spoštovati, kot veljavno določa razmerja'''.

[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6571 Zakon o štipendiranju (pisrs.si)] (Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 56/13, 99/13 – ZUPJS-C, 8/16, 61/17 – ZUPŠ, 31/18 in 54/22 – ZUPŠ-1) določa v 99. in povezanih členih, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo oz. posplošeno stranka izpolniti obveznost vračila dane pravice, iz več razlogov (npr. ne opravi uspešno tekočega letnika šolanja). Natančneje so določeni obseg in roki obračuna obveznosti (vračila). Zakon med drugim definira: "O vračilu sredstev dodeljevalec štipendije izda odločbo, v pogodbenem razmerju pa zahtevek za vračilo." Iz tega gre sklepati, da sta kljub priznanju pravice oz. naložitvi obveznosti vračila le te v interesu prejemnika in tudi javnem interesu (pomoči socialno ogroženim ali podpore npr. nadarjenim upravičencem) postopek in akti o vračilu pravice odvisni od tega, ali se osnovna pravica prizna oblastno, tj. z odločbo, ali dogovorno, tj. s pogodbo. Upoštevati je treba, da v upravnih razmerjih pogodba lahko pomeni tudi izvrševanje oblastno določenih pravic oz. obveznosti (zlasti v postopkih javnih razpisov in posledično priznanih pravic (socialnih, koncesijskih, splošnega sofinanciranja iz javnih sredstev itd.) z odločbo in naknadno sklenitvijo pogodb, gl. več o tem Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2008).  

Kot izrecno opredeljuje ZŠtip-1 (gl. 103. člen), dodeljevalec štipendije dovoli med drugim odlog vračila oz. obročno vračanje štipendije ali njen odpis, če so podani utemeljeni zakonski razlogi in v primeru odpisa podano še soglasje finančnega ministrstva. Pristojni organ (tu CSD) ima diskrecijsko pravico, saj zakon ne določa enoznačno, temveč z namenom odločanja (npr. če tako opravičuje nemožnost vračila v enkratnem znesku) in njegovih mejah pravice oz. obveznosti. Zato je treba med drugim paziti, da ne pride do zlorabe preudarka (prim. potrebno utemeljitev odločitve v takem položaju z obrazložitvijo namena in obsega diskrecije po [[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen{{!}}214. člen ZUP]]). Zakon pa določa (v 101. členu), da je rok za vračilo 30 dni od dokončnosti odločbe o prenehanju štipendijskega razmerja, v primeru pogodbenega razmerja pa 30 dni od prejema zahtevka za vračilo, v primeru zamude pa se v obveznost vštejejo zamudne obresti. Nekoliko drugače je urejeno razmerje po 50. členu in nadaljnjih prejšnjega zakona, ki se še vedno uporablja, tj. ZŠtip, kjer je med drugim določeno, da je štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, pri čemer lahko (spet diskrecijsko!) pristojni center za socialno delo za državno štipendijo oz. sklad za Zoisovo štipendijo na prošnjo štipendista odloži vračilo štipendije ali dovoli obročno vračanje štipendije za enako dobo, kot je bila doba prejemanja štipendije, če štipendist iz utemeljenih razlogov štipendije ne more vrniti v enkratnem znesku; kot utemeljen razlog pa se šteje dalj časa trajajoča bolezen oziroma poškodba ali starševstvo štipendista, ki je vplivalo na potek študija. ZŠtip nadalje določa, da se izterja dolgovano vračilo od štipendista, če se pristojni center oz. sklad in štipendist ne dogovorijo drugače, skladno s predpisi, ki urejajo izvršbo denarnih terjatev. 

Glede na posebne določbe štipendijske zakonodaje menimo, da so navodila področnega ministrstva pristojnim organom (tu CSD) pravilna, kolikor gre za postopanje po prejšnjem ZŠtip ali kadar gre za izvajanje s pogodbo (čeprav na temelju odločbe) sklenjenega razmerja po ZŠtip-1. V takih položajih se ne izda nova odločba kot izvršilni naslov za morebitno naknadno izterjavo obveznosti, ampak se sklene, če je soglasje volj možno, dogovor. T'''a dogovor pa ima pravno naravo, ki je po ZUP določena za poravnavo oz. zapisnik o poravnavi''' (gl. [[Zak:ZUP#137._.C4.8Dlen{{!}}137. člen ZUP]] in drugi odstavek 282. člena ZUP). To pomeni, da je z vidika izvršbe izenačen z odločbo, tudi '''tovrstni dogovor je samostojni izvršilni naslov'''. 

Če strankini vlogi (prošnji) '''ni moč ugoditi '''glede na zakonske meje in pogoje, pa je treba brez dvoma o zadevi odločiti '''z upravno odločbo. Zgolj dopis ne zadostuje, '''saj gre za odločitev o pravici v upravnem razmerju, ki nenazadnje na novo ureja že določeno upravno razmerje po odločbi o pravici (dodelitvi štipendije). Kolikor organ izda samo dopis ali npr. sklep ali kak tretji akt, a ta vsebuje konstitutivni element odločbe, tj. izrek oz. odločitev o pravici/obveznosti, se sicer po sodni praksi tak akt šteje kot odločba - ima isto moč izvršljivosti in pravno varstvo (več o tem v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012). Vendar postopanje na slednji način vnaša v postopek nejasnosti in le zaradi formalnih kršitev omogoča izpodbijanje ter tako odlog zadostitvi javnemu interesu, zato bi morali pristojni organi vseeno izdajati v takih položajih odločbe z vsemi sestavinami, tudi poukom o pravnem sredstvu po [[Zak:ZUP#215._.C4.8Dlen{{!}}215. členu ZUP]]. Če bi v teh odločbah v pouk o pravnem sredstvu zapisali brez izrecne zakonske podlage o izključitvi pritožbe, bi šlo za neposredno kršitev [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen{{!}}13. člena ZUP]] in celo 25. člena Ustave RS o učinkovitem pravnem sredstvu oz. zakonitosti na splošno. '''Ob takem napačnem pouku, saj v področnem zakonu ni določbe o izključitvi pritožbe oz. dokončnosti z izdajo prvostopenjske odločbe, se lahko stranka ravna po zakonu, kot velja, ali zahteva dopolnitev''' pouka, pri čemer se rok za vložitev pritožbe sproži šele z vročitvijo dopolnitve akta. Pritožba je torej v navedenih situacija dovoljena, čeprav ni, kolikor se je moč v zadevi dogovoriti, saj se s poravnavo stranka odreče pritožbi. A slednje, češ da je dogovor dokončen na prvi stopnji, ne pomeni, da ob zavrnitvi strankine vloge pritožbe ni. Dokončnost tedaj nastopi šele po izteku roka za pritožbo oz. njenem izčrpanju ([[Zak:ZUP#224._.C4.8Dlen{{!}}224. člen ZUP]]).

Kolikor stranka ne poravna obveznosti (vračila) po dogovoru, bo pristojni organ, upoštevaje sklic področnega zakona v izterjavi na splošne predpise, po ZUP in v primeru denarne terjatve po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2) izdal sklep o izvršbi in določil način prisilitve - torej tu finančni organ v sklopu Finančne uprave RS na temelju predloga za izterjavo s strani CSD. 

V upravnih razmerjih zaradi (nadrejenega) javnega interesa '''zastaranje obveznosti''' ni dopustno, razen če zakon to izrecno določa, kot velja tudi po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakonu o davčnem postopku] (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl.). V relativnem petletnem in absolutnem desetletnem zastaralnem roku za izterjavo ta po ZDavP-2 ni več možna. Ta rok se šteje od izvršljivosti odločbe oz. drugega izvršilnega naslova oz. začetka izvršilnega postopka. Kolikor bi recimo bila izdana odločba o vračilu dolga, je treba izterjavo začeti najmanj v petih letih od izvršljivosti odločbe, ne glede na čas sklenitve pogodbe na temelju odločbe. Če pa je sklenjen le dogovor o vračilu, se rok zastaranja izterjave šteje od datuma povračila, določenega v dogovoru. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />  

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Poslovna sposobnost mladoletnika nad 15 let?

2023-01-21T20:38:43Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

== '''Zadeva: ''' Poslovna sposobnost mladoletnika nad 15 let? ==

'''Datum odgovora:''' 9. 1. 2014, pregled 11. 12. 2022

'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko mladoletna oseba nad 15 let samostojno nastopa v upravnih postopkih oziroma samostojno sklepa pravne posle, saj se po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zahteva za razpolaganje z mladoletnikovim premoženjem sicer soglasje skrbstvenega organa (npr. ko želi mladoletnik sodelovati pri kupo-prodaji vozila, ali mora UE v postopku registracije vozila najprej pridobiti ustrezno odločbo CSD, da je razpolaganje dovoljeno, pri čemer je praksa različnih organov (UE in CSD) precej različna)? 

== '''Odgovor:''' ==

Na podlagi [[Zak:ZUP#46._.C4.8Dlen|46. člena ZUP]] lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanja v upravnem postopku, torej lahko z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti. Mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, je '''procesno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost''' (tretji odstavek 46. člena ZUP). Slednje se navezuje tudi na sklepanje pravnih poslov, saj pomeni, da glede poslov, ki jih lahko mladoletnik sklepa sam, torej brez odobritve staršev oziroma CSD, lahko slednji sam opravlja tudi procesna dejanja. Npr. pri  registraciji motornega vozila velja: če lahko mladoletnik sklene samostojno pravni posel po področnem predpisu ali splošnih predpisih za ta tip dejanj, potem lahko tudi sam registrira motorno vozilo. Glede poslov, pri katerih pa je za njihovo veljavnost potrebna odobritev staršev ali CSD, pa mladoletnik ni procesno sposoben in procesna dejanja zanj opravljajo le njegovi starši.

V primeru sklepanja pravnega posla, kot je kupoprodajna pogodba (prodaja motornega vozila), pa je potrebno sposobnost mladoletnika, starejšega od 15 let, za sklepanje pravnih poslov '''presojati v skladu z določbami [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskega zakonika] (DZ, Uradni list RS, št. 15/17) in [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1263'''Obligacijskega zakonika'''] (OZ, Uradni list RS, št. 97/07 in novele)), ki ureja pogodbena razmerja: 

*DZ v 146. členu namreč določa, da mladoletnik, ki dopolni 15 let, lahko '''sam sklepa pravne posle''', če zakon ne določa drugače. Za veljavnost teh poslov pa '''je potrebna odobritev staršev, če so tako pomembni''', da bistveno vplivajo na mladoletnikov življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti (odločba VSL: sodba I Cp 1148/93 ter sodba VS [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:6933&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&rowsPerPage=20&moreLikeThis=1&id=doc_3116 II Ips 249/94]) – ali bo imel posel takšen vpliv bo stvar presoje vsakega primera posebej). Potrebno pa je upoštevati tudi določbo 149. člena DZ, na podlagi katere lahko starši '''samo s privolitvijo centra za socialno delo odsvojijo ali obremenijo predmete''' iz premoženja svojega otroka zaradi njegovega preživljanja, vzgoje ali izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist - gre za tiste primere, kjer tudi nakup določene stvari ni bil mogoč brez mladoletnikovih staršev.
*OZ pa pri sklepanju pogodb poslovno nesposobne osebe določa v 41. členu, da sme poslovno omejena oseba brez dovoljenja zakonitega zastopnika sklepati '''samo tiste pogodbe, katere ji dovoljuje sklepati zakon'''.

V kolikor lahko torej mladoletna oseba, ki je dopolnila 15 let, samostojno nastopa v pravnem prometu in sklepa pravne posle (če ji seveda tega poseben zakon ne omejuje), lahko samostojna nastopa tudi v upravnih postopkih, seveda v mejah priznane poslovne sposobnosti.

'''Je pa potrebno, ne glede na prvi stavek 146. člena DZ, pri vprašanju o poslovni sposobnosti mladoletne osebe ter njeni sposobnosti samostojnega sklepanja pravnih poslov, izhajati in upoštevati tako 149. člen DZ kot tudi '''vsebino področnega predpisa''' in omejitve, ki jih le-ta pozna. In v primeru, da področni oziroma materialni predpis predpisuje določene omejitve ali drugače ureja vprašanje poslovne sposobnosti mladoletnih oseb ter njihove sposobnosti sklepanja pravnih poslov, je potrebno takšen predpis obravnavati kot ''lex specialis'' in ga tudi upoštevati. V kolikor pa teh omejitev ni, se upoštevajo splošna določila DZ.'''

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]] [[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Poslovna sposobnost mladoletnika nad 15 let?

2023-01-21T20:38:07Z

Tp0290: /* Odgovor: */

Ravnanje upravnega organa, če stranka v postopku nerazsodna

2023-01-21T20:35:53Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Ravnanje upravnega organa, če stranka v postopku nerazsodna ==

'''Datum odgovora:''' 7. 1. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ zaradi dvoma v obstoj poslovne sposobnosti ene izmed strank v postopku, ki podaja povsem nerealne zahteve, stalno širi zahtevo, terja izločitev uradnih oseb, vloge so pa izrazito nepovezane, nerazumljive, kontradiktorne in tudi žaljive itd.), pristojnemu centru za socialno delo predlaga odvzem poslovne sposobnosti stranke oziroma ali lahko pristojni center za socialno delo (CSD) ta postopek uvede po uradni dolžnosti? 

== '''Odgovor:''' ==

Sposobnost biti stranka v upravnem postopku ima vsakdo, ki je lahko nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku (pravna sposobnost), sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku pa ima tista stranka, ki ima popolno poslovno sposobnost. Slednjo fizična oseba pridobi s polnoletnostjo, s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo ali na podlagi odločbe sodišča, če gre za mladoletnika, ki je postal roditelj (gl. [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 152. člen Družinskega zakonika], DZ).

Na podlagi [[Zak:ZUP#46._.C4.8Dlen|46. člena ZUP]] lahko stranka, ki je '''poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanja''' v upravnem postopku, torej lahko z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti. Za obstoj poslovne sposobnosti pa morata biti kumulativno izpolnjena dva kriterija, in sicer t. i. '''objektivni kriterij, to je polnoletnost''' (oz. priznanje poslovne sposobnosti na drugem temelju, npr. s sklenitvijo zakonske zveze mladoletnika), ter t. i. '''subjektivni kriterij, razsodnost,''' kar pa pomeni sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in sposobnost ravnati v skladu s tako oblikovano voljo (gl. Jerovšek et al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2004, komentar k 46. členu). Upravni organ mora skladno z določbo [[Zak:ZUP#49._.C4.8Dlen|49. člena ZUP]] ves čas postopka '''po uradni dolžnosti paziti''' na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, ter ali procesno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik.

'''Če gre za stranko, kjer ni pogoja procesne sposobnosti, pa je treba''''' '''''ločiti več dejavnikov, od katerih je odvisno, kateri organ na kateri pravni in dejanski podlagi ukrepa v katerem dometu:'''

#Na podlagi [[Zak:ZUP#51._.C4.8Dlen|51. člena ZUP]] lahko upravni organ, ki vodi postopek, postavi procesno nesposobni stranki začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je postopek potrebno izvesti, sicer pa po 267. členu DZ stranki postavi (katerikoli upravni) organ, ki vodi postopek, skrbnika za poseben primer (za ta postopek), o čemer obvesti tudi CSD.
#CSD lahko sam ali na podlagi predloga organa, ki vodi postopek (gl. 268. člen DZ) presodi, da gre za tak položaj, da tej stranki kot skrbstveni organ sam uvede postopek in postavi skrbnika za poseben primer tudi izven konkretnega postopka, za vse ostale zadeve, pri čemer tedaj CSD obenem sproži ustrezen postopek pred sodiščem (po [http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_ZAKO492.html 45. členu Zakona o nepravdnem postopku]). 
#Pri vprašanju poslovne sposobnosti, na katero je vezana procesna sposobnost po ZUP, gre namreč za pravno vprašanje, ki je '''v osnovi v pristojnosti sodišča''' in ne v domeni upravnih organov.

Glede na to, da se sposobnost stranke domneva, je namreč potrebno v nasprotnem primeru '''nesposobnost dokazati'''. Temu služi sodni nepravdni postopek za odvzem poslovne sposobnosti, na podlagi katerega lahko pristojno sodišče v celoti ali delno odvzame poslovno sposobnost polnoletni, pa tudi mladoletni osebi, če osebe zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (gl. 44. člen ZNP). Postopek odvzema poslovne sposobnosti pri pristojnem sodišču pa se skladno s 45. členom ZNP lahko prične tudi na predlog pristojnega centra za socialno delo ali pa po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi odvzeti poslovno sposobnost.

'''Če je stranki prek sodišča poslovna sposobnost odvzeta, pa mora CSD postaviti skrbnika''' skladno z DZ, ki nato v upravnem postopku nastopa kot njen zakoniti zastopnik (gl. 244. člen DZ: na podlagi odločbe sodišča pristojni center za socialno delo z odločbo postavi takšni osebi skrbnika).

Če pa stranka kaže '''znake morebitne zmanjšanje razsodnosti in ji poslovna sposobnost (še) ni bila odvzeta, upravni organ torej praviloma o tem obvesti pristojni center '''za socialno delo, ki predlaga sprožitev postopka pred sodiščem in postavitev skrbnika za poseben primer.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]]

Izpodbijanje odločbe organa, ki je uvedel upravni postopek zoper mrtvo osebo in ji naložil obveznost

2023-01-21T20:30:44Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Izpodbijanje odločbe organa, ki je uvedel upravni postopek zoper mrtvo osebo in ji naložil obveznost ==

'''Datum odgovora:''' 8. 7. 2013, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni postopek je bil začet po uradni dolžnosti zoper osebo, ki je umrla. Zoper to osebo je upravni organ v postopku izdal tudi odločbo, s katero ji je naložil obveznost. Ob ugotovitvi, da je stranka umrla, pa organ želi obveznost naložiti vnuku te stranke. 

Ali sme upravni organ voditi upravni postopek zoper stranko, ki je umrla, in ali gre za različen položaj, če stranka umre šele med postopkom ali po izdaji odločbe? Ali je mogoče obveznosti, naložene mrtvemu, prenesti na drugo osebo?

Kako odpraviti odločbo, ki je bila izdana na osebo, umrlo že ob oz. pred uvedbo postopka, ali se naj izreče za nično? 

== '''Odgovor:''' ==

Nujna udeleženca vsakega upravnega postopka sta organ in stranka.  

Da je lahko oseba stranka v postopku mora biti pravno sposobna, kar pomeni, da je oseba lahko nosilec pravic in obveznsoti ter pravnih koristi. Pravno sposobnost pridobijo fizične osebe z rojstvom, s smrtjo pa jo izgubijo. Iz tega izhaja, da '''je stranka v postopku lahko le živeča fizična oseba''' (prim. sodba VS št. [https://www.sodnapraksa.si/?q=U%20848/92&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=13682 U 848/92 z dne 19.01.1994]) '''in da ni mogoče odločati o pravicah, pravnih koristih ali obveznostih še nerojenih ali že umrlih fizičnih oseb''' (sodba VS št. X IPS [https://www.sodnapraksa.si/?q=1640/2006&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2010040815245673 1640/2006] z dne 21. 4. 2010, prim. Kovač, Rakar, Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 137; (nekoliko) drugače velja za pravne osebe (društva, gospodarske družbe,...), ki pridobijo pravno sposobnost z vpisom v register, izgubijo pa z izbrisom).

Oseba, ki želi nastopati kot stranka v postopku, mora sicer imeti tudi procesno sposobnost (opravilna sposobnost), kar pomeni, da lahko v postopku samostojno nastopa in opravlja dejanja v postopku (fizične osebe pridobijo popolno poslovno sposobnost s polnoletnostjo - izjeme so mlajše osebe, ki postanejo roditelji in tiste osebe, ki pred polnoletnostjo sklenejo zakonsko zvezo), poleg tega mora biti izpolnjena predpostavka stvarne legitimacije, ki se veže na področne materialne predpise v posamezni upravni zadevi, ki določajo nosilca pravic, pravnih koristi ali obveznosti (Kovač, Remic, Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 60). 

Upravni organ lahko vodi upravni postopek na zahtevo stranke ali pa po uradni dolžnosti. Nikoli pa ne more voditi upravnega postopka, ne glede na to, kako se je ta začel, zoper osebo, ki je umrla. '''Organ mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku''' ([[Zak:ZUP#49._.C4.8Dlen|49. člen ZUP]]). Gre za eno izmed procesnih predpostavk po [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]], katerega kršitev je tudi absolutna procesna napaka in samostojni razlog za pritožbo (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člen ZUP]], več Kovač, Remic, Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 59). 

'''V danem primeru organ že ob uvedbi postopka ni ravnal pravilno, saj bi ne smel in mogel uvesti postopka zoper osebo, ki je tedaj že mrtva.''' S tem je bilo kršeno določilo [[Zak:ZUP#49._.C4.8Dlen|49. člen ZUP]]. Ob taki ugotovitvi, kakor tudi če v postopku organ ne najde stranke ali je organu neznana in gre v postopku za zaščito interesov stranke, ker '''že od samega začetka uvedenega postopka nima možnosti sodelovanja v postopku, '''mora organ postaviti skrbnika za poseben primer''', skladno z določili 267. in 268. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskega zakonika](DZ, Ur. l. RS, št. 15/17, 21/18 in novele). Tak skrbnik deluje v imenu in za račun strank, v danem primeru torej brani interese dedičev umrle stranke, ki so očitno z dedljivostjo predmeta postopka (običajno lastništvo stvari ali nepremičnine, za katero v postopku gre) prešli na dediče kot zavezance. '''Čeprav je postopek v javnem interesu nujen oz. je treba urediti izpolnitev obveznosti, npr lastnikov, postopka ni moč voditi brez stranke, ampak jo mora predstavljati navedeni skrbnik. '''

Odločba izdana proti osebi, ki ne obstaja, '''ne more biti niti vročena.''' Takšna odločba ne more postati niti formalno niti materialno pravnomočna, tudi če je nihče nikoli ne izpodbija. Upravna odločba, izdana proti neobstoječi stranki, je neobstoječa, saj se šteje za izdano šele, če je vročena, to pa ne more biti, saj v danem primeru niti vročitev z javnim naznanilom ne bi bila zakonita.   

Ničnost je izredno pravno sredstvo, ki je predvideno za najhujše napake. Za razliko od izpodbojne odločbe nična odločba nikoli ne postane niti dokončna, pravnomočna in izvršljiva ter nima pravnega učinka. Takoj, ko se izve za njeno nepravilnost oz. nezakonitost, se mora izreči za nično, in to ne glede na čas, ki je potekel od njene izdaje. Odločba, s katero se odločba izreče za nično, avtoritativno ugotavlja, da je nična, kot da ne bi bila izdana.

Samo izjemoma je mogoče odločbo šteti celo za neobstoječo, kar pomeni, da sploh ni potrebno, da bi se izrekla za nično, da bi se odpravili njeni pravni učinki - to so primeri, ko z odločbo sploh ni bila izražena oblastna volja upravnega organa, ko torej sploh ni bilo odločeno o upravni zadevi (npr. nepodpisana upravna odločba, gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 407-408). 

V danem primeru bi moral upravni organ ob uvedbi postopka preveriti (ne)obstoj stranke in na njen (ne)obstoj paziti ves čas teka postopka. Če stranke ne najde ali je organu neznana, pa gre v postopku za zaščito interesov stranke, bi moral organ stranki določiti skrbnika za poseben primer skladno z določili DZ. Odločba zoper mrtvega ne more niti veljati, ne more biti niti izdana, ne more obstajati, ker v njej nista udeleženi dve strani (organ in stranka), zato ne moremo govoriti o upravnem razmerju. Torej je '''predmetna odločba neobstoječa''', nikomur ne nalaga nobenih pravic, obveznosti ali pravnih koristi.

'''Obveznosti, ki so naložene v odločbi zoper že pred uvedbo postopka mrtvo osebo, ni mogoče prenesti na drugega - organ mora za zaščito javne koristi uvesti popolnoma nov postopek zoper pravo osebo (dediča),''' če pa ni mogoče ugotoviti lastnika ali se menja, pa določiti skrbnika kot zastopnika premoženja. 

Drugače bi veljalo, če bi stranka umrla kasneje. Kolikor bi umrla šele po izdaji (vročitvi) odločbe, tedaj bi odločba učinkovala, če je predmet postopka prenosljiv na pravne naslednike. Kadar pa pri organu teče postopek (po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke) in ta umre med postopkom, ima upravni organ več možnosti:

#odločba, ki še ni bila vročena, se vroči dediču, če je ta že postavljen s pravnomočno odločbo;
#če pravica, obveznost ali pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, lahko preide na pravne naslednike, prekine postopek in počaka na pravnomočno postavitev pravnega naslednika ([[Zak:ZUP#153._.C4.8Dlen|153. člen ZUP]]),  ter ga v predlagalnih postopkih seznani z možnostjo vstopa v postopek, v postopkih po uradni dolžnosti pa s potekom postopka in možnostmi, ki jih ima kot stranka v postopku; če je v javnem interesu ali interesu stranke nujno izvesti postopek, pa pravni nasledniki še nisi pravnomočno postavljeni, postavi skrbnika za poseben primer;
#'''če pravica, obveznost ali pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, ne preide na pravne naslednike, ampak se nanašajo izključno na osebo, potem upravni organ izda sklep o ustavitvi postopka'''. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />  

[[Category:Lastnost_stranke]] [[Category:Načelo_zakonitosti_in_diskrecijsko_odločanje_ter_varstvo_javne_koristi]]

Raba ZUP glede na pravno naravo dejanj uradnih oseb po področni zakonodaji (sklepanje zakonske zveze)

2023-01-21T20:26:44Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

== '''Zadeva: '''Raba ZUP glede na pravno naravo dejanj uradnih oseb po področni zakonodaji (sklepanje zakonske zveze) ==

'''Datum odgovora: '''13. 6. 2013, pregled 26. 11. 2022'' '''''Status uporabnika: '''uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Področna zakonodaja za eno tipičnih upravnih aktivnosti, tj. sklepanje zakonske zveze, določa sodelovanje več organov oz. uradnih oseb pri različnih dejanjih v postopku.

Na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR (Ur. l. RS, št. 69/04-UPB1) in Pravilnika o sklepanju zakonske zveze (Ur. l. RS, št. 71/03 in novele) se zakonska zveza sklene pred načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščene osebe ob navzočnosti matičarja. Zakonodaja določa, da na koncu obreda načelnik ali od njega pooblaščena oseba razglasi, da je zakonska zveza sklenjena.

Kdo je v smislu ZUP v tem postopku (sklepanja zakonske zveze) oseba, ki vodi postopek? Ali je to uradna oseba UE, tj. matičar, ki ob prijavi ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost zakonske zveze? Ali je to načelnik UE oz. od njega pooblaščena oseba, ki izvede obred, npr. župan. Kdo je v smislu ZUP uradna oseba, ki v zadevi odloči (ali načelnik oziroma pooblaščena oseba, ki razglasi zakonsko zvezo)? 

Kako je v tem postopku s tolmači?

== '''Odgovor:''' ==

Raba ZUP pride v poštev po področni zakonodaji, samem ZUP (kot terjajo zlasti [[Zak:ZUP#1._.C4.8Dlen|1. člen ZUP]], [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]], [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. člen ZUP]]) in materialni zakonski in teoretični definiciji upravne zadeve 

#subsidiarno tedaj, ko gre za upravno stvar ali 
#smiselno, ko gre za javnopravno stvar kot predmet postopka, pa področni predpisi postopkovnih vprašanj ne urejajo. 

Določen tip postopka in s tem pripadajoča procesna zakonodaja pride v poštev glede na materijo postopka oz. vrsto razmerja, ki se ureja. Zato je treba '''za katerokoli procesno vprašanje oz. odgovor, ali in v čem se ZUP uporablja v postopku, najprej analizirati vrsto razmerja, ki se v postopku določa. '''Upravno oz. javnopravno razmerje je tisto (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 55 in povezane), kjer gre za odločanje o pravicah, pravnih koristih in obveznostih strank s področja upravnega prava v odnosu do oblasti, ki praviloma v upravnem postopku usklajuje pravne interese strank in javni interes. 

Za opredelitev pravne narave razmerja, postopka in aktov ni merodajna oblika, v kateri se izvaja aktivnost organa, niti status organa, ki postopek vodi. '''Čeprav je organ sicer v svoji pretežni pristojnosti upravni kot upravna enota, še ni nujno, da vsa dejanja opravlja po ZUP''' (prim. več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, Uradni list RS, 2012, str. 81 in naslednje). Ali neko dejanje organa oz. uradne osebe šteje za upravni postopek oz. akt ali ne, ni odvisno od tega, v kakšni obliki je izraženo, ali katera pooblastila ima ta oseba. Relevantno je, ali se je v okviru javnih upravnih nalog odločalo o upravnopravnih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posamezne osebe (tako tudi npr. sodbi VS RS, št. [https://www.sodnapraksa.si/?q=U%201088/95&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=14830 U 1088/95] in [https://www.sodnapraksa.si/?q=U%201205/95&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=14906 U 1205/95], sklep VS RS, št. [https://www.sodnapraksa.si/?q=I%20Up%20285/2001&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=16713 I Up 285/2001] idr.). Pri odločanju pa se običajno sooči zasebni interes strank (npr. skleniti zvezo z osebo po prostem izboru) in javni interes, kot je izražen v veljavnih predpisih (načelo zakonitosti, [[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen|6. člen ZUP]], npr. v zadržkih za dovolitev sklenitve zakonske zveze po področnih predpisih, recimo če je en bodoči zakonec že v zakonski zvezi). 

Sklenitev zakonske zveze, predpisan z [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskim zakonikom] (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17) in njegovimi izvedbenimi predpisi, zlasti [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV13137 Pravilnik] o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze, predstavlja '''skupek več postopkov''' in dejanj. Gre za t. i. življenjsko situacijo, ki vključuje vrsto aktivnosti različnih udeležencev:

*od prijave sklenitve zakonske zveze,
*ki ob posebnih okoliščinah, kot je bodoči zakonec ali oba kot mladoletnik ali v sorodstvu ali posebna izbira kraja sklenitve zakonske zveze, terjajo posebne upravne postopke in odločbe pred CSD ali UE,
*do samega obreda,
*fotografiranja, praznovanja itd.
*do morebitnih postopkov spremembe imena in preprijave prebivališča zopet pred UE itd.

Sklenitev zakonske zveze v ožjem smislu, na relaciji med strankama (bodočima zakoncema) in upravnim organom pa je najpogostejša predvsem v fazi '''1. priglasitve in 2. sklenitve zakonske zveze. '''

Ad 1:

'''Priglasitev pomeni samostojno upravno zadevo,''' saj se znotraj nje odloči o uveljavljanem pravnem interesu strank. Glede na to zapisnik o prijavi sklenitve zakonske zveze, ki je dokument, kot ga sestavijo stranki in pooblaščena uradna oseba (matičar upravne enote), predstavlja kombiniran akt, katerega naziv se ne sklada v celoti z njegovo pravno naravo. Ta '''zapisnik je kombinacija vloge na zapisnik in že akta o ugotovitvi izpolnjevanja pogojev za sklenitev zakonske zveze in s tem odločitve''', torej v smislu ZUP in ZUS-1 odločbe kot meritornega posamičnega upravnega akta. Kajti, kolikor strankama zaradi neizpolnjevanja pogojev po področni zakonodaji ni moč ugoditi, mora stvarno oz. krajevno pristojna upravna enota izdati zavrnilno odločbo, zoper katero imata stranki možnost pravnega varstva. Kolikor ni zadržkov, se sklenitev zakonske zveze dovoli.

Ad 2:

Nadalje sledi realizacija dovolitve, tj. sam '''akt sklenitve zveze, ki pa predstavlja kot izvršitev posamičnega upravnega akta dovolitve materialno dejanje ali realni akt, '''analogno recimo vpisu v uradno evidenco na podlagi upravne odločbe. Ker se v tem postopku ne odloča o upravni zadevi, to ni upravni postopek, zato se za ta del ZUP ne uporablja podrejeno, ampak le kolikor je glede na naravo zadeve to primerno. Čeprav slednji postopek ni upravni, je z upravnim razmerjem tesno povezan.'''Ob odsotnosti pravil o npr. rabi tolmačev pri sklepanju zakonske zveze se zato ZUP uporabi smiselno''' (gl. [[Zak:ZUP#198._.C4.8Dlen|198. člen ZUP]] in povezane o izvedencih). Med drugim to pomeni, da je za postavitev tolmača odgovoren upravni organ, ne denimo stranke same. Tolmač mora delovati v interesu organa oz. zakonitosti, zato ga postavi s sklepom (kot izvedenca) UE oz. načelnik ali po njem pooblaščena uradna oseba s sklepom, pri izboru pa mora upoštevati pravila ZUP o nepristranskosti in izkazu izvedenskega znanja (tj. slovenskega jezika in jezika, ki ga razumeta stranki, za kar sicer ni potrebno uradno potrdilo, zadošča izkazan veščina). Tudi stroški tolmača sodijo smiselno vzeto med stroške postopka po ZUP.

