Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:14:57Z

RudolfGrega: /* Vprašanje: */

== '''Zadeva: '''Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 10. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ (npr. Informacijski pooblaščenec RS) prekvalificira  vlogo iz pritožbe v inšpekcijsko prijavo? Kakšna je pravna narava upravnega postopka, ko stranka zoper zavrnilno odločitev upravljavca o pravici varstva osebnih podatkov na Informacijskega pooblaščenca RS vloži pritožbo – bi se v tem primeru moral voditi inšpekcijski ali pritožbeni postopek?

== '''Odgovor:''' ==

Opredelitev narave posamezne vloge (npr. pritožbe ali prijave) kot tudi pripadajoče vrste postopka (npr. pritožbeni postopek ali inšpekcijski nadzor) primarno ni predmet ureditve znotraj Zakona o splošnem upravnem postopku ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 ZUP], Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 ZIN], Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) temveč praviloma področne zakonodaje, kot primeroma na področju varstva osebnih podatkov velja zlasti Zakon o varstvu osebnih podatkov ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2], Ur. l. RS, št. 163/22) in Splošna uredba o varstvu podatkov ([https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A32016R0679 Splošna uredba], Ur. l. EU, št. 119/1). Naloga stranke je, da predloži takšno vlogo, s katere bo jasno in natančno z ustreznimi informacijami in dokazili opredeljena narava strankinega zahtevka kot tudi konkretno želen izid. Če je vloga nejasna in tako nepopolna glede zahtevane pravice ali vsebine zahtevka, ki se uveljavlja, mora organ stranko pozvati, da to nejasnost odpravi. Vodenje upravnega postopka na način, ki zaobide voljo stranke, brez njenega izrecnega ali molčečega soglasja, lahko namreč predstavlja razlog za ničnost (glej četrto točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#279. .C4.8Dlen{{!}}279. člena ZUP]]). Ključnega pomena je, da se upravni organ izogne vodenju postopka in izdaji odločitev, ki bi se lahko s strani strank postopka razumele kot nepričakovane ali celo samovoljne.
Upravni organ (v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec RS) mora pri pravni kvalifikaciji vloge vselej upoštevati za konkreten predmet zahtevka relevantne splošne kot tudi specialne zakonske določbe (tu ZVOP-2, Splošna uredba, ZIN, ZUP...) pri čemer mora kot upravni organ slediti načelu zakonitosti kot glavnemu podstatu pravne varnosti. Zasledovanje načela zakonitosti pa je možno šele, ko iz konkretizirajoče pravne (in sodne) prakse upravni organ empirično izide določnejšo opredelitev določene situacije izhajajoč iz vloge stranke ter njeno pravno kvalifikacijo. '''Organ tako ne sme, mimo (izrecne ali molčeče) volje stranke, prekvalificirati strankino vlogo (npr. pritožbo) v drugovrsten zahtevek (npr. inšpekcijsko prijavo), kajti vsak izmed teh dveh postopkov je v temelju (pravno) neodvisen in svojevrstno reguliran postopek z ločenimi (sicer povezanimi) načeli kot tudi pravnimi varstvi. '''
Na področju varstva pravic osebnih podatkov (npr. pravice do dostopa, izbrisa osebnih podatkov itd. glej 15 do 22. člen Splošne uredbe) gre v grobem v posamičnih in konkretnih zadevah za (glej več Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 33-36):
(1) '''»Navadne« upravne ali vsaj javnopravne postopke''' na prvi stopnji, v katerih posamezniki uveljavljajo pravice po Splošni uredbi in ZVOP-2 v odnosu do upravljavcev (13., 14. in nasl. členi ZVOP-2) in
(2) '''Pritožbene (drugostopenjske) postopke pri Informacijskem pooblaščencu RS''', ko pravici ali zahtevi posameznika s strani upravljavca ni ugodeno (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZVOP-2) in
(3) '''Prvostopenjske (»pritožbene«) postopke prijavitelja s posebnim položajem''', ko se posamezniki prek “pritožb” obračajo na IP kot nadzorni organ, toda tu ne gre za po našem pravnem redu pritožbene zadeve na drugi upravni stopnji, ampak za na novo določen institut prvostopenjskega inšpekcijskega nadzora na prijavo, ko je prijavitelj stranka postopka (t.i. postopek prijavitelja s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2). Tak postopek je po mnenju upravne teorije (glej zgornji članek) neskladen s pravnim sistemom RS ter ZIN in ZUP, a ne le posameznih določb teh zakonov, temveč zlasti s koncepti razmerij med udeleženci glede na varovane pravno legitimne interese.
(4) Vodi se tudi '''»navadne« ex-officio inšpekcijske postopke''', ki jih vodi  Informacijski pooblaščenec RS na prvi stopnji z dokončnimi odločitvami, sproženih praviloma s strani Informacijskega pooblaščenca (ex officio), ko se preverja zakonitost postopanja upravljavcev, praviloma po programu dela IP na temelju objektivnih meril tveganja.
Tem se sicer v inšpekciji praksi pridružujejo tudi (5) '''prekrškovni postopki'''. ZVOP-2 pa določa tudi '''sodno varstvo''', tako samostojno (11. člen ZVOP-2), vzporedno inšpekcijskemu in siceršnjemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo aktov, izdanih po točkah (2), (3) in (4), ter sodno varstvo za prekrškovne akte (5).
Glede na določbe zakona in pravno kvalifikacijo različnih vrst (upravnih) postopkov s področja varstva pravic osebnih podatkov tako '''pritožbe zoper zavrnitev pravice varstva osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov ne gre razumeti kot inšpekcijske prijave prijaviteljev s posebnim položajem, temveč kot pritožbe zoper izdano odločitev upravljavca, ki naj se obravnavajo v pritožbenem (drugostopenjskem) postopku.''' Vodenje postopka inšpekcijskega nadzora po t.i. postopku prijavitelja s posebnim položajem (glej 30-35 člene ZVOP-2) pa gre razumeti kot ločene (glede na določbe 77. člena Splošne uredbe celo vzporedne postopke, a tu nekoliko nerodna uporaba termina »''pritožba''«) postopke začete na podlagi ločene prijave t.i. prijavitelja s posebnim položajem.
Napačna razvrstitev tovrstnih (vrst) postopkov lahko namreč povzroči precejšnje operativne kot pravne izzive. Kadar se pritožbeni in inšpekcijski postopki napačno obravnavajo kot istovrstni postopki (vzporedno torej ne ločevanje pritožbe in prijave) - zlasti z uvrstitvijo in vodenjem enotnega ''sui generis'' inšpekcijskega postopka - tak pristop ne priznava različnih pravnih temeljev in postopkovnih jamstev, ki so značilni za vsak posamezni postopek.
Odstopanje od ustaljenih postopkovnih jamstev bi lahko v določenih primerih pomenilo kršitev načela zakonitosti kot temelja pravne varnosti. Četudi bi upoštevanje načela zakonitosti namreč povzročilo postopkovno neučinkovitost, kot je razdrobljenost ali podvajanje postopkov, je ravno načelo zakonitosti nujno varovalo pri zagotavljanju pravne varnosti, pravičnosti in preglednosti ravnanja oblasti in s tem preprečitve njene arbitrarnosti. '''Načelo zakonitosti ima po ZUP, zlasti pa po Ustavi RS prednost pred pomisleki izvrševalcev oblasti (upravnih organov) o upravni (ne)učinkovitosti regulacije postopkov s strani zakonodajalca.'''
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:14:11Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 10. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ (npr. Informacijski pooblaščenec RS) prekvalificira mojo vlogo iz pritožbe v inšpekcijsko prijavo? Kakšna je pravna narava upravnega postopka, ko stranka zoper zavrnilno odločitev upravljavca o pravici varstva osebnih podatkov na Informacijskega pooblaščenca RS vloži pritožbo – bi se v tem primeru moral voditi inšpekcijski ali pritožbeni postopek?