Glede '''uradnih oseb''' v skupku postopkov sklenitve zakonske zveze velja:

#v upravnem postopku priglasitve in dovolitve sklenitve zakonske zveze, kjer je stvarno pristojna upravna enota, je odločujoča uradna oseba po [[Zak:ZUP#28._.C4.8Dlen|28. člen ZUP]] in naslednjih načelnik UE oz. oseba, ki jo predstojnik pooblasti ali le za vodenje postopka ali tudi za odločitev (to pomeni pri sklenitvi zakonske zveze sestavo zapisnika o ugotovitvi izpolnjevanja pogojev itd.); pri tem mora ta oseba izpolnjevati ustrezne pogoje po področnih predpisih in ZUP (status matičarja, izpit iz upravnega postopka itd.);
#pri realnem aktu sklenitve zakonske zveze je pristojen pooblaščeni po načelniku, toda ker ne gre za upravni postopek, ne moremo govoriti o stvarni pristojnosti ter pooblastitelju in pooblaščeni uradni osebi za vodenje oz. odločanje kot po ZUP (npr. pooblaščenemu ni treba imeti opravljenega izpita iz upravnega postopka niti biti zaposlen pri UE). 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

 

 

[[Kategorija:Kdaj ne/gre za upravno zadevo in ni/je potrebna podrejena raba ZUP?]] [[Category:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]

Raba ZUP glede na pravno naravo dejanj uradnih oseb po področni zakonodaji (sklepanje zakonske zveze)

2023-01-21T20:26:04Z

Tp0290: /* Odgovor: */

Opravilna in poslovna sposobnost

2023-01-21T20:23:51Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

== '''Zadeva: Opravilna in poslovna sposobnost'''  ==

'''Datum odgovora:''' 22. 5. 2011, pregled 11. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako je treba pravilno razumeti pojma "opravilna" in ločeno "poslovna sposobnost"?

== '''Odgovor:''' ==

Opravilna ali procesna sposobnost (''legitimatio ad processum'') je sposobnost osebe, da podaja izjave volje, za katere pravni red določa, da naj bi se glede na značilnosti (npr. starost in zrelost ter psihično zdravje fizičnih oseb) zavedala njihovih pravnih učinkov, zato ti učinki nastopijo (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 88). Je eden izmed elementov, ki morajo biti podani, če želi oseba imeti lastnost stranke v upravnem postopku, poleg sposobnosti biti stranka in stvarne legitimacije.

'''Procesna sposobnost''' tako predpostavlja obstoj pravne sposobnosti, pomeni pa '''sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku.''' Pravne osebe ne morejo same opravljati dejanj v postopkih, saj same nimajo procesne sposobnosti, kot je nimajo niti državni organi, poslovne enote kake organizaije ali skupnosti, vasi, naselja ali skupine oseb. Takšno sposobnost ima v upravnem postopku stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 174 - 175). Poslovna sposobnost pa je sposobnost osebe, da z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti ter se pravno relevantno zavezuje. Gre za sposobnost osebe, da more imeti za pravna dejanja potrebno voljo oz. da more z lastnimi dejanji ustanavljati, spreminjati, prenašati ali ukinjati pravice in obveznosti (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 192).

'''Poslovna sposobnost''' je pomembna tudi v upravnem procesnem pravu, saj je procesna sposobnost vezana na poslovno sposobnost samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja v postopku. (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 87). Prvi odstavek [[Zak:ZUP#46._.C4.8Dlen|46. člena ZUP]] '''določa, da stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost).''' Stranko, ki ni procesno sposobna, glede na prvi odstavek [[Zak:ZUP#47._.C4.8Dlen|47. člena ZUP]] zastopa njen zakoniti zastopnik. 

Poslovna sposobnost je lahko popolna ali delna, kar analogno velja za procesno sposobnost.

Popolno poslovno sposobnost pridobi fizična oseba s polnoletnostjo, ko dopolni osemnajst let, prav tako tudi s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo; po odločbi sodišča pa tudi mladoletnik, ki je postal roditelj, po 152. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskega zakonika] (v nadaljevanju DZ; Ur. l. RS, št. 15/17 in novele). Polnoletni pa tudi mladoletni osebi je lahko po odločbi sodišča v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost, če osebe zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7879 Zakona o nepravdnem postopku]; ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/19). Taki osebi mora pristojni center za socialno delo postaviti skrbnika (272. člen DZ). Če je osebi odvzeta popolna poslovna sposobnost, opravlja njen skrbnik svojo dolžnost tako, kot če bi šlo za mladoletno osebo pod petnajstim letom starosti. (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 174). Za osebo, kateri je bila delno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z določbami ZNP-1, pa se šteje, da ima položaj otroka, ki je že dopolnil 15 let, če pristojni organ ni odločil drugače. (295. člen DZ)

ZZZDR je določal, da je mladoletnik pred dopolnjenim petnajstim letom poslovno nesposoben. Po dopolnjenem petnajstem letu starosti je mladoletnik delno poslovno sposoben in lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Če gre za posle, ki so tako pomembni, da vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti, je za njihovo veljavnost potrebna odobritev staršev.(Breznik et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 220). Z uveljavitvijo DZ ima otrok, ki je dopolnil 15 let in zaposlen, možnost, da lahko razpolaga s svojo plačo. Pri tem mora prispevati za svoje preživljanje in izobraževanje. (150. člen DZ)

Za polnoletne osebe, ki jim poslovna sposobnost z odločbo sodišča ni bila odvzeta ali omejena, se domneva, da so poslovno popolnoma sposobne. Vendar pa je lahko poslovno nesposobna (delno ali v celoti) tudi oseba, za katero sodišče sicer ni izdalo odločbe o odvzemu oz. omejitvi poslovne sposobnosti, je pa dejansko nesposobna skrbeti za svoje pravice in pravne koristi (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 194). 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]]

Opravilna in poslovna sposobnost

2023-01-21T20:22:46Z

Tp0290: /* Odgovor: */

Opravilna in poslovna sposobnost

2023-01-21T20:21:21Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Opravilna in poslovna sposobnost'''  ==

'''Datum odgovora:''' 22. 5. 2011, pregled 11. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako je treba pravilno razumeti pojma "opravilna" in ločeno "poslovna sposobnost"?

== '''Odgovor:''' ==

Opravilna ali procesna sposobnost (''legitimatio ad processum'') je sposobnost osebe, da podaja izjave volje, za katere pravni red določa, da naj bi se glede na značilnosti (npr. starost in zrelost ter psihično zdravje fizičnih oseb) zavedala njihovih pravnih učinkov, zato ti učinki nastopijo (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 88). Je eden izmed elementov, ki morajo biti podani, če želi oseba imeti lastnost stranke v upravnem postopku, poleg sposobnosti biti stranka in stvarne legitimacije.

'''Procesna sposobnost''' tako predpostavlja obstoj pravne sposobnosti, pomeni pa '''sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku.''' Pravne osebe ne morejo same opravljati dejanj v postopkih, saj same nimajo procesne sposobnosti, kot je nimajo niti državni organi, poslovne enote kake organizaije ali skupnosti, vasi, naselja ali skupine oseb. Takšno sposobnost ima v upravnem postopku stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 174 - 175). Poslovna sposobnost pa je sposobnost osebe, da z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti ter se pravno relevantno zavezuje. Gre za sposobnost osebe, da more imeti za pravna dejanja potrebno voljo oz. da more z lastnimi dejanji ustanavljati, spreminjati, prenašati ali ukinjati pravice in obveznosti (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 192).

'''Poslovna sposobnost''' je pomembna tudi v upravnem procesnem pravu, saj je procesna sposobnost vezana na poslovno sposobnost samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja v postopku. (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 87). Prvi odstavek [[Zak:ZUP#46._.C4.8Dlen|46. člena ZUP]] '''določa, da stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost).''' Stranko, ki ni procesno sposobna, glede na prvi odstavek [[Zak:ZUP#47._.C4.8Dlen|47. člena ZUP]] zastopa njen zakoniti zastopnik. 

Poslovna sposobnost je lahko popolna ali delna, kar analogno velja za procesno sposobnost.

Popolno poslovno sposobnost pridobi fizična oseba s polnoletnostjo, ko dopolni osemnajst let, prav tako tudi s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo; po odločbi sodišča pa tudi mladoletnik, ki je postal roditelj, po 152. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskega zakonika] (v nadaljevanju DZ; Ur. l. RS, št. 15/17 in novele). Polnoletni pa tudi mladoletni osebi je lahko po odločbi sodišča v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost, če osebe zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7879 Zakona o nepravdnem postopku]; ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/19). Taki osebi mora pristojni center za socialno delo postaviti skrbnika (272. člen DZ). Če je osebi odvzeta popolna poslovna sposobnost, opravlja njen skrbnik svojo dolžnost tako, kot če bi šlo za mladoletno osebo pod petnajstim letom starosti. (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 174). Za osebo, kateri je bila delno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z določbami ZNP-1, pa se šteje, da ima položaj otroka, ki je že dopolnil 15 let, če pristojni organ ni odločil drugače. (295. člen DZ)

Mladoletnik pred dopolnjenim petnajstim letom je poslovno nesposoben. Po dopolnjenem petnajstem letu starosti je mladoletnik delno poslovno sposoben in lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Če gre za posle, ki so tako pomembni, da vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti, je za njihovo veljavnost potrebna odobritev staršev . Otrok, ki je dopolnil 15 let in je zaposlen, lahko razpolaga s svojo plačo. Pri tem mora prispevati za svoje preživljanje in izobraževanje. (150. člen DZ) (Breznik et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 220). 

Za polnoletne osebe, ki jim poslovna sposobnost z odločbo sodišča ni bila odvzeta ali omejena, se domneva, da so poslovno popolnoma sposobne. Vendar pa je lahko poslovno nesposobna (delno ali v celoti) tudi oseba, za katero sodišče sicer ni izdalo odločbe o odvzemu oz. omejitvi poslovne sposobnosti, je pa dejansko nesposobna skrbeti za svoje pravice in pravne koristi (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 194). 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]] [[Category:Procesna_sposobnost]]

Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP

2023-01-21T20:12:31Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP ==

'''Datum odgovora:''' 7. 6. 2010, pregled 27. 11. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kaj so bistvene razlike pri interpretaciji pojmov "zadeva" in "dokument" v UUP in ZUP?

 

== '''Odgovor:''' ==

Za uspešno delovanje javnih uslužbencev v upravi je ključnega pomena razumevanje pojmov. Toda pri opredelitvi posameznih terminov lahko ugotovimo, da '''[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.) in [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 Zakon o splošnem upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.), ne razlagata oziroma ne opredeljujeta vseh terminov na enak način'''. Med pojmovno neusklajenimi rešitvami je med najpomembnejšimi opredelitvami tudi termin »zadeva«. Toda omenjeni termin je potrebno obrazložiti oziroma razumeti skupaj s terminov »dokument«. ZUP kot zakon, na katerem UUP temelji, namreč teh dveh pojmov ne razume enako, kot izhaja iz definicije po 2. členu Uredbe.

Z ZUP-C je bilo leta 2004 besedilo [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] spremenjeno, tako da '''ZUP opredeljuje termin »zadeva« v smislu upravne zadeve kot predmeta postopka''' (npr. zadeve so izdaja gradbenega dovoljenja, dodelitev subvencije, odmera dohodnine, dovolitev dostopa do tajnih podatkov,…). Upravna zadeva namreč pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi strank s področja upravnega prava, to pa pomeni, da se ob odločanju v upravni zadevi podrejeno uporablja ZUP (glej Kovač et al., 2008, str. 23, in Gliha et al., 2018,UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, Uradni list RS).

'''Uredba pa v 23. točki 6. člena''' definira termin '''»zadeva« kot celoto vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo.''' Na podlagi tega lahko ugotovimo, da s tem, ko je bilo besedilo ZUP spremenjeno se tudi termin »zadeva« ne opredeljuje v enakem smislu (kontekstu) kot UUP, saj se po UUP termin »zadeva« nanaša na skupek dokumentov, torej v »uradniški« govorici na »spis«. Pri tem velja posebej opozoriti, da besedo »spis« ne definira ne ZUP kot tudi ne UUP in zaradi tega je uporaba omenjenega termina neprimerna.

6. člen Uredbe torej zadevo definira kot celoto vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo. Toda v besedilu Uredbe se zadeva ponekod razume enako kot po ZUP, ponekod pa kot skupek dokumentov (npr. večkrat se pojavi zbirna uporaba pojmov dokumenti, zadeve in dosjeji). Prav tako je ZUP-C termin »spis« nadomestil s terminom »dokument« (ZUP-C, 1. člen). Navedenega Uredba ne upošteva, saj v delu, ki določa ravnanje z dokumentarnim gradivom, oziroma že v 1. točki 6. člena navaja, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. '''UUP torej termina zadevo in dokument pojmuje v smislu dokumentarnega gradiva, in ne po ZUP''' (glej Kovač et al., UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, 2008, str. 23).

Bistvene razlike pri interpretaciji pojma "zadeva" so tako vsebinske, saj glede na ZUP pojem tolmačimo kot predmet postopka, torej vsebinsko in abstraktno, kakor ga definira drugi odstavek [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]], glede na Uredbo pa se pod pojmom "zadeva" šteje konkretno celota vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo, kar bi bilo ekvivalentno pojmu "spis", ki se je uporabljal včasih, pred novelo ZUP-C.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Ravnanje z dokumentarnim gradivom]] [[Category:Kdaj ne/gre za upravno zadevo in ni/je potrebna podrejena raba ZUP?]]

Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi

2023-01-21T16:48:40Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi  ==

'''Datum odgovora:''' 27. 9. 2012 in 21. 5.2014 in 2. 9. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika''': uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je ugotovil, da je pravna oseba, zoper katero je treba začeti upravni postopek, v stečajnem postopku. Ali je zaradi stečajnega postopka:

*sploh mogoče začeti upravni postopek, in če,
*komu se vroči odločba ter
*kdo je odgovoren za njeno izvršitev in za kritje morebitnih stroškov izvršilnega postopka?

Kako vpliva uvedba stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka, če področni zakon določi, da v primeru, ko so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, ostane imetnik odpadkov država. 

Kako na tek izvršilnega postopka vplivajo določbe Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki razen v izjemoma določenih primerih prepovedujejo začetek izvršilnega postopka, zaradi začetega postopka zaradi insolventnosti zavezanca in dolžnika? Ali denarna kazen zaradi neizpolnitve obveznosti v upravno izvršilnem postopku sodi med omenjene izjeme po ZFPPIPP? Elektronska aplikacija za vodenje izvršb denarnih obveznosti zaradi začetka insolventnega postopka zoper zavezanca namreč avtomatično onemogoča vnos zahteve za izterjavo denarne kazni. Slednje je omogočeno šele, če predlagatelj izvršbe davčnemu organu izrecno potrdi, da je izvršba zoper insolventnega dolžnika v skladu z zakonitimi izjemami po ZFPPIPP. Davčni organ pa v primeru napačne presoje predlagatelja izvršbe tega obremeni z obveznostjo plačila stroškov svojega postopka. 

== '''Odgovor:''' ==

Poleg upravne zadeve (materialne pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki je predmet odločanja v upravnem postopku; gl. [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]]) in pristojnosti organa za odločanje v njej, je ena od osnovnih predpostavk vsakega upravnega postopka stranka, kot nosilec pravice, pravne koristi ali obveznosti ([[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]]). Zato je dolžnost vsakega organa, da pred začetkom upravnega postopka preveri in ugotovi, kdo je stranka postopka, saj sicer postopka ne more začeti. To velja v enaki meri v postopkih, začetih na zahtevo, kot tudi tistih, ki so začeti po uradni dolžnosti, čeprav je zaradi (izvršljivih) obveznosti, ki se lahko naložijo pri slednjih, tam morebiti ta dolžnost še bolj očitna, saj sicer odločitev ne doseže osnovnega namena zaščite javnega interesa.

Glede na to mora organ ugotoviti ali fizična ali pravna oseba, zoper katero naj se začne postopek, ima pravno sposobnost oziroma sposobnost biti stranka in stvarno legitimacijo. Pravna sposobnost pomeni sposobnost osebe, da pridobi vsako pravico ali pravno korist oziroma da prevzame vsako obveznost. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, pravna pa s pravno veljavno ustanovitvijo (praviloma z vpisom v ustrezni register) in izgubi z ukinitvijo (izbrisom iz registra). Zato je pogoj pravne sposobnosti fizične ali pravne osebe za sodelovanje v postopku izpolnjen, če je oseba v času postopka živa oziroma ustanovljena in ne ukinjena. Dodatno pa mora stranka izpolnjevati še pogoj stvarne legitimacije, ki ga določa materialni predpis, tako da določa subjekte kot nosilce konkretnih pravic ali obveznosti (več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme, 2. del, 2012, str. 137-145).

'''Uvedba stečajnega postopka ne vpliva na pravno sposobnost niti na stvarno legitimacijo'''. Zato je pravna oseba, zoper katero se začne in teče upravni postopek, še vedno stranka v postopku, ki ji gredo vse procesne pravice in obveznosti. Nobenega razloga ni, da bi insolvenčni postopek vplival na normativne obveznosti, ki izhajajo iz upravnega prava, morebiti celo na skrajen način v smislu, da k izpolnjevanju ni zavezana. Obveznosti pravne osebe bi prenehale samo z njeno ukinitvijo oziroma prenehanjem (npr. izbrisom iz registra), vendar bi tudi v tem primeru morali ugotoviti, ali so prešle na pravne naslednike in katere (gl. [[Zak:ZUP#50._.C4.8Dlen|50. člen ZUP]]) ter izpolnitev zahtevati od njih. Začetek stečajnega postopka se v upravno procesnem smislu odraža samo '''kot sprememba v zastopanju''' '''pravne osebe, saj stečajni upravitelj postane njen zakoniti zastopnik''', ki jo zastopa v pravnem prometu, s tem pa tudi skrbi za njene pravice in pravne koristi v vseh upravnih postopkih, v katerih je udeležena. To pomeni, da se stečajnega upravitelja vključuje v postopek (npr. vabi na ustno obravnavo) in se mu pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe.

'''Pri vročanju pravni osebi (tudi če je v stečajnem postopku) pa je treba opozoriti na posebnost iz [[Zak:ZUP#91._.C4.8Dlen|91. člena ZUP]], ki v primeru pravnih oseb nalaga vročanje prek pravne osebe in ne prek zakonitega zastopnika''', kar pomeni, da se dokumenti vročajo na sedežu pravne osebe tako, da se izročijo osebi, ki je pooblaščena za prevzem dokumentov. '''Vročanje poteka torej povsem enako tako v primeru, če je pravna oseba solventna ali v stečajnem postopku'''.

Enako, kot velja za odločanje v upravni zadevi (npr. naložitve obveznosti), velja tudi v izvršilnem postopku, ki je sicer samostojni posebni upravni postopek (Jerovšek, T., in Kovač, P., Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 144), ki se začne, če obveznost ni prostovoljno izpolnjena v zakonitem roku. Postopek se tudi v tem primeru vodi zoper pravno osebo, ki je nosilka obveznosti iz izvršilnega naslova, ne glede na morebiten stečajni postopek, zato se izvršilni postopek zaradi stečaja ne prekinja oziroma ustavlja (prekinitev je mogoča le v času od uvedbe stečaja do imenovanja stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika). Ta je zavezana tudi za plačilo stroškov izvršbe ([[Zak:ZUP#117._.C4.8Dlen|117. člen ZUP]]). '''Zavezanka za vse obveznosti iz postopka (glavno obveznost, stroške itd.) je torej pravna oseba ne glede na to, ali je v stečaju ali ne, vse dokler obstaja (ni izbrisana).''' Kolikor zavezanka ne izpolni obveznosti, se izvršilni postopek nadaljuje, morebitna denarna kazen se pošlje v prisilno izvršitev pristojni Finančni urad RS, organ, ki vodi izvršbo pa stopnjuje prisiljevanje zavezanca za izpolnitev obveznosti (npr. izda nov sklep o obveznosti izpolnitve z novo (praviloma višjo) denarno kaznijo). Takšno ravnanje mora slediti do izpolnitve obveznosti oziroma do prenehanja pravne osebe, ki je lahko posledica stečaja. Vendar se tudi v tem primeru ugotavlja, ali so obveznosti prešle na pravne naslednike, ki so jih kot taki dolžni izvršiti.

Na tek izvršilnega postopka lahko vplivajo določbe področnih zakonov (npr. 29. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1545 ZVO-1]). '''Kolikor posegajo v pravna razmerja na način, da uvedba stečajnega postopka lahko vpliva na prenos materialnih obveznosti iz izvršilnega naslova na drugega zavezanca, je to treba upoštevati v izvršilnem postopku. Izvršbe namreč ni mogoče opravljati proti osebi, ki ni (več) zavezanec'''. Če se spremeni zavezanec v teku izvršilnega postopka, se izvršba zoper prejšnjega zavezanca ustavi ([[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen|293. člen ZUP]]) in uvedbe zoper novega. Izvršilni organ mora zato ves čas po uradi dolžnosti paziti, ali ima stranka stvarno legitimacijo. Pri zakonskih določbah o prenosu predmeta stečajnega postopka in s tem povezanih obveznosti na drugega zavezanca, je treba upoštevati, kdaj do prenosa pride. Če področni zakon prenos stečajne mase, na katero se nanaša izvršljiva obveznost (npr. odpadkov) na drugega imetnika določi v primerih, ko jih ni mogoče prodati ali razdeliti drugim upnikom, je potrebno predhodno storiti vse, da pride do prodaje ali razdelitve. Šele na to, se z ustreznim pravnim aktom (ne samo na podlagi zakona) stečajna masa in z njo obveznost izpolnitve prenese na novega zavezanca. Dokler se to ne zgodi, se nadaljuje izvršilni postopek zoper pravno osebo v stečaju kot zavezanko.

Na potek izvršbe (lahko) vpliva tudi [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4735 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju] (ZFPPIPP; Ur.l. RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo), ki prepoveduje izdajo sklepov o izvršbi proti insolventnemu dolžniku po začetku postopka insolventnosti, razen v taksativno določenih primerih (gl. 131. čl. ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da bi organ, ki je pristojen za vodenje izvršilnega postopka za plačilo denarne obveznosti, ki je nastala v upravnem postopku (v tem smislu tudi izvršilnem postopku, zaradi izterljivosti denarne kazni, s katero se zavezanca prisiljuje k izpolnitvi obveznosti) moral presoditi, ali morebiti obstaja posebna normativna omejitev vodenja izvršilnega postopka zaradi (in)solventnosti zavezanca. Izvršbo denarnih obveznosti opravlja finančni organ - od 1. 8. 2014 je to Finančna uprava RS - po pravilih davčne izvršbe (drugi odstavek [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. člena ZUP]]). Ta zahtevajo, da organ, ki je izdal izvršilni naslov (v tem primeru sklep o prisilitvi z denarno kaznijo) finančnemu organu pošlje predlog za izvršbo v elektronski obliki (četrti odstavek 146. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2). Podrobnejši postopek o vsebini predloga za izvršbo in izmenjavi podatkov bi sicer moral predpisati resorni minister za finance, vendar tega ni storil oziroma ni storil v celoti. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku namreč določa le pravila za obračunavanje stroškov izvršilnega postopka. Tehnično onemogočanje vložitve predloga za izvršbo denarne obveznosti, ki preprečuje vnos podatkov v aplikacijo o izvršbi do podaje izjave in posebnega dovoljenja finančnega organa, je sporno, saj nima izrecne zakonske podlage, saj pisni dogovor med FURS in izdajateljem izvršilnega naslova o uporabi aplikacije e-izvršbe tega ne more nadomestiti!. Poleg tega se zdi, da finančni organ s tehnično omejitvijo prelaga obveznost in odgovornost za začetek izvršbe na predlagatelja izvršbe, čeprav je finančni organ tisti, ki odloča o začetku izvršbe denarne obveznosti, torej tudi, ali je zoper dolžnika uveden postopek zaradi insolventnosti. Organ, ki je izdal izvršilni naslov, katerega predmet je izpolnitev denarne obveznosti, je z vidika obveznosti po ZUP omejen pri odločitvi, ali bo vložil predlog za izvršbo - to mora storiti.

'''Ne glede na sporno ravnanje finančnega organa, ki upravlja z aplikacijo za izvajanje izvršb denarnih obveznosti, je v tem delu ključno vprašanje, ali denarna kazen v upravni izvršbi zoper dolžnika, ki je v postopku insolventnosti sodi med taksativno določene izjeme''' po drugem odstavku 131. členu ZFPPIPP, ki kljub splošni prepovedi dovoljujejo začetek izvršbe. Po našem mnenju '''denarna kazen v upravno izvršilnem postopku ne sodi med takšne izjeme, saj''' ob izjemah po 1. in 4. točki, ki se nanašata na sam insolvenčni postopek in že zato ne prideta v obzir, 2. točka izvzema odločbe drugih državnih organov (tudi morebitne upravne akte), s katerim je bila dolžniku naložena povrnitev "''stroškov postopka, v katerem se je prerekal obstoj izvršljive terjatve prerekan s pravnimi sredstvi v pritožbenem ali sodnem postopku''", po 3. točki pa se omogoča začetek izvršbe, če se terjatev nanaša na "''denarno obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka''", kar v predmetni situaciji ni primer (o dovoljenih stroških stečajnega postopka gl. 354. in 355. člen ZFPPIPP).

'''Sklep o izvršbi denarne kazni po uvedbi stečajnega postopka zato ni zakonit, saj bi kršil smoter insolventnih postopkov, da so vsi upniki za svoje terjatve poplačani hkrati in enakomerno, v nasprotnem bi država kot eden od upnikov preko izvršbe dosegla poplačilo svoje celotne terjatve pred drugimi upniki in bi bila tako v ugodnejšem položaju.''' Državi bi moral zakon priznavati t. i ločitveno pravico (19. čl. ZFPPIPP), da svojo terjatev uspešno uveljavi (izterja) pred plačilom terjatev drugih upnikov zavezanca oziroma insolventnega dolžnika. Na tem mestu naj še opozorimo, da '''uvedba stečaja ni procesna ovira za začetek in tek izvršilnega postopka, ko predmet izvršilnega postopka ni denarna obveznost, ampak druga materialna obveznost''', na primer odstranitev nezakonitega objekta, saj to ne posega v položaj ostalih upnikov!

Zato v zvezi z izvršilnim postopkom zaradi nedenarne obveznosti, ki ga vodi izdajatelj izvršilnega naslova (ne finančni organ!) velja, da mora organ nadaljevati z izvršilnim postopkom. Z drugimi besedami: če stranka, zoper katero je uveden stečajni postopek, ne izpolni materialne (nedenarne) obveznosti, kljub grožnji z denarno kaznijo, se izvršilni postopek zaradi javnega interesa nadaljuje. Če grožnja z denarno kaznijo, ki jo ni mogoče izterjati, ni učinkovita, je treba razmisliti o drugih načinih izvršbe. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]] [[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Postopkovne dileme nadzora v upravnem (carinskem) postopku

2023-01-21T16:45:48Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Postopkovne dileme nadzora v upravnem (carinskem) postopku ==

'''Datum odgovora:''' 30. 6. 2014, pregled 19. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni organ izvaja glede na področno zakonodajo nadzorne postopke (carinske službe). Pri tem nastaja nekaj postopkovnih dilem, vezanih na posebnosti področja:

*Kako naj se razume status deklaranta oz. špediterja, ki vlaga vloge, tj. deklaracije v postopkih, čeprav ta nastopa zunaj subjekta, ki se ga nadzira? Ali ta oseba sodi v krog nadzorovanih strank?
*Ali je carinska deklaracija, ki jo vloži zavezana stranka v postopku oz. njen špediter po e-poti, tudi odločba - če da, kako se šteje, da ta akt postane odločba in kdaj? Uradna oseba (finančni inšpektor) to vlogo pregleda in po potrebi zahteva dodatno dokumentacijo ali opravi ogled (blaga). 
*V primeru, da se ugotovijo nepravilnosti, se carinske deklaracije naknadno preveri. Po finančni zakonodaji je rok za preverjanje carinske deklaracije tri leta. Torej postane deklaracija kot odločba dokončna in pravnomočna po preteku treh let?
*Carinske deklaracije se naknadno preverja z različnimi odredbami o nadzoru. Ti postopki se zaključijo v okviru t. i. notranjega (carinskega) nadzora po 130. členu ZDavP-2 (zapisnik ali obvestilo), oz. v postopku inšpekcijskega nadzora po 140. členu ZDavP-2 (zapisnik). In postopek se konča z odločbo le, če gre za aktivno postopanje organa, ne le "pasivni" pregled? Ali se lahko postopka neinšpekcijskega in inšpekcijskega nadzora prepletata?

== '''Odgovor:''' ==

Kadar področna zakonodaja določa upravni nadzor v obliki upravnega postopka (po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke), je važno pravilno '''uporabiti ustrezne predpise in postopke, ''''''upoštevaje vrsto oz. tip nadzora'''. V določenih primerih se namreč podrejeno glede na področne predpise uporablja le ZUP, včasih zakon, ki ureja inšpekcijski nadzor, in spet tretjič zakon o davčnem postopku ali kombinacija teh predpisov (gl. o vrstah nadzora in dopolnilni rabi splošnih predpisov, tudi npr. s strani finančne uprave, glej primer [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Raba_predpisov_in_priprava_zapisnika_v_sui_generis_nadzornem_postopku upravne svetovalnice]

A v vseh oblikah upravnih postopkov velja, da je odločba konkreten, posamičen upravni akt upravnega (tu finančnega) organa, ki v skladu s (carinskimi in podrejeno splošnimi) predpisi, odloča o pravicah in obveznostih posameznikov (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 381). Včasih pa odločba ni poimenovana kot taka niti nima enake forme, kot izhaja iz [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen|210. člena ZUP]], ker tako določajo področni predpisi (ali tako postopajo organi). Vendar ima le akt s pravno naravo odločbe pravne učinke na položaj stranke oz. se '''kot odločba z vidika izvršljivosti in pravnega varstva šteje katerikoli akt ne glede na naziv in obliko, če se z njim odloča''' o pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke v upravnem razmerju. 

Po področni zakonodaji je za blago, ki je predmet uvoznih in izvoznih carinskih postopkov, potrebno oddati določeno dokumentacijo oz. t. i. carinsko deklaracijo. Z njo se v predpisani obliki in v skladu s predpisanimi pogoji, prijavi blago za postopek carinjenja. Carinski deklaraciji, oddani v elektronski obliki, se ostala dokumentacija ne prilaga. Dokumenti ostanejo shranjeni pri deklarantu in so na zahtevo predloženi carini bodisi ob samem carinjenju blaga, bodisi kasneje. Rok za preverjanje carinske deklaracije je tri leta, kot opredeljuje 16. člen [http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992R2913:20050511:SL:PDF Uredbe Sveta EGS o carinskem zakoniku Skupnosti] (Uredba, Ur. l. EU, št. 2913/92 in novele). 82. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakona o davčnem postopku] (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in novele) jasno določa, da ima '''potrjena carinska deklaracija z žigom in podpisom pooblaščene uradne osebe, status odločbe.''' Če ni podpisa pooblaščene osebe za odločanje oz. žiga organa, ne moremo govoriti o odločbi, saj v tem primeru omenjen dokument ni odločba. Finančna uprava mora odločbo izdati v enem mescu, če gre za skrajšani ugotovitveni postopek, oz. v dveh mesecih, če gre za posebni ugotovitveni postopek.

'''Carinsko deklaracijo '''glede na navedeno opredelimo '''kot vlogo (zahtevek)''', s katero zavezanec (deklarant) v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo postopka oz. pridobitev pravice (npr. sprostitve blaga v prost promet). Gre za začetek postopka na zahtevo zavezanca. Načeloma se v danem primeru uporablja skrajšani ugotovitveni postopek, kjer gre hkrati za ugotavljanje dejstev in odločanje - kadar ni videti odstopa med navedbami stranke oz. vložnika deklaracije ter ugotovitvami organa (več o tipu ugotovitvenega postopka gl. v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str,. 157 in nasl.). Finančna uprava na ta način zgolj potrdi vsa dejstva, ki morajo biti pravilno in popolno navedena v zahtevku zavezanca. Upravni organ mora imeti v okviru nadzora dostop do podatkov zato, da se lahko preverja ali so bili v carinski deklaraciji navedeni pravilni ter vsi podatki. Uradna oseba oz. nadzorstveni organ lahko po navedbah 24. člena''' '''[http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6792 Zakona o finančni upravi] (ZFZ, Ur. l. RS, št. 25/14 in novela) in tudi 28. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7362 Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije](ZICZEU, Ur. l. RS, št. 32/16 in novele) zahteva od osebe, ki je po zakonu dolžna dati podatke (tj. carinski deklarant), predložitev le-teh. Deklarant je v postopku tako opredeljen kot stranka, če jo zastopa špediter, ta nastopa kot zastopnik stranke. Potemtakem je tudi lahko zavezan s strani uradnih oseb pooblaščenih za nadzor, npr. predložiti zahtevano dokumentacijo, npr. izrecno po 138. členu ZDavP-2. Ne pomeni pa, da bi se v primeru ujemanja ugotovitev organa s podatki iz strankine dokumentacije postopek sploh ne vodil in tako ne zaključil z aktom, ki ima pravno naravo odločbe. V takem primeru namreč '''potrjena deklaracija po področnih predpisih predstavlja (poleg zahtevka stranke) tudi odločbo organa '''oz. stranka z njo pridobi pravico (gl. več v Jerovšek, Simič in Škof (ur.), Komentar ZDavP-2, 2008, ali Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2008, str. 112 in nasl.). V sistemskem smislu je takšna odločba primerljiva odločbi v obliki uradnega zaznamka v zadevi, ki jo ZUP (gl. [[Zak:ZUP#218._.C4.8Dlen|218. člen ZUP]]) dopušča v primerih upravnih zadev manjšega pomena, v katerih je udeležena le ena stranka, njenemu zahtevku pa se ugodi. 

Finančna uprava je v okviru 130. člena ZDavP-2 po ugotovljenih nepravilnosti pri opravljanju nadzora dolžan sestaviti zapisnik, ki se vroči zavezancu oz. deklarantu. Ta ima pravico do pripomb oz. obrazložitev. V primeru, da se zavezančeve pripombe v celoti upoštevajo, se o tem, da ne bo prišlo do sprememb, zavezanca '''zgolj obvesti'''. '''V nasprotnem primeru je upravni organ dolžan izdati odločbo. '''Tudi o''' inšpekcijskem nadzoru '''se sestavi zapisnik, ki ga dobi v pregled zavezanec. Na ta način zavezanec pridobi možnost za pripombe (140. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]), inšpekcijski organ postopek nadzora konča''' z odločbo '''in ne zgolj z zapisnikom (141. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]). Če pri nadzoru ni ugotovljenih nepravilnosti, se postopek zaključi z uradnim zaznamkom (Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2008, str. 145). ZDavP-2 poleg navedenih posebnosti določa tudi prehajanje oz. razmerje med postopki t. i. notranjega nadzora in inšpekcijskim nadzorom, pri čemer se pridobljena dokumentacija iz npr. prvega postopka uporabi tudi kot podlaga za inšpekcijski nadzor.

'''Odločbe finančnih uprav so izvršljive takoj (z vročitvijo), kot določa ZDavP-2 '''(pritožba pri odmerni določbi ne zadrži njene izvršitve). Zoper odločbo je dovoljena pritožba, rok zanjo je zapisan v odločbi, od njenega izčrpanja pa je odvisno, kdaj bo odločba postala dokončna (ko ni več možnosti pritožbe, [[Zak:ZUP#224._.C4.8Dlen|224. člen ZUP]]) oz. pravnomočna (ko ni več niti možnosti upravnega spora, gl. [[Zak:ZUP#225._.C4.8Dlen|225. člen ZUP]]).  Temelj pravnomočnosti daje 158. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele). Sicer pa je pravnomočna odločba tista, ki je ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu oz. drugem sodnem postopku. 

Odprava, sprememba ali razveljavitev pravnomočne odločbe je po ZUP možna samo z izrednimi pravnimi sredstvi oz. drugače glede na URS tako, kot določa področni zakon. 16. člen [http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992R2913:20050511:SL:PDF Uredbe Sveta EGS o carinskem zakoniku Skupnosti], dopušča '''tri letni rok za preverjanje carinskih deklaracij'''. To pomeni, da so odločbe v teh postopkih sicer že predhodno izvršljive, dokončne in pravnomočne, a se lahko vanje poseže še tri leta kasneje, pri čemer ta rok predstavlja torej '''zastaralno obdobje'''. Dokončnost in pravnomočnost nastopita torej že bistveno prej kot pa po treh letih, kolikor je sicer rok za preverjanje dokumentacije v zvezi s carinsko deklaracijo. Zastaranje je sicer materialnopravni institut, ki ga ZUP ne pozna, ga pa določa za pobiranje različnih davkov, tj. odmero in izterjavo, ZDavP-2 (več Jerovšek in Kovač, ib.) oz. drugi področni zakoni. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]] [[Category:Upravna inšpekcija, področne inšpekcije, informacijski pooblaščenec in druge oblike nadzora]]

Izvršba, če obveznost izpolnjena (čeprav prepozno ali na napačen račun)?

2023-01-21T16:40:40Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva:''' Izvršba, če obveznost izpolnjena (čeprav prepozno ali na napačen račun)? ==

'''Datum odgovora:''' 3. 1. 2014, pregled 27. 11. 2022 '''Status uporabnika:''' javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo 

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis naj bi določil (tako npr. predlog za 200.b člen ZP-1), da se (denarna) obveznost ne šteje za izpolnjeno, če je terjatev plačana prepozno ali plačilo izvedeno na napačen račun (kljub pravilni referenci in sledljivosti obveznosti). V takem primeru se naj bi zato sprožil izvršilni postopek, kar izvede drug pristojni organ (carinski urad), ki izterja sicer že poravnano obveznost; stroške izvršbe bi trpela stranka, ki tudi izrecno zahteva preplačano obveznost nazaj, če naj se ji jo vrne, izvršilni organ pa obračuna predlagatelju izvršbe oz. izdajatelju izvršilnega naslova tedaj še stroške za neupravičeno izvršbo.

Ali je določba posebnega zakona, ki vzpostavlja neizpodbojno fikcijo, da terjatev ni plačana, če ni plačana v zakonitem roku ali  če predlagatelj izvršbe zadevo že pošlje v izterjavo, a jo je stranka že poravnala (čeprav z zamudo ali na napačen račun), primerna in smiselna? 

== '''Odgovor:''' ==

Izvršbo po ZUP se, zlasti pri obveznostih v javnem interesu, izvaja glede na vrsto obveznosti po določenih organih, vrstah postopkov in predpisih. Za začetek izvršbe morata biti izpolnjena dva pogoja: 1. obstajati mora izvršilni naslov, to je odločba, sklep, zapisnik o poravnavi ali drug izvršilni naslov po posebnem zakonu in 2. izvršilni naslov mora biti izvršljiv (Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2007, str. 157-158). V okviru teh dveh pogojev pa se mora najprej skrbno preveriti in ugotoviti, ali sta oba pogoja (še) resnično izpolnjena. Za izterjavo denarnih obveznosti ni pristojen, kot splošno, izdajatelj izvršilnega naslova (na prvi stopnji), ampak po zakonodaji, ki ureja davčni postopek in finančno službo, finančni urad (gl. [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. člen ZUP]]).

'''Smisel izvršbe je v tem, da se stranko prisili k izpolnitvi osnovne obveznosti. '''Če to '''ni (več) potrebno''', ker je stranka obveznost izpolnila, '''se izvršba ne uvede ali pa se že začet postopek ustavi''', čeprav je stranka obveznost izpolnila prepozno ali npr. na napačen račun. Če bo zavezanec obveznost izpolnil šele čez nekaj časa, a je zadeva vmes že odstopljena in v izterjavi pri organu, se izda sklep o ustavitvi po [[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen|293. členu ZUP]]. Upravna izvršba se po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Če zavezanec obveznost izpolni v teku izvršbe, se izvršba ustavi in se odpravijo tiste posledice in tista dejanja, ki so bila opravljena po izpolnitvi obveznosti. Dejanja, s katerimi se je dosegla izpolnitev, pa se ne odpravijo.

Izbira načina izvršbe je pogojena tudi z '''načelom sorazmernosti dopustnih posledic''', ki jih bo posamezen način izvršbe povzročil, če je mogoče namen izvršbe doseči na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njim vendarle doseže namen izvršbe ([[Zak:ZUP#285._.C4.8Dlen|285. člen ZUP]]). Seveda pa mora biti odrejeni način izvršbe učinkovit, tako da pripelje do realizacije upravnega razmerja, določenega z upravnim aktom.  O stroških postopka je v [[Zak:ZUP#117._.C4.8Dlen|117. členu ZUP]] navedeno, da '''stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec'''. V primerih, ko pa si državni organi medsebojno zaračunavajo stroške za opravljanje izvršb, pa so takšni postopki oz. podlage najmanj vprašljivi, saj '''ZUP presoje ne/uravičenosti stroškov med organi oz. povračila neupravičenih stroškov v okviru izvršbe ne pozna.''' '''Ne glede na to, da je zavezanec izpolnil obveznost prepozno ali na napačen račun, ni videti prav nobenega utemeljenega razloga, da bi uvajali izvršilni postopek, saj je obveznost poravnana, '''čeprav po izteku paricijskega roka, a 1. še pred začetkom izvršbe in 2. to znano pristojnim organom. Ena od bistvenih predpostavk vsake izvršbe je prav neizpolnitev obveznosti, pri čemer''' ni odločilen rok, ampak temelj'''. Ne glede na to, da izdajatelj izvršilnega naslova (prekrškovni organ) in izvršilni organ nista ista, je zato tudi nujno, da oba spremljata, ali je neko dejanje potrebno ali ne - tudi izvršilni organ bi moral pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti, ali so sploh izpolnjeni osnovni pogoji za izvršbo. Na podlagi reference plačila to ne bi smel biti problem, verjetno bi se to lahko preverilo tudi avtomatično prek aplikativnih rešitev, kar bi prihranilo čas in denar tako zavezancu kot izvršilnemu organu, saj ne bi izvajal nepotrebnih postopkov, zlasti še v zvezi z vračilom. Še več, ocenjujemo, da je povsem '''nesprejemljivo, da državni organi medsebojno zaračunavajo stroške za opravljanje svojih zakonitih pristojnosti''' (tistih, za katero so ustanovljeni), sploh se tako v ničemer ne dosega (verjetnega) namena naložitve obveznosti (sankcioniranja), ki naj prepreči situacije, da do enakih situacij ne bo prihajalo v bodoče, saj gre denar iz proračuna v proračun. Zato bi situacijo morali preseči v tem delu, ne pa vzpostavljati predlagane ureditve. Analogno velja tudi za nadaljevanje izvršbe, če je obveznost poravnana, ko je že izdan sklep o izvršbi. Tudi v tej situaciji ni videti smisla, da bo izvršilni organ izterjal obveznost, ki je dejansko ni več, in jo kasneje vračal. Seveda pa zaradi uvedbe izvršilnega postopka tu lahko terja povračilo nastalih stroškov.

Poseben zakon pa lahko določa posamezna procesna vprašanja nadrejeno glede na ZUP ali dodatno (po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]]) le upoštevaje temeljna načela ZUP in 22. člen Ustave RS o enakem varstvu pravic. Menimo, da je '''ureditev po posebnem zakonu, kot navedeno zgoraj, neposredno v nasprotju s temeljnimi načeli '''(zlasti o varstvu pravic strank in javne koristi, po [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. členu ZUP]]). Takšna določba zakona je zato najmanj sporna z vidika ustavnosti oz. zakonitosti, pa'''tudi nesmiselna in neekonomična''', saj bo praviloma prihajalo do situacij, ko bi izvršilni organ izterj(ev)al obveznost, ki je dejansko ni več, kar je izdajatelju izvršilnega naslova oz. izvršilnemu organu znano že ob uvedbi izvršbe (''sic''!), naknadno pa potrebno dodatno delo z vračili glavnic (ter posledično tudi izplačevanje obresti do dneva vračila) in najmanj računovodskim poravnavanjem neupravičenih stroškov med organi.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Pristojnost v izvršilnem postopku pri prisilitvi z denarno kaznijo

2023-01-21T13:19:54Z

Tp0290: /* Vprašanje: */

== '''Zadeva: '''Pristojnost v izvršilnem postopku pri prisilitvi z denarno kaznijo ==

'''Datum odgovora:''' 25. 10. 2011, pregled 10. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako poteka izvršilni postopek, če se zavezancu določi kot način prisilitve grožnja z denarno kaznijo? Kdo izda sklep o denarni kazni v izvršilnem postopku – matični izdajatelj izvršilnega naslova (obveznostne odločbe) kot izvršilni organ pri nedenarnih obveznostih ali finančni organ?

Ali je možno tudi zoper organ državne uprave začeti postopek prisilne izvršbe? Na primer ko se državni organ na izdano inšpekcijsko odločbo ne odzove ter ne odpravi nepravilnosti.

== '''Odgovor:''' ==

S konkretnim upravnim aktom, ki ga upravni organ izda na podlagi dejstev, odloči pristojni organ o upravni zadevi in s tem aktom na avtoritativen način ustvarja določeno pravno razmerje, npr. naloži stranki obveznost v javnem interesu. Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v izreku konkretnega upravnega akta. Do tega pride, če oziroma kadar stranka, ki je dolžna ravnati po izreku (dispozitivu), prostovoljno tega ne stori v danem izpolnitvenem roku. Izvršba se tako kaže po eni strani kot nadaljevanje (zaključna faza) upravnega postopka, po drugi strani pa je izvršba povsem ločen in samostojen postopek (gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 605).

Tudi kadar je zavezanec organ državne uprave, '''izvršba poteka na enak način, kot če bi bil zavezanec kdorkoli drug.''' Pravna podlaga za tako postopanje je prvi odstavek [[Zak:ZUP#286._.C4.8Dlen{{!}}286. člena ZUP]], ki pravi, da se izvršba opravi zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost. Iz navedenega torej izhaja, da je potrebno ukrepati zoper vse in vsakogar, ki je dolžan opraviti neko obveznost oz. odpraviti nepravilnost.

Izvršba se opravi na podlagi:

*izvršljive odločbe ali drugega naslova (sklepa ali kako drugače poimenovanega posamičnega upravnega akta ali zapisnika o poravnavi) z naloženo obveznostjo stranki (ki je ni izpolnila v danem roku, gl. [[Zak:ZUP#224._.C4.8Dlen{{!}}224. člen ZUP]]) in
*sklepa o dovolitvi izvršbe, kot določa [[Zak:ZUP#290._.C4.8Dlen{{!}}290. člen ZUP]], ki se izda po izteku izpolnitvenega roka po odločbi, ki nalaga obveznost. Ta sklep se ne izda, če je organ zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu dovolilno klavzulo o izvršbi vključil že direktno v posebno točko izreka odločbe po tretjem odstavku 290. člena ZUP (tedaj že odločba sama vsebuje sklep o izvršbi in se izvršba dejansko vodi brez posebne izdaje sklepa).
S sklepom o izvršbi se v izreku ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva (datum) in določi način izvršbe. V četrtem odstavku 290. člena ZUP še določa, da kadar upravne izvršbe ne opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, potrdi ta organ na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti) in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo.

V [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen{{!}}289. členu ZUP]] določa, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, razen če ni s posebnim predpisom za to določen kak drug organ, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi finančni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, tj. po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakonu o davčnem postopku] (ZDavP-2-UPB4, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl. ). Vse denarne obveznosti iz upravnega postopka, tudi izrečene denarne kazni v postopku, po prvem odstavku [[Zak:ZUP#294._.C4.8Dlen{{!}}294. člena ZUP]] torej izterjuje finančni organ, ne izdajatelj izvršilnega naslova. Kateri je pristojni finančni organ, določata poleg ZDavP-2 zakona, ki opredeljujeta finančno področje. Po teh predpisih je za davčno izvršbo nedavčnih denarnih obveznosti (tudi denarnih kazni iz nedavčnih upravnih postopkov) od leta 2010 pristojen finančni urad.

To pomeni, da postopek, ko se izdajatelj izvršilnega naslova odloči za izvršbo s prisilitvijo po denarni kazni v skladu s [[Zak:ZUP#298._.C4.8Dlen{{!}}298. členom ZUP]], teče praviloma po naslednjih korakih, nekatere izvaja izdajatelj izvršilnega naslova, drug finančni organ:

#'''matični upravni organ '''za določeno upravno področje izda '''obveznostno odločbo''';
#če stranka obveznosti po odločbi ne izpolni v danem roku, izdajatelj odločbe, torej '''matični upravni organ''', izda sklep o izvršbi, v katerem določi kot način prisilitve denarno kazen do 1.000 evrov, t. i. '''sklep o izvršbi z grožnjo denarne kazni''', pri čemer zavezancu dodeli dodatni rok za izpolnitev obveznosti po odločbi;
#če stranka ne izpolni temeljne obveznosti po odločbi niti v dodatnem roku po sklepu o izvršbi z grožnjo denarne kazni, izdajatelj odločbe in sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni slednjega (ker gre za izterjavo denarne obveznosti po tem sklepu, ne po osnovni odločbi!) potrdi kot izvršljivega in ga s s spremnim dopisom pošlje finančnemu organu v izterjavo zagrožene denarne kazni; izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni kot izvršilnega naslova za davčno izvršbo nujno na tem sklepu potrdi datum izvršljivosti (''clausula executionis''), ker je potrjena izvršljivost za finančni organ procesna predpostavka za nadaljnje ukrepanje (uvedbo postopka davčne izvršbe), pri čemer izdajatelj izvršilnega naslova (sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni) ob odpremi zadeve finančnemu organu temu tudi predlaga način izvršbe (po ZDavP-2, na katerega odreja pri teh obveznostih ZUP), a naslovni finančni organ pri določitvi načina izvršbe na predlog ni vezan (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 790);
#'''finančni organ '''izda '''sklep o izvršbi denarne kazni '''in nato v dejanskem delu postopka izvršbe izpelje sam rubež; plačana denarna kazen, če izterjana ob neizpolnjeni obveznosti se ne vrača niti po izpolnitvi obveznosti;
#vzporedno s postopkom davčne izterjave denarne kazni pa '''matični upravni organ''', če temeljna obveznost po odločbi še vedno ni izpolnjena, izda '''nov sklep o izvršbi''', v katerem določi grožnjo nove denarno kazen ali drug način prisilitve (npr. po drugih osebah, gl. [[Zak:ZUP#296._.C4.8Dlen{{!}}296. člen ZUP]]);
#če stranka še ne izpolni temeljne obveznosti po odločbi niti v dodatnem roku po drugem sklepu o izvršbi in je bila v tem spet zagrožena denarna kazen, izdajatelj (drugega) sklepa o izvršbi z grožnjo denrane kazni tega spet pošlje finančnemu organu v nov, vzporedni izvršilni postopek itd. vse do izpolnitve temeljne obveznosti, sploh če je bila ta naložena v javnem interesu.

 Izvršilni postopek denarne obveznosti vedno vodi le finančni organ, nikdar nefinančni upravni organ kot sicer izdajatelj izvršilnega naslova z denarno obveznostjo (sklepa z zagroženo denarno kaznijo). '''Če bi sklep o izvršbi denarne kazni izdal izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, bi bil tak akt izpodbojen, saj bi nastopila absolutna bistvena postopkovna napaka '''po 1. točki drugega odstavka [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen{{!}}237. člena ZUP]]. Tak sklep bi bil tudi predmet odprave po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen{{!}}274. člena ZUP]], saj je stvarna pristojnost temelj formalne zakonitosti v postopku. Na to pravilo mora paziti tudi sodišče v upravnem sporu in zato v primeru tožbe zoper sklep o izvršbi denarne kazni, ki  bi ga izdal kar nefinančni organ kot izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, tak sklep odpraviti in vrniti v odločanje pristojnemu organu.

Čeprav v različnih delih nekateri avtorji navajajo celo vzorce aktov za drugačno postopanje od opisanega (npr. po Sedonja et al., Vzorci uradnih pisanj, 2002 in 2008, je povsem brez pravne podlage vzorec "Opozorilo zavezancu, naj izpolni obveznost" (v izdaji 2002, št. 253, str. 738), ki je spisan kot navaden dopis, čeprav bi moral biti izdan sklep o izvršbi z grožnjo izvršbe po drugi osebi; enako je nepravilen "Sklep o ustavitvi" (v izdaji 2008, št. 292, str. 950)), gre pri kršitvah pravil za res hude napake, ki se jim morajo organi izogibati in voditi postopek v interesu strank in za zaščito javne koristi le na zakonit način.

Če je izdajatelj izvršilnega naslova že v odločbi ali posebnem sklepu o izvršbi zagrozil z denarno kaznijo, odstopi izvršbo organu, pristojnemu za davčno izvršbo, le če zavezanec ni izpolnil obveznosti niti v tem dodatnem roku, danem v sklepu o izvršbi ali izvršilni klavzuli odločbe, niti še do odpreme predloga na organ, pristojen za davčno izvršbo. '''Smisel izvršbe je namreč samo v tem, da stranko prisili k izpolnitvi osnovne obveznosti. Če to ni več potrebno, ker je stranka obveznost (po odločbi) izpolnila, se izvršba ne uvede ali pa se že začet postopek ustavi, čeprav je stranka obveznost izpolnila prepozno'''! Če bo zavezanec obveznost izpolnil šele čez nekaj časa, a je zadeva vmes že odstoplljena in v izterjavi pri finančnemu organu, je izdajatelj odločbe in sklep z grožnjo denarne kazne dolžan obvestiti finančni organ, naj ne izda sklepa o izvršbi. Če je finančni organ že izdal sklep o izvršbi in izterjava še ni opravljena (do konca, z rubežem), se izda sklep o ustavitvi po [[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen{{!}}293. členu ZUP]]. Le če je zavezanec že plačal denarno kazen ali je bila že izvedena izterjava pred datumom izpolnitve, se ne vrača plačane kazni, sicer se postopek izvršbe ne uvede ali ustavi.

Ali povedano nekoliko drugače: Matični upravni organ s sklepom o dovolitvi izvršbe najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če v danem roku ne bo opravil svoje obveznosti. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen, ki se v primeru, da zavezanec do roka svoje obveznosti ne izpolni, takoj izterja prek finančnega organa, zavezancu pa se z novim sklepom organa, ki je matični izdajatelja odločbe, določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo enako ali višjo denarno kaznijo (do 1.000 evrov vsakič). Taka kazen je psihološka prisilitev in tudi ekonomsko sredstvo, s katerim naj bi organ vplival na zavezanca, da bi izpolnil primarno obveznost, izhajajočo iz meritorne odločbe. Ta kazen ni represija oziroma kazenska sankcija, temveč preventivno sredstvo in zato se ne zahteva zavezančeva krivda oziroma odgovornost za neizpolnitev obveznosti (prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 614-626).

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]]

Vročitev prvotne odločbe predlagatelju pri dovoljeni obnovi postopka in priteg drugih stranskih udeležencev

2023-01-21T11:32:44Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Vročitev prvotne odločbe predlagatelju pri dovoljeni obnovi postopka in priteg drugih stranskih udeležencev  ==

'''Datum odgovora:''' 26. 4. 2011, pregled 1. 1. 2023

== '''Vprašanje:''' ==

V upravnem postopku je bila aktivni stranki priznana pravica z upravno odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna, na kar je tretja oseba kot domnevni stranski udeleženec z nasprotnim interesom glede na interes glavne stranke podala predlog za obnovo postopka. Upravni organ je izdal sklep o dovolitvi obnove postopka, saj je ugotovil, da je predlagatelj izpolnil procesne predpostavke in vsaj verjetno izkazal obnovitveni razlog, pri čemer je obnova dovoljena v obsegu udeležbe (novega) stranskega udeleženca. Zanima nas, ali je treba v obnovljenem postopku predlagatelju obnove, tj. po novem priznanem stranskemu udeležencu, prvotno odločbo najprej vročiti ali pa se lahko takoj razpiše narok na ustno obravnavo v zadevi? Nova stranka je pri tem že opravila vpogled v spis in si skopirala dokumentacijo.

V času izdaje prvostopenjske odločbe pa je veljavni področni zakon izrecno določal, da ta oseba nima stvarne legitimacije oziroma položaja stranke v postopku; to možnost je dobila šele  z razveljavitvijo določbe področnega zakona, ki je opredeljeval kot stranko v postopku samo glavnega vložnika zahtevka. Navedeno je veljalo po prvem odstavku 62. čin 74.b členu Zakona o graditvi objektov, ki je določal, da je v nekaterih postopkih izdaje gradbenega dovoljenja stranka "samo investitor", vendar je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-165/09-34 te določbe razveljavilo in dopustilo obnove postopkov za morebitne prizadete osebe v določenih rokih od objave odločbe, tj. od 18. 3. 2011 dalje (kot je npr. izkoristil zgoraj navedeni predlagatelj). Zanima nas tudi, ali je glede na razveljavljene določbe ZGO-1 in napotilo sodišča na rabo ZUP sedaj potrebno upoštevati 43. člen ZUP in povabiti na ustno obravnavo vse ostale potencialne prizadete osebe, ki imajo oziroma izkažejo v tej upravni zadevi pravni interes?

== '''Odgovor:''' ==

Upravni postopek ni namenjen samo varstvu pravic glavne stranke in javnega interesa, temveč tudi varstvu pravic tistih oseb, ki bi bile lahko s priznanjem pravice, pravne koristi ali obveznosti glavni stranki prizadete v svojem pravnem interesu (stranski udeleženci, [[Zak:ZUP#43._.C4.8Dlen{{!}}43. člen ZUP]]). Zato mora za vključitev teh oseb v postopek skrbeti upravni organ po uradni dolžnosti, kot določa [[Zak:ZUP#44._.C4.8Dlen{{!}}44. člen ZUP]]. Pravni interes teh oseba pa izhaja iz področnih predpisov, saj ZUP ne določa stvarne legitimacije (stranke niti stranskih udeležencev), temveč to stori materialno pravo. Kadarkoli med postopkom (do izdaje odločbe prve stopnje, pa tudi prek pritožbe in predloga za obnovo postopka, prim. drugi odstavek [[Zak:ZUP#229._.C4.8Dlen{{!}}229. člena ZUP]] ter prvi in tretji odstavek [[Zak:ZUP#261._.C4.8Dlen{{!}}261. člena ZUP]]) pa lahko priglasi svojo udeležbo v postopku tudi domnevni stranski udeleženec sam po [[Zak:ZUP#142._.C4.8Dlen{{!}}142. členu ZUP]] in povezanih določbah zakona. Oseba, ki priglasi svojo udeležbo v postopku, mora v vlogi navesti, v čem je njen pravni interes in predložiti o tem dokaze. '''O zahtevi za vstop je treba nemudoma obvestiti preostale stranke, ki lahko oporekajo osebi pravico vstopa v postopek''' (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 156). Oseba, ki ji je dovoljen vstop v postopek kot stranki, mora sprejeti postopek v stanju, v katerem je.

V konkretnem primeru je bil postopek na prvi stopnji zaključen z odločbo v skladu s področnim zakonom po njegovi veljavi v času izdaje odločbe prve stopnje. Po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe je podala predlog za obnovo postopka oseba, ki je (glede na spremenjeno materialno pravo v času vložitve predloga in izrecno pravno podlago za uveljavljanje predloga za obnovo) izkazala vsaj verjetno obstoječ obnovitveni razlog (tj. prizadetost svojega pravnega interesa s priznanjem pravice glavni stranki po 9. točki [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]]), predlog pa je bil tudi pravočasen in popoln ([[Zak:ZUP#267._.C4.8Dlen{{!}}267. člen ZUP]]). Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončno odločbo), ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Za obnovo postopka zadošča, da obstaja vsaj eden od obnovitvenih razlogov; recimo oseba, ki zatrjuje, da ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, čeprav je imela to pravico, lahko v določenih rokih zahteva vročitev odločbe, če zve za izdajo odločbe in v primeru dokončnosti, če ni prej mogla uveljavljati svojega pravnega interesa, tudi predlaga obnovo postopka (Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2006, str. 790). Obnovitveni razlog iz. 9. točke [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] pa deluje absolutno, zato že obstoj razloga, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ta možnost ni bila dana, zadostuje za dovolitev obnove postopka. Zato v takem primeru niti ni mogoče predloga za obnovo na podlagi tretjega odstavka [[Zak:ZUP#267._.C4.8Dlen{{!}}267. člena ZUP]] zavrniti, saj ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev v obnovljenem postopku (sodba [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=20691 I Up 1397/2003] z dne 20. 4. 2006, VS18065).

Kadar se postopek obnovi, je treba določiti tudi obseg obnove (prvi odstavek [[Zak:ZUP#268._.C4.8Dlen{{!}}268. člena ZUP]]). Obseg je odvisen predvsem od obnovitvenega razloga, kot tudi od faze, v kateri je v prejšnjem postopku do obnovitvenega razloga prišlo. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka [[Zak:ZUP#269._.C4.8Dlen{{!}}269. člena ZUP]], po kateri se dejanja v prejšnjem postopku, na katera ne vplivajo obnovitveni razlogi, v obnovljenem postopku ne ponavljajo. Tako je upravni organ pri odločanju o obsegu obnove omejen z navedbami in razlogi predloga stranke za obnovo postopka (Breznik et al., ibidem, str. 844). V primeru spregleda stranskega udeleženca to pomeni praktično celoten postopek, saj ima katerakoli oseba v položaju stranke enake postopkovne pravice cel čas postopka. V obnovljenem postopku ima stranka enake pravice, kot jih ima v postopku do izdaje odločbe skladno z ZUP, tako da mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo (temeljno načelo zaslišanja stranke) in omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva oziroma obrambe njenih pravic in pravnih koristi (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 570).

Zato je pravilno postopanje organa, ki je po izdaji sklepa o obnovi postopka osebi, ki ji je z dovolitvijo obnove na podlagi 9. točke [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] priznal pravni interes, že takoj omogočil vpogled v spisno dokumentacijo po [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen{{!}}82. členu ZUP]]. Po tej določbi ima tudi stranski udeleženec pravico vpogleda v vse dokumente v spisu, tudi v izdano odločbo pred dovolitvijo obnove. Če organ te odločbe ali kateregakoli drugega dokumenta (razen redkih izjem, kot jih določa ZUP) tej osebi ni predložil oziroma omogočil vpogleda in kopiranja, ni ravnal zakonito. To pomeni, naj vsaj naknadno tej osebi omogoči vpogled, tako da ji odločbo (in drugo) vroči ali pa jo vsaj obvesti, da ima možnost vpogleda, ali pa ji predloži odločbo (in drugo) ob prvem procesnem dejanju, ki bo opravljeno v obnovljenem postopku. Nova stranka ima vsekakor pravico do seznanitve s celotno dokumentacijo, tudi odločbo (ki bo morda v obnovljenem postopku celo potrjena) kot ključnim dokumentom v zadevi, da lahko uveljavlja svoj pravni interes. K postopanju, ki stranki to omogoči, je organ zavezan že po temeljnih načelih ZUP (zlasti zakonitosti, varstva pravic strank, zaslišanja stranke, materialne resnice itd.). Vendar pa vročitev prvotne odločbe po obnovi postopka novi stranki po obnovi postopka nima istega učinka kot siceršnja vročitev, saj od vročitve odločbe v tem primeru ne tečejo roki za uveljavljanje pravic ali obveznosti oziroma rednih pravnih sredstev. Odločbo se novi stranki tako vroči le zato, da se ta seznani s celoto dejstev in odločitev v zadevi, saj sicer ta stranka lahko po zaključku obnovljenega postopka utemeljeno izpodbijala postopanje organa zaradi bistvene postopkovne napake (gl. tretjo točko drugega odstavka [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen{{!}}237. člena ZUP]]). Ravno v izogib temu očitku - in ne zaradi teka rokov od datuma vročitve - se odločba vroči osebno po [[Zak:ZUP#87._.C4.8Dlen{{!}}87. členu ZUP]], da ima organ dokaz o dostavi odločbe (rok vročitve pa sam po sebi ni merodajen). Torej '''ni podlage, da bi organ v obnovljenem postopku odlašal npr. s sklicem ustne obravnave zgolj zaradi predhodne vročitve prvotne odločbe novi stranki, saj lahko le to vroči, če do tega ni prišlo že prej, ob začetku naroka'''.  Na ustni obravnavi mora namreč organ omogočiti navzočnost vsem osebam v položaju stranke, da bi se izvedla kontradiktornost obravnave ([[Zak:ZUP#154._.C4.8Dlen{{!}}154. člen ZUP]]). Če je obravnava po zakonu obvezna, kot v zadevnem primeru glede na nasprotnosmernost interesov glavne stranke in stranskega udeleženca, se načelo zaslišanja izvede (tudi) na obravnavi.

Obnova postopka pa je s področno zakonodajo lahko urejena tudi (delno) drugače. Tako je npr. Ustavno sodišče RS razveljavilo področni zakon in posebej določilo način njegove izvršitve, tj. [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3490 ZGO-1]. Z odločbo (OdlUS) št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 (Ur. l. RS, št. 20/11, objava 18. 3. 2011) je Ustavno sodišče RS prvi (in povezano drugi) odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1 razveljavilo, predvsem z utemeljitvijo, da je v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), če zakon vnaprej v celoti (ali z arbitrarno matematično formulo) izključuje možnost obrambe interesov tistih oseb v postopku, ki bi bile v skladu z namenom istega ali povezanih zakonov lahko s priznanjem pravice glavni stranki prizadete (torej bi zgrajen objekt posegel v pravni interes teh oseb). S tem je napotilo vse upravne organe (in sodišča), da '''od trenutka razveljavitve ZGO-1 v tem delu - tj. od dneva po objavi v Ur. l. RS, torej od 19. 3. 2011, in od uveljavitve [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakonika] (GZ-1, Ur. l. RS; št. 199/21)  presojajo v vseh tekočih postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, ki še niso izdana in dokončna''', tudi za nezahtevne objekte oziroma objekte po državnem in občinskem podrobnem prostorskem načrtu, le po določbah ZUP s presojo stvarne legitimacije (pravnega interesa) po materialnih predpisih (tj. poleg GZ-1 in prostorskih načrtov (emisije) še npr. stvarnopravni zakonik ali stanovanjski zakon itd.). Ker pa je sodišče želelo kljub materialni pravnomočnosti in s tem nespremenljivosti dokončnih in pravnomočnih že izdanih dovoljenj, ki temelji na zaupanju v pravo in daje prednost pravni varnosti pred zakonitostjo v posamični zadevi, omogočiti v določeni meri tudi pravno varstvo osebam, ki po takratnem ZGO-1 niso imele možnosti pridobitve položaja stranke, je omejeno(!) dopustilo tudi obnove postopkov v takšnih primerih (gl. 37. in 38. tč. obrazložitve OdlUS). Tako iz izreka OdlUS izhaja, da lahko predlaga obnovo postopka po 9. točki [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] ne glede na siceršnje roke po ZUP, če gre za kumulativno naslednje pogoje:

#gradbeno dovoljenje je bilo izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1 (in ne niti tudi razveljavljenih drugega odstavka 62. in 74.b člena);
#legitimacijo za vložitev predloga ima le (a) oseba, ki je do objave OdlUS vložila pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje ali (b) druga (prizadeta) oseba, ki bi lahko vložila tako pobudo (v še odprtem roku, prim. tč. 3 spodaj in 38. tč. obrazložitev OdlUS);
#predlog se lahko vloži le v določenem roku, tj. za osebo pod 2.(a) v 30 dneh od prejema OdlUS, s katero je bilo (oziroma bo) odločeno o njeni pobudi; za osebe pod 2.(b) pa v 30 dneh od objave odločbe v Ur. l. RS (do 17. 4. 2011), če ob tem hkrati od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, oziroma od dneva, ko je ta oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto.
Pri tem o utemeljenosti predloga te osebe (in ne ostalih pravnih interesih) odloči organ na podlagi ZUP in GZ-1, ki veljata v času odločanja o predlogu za obnovo postopka (paziti je treba tudi na '''vodenje posebnega in ne le skrajšanega ugotovitvenega postopka'''). Glede na namen obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva in nasploh posegov v pravnomočne odločbe le izjemoma ob najhujših kršitvah in omejeno z legitimacijo, razlogi in roki, gre šteti, da se torej v obnovljenih postopkih po OdlUS št. U-I-165/09-34 upošteva '''samo pravne interese tistih oseb, ki jim je Ustavno sodišče dopustilo predlagati obnovo in so to v mejah odločbe tudi storile.''' Zato '''ne vidimo podlage, da bi organ v obnovljenem postopku na temelju predmetne OdlUS obnavljal postopke po uradni dolžnosti niti v postopek pritegoval ali dal možnost vstopa osebam, ki jih OdlUS ne navaja, torej po siceršnji opredelitvi [[Zak:ZUP#43._.C4.8Dlen{{!}}43. člena ZUP]]'''.