== '''Odgovor:''' ==

Opredelitev narave posamezne vloge (npr. pritožbe ali prijave) kot tudi pripadajoče vrste postopka (npr. pritožbeni postopek ali inšpekcijski nadzor) primarno ni predmet ureditve znotraj Zakona o splošnem upravnem postopku ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 ZUP], Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 ZIN], Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) temveč praviloma področne zakonodaje, kot primeroma na področju varstva osebnih podatkov velja zlasti Zakon o varstvu osebnih podatkov ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2], Ur. l. RS, št. 163/22) in Splošna uredba o varstvu podatkov ([https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A32016R0679 Splošna uredba], Ur. l. EU, št. 119/1). Naloga stranke je, da predloži takšno vlogo, s katere bo jasno in natančno z ustreznimi informacijami in dokazili opredeljena narava strankinega zahtevka kot tudi konkretno želen izid. Če je vloga nejasna in tako nepopolna glede zahtevane pravice ali vsebine zahtevka, ki se uveljavlja, mora organ stranko pozvati, da to nejasnost odpravi. Vodenje upravnega postopka na način, ki zaobide voljo stranke, brez njenega izrecnega ali molčečega soglasja, lahko namreč predstavlja razlog za ničnost (glej četrto točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#279. .C4.8Dlen{{!}}279. člena ZUP]]). Ključnega pomena je, da se upravni organ izogne vodenju postopka in izdaji odločitev, ki bi se lahko s strani strank postopka razumele kot nepričakovane ali celo samovoljne.
Upravni organ (v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec RS) mora pri pravni kvalifikaciji vloge vselej upoštevati za konkreten predmet zahtevka relevantne splošne kot tudi specialne zakonske določbe (tu ZVOP-2, Splošna uredba, ZIN, ZUP...) pri čemer mora kot upravni organ slediti načelu zakonitosti kot glavnemu podstatu pravne varnosti. Zasledovanje načela zakonitosti pa je možno šele, ko iz konkretizirajoče pravne (in sodne) prakse upravni organ empirično izide določnejšo opredelitev določene situacije izhajajoč iz vloge stranke ter njeno pravno kvalifikacijo. '''Organ tako ne sme, mimo (izrecne ali molčeče) volje stranke, prekvalificirati strankino vlogo (npr. pritožbo) v drugovrsten zahtevek (npr. inšpekcijsko prijavo), kajti vsak izmed teh dveh postopkov je v temelju (pravno) neodvisen in svojevrstno reguliran postopek z ločenimi (sicer povezanimi) načeli kot tudi pravnimi varstvi. '''
Na področju varstva pravic osebnih podatkov (npr. pravice do dostopa, izbrisa osebnih podatkov itd. glej 15 do 22. člen Splošne uredbe) gre v grobem v posamičnih in konkretnih zadevah za (glej več Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 33-36):
(1) '''»Navadne« upravne ali vsaj javnopravne postopke''' na prvi stopnji, v katerih posamezniki uveljavljajo pravice po Splošni uredbi in ZVOP-2 v odnosu do upravljavcev (13., 14. in nasl. členi ZVOP-2) in
(2) '''Pritožbene (drugostopenjske) postopke pri Informacijskem pooblaščencu RS''', ko pravici ali zahtevi posameznika s strani upravljavca ni ugodeno (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZVOP-2) in
(3) '''Prvostopenjske (»pritožbene«) postopke prijavitelja s posebnim položajem''', ko se posamezniki prek “pritožb” obračajo na IP kot nadzorni organ, toda tu ne gre za po našem pravnem redu pritožbene zadeve na drugi upravni stopnji, ampak za na novo določen institut prvostopenjskega inšpekcijskega nadzora na prijavo, ko je prijavitelj stranka postopka (t.i. postopek prijavitelja s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2). Tak postopek je po mnenju upravne teorije (glej zgornji članek) neskladen s pravnim sistemom RS ter ZIN in ZUP, a ne le posameznih določb teh zakonov, temveč zlasti s koncepti razmerij med udeleženci glede na varovane pravno legitimne interese.
(4) Vodi se tudi '''»navadne« ex-officio inšpekcijske postopke''', ki jih vodi  Informacijski pooblaščenec RS na prvi stopnji z dokončnimi odločitvami, sproženih praviloma s strani Informacijskega pooblaščenca (ex officio), ko se preverja zakonitost postopanja upravljavcev, praviloma po programu dela IP na temelju objektivnih meril tveganja.
Tem se sicer v inšpekciji praksi pridružujejo tudi (5) '''prekrškovni postopki'''. ZVOP-2 pa določa tudi '''sodno varstvo''', tako samostojno (11. člen ZVOP-2), vzporedno inšpekcijskemu in siceršnjemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo aktov, izdanih po točkah (2), (3) in (4), ter sodno varstvo za prekrškovne akte (5).
Glede na določbe zakona in pravno kvalifikacijo različnih vrst (upravnih) postopkov s področja varstva pravic osebnih podatkov tako '''pritožbe zoper zavrnitev pravice varstva osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov ne gre razumeti kot inšpekcijske prijave prijaviteljev s posebnim položajem, temveč kot pritožbe zoper izdano odločitev upravljavca, ki naj se obravnavajo v pritožbenem (drugostopenjskem) postopku.''' Vodenje postopka inšpekcijskega nadzora po t.i. postopku prijavitelja s posebnim položajem (glej 30-35 člene ZVOP-2) pa gre razumeti kot ločene (glede na določbe 77. člena Splošne uredbe celo vzporedne postopke, a tu nekoliko nerodna uporaba termina »''pritožba''«) postopke začete na podlagi ločene prijave t.i. prijavitelja s posebnim položajem.
Napačna razvrstitev tovrstnih (vrst) postopkov lahko namreč povzroči precejšnje operativne kot pravne izzive. Kadar se pritožbeni in inšpekcijski postopki napačno obravnavajo kot istovrstni postopki (vzporedno torej ne ločevanje pritožbe in prijave) - zlasti z uvrstitvijo in vodenjem enotnega ''sui generis'' inšpekcijskega postopka - tak pristop ne priznava različnih pravnih temeljev in postopkovnih jamstev, ki so značilni za vsak posamezni postopek.
Odstopanje od ustaljenih postopkovnih jamstev bi lahko v določenih primerih pomenilo kršitev načela zakonitosti kot temelja pravne varnosti. Četudi bi upoštevanje načela zakonitosti namreč povzročilo postopkovno neučinkovitost, kot je razdrobljenost ali podvajanje postopkov, je ravno načelo zakonitosti nujno varovalo pri zagotavljanju pravne varnosti, pravičnosti in preglednosti ravnanja oblasti in s tem preprečitve njene arbitrarnosti. '''Načelo zakonitosti ima po ZUP, zlasti pa po Ustavi RS prednost pred pomisleki izvrševalcev oblasti (upravnih organov) o upravni (ne)učinkovitosti regulacije postopkov s strani zakonodajalca.'''
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:13:49Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 10. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ (npr. Informacijski pooblaščenec RS) prekvalificira mojo vlogo iz pritožbe v inšpekcijsko prijavo? Kakšna je pravna narava upravnega postopka, ko stranka zoper zavrnilno odločitev upravljavca o pravici varstva osebnih podatkov na Informacijskega pooblaščenca RS vloži pritožbo – bi se v tem primeru moral voditi inšpekcijski ali pritožbeni postopek?

== '''Odgovor:''' ==

Opredelitev narave posamezne vloge (npr. pritožbe ali prijave) kot tudi pripadajoče vrste postopka (npr. pritožbeni postopek ali inšpekcijski nadzor) primarno ni predmet ureditve znotraj Zakona o splošnem upravnem postopku ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 ZUP], Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 ZIN], Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) temveč praviloma področne zakonodaje, kot primeroma na področju varstva osebnih podatkov velja zlasti Zakon o varstvu osebnih podatkov ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2], Ur. l. RS, št. 163/22) in Splošna uredba o varstvu podatkov ([https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A32016R0679 Splošna uredba], Ur. l. EU, št. 119/1). Naloga stranke je, da predloži takšno vlogo, s katere bo jasno in natančno z ustreznimi informacijami in dokazili opredeljena narava strankinega zahtevka kot tudi konkretno želen izid. Če je vloga nejasna in tako nepopolna glede zahtevane pravice ali vsebine zahtevka, ki se uveljavlja, mora organ stranko pozvati, da to nejasnost odpravi. Vodenje upravnega postopka na način, ki zaobide voljo stranke, brez njenega izrecnega ali molčečega soglasja, lahko namreč predstavlja razlog za ničnost (glej četrto točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#279. .C4.8Dlen{{!}}279. člena ZUP]]). Ključnega pomena je, da se upravni organ izogne vodenju postopka in izdaji odločitev, ki bi se lahko s strani strank postopka razumele kot nepričakovane ali celo samovoljne.
Upravni organ (v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec RS) mora pri pravni kvalifikaciji vloge vselej upoštevati za konkreten predmet zahtevka relevantne splošne kot tudi specialne zakonske določbe (tu ZVOP-2, Splošna uredba, ZIN, ZUP...) pri čemer mora kot upravni organ slediti načelu zakonitosti kot glavnemu podstatu pravne varnosti. Zasledovanje načela zakonitosti pa je možno šele, ko iz konkretizirajoče pravne (in sodne) prakse upravni organ empirično izide določnejšo opredelitev določene situacije izhajajoč iz vloge stranke ter njeno pravno kvalifikacijo. '''Organ tako ne sme, mimo (izrecne ali molčeče) volje stranke, prekvalificirati strankino vlogo (npr. pritožbo) v drugovrsten zahtevek (npr. inšpekcijsko prijavo), kajti vsak izmed teh dveh postopkov je v temelju (pravno) neodvisen in svojevrstno reguliran postopek z ločenimi (sicer povezanimi) načeli kot tudi pravnimi varstvi. '''
Na področju varstva pravic osebnih podatkov (npr. pravice do dostopa, izbrisa osebnih podatkov itd. glej 15 do 22. člen Splošne uredbe) gre v grobem v posamičnih in konkretnih zadevah za (glej več Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 33-36):
(1) '''»Navadne« upravne ali vsaj javnopravne postopke''' na prvi stopnji, v katerih posamezniki uveljavljajo pravice po Splošni uredbi in ZVOP-2 v odnosu do upravljavcev (13., 14. in nasl. členi ZVOP-2) in
(2) '''Pritožbene (drugostopenjske) postopke pri Informacijskem pooblaščencu RS''', ko pravici ali zahtevi posameznika s strani upravljavca ni ugodeno (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZVOP-2) in
(3) '''Prvostopenjske (»pritožbene«) postopke prijavitelja s posebnim položajem''', ko se posamezniki prek “pritožb” obračajo na IP kot nadzorni organ, toda tu ne gre za po našem pravnem redu pritožbene zadeve na drugi upravni stopnji, ampak za na novo določen institut prvostopenjskega inšpekcijskega nadzora na prijavo, ko je prijavitelj stranka postopka (t.i. postopek prijavitelja s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2). Tak postopek je po mnenju upravne teorije (glej zgornji članek) neskladen s pravnim sistemom RS ter ZIN in ZUP, a ne le posameznih določb teh zakonov, temveč zlasti s koncepti razmerij med udeleženci glede na varovane pravno legitimne interese.
(4) Vodi se tudi '''»navadne« ex-officio inšpekcijske postopke''', ki jih vodi  Informacijski pooblaščenec RS na prvi stopnji z dokončnimi odločitvami, sproženih praviloma s strani Informacijskega pooblaščenca (ex officio), ko se preverja zakonitost postopanja upravljavcev, praviloma po programu dela IP na temelju objektivnih meril tveganja.
Tem se sicer v inšpekciji praksi pridružujejo tudi (5) '''prekrškovni postopki'''. ZVOP-2 pa določa tudi '''sodno varstvo''', tako samostojno (11. člen ZVOP-2), vzporedno inšpekcijskemu in siceršnjemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo aktov, izdanih po točkah (2), (3) in (4), ter sodno varstvo za prekrškovne akte (5).
Glede na določbe zakona in pravno kvalifikacijo različnih vrst (upravnih) postopkov s področja varstva pravic osebnih podatkov tako '''pritožbe zoper zavrnitev pravice varstva osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov ne gre razumeti kot inšpekcijske prijave prijaviteljev s posebnim položajem, temveč kot pritožbe zoper izdano odločitev upravljavca, ki naj se obravnavajo v pritožbenem (drugostopenjskem) postopku.''' Vodenje postopka inšpekcijskega nadzora po t.i. postopku prijavitelja s posebnim položajem (glej 30-35 člene ZVOP-2) pa gre razumeti kot ločene (glede na določbe 77. člena Splošne uredbe celo vzporedne postopke, a tu nekoliko nerodna uporaba termina »''pritožba''«) postopke začete na podlagi ločene prijave t.i. prijavitelja s posebnim položajem.
Napačna razvrstitev tovrstnih (vrst) postopkov lahko namreč povzroči precejšnje operativne kot pravne izzive. Kadar se pritožbeni in inšpekcijski postopki napačno obravnavajo kot istovrstni postopki (vzporedno torej ne ločevanje pritožbe in prijave) - zlasti z uvrstitvijo in vodenjem enotnega ''sui generis'' inšpekcijskega postopka - tak pristop ne priznava različnih pravnih temeljev in postopkovnih jamstev, ki so značilni za vsak posamezni postopek.
Odstopanje od ustaljenih postopkovnih jamstev bi lahko v določenih primerih pomenilo kršitev načela zakonitosti kot temelja pravne varnosti. Četudi bi upoštevanje načela zakonitosti namreč povzročilo postopkovno neučinkovitost, kot je razdrobljenost ali podvajanje postopkov, je ravno načelo zakonitosti nujno varovalo pri zagotavljanju pravne varnosti, pravičnosti in preglednosti ravnanja oblasti in s tem preprečitve njene arbitrarnosti. '''Načelo zakonitosti ima po ZUP, zlasti pa po Ustavi RS prednost pred pomisleki izvrševalcev oblasti (upravnih organov) o upravni (ne)učinkovitosti regulacije postopkov s strani zakonodajalca.'''
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:07:23Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 10. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ (npr. Informacijski pooblaščenec RS) prekvalificira mojo vlogo iz pritožbe v inšpekcijsko prijavo? Kakšna je pravna narava upravnega postopka, ko stranka zoper zavrnilno odločitev upravljavca o pravici varstva osebnih podatkov na Informacijskega pooblaščenca RS vloži pritožbo – bi se v tem primeru moral voditi inšpekcijski ali pritožbeni postopek?