Pri tem pa je treba v aktualnih postopkih upoštevati veljavni, to je kasneje (po prenehanju veljave ZGO-1) sprejeti [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon (glej GZ-1], Ur. l. RS, št. 199/22 in novele), ki omenjeno problematiko sedaj rešuje ustrezno.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

 

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Obnova_postopka]] [[Category:Stranski_udeleženci]]

Izpodbijanje akta organa, s katerim se po področnem zakonu postopek začne

2023-01-21T09:37:36Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Izpodbijanje akta organa, s katerim se po področnem zakonu postopek začne  ==

'''Datum odgovora:''' 19. 2. 2013, pregled 15. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Kako postopati, ko področni zakon določa, da en organ izda akt, na podlagi katerega drug organ izda upravno odločbo (npr. po Gradbenem zakonu glede določitve ali ukinitve statusa javnega dobra), pa se (že) zoper prvi akt, ki je javno objavljen, stranka pritoži (npr. lastnik sosednje parcele tisti, ki ima status javnega dobrega, se pritoži zoper sklep občinskega sveta)?

Ali se taka pritožba, če je prvotni akt izdal organ, zoper katerega ZUP pritožbe ne dovoljuje, zavrže ali odstopi Upravnemu sodišču, upoštevaje tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 109/2010, po katerem je sodno varstvo zoper tak akt (sklep občinskega sveta o ukinitvi statusa javnega dobra) zagotovljeno v upravnem sporu? 

== '''Odgovor:''' ==

Upravno-pravna razmerja na različnih upravnih področjih ureja področna zakonodaja. Kadar se opredeljuje individualno pravico, pravno korist ali obveznost, je treba področnim in podrejeno sistemskim predpisov ustrezno slediti v skladu z načelom zakonitosti oz. podrejeno rabo ZUP, kolikor neko postopkovno vprašanje področni zakon uredi drugače ([[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen|6. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. člen ZUP]]).

Po ZUP se upravni postopek začne na zahtevo zainteresirane stranke ali po uradni dolžnosti v javnem interesu ([[Zak:ZUP#125._.C4.8Dlen|125. člen ZUP]]), pri čemer enega izmed teh načinov uvedbe postopka ali kak tretji način opredeli glede na posebnosti urejevanega upravnega področja oz. razmerja področni predpis. Običajno oz. po ZUP se upravni postopek zaključi z odločbo ali sklepom, upoštevaje tudi način uvedbe postopka (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 182 in povezane).

Včasih '''področni predpis '''določa, da je zaradi več vpletenih javnopravnih organov oz. nosilcev javnih koristi v neko upravnopravno razmerje '''vključenih več organov '''ali javnopravnih skupnosti. Tedaj pozna specialna zakonodaja več oblik (prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 393 in povezane), tudi definicijo aktivne legitimacije za začetek postopka po določenem organu, ki ni isti kot odločujoči, ali sprejem akta, na podlagi se kasneje uvede upravni postopek po uradni dolžnosti. Tako sodelovanje organov naj bi med drugim prineslo bolj pretehtano in interesno usklajeno določitev v konkretni zadevi.

Tako določa na primer glede javnega dobra [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakon o urejanju prostora] (ZUreP-3, Uradni list RS, št. 199/21) v 260. in 262. členu, da se določi oz. ukine status javnega dobra tako, da na državni kot občinski ravni en organ, tj.  vlada ali občinski svet, sprejme akt o določitvi ali ukinitvi zadevnega statusa (kot neka "predodločitev"). Na tej podlagi pa se šele uvede upravni postopek vzpostavitev ali ukinitve statusa, o čemer odloča po področnem zakonu v državnih zadevah ministrstvo, v lokalnih pa občinska uprava. Sam postopek oz. narava zadeve pri izdaji prvotnega akta po področnem zakonu ni podrobneje določen niti pravno varstvo v zvezi s tem. 

Iz splošnih načel, razmerij in pravil pa gre sklepati, da '''je postopek izdaje akta, na podlagi katerega bo po področnem zakonu uveden upravni postopek, oz. akt sam zgolj akcesorni'''. Zato ti akti (npr. sklep občinskega sveta o ukinitvi javnega dobra) '''ne uživajo samostojnega pravnega varstva'''.

'''Prav tako je načelno stališče Vrhovnega sodišča '''v citiranem sklepu št. [http://www.sodnapraksa.si/?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BUPRS%5D=UPRS&database%5BVDSS%5D=VDSS&id=2010040815245726&page=0&q=id:2010040815245726 I Up 109/2010 z dne 14. 4. 2010]. V konkretnem primeru je sodišče sicer priznalo možnost upravnega spora zoper sklep občinskega sveta, a zgolj zato, ker je bil ta sklep v nasprotju s področnim zakonom po svoji vsebini in pravnih učinkih dejansko že upravna odločba oz. se je status javnega dobra po tem aktu že ukinil (še več, občinski svet je hkrati določil razpolaganje s tem nekdanjim javnim dobrim, ki je bilo pred tem po 22. členu ZGO-1 omejeno). Z uveljavitvijo [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakonika] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) se možnost upravnega postopka kažejo v 58. členu ter v 11. točki 71. člena GZ-1, ki pravi, da se za upravni spor uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor (tj. [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 Zakon o upravnem sporu] (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl)), če GZ-1 ne določa drugače. Pri tem kaže omeniti še, da zoper tovrstni sklep občinskega sveta (npr. o razpolaganju s stvarnim premoženjem občine) ni možno začeti presoje ustavnosti pred Ustavnim sodiščem, saj se je Ustavno sodišče že izreklo, da tak sklep ni predpis (zadeva U-I-22/92). Vrhovno sodišče načelno tako ugotavlja naslednje:

*Po ZUreP-3 morata o ukinitvi grajenega javnega dobra lokalnega pomena odločati dva organa, in sicer mora 1. pobudo za postopek dati občinski svet občine, kjer se nahaja grajeno javno dobro, 2. odločbo o tem, ali se javno dobo ukine, pa mora po uradni dolžnosti v zvezi s pobudo občinskega sveta izdati občinska uprava.
*'''Sklep občinskega sveta o ukinitvi grajenega javnega dobra predstavlja zgolj pobudo za začetek postopka '''o ukinitvi javnega dobra, medtem ko se status odvzame šele z upravno odločbo občinske uprave.

V primeru, da se postopek vodi v skladu z ZUreP-3, tako da npr. občinski svet najprej izda sklep o ukinitvi javnega dobra, nakar bo oz. naj bi občinska uprava uvedla upravni postopek in v njem izdala odločbo o tej zadevi, pa akt organa, ki je podlaga za začetek upravnega postopka (tu sklep občinskega sveta), '''nima značaja posamičnega upravnega akta niti takega pravnega varstva'''. Ta namreč še ne vsebuje odločitve o pravici, pravni koristi oz. obveznosti, ampak bo tako šele z izdajo odločbe po pristojnem upravnem organu (občinski upravi).

Zato se morebitna "'''pritožba'''", ki jo kdorkoli vloži zoper akt, ki je šele podlaga za uvedbo upravnega postopka, '''zavrže kot nedovoljena '''po prvi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]]. Pripominjamo pa, da nazivana vloga kot "pritožba" pri tem '''ne šteje kot pritožba v smislu ZUP '''(ki bi se obravnavala npr. po [[Zak:ZUP#240._.C4.8Dlen|240. členu ZUP]]), saj se vloga tolmači po pravi vsebini in ne napačnem nazivu (''Falsa nominatio non nocet''). Vloga "pritožnika" namreč ne more biti obravnavana kot pritožba, saj v tej zadevi odločba (po občinski upravi z eksternimi pravnimi učinki) sploh še ni bilo izdana.

Na občinski ravni sklep o zavrženju glede na to '''izda občinska uprava, '''čeprav je izdajatelj (kot da) izpodbijanega akta drug (tu občinski svet), saj področni zakon ne določa nič drugače. Določbe ZUP o pristojnosti, če akte izdaja občinski svet oz. drugi organi (npr. [[Zak:ZUP#230._.C4.8Dlen|230. člen ZUP]]) tako sploh ne pridejo v poštev. Zoper sklep o zavrženju pritožbe je dovoljena pritožba, v občinskih zadevah na župana.

Obravnava vloge kot "pritožbe" nadalje glede na določbe ZUreP-3 in ZUP '''nima suspenzivnega učinka na uvedbo postopka '''izdaje odločbe o zadevi (ukinitvi javnega dobra). Zato mora občinska uprava nemudoma tak postopek začeti, saj ji to v javnem interesu po uradni dolžnosti nalaga področni zakon. Občinska uprava mora torej v konkretnem primeru "pritožbo" vložnika (občana oz. lastnika sosednje parcele) zavreči, obenem pa takoj uvesti konkretni upravni postopek na podlagi sklepa občinskega sveta.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]
[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Izdaja negativne odločbe seznanitev in možnost izjave stranke

2023-01-21T07:26:18Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Izdaja negativne odločbe - seznanitev in možnost izjave stranke ==

'''Datum odgovora:''' 07. 09. 2010, pregled 21. 1. 2023 
 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je dovolj, da organ stranko v pozivu za dopolnitev vloge seznani, da bo v primeru, da vloge ne bo dopolnila z manjkajočimi dokazili v roku, ki ji je postavljen, izdana negativna odločba? Je to šteti kot možnost seznanitve z negativno odločbo in podaja izjave po 146. členu ZUP, ali je potrebno stranki dati ponovno možnost seznanitve in podaje izjave? 

== '''Odgovor:''' ==

Za obravnavanje vloge ni važen njen naziv (''falsa nomination non nocet''), ampak njena vsebina. Ta mora biti razumljiva, dostojna in popolna - slednje pomeni, da mora obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava. Katere sestavine mora vsebovati, da jo lahko štejemo za popolno, določajo ZUP (t.i. splošni podatki - [[Zak:ZUP#66._.C4.8Dlen|66. člen ZUP]]) in področni predpisi (t.i. posebni podatki - npr. [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakonik] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21).

Če ima vloga tako pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati (npr. nima vložnikovega podpisa ali drugih obveznih sestavin po ZUP oziroma področnem predpisu), ali če je nerazumljiva (npr. ni mogoče razbrati, kaj zahteva vložnik), ali če je nepopolna (npr. ne navaja dokazov, ki utemeljujejo zahtevo), je organ samo zato ne sme zavreči. Organ mora stranko v roku petih delovnih dni pozvati, da vlogo dopolni in ji določiti rok (prvi odstavek [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. člena ZUP]]). 

Vprašanje je, kakšne so posledice nedopolnitve vloge. Splošno pravilo je, da organ formalno nepopolno vlogo '''s sklepom zavrže''' (drugi odstavek 67. člena ZUP). Če pa se pomanjkljivost nanaša na dokaze, četorej stranka v vlogi ni predložila (dovolj) dokazov, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo, pa organ samo zato ne sme zavreči vloge po drugem odstavku 67. člena, ampak mora nadaljevati s postopkom, razen če drug zakon tako določa (tretji odstavek [[Zak:ZUP#140._.C4.8Dlen|140. člena ZUP]]; Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 409). To je v skladu z načelom materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]), varstvom pravic strank ([[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člen ZUP]]) in s preiskovalnim načelom, ki je izvedeno iz načela varstva javne koristi (([[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člen ZUP]]) - stranka mora sicer navesti dejstva in dokaze, na katera opira svoj zahtevek, a uradna oseba, ki vodi postopek, nanje ni vezana in ga lahko med postopkom ves čas dopolnjuje (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 302). Postopek se torej praviloma nadaljuje, kar pomeni, da mora organ kljub pasivnosti stranke prevzeti odgovornost za cel postopek in odločiti v upravni zadevi (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 425).

Nadaljnje vprašanje pa je, kako v takem primeru stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev ([[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]), kar izhaja iz načela zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]]), ki stranki zagotavlja položaj subjekta in ne objekta odločanja, zato ima ustavno podlago v načelu enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in v ustavnem varstvu človekovega dostojanstva (Rakar, Zaslišanje stranke v upravnem postopku, 2006, str .14). 

ZUP določa številne procesne pravice, ki predstavljajo konkretizacijo načela zaslišanja stranke, njihovo bistvo pa ni v tem, da je stranka navzoča pri posameznem dejanju ugotovitvenega postopka, ampak v '''uresničevanje vsebine načela zaslišanja stranke''' - da se torej lahko izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 106). V opisanem primeru je torej ravnanje organa odvisno od tega, na katera dejstva in dokaze bo oprl svojo odločitev. Če jo bo oprl zgolj na dejstva in dokaze, ki jih je navedla stranka v svoji zahtevi in bo tako ravnanje v skladu z '''načelom materialne resnice in drugimi temeljnimi načeli''' upravnega postopka, potem zadošča, da stranki da možnost, da se o tem izjavi s pisno vlogo, o čemer jo pouči z dopisom. V nasprotnem primeru, ko bo torej organ postopek nadaljeval v tem '''smislu, da bo sam ugotavljal dejstva, pa bo moral stranki omogočiti tudi druge načine, da se izjavi o novih dejstvih in okoliščinah'''.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]], [[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna )]]

Izdaja negativne odločbe seznanitev in možnost izjave stranke

2023-01-21T07:24:11Z

Tp0290: /* Zadeva: Izdaja negativne odločbe - seznanitev in možnost izjave stranke */

== '''Zadeva: '''Izdaja negativne odločbe - seznanitev in možnost izjave stranke ==

'''Datum odgovora:''' 07. 09. 2010, pregled 21. 1. 2023 
 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je dovolj, da organ stranko v pozivu za dopolnitev vloge seznani, da bo v primeru, da vloge ne bo dopolnila z manjkajočimi dokazili v roku, ki ji je postavljen, izdana negativna odločba? Je to šteti kot možnost seznanitve z negativno odločbo in podaja izjave po 146. členu ZUP, ali je potrebno stranki dati ponovno možnost seznanitve in podaje izjave? 

== '''Odgovor:''' ==

Za obravnavanje vloge ni važen njen naziv (''falsa nomination non nocet''), ampak njena vsebina. Ta mora biti razumljiva, dostojna in popolna - slednje pomeni, da mora obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava. Katere sestavine mora vsebovati, da jo lahko štejemo za popolno, določajo ZUP (t.i. splošni podatki - [[Zak:ZUP#66._.C4.8Dlen|66. člen ZUP]]) in področni predpisi (t.i. posebni podatki - npr. ZGO-1).

Če ima vloga tako pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati (npr. nima vložnikovega podpisa ali drugih obveznih sestavin po ZUP oziroma področnem predpisu), ali če je nerazumljiva (npr. ni mogoče razbrati, kaj zahteva vložnik), ali če je nepopolna (npr. ne navaja dokazov, ki utemeljujejo zahtevo), je organ samo zato ne sme zavreči. Organ mora stranko v roku petih delovnih dni pozvati, da vlogo dopolni in ji določiti rok (prvi odstavek [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. člena ZUP]]). 

Vprašanje je, kakšne so posledice nedopolnitve vloge. Splošno pravilo je, da organ formalno nepopolno vlogo s sklepom zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP). Če pa se pomanjkljivost nanaša na dokaze, četorej stranka v vlogi ni predložila (dovolj) dokazov, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo, pa organ samo zato ne sme zavreči vloge po drugem odstavku 67. člena, ampak mora nadaljevati s postopkom, razen če drug zakon tako določa (tretji odstavek [[Zak:ZUP#140._.C4.8Dlen|140. člena ZUP]]; Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 409). To je v skladu z načelom materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]), varstvom pravic strank ([[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člen ZUP]]) in s preiskovalnim načelom, ki je izvedeno iz načela varstva javne koristi (7. člen ZUP) - stranka mora sicer navesti dejstva in dokaze, na katera opira svoj zahtevek, a uradna oseba, ki vodi postopek, nanje ni vezana in ga lahko med postopkom ves čas dopolnjuje (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 302). Postopek se torej praviloma nadaljuje, kar pomeni, da mora organ kljub pasivnosti stranke prevzeti odgovornost za cel postopek in odločiti v upravni zadevi (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 425).

Nadaljnje vprašanje pa je, kako v takem primeru stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev ([[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]), kar izhaja iz načela zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]]), ki stranki zagotavlja položaj subjekta in ne objekta odločanja, zato ima ustavno podlago v načelu enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in v ustavnem varstvu človekovega dostojanstva (Rakar, Zaslišanje stranke v upravnem postopku, 2006, str .14). 

ZUP določa številne procesne pravice, ki predstavljajo konkretizacijo načela zaslišanja stranke, njihovo bistvo pa ni v tem, da je stranka navzoča pri posameznem dejanju ugotovitvenega postopka, ampak v uresničevanje vsebine načela zaslišanja stranke - da se torej lahko izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 106). V opisanem primeru je torej ravnanje organa odvisno od tega, na katera dejstva in dokaze bo oprl svojo odločitev. Če jo bo oprl zgolj na dejstva in dokaze, ki jih je navedla stranka v svoji zahtevi in bo tako ravnanje v skladu z načelom materialne resnice in drugimi temeljnimi načeli upravnega postopka, potem zadošča, da stranki da možnost, da se o tem izjavi s pisno vlogo, o čemer jo pouči z dopisom. V nasprotnem primeru, ko bo torej organ postopek nadaljeval v tem smislu, da bo sam ugotavljal dejstva, pa bo moral stranki omogočiti tudi druge načine, da se izjavi o novih dejstvih in okoliščinah.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]], [[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna )]]

Izdaja negativne odločbe seznanitev in možnost izjave stranke

2023-01-21T07:23:54Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

== '''Zadeva: '''Izdaja negativne odločbe - seznanitev in možnost izjave stranke ==

'''Datum odgovora:''' 07. 09. 2010 
 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je dovolj, da organ stranko v pozivu za dopolnitev vloge seznani, da bo v primeru, da vloge ne bo dopolnila z manjkajočimi dokazili v roku, ki ji je postavljen, izdana negativna odločba? Je to šteti kot možnost seznanitve z negativno odločbo in podaja izjave po 146. členu ZUP, ali je potrebno stranki dati ponovno možnost seznanitve in podaje izjave? 

== '''Odgovor:''' ==

Za obravnavanje vloge ni važen njen naziv (''falsa nomination non nocet''), ampak njena vsebina. Ta mora biti razumljiva, dostojna in popolna - slednje pomeni, da mora obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava. Katere sestavine mora vsebovati, da jo lahko štejemo za popolno, določajo ZUP (t.i. splošni podatki - [[Zak:ZUP#66._.C4.8Dlen|66. člen ZUP]]) in področni predpisi (t.i. posebni podatki - npr. ZGO-1).

Če ima vloga tako pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati (npr. nima vložnikovega podpisa ali drugih obveznih sestavin po ZUP oziroma področnem predpisu), ali če je nerazumljiva (npr. ni mogoče razbrati, kaj zahteva vložnik), ali če je nepopolna (npr. ne navaja dokazov, ki utemeljujejo zahtevo), je organ samo zato ne sme zavreči. Organ mora stranko v roku petih delovnih dni pozvati, da vlogo dopolni in ji določiti rok (prvi odstavek [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. člena ZUP]]). 

Vprašanje je, kakšne so posledice nedopolnitve vloge. Splošno pravilo je, da organ formalno nepopolno vlogo s sklepom zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP). Če pa se pomanjkljivost nanaša na dokaze, četorej stranka v vlogi ni predložila (dovolj) dokazov, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo, pa organ samo zato ne sme zavreči vloge po drugem odstavku 67. člena, ampak mora nadaljevati s postopkom, razen če drug zakon tako določa (tretji odstavek [[Zak:ZUP#140._.C4.8Dlen|140. člena ZUP]]; Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 409). To je v skladu z načelom materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]), varstvom pravic strank ([[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člen ZUP]]) in s preiskovalnim načelom, ki je izvedeno iz načela varstva javne koristi (7. člen ZUP) - stranka mora sicer navesti dejstva in dokaze, na katera opira svoj zahtevek, a uradna oseba, ki vodi postopek, nanje ni vezana in ga lahko med postopkom ves čas dopolnjuje (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 302). Postopek se torej praviloma nadaljuje, kar pomeni, da mora organ kljub pasivnosti stranke prevzeti odgovornost za cel postopek in odločiti v upravni zadevi (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 425).

Nadaljnje vprašanje pa je, kako v takem primeru stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev ([[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]), kar izhaja iz načela zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]]), ki stranki zagotavlja položaj subjekta in ne objekta odločanja, zato ima ustavno podlago v načelu enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in v ustavnem varstvu človekovega dostojanstva (Rakar, Zaslišanje stranke v upravnem postopku, 2006, str .14). 

ZUP določa številne procesne pravice, ki predstavljajo konkretizacijo načela zaslišanja stranke, njihovo bistvo pa ni v tem, da je stranka navzoča pri posameznem dejanju ugotovitvenega postopka, ampak v uresničevanje vsebine načela zaslišanja stranke - da se torej lahko izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 106). V opisanem primeru je torej ravnanje organa odvisno od tega, na katera dejstva in dokaze bo oprl svojo odločitev. Če jo bo oprl zgolj na dejstva in dokaze, ki jih je navedla stranka v svoji zahtevi in bo tako ravnanje v skladu z načelom materialne resnice in drugimi temeljnimi načeli upravnega postopka, potem zadošča, da stranki da možnost, da se o tem izjavi s pisno vlogo, o čemer jo pouči z dopisom. V nasprotnem primeru, ko bo torej organ postopek nadaljeval v tem smislu, da bo sam ugotavljal dejstva, pa bo moral stranki omogočiti tudi druge načine, da se izjavi o novih dejstvih in okoliščinah.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]], [[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna )]]

Izdaja negativne odločbe seznanitev in možnost izjave stranke

2023-01-21T07:23:44Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

Izdaja negativne odločbe seznanitev in možnost izjave stranke

2023-01-21T07:23:15Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

Pravna sredstva zoper pravnomočno odločbo zaradi posega v pravni interes stranskega udeleženca

2023-01-20T19:06:56Z

Tp0290: /* Želite podati svoje mnenje: */

== '''Zadeva:''' Pravna sredstva zoper pravnomočno odločbo zaradi posega v pravni interes stranskega udeleženca ==

'''Datum odgovora:''' 31. 12. 2009 in 10. 4. 2014, pregled 15. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Če aktivna stranka začne uveljavljati pravico (npr. investitor graditi na podlagi pridobljenega in že pravnomočnega gradbenega dovoljenja), pa je po mnenju domnevnega stranskega udeleženca s tem prizadet njegov pravni interes (npr. z gradnjo posega prek meja svoje parcele brez soglasja sosedov) - kaj lahko slednji stori, da bi ga zavaroval, če mu je bila do sedaj odločba zgolj po izdaji dana na vpogled in je že vložil pritožbo, ki pa jo je upravni organ (upravna enota) zavrgel, češ da je prepozna?

V postopkih (npr. s področja graditve objektov) večkrat želi poleg stranke (investitorja) sodelovati "tretja" oseba (npr. najemnik sosednje zgradbe), ki po svojem zatrjevanju uveljavlja pravni interes. Upravni organ vlogi "tretjega" ne ugodi in mu tako ne prizna statusa stranke oz. stranskega udeleženca ter o tem izda pisni sklep (142. člen ZUP). Zainteresirana "tretja oseba" nato vloži pritožbo, ki pa je na drugi stopnji zavrnjena in s tem potrjena odločitev prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ glede na dokončnost navedenega sklepa nadaljuje z vodenjem postopka in odločanjem o glavni stvari ter izda stranki ugodilni odločbi (npr. gradbeno dovoljenje, ki je že pravnomočno in uporabno dovoljenje, ki še ni pravnomočno). "Tretja oseba" nadaljuje z izpodbijanjem izdanega sklepa o nedovolitvi lastnosti stranke oz. stranskega udeleženca v postopku pred upravnim sodiščem. 

Kako naj postopa prvostopenjski organ v primeru, da sodišče razveljavi odločitev prvostopenjskega organa in "tretji osebi" dovoli vstop v postopek? 

== '''Odgovor:''' ==

Če je odločba izdana, ne da bi stranski udeleženec imel možnost sodelovanja v postopku še pred izdajo akta ali pa je izvrševanje akta v nasprotju s priznano pravico, sta '''kršeni načeli zaslišanja stranke in varstva pravic strank'''. Slednji načeli namreč stranskemu udeležencu priznavata skoraj enak procesni položaj kot glavni stranki.
* Zato se lahko '''stranski udeleženec pritoži''', če pa je odločba že dokončna (ali celo pravnomočna), pa lahko '''predlaga obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo''' po [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlena|260. členu ZUP]], vendar najkasneje v enem mesecu, odkar je izvedel za odločitev oz. izvajanje pravice (gradnjo).
* Če je vložena '''pritožba''' in je že '''prepozna''', se jo po [[Zak:ZUP#229._.C4.8Dlena|229. členu ZUP]] obravnava kot predlog za obnovo postopka.
* Če je bila dana '''pritožba zavržena in ne obravnavana kot predlog za obnovo''', se lahko pritožnik zoper sklep pritoži, sicer bo namreč verjetno zamujen tudi subjektivni rok za obnovo postopka.

'''Izjemoma se lahko uporabi tudi vrnitev v prejšnje stanje'''. Prizadeta oseba lahko po [[Zak:ZUP#130._.C4.8Dlenu|103. členu ZUP]], zaradi utemeljene (iz razlogov po zakonu!) zamude roka predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

Bistveno pa je v zadevi temeljno vprašanje, ali ta oseba (sosed) sploh '''izkazuje pravni interes'''. '''Sosed ima po 48. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakonika] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele), položaj stranke v postopku, oziroma še preden je prizadeta oseba sploh lahko začela uveljavljati svoje pravice, če območje gradnje posega v njegov pravni položaj.''' '''Če upravni organ presodi, da konkretna oseba tega statusa nima''', je po 58. členu GZ-1 potrebno najpozneje v 15 dneh po vloženi vlogi pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve '''predložiti ekspertno mnenje''', iz katerega izhaja, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno oz. da je predvidena gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom. '''Če tudi drugostopenjski organ zavrne pritožbo in zahtevo za obnovo postopka, ima vsaka stranka pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu, tudi tu v zakonitem roku.''' V marcu 2011 je prišlo do pri tem do sprememb, saj je Ustavno sodišče z odločbo [http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201120&stevilka=827 U-I-165/09-34] odločilo, da se prvi in drugi odstavek 62. člena in 74.b člen takratnega ZGO-1 razveljavi, če pa je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, lahko obnovo postopka njegove izdaje iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne glede na zakonske roke, predlaga:

*oseba, ki je do objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, v 30 dneh po prejemu odločitve Ustavnega sodišča, s katero je bilo odločeno o njeni pobudi, ter
*druga oseba v roku 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, če od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, oziroma od dneva, ko je ta oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto.

O utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja odloči pristojni upravni organ na podlagi določb ZUP in GZ-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. Ustavno sodišče je to odločitev utemeljevalo s tem, da prva dva odstavka takratno veljavnega 62. člena ZGO-1 nista omogočala sodelovanja v konkretnem postopku vsem osebam, ki jim materialni predpis priznava določeno pravno korist, ki bi jo lahko varovale v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zato je bilo sodišče mnenja, da sta sporna odstavka posegala v pravico osebe iz 22. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS] (Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele). 

'''V primeru, ko upravno sodišče odpravi odločitev prvostopenjskega organa ter dovoli vstop "tretje osebe"''' (torej stranskega udeleženca) v postopek, to pomeni za odločanje o glavni stvari, vmes že dokončni in pravnomočni, '''predhodno vprašanje''' in zahteva '''obnovo postopka po uradni dolžnosti''' v skladu z deveto točko [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člena ZUP]] (tako glede izdanega gradbenega dovoljenja kot posredno tudi uporabnega dovoljenja, izdanega na podlagi prvotnega gradbenega dovoljenja). Obnova postopka je dovoljena zoper dokončne odločbe, prav tako pa je lahko predmet obnove postopka pravnomočna odločba, katere zakonitost je že bila predmet presoje v upravnem sporu (glej Breznik (ur.) et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 680; glej tudi [[Zak:ZUP#262._.C4.8Dlen|262. člen ZUP]] in komentar k temu členu v navedenem delu, str. 705). Več o obnovi postopka v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_v_obnovi_postopka_glede_na_nova_dejstva_in_pravo Postopanje v obnovi postopka glede na nova dejstva in pravo]. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Obnova postopka]] [[Category:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Pravna sredstva zoper pravnomočno odločbo zaradi posega v pravni interes stranskega udeleženca

2023-01-20T19:06:20Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva:''' Pravna sredstva zoper pravnomočno odločbo zaradi posega v pravni interes stranskega udeleženca ==

'''Datum odgovora:''' 31. 12. 2009 in 10. 4. 2014, pregled 15. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Če aktivna stranka začne uveljavljati pravico (npr. investitor graditi na podlagi pridobljenega in že pravnomočnega gradbenega dovoljenja), pa je po mnenju domnevnega stranskega udeleženca s tem prizadet njegov pravni interes (npr. z gradnjo posega prek meja svoje parcele brez soglasja sosedov) - kaj lahko slednji stori, da bi ga zavaroval, če mu je bila do sedaj odločba zgolj po izdaji dana na vpogled in je že vložil pritožbo, ki pa jo je upravni organ (upravna enota) zavrgel, češ da je prepozna?

V postopkih (npr. s področja graditve objektov) večkrat želi poleg stranke (investitorja) sodelovati "tretja" oseba (npr. najemnik sosednje zgradbe), ki po svojem zatrjevanju uveljavlja pravni interes. Upravni organ vlogi "tretjega" ne ugodi in mu tako ne prizna statusa stranke oz. stranskega udeleženca ter o tem izda pisni sklep (142. člen ZUP). Zainteresirana "tretja oseba" nato vloži pritožbo, ki pa je na drugi stopnji zavrnjena in s tem potrjena odločitev prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ glede na dokončnost navedenega sklepa nadaljuje z vodenjem postopka in odločanjem o glavni stvari ter izda stranki ugodilni odločbi (npr. gradbeno dovoljenje, ki je že pravnomočno in uporabno dovoljenje, ki še ni pravnomočno). "Tretja oseba" nadaljuje z izpodbijanjem izdanega sklepa o nedovolitvi lastnosti stranke oz. stranskega udeleženca v postopku pred upravnim sodiščem. 

Kako naj postopa prvostopenjski organ v primeru, da sodišče razveljavi odločitev prvostopenjskega organa in "tretji osebi" dovoli vstop v postopek? 

== '''Odgovor:''' ==

Če je odločba izdana, ne da bi stranski udeleženec imel možnost sodelovanja v postopku še pred izdajo akta ali pa je izvrševanje akta v nasprotju s priznano pravico, sta '''kršeni načeli zaslišanja stranke in varstva pravic strank'''. Slednji načeli namreč stranskemu udeležencu priznavata skoraj enak procesni položaj kot glavni stranki.
* Zato se lahko '''stranski udeleženec pritoži''', če pa je odločba že dokončna (ali celo pravnomočna), pa lahko '''predlaga obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo''' po [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlena|260. členu ZUP]], vendar najkasneje v enem mesecu, odkar je izvedel za odločitev oz. izvajanje pravice (gradnjo).
* Če je vložena '''pritožba''' in je že '''prepozna''', se jo po [[Zak:ZUP#229._.C4.8Dlena|229. členu ZUP]] obravnava kot predlog za obnovo postopka.
* Če je bila dana '''pritožba zavržena in ne obravnavana kot predlog za obnovo''', se lahko pritožnik zoper sklep pritoži, sicer bo namreč verjetno zamujen tudi subjektivni rok za obnovo postopka.