== '''Odgovor:''' ==

Opredelitev narave posamezne vloge (npr. pritožbe ali prijave) kot tudi pripadajoče vrste postopka (npr. pritožbeni postopek ali inšpekcijski nadzor) primarno ni predmet ureditve znotraj Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) temveč praviloma področne zakonodaje, kot primeroma na področju varstva osebnih podatkov velja zlasti Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22) in Splošna uredba o varstvu podatkov (Splošna uredba, Ur. l. EU, št. 119/1). Naloga stranke je, da predloži takšno vlogo, s katere bo jasno in natančno z ustreznimi informacijami in dokazili opredeljena narava strankinega zahtevka kot tudi konkretno želen izid. Če je vloga nejasna in tako nepopolna glede zahtevane pravice ali vsebine zahtevka, ki se uveljavlja, mora organ stranko pozvati, da to nejasnost odpravi. Vodenje upravnega postopka na način, ki zaobide voljo stranke, brez njenega izrecnega ali molčečega soglasja, lahko namreč  predstavlja razlog za ničnost (glej četrto točko prvega odstavka 279. člena ZUP). Ključnega pomena je, da se upravni organ izogne vodenju postopka in izdaji odločitev, ki bi se lahko s strani strank postopka razumele kot nepričakovane ali celo samovoljne.
Upravni organ (v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec RS) mora pri pravni kvalifikaciji vloge vselej upoštevati za konkreten predmet zahtevka relevantne splošne kot tudi specialne zakonske določbe (tu ZVOP-2, Splošna uredba, ZIN, ZUP...) pri čemer mora kot upravni organ slediti načelu zakonitosti kot glavnemu podstatu pravne varnosti. Zasledovanje načela zakonitosti pa je možno šele, ko iz konkretizirajoče pravne (in sodne) prakse upravni organ empirično izide določnejšo opredelitev določene situacije izhajajoč iz vloge stranke ter njeno pravno kvalifikacijo. '''Organ tako ne sme, mimo (izrecne ali molčeče) volje stranke, prekvalificirati strankino vlogo (npr. pritožbo) v drugovrsten zahtevek (npr. inšpekcijsko prijavo), kajti vsak izmed teh dveh postopkov je v temelju (pravno) neodvisen in svojevrstno reguliran postopek z ločenimi (sicer povezanimi) načeli kot tudi pravnimi varstvi. '''
Na področju varstva pravic osebnih podatkov (npr. pravice do dostopa, izbrisa osebnih podatkov itd. glej 15 do 22. člen Splošne uredbe) gre v grobem v posamičnih in konkretnih zadevah za (glej več Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 33-36):
(1) '''»Navadne« upravne ali vsaj javnopravne postopke''' na prvi stopnji, v katerih posamezniki uveljavljajo pravice po Splošni uredbi in ZVOP-2 v odnosu do upravljavcev (13., 14. in nasl. členi ZVOP-2) in
(2) '''Pritožbene (drugostopenjske) postopke pri Informacijskem pooblaščencu RS''', ko pravici ali zahtevi posameznika s strani upravljavca ni ugodeno (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZVOP-2) in
(3) '''Prvostopenjske (»pritožbene«) postopke prijavitelja s posebnim položajem''', ko se posamezniki prek “pritožb” obračajo na IP kot nadzorni organ, toda tu ne gre za po našem pravnem redu pritožbene zadeve na drugi upravni stopnji, ampak za na novo določen institut prvostopenjskega inšpekcijskega nadzora na prijavo, ko je prijavitelj stranka postopka (t.i. postopek prijavitelja s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2). Tak postopek je po mnenju upravne teorije (glej zgornji članek) neskladen s pravnim sistemom RS ter ZIN in ZUP, a ne le posameznih določb teh zakonov, temveč zlasti s koncepti razmerij med udeleženci glede na varovane pravno legitimne interese.
(4) Vodi se tudi '''»navadne« ex-officio inšpekcijske postopke''', ki jih vodi  Informacijski pooblaščenec RS na prvi stopnji z dokončnimi odločitvami, sproženih praviloma s strani Informacijskega pooblaščenca (ex officio), ko se preverja zakonitost postopanja upravljavcev, praviloma po programu dela IP na temelju objektivnih meril tveganja.
Tem se sicer v inšpekciji praksi pridružujejo tudi (5) '''prekrškovni postopki'''. ZVOP-2 pa določa tudi '''sodno varstvo''', tako samostojno (11. člen ZVOP-2), vzporedno inšpekcijskemu in siceršnjemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo aktov, izdanih po točkah (2), (3) in (4), ter sodno varstvo za prekrškovne akte (5).
Glede na določbe zakona in pravno kvalifikacijo različnih vrst (upravnih) postopkov s področja varstva pravic osebnih podatkov tako '''pritožbe zoper zavrnitev pravice varstva osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov ne gre razumeti kot inšpekcijske prijave prijaviteljev s posebnim položajem, temveč kot pritožbe zoper izdano odločitev upravljavca, ki naj se obravnavajo v pritožbenem (drugostopenjskem) postopku.''' Vodenje postopka inšpekcijskega nadzora po t.i. postopku prijavitelja s posebnim položajem (glej 30-35 člene ZVOP-2) pa gre razumeti kot ločene (glede na določbe 77. člena Splošne uredbe celo vzporedne postopke, a tu nekoliko nerodna uporaba termina »''pritožba''«) postopke začete na podlagi ločene prijave t.i. prijavitelja s posebnim položajem.
Napačna razvrstitev tovrstnih (vrst) postopkov lahko namreč povzroči precejšnje operativne kot pravne izzive. Kadar se pritožbeni in inšpekcijski postopki napačno obravnavajo kot istovrstni postopki (vzporedno torej ne ločevanje pritožbe in prijave) - zlasti z uvrstitvijo in vodenjem enotnega ''sui generis'' inšpekcijskega postopka - tak pristop ne priznava različnih pravnih temeljev in postopkovnih jamstev, ki so značilni za vsak posamezni postopek.
Odstopanje od ustaljenih postopkovnih jamstev bi lahko v določenih primerih pomenilo kršitev načela zakonitosti kot temelja pravne varnosti. Četudi bi upoštevanje načela zakonitosti namreč povzročilo postopkovno neučinkovitost, kot je razdrobljenost ali podvajanje postopkov, je ravno načelo zakonitosti nujno varovalo pri zagotavljanju pravne varnosti, pravičnosti in preglednosti ravnanja oblasti in s tem preprečitve njene arbitrarnosti. '''Načelo zakonitosti ima po ZUP, zlasti pa po Ustavi RS prednost pred pomisleki izvrševalcev oblasti (upravni organov) o upravni (ne)učinkovitosti regulacije postopkov s strani zakonodajalca.'''

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici ]]
[[Category:Upravna inšpekcija, področne inšpekcije, informacijski pooblaščenec in druge oblike nadzora]]

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:05:56Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 10. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ (npr. Informacijski pooblaščenec RS) prekvalificira mojo vlogo iz pritožbe v inšpekcijsko prijavo? Kakšna je pravna narava upravnega postopka, ko stranka zoper zavrnilno odločitev upravljavca o pravici varstva osebnih podatkov na Informacijskega pooblaščenca RS vloži pritožbo – bi se v tem primeru moral voditi inšpekcijski ali pritožbeni postopek?

== '''Odgovor:''' ==

Opredelitev narave posamezne vloge (npr. pritožbe ali prijave) kot tudi pripadajoče vrste postopka (npr. pritožbeni postopek ali inšpekcijski nadzor) primarno ni predmet ureditve znotraj Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) temveč praviloma področne zakonodaje, kot primeroma na področju varstva osebnih podatkov velja zlasti Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22) in Splošna uredba o varstvu podatkov (Splošna uredba, Ur. l. EU, št. 119/1). Naloga stranke je, da predloži takšno vlogo, s katere bo jasno in natančno z ustreznimi informacijami in dokazili opredeljena narava strankinega zahtevka kot tudi konkretno želen izid. Če je vloga nejasna in tako nepopolna glede zahtevane pravice ali vsebine zahtevka, ki se uveljavlja, mora organ stranko pozvati, da to nejasnost odpravi. Vodenje upravnega postopka na način, ki zaobide voljo stranke, brez njenega izrecnega ali molčečega soglasja, lahko namreč  predstavlja razlog za ničnost (glej četrto točko prvega odstavka 279. člena ZUP). Ključnega pomena je, da se upravni organ izogne vodenju postopka in izdaji odločitev, ki bi se lahko s strani strank postopka razumele kot nepričakovane ali celo samovoljne.
Upravni organ (v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec RS) mora pri pravni kvalifikaciji vloge vselej upoštevati za konkreten predmet zahtevka relevantne splošne kot tudi specialne zakonske določbe (tu ZVOP-2, Splošna uredba, ZIN, ZUP...) pri čemer mora kot upravni organ slediti načelu zakonitosti kot glavnemu podstatu pravne varnosti. Zasledovanje načela zakonitosti pa je možno šele, ko iz konkretizirajoče pravne (in sodne) prakse upravni organ empirično izide določnejšo opredelitev določene situacije izhajajoč iz vloge stranke ter njeno pravno kvalifikacijo. '''Organ tako ne sme, mimo (izrecne ali molčeče) volje stranke, prekvalificirati strankino vlogo (npr. pritožbo) v drugovrsten zahtevek (npr. inšpekcijsko prijavo), kajti vsak izmed teh dveh postopkov je v temelju (pravno) neodvisen in svojevrstno reguliran postopek z ločenimi (sicer povezanimi) načeli kot tudi pravnimi varstvi. '''
Na področju varstva pravic osebnih podatkov (npr. pravice do dostopa, izbrisa osebnih podatkov itd. glej 15 do 22. člen Splošne uredbe) gre v grobem v posamičnih in konkretnih zadevah za (glej več Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 33-36):
(1) '''»Navadne« upravne ali vsaj javnopravne postopke''' na prvi stopnji, v katerih posamezniki uveljavljajo pravice po Splošni uredbi in ZVOP-2 v odnosu do upravljavcev (13., 14. in nasl. členi ZVOP-2) in
(2) '''Pritožbene (drugostopenjske) postopke pri Informacijskem pooblaščencu RS''', ko pravici ali zahtevi posameznika s strani upravljavca ni ugodeno (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZVOP-2) in
(3) '''Prvostopenjske (»pritožbene«) postopke prijavitelja s posebnim položajem''', ko se posamezniki prek “pritožb” obračajo na IP kot nadzorni organ, toda tu ne gre za po našem pravnem redu pritožbene zadeve na drugi upravni stopnji, ampak za na novo določen institut prvostopenjskega inšpekcijskega nadzora na prijavo, ko je prijavitelj stranka postopka (t.i. postopek prijavitelja s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2). Tak postopek je po mnenju upravne teorije (glej zgornji članek) neskladen s pravnim sistemom RS ter ZIN in ZUP, a ne le posameznih določb teh zakonov, temveč zlasti s koncepti razmerij med udeleženci glede na varovane pravno legitimne interese.
(4) Vodi se tudi '''»navadne« ex-officio inšpekcijske postopke''', ki jih vodi  Informacijski pooblaščenec RS na prvi stopnji z dokončnimi odločitvami, sproženih praviloma s strani Informacijskega pooblaščenca (ex officio), ko se preverja zakonitost postopanja upravljavcev, praviloma po programu dela IP na temelju objektivnih meril tveganja.
Tem se sicer v inšpekciji praksi pridružujejo tudi (5) '''prekrškovni postopki'''. ZVOP-2 pa določa tudi '''sodno varstvo''', tako samostojno (11. člen ZVOP-2), vzporedno inšpekcijskemu in siceršnjemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo aktov, izdanih po točkah (2), (3) in (4), ter sodno varstvo za prekrškovne akte (5).
Glede na določbe zakona in pravno kvalifikacijo različnih vrst (upravnih) postopkov s področja varstva pravic osebnih podatkov tako '''pritožbe zoper zavrnitev pravice varstva osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov ne gre razumeti kot inšpekcijske prijave prijaviteljev s posebnim položajem, temveč kot pritožbe zoper izdano odločitev upravljavca, ki naj se obravnavajo v pritožbenem (drugostopenjskem) postopku.''' Vodenje postopka inšpekcijskega nadzora po t.i. postopku prijavitelja s posebnim položajem (glej 30-35 člene ZVOP-2) pa gre razumeti kot ločene (glede na določbe 77. člena Splošne uredbe celo vzporedne postopke, a tu nekoliko nerodna uporaba termina »''pritožba''«) postopke začete na podlagi ločene prijave t.i. prijavitelja s posebnim položajem.
Napačna razvrstitev tovrstnih (vrst) postopkov lahko namreč povzroči precejšnje operativne kot pravne izzive. Kadar se pritožbeni in inšpekcijski postopki napačno obravnavajo kot istovrstni postopki (vzporedno torej ne ločevanje pritožbe in prijave) - zlasti z uvrstitvijo in vodenjem enotnega ''sui generis'' inšpekcijskega postopka - tak pristop ne priznava različnih pravnih temeljev in postopkovnih jamstev, ki so značilni za vsak posamezni postopek.
Odstopanje od ustaljenih postopkovnih jamstev bi lahko v določenih primerih pomenilo kršitev načela zakonitosti kot temelja pravne varnosti. Četudi bi upoštevanje načela zakonitosti namreč povzročilo postopkovno neučinkovitost, kot je razdrobljenost ali podvajanje postopkov, je ravno načelo zakonitosti nujno varovalo pri zagotavljanju pravne varnosti, pravičnosti in preglednosti ravnanja oblasti in s tem preprečitve njene arbitrarnosti. '''Načelo zakonitosti ima po ZUP, zlasti pa po Ustavi RS prednost pred pomisleki izvrševalcev oblasti (upravni organov) o upravni (ne)učinkovitosti regulacije postopkov s strani zakonodajalca.'''
''''''
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:05:12Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 10. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ (npr. Informacijski pooblaščenec RS) prekvalificira mojo vlogo iz pritožbe v inšpekcijsko prijavo? Kakšna je pravna narava upravnega postopka, ko stranka zoper zavrnilno odločitev upravljavca o pravici varstva osebnih podatkov na Informacijskega pooblaščenca RS vloži pritožbo – bi se v tem primeru moral voditi inšpekcijski ali pritožbeni postopek?