'''Izjemoma se lahko uporabi tudi vrnitev v prejšnje stanje'''. Prizadeta oseba lahko po [[Zak:ZUP#130._.C4.8Dlenu|103. členu ZUP]], zaradi utemeljene (iz razlogov po zakonu!) zamude roka predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

Bistveno pa je v zadevi temeljno vprašanje, ali ta oseba (sosed) sploh '''izkazuje pravni interes'''. '''Sosed ima po 48. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakonika] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele), položaj stranke v postopku, oziroma še preden je prizadeta oseba sploh lahko začela uveljavljati svoje pravice, če območje gradnje posega v njegov pravni položaj.''' '''Če upravni organ presodi, da konkretna oseba tega statusa nima''', je po 58. členu GZ-1 potrebno najpozneje v 15 dneh po vloženi vlogi pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve '''predložiti ekspertno mnenje''', iz katerega izhaja, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno oz. da je predvidena gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom. '''Če tudi drugostopenjski organ zavrne pritožbo in zahtevo za obnovo postopka, ima vsaka stranka pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu, tudi tu v zakonitem roku.''' V marcu 2011 je prišlo do pri tem do sprememb, saj je Ustavno sodišče z odločbo [http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201120&stevilka=827 U-I-165/09-34] odločilo, da se prvi in drugi odstavek 62. člena in 74.b člen takratnega ZGO-1 razveljavi, če pa je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, lahko obnovo postopka njegove izdaje iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne glede na zakonske roke, predlaga:

*oseba, ki je do objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, v 30 dneh po prejemu odločitve Ustavnega sodišča, s katero je bilo odločeno o njeni pobudi, ter
*druga oseba v roku 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, če od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, oziroma od dneva, ko je ta oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto.

O utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja odloči pristojni upravni organ na podlagi določb ZUP in GZ-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. Ustavno sodišče je to odločitev utemeljevalo s tem, da prva dva odstavka takratno veljavnega 62. člena ZGO-1 nista omogočala sodelovanja v konkretnem postopku vsem osebam, ki jim materialni predpis priznava določeno pravno korist, ki bi jo lahko varovale v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zato je bilo sodišče mnenja, da sta sporna odstavka posegala v pravico osebe iz 22. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS] (Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele). 

'''V primeru, ko upravno sodišče odpravi odločitev prvostopenjskega organa ter dovoli vstop "tretje osebe"''' (torej stranskega udeleženca) v postopek, to pomeni za odločanje o glavni stvari, vmes že dokončni in pravnomočni, '''predhodno vprašanje''' in zahteva '''obnovo postopka po uradni dolžnosti''' v skladu z deveto točko [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člena ZUP]] (tako glede izdanega gradbenega dovoljenja kot posredno tudi uporabnega dovoljenja, izdanega na podlagi prvotnega gradbenega dovoljenja). Obnova postopka je dovoljena zoper dokončne odločbe, prav tako pa je lahko predmet obnove postopka pravnomočna odločba, katere zakonitost je že bila predmet presoje v upravnem sporu (glej Breznik (ur.) et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 680; glej tudi [[Zak:ZUP#262._.C4.8Dlen|262. člen ZUP]] in komentar k temu členu v navedenem delu, str. 705). Več o obnovi postopka v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_v_obnovi_postopka_glede_na_nova_dejstva_in_pravo Postopanje v obnovi postopka glede na nova dejstva in pravo]. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Obnova postopka]] [[Category:Stranski udeleženci]] [[Category:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Prenos pravice ali obveznosti po izdaji upravnega akta na novega nosilca

2023-01-20T19:03:01Z

Tp0290: /* Odgovor: */

= '''Zadeva: '''Prenos pravice ali obveznosti po izdaji upravnega akta na novega nosilca =

'''Datum odgovora:''' 23. 6. 2010, pregled 11. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako je treba postopati, če se po izdaji odločbe (in njeni dokončnosti in pravnomočnosti) o priznanju pravice ali naložitve obveznosti spremeni nosilec pravice ali obveznosti (npr. zamenja se lastnik zemljišča, pri čemer ima prejšnji lastnik veljavno in še ne izčrpano gradbeno dovoljenje na svoje ime)? Ali se postopek obnovi? 

== '''Odgovor:''' ==

ZUP vprašanja prenosa pravice ali obveznosti, ki ni vezana na osebo, ampak npr. na nepremičnino, dejavnost ali predmet, ne ureja. Zato so merodajna področna pravila materialnega prava za posamezno pravico ali obveznost, ki je predmet upravnega postopka. Če področna zakonodaja ne ureja prenosa, se postopa smiselno po pravilih o stvarni legitimaciji na področju, ne pride pa v poštev poseganje v že izdano in pravnomočno odločbo s pravnimi sredstvi po ZUP. Sprememba, razveljavitev ali odprava odločbe je po ZUP možna izključno iz razlogov, ki jih zakon definira v določbah o '''izrednih pravnih sredstvih, med katerimi pa ni razloga spremembe nosilca pravice ali obveznosti po zaključku postopka.'''

ZUP pa sicer opredeljuje postopanje organa, če pride do spremembe nosilca oz. statusa stranke med postopkom. Tako je določeno v drugem odstavku [[Zak:ZUP#50._.C4.8Dlen|50. člena ZUP]], da v primeru, ko med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo je organ dolžen na to opozoriti in ji omogočiti, da prevzame položaj stranke.

Menjava nosilcev je pogosta zlasti pri izdaji gradbenih dovoljenj. Pravica graditi je tipična pravica, ki ni (pretežno) vezana na subjektiviteto določenega investitorja, kar je razvidno iz 54. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakona] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele). Investitor mora (podrobno gl. članek v Pravni praksi, št. 24-25/2010, Žgavec, Univerzalno pravno nasledstvo pri statusnih preoblikovanjih gospodarskih družb, str. 8-11) za izdajo dovoljenja vlogi priložiti dokazilo, da ima pravico graditi na neki nepremičnini v primeru, kadar ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Pravica graditi na neki nepremičnini pomeni v skladu z 59. členom GZ-1, lastninsko ali katero drugo stvarno ali obligacijsko pravico (pravnomočna sodba sodišča, pravnomočna upravna odločba ipd.), ki mu omogoča gradnjo ali izvajanje del. V primeru, da investitor, ki mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje oz. upravna odločba prenese pravico graditi na drugo osebo pred začetkom gradnje ali med njo, se sme to dovoljenje na zahtevo novega investitorja spremeniti v skladu z določbami 46. člena GZ-1. Za spremembo gradbenega dovoljenja mora novi investitor predložiti dokazilo o pravici graditi, gradbeno dovoljenje pa mu upravni organ izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku ([[Zak:ZUP#144._.C4.8Dlen|144. člen ZUP]]), v katerem ni potrebno zaslišati strank.Postopek spremembe odločbe ne poteče samodejno, potrebna je posebna vloga novega investitorja. V primeru kadar gre za spojitev dveh gospodarskih družb, pravica graditi preide na podlagi tretjega odstavka 591. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4291 Zakona o gospodarskih družbah] (ZGD-1, Ur. l. RS št. 65/09 in novele) na novo družbo z vpisom v sodni register. Na podlagi sklepa o pripojitvi bo tako nova družba lahko zahtevala lastninsko ali drugo pravico na njeno ime v zemljiško knjigo, nato pa še spremembo gradbenega dovoljenja v skladu s 61. členom GZ-1. Tako preide gradbeno dovoljenje na novo družbo oz. novega investitorja šele po posebnem postopku, torej pravica ne preide na novega investitorja sama po sebi, temveč se to zgodi šele s posebnim aktom državnega organa, ki ima konstitutivni učinek (torej z odločbo, ki ustvarja novo pravno razmerje). Pri delitvah gospodarskih družb pa gre za podoben postopek, razlika je v tem, da po delitvi pravica graditi preide le na eno od družb, konkretno na družbo, ki to izkaže z delitvenim načrtom (624. člen ZGD-1). Podobno velja tudi za prenose drugih upravnih dovoljenj, ki niso vezana izključno na pravno osebnost nosilca dovoljenja in zahtevajo izpolnitev dodatnih pogojev, določenih s področnim zakonom. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Lastnost stranke]] [[Category:Obnova postopka]]

Pristojnost za odločanje o pritožbi zoper odločbo nosilca javnega pooblastila

2023-01-20T18:58:25Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost za odločanje o pritožbi zoper odločbo nosilca javnega pooblastila ==

'''Datum odgovora:''' 14. 1. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Nosilec javnega pooblastila na lokalni ravni je izdalo zavrnilno odločbo (npr. javno podjetje o izdaji soglasja).

Kateri drugostopenjski organ je pristojen za odločanje o pritožbi zoper to odločbo, saj področni zakon ne določa pristojnosti za ta primer? 

== '''Odgovor:''' ==

Zaradi zagotovitve apolitičnega in strokovnega odločanja, večje učinkovitosti ali v okviru samoregulacije se lahko tudi za vodenje in odločanje v posamičnih upravnih zadevah podeli javno pooblastilo javni ali zasebni organizaciji ali posamezniku izven državne ali občinske uprave. V razmerju do strank pa deluje tak subjekt kot organ državne/občinske uprave. V celoti se mora tudi ravnati po ZUP oziroma v posamičnih procesnih vprašanjih drugače, če tako določa področni predpis. Stranki je nadalje zagotovljeno pravno varstvo zoper akte nosilca javnih pooblastil, zlasti pritožba in sodno varstvo.  

Javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah se podeli z zakonom, za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti pa z odlokom sveta samoupravne lokalne skupnosti (drugi odstavek [[Zak:ZUP#1._.C4.8Dlen|1. člena ZUP]]). 

[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele) v 136. členu določa, da soglasja in projektne pogoje k projektnim rešitvam s področja oskrbe s pitno vodo, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in površinskih voda, ravnanja s komunalnimi odpadki, odlaganja ostankov komunalnih odpadkov, javne snage in čiščenja javnih površin, urejanja občinskih javnih prometnih površin, sistemskega zagotavljanja oskrbe s toploto in drugega opravljanja določene vrste gospodarske javne službe lokalnega pomena '''lahko namesto občine po njenem pooblastilu dajejo tudi izvajalci javnih služb '''. 

Taka situacija je podana v našem primeru - izvajalec javne službe (javno podjetje) je z občinskim odlokom oz. na njegovi podlagi pridobil javno pooblastilo za odločanje o izdaji soglasij (npr. za priklop na javno kanalizacijo). 

Načelno gledano o pritožbi zoper odločbo, izdano v upravnem postopku na prvi stopnji, odloča samo en organ, in sicer organ druge stopnje, ki je praviloma iste vrste kot organ prve stopnje (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 487). V zvezi s pritožbo zoper odločbo nosilcev javnih pooblastil pa ZUP določa, da o njej odloča organ, določen z zakonom, če pa zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej stvarno pristojno ministrstvo ([[Zak:ZUP#232._.C4.8Dlen|232. člen ZUP]]). To velja v primeru, če je javno pooblastilo podeljeno z zakonom ali na njegovi podlagi. Če pa je javno pooblastilo podeljeno na podlagi predpisa sveta samoupravne lokalne skupnosti, potem o pritožbi odloča župan (prvi odstavek [[Zak:ZUP#233._.C4.8Dlen|233. člena ZUP]]). 

58. člen GZ-1 določa, da '''zoper odločbo, ki jo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izda upravna enota, je dovoljena pritožba v osmih dneh od njene vročitve. Zoper odločbo, ki jo izda ministrstvo, ni dovoljena pritožba, je pa dovoljen upravni spor, kjer se stranke lahko pravici do upravnega spora odpovejo".

Glede na to, da je v našem primeru '''javno pooblastilo''''' '''''podeljeno na podlagi predpisa samoupravne '''lokalne skupnosti in da '''področni zakon ne določa več, kateri organ je pritožbeni organ, je pritožbeni organ zoper izdano odločbo po ZUP''' '''župan'''.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]] [[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]] [[Category:Pravica_do_pritožbe_in_odpoved_tej_pravici]]

Kdo je pristojen za obračun obresti izvršljive denarne obveznosti

2023-01-20T18:51:49Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Kdo je pristojen za obračun obresti izvršljive denarne obveznosti ==

Datum odgovora:10. 11. 2011, pregled 9. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Če zavezanec ne plača takse ali druge izvršljive denarne obveznosti, preda organ, ki je vodil matični upravni postopek, zadevo v izterjavo davčnemu organu. Kateri organ je pristojen za obračun zamudnih obresti za izpeljavo izvršbe, saj nenazadnje tudi organ, ki je vodil matični upravni postopek, ne ve, koliko bo znesek obresti do uspešne izterjave oz. plačila takse ali druge denarne obveznosti?

== '''Odgovor:''' ==

Dokler upravni akt ni vročen stranki, ne povzroči nobenega pravnega učinka; odločilno je pravno in dejansko stanje ob vročitvi odločbe stranki, ne pa dan inšpekcijskega pregleda, zaslišanja stranke ali izdelave odločbe (sodba ). [[Zak:ZUP#224._.C4.8Dlen|224. člen ZUP]] določa, da dokler odločba ni vročena stranki, tudi ne more postati izvršljiva, saj stranka za svojo obveznost (še) ne ve, zato rok za izpolnitev obveznosti niti še ne začne teči in se ne izteče, organ pa ne more izvesti nobenih izvršilnih dejanj. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru potrebno dejstva, ki vplivajo na odločitev, tj. obračun obresti, upoštevati oz. v tem primeru izračunati do vključno izdaje akta, kar pomeni do datuma dejanske ali fiktivne vročitve. Fiktivne vročitve so določene v [[Zak:ZUP#87._.C4.8Dlen|87. členu ZUP]] s sporočilom o prispelem pismu in pri javnem naznanilu v [[Zak:ZUP#94._.C4.8Dlen|94. členu ZUP]], pa tudi v 85. členu [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakon o davčnem postopku] (ZDavP-2, Ur. l. RS št. 13/11 in novele).

Res pa je, da datuma dejanske ali včasih tudi fiktivne vročitve ob izdaji odločbe organ ne more poznati in tako tudi ne more pripraviti povsem določno opredeljenega obračuna. Vendar ugovor, češ da zaradi neznanega datuma vročitve v odločbi ni mogoče določiti višine obresti (kar npr. 80. člen ZDavP-2 določa kot obvezno sestavino izreka odločbe), ne zdrži, saj zadošča taka opredelitev obresti v izreku, da je ta določljiv, čeprav nedoločen. Izračun obresti glede na potečen čas mora biti nesporno razviden. Stališče, da vročitev predstavlja bodoče negotovo dejstvo in da je zato smiselno kot dan izdaje odločbe šteti dan sestave odločbe (datum na odločbi), je nepravilno. Vročitev je pomembna zaradi nastanka pravnih učinkov, zlasti začetka tekov rokov, predvsem pritožbenega in paricijskega. Določljivost pa že zadošča zahtevani določnosti izreka po ZUP, tudi za nadaljnjo izvršbo - važno je, da se lahko enoznačno izračuna znesek obveznosti po zapisanem v izreku na določen dan, čeprav torej ni že skupnega zneska, ker ga zaradi vnaprej neznanega datuma vročitve ne more biti. Res pa bo treba potem tako zavezancu kot na strani organa v izvršbi izračunavati konkretno številko zneska obveznosti na dan x (=dan dejanske ali fiktivne vročitve odločbe) (prim. Jerovšek et al., ZDavP-2 s komentarjem, 2008, str. 218). Obračuna obveznosti organ ne more vršiti kar na dan odpreme odločbe ali sklepa oz. akta o denarni obveznosti, ali morda na dan odpreme in z dodatkom 15 dni, saj je lahko tudi fiktivna vročitev izpodbojna in bi v tem primeru bilo potrebno z novo odločbo na novo določati materialnopravno obveznost (za kar seveda ni pravne podlage), ne le vročiti istega akta na nov naslov.

Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v izreku konkretnega upravnega akta. Do tega pride, če oziroma kadar stranka, ki je dolžna ravnati po izreku (dispozitivu), prostovoljno tega ne stori v danem izpolnitvenem roku. Izvršba se tako kaže po eni strani kot nadaljevanje (zaključna faza) upravnega postopka, po drugi strani pa je izvršba povsem ločen in samostojen postopek (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 605). S sklepom o izvršbi se v izreku ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva (datum) in določi način izvršbe. V četrtem odstavku [[Zak:ZUP#290._.C4.8Dlen|290. člena ZUP]] še določa, da kadar upravne izvršbe ne opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, potrdi ta organ na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti) in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo.

V [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. členu ZUP]] določa, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, razen če ni s posebnim predpisom za to določen kak drug organ, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi finančni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, tj. po ZDavP-2. Vse denarne obveznosti iz upravnega postopka, tudi izrečene denarne kazni v postopku, po prvem odstavku [[Zak:ZUP#294._.C4.8Dlen|294. člena ZUP]] torej izterjuje finančni organ, ne izdajatelj izvršilnega naslova. Kateri je pristojni finančni organ, določata poleg ZDavP-2 zakona, ki opredeljujeta finančno službo. Po teh predpisih je za davčno izvršbo nedavčnih denarnih obveznosti (tudi denarnih kazni iz nedavčnih upravnih postopkov) od leta 2010 pristojen finančni urad.

Materija upravnih taks je urejena z [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2146 Zakonom o upravnih taksah] (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/10 in novele). Upravne takse, ki so uvedene z zakonom in določena v taksni tarifi, se plačujejo za dokumente (vloge, odločbe, potrdila in druge dokumente) in dejanja v upravnih zadevah ter za druge predmete in dejanja organa, ki so povzročena na zahtevo stranke. Predmet (vloge, odločbe, overitve, prepise, prevode itd,.) in višino upravne takse določa taksa tarifa. Nobena taksa se ne more pobirati, če je ni v taksni tarifi. Tudi glede pobiranja upravnih taks velja načelo zakonitosti. Neplačana taksa se prisilno izterja po predpisih, ki veljajo za prisilno izterjavo davkov, pri tem pa se neplačana taksa prisilno ne izterja, če znesek neplačane takse v posamezni zadevi ne presega zneska, ki je z finančnimi predpisi določen kot znesek, za katerega se ne opravi prisilna izterjava (glej 19. člen ZUT). Takso mora plačati tisti, ki s svojo zahtevo sproži upravni postopek oziroma se na njegovo zahtevo opravijo dejanja ali izdajo dokumenti, ki so predvideni v taksni tarifi (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 268 – 270).

Ne le iz določb po ZUP, kjer izhaja določba o pristojnosti za izvršbo (289. člen in dr. členi ZUP, ki določajo, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločila o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ) in ne glede na določbo tega člena, upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi finančni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. '''Konkretno tretji odstavek 146. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2], po katerem predlagatelj izvršbe, torej izdajatelj izvršilnega naslova na denarno obveznost obračuna zamudne obresti za terjatve, ki jih predlaga v izterjavo do dneva izdaje predloga, kasneje pa izvršilni organ, torej finančni organ.''' Izvršilni postopek denarne obveznosti pa od prejema predloga izdajatelja izvršilnega naslova vedno vodi le finančni organ, nikdar nefinančni upravni organ, kot sicer izdajatelj izvršilnega naslova z denarno obveznostjo (odločbe ali npr. sklepa z zagroženo denarno kaznijo). Če bi sklep o izvršbi denarne obveznosti izdal izdajatelj izvršilnega naslova, bi bil tak akt izpodbojen, saj bi nastopila absolutna bistvena postopkovna napaka po 1. točki drugega odstavka [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]. Tak sklep bi bil tudi predmet odprave po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen|274. člena ZUP]], saj je stvarna pristojnost temelj formalne zakonitosti v postopku. Na to pravilo mora paziti tudi sodišče v upravnem sporu in zato v primeru tožbe zoper sklep o izvršbi denarne kazni, ki bi ga izdal kar nefinančni organ kot izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, tak sklep odpraviti in vrniti v odločanje pristojnemu organu.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]]

Pristojnost v izvršilnem postopku pri prisilitvi z denarno kaznijo

2023-01-20T18:49:03Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Pristojnost v izvršilnem postopku pri prisilitvi z denarno kaznijo ==

'''Datum odgovora:''' 25. 10. 2011, pregled 10. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako poteka izvršilni postopek, če se zavezancu določi kot način prisilitve grožnja z denarno kaznijo? Kdo izda sklep o denarni kazni v izvršilnem postopku – matični izdajatelj izvršilnega naslova (obveznostne odločbe) kot izvršilni organ pri nedenarnih obveznostih ali davčni organ?

Ali je možno tudi zoper organ državne uprave začeti postopek prisilne izvršbe? Na primer ko se državni organ na izdano inšpekcijsko odločbo ne odzove ter ne odpravi nepravilnosti.

== '''Odgovor:''' ==

S konkretnim upravnim aktom, ki ga upravni organ izda na podlagi dejstev, odloči pristojni organ o upravni zadevi in s tem aktom na avtoritativen način ustvarja določeno pravno razmerje, npr. naloži stranki obveznost v javnem interesu. Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v izreku konkretnega upravnega akta. Do tega pride, če oziroma kadar stranka, ki je dolžna ravnati po izreku (dispozitivu), prostovoljno tega ne stori v danem izpolnitvenem roku. Izvršba se tako kaže po eni strani kot nadaljevanje (zaključna faza) upravnega postopka, po drugi strani pa je izvršba povsem ločen in samostojen postopek (gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 605).

Tudi kadar je zavezanec organ državne uprave, '''izvršba poteka na enak način, kot če bi bil zavezanec kdorkoli drug.''' Pravna podlaga za tako postopanje je prvi odstavek [[Zak:ZUP#286._.C4.8Dlen{{!}}286. člena ZUP]], ki pravi, da se izvršba opravi zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost. Iz navedenega torej izhaja, da je potrebno ukrepati zoper vse in vsakogar, ki je dolžan opraviti neko obveznost oz. odpraviti nepravilnost.

Izvršba se opravi na podlagi:

*izvršljive odločbe ali drugega naslova (sklepa ali kako drugače poimenovanega posamičnega upravnega akta ali zapisnika o poravnavi) z naloženo obveznostjo stranki (ki je ni izpolnila v danem roku, gl. [[Zak:ZUP#224._.C4.8Dlen{{!}}224. člen ZUP]]) in
*sklepa o dovolitvi izvršbe, kot določa [[Zak:ZUP#290._.C4.8Dlen{{!}}290. člen ZUP]], ki se izda po izteku izpolnitvenega roka po odločbi, ki nalaga obveznost. Ta sklep se ne izda, če je organ zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu dovolilno klavzulo o izvršbi vključil že direktno v posebno točko izreka odločbe po tretjem odstavku 290. člena ZUP (tedaj že odločba sama vsebuje sklep o izvršbi in se izvršba dejansko vodi brez posebne izdaje sklepa).
S sklepom o izvršbi se v izreku ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva (datum) in določi način izvršbe. V četrtem odstavku 290. člena ZUP še določa, da kadar upravne izvršbe ne opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, potrdi ta organ na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti) in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo.

V [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen{{!}}289. členu ZUP]] določa, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, razen če ni s posebnim predpisom za to določen kak drug organ, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi finančni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, tj. po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakonu o davčnem postopku] (ZDavP-2-UPB4, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl. ). Vse denarne obveznosti iz upravnega postopka, tudi izrečene denarne kazni v postopku, po prvem odstavku [[Zak:ZUP#294._.C4.8Dlen{{!}}294. člena ZUP]] torej izterjuje finančni organ, ne izdajatelj izvršilnega naslova. Kateri je pristojni finančni organ, določata poleg ZDavP-2 zakona, ki opredeljujeta finančno področje. Po teh predpisih je za davčno izvršbo nedavčnih denarnih obveznosti (tudi denarnih kazni iz nedavčnih upravnih postopkov) od leta 2010 pristojen finančni urad.

To pomeni, da postopek, ko se izdajatelj izvršilnega naslova odloči za izvršbo s prisilitvijo po denarni kazni v skladu s [[Zak:ZUP#298._.C4.8Dlen{{!}}298. členom ZUP]], teče praviloma po naslednjih korakih, nekatere izvaja izdajatelj izvršilnega naslova, drug finančni organ:

#'''matični upravni organ '''za določeno upravno področje izda '''obveznostno odločbo''';
#če stranka obveznosti po odločbi ne izpolni v danem roku, izdajatelj odločbe, torej '''matični upravni organ''', izda sklep o izvršbi, v katerem določi kot način prisilitve denarno kazen do 1.000 evrov, t. i. '''sklep o izvršbi z grožnjo denarne kazni''', pri čemer zavezancu dodeli dodatni rok za izpolnitev obveznosti po odločbi;
#če stranka ne izpolni temeljne obveznosti po odločbi niti v dodatnem roku po sklepu o izvršbi z grožnjo denarne kazni, izdajatelj odločbe in sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni slednjega (ker gre za izterjavo denarne obveznosti po tem sklepu, ne po osnovni odločbi!) potrdi kot izvršljivega in ga s s spremnim dopisom pošlje finančnemu organu v izterjavo zagrožene denarne kazni; izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni kot izvršilnega naslova za davčno izvršbo nujno na tem sklepu potrdi datum izvršljivosti (''clausula executionis''), ker je potrjena izvršljivost za finančni organ procesna predpostavka za nadaljnje ukrepanje (uvedbo postopka davčne izvršbe), pri čemer izdajatelj izvršilnega naslova (sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni) ob odpremi zadeve finančnemu organu temu tudi predlaga način izvršbe (po ZDavP-2, na katerega odreja pri teh obveznostih ZUP), a naslovni finančni organ pri določitvi načina izvršbe na predlog ni vezan (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 790);
#'''finančni organ '''izda '''sklep o izvršbi denarne kazni '''in nato v dejanskem delu postopka izvršbe izpelje sam rubež; plačana denarna kazen, če izterjana ob neizpolnjeni obveznosti se ne vrača niti po izpolnitvi obveznosti;
#vzporedno s postopkom davčne izterjave denarne kazni pa '''matični upravni organ''', če temeljna obveznost po odločbi še vedno ni izpolnjena, izda '''nov sklep o izvršbi''', v katerem določi grožnjo nove denarno kazen ali drug način prisilitve (npr. po drugih osebah, gl. [[Zak:ZUP#296._.C4.8Dlen{{!}}296. člen ZUP]]);
#če stranka še ne izpolni temeljne obveznosti po odločbi niti v dodatnem roku po drugem sklepu o izvršbi in je bila v tem spet zagrožena denarna kazen, izdajatelj (drugega) sklepa o izvršbi z grožnjo denrane kazni tega spet pošlje finančnemu organu v nov, vzporedni izvršilni postopek itd. vse do izpolnitve temeljne obveznosti, sploh če je bila ta naložena v javnem interesu.

 Izvršilni postopek denarne obveznosti vedno vodi le finančni organ, nikdar nefinančni upravni organ kot sicer izdajatelj izvršilnega naslova z denarno obveznostjo (sklepa z zagroženo denarno kaznijo). '''Če bi sklep o izvršbi denarne kazni izdal izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, bi bil tak akt izpodbojen, saj bi nastopila absolutna bistvena postopkovna napaka '''po 1. točki drugega odstavka [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen{{!}}237. člena ZUP]]. Tak sklep bi bil tudi predmet odprave po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen{{!}}274. člena ZUP]], saj je stvarna pristojnost temelj formalne zakonitosti v postopku. Na to pravilo mora paziti tudi sodišče v upravnem sporu in zato v primeru tožbe zoper sklep o izvršbi denarne kazni, ki  bi ga izdal kar nefinančni organ kot izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, tak sklep odpraviti in vrniti v odločanje pristojnemu organu.

Čeprav v različnih delih nekateri avtorji navajajo celo vzorce aktov za drugačno postopanje od opisanega (npr. po Sedonja et al., Vzorci uradnih pisanj, 2002 in 2008, je povsem brez pravne podlage vzorec "Opozorilo zavezancu, naj izpolni obveznost" (v izdaji 2002, št. 253, str. 738), ki je spisan kot navaden dopis, čeprav bi moral biti izdan sklep o izvršbi z grožnjo izvršbe po drugi osebi; enako je nepravilen "Sklep o ustavitvi" (v izdaji 2008, št. 292, str. 950)), gre pri kršitvah pravil za res hude napake, ki se jim morajo organi izogibati in voditi postopek v interesu strank in za zaščito javne koristi le na zakonit način.

Če je izdajatelj izvršilnega naslova že v odločbi ali posebnem sklepu o izvršbi zagrozil z denarno kaznijo, odstopi izvršbo organu, pristojnemu za davčno izvršbo, le če zavezanec ni izpolnil obveznosti niti v tem dodatnem roku, danem v sklepu o izvršbi ali izvršilni klavzuli odločbe, niti še do odpreme predloga na organ, pristojen za davčno izvršbo. '''Smisel izvršbe je namreč samo v tem, da stranko prisili k izpolnitvi osnovne obveznosti. Če to ni več potrebno, ker je stranka obveznost (po odločbi) izpolnila, se izvršba ne uvede ali pa se že začet postopek ustavi, čeprav je stranka obveznost izpolnila prepozno'''! Če bo zavezanec obveznost izpolnil šele čez nekaj časa, a je zadeva vmes že odstoplljena in v izterjavi pri finančnemu organu, je izdajatelj odločbe in sklep z grožnjo denarne kazne dolžan obvestiti finančni organ, naj ne izda sklepa o izvršbi. Če je finančni organ že izdal sklep o izvršbi in izterjava še ni opravljena (do konca, z rubežem), se izda sklep o ustavitvi po [[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen{{!}}293. členu ZUP]]. Le če je zavezanec že plačal denarno kazen ali je bila že izvedena izterjava pred datumom izpolnitve, se ne vrača plačane kazni, sicer se postopek izvršbe ne uvede ali ustavi.

Ali povedano nekoliko drugače: Matični upravni organ s sklepom o dovolitvi izvršbe najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če v danem roku ne bo opravil svoje obveznosti. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen, ki se v primeru, da zavezanec do roka svoje obveznosti ne izpolni, takoj izterja prek finančnega organa, zavezancu pa se z novim sklepom organa, ki je matični izdajatelja odločbe, določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo enako ali višjo denarno kaznijo (do 1.000 evrov vsakič). Taka kazen je psihološka prisilitev in tudi ekonomsko sredstvo, s katerim naj bi organ vplival na zavezanca, da bi izpolnil primarno obveznost, izhajajočo iz meritorne odločbe. Ta kazen ni represija oziroma kazenska sankcija, temveč preventivno sredstvo in zato se ne zahteva zavezančeva krivda oziroma odgovornost za neizpolnitev obveznosti (prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 614-626).

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]]

Nadomestitev aktov ob napačnih dejstvih? (pri informativnih izračunih dohodnine)

2023-01-20T18:43:45Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Nadomestitev aktov ob napačnih dejstvih? (pri informativnih izračunih dohodnine) ==

'''Datum odgovora:''' 18. 6. 2013, pregled 30. 11. 2022'' '''''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku '' ''

== '''Vprašanje: ''' ==

Kot določa poseben zakon, upravni organ izda poseben akt glede obveznosti stranke, a ta akt šteje kot vloga stranke, če zoper akt stranka ne ugovarja, pa dobi pravno naravo odločbe (tj. Zakon o davčnem postopku za informativni izračun dohodnine). Kako postopati, če organ pri izdaji tega akta stori napako, npr. upošteva nižjo osnovo, kot bi moral, in tako obračuna nižjo obveznost?

Če napako odpravi sam organ, tako da izda nove akte (npr. 31. 5. izda nove izračune, da popravi izračune izdane 2. 4.), kaj to pomeni z vidika pravne podlage - ali so novi akti zakoniti, saj so prejšnji akti postali pravnomočna odločba, če ni bil vložen ugovor? Kako lahko upravni organ odpravi akt, ki šteje kot dokončna/pravnomočna odločba, izdan na podlagi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer za slednje ni bila odgovorna stranka? Na kakšni pravni osnovi vsebuje novi informativni izračun, izdan dne 31. 5., v pravnem pouku besedilo, da je predhodno odpremljen informativni izračun dohodnine brezpredmeten? 

== '''Odgovor:''' ==

Na splošno velja, da se zaradi zaupanja v pravo v '''že izdane in zlasti pravnomočne odločbe ne posega, razen v primeru z zakonom določenih pravnih sredstev''' (158. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]). Pravna varnost oziroma gotovost strank v pravnomočno opredeljeno upravnopravno razmerje ima celo prednost pred zakonitostjo, če za določeno napako in v določenih roku in načinu zakonsko pravno sredstvo ni uveljavljeno.

Za odpravo odločbe, ki jo je organ izdal na podlagi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se lahko po ZUP po njeni dokončnosti uporabi izredno pravno sredstvo obnova postopka ([[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člen ZUP]] do [[Zak:ZUP#272._.C4.8Dlen|272. člen ZUP)]], zaradi na novo ugotovljenih dejstev, a obstoječih že v času izdaje prvotne odločbe, tudi po uradni dolžnosti. V skladu z [[Zak:ZUP#261._.C4.8Dlen|261. člen ZUP]] lahko obnovo postopka predlaga stranka, lahko pa ga začne organ, ki je izdal odločbo začne po uradni dolžnosti. Če stranka ali organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, se torej postopek obnovi, a v roku največ enega mesca dni, odkar je stranka oziroma organ zvedel za prava dejstva, oziroma ne več kot v treh letih od dokončnosti odločbe. Namen tega obnovitvenega razloga je odpraviti najbolj pogosto procesno napako, to je nepopolno ali nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki pomeni kršitev načela materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]). Novo dejstvo torej pomeni okoliščino, ki je bila sestavni del dejanskega stanja že v času odločanja v upravni zadevi (npr. določeni dohodki kot osnova za odmero davka), a je novo za organ ali stranko (več Jerovšek in drugi ZUP s komentarjem, 2004, str. 703). Organ lahko obnovi postopek po uradni dolžnosti samo v namenu varstva javnega interesa oziroma zakonitosti, ne pa za varstvo pravic strank, ker morajo le te same varovati svoje interese (Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 716). Kolikor bi v danem primeru upoštevali le ZUP, bi že izdane akte, ki štejejo kot odločba, po več kot enem mesecu, odkar so pridobili značaj in učinek izdane odločbe, zaradi napačnega dejanskega stanu, ne mogli odpraviti oziroma nadomestiti, niti na predlog stranke niti po uradni dolžnosti, to pomeni ne glede na to, ali bi šlo za posledice v korist ali breme stranke.