== '''Odgovor:''' ==

Opredelitev narave posamezne vloge (npr. pritožbe ali prijave) kot tudi pripadajoče vrste postopka (npr. pritožbeni postopek ali inšpekcijski nadzor) primarno ni predmet ureditve znotraj Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) temveč praviloma področne zakonodaje, kot primeroma na področju varstva osebnih podatkov velja zlasti Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22) in Splošna uredba o varstvu podatkov (Splošna uredba, Ur. l. EU, št. 119/1). Naloga stranke je, da predloži takšno vlogo, s katere bo jasno in natančno z ustreznimi informacijami in dokazili opredeljena narava strankinega zahtevka kot tudi konkretno želen izid. Če je vloga nejasna in tako nepopolna glede zahtevane pravice ali vsebine zahtevka, ki se uveljavlja, mora organ stranko pozvati, da to nejasnost odpravi. Vodenje upravnega postopka na način, ki zaobide voljo stranke, brez njenega izrecnega ali molčečega soglasja, lahko namreč  predstavlja razlog za ničnost (glej četrto točko prvega odstavka 279. člena ZUP). Ključnega pomena je, da se upravni organ izogne vodenju postopka in izdaji odločitev, ki bi se lahko s strani strank postopka razumele kot nepričakovane ali celo samovoljne. Upravni organ (v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec RS) mora pri pravni kvalifikaciji vloge vselej upoštevati za konkreten predmet zahtevka relevantne splošne kot tudi specialne zakonske določbe (tu ZVOP-2, Splošna uredba, ZIN, ZUP...) pri čemer mora kot upravni organ slediti načelu zakonitosti kot glavnemu podstatu pravne varnosti. Zasledovanje načela zakonitosti pa je možno šele, ko iz konkretizirajoče pravne (in sodne) prakse upravni organ empirično izide določnejšo opredelitev določene situacije izhajajoč iz vloge stranke ter njeno pravno kvalifikacijo. '''Organ tako ne sme, mimo (izrecne ali molčeče) volje stranke, prekvalificirati strankino vlogo (npr. pritožbo) v drugovrsten zahtevek (npr. inšpekcijsko prijavo), kajti vsak izmed teh dveh postopkov je v temelju (pravno) neodvisen in svojevrstno reguliran postopek z ločenimi (sicer povezanimi) načeli kot tudi pravnimi varstvi. '''''' '''Na področju varstva pravic osebnih podatkov (npr. pravice do dostopa, izbrisa osebnih podatkov itd. glej 15 do 22. člen Splošne uredbe) gre v grobem v posamičnih in konkretnih zadevah za (glej več Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 33-36): (1) '''»Navadne« upravne ali vsaj javnopravne postopke''' na prvi stopnji, v katerih posamezniki uveljavljajo pravice po Splošni uredbi in ZVOP-2 v odnosu do upravljavcev (13., 14. in nasl. členi ZVOP-2) in (2) '''Pritožbene (drugostopenjske) postopke pri Informacijskem pooblaščencu RS''', ko pravici ali zahtevi posameznika s strani upravljavca ni ugodeno (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZVOP-2) in (3) '''Prvostopenjske (»pritožbene«) postopke prijavitelja s posebnim položajem''', ko se posamezniki prek “pritožb” obračajo na IP kot nadzorni organ, toda tu ne gre za po našem pravnem redu pritožbene zadeve na drugi upravni stopnji, ampak za na novo določen institut prvostopenjskega inšpekcijskega nadzora na prijavo, ko je prijavitelj stranka postopka (t.i. postopek prijavitelja s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2). Tak postopek je po mnenju upravne teorije (glej zgornji članek) neskladen s pravnim sistemom RS ter ZIN in ZUP, a ne le posameznih določb teh zakonov, temveč zlasti s koncepti razmerij med udeleženci glede na varovane pravno legitimne interese. (4) Vodi se tudi '''»navadne« ex-officio inšpekcijske postopke''', ki jih vodi  Informacijski pooblaščenec RS na prvi stopnji z dokončnimi odločitvami, sproženih praviloma s strani Informacijskega pooblaščenca (ex officio), ko se preverja zakonitost postopanja upravljavcev, praviloma po programu dela IP na temelju objektivnih meril tveganja. Tem se sicer v inšpekciji praksi pridružujejo tudi (5) '''prekrškovni postopki'''. ZVOP-2 pa določa tudi '''sodno varstvo''', tako samostojno (11. člen ZVOP-2), vzporedno inšpekcijskemu in siceršnjemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo aktov, izdanih po točkah (2), (3) in (4), ter sodno varstvo za prekrškovne akte (5). Glede na določbe zakona in pravno kvalifikacijo različnih vrst (upravnih) postopkov s področja varstva pravic osebnih podatkov tako '''pritožbe zoper zavrnitev pravice varstva osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov ne gre razumeti kot inšpekcijske prijave prijaviteljev s posebnim položajem, temveč kot pritožbe zoper izdano odločitev upravljavca, ki naj se obravnavajo v pritožbenem (drugostopenjskem) postopku.''' Vodenje postopka inšpekcijskega nadzora po t.i. postopku prijavitelja s posebnim položajem (glej 30-35 člene ZVOP-2) pa gre razumeti kot ločene (glede na določbe 77. člena Splošne uredbe celo vzporedne postopke, a tu nekoliko nerodna uporaba termina »''pritožba''«) postopke začete na podlagi ločene prijave t.i. prijavitelja s posebnim položajem. Napačna razvrstitev tovrstnih (vrst) postopkov lahko namreč povzroči precejšnje operativne kot pravne izzive. Kadar se pritožbeni in inšpekcijski postopki napačno obravnavajo kot istovrstni postopki (vzporedno torej ne ločevanje pritožbe in prijave) - zlasti z uvrstitvijo in vodenjem enotnega ''sui generis'' inšpekcijskega postopka - tak pristop ne priznava različnih pravnih temeljev in postopkovnih jamstev, ki so značilni za vsak posamezni postopek. Odstopanje od  ustaljenih postopkovnih jamstev bi lahko v določenih primerih pomenilo kršitev načela zakonitosti kot temelja pravne varnosti. Četudi bi upoštevanje načela zakonitosti namreč povzročilo postopkovno neučinkovitost, kot je razdrobljenost ali podvajanje postopkov, je ravno načelo zakonitosti nujno varovalo pri zagotavljanju pravne varnosti, pravičnosti in preglednosti ravnanja oblasti in s tem preprečitve njene arbitrarnosti. '''Načelo zakonitosti ima po ZUP, zlasti pa po Ustavi RS prednost pred pomisleki izvrševalcev oblasti (upravni organov) o upravni (ne)učinkovitosti regulacije postopkov s strani zakonodajalca.'''

''''

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:04:16Z

RudolfGrega: /* Vprašanje: */

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:04:05Z

RudolfGrega: /* Zadeva: vneseš besedilo zadeve */

== '''Zadeva: '''Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 10. 8. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Razlikovanje med pritožbenimi in inšpekcijskimi postopki na področju varstva osebnih podatkov

2024-08-10T17:02:14Z

RudolfGrega: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-17T05:49:57Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? 

Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).



Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-17T05:49:32Z

RudolfGrega: /* Vprašanje: */

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T20:23:37Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).



Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:27:36Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).



Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''



Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:27:19Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).



Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:27:03Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).



Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''



Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:26:27Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).



Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:26:07Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).

''''''

Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).

''''''

Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

''''''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:25:23Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).

Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011). 


Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

''''''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:24:48Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).

Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).

Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:24:22Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).

Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).

Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

''''''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:23:48Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).

Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).
Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:23:22Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).

Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).
 



Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:22:54Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''.

A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996).

Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).
 

Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:20:36Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''. A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996). Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).

 Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:19:56Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''. A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996). Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).
 Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča

2024-07-16T17:19:29Z

RudolfGrega: /* Vprašanje: */

== '''Zadeva: ''' Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Ali sprememba naslova stalnega bivališča stranke zahteva prenos krajevne pristojnosti drugemu organu? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?

Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?

== '''Odgovor:''' ==

Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, '''če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov''' (npr. CSD, upravne enote), '''po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v [[Zak:ZUP#20. .C4.8Dlen{{!}}20. členu ZUP]]. '''Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).  