Toda zaradi specifik na posamičnih upravnih področjih, področni zakoni lahko določijo '''posebna procesna pravila. To velja tudi za odmero dohodnine,''' kot jo določa [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 Zakon o davčnem postopku](ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in novele). [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] v 267. členu določa, da finančni organ za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo vlogo, tj. napoved. Na ta akt zavezanec sme in mora v primeru napak v 15 dneh od vročitve vložiti ugovor. Po poteku roka za vložitev ugovora, če davčni zavezanec ne ugovarja, velja informativni izračun za odločbo o odmeri dohodnine. V tem primeru se šteje, da se je stranka tudi odpovedala pritožbi, zato nima niti pravice do tožbe na sodišče, saj [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 Zakon o upravnem sporu] (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in novele) šteje izčrpanje dovoljene pritožbe za procesno predpostavko za sprožitev upravnega spora. Glede na navedeno '''specialno zakonsko določbo je informativni izračun, ki ga pošlje FURS najprej napoved zavezanca – vloga stranke, po 15 dneh od (fiktivne) vročitve pa ob odsotnosti ugovora postane dokončna in pravnomočna odločba. ''' 

Poudariti torej kaže, da je '''za pravilnost informativnega izračuna odgovorna stranka sama, čeprav ga tehnično izda finančni urad. '''Čeprav ta dokument ''de facto'' izda finančni organ, je izdan izrecno po zakonu v imenu in za račun stranke le kot oblika poenostavitve postopka, ne pa prenosa pravnega statusa nosilca volje, tj. zavezanca. Nosilec informativnega izračuna je ''de iure'' stranka. Kolikor zavezanec ne ugovarja, da je uporabljena osnova kot nabor merodajnih dejstev za odločitev bodisi prenizka bodisi previsoka, torej v svojo korist, a tudi breme, pa ustrezne podatke ima na voljo, je za tako pasivnost (posredno zavajanje organa) odgovoren. Krši tudi temeljno načelo ZUP o dolžnosti govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice ([[Zak:ZUP#11._.C4.8Dlen|11. člen ZUP]]). V skladu s [[Zak:ZUP#133._.C4.8Dlen|133. členom ZUP]] pa lahko stranka postavljeni zahtevek do izdaje odločbe (tu do izteka roka za ugovor) spreminja (več v Jerovšek in drugi ZUP s komentarjem, 2004, str. 404). Ugovor je v upravnem postopku v formalnem pogledu posebna vrsta vloge, sicer pa ga ZUP ne obravnava kot procesno dejanje v upravnem postopku, zato ga lahko ureja kot institut le poseben zakon za posamezno upravno področje ali vrsto zadeve (več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 539). Če povzamemo, po ZDavP-2 ugovor pomeni dopolnitev oziroma spremembo osnovne vloge, tj. davčne napovedi, ki je v dispozitivnem polju zavezanca samega. V kolikor bi finančni organ izdal nove informativne izračune po novougotovljenih že prej obstoječih dejstvih o pravi davčni osnovi pred potekom roka za ugovor, bi jih lahko izdal tako le v imenu in za račun stranke kot spremembo vloge, v nasprotnem pa bi bila to dolžna storiti celo stranka sama z ugovorom, čeprav sebi v breme. '''Nove informativne izračune bi lahko finančni organ kot nadomestilo prejšnjih izdal le, dokler prvotni niso pridobili statusa odločbe. '''

Nadalje glede na ZUP '''ZDavP-2 vsebuje posebna pravila o pravnih sredstvih '''za izpodbijanje odločb. V skladu z 89. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] lahko finančni organ začne obnovo davčnega postopka po uradni dolžnosti, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, v šestih mesecih, odkar je zvedel za nova dejstva, oziroma v petih letih od izdaje odločbe, kar pomeni znantno daljše roke kot po ZUP, ki se z objektivnim rokom za obnovo postopka ujemajo z obdobjem zastaranja davčne obveznosti. Poleg tega 90. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] določa, da se v primeru, ko se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake (organ ali stranke) odmerjen davek (previsoko ali prenizko), finančni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek. '''Če/ko informativni izračun postane pravnomočna odločba, se lahko torej vanj poseže le z odločbo prek postopka s pravnimi sredstvi''', pri odmeri dohodnine po 89. ali 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]. 

Postopanje davčnega organa, če izda po poteku rokov, ki vzpostavijo status pravnomočne odločbe, nove informativne izračune, s čimer ob sedanji zakonski ureditvi znova odpre status teh aktov kot šele vlog strank in začne teči nov ugovorni rok, je po naši oceni nezakonito. Finančni organ bi ravnal pravilno, če bi v primeru napačnih izračunov izdal nadomestne še v odprtem ugovornem roku. Če tega ne bi storil, bi morala ugovarjati stranka sama. Če stranka ne bi ugovarjala, čeprav bi morala, ima finančni organ nadaljnje pooblastilo postopek obnoviti po 89. oziroma 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2]. S tem se sledi tako materialni zakonitosti, češ naj vsaka stranka poravna natančno toliko obveznosti, kot to izhaja iz njenih obdavčljivih virov (ne več, a tudi ne manj), in formalni, saj je postopek ustrezen voden, če za poseg v akte, čeprav so že dobile status pravnomočne odločbe, po posebnem zakonu obstaja izrecna pravna podlaga. In slednja je določena kot postopek z izrednim pravnim sredstvom in ne z novim izračunom z nadaljnjim pendenčnim statusom glede na tek roka za ugovor. 

Postopanje davčnega organa, če je v pouku v pravnem sredstvu navedel, da je prvotni informativni izračun "brezpredmeten", bi bilo ponesrečeno, a vsebinsko ustrezno, kolikor bi bili informativni izračuni izdani še v odprtem ugovornem roku od izdaje prvotnih izračunov, saj kasnejša pravočasna vloga nadomesti prejšnjo. Prav tako ni možnosti izpodbijanja odločb, ki bi jih izdal organ pri obnovi postopka, saj sistemsko že po ZUP in ZUS-1 velja, da se pri posegih v odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi, teh ne izpodbija, ob odpravi z učinkom za nazaj (''ex tunc'') pa nove odločbe nadomestijo prejšnje. A če finančni organ izda nove informativne izračune po tem, ko so prejšnji že pridobili status odločbe, za nadomestitev prejšnjih drugače kot z odločbo po 89. ali 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] ni pravne podlage. 

ZDavP-2 eksplicitno torej ne ureja navedenega položaja, ker zakonodajalec ni predvidel, da bo prišlo pri izdaji informativnih izračunov do sistemskih napak (npr. za nekaj tisoč ali deset tisoč zavezancev kot v letu 2013). Menimo, da bi z analogno rabo predpisov in teleološkim tolmačenjem vendar postopanje davčnega urada, če do take napake pride, bilo lahko speljano zakonito, če bi finančni organ bodisi nadomestil napačne izračune še v odprtem ugovornem roku ali z novo odločbo po 89. ali 90. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2], kolikor je prvotni izračun že postal odločba. Opisan "vmesni" položaj, če organ izda nov informativni izračun potem, ko prejšnji že postane pravnomočna odločba, pa postopkovno ni pravilen. '''A čeprav bi zavezanci uspešno izpodbili nove izračune zaradi teh postopkovnih napak, je še vedno odprta njihova odgovornost, da niso vložili ugovora na prvotne izračune, čeprav bi po ZDavP-2 bili to dolžni storiti. Zato bi finančni organ lahko vse do zastaranja dohodninske obveznosti za preteklo leto uporabil 90. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703 ZDavP-2] in odmeril davek glede na vse merodajne prihodke v davčnem obdobju. '''

Ker v primeru nevložitve ugovora zoper druge informativne izračune tudi ti postanejo dokončne in pravnomočne odločbe, je o isti upravni zadevi odločeno dvakrat, zato bi nadzorstveni organ (v tem primeru Ministrstvo za finance) moralo po uradni dolžnosti uporabi izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ([[Zak:ZUP#274. člen|274. člen ZUP]]), saj o '''isti stvari ne moreta veljati dve odločbi z drugačnimi obveznostmi.''' 

Kljub temu bi zaradi predvidljivosti položaja kazalo ZDavP-2 v prihodnje dopolniti, da bi se nedvoumno določilo postopek oziroma pravno naravo morebitnih nadomestnih informativnih izračunov ob sistemski napaki davčnega organa oziroma organov, ki vodijo evidence kot podlago za zajem podatkov. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />]]

[[Category:Vloge_in_jezik]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Izdajanje ter vročanje sklepov in odločb med posameznimi oddelki enega organa

2023-01-20T18:40:14Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Izdajanje ter vročanje sklepov in odločb med posameznimi oddelki enega organa ==

'''Datum odgovora:''' 26. 4. 2011, pregled 9. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni organ organizira izdajanje odločb (npr. v postopkih izvršbe in zastaranja za neplačane obveznosti strank) z vidika internega načina dela preko dveh oddelkov sicer istega organa, tako da se npr. po nastopu zastaranja iz oddelka A pošlje predlog za odpis v oddelek B, čemur sledi izdaja odločbe o odpisu obveznosti po uradni dolžnosti, ki jo pripravi B (ki tudi oddelek A obvesti o izdaji odločbe stranki). Kakšno je pravilno postopanje, če oddelek B šteje oddelek A kot predlagatelja za uvedbo postopka in izdajo odločbe, kot da je oddelek A torej stranka in vložnik zahtevka, ne glede na to, da gre sicer nedvomno le za dva različna oddelka v okviru istega organa. Oddelek B je tako v par zadevah izdal sklep o zavrženju vloge oddelku A istega organa, ker naj oddelek A na zahtevo B-ja ne bi dopolnil zahtevka s podatki (o teku zastaranja), pri čemer naj bi se za oddelek A kot predlagatelja lahko smiselno uporabljala določila ZUP-a, kot če bi šlo za stranko. Ali je ravnanje oddelka B pravilno? Kaj lahko organ stori s sklepi, ki so bili na tak način že izdani - ali se jih lahko šteje kot nične? 

== '''Odgovor:''' ==

Vodenje upravnih postopkov v posamičnih in konkretnih zadevah je pristojnost državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ko odločajo o pravicah, obveznostih ter pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank ([[Zak:ZUP#1._.C4.8Dlen|1. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]]). S tem je dan tudi pojem upravnega postopka v našem pravnem sistemu: obeležje upravnega postopka dajeta tako organ, ki odloča - formalni znak; kot upravna zadeva, v kateri ta odloča - materialni znak (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 392). Z organom so mišljeni v ZUP in po zakonu o državni upravi (ZDU-1) opredeljeni organi državne uprave in drugi državni organi ter organi samoupravnih lokalnih skupnosti, poleg teh pa tudi nosilci javnih pooblastil, ki jim zakon daje pristojnost za odločanje v konkretnih upravnih zadevah, ne pa njihove notranje organizacijske enote (oziroma je status organa odvisen od ureditve po področni zakonodaji, npr. oddelek UE ni organ, finančni urad kot del FURS pa po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6792 Zakonu o finančni upravi] (ZFU, Ur. l. RS, št, 25/14 in nasl.) ima status organa).

Upravni postopek sestavljajo posamezna dejanja, ki jih po pravilih tega postopka opravljajo posamezni udeleženci postopka (stranka, organ). Za začetek postopka je potrebna pobuda, ki jo lahko da organ, ki je pristojen za odločanje v upravni zadevi, ali pa stranka. Ne glede na to, na čigavo pobudo se je začel postopek, pa je za odločanje o določenih pravicah ali obveznostih vedno pristojen upravni organ; kako upravni organ izvede te odločitve in izda odločbo ali sklep, pa je stvar notranje organizacije. V razmerju do stranke v postopku vedno nastopa le upravni organ kot celota, na pa posamezni oddelek. Iz tega sledi, da oddelka med seboj ne moreta nastopati kot npr. predlagatelj izvršbe kot stranka - vsi skupaj tvorijo en organ. Status organa je treba razumeti torej po področnih predpisih, a v razmerju do zunanjih udeležencev postopka, zlasti strank. Oddelek posameznega organa pa ni samostojen organ, le njegova notranja enota, torej je razmerje med posameznimi oddelki enega organa stvar notranje organizacije. Posamezni oddelki organa ne morejo voditi uradnega postopka eden do drugega, saj so vsi skupaj le en organ, ki bi moral voditi postopek na relaciji do stranke.

Drugi odstavek [[Zak:ZUP#42._.C4.8Dlen|42. člena ZUP]] določa, da je stranka le nosilec pravice ali obveznosti. Kolikor en oddelek ali tudi organ drugemu oddelku ali organu predlaga ukrepanje oziroma podaja pobudo ali druge vloge, s tem še ni nosilec pravice, obveznosti ali pravne koristi, zato ga tudi zato ne moremo šteti kot stranko. Za obstoj situacije, kjer bi bil posamezen oddelek stranka, drug oddelek pa organ, v predmetni zadevi ni pravne podlage, saj vloge in zahtevke lahko podaja le stranka, oddelek pa ni niti stranka niti (samostojen) organ. ZUP ter sodna praksa temeljijo na tem, da je vsako vlogo ne glede na njeno poimenovanje in ne glede na to kdo jo je vložil, treba pojmovati in obravnavati po vsebini in namenu, ki ga vloga zasleduje. V tem primeru torej predlog oddelka A oddelku B pomeni zgolj in samo pobudo za uvedbo postopka odpisa po uradni dolžnosti ne glede na to, kdo ga poda.

V konkretnem primeru je torej ugotavljanje pogojev za odločitev v zadevi, tako da en oddelek (A) pripravi podatke, drug oddelek (B) pa postopek vodi in izda odločbo, stvar internega poslovanja. '''Oddelki med seboj niso različni udeleženci postopka, ampak vsi skupaj en upravni organ. Zato je izdajanje sklepov o zavrženju vloge oddelka B oddelku A zaradi nepopolnosti vloge nepravilno.'''

'''Drži pa, da mora oddelek, ki je odgovoren za odločitev, v celoti preveriti dejansko stanje v zadevi, saj mora biti izdajatelj odločbe prepričan, da je do pogojev za izdajo odločbe res prišlo.''' Ta oddelek odgovarja za zakonito voden postopek in pravilnost izreka, zato uradna oseba, ki vodi postopek, lahko (in mora) zahteva(ti) dodatna pojasnila od npr. oddelka A, vendar le kot enota organa od druge enote istega organa. '''Če pa ima oddelek B neposreden dostop do vseh podatkov preko enotnih baz, pa niti pozivanje oddelka A ni utemeljeno.''' Zaradi zaupanja v delo med organi in enotami istega organa ter notranjega evidentiranja pošte, se po [[Zak:ZUP#91._.C4.8Dlen|91. členu ZUP]] praviloma niti ne pošilja dokumentov med oddelki z osebno vročitvijo. Prav tako ni pravilno, če se organ B v dopisih med oddelki sklicuje na [[Zak:ZUP#66._.C4.8Dlen|66. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#139._.C4.8Dlen|139. člen ZUP]], ki govorita o pridobivanju podatkov o dejstvih po uradni dolžnosti in ugotavljanju dejanskega stanja, če je to potrebno za izdajo odločbe; zakon v tem delu velja za odnose med organi, ne pa za posamezne oddelke enega organa.

'''V konkretnem primeru je tako izdanih nekaj sklepov o zavrženju, ki so brez pravne podlage in zato nezakoniti.''' Tak podpisan sklep o zavrženju pa ni ničen. Za nično se izreče odločba, ki izpolnjuje pogoje iz [[Zak:ZUP#279._.C4.8Dlen|279. člena ZUP]]. Sklep o zavrženju je bil v tem primeru izdan zaradi napačne uporabe procesnega prava in tudi materialnega prava v tistem delu, ki se nanaša na pojmovanje stvarne legitimacije – oddelek A v tem primeru ni stranka, stranka je (fizična ali pravna) oseba, na katero se nanaša temeljna pravica/obveznost (odpis terjatev oz. izvršba). Če je tak sklep že bil izdan in vročen izven organa, se vanj lahko poseže le s pravnimi sredstvi po ZUP. Oddelek A pri tem ne more vložiti pritožbe, saj ni stranka, čeprav se na njega glasi sklep, ki pa je ravno zaradi tega nezakonit. Možnost ureditve stanja tako vzpostavlja, pa še to smiselno, le drugi odstavek [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen|274. člena ZUP]], ki določa odpravo navedene napake z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici ob napačni uporabi prava, za kar je pristojen drugostopenjski organ; v tem primeru resorno ministrstvo. Organ bi moral posredovati vse sklepe, ki so bili izdani na ta način, resornemu ministrstvu z ugotovitvijo, da je prišlo do napake v postopku in razumevanju pravnih predpisov, ki jo lahko odpravi le ministrstvo s ciljem nadaljnjega pravilnega postopanja. Po drugi strani pa je ta določba izrecno namenjena le sanaciji "materialnega" predpisa, kar pomeni, da bi sploh ne bilo podlage za poseg v izdane sklepe. Ker pa so očitno nezakoniti, menimo, da bi bilo pravilnejša pot njihova razveljavitev, kot opisano, z obrazložitvijo, da je izdajatelj napačno razumel področno, torej materialno pravo o pristojnosti organa in stvarni legitimaciji, kdo je (ali ni) stranka. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]]

[[Kategorija:Lastnost stranke]]

Načini izvršbe po ZUP

2023-01-20T18:37:20Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Načini izvršbe po ZUP ==

'''Datum odgovora: '''31. 5. 2009, pregled 12. 12. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način lahko upravni organ opravi izvršbo, če gre za izvršbo nedenarnih obveznosti? Kakšna pravila določa ZUP za izvršbo denarnih obveznosti?

== '''Odgovor:''' ==

Izvršbo nedenarnih obveznosti izvrši upravni organ tako, da izda sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva, ter določi način izvršbe. '''ZUP določa več načinov izvršbe nedenarnih obveznosti, in sicer: izvršbo po drugih osebah po '''[[Zak:ZUP#297._.C4.8Dlen{{!}}297. členu ZUP]]''' (npr. rušenje črne gradnje) ter izvršbo s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem po '''[[Zak:ZUP#298._.C4.8Dlen{{!}}298. členu ZUP]]''' (npr. v postopku odvzema otroka) ali s fizično prisilitvijo po [[Zak:ZUP#299._.C4.8Dlen{{!}}299. členu ZUP]] (npr. osebo, ki ima nalezljivo bolezen, se prisilno odpelje na zdravljenje).''' 



Za nedenarno obveznost gre, če je zavezanec dolžan opraviti neko dejanje, če je dolžan kaj dopustiti, kaj trpeti, se vzdržati določenega dejanja ali dati kakšno stvar. Način izvršbe je odvisen od zavezančeve nedenarne obveznosti, ki je lahko tudi takšna, da jo lahko na zavezančeve stroške opravi tudi kdo drug, t.i. nadomestna nedenarna obveznost ali pa takšna, da jo more opraviti oziroma izpolniti le zavezanec, t.j. nenadomestna nedenarna obveznost. Temeljno načelo upravnega izvršilnega postopka je, da se prisilno sredstvo zoper zavezanca (npr. rušenje črne gradnje) ne more opraviti, če zavezanec poprej ni bil opozorjen, naj prostovoljno izpolni obveznost, ki mu je bila naložena z izvršilnim naslovom. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen, ki je hkrati psihološka prisilitev in ekonomsko sredstvo, ki naj bi vplivalo na zavezanca, da bi izpolnil obveznost. Ta kazen ni kazenska sankcija, je le preventivno sredstvo, zato se ne zahteva krivda zavezanca, oziroma odgvornost za neizpolnitev obveznosti. Namen te kazni je vplivati na zavezanca (tako fizično ali pravno osebo), da čim prej izpolni svojo obveznost. Neposredna prisilitev je fizična prisilitev izpolnitve obveznosti, ki je skrajno prisilno sredstvo v upravni izvršbi. Kakšna je ZUP ne predvideva, odvisna je od narave obveznosti, zato ne bo v vseh nedenarnih obveznostih enaka. Na primer oseba, ki se ne odzove vabilu za obravnavo in izostanka ne opraviči, se glede na tretji odstavek [[Zak:ZUP#73._.C4.8Dlen{{!}}73. člena ZUP]] lahko privede. Sklep o privedbi (take osebe) izvrši načeloma policija ali druga pooblaščena uradna oseba. Pred privedbo policisti osebo seznanijo z razlogom privedbe in opozorijo na posledice, če se bo upirala ali skušala pobegniti. Če se oseba temu upira, jo lahko privedejo tudi prisilno. Drug primer je izgon tujca iz države, podobno velja tudi za izvrševanje ukrepov za preprečevanje in zatiranje nalezljivih bolezni. Vsi ti primeri morajo biti pravno utemeljeni, velja tudi, da neposredne prisilitve ni mogoče uporabiti, če je s predpisom izrecno izključena (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 624-627). 

Pomembno se je dotakniti še načel izvršilnega postopka, saj je ta avtoritativen način ustvarjanja pravnega razmerja med upravnim organom in zavezancem. Tu niti ni tako pomembno, ali se to razmerje ustvarja ali le ugotavlja temveč avtoritativnost oziroma prisilna realizacija tega pravnega razmeraja. Načela izvršilnega postopka so tako (več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 609-612):

*Pobuda za uvedbo izvršilnega postopka (izvršba se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na predlog stranke)
*Stranke v izvršilnem postopku (tisti, ki je dolžan izpolniti obveznost je zavezanec, zoper njega se opravi izvršba, je pasivna stranka v postopku, glede na naravo obveznosti je zavezanec lahko tudi pravni naslednik (originalnega) zavezanca)
*Smotrnost izvršilnih sredstev (izvršbo je mogoče opraviti na več načinov in z različnimi sredstvi, temeljno načelo o varstvi pravic strank nalaga, da se opravi izvršba na tak način in uporabi tako sredstvo, ki sta za zavezanca najugodnejša oziroma najmilejša, pa se z njima doseže namen izvršbe - izpolnitev obveznosti. Z izvršilnim sredstvom ni mogoče seči na več, kot znaša zavezančeva obveznost)
*Socialna zaščita zavezanca (načelo socialne zaščite zavezanca zahteva uporabo najugodnejšega oziroma najmilejšega načina in sredstva, podobno kot smotrnost)
*Oprava izvršilnih dejanj (izvršilna dejanja se smejo opravljati ob delavnikih in podnevi - ob drugih priložnostih pa le, če bi bilo nevarno odlašati in če izda organ, ki opravlja izvršbo, za to pisni nalog, dejanja se morajo opravlati na tak način, da se ne prizadaneta dostojanstvo in osebnost zavezanca in se mu omogoči zavarovati njegove na zakon oprte pravice in interese).
 '''Izvršbo denarnih obveznosti opravi finančni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek '''[[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen{{!}}289. člena ZUP]]''').''' Upravni organ, ki izda odločbo na prvi stopnji, na odločbi, ki je postala izvršljiva, oz. sklepu potrdi nastop izvršljivosti ter jo pošlje v izvršbo finančnem uradu, ki izda sklep o izvršbi (po Jerovšek, Upravni postopek in spor, 2007, str. 160). Glede na prvi odstavek [[Zak:ZUP#294._.C4.8Dlen{{!}}294. člena ZUP]] denarne kazni, izrečene v izvršilnem postopku, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. To je v povezavi z 289. členom ZUP bil davčni organ, vendar pa je z uveljavitvijo [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6792 Zakon o finančni upravi] (ZFU, Ur. l. RS, št. 25/14 in nasl.), ki je področni predpis in specialnejši od ZUP, pristojnost nalog upravne (davčne) izvršbe nedavčnih denarnih terjatev s 1.8.2014 prenesena na finančno upravo (11. člen ZUF), sama dejanja izvršbe in zavarovanja pa lahko opravljajo tudi pooblaščeni izvršitelji imenovani na podlagi [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1008 Zakon o izvršbi in zavarovanju] (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]]

[[Kategorija:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]

Načini izvršbe po ZUP

2023-01-20T18:36:29Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Načini izvršbe po ZUP ==

'''Datum odgovora: '''31. 5. 2009, pregled 12. 12. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način lahko upravni organ opravi izvršbo, če gre za izvršbo nedenarnih obveznosti? Kakšna pravila določa ZUP za izvršbo denarnih obveznosti?

== '''Odgovor:''' ==

Izvršbo nedenarnih obveznosti izvrši upravni organ tako, da izda sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva, ter določi način izvršbe. '''ZUP določa več načinov izvršbe nedenarnih obveznosti, in sicer: izvršbo po drugih osebah po '''[[Zak:ZUP#297._.C4.8Dlen{{!}}297. členu ZUP]]''' (npr. rušenje črne gradnje) ter izvršbo s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem po '''[[Zak:ZUP#298._.C4.8Dlen{{!}}298. členu ZUP]]''' (npr. v postopku odvzema otroka) ali s fizično prisilitvijo po [[Zak:ZUP#299._.C4.8Dlen{{!}}299. členu ZUP]] (npr. osebo, ki ima nalezljivo bolezen, se prisilno odpelje na zdravljenje).''' 



Za nedenarno obveznost gre, če je zavezanec dolžan opraviti neko dejanje, če je dolžan kaj dopustiti, kaj trpeti, se vzdržati določenega dejanja ali dati kakšno stvar. Način izvršbe je odvisen od zavezančeve nedenarne obveznosti, ki je lahko tudi takšna, da jo lahko na zavezančeve stroške opravi tudi kdo drug, t.i. nadomestna nedenarna obveznost ali pa takšna, da jo more opraviti oziroma izpolniti le zavezanec, t.j. nenadomestna nedenarna obveznost. Temeljno načelo upravnega izvršilnega postopka je, da se prisilno sredstvo zoper zavezanca (npr. rušenje črne gradnje) ne more opraviti, če zavezanec poprej ni bil opozorjen, naj prostovoljno izpolni obveznost, ki mu je bila naložena z izvršilnim naslovom. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen, ki je hkrati psihološka prisilitev in ekonomsko sredstvo, ki naj bi vplivalo na zavezanca, da bi izpolnil obveznost. Ta kazen ni kazenska sankcija, je le preventivno sredstvo, zato se ne zahteva krivda zavezanca, oziroma odgvornost za neizpolnitev obveznosti. Namen te kazni je vplivati na zavezanca (tako fizično ali pravno osebo), da čim prej izpolni svojo obveznost. Neposredna prisilitev je fizična prisilitev izpolnitve obveznosti, ki je skrajno prisilno sredstvo v upravni izvršbi. Kakšna je ZUP ne predvideva, odvisna je od narave obveznosti, zato ne bo v vseh nedenarnih obveznostih enaka. Na primer oseba, ki se ne odzove vabilu za obravnavo in izostanka ne opraviči, se glede na tretji odstavek [[Zak:ZUP#73._.C4.8Dlen{{!}}73. člena ZUP]] lahko privede. Sklep o privedbi (take osebe) izvrši načeloma policija ali druga pooblaščena uradna oseba. Pred privedbo policisti osebo seznanijo z razlogom privedbe in opozorijo na posledice, če se bo upirala ali skušala pobegniti. Če se oseba temu upira, jo lahko privedejo tudi prisilno. Drug primer je izgon tujca iz države, podobno velja tudi za izvrševanje ukrepov za preprečevanje in zatiranje nalezljivih bolezni. Vsi ti primeri morajo biti pravno utemeljeni, velja tudi, da neposredne prisilitve ni mogoče uporabiti, če je s predpisom izrecno izključena (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 624-627). 

Pomembno se je dotakniti še načel izvršilnega postopka, saj je ta avtoritativen način ustvarjanja pravnega razmerja med upravnim organom in zavezancem. Tu niti ni tako pomembno, ali se to razmerje ustvarja ali le ugotavlja temveč avtoritativnost oziroma prisilna realizacija tega pravnega razmeraja. Načela izvršilnega postopka so tako (več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 609-612):

*Pobuda za uvedbo izvršilnega postopka (izvršba se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na predlog stranke)
*Stranke v izvršilnem postopku (tisti, ki je dolžan izpolniti obveznost je zavezanec, zoper njega se opravi izvršba, je pasivna stranka v postopku, glede na naravo obveznosti je zavezanec lahko tudi pravni naslednik (originalnega) zavezanca)
*Smotrnost izvršilnih sredstev (izvršbo je mogoče opraviti na več načinov in z različnimi sredstvi, temeljno načelo o varstvi pravic strank nalaga, da se opravi izvršba na tak način in uporabi tako sredstvo, ki sta za zavezanca najugodnejša oziroma najmilejša, pa se z njima doseže namen izvršbe - izpolnitev obveznosti. Z izvršilnim sredstvom ni mogoče seči na več, kot znaša zavezančeva obveznost)
*Socialna zaščita zavezanca (načelo socialne zaščite zavezanca zahteva uporabo najugodnejšega oziroma najmilejšega načina in sredstva, podobno kot smotrnost)
*Oprava izvršilnih dejanj (izvršilna dejanja se smejo opravljati ob delavnikih in podnevi - ob drugih priložnostih pa le, če bi bilo nevarno odlašati in če izda organ, ki opravlja izvršbo, za to pisni nalog, dejanja se morajo opravlati na tak način, da se ne prizadaneta dostojanstvo in osebnost zavezanca in se mu omogoči zavarovati njegove na zakon oprte pravice in interese).
 '''Izvršbo denarnih obveznosti opravi finančni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek '''[[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen{{!}}289. člena ZUP]]''').''' Upravni organ, ki izda odločbo na prvi stopnji, na odločbi, ki je postala izvršljiva, oz. sklepu potrdi nastop izvršljivosti ter jo pošlje v izvršbo finančnem uradu, ki izda sklep o izvršbi (po Jerovšek, Upravni postopek in spor, 2007, str. 160). Glede na prvi odstavek [[Zak:ZUP#294._.C4.8Dlen{{!}}294. člena ZUP]] denarne kazni, izrečene v izvršilnem postopku, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. To je v povezavi z 289. členom ZUP davčni organ, vendar pa je z uveljavitvijo [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6792 Zakon o finančni upravi] (ZFU, Ur. l. RS, št. 25/14 in nasl.), ki je področni predpis in specialnejši od ZUP, pristojnost nalog upravne (davčne) izvršbe nedavčnih denarnih terjatev s 1.8.2014 prenesena na finančno upravo (11. člen ZUF), sama dejanja izvršbe in zavarovanja pa lahko opravljajo tudi pooblaščeni izvršitelji imenovani na podlagi [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1008 Zakon o izvršbi in zavarovanju] (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]]

[[Kategorija:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]

Anonimna prijava kot podlaga za ponovno preučitev resničnosti merodajnih dejstev za odločitev

2023-01-20T18:35:05Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Anonimna prijava kot podlaga za ponovno preučitev resničnosti merodajnih dejstev za odločitev  ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, pregled 25. 12. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni postopek se je zaključil z izdajo odločbe. Naknadno je organ prejel anonimno prijavo, v kateri je bilo navedeno, da je stranka podala lažne podatke v svoji vlogi. To se je potrdilo tudi z vpogledom v uradno evidenco. V skladu z načelom zaslišanja stranke je upravni organ stranko povabil na razgovor in ji omogočil, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. V zvezi s primerom se poraja več vprašanj, in sicer, ali je uradna oseba dolžna stranki na zaslišanju povedati, da jo je povabila na podlagi anonimne prijave, ali zadostuje navedba, da je bila oseba povabljena na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc? Kakšen je pravilen postopek v primeru anonimne prijave? Ali se jo sploh obravnava, ali je organ dolžan preveriti vsebino anonimne prijave ter ali se jo knjiži in vloži v spis zadeve, na katero se nanaša, s čimer postane del spisa, v katerega ima stranka vpogled, ali pa bi bilo bolj pravilno, da je anonimna prijava druga zadeva, ločena od spisa, na katerega se nanaša, in stranka nima možnosti vpogleda vanjo?

== '''Odgovor:''' ==

Organ je dolžan začeti postopek po uradni dolžnosti v skladu s [[Zak:ZUP#126._.C4.8Dlen|126. členom ZUP]] v dveh primerih in sicer, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis oziroma, če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje za varstvo javne koristi začeti upravni postopek. Uradna oseba organa v skladu z [[Zak:ZUP#139._.C4.8Dlen|139. členom ZUP]] lahko med postopkom '''ves čas ugotavlja dejansko stanje, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza ali si pridobi podatke iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek ali drugih upravnih organov'''. V skladu z načelom materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]) je organ obvezan v postopku ugotoviti resnično stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Glede na prvo in drugo točko [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člena ZUP]] zakon tudi ponuja možnost spremeniti odločbo v smislu obnove postopka, organ v skladu z [[Zak:ZUP#261._.C4.8Dlen|261. členom ZUP]] to lahko naredi tudi po uradni dolžnosti. 

V obnovljenem upravnem postopku se deloma ali v celoti ponovijo prejšnja dejanja ugotovitvenega postopka zato, ker obnovitveni razlog nakazuje možnost, da je bilo v prvotnem postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, to pa je lahko vplivalo na vsebino izreka izdane dokončne odločbe, za prej obstoječo, vendar neznano okoliščino, ki predstavlja '''obnovitveni razlog, pa se je zvedelo šele po končanem upravnem postopku in se zaradi tega za ugotovitev materialne resnice ni mogla uporabiti v prejšnjem postopku''' (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 545). Obnova postopka pride v poštev, če je izdana odločba že postala dokončna, vendar se lahko postopek obnovi zaradi novih dejstev in dokazov, neznanih ob odločanju, a tedaj obstoječih, največ v treh letih od dokončnosti, znotraj tega objektivnega roka pa le v enem mesecu, odkra je organ zvedel zanje (od prejema prijave).

Postopek, ki se sicer začne po uradni dolžnosti, se na podlagi anonimne prijave vodi tako kot postopek z znanim prijaviteljem. Anonimna prijava se obravnava kot vloga, saj za vlogo štejemo kakršnokoli sporočilo in dejanje stranke oziroma drugih oseb (tudi anonimnih) organu. Poznamo več vrst vlog glede na vsebino oziroma namen vloge in sicer zahtevke, prošnje, predloge, ugovore, pobude itd. (po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 104). Prijava se tako vloži med dokumente konkretne upravne zadeve in se evidentira v skladu s pravili o ravnanju z dokumentarnim gradivom, ki so določeni v 9. poglavju "Zbirke in hramba dokumentarnega gradiva" [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Uradni list RS, št. 9/18 in nasl.). Anonimno prijavo je potrebno obravnavati in v ugotovitvenem postopku preveriti njeno vsebino. Stranko moramo na njeno zahtevo seznaniti, zakaj je bil uveden postopek po uradni dolžnosti, pri čemer je bistveno, da se v njem presoja izpolnjevanje konkretnih pravno relevantnih dejstev, ki so bili odločilni za presojo in priznanje pravice. Anonimna prijava se tako vloži med druge dokumente zadeve, '''ni pa sama po sebi dovolj za obnovitev postopka''', namreč ne velja kot zahtevek za začetek postopka, je le podlaga za morebitno pobudo pristojnega organa, da začne postopek po uradni dolžnosti (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277), tudi obnovo postopka. Stranka v te dokumente v skladu z [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. členom ZUP]] lahko vpogleda, lahko se ji tudi na zaslišanju pove, kaj je razlog ponovnega povabila (uvid krivega pričanja stranke glede na primerjavo podatkov iz uradnih evidenc na podlagi anonimne prijave), če to izrecno vpraša, saj zakon tega ne določa, sama vednost pa ne bi šla v škodo javnega interesa. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Načeli materialne resnice in proste presoje dokazov]]
[[Kategorija:Obnova postopka]]

Anonimna prijava kot podlaga za ponovno preučitev resničnosti merodajnih dejstev za odločitev

2023-01-20T18:34:21Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Anonimna prijava kot podlaga za ponovno preučitev resničnosti merodajnih dejstev za odločitev  ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, pregled 25. 12. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni postopek se je zaključil z izdajo odločbe. Naknadno je organ prejel anonimno prijavo, v kateri je bilo navedeno, da je stranka podala lažne podatke v svoji vlogi. To se je potrdilo tudi z vpogledom v uradno evidenco. V skladu z načelom zaslišanja stranke je upravni organ stranko povabil na razgovor in ji omogočil, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. V zvezi s primerom se poraja več vprašanj, in sicer, ali je uradna oseba dolžna stranki na zaslišanju povedati, da jo je povabila na podlagi anonimne prijave, ali zadostuje navedba, da je bila oseba povabljena na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc? Kakšen je pravilen postopek v primeru anonimne prijave? Ali se jo sploh obravnava, ali je organ dolžan preveriti vsebino anonimne prijave ter ali se jo knjiži in vloži v spis zadeve, na katero se nanaša, s čimer postane del spisa, v katerega ima stranka vpogled, ali pa bi bilo bolj pravilno, da je anonimna prijava druga zadeva, ločena od spisa, na katerega se nanaša, in stranka nima možnosti vpogleda vanjo?

== '''Odgovor:''' ==

Organ je dolžan začeti postopek po uradni dolžnosti v skladu s [[Zak:ZUP#126._.C4.8Dlen|126. členom ZUP]] v dveh primerih in sicer, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis oziroma, če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje za varstvo javne koristi začeti upravni postopek. Uradna oseba organa v skladu z [[Zak:ZUP#139._.C4.8Dlen|139. členom ZUP]] lahko med postopkom '''ves čas ugotavlja dejansko stanje, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza ali si pridobi podatke iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek ali drugih upravnih organov'''. V skladu z načelom materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]) je organ obvezan v postopku ugotoviti resnično stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Glede na prvo in drugo točko [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člena ZUP]] zakon tudi ponuja možnost spremeniti odločbo v smislu obnove postopka, organ v skladu z [[Zak:ZUP#261._.C4.8Dlen|261. členom ZUP]] to lahko naredi tudi po uradni dolžnosti. 

V obnovljenem upravnem postopku se deloma ali v celoti ponovijo prejšnja dejanja ugotovitvenega postopka zato, ker obnovitveni razlog nakazuje možnost, da je bilo v prvotnem postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, to pa je lahko vplivalo na vsebino izreka izdane dokončne odločbe, za prej obstoječo, vendar neznano okoliščino, ki predstavlja '''obnovitveni razlog, pa se je zvedelo šele po končanem upravnem postopku in se zaradi tega za ugotovitev materialne resnice ni mogla uporabiti v prejšnjem postopku''' (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 545). 

Obnova postopka pride v poštev, če je izdana odločba že postala dokončna, vendar se lahko postopek obnovi zaradi novih dejstev in dokazov, neznanih ob odločanju, a tedaj obstoječih, največ v treh letih od dokončnosti, znotraj tega objektivnega roka pa le v enem mesecu, odkra je organ zvedel zanje (od prejema prijave).

Postopek, ki se sicer začne po uradni dolžnosti, se na podlagi anonimne prijave vodi tako kot postopek z znanim prijaviteljem. Anonimna prijava se obravnava kot vloga, saj za vlogo štejemo kakršnokoli sporočilo in dejanje stranke oziroma drugih oseb (tudi anonimnih) organu. Poznamo več vrst vlog glede na vsebino oziroma namen vloge in sicer zahtevke, prošnje, predloge, ugovore, pobude itd. (po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 104). Prijava se tako vloži med dokumente konkretne upravne zadeve in se evidentira v skladu s pravili o ravnanju z dokumentarnim gradivom, ki so določeni v 9. poglavju "Zbirke in hramba dokumentarnega gradiva" [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Uradni list RS, št. 9/18 in nasl.). Anonimno prijavo je potrebno obravnavati in v ugotovitvenem postopku preveriti njeno vsebino. Stranko moramo na njeno zahtevo seznaniti, zakaj je bil uveden postopek po uradni dolžnosti, pri čemer je bistveno, da se v njem presoja izpolnjevanje konkretnih pravno relevantnih dejstev, ki so bili odločilni za presojo in priznanje pravice. Anonimna prijava se tako vloži med druge dokumente zadeve, '''ni pa sama po sebi dovolj za obnovitev postopka''', namreč ne velja kot zahtevek za začetek postopka, je le podlaga za morebitno pobudo pristojnega organa, da začne postopek po uradni dolžnosti (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277), tudi obnovo postopka. Stranka v te dokumente v skladu z [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. členom ZUP]] lahko vpogleda, lahko se ji tudi na zaslišanju pove, kaj je razlog ponovnega povabila (uvid krivega pričanja stranke glede na primerjavo podatkov iz uradnih evidenc na podlagi anonimne prijave), če to izrecno vpraša, saj zakon tega ne določa, sama vednost pa ne bi šla v škodo javnega interesa. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Načeli materialne resnice in proste presoje dokazov]]
[[Kategorija:Obnova postopka]]

Komuniciranje v postopku s sosporniki

2023-01-20T18:32:18Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Komuniciranje v postopku s sosporniki ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009 in 22. 7. 2014, pregled 11. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako ravna organ v zvezi z obveščanjem, vabljenjem in podobnimi dejanji v postopku, če sodeluje v postopku več strank, ki so v sosporništvu?

Organ je v postopku z več zavezanci slednje s sklepom pozval k določitvi skupnega predstavnika (npr. več deset lastnikov neke nepremičnine oz. celo naselje/vas, ki so po področnem predpisu določeni kot zavezanci). Sklep, z vsemi zavezanci navedenimi v izreku, je imel za vse enako vsebino, s pisarniško odredbo o vročitvi posameznemu od njih. Pri kuvertiranju v glavni pisarni je bil eden izmed sklepov, s pisarniško odredbo o vročitvi zavezancu A, vložen v kuverto z imenom zavezanca B. Uradna oseba razpolaga z vročilnicami, iz katerih izhaja, da so bili sklepi dejansko vročeni vsem zavezancem, vendar z omenjeno napako (pisarniška odredba na koncu sklepa se glasi na drugo osebo, kot je navedena na kuverti). Ali lahko organ v tem primeru uporabi določbo 98. člena ZUP o pomotah pri vročanju, ki določa, da se v primeru pomote pri vročitvi šteje vročitev za opravljeno na dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, dokument dejansko dobila? Lahko torej organ na podlagi izkazanih vročilnic sklepa, da so bili sklepi dejansko vročeni, ali jih je potrebno zaradi pomote vročati še enkrat?

== '''Odgovor:''' ==

V primeru, da je v postopek vključenih več strank, mora organ, da se zagotovi ekonomičnost postopka, stranke pozvati, da za potrebe upravnega postopka določijo skupnega predstavnika ([[Zak:ZUP#52._.C4.8Dlen|52. člen ZUP]]) ali skupnega pooblaščenca ([[Zak:ZUP#53._.C4.8Dlen|53. člen ZUP]]), preko katerega bo komuniciral z njimi. '''Skupni predstavnik in skupni pooblaščenec sta tako zastopnika strank, ki predstavljajo procesno skupnost ali tudi sosporništvo'''. O taki skupnosti lahko govorimo, če je v postopku na isti strani udeleženih dvoje ali več strank z istovrstnimi zahtevki ali obveznostmi. Procesna skupnost tako nastane, kadar izdajo konkretne odločbe upravnega organa zahteva več oseb skupaj, prav tako pa kadar organ vodi postopek za izdajo odločbe, ki se nanaša na več oseb (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 215). Velja opozoriti, da kljub temu, da zakon v drugem odstavku 52. člena govori tako o istovetnih zahtevkih kot tudi obveznostih, lahko v teoriji zasledimo tudi drugačno stališče, da postavitev skupnega predstavnika ni možna, ko organ strankam postavlja istovetne obveznosti (tako v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 186-187). Menimo, da velja tako pri zahtevkih kot obveznostih, da v primeru, ko so si zahtevki nasprotujoči ali gre za kontradiktorne upravne zadeve, ni mogoče določiti skupnega predstavnika (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 212-213). Podrobneje glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vloga_skupnega_predstavnika_v_postopku_s_strankami_z_nasprotnimi_interesi Vloga skupnega predstavnika v postopku s strankami z nasprotnimi interesi]  in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dolo%C4%8Ditev_skupnega_predstavnika_in_skrbnika_za_posebni_primer_v_postopku_s_strankami_z_nasprotnimi_interesi Določitev skupnega predstavnika in skrbnika za posebni primer v postopku s strankami z nasprotnimi interesi]

Stranke so ''ex lege'' dolžne navesti, katera izmed njih bo nastopila kot njihov skupni predstavnik ali si postaviti skupnega pooblaščenca, v skladu z načelom ekonomičnosti, kot ga povzema [[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]]. Imenovanje skupnega predstavnika ali pooblaščenca ne vpliva na strankino pravico do udeležbe v postopku, v določenih primerih celo mora sodelovati v postopku (npr. izjave). Roki, ki veljajo za opravljanje procesnih dejanj zavezujejo tako pooblaščenca oziroma predstavnika kot stranko samo, če se odloči za osebno sodelovanje v postopku.

Stranka torej lahko opravlja procesna dejanja sama ali si za to postavi pooblaščenca, če pa je strank več in govorimo o t.i. procesni skupnosti ali sosporništvu, pa so stranke obvezane določiti enega predstavnika, kar jim lahko naloži organ s sklepom. V kolikor skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca ne določijo v postavljenem roku, jim skupnega predstavnika določi organ s sklepom na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#52._.C4.8Dlen|52. člena ZUP]]. Na sklep o določitvi skupnega predstavnika in sklep o postavitvi le tega je dopustna posebna pritožba po [[Zak:ZUP#258._.C4.8Dlen|258. členu ZUP]], ki ne zadrži izvršitve, kar je v skladu z dikcijo omenjenega odstavka, ki pravi, da oblastno določen predstavnik obdrži to lastnost le dotlej, dokler stranke ne postavijo drugega predstavnika ali pooblaščenca (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 186).  

Skladno s 67. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18)] mora javni uslužbenec, ki pripravi dokument za odpremo, glavni pisarni dati natančno pisarniško odredbo o naslovu, na katerega se dokument vroča, morebitne priloge in način vročitve. '''V primeru, ko se isti dokument vroča večim zavezancem oz. udeležencem postopka, se v pisarniški odredbi na koncu navede vse udeležence z naslovi (razen, če gre za specifične zadeve kot na primer inšpekcijski postopki, kjer velja tajnost vira prijave''' ipd. - glej zadevo:  [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti Tajnost vira prijave v postopku po uradni dolžnosti]) in načinom vročitve (v tem primeru se torej zavede vse zavezance v odredbi za vročanje).  Vročanje je ključno dejanje v postopku, saj je pravilna vročitev pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja, ki se vroča. '''Dokler akt ni vročen, z vidika nastopa pravnih posledic tako v razmerju do strank oziroma drugih naslovnikov kot organa izdajatelja akt sploh ni izdan (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 114). Bistvene napake pri vročanju se odpravijo s ponovnim vročanjem. Napaka je bistvena, če se vroča osebi, ki ga ni opravičena in dolžna prevzeti''' (npr. družinskemu članu pri osebni vročitvi, neposredno stranki, ki ima pooblaščenca ipd.) Šteje se, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, kateri je bil dokument namenjen, slednjega dejansko prejela. '''Če ni dokazano, da je oseba dokument dejansko dobila, se šteje, da ji dokument ni bil vročen''' (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 306-307).

Pisni sklep ima smiselno enake sestavne dele kot odločba, izrek pa je njegov najpomembnejši del, saj postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Kot izhaja iz obravnavanega primera, se je izrek sklepa glasil pravilno na vse zavezane stranke, s čimer lahko predpostavljamo nastanek obveznosti določitve skupnega predstavnika za vse zavezance. '''Glede na navedeno se lahko sklepa, da lahko iz vročilnic sklepamo, da je bila vročitev skladno z [[Zak:ZUP#98._.C4.8Dlen|98. členom ZUP]] dejansko opravljena vsem zavezancem''' (ne glede na neskladje med pisarniško odredbo in imenom na kuverti, a pravilen zapis v izreku sklepa!) in ponovno vročanje ni potrebno. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Lastnost stranke]] [[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU?

2023-01-20T13:13:40Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU? ==

'''Datum odgovora:''' 30. 3. 2010, pregled 8. 1. 2023 

== '''Vprašanje:''' ==

Uradni osebi je bilo na podlagi 10.a člena Uredbe o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku omogočeno, da vodi postopke in odloča v upravnih zadevah, za katere ni imela ustrezne izobrazbe. Ali lahko navedena uradna oseba odloča v najzahtevnejših upravnih zadevah oz. ali ima možnost, da od predstojnika upravnega organa zahteva, da jo pooblasti za vodenje ali odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih? 

== '''Odgovor:''' ==

Na podlagi 35. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6273 Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku] (Uredba, Ur.l. RS, št. 12/13 in novele) je omogočeno, da uradna oseba vodi in odloča tudi v upravnih zadevah, za katere nima ustrezne stopnje izobrazbe, saj so bili zaposleni, ki so bili v skladu s prehodnimi določbami [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakona o javnih uslužbencih] (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in novele, gl. 200. člen in sorodni) prevedeni v uradniške nazive, čeprav niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, ki je po materialnih določbah ZJU določena za imenovanje v takšen naziv. Za navedene uradne osebe velja, da lahko opravljajo samo tista dejanja, ki ustrezajo najnižji stopnji izobrazbe za naziv, v katerega je bil le-ta preveden. Uredba v 10.a členu določa tudi najnižjo izobrazbo, ki je predpisana za imenovanje v naziv, zato v tem smislu ni mogoče reči, da Uredba daje upravičenje tudi za vsa zahtevnejša procesna dejanja, ki bi se lahko opravljala z višjo stopnjo izobrazbe kot je visoka strokovna (npr. univerzitetna). V skladu s 3. členom Uredbe lahko v upravnih zadevah na 1. stopnji, v katerih se ne ugotavlja dejansko stanje v ugotovitvenem postopku, vodi postopek oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, odloča pa oseba, ki ima najmanj višjo srednjo izobrazbo. Ne smemo torej enačiti pogojev po uslužbenski zakonodaji in procesni (ZUP), četudi ZJU določa spregled, ta po ZUP ni možen.

Nadalje je treba opozoriti, da uradna oseba, čeprav bi izpolnjevala vse pogoje po ZUP in Uredbi, ne more zahtevati, da jo predstojnik pooblasti za vodenje postopkov ali določanje niti opravljanje posameznih procesnih dejanj. Predstojnik organa je po splošni zakonodaji, ki ureja delo upravnih organov, odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Pri pooblaščanju uradnih oseb za vodenje ali odločanje v določenih upravnih zadevah je zato predstojnik popolnoma samostojen in uradna oseba nima aktivnega upravičenja, da bi od predstojnika terjala pooblastilo. '''Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo''' v skladu s  9. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.). Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in sorodnih določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba '''nima možnosti niti zahtevati niti ugovarjati podeljenim pooblastilom'''. 
V primeru, da bi oseba A opravljala delo na delovnem mestu referent I (v oddelku za splošne zadeve), kjer bi ji poleg obstoječega dela predstojnik organa z odredbo naložil dodatno delo, tj. izvajanje overitev za listine v določenih postopkih, ki jih sicer vodi drug referent, sodelavec se bi lahko pojavila dilema "ali bi bil možen ugovor na odredbo predstojnika", na kar velja, da je predstojnik organa po splošni zakonodaji, tisti, ki ureja delo upravnih organov in je skladno z zapisanim odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo, po 4. členu UUP. Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in povezanih členov določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba nima možnosti ugovarjanja podeljenim pooblastilom.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pogoji_za_uradne_osebe,_njihova_pooblastila_in_izločitev]]

Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU?

2023-01-20T11:54:41Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU? ==

'''Datum odgovora:''' 30. 3. 2010, pregled 8. 1. 2023 

== '''Vprašanje:''' ==

Uradni osebi je bilo na podlagi 10.a člena Uredbe o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku omogočeno, da vodi postopke in odloča v upravnih zadevah, za katere ni imela ustrezne izobrazbe. Ali lahko navedena uradna oseba odloča v najzahtevnejših upravnih zadevah oz. ali ima možnost, da od predstojnika upravnega organa zahteva, da jo pooblasti za vodenje ali odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih? 

== '''Odgovor:''' ==

Na podlagi 35. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6273 Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku] (Uredba, Ur.l. RS, št. 12/13 in novele) je omogočeno, da uradna oseba vodi in odloča tudi v upravnih zadevah, za katere nima ustrezne stopnje izobrazbe, saj so bili zaposleni, ki so bili v skladu s prehodnimi določbami [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakona o javnih uslužbencih] (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in novele, gl. 200. člen in sorodni) prevedeni v uradniške nazive, čeprav niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, ki je po materialnih določbah ZJU določena za imenovanje v takšen naziv. Za navedene uradne osebe velja, da lahko opravljajo samo tista dejanja, ki ustrezajo najnižji stopnji izobrazbe za naziv, v katerega je bil le-ta preveden. Uredba v 10.a členu določa tudi najnižjo izobrazbo, ki je predpisana za imenovanje v naziv, zato v tem smislu ni mogoče reči, da Uredba daje upravičenje tudi za vsa zahtevnejša procesna dejanja, ki bi se lahko opravljala z višjo stopnjo izobrazbe kot je visoka strokovna (npr. univerzitetna). V skladu s 3. členom Uredbe lahko v upravnih zadevah na 1. stopnji, v katerih se ne ugotavlja dejansko stanje v ugotovitvenem postopku, vodi postopek oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, odloča pa oseba, ki ima najmanj višjo srednjo izobrazbo. Ne smemo torej enačiti pogojev po uslužbenski zakonodaji in procesni (ZUP), četudi ZJU določa spregled, ta po ZUP ni možen.

Nadalje je treba opozoriti, da uradna oseba, čeprav bi izpolnjevala vse pogoje po ZUP in Uredbi, ne more zahtevati, da jo predstojnik pooblasti za vodenje postopkov ali določanje niti opravljanje posameznih procesnih dejanj. Predstojnik organa je po splošni zakonodaji, ki ureja delo upravnih organov, odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Pri pooblaščanju uradnih oseb za vodenje ali odločanje v določenih upravnih zadevah je zato predstojnik popolnoma samostojen in uradna oseba nima aktivnega upravičenja, da bi od predstojnika terjala pooblastilo. '''Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo''' v skladu s  9. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.). Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in sorodnih določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba '''nima možnosti niti zahtevati niti ugovarjati podeljenim pooblastilom'''. 
V primeru, da bi oseba A opravljala delo na delovnem mestu referent I (v oddelku za splošne zadeve), kjer bi ji poleg obstoječega dela predstojnik organa z odredbo naložil dodatno delo, tj. izvajanje overitev za listine v določenih postopkih, ki jih sicer vodi drug referent, sodelavec. Dilema se pojavi ali bi bil možen ugovor na odredbo predstojnika, na kar velja, da je predstojnik organa po splošni zakonodaji, tisti, ki ureja delo upravnih organov in je skladno z zapisanim odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo, po 4. členu UUP. Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in povezanih členov določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba nima možnosti ugovarjanja podeljenim pooblastilom.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pogoji_za_uradne_osebe,_njihova_pooblastila_in_izločitev]]

Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU?

2023-01-20T11:54:08Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU? ==

'''Datum odgovora:''' 30. 3. 2010, pregled 8. 1. 2023 

== '''Vprašanje:''' ==

Uradni osebi je bilo na podlagi 10.a člena Uredbe o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku omogočeno, da vodi postopke in odloča v upravnih zadevah, za katere ni imela ustrezne izobrazbe. Ali lahko navedena uradna oseba odloča v najzahtevnejših upravnih zadevah oz. ali ima možnost, da od predstojnika upravnega organa zahteva, da jo pooblasti za vodenje ali odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih? 

== '''Odgovor:''' ==

Na podlagi 35. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6273 Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku] (Uredba, Ur.l. RS, št. 12/13 in novele) je omogočeno, da uradna oseba vodi in odloča tudi v upravnih zadevah, za katere nima ustrezne stopnje izobrazbe, saj so bili zaposleni, ki so bili v skladu s prehodnimi določbami [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakona o javnih uslužbencih] (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in novele, gl. 200. člen in sorodni) prevedeni v uradniške nazive, čeprav niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, ki je po materialnih določbah ZJU določena za imenovanje v takšen naziv. Za navedene uradne osebe velja, da lahko opravljajo samo tista dejanja, ki ustrezajo najnižji stopnji izobrazbe za naziv, v katerega je bil le-ta preveden. Uredba v 10.a členu določa tudi najnižjo izobrazbo, ki je predpisana za imenovanje v naziv, zato v tem smislu ni mogoče reči, da Uredba daje upravičenje tudi za vsa zahtevnejša procesna dejanja, ki bi se lahko opravljala z višjo stopnjo izobrazbe kot je visoka strokovna (npr. univerzitetna). V skladu s 3. členom Uredbe lahko v upravnih zadevah na 1. stopnji, v katerih se ne ugotavlja dejansko stanje v ugotovitvenem postopku, vodi postopek oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, odloča pa oseba, ki ima najmanj višjo srednjo izobrazbo. Ne smemo torej enačiti pogojev po uslužbenski zakonodaji in procesni (ZUP), četudi ZJU določa spregled, ta po ZUP ni možen.

Nadalje je treba opozoriti, da uradna oseba, čeprav bi izpolnjevala vse pogoje po ZUP in Uredbi, ne more zahtevati, da jo predstojnik pooblasti za vodenje postopkov ali določanje niti opravljanje posameznih procesnih dejanj. Predstojnik organa je po splošni zakonodaji, ki ureja delo upravnih organov, odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Pri pooblaščanju uradnih oseb za vodenje ali odločanje v določenih upravnih zadevah je zato predstojnik popolnoma samostojen in uradna oseba nima aktivnega upravičenja, da bi od predstojnika terjala pooblastilo. '''Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo''' v skladu s  9. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.). Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in sorodnih določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba '''nima možnosti niti zahtevati niti ugovarjati podeljenim pooblastilom'''. 
V primeru, da bi oseba A opravljala delo na delovnem mestu referent I (v oddelku za splošne zadeve), kjer bi ji poleg obstoječega dela predstojnik organa z odredbo naložil dodatno delo, tj. izvajanje overitev za listine v določenih postopkih, ki jih sicer vodi drug referent, sodelavec. Dilema se pojavi ali bi bil možen ugovor na odredbo predstojnika, na kar velja, da je predstojnik organa po splošni zakonodaji, tisti, ki ureja delo upravnih organov in je skladno z zapisanim odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo, po 4. členu UUP. Določba 30. člena ZUP in povezanih členov določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po 31. členu ZUP, za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba nima možnosti ugovarjanja podeljenim pooblastilom.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pogoji_za_uradne_osebe,_njihova_pooblastila_in_izločitev]]

Izkazovanje pravnega interesa v upravnih postopkih

2023-01-09T07:59:57Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Izkazovanje pravnega interesa v upravnih postopkih ==

'''Datum odgovora''': 31. 5. 2009, 4. 4. 2014 in 10. 4. 2014, pregled 17. 12. 2022 

'''Status uporabnika: '''stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Kako vse se izkaže pravni interes v upravnem postopku? Kaj šteti za minimalni zadostni dokaz, da je izkazan pravni interes za vstop v postopek pri gradnji objekta in kaj se šteje za minimalni dokaz, da je izkazan pravni interes za vpogled v spis?

Upravni organ vodi upravni postopek po uradni dolžnosti zoper zavezanca (npr. inšpekcijski postopek zaradi porušitve nosilnega zidu v objektu, ki je v etažni lastnini). Upravni organ je v zadevi ugotovil kršitve zavezanca, mu naložil ukrep (vzpostavitev zakonitega stanja, kot je bilo prej), zavezanec je ukrep izvršil in to tudi izkazal z ustrezno dokumentacijo. Zainteresirane osebe za udeležbo v tem upravnem postopku (ostali etažni lastniki) so podale zahtevo za vstop v postopek kot stranski udeleženec prek svojega pooblaščenca (pooblastilo enemu izmed lastnikov, da zastopa vse lastnike v tej zadevi) in pri tem zatrjevale pravni interes (iz naslova solastništva na skupnih delih (med te sodijo tudi nosilni zidovi), oslabitve protipotresne varnosti objekta (v nevarnosti naj bi bila tako življenja kot lastnina) ter dejstva, da naj bi se poseg v konstrukcijo opravil le na podlagi dovoljenja pristojnega organa, tj. gradbenega dovoljenja, ki se ga za poseg v skupne dele večstanovanjskega objekta pridobi s soglasjem etažnih lastnikov). Upravni organ je zahtevo zavrnil zaradi neizkazanega pravnega interesa, med drugim tudi z utemeljitvijo, da oseba izkaže pravni interes, če je ta jasno izkazan in so pravne koristi vsebinsko in določno opredeljene v vlogi ter če oseba po možnosti predloži tudi dokaze za to. Po izdani odločbi upravnega organa so si zainteresirane osebe za vstop v postopek pridobile strokovno mnenje, iz katerega izhaja drugačna ugotovitev kot tista, ki je bila podlaga za zaključek postopka po uradni dolžnosti. Kdaj je pravni interes izkazan v takem primeru?

Ali splošna pravila veljajo tudi v postopku, ko prosilec od zavezanca (npr. univerze) zahteva seznam informacij javnega značaja, kjer se podatki nanašajo ne le na zavezanca, temveč tudi na druge osebe (npr. seznam avtorskih izplačil profesorjem, zaposlenim na tej univerzi). Ali imajo ti profesorji pravni interes v tej zadevi, pri čemer kot stranka nastopa zavezanec – izplačevalec oz. delodajalec (univerza)? 

Kakšen je tako položaj lastnika stanovanja (ali lahko npr. vloži pritožbo) v postopku, kjer občinski upravni organ subvencionira najemniku kot glavni stranki del najemnine in jo povrne lastniku?

Upravni organ je izdal ugodilno odločbo (npr. dovoljenje za prekomerno obremenitev okolja s hrupom za prireditve). V odločbi so določene nezakonitosti (npr. uporaba zvočnih naprav več kot 4 ure v času noči, poročilo o emisiji hrupa v okolje je izdelala oseba brez ustreznega pooblastila). Odločba se je že izvršila (npr. prireditev je zaključena), zainteresirana oseba pa sedaj želi vstopiti v postopek kot stranski udeleženec. Ali lahko prvostopenjski in drugostopenjski organ njeno zahtevo za priznanje stranskega udeleženca zavržeta, ker je bila odločba že izvršena? Ali bo upravno sodišče njeno morebitno kasnejšo tožbo zavrglo, ker lastnosti stranskega udeleženca v zvezi z omenjeno odločbo ne bo dobila? Na kakšen pravni interes se lahko sklicuje in kako lahko doseže sankcioniranje te (nezakonite) odločbe?

== '''Odgovor:''' ==

Pravni interes ima po [[Zak:ZUP#43._.C4.8Dlen|43. členu ZUP]] oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo mora obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo, slednje tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ne pa za morebitno ali bodočo korist (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 185). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (ne zadošča torej samo dejanski interes, na primer le uresničevanje političnih ciljev s strani politične organizacije), in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze (drugi odstavek [[Zak:ZUP#142._.C4.8Dlen|142. člena ZUP]]); torej ni dovolj, da oseba le zatrjuje pravni interes, temveč ga mora izkazati. Ker je pravni interes na podlagi nejasnih materialnih predpisov večkrat težko ugotovljiv, je v dvomu potrebno pravni interes in pravno korist priznati (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 184-187). Po [[Zak:ZUP#42._.C4.8Dlen|42. členu ZUP]] in [[Zak:ZUP#142._.C4.8Dlen|142. členu ZUP]] velja, da je oseba izkazala svoj pravni interes, če je le-ta jasno izkazan in so pravne koristi vsebinsko in določno opredeljene v vlogi ter da po možnosti predloži tudi dokaze za to.

62. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3490 Zakona o graditvi objektov] (ZGO-1, Ur. l. RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 126/07 in 108/09), je določal, da imajo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja s prostorskim redom, poleg investitorja pravico udeleževati se postopka še naslednji stranski udeleženci: lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah, ki jih na podlagi vplivnega območja objekta, prikazanega z mejo v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, določi pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ustavno sodišče je v odločbi št. [http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201120&stevilka=827 U-I-165/09-34] (Ur. l. RS, št. 20/2011), prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-1 razveljavilo in določilo pravico udeležbe v postopku kot stranskih udeležencev '''tudi drugim osebam, ki izkažejo pravni interes (torej ne le taksativno naštetim '''- podrobno o tem glej primer [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Ditev_prvotne_odlo%C4%8Dbe_predlagatelju_pri_dovoljeni_obnovi_postopka_in_priteg_drugih_stranskih_udele%C5%BEencev Vročitev prvotne odločbe predlagatelju pri dovoljeni obnovi postopka in priteg drugih stranskih udeležencev]; prim. tudi točki 25, 29 odločbe USRS št. U-I-165/09-34). 
 Z razveljavitvijo 1. in 2. odstavka 62. člena ZGO-1 in prenehanjem veljavnosti samega zakona, aktualno področje stranskega udeleženca ureja 48. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakonika] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21). 
Velja dodati, da lastnost stranskega udeleženca ni odvisna le od dejstva, da je nekdo neposredni mejaš zemljišča, na katerem želi investitor graditi, temveč od tega, ali lahko postavitev objekta (vključno z njegovim obratovanjem/opravljanjem dejavnosti v njem) prizadene pravice/pravne koristi posameznika (po Koselj (ur.), Štravs (ur.), Gradbeno in uporabno dovoljenje, Uradni list, 2012, str. 223, glej op. 269).

Kot izhaja iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča, točka 17, je stranski udeleženec "s''amo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. '''To razmerje vzpostavlja materialni predpis''', iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Kljub temu ni mogoče zanikati potrebe po tem, da se jim v postopkih za varstvo njihovih pravnih koristi prizna možnost njihovega učinkovitega uveljavljanja in s tem povezanega poštenega upravnega postopka ter ustreznih pravnih sredstev, kar je zahteva iz 22. člena Ustave. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. '''''''Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika''."'''