[[Zak:ZUP#22. .C4.8Dlen{{!}}22. člen ZUP]] navaja, da v primeru spremembe okoliščin (npr. sprememba stalnega prebivališča stranke) med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal oz. če bi s tem postopek tekel hitreje in ceneje (tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti)'''. A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133, glej tudi sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-58858 U 116/2004] z dne 28. 4. 2004 ter sodbo VSRS [https://sodnapraksa.si/?doc-15251 U 502/94-7] z dne 21. 11. 1996). Stranka lahko sicer organu, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, predlaga prenos pristojnosti na organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, vendar pa je odločitev o odstopu zadeve in s tem prenosu pristojnosti na organu in ne na stranki, upoštevaje seveda kriterij, da bi se s prenosom pristojnosti znatno olajšal postopek, zlasti za stranko (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 218)'''. ''''''Zadeva se torej odstopi zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke oz. ekonomičnosti postopka, sicer postopek konča tisti organ, ki je postopek začel. '''Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti (glej sklep UPRS [https://sodnapraksa.si/?doc-2012032113047523 I U 1238/2011] z dne 21. 12. 2011).
 Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, '''lahko pa to okoliščino (v tem primeru krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).'''

Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi''' irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari.''' Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot '''navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.''' V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Krajevna pristojnost organov]]
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Predlagatelj upravne overitve kopije tuje listine

2024-07-02T16:46:50Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Predlagatelj upravne overitve kopije tuje listine - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 3. 5. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko organ opravi upravno overitev kopije tuje listine, če zahteve ne poda lastnik, temveč druga oseba (npr. delodajalec)? Ali lahko v primeru suma na zlorabo upravni organ zahteva predložitev pooblastila? Kako opraviti overitev uradne listine, kadar se stranka nahaja v tujini?

== '''Odgovor:''' ==

Upravna overitev je materialno dejanje uprave. Materialni akti so tista dejanja, ki ustvarjajo posledice v dejanskem svetu, vendar ne oblikujejo pravnih posledic. Kajti pri materialnem dejanju uprave gre za vzporedno oz. spremljajočo dejavnost uprave, ki ne predstavlja oblastne volje, zato ne govorimo o upravni zadevi (več o materialnih aktih uprave in členitvi materialnih dejanj glej Pečarič, Osnove splošnega upravnega prava, 2018, str. 135).

Upravna overitev se opravi za overitev lastnoročnega''' podpisa, prepisa in kopij. '''Z upravno overitvijo '''se ne potrjuje resničnost podatkov v listini''' (drugi odstavek [[Zak:ZUP#178. .C4.8Dlen{{!}}178. člena ZUP]]).

Opozoriti gre, da upravnega overjanja - ne glede na to ali govorimo o overitvi lastnoročnih podpisov oz. (lastno)ročnih znakov ali overitvi prepisov oziroma kopij - ni mogoče enačiti z vodenjem upravnega postopka oz. odločanjem v upravni zadevi. Upravno overitev je treba razlikovati od ugotavljanja pristnosti dokazne listine v okviru ugotovitvenega in dokaznega postopka po tretjem odstavku [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. člena ZUP]], ko stranka listino predloži v obliki navadne ali elektronske kopije (na primer v obliki skena), organ pa za ugotovitev istovetnosti zahteva, da se izvirna listina pokaže na vpogled, nato pa skladnost za potrebe postopka “overi” z zaznamkom na prepisu oziroma kopiji. Pri tem namreč ne gre za izvajanje upravne overitve po ZUP (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 260, 261).

Overitev prepisa ali kopije pomeni '''potrditev istovetnosti prepisa, fizične ali elektronske kopije z izvirno listino''' (prvi odstavek 178. člena ZUP). ZUP ne določa, kdo je lahko predlagatelj overitve prepisa ali kopije listine, zato '''uradna oseba tudi ne ugotavlja, kdo je predlagatelj''' overitve, za razliko od overitve lastnoročnega podpisa, ko mora ugotoviti identiteto predlagatelja overitve in se mora v evidenco overitev vpisati tudi osebne podatke predlagatelja tovrstne overitve (glej 97. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju], UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.), ampak je '''dolžna opraviti skrbno primerjavo istovetnosti prepisa ali kopije z izvirno listino '''in v elektronsko evidenco overitev prepisov in kopij vpisati podatke iz 97. člena UUP, ki pa ne zahteva vpisa podatka o predlagatelju overitve.

Torej,''' če uradna oseba ugotovi, da predlagatelj overitve kopije (tujega) potnega lista ni oseba, kateri je ta listina izdana, ne sme od nje zahtevati pooblastila oz. se izda overitev predlagatelju ne glede na to, ali je nosilec listine pooblastil predlagatelja. '''Določbe ZUP o upravni overitvi prepisov in kopij namreč veljajo tudi za tuje listine, pri čemer pa v primerih, ko predlagatelj želi overiti prepis ali kopijo tuje listine, ZUP uradni osebi daje možnost, da v primeru, če ne razume jezika, v kateri je listina napisana, odredi primerjavo prepisa ali kopije z izvirno listino sodni tolmač ([[Zak:ZUP#178.h .C4.8Dlen{{!}}178.h člen ZUP]]). Vendar pa je z vidika ekonomičnosti ustrezneje, da v primeru, če je prepis ali kopija listine v tujem jeziku, uradna oseba izvirno listino sama kopira in jo overi (drugi dostavek 99. člena UUP). Predlagatelj overitve v takem primeru ne more uspešno zahtevati, da organ sam ugotavlja skladnost prepisa in izvirne listine (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 273).

V primeru suma na zlorabo v smislu suma storitve kaznivega dejanja po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050 Kazenskem zakoniku] (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.), uradna oseba le-to naznani Policiji.Kadar je potrebna overitev uradne listine stranke, ki se nahaja v tujini, se overitev lahko izvede na '''veleposlaništvu ali diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije''' v državi, kjer se stranka nahaja. Če se stranka nahaja v državi, v kateri Republika Slovenija nima svojega predstavništva, se lahko stranka obrne tudi na diplomatska predstavništva in konzulate drugih držav članic Evropske unije, ki v državi delujejo. Kontaktne podatke o diplomatskih predstavništvih in konzulatih drugih držav članic Evropske unije v posameznih državah zunaj Evropske unije si lahko preberete na spletni strani Evropske komisije (glej [https://consular-protection.ec.europa.eu/your-right-consular-protection_en?prefLang=s spletišče Evropske komisije]).
Overitev domačih listin izdanih v Republiki Sloveniji, za uporabo v tujini, ter tujih listin za uporabo v Republiki Sloveniji ureja [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7398 Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu] (ZOLMP-1, Ur. l. RS, št. 9/17) ter [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV13147 Pravilnik o opravljanju overitev listin v mednarodnem prometu] (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 31/18). Ta pravilnik določa in ureja