'''V inšpekcijskem postopku imajo položaj stranke tudi osebe, katerih pravice in pravne koristi so lahko prizadete z ukrepi inšpekcijskega nadzora''' (glej odločbi Ustavnega sodišča, št. [http://www.us-rs.si/documents/67/ad/up-3-972.pdf Up-3/97], 15. 7. 1999; [https://www.uradni-list.si/1/content?id=45351 Up-257/03-9], 2. 10. 2003) oz. ko je prijavitelj s kršitvijo neposredno oškodovan (glej Jerovšek, Kovač, Posebni upravni postopki, 2008, str. 176: avtorja navajata primer, ko se prijavitelj npr. gost v gostinskem obratu zastrupi s hrano - njegov pravni interes je izkazan s tem, da lahko v primeru ugotovljene odgovornosti zoper zavezanca uveljavlja odškodnino). Nadalje pravni interes prijavitelj izkaže s tem, da je gradnja objekta in s tem spornega dejanja (na primer odlagališča nevarnih odpadkov) blizu njegove stanovanjske hiše in da je objekt zgrajen mimo vseh dovoljenj. Prijavitelju je podeljen status stranskega udeleženca v primeru, da izkaže da je v svojih pravicah prizadet, kar v tem primeru tudi je. Prijavitelju se prizna status stranskega udeleženca in se zadeva vrne v ponovno odločanje (glej sodbo VSRS, št. [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:60655&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=60655 U 1004/2007]). Prijavitelj pa ne more vnaprej dvomiti v zakonito ukrepanje inšpektorja (Pirnat (ur.) et al., Komentar zakonov s področja uprave, 2004, str. 915).

Inšpekcijski postopki so postopki, ki se vedno začnejo po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa. Inšpektor v primeru, ko ugotovi nepravilnosti, ustrezno ukrepa, da se čim prej vzpostavi zakonito stanje. V obliki upravne odločbe lahko odredi ukrepe za odpravo pomanjkljivosti ter za to določi tudi izpolnitveni rok. Izpolnitev obveznosti se lahko izkaže tudi prek predložitve dokazil s strani zavezanca (npr. izdelana meritev o ustreznosti izvedenega ukrepa za vzpostavitev zakonitosti s strani pooblaščenega strokovnjaka). '''Pravica udeleževati se postopka kot stranski udeleženec je v inšpekcijskih postopkih (kot navedeno zgoraj) omejena na izkazano neposredno prizadetost v svojih pravnih koristih zaradi inšpekcijskega ukrepa ali kršitve'''. Pravna korist pa mora biti kumulativno 1. pravna, neposredno oprta na zakon ali drug predpis (ne le dejanska), 2. osebna (prek ali mimo javne) in 3. mora obstajati v času uveljavljanja le te (ne sme biti le potencialna ali bodoča). Ni dovolj le zatrjevanje pravnega interesa "na splošno", temveč mora biti ta jasno izkazan, torej pripoznan z določenim materialnim predpisom (npr. tudi s predpisom, ki ureja stvarnopravna razmerja etažne lastnine) in obenem obstoječ ter oseben, saj le za varstvo javne koristi skrbi organ sam.

V navedenem primeru pa je uradna oseba po uradni dolžnosti začela postopek z namenom zaščite javnega interesa, tj. vzpostavitev zakonitega stanja. '''Zainteresirane osebe v zvezi s tem ukrepom niso izkazale neposredne prizadetosti v svojih pravicah prek ali mimo javnega interesa, tj. tako imenovan osebni interes''', zato kaže, da je bilo postopanje kljub obstoju pravne podlage za legitimacijo etažnih solastnikov zakonito. Zoper izdan sklep o zavrnitvi vstopa v postopek imajo zainteresirane osebe sicer pravico do pritožbe. Glej tudi primer  [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Izkaz_statusa_stranskega_udele%C5%BEenca_(in_vra%C4%8Dila_stro%C5%A1kov)_v_odnosu_do_(ne)obstoja_podlage_za_pravni_interes_oziroma_javne_koristi_(izdaja_gradbenega_dovoljenja) Izkaz statusa stranskega udeleženca (in vračila stroškov) v odnosu do (ne)obstoja podlage za pravni interes oziroma javne koristi (izdaja gradbenega dovoljenja] ). 

Za vpogled v spis določba [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člena ZUP]] opredeljuje obstoj pravne koristi kot pogoj za vpogled v dokumente zadeve, enako kot v zvezi s pravico stranskega udeleženca, da se udeleži upravnega postopka ([[Zak:ZUP#43._.C4.8Dlen|43. člen ZUP]]). Stranski udeleženec se torej želi udeležiti upravnega postopka zato, ker želi s tem zavarovati neko svojo pravno korist. V tem primeru pa želi zainteresirana oseba pregledati dokumente, ker bi od tega imela neko pravno korist. Tudi v tem primeru je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. '''Zainteresirana oseba mora izkazati verjetnost, da bo od vpogleda v dokumente zadeve imela pravno korist.''' Organ, ki vodi postopek, lahko od zainteresirane osebe zahteva, da obstoj svoje pravne koristi obrazloži pisno ali ustno na zapisnik (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 285, 286).

'''To velja tudi v postopku dostopa do informacij javnega značaja '''na podlagi pisne zahteve, saj se tedaj uporablja ZUP podrejeno. Konkretna informacija (seznami avtorskih izplačil profesorjem na univerzi) se namreč ne nanaša le na izplačevalca, ampak tudi na prejemnike izplačanih sredstev, torej vse tiste osebe, katerim so izplačila namenjena, zaradi česar so pri vprašanju, ali naj se seznami izplačil pokažejo prosilcu, praviloma lahko prizadeti pravni interesi teh oseb. V postopku namreč pride do razkritja podatkov, ki so osebne in davčne narave. Ker je po [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. členu ZUP]] treba vsakemu dati možnost, da se izjavi v zanj relevantni zadevi, je organ dolžan pozvati k udeležbi v postopku tudi profesorje s seznama.

V postopkih v zvezi z najemom stanovanj je merodajen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2008 Stanovanjski zakon] (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003 in novele). Pri tem kaže opozoriti, da ta '''zakon kot matični za predmet postopka ni ekspliciten pri opredelitvi položaja lastnika v primerjavi s položajem najemnika kot stranke, zato je tudi sodna praksa nedosledna'''. Več let tako v upravnem sporu sodišča lastniku niso priznavala položaja stranskega udeleženca, čeprav ima lastninsko pravico (sodba VS SRS U 476/88-G, U 568/88-8), v zadnjem času pa se je sodna praksa spremenila in sodišča tolmačijo pravni interes tudi na podlagi namena določb področnega zakona, tako tudi na zadevnem področju.

Če je odločba izdana, ne da bi stranski udeleženec imel možnost sodelovanja v postopku še pred izdajo akta ali pa je izvrševanje akta v nasprotju s priznano pravico, sta kršeni načeli zaslišanja stranke in varstva pravic strank. Slednji načeli namreč stranskemu udeležencu priznavata skoraj enak procesni položaj kot glavni stranki. Zato se lahko stranski udeleženec pritoži, če pa je odločba že dokončna (ali celo pravnomočna), pa lahko predlaga obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo po [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. členu ZUP]], vendar najkasneje v enem mesecu, odkar je izvedel za odločitev oz. izvajanje pravice (gradnjo ali prireditev). Torej v primeru, ko se postavi vprašanje, ali se zainteresirani osebi položaj stranskega udeleženca ne bo priznal, ker je bila '''odločba že izvršena, lahko ugotovimo, da to ni razlog zaradi katerega se ji položaj stranskega udeleženca ne bi priznal''', saj se ugotavlja pravni interes posameznika v najširšem smislu. Za priznanje statusa stranskega udeleženca ni dovolj le zatrjevanje pravnega interesa, temveč mora oseba celo posebej izkazati, da gre za obstoječ pravni interes. Pri že izvršeni pravici oz. odločbi ima namreč morebitni spregledani stranski udeleženec oz. prizadeti možnost vložiti npr. tožbo zaradi motenja posesti (v pravdi), s čimer ob že vloženi tožbi tudi lahko izkaže pravni interes v sicer "konzumirani" upravni zadevi. 

A pravni in obstoječ interes osebe, da bi pridobila status stranskega udeleženca, mora biti '''tudi osebni''', tj. presegati javni interes''' '''(oz. obstajati mimo javnega). Javni interes ob tem pomeni pogoje po področni zakonodaji, ki morajo biti izpolnjeni, da se stranki prizna pravica (organizator prireditve dobi dovoljenje zanjo). Če gre za vprašanje hrupa, to pomeni, da ne morejo stranske udeležbe uveljavljati osebe, dokler gre za domnevni hrup (le) do dovoljenih gabaritov. '''Dolžnost varovanja javnega interesa je na strani organa''', ki mora v primeru zaznanih kršitev oz. nezakonitosti (tudi na podlagi prijav) bodisi zavrniti priznanje pravice ali naknadno ob izvajanju pravice mimo dovoljenega sprožiti ustrezne (inšpekcijske) postopke po uradni dolžnosti. Zato priznanje stranske udeležbe zgolj na podlagi tega, češ da skuša zainteresirani doseči zakonito odločbo v mejah predpisanega (dovoljenega hrupa) praviloma ne bo uspešno, saj ta interes kot javni zasleduje že organ. V navedenem primeru torej velja, da zainteresirana oseba lahko zahteva vstop v upravni postopek kot stranski udeleženec, vendar glede na opis ni videti, da bi izkazala poleg pravnega in obstoječega tudi osebni interes.

V primeru zavrnitve zahteve lahko zainteresirani sproži upravni spor, '''ni pa možna direktna tožba v upravnem sporu brez predhodnega uveljavljanja pravice do stranske udeležbe v upravnem postopku'''. Izčrpanje pravnih možnosti, zlasti dovoljene pritožbe v upravnem postopku (kot po 142. členu ZUP oz. določbah ZUP glede nedovolitve obnove postopka) je namreč po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 Zakonu o upravnem sporu] (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) procesna predpostavka za tožbo na sodišče.  



 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments /> 

[[Category:Stranski_udeleženci]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Položaj druge pogodbene stranke, če se v postopku posredno uporabljajo njeni osebni podatki

2023-01-09T07:56:14Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Položaj druge pogodbene stranke, če se v postopku posredno uporabljajo njeni osebni podatki ==

'''Datum odgovora:''' 29. 10. 2013, pregled 27. 11. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Iz zahteve za pridobitev pravice (npr. subvencije najemnine) izhaja, da se odločitev o pravici posredno nanaša še na drugo osebo, s katero je stranka sklenila civilnopravno pogodbo, da si delita obveznosti, ki so v delu, ki se nanaša na stranko, predmet odločanja v upravnem postopku. Zahtevo je podpisal vložnik. Ali je treba zahtevati podpis tudi druge osebe, da se bodo njeni osebni podatki lahko obdelovali v postopku? 

== '''Odgovor:''' ==

Zahtevo za uveljavitev pravice oziroma vlogo podpiše vložnik, ki uveljavlja pravico. Če isto pravico uveljavlja več oseb (npr. solastniki nepremičnine – t. i. materialni sosporniki), vlogo podpišejo vsi. S podpisom se izrazi in potrdi volja vložnika, da želi pridobiti pravico, kar je eden od osnovnih pogojev za začetek upravnega postopka. Zato mora vlogo vložiti stranka oziroma v njenem imenu in na podlagi pooblastila pooblaščenec, sicer se zavrže, če v roku iz predhodnega pisnega poziva za odpravo pomanjkljivosti – podpis/potrditev vloge oziroma predložitev pooblastila – te niso odpravljene (prim. peti in šesti odstavek [[Zak:ZUP#66._.C4.8Dlen|66. člena ZUP]], 2. točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]], 4. točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#279._.C4.8Dlen|279. člena ZUP]]).

Organ voljo stranke ugotovi pred formalnim začetkom postopka. Prav tako mora še pred začetkom ugotovitvenega postopka presoditi, ali odločitev o pravici lahko vpliva na pravico ali pravni interes še koga, ki ni vložnik, in mu omogočiti sodelovanje v postopku. Vendar gre pri omenjenih procesnih predpostavkah za dve procesni vprašanji, ki se obravnavata ločeno in na drugačen način:

*če vloga ni podpisana oziroma je izkazan dvom o volji stranke za pridobitev pravice, organ pozove stranko(e) k potrditvi vloge;
*če organ ugotovi, da bi druga oseba v postopku lahko imela položaj stranskega udeleženca, jo o tem obvesti in pozove k priglasitvi udeležbe ([[Zak:ZUP#143._.C4.8Dlen|143. člen ZUP]]).

Vprašanje se zgolj na prvi pogled nanaša na potrditev vloge, saj ob takšnem konkretnem dejanskem stanju ni mogoče govoriti o procesni pomanjkljivosti, ki bi terjala dodatno »potrjevanje vloge«. '''Pravica se v tem primeru nanaša samo na vložnika, zato vlogo za njeno uveljavitev podpiše samo on'''. Dogovorjena delitev obveznosti, ki izhaja iz pogodbe, pomeni zgolj, da vložnik zahteve za dodelitev pravice lahko uveljavlja svojo javnopravno pravico samo v obsegu civilnopravne obveznosti, zato ima edini položaj (aktivne) stranke.

Druga pogodbena stranka bi morebiti v postopku lahko imela položaj stranskega udeleženca, če bi odločitev vplivala na njen pravni interes, zato bi organ moral presoditi, ali bi izdaja odločbe, s katero se zahtevku ugodi, lahko vplivala na njen pravni položaj. Ugotovimo lahko, da bi '''druga pogodbena stranka teoretično lahko izkazovala pravni interes na temelju varstva njenih osebnih podatkov''', ki so v zapisani pogodbi kot enem ključnih dokazov za ugotovitev pravno relavantnih dejstev in odločitev v zadevi. Vendar ocenjujemo, da ta z vidika odločitve o pravici, ki je predmet postopka, ni relevantna, saj so pri tem upoštevni le podatki oziroma konkretno dejansko stanje, ki se nanaša na vložnika. Odločitev o pravici vložnika zato zgolj zaradi tega ne bi vplivala na njegov pravni položaj.

Pravno podlago za uporabo pogodbe, v kateri so navedeni osebni podatki drugih oseb, kot dokaza v postopku, daje ZUP. Z ZUP je vzpostavljena zakonita pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, ki jo je sicer predpostavljal novo sprejeti [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-4187?sop=2022-01-4187 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/2022). V okviru upravnih postopkov sta namreč omenjena '''zakona v razmerju specialni (ZUP) in splošni (ZVOP-2) predpis, ki koherentno zagotavljata ustrezno varstvo osebnih podatkov.''' V skladu s tem je organ osebne podatke zavezan varovati skladno s procesnimi pravili, pri tem pa mora upoštevati tudi načelo sorazmernosti, kar pomeni, da jih '''v upravnem postopku ne bo »obdeloval«, če to ni nujno potrebno''' (npr. v odločbi bo navedel le osebne podatke tako stranke kot drugih oseb, ki so odločilni za utemeljitev izreka). 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stranski_udeleženci]] [[Category:Vloge_in_jezik]]

Položaj druge pogodbene stranke, če se v postopku posredno uporabljajo njeni osebni podatki

2023-01-09T07:50:59Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Položaj druge pogodbene stranke, če se v postopku posredno uporabljajo njeni osebni podatki ==

'''Datum odgovora:''' 29. 10. 2013, pregled 27. 11. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Iz zahteve za pridobitev pravice (npr. subvencije najemnine) izhaja, da se odločitev o pravici posredno nanaša še na drugo osebo, s katero je stranka sklenila civilnopravno pogodbo, da si delita obveznosti, ki so v delu, ki se nanaša na stranko, predmet odločanja v upravnem postopku. Zahtevo je podpisal vložnik. Ali je treba zahtevati podpis tudi druge osebe, da se bodo njeni osebni podatki lahko obdelovali v postopku? 

== '''Odgovor:''' ==

Zahtevo za uveljavitev pravice oziroma vlogo podpiše vložnik, ki uveljavlja pravico. Če isto pravico uveljavlja več oseb (npr. solastniki nepremičnine – t. i. materialni sosporniki), vlogo podpišejo vsi. S podpisom se izrazi in potrdi volja vložnika, da želi pridobiti pravico, kar je eden od osnovnih pogojev za začetek upravnega postopka. Zato mora vlogo vložiti stranka oziroma v njenem imenu in na podlagi pooblastila pooblaščenec, sicer se zavrže, če v roku iz predhodnega pisnega poziva za odpravo pomanjkljivosti – podpis/potrditev vloge oziroma predložitev pooblastila – te niso odpravljene (prim. peti in šesti odstavek [[Zak:ZUP#66._.C4.8Dlen|66. člena ZUP]], 2. točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]], 4. točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#279._.C4.8Dlen|279. člena ZUP]]).

Organ voljo stranke ugotovi pred formalnim začetkom postopka. Prav tako mora še pred začetkom ugotovitvenega postopka presoditi, ali odločitev o pravici lahko vpliva na pravico ali pravni interes še koga, ki ni vložnik, in mu omogočiti sodelovanje v postopku. Vendar gre pri omenjenih procesnih predpostavkah za dve procesni vprašanji, ki se obravnavata ločeno in na drugačen način:

*če vloga ni podpisana oziroma je izkazan dvom o volji stranke za pridobitev pravice, organ pozove stranko(e) k potrditvi vloge;
*če organ ugotovi, da bi druga oseba v postopku lahko imela položaj stranskega udeleženca, jo o tem obvesti in pozove k priglasitvi udeležbe ([[Zak:ZUP#143._.C4.8Dlen|143. člen ZUP]]).

Vprašanje se zgolj na prvi pogled nanaša na potrditev vloge, saj ob takšnem konkretnem dejanskem stanju ni mogoče govoriti o procesni pomanjkljivosti, ki bi terjala dodatno »potrjevanje vloge«. '''Pravica se v tem primeru nanaša samo na vložnika, zato vlogo za njeno uveljavitev podpiše samo on'''. Dogovorjena delitev obveznosti, ki izhaja iz pogodbe, pomeni zgolj, da vložnik zahteve za dodelitev pravice lahko uveljavlja svojo javnopravno pravico samo v obsegu civilnopravne obveznosti, zato ima edini položaj (aktivne) stranke.

Druga pogodbena stranka bi morebiti v postopku lahko imela položaj stranskega udeleženca, če bi odločitev vplivala na njen pravni interes, zato bi organ moral presoditi, ali bi izdaja odločbe, s katero se zahtevku ugodi, lahko vplivala na njen pravni položaj. Ugotovimo lahko, da bi '''druga pogodbena stranka teoretično lahko izkazovala pravni interes na temelju varstva njenih osebnih podatkov''', ki so v zapisani pogodbi kot enem ključnih dokazov za ugotovitev pravno relavantnih dejstev in odločitev v zadevi. Vendar ocenjujemo, da ta z vidika odločitve o pravici, ki je predmet postopka, ni relevantna, saj so pri tem upoštevni le podatki oziroma konkretno dejansko stanje, ki se nanaša na vložnika. Odločitev o pravici vložnika zato zgolj zaradi tega ne bi vplivala na njegov pravni položaj.

Pravno podlago za uporabo pogodbe, v kateri so navedeni osebni podatki drugih oseb, kot dokaza v postopku, daje ZUP. Z ZUP je vzpostavljena zakonita pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, ki jo je sicer predpostavljal [http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r06/predpis_ZAKO3906.html Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-1, Ur. l. RS, 94/07-UPB1 in novele) in novo sprejeti [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-4187?sop=2022-01-4187 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/2022). V okviru upravnih postopkov sta namreč omenjena '''zakona v razmerju specialni (ZUP) in splošna (ZVOP-1, ZVOP-2) predpisa, ki koherentno zagotavljata ustrezno varstvo osebnih podatkov.''' V skladu s tem je organ osebne podatke zavezan varovati skladno s procesnimi pravili, pri tem pa mora upoštevati tudi načelo sorazmernosti, kar pomeni, da jih '''v upravnem postopku ne bo »obdeloval«, če to ni nujno potrebno''' (npr. v odločbi bo navedel le osebne podatke tako stranke kot drugih oseb, ki so odločilni za utemeljitev izreka). 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stranski_udeleženci]] [[Category:Vloge_in_jezik]]

Postopanje z vlogami osebe, ki neutemeljeno zatrjuje status stranskega udeleženca

2023-01-09T07:29:20Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Postopanje z vlogami osebe, ki neutemeljeno zatrjuje status stranskega udeleženca ==

'''Datum odgovora:''' 28. 5. 2013, pregled 10. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni organ je prejel zahtevo glavne stranke A, a je zaradi nepopolnosti vloge vložnika (A) pozval k dopolnitvi. Medtem je organ prejel zahtevo druge osebe (B), da želi biti stranski udeleženec v postopku na zahtevo osebe A (investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja).

Oseba B je po ugotovitvah organa najemnik na sosednji parceli, sam pa navaja, da je lastnik, a se zaradi objektivnih razlogov ni mogel vpisati v zemljiško knjigo, pri čemer organ ocenjuje glede na pretekli tek zadev z osebo B, da se bolj ko ne le boji konkurence, saj sta tako osebi A kot B nosilca gostinske dejavnosti, B pa se tudi izmika sprejemu pošiljk, ki se mu jih vroča, in ni pripravljen na dialog.

Kako naj organ postopa z vlogo osebe B, ko bo najprej prejel dopolnitev s strani osebe A? Če ne ugodi zahtevi za vstop Bja v postopek, ali mora čakati z izdajo odločbe o glavni stvari (gradbenim dovoljenjem) do pravnomočnosti procesnega sklepa, upoštevaje, da bo B tedaj vložil pravna sredstva? Tako lahko namreč postopek traja zelo dolgo in je s tem onemogočena gradnja oziroma nastajajo velike materialne posledice za investitorja.

== '''Odgovor:''' ==

Stranski udeleženci imajo pravico sodelovanja v postopku druge stranke, če varujejo svoj pravni interes oz. da odločba, v postopkih na zahtevo praviloma v korist glavne stranke, ne bi posegla v njihov pravno zaščiten pravni položaj. Pri tem mora oseba, ki zatrjuje ta status oz. organ, ki odloča o njem, upoštevati po teoriji in sodni praksi (gl. zlasti odločbo Ustavnega sodišča, št. [http://www.pisrs.si/Pis.web/npbDocPdf?idPredpisa=ODLU1405&type=pdf U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011], prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 59 in nadaljnje) naslednje kumulativne elemente glede osebe, ki naj bi imela legitimacijo stranskega udeleženca po [[Zak:ZUP#43._.C4.8Dlen|43. členu ZUP]]:

*izkazati mora '''pravni interes''', tj. na določeno pravno podlago, praviloma področni zakon, oprto korist (dodajamo, da sam ZUP po naravi stvari kot procesni zakon ne more določiti, kdo so intervenienti, saj je razlikovalni moment materialnopravni pravni interes, to pa je tipično materialnopravno vprašanje, vezano na namen in vsebino področne zakonodaje, ki opredeli zaščito določenih interesov oziroma koristi kot pravnih in se tako lahko uveljavlja samo na podlagi materialnega predpisa, čeprav ne nujno tistega, ki je matični za odločanje o glavni stvari postopka, tu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele)),
*izkazati mora '''osebno '''korist, ne le (skrb za) javni interes oz. varovanje pogojev, ki jih kot javni interes določajo že področni predpisi in je za njihovo spoštovanje pristojen organ, ki vodi postopek,
*zatrjevana osebna pravna korist mora biti '''obstoječa '''v času odločanja o statusu stranskega udeleženca oz. vodenja postopka, ne šele potencialna ali bodoča.

Kolikor vstop v postopek uveljavlja oseba (B) sama kot v danem primeru, to stori s posebno zahtevo po [[Zak:ZUP#143._.C4.8Dlen|142. in 143. členu ZUP]], o kateri organ odloči '''s procesnim sklepom''', pri čemer pa je '''zoper zavrnilni sklep dovoljena pritožba, ki zadrži '''izvršitev (t. i. tiha prekinitev matičnega postopka do odločitve drugostopenjskega organa o utemeljenosti pritožbe, gl. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 92).

Kot izhaja že iz vprašanja, se o '''stranskem udeležencu odloča šele po uvedbi postopka''', s čimer je mišljen meritorni, torej ugotovitveni in dokazni postopek. Kolikor bi bila osnovna zahteva glavne stranke zavržena, bodisi zaradi neobstoja procesnih predpostavk bodisi zaradi nepopolne ali nepravočasne dopolnitve, zahtevane po [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. členu ZUP]], se postopek še ne začne (gl. [[Zak:ZUP#127._.C4.8Dlen|127. člen ZUP]]). V takem primeru bi se zavrgla (po 1. in 3. točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]]) tudi zahteva osebe B, saj je preuranjena oziroma se lahko ta pravica uveljavlja le v že uvedenem postopku.

Glede na podane okoliščine primera menimo, da zahteva osebe B ni ustrezno izkazana, kolikor jo B opira na domnevno lastninsko pravico na sosednjem zemljišču, ki naj bi le še ne bila vpisana, oziroma na strah pred konkurenco s strani osebe A. Slednje je nepravni in bodoči interes. Glede stvarnopravnih pravic pa štejejo praviloma tiste, ki so vpisane v zemljiško knjigo ali drugače enakovredno izkazane. Iz opisa ni razvidno, da bi bil B res lastnik oziroma to morda šele bo postal ob ustreznem (sodnem) postopku, čeprav bi lahko pravni interes utemeljil tudi zgolj na statusu najemnika. A v osnovi mora organ presoditi, ali bo sploh v skladu s področnim GZ-1, ki določa pravni interes stranskih udeležencev, vpliv gradnje segal tudi na parcelo, kjer je B najemnik (ali lastnik).

Če predpostavimo, da bo oseba A dopolnila zahtevo in bo postopek uveden, organ pa bo presodil, da oseba B ni izkazala pravnega interesa, bo izdan sklep o zavrnitvi statusa stranskega udeleženca. Če bo oseba B vložila pritožbo zoper ta sklep, bo ta imela '''suspenzivni učinek do odločitve organa druge stopnje, torej do vročitve odločbe ali sklepa ministrstva '''o (ne)utemeljenosti pritožbe Bju. Kolikor bodo pristojni organi odločali v predpisanih rokih, bo odločitev o tem sprejeta razmeroma hitro, v nekaj tednih, '''nakar bo organ prve stopnje nadaljeval z matičnim postopkom '''(izdaje gradbenega dovoljenja). Ni torej nobene pravne podlage, da bi prvostopenjski organ oziroma glavna stranka morala čakati do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi statusa stranskega udeleženca, saj zoper ta sklep po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 Zakonu o upravnem sporu] (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06, gl. 5. člen o tožbah zoper sklepe) tožba, katere rešitev ob vložitvi nezadovoljne stranke je sicer pogoj za nastop pravnomočnosti posamičnega upravnega akta (gl. [[Zak:ZUP#225._.C4.8Dlen|225. člen ZUP]]), ni dopustna. Do odloga lahko tako pride le do dokončnosti sklepa o zavrnitvi zahteve osebe B.

Glede skrbi za predolgo trajanje postopka dodatno poudarjamo, kot ugotavlja tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-165/09-34 (24. točka obrazložitve), da so za zakonito uveljavitev pravic vseh strank in tretjih oseb in javnega interesa primarno pristojni upravni organi, ki vodijo postopek. Če organ postopa pravilno, bo tudi tretja oseba težko dosegla zavlačevanje postopka na račun aktivne stranke ali javne koristi oziroma ne bo moglo priti do zlorabe pravic zoper glavno stranko ali javni interes.

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stranski_udeleženci]] [[Category:Dokončnost_in_pravnomočnost]]

Izdaja sklepa o obnovi postopka in upravičenost vstopa stranskega udeleženca

2023-01-08T18:15:11Z

Tp0290: /* Odgovor: */

== '''Zadeva:''' Izdaja sklepa o obnovi postopka in upravičenost vstopa stranskega udeleženca ==

'''Datum odgovora:''' 5. 11. 2009, pregled 1. 1. 2023 

== '''Vprašanje:''' ==

Organ odločanja (npr. upravna enota) je izdal sklep o dovolitvi obnove postopka, ki je bil končan na podlagi njegove pravnomočne odločbe. S sklepom je bilo ugodeno predlogu stranskega udeleženca o dovolitvi obnove postopka v zvezi z izdajo odločbe (npr. gradbeno dovoljenje), ker mu naj ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku in utemeljuje svoj predlog skladno z deveto točko prvega odstavka 260. člena ZUP. Aktivna stranka (npr. investitor) se z navedbami stranskega udeleženca, da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, ne strinja, saj je bil le-ta večkrat obveščen o izvedbi samega postopka, tako da je imel v skladu s 142. členom ZUP možnost podati zahtevo za vstop v postopek kot stranski udeleženec glede izdaje odločbe. Pri tem bi lahko tudi v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP vložil pritožbo po pridobitvi zahtevane predmetne odločbe s strani organa odločanja. Glede na to, da je bil izdan sklep o dovolitvi obnove postopka in vložena tožba na Upravno sodišče in da je bilo o njej že odločeno ter da je bila vložena pritožba tudi na Vrhovno sodišče, se glede izvršljivosti samega sklepa zastavlja vprašanje, ali naj se z obnovo postopka počaka do odločitve Vrhovnega sodišča oz. ali je potrebno počakati na njegovo pravnomočnost in nato šele po pravnomočnosti iti v obnovo postopka?

== '''Odgovor:''' ==

Ne/strinjanje aktivne stranke z organom odločanja (npr. investitorja z upravno enoto) izven dispozitivnih pravnih sredstev nima pravnega pomena - postopek vodi in odgovarja organ odločanja. Ker je bil sklep o obnovi postopka izdan na predlog domnevnega stranskega udeleženca, ima aktivna stranka možnost pritožbe po [[Zak:ZUP#271._.C4.8Dlen{{!}}271. členu ZUP]], toda njena pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, kot določa peti odstavek [[Zak:ZUP#258._.C4.8Dlen{{!}}258. člena ZUP]].

Glede same možnosti sodelovanja v postopku s strani domnevnega stranskega udeleženca menimo, da ima aktivna stranka prav, torej da bi poziv k dopolnitvi predloga pomenil neupravičeno zavlačevanje, pod pogojem, da res drži, da iz spisa izhaja predvsem vročitev odločbe temu stranskemu udeležencu, torej izkazana možnost sodelovanja že v postopku na prvi stopnji oz. pri izdaji prvostopenjske odločbe. Če torej v 8 dneh (rok za pritožbo po [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon](GZ-1, Ur. l. RS, št. 19/21 in nasl.) ) oz. pred morebitno odpovedjo pritožbe s strani aktivne stranke ni bila vložena pritožba, bi moral biti predlog za obnovo postopka zavržen po deveti točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]] v povezavi s prvim in drugim odstavkom [[Zak:ZUP#229._.C4.8Dlen{{!}}229. člena ZUP]]. Toda vse to velja le, če je bila odločba temu stranskemu udeležencu vročena še pred iztekom pritožbenega roka za aktivno stranko oz. odpovedi pritožbe s strani te stranke. Torej, če odločba pred vročitvijo temu stranskemu udeležencu ni že postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva.

Ali je organ odločanja zakonito dovolil '''obnovo postopka,''' je torej odvisno predvsem od dveh dejstev, in sicer, če '''stranski udeleženec ni imel možnosti pritožbe zoper odločbo še pred njeno dokončnostjo in če je vsaj verjetno izkazan pravni interes tega stranskega udeleženca (npr. vpliv gradnje) in nemožnost njegove obrambe v postopku.''' Aktivna stranka lahko dovolitev obnove postopka, če niso izpolnjeni formalni pogoji, izpodbija le v roku za pritožbo zoper sklep o obnovi postopka, kasneje je prekludirana. Že izdani sklep o obnovi postopka učinkuje suspenzivno, kot določa drugi odstavek [[Zak:ZUP#272._.C4.8Dlen{{!}}272. člena ZUP]] . Zato aktivna stranka pridobljene pravice (npr. začeti graditi oz. nadaljevati z gradnjo po izdanem sklepu o obnovi postopka) ne more uporabiti do zaključka obnove postopka in nastopa izvršljivosti novega akta, s katerim bo obnovljen postopek zaključen. Organ je tudi zato vezan, da odloči čim prej oz. v rokih (po ZUP) tudi v obnovljenem postopku.

Sam '''sklep o dovolitvi obnove postopka je izvršljiv še pred dokončnostjo''', ker je pritožba sicer dovoljena po [[Zak:ZUP#271._.C4.8Dlen{{!}}271. členu ZUP]], a nesupenzivna po [[Zak:ZUP#258._.C4.8Dlen{{!}}258. členu ZUP]]. Torej se postopek obnovi že z vročitvijo sklepa o dovolitvi obnove stranki oz. strankam in se pri tem ne čaka na pritožbo, še manj na upravni spor. Torej je izvrševanje prvotne odločbe (ki gre sedaj v obnovljeni postopek) zadržano vse do končanja obnove postopka po drugem odstavku [[Zak:ZUP#272._.C4.8Dlen{{!}}272. člena ZUP]]. Pri tem je potrebno vztrajati, razen če bi stranke izposlovale začasne odredbe v upravnem sporu. '''Torej mora v opisanem položaju organ TAKOJ začeti obnovo postopka po vročitvi sklepa stranki in ne sme čakati na''' '''pravnomočnost odločitve.''' Če (in ko) bi sodišče odpravilo izpodbijani sklep o dovolitvi obnove, pa se uporabijo ustrezna pravna sredstva. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stranski_udeleženci]] [[Category:Obnova_postopka]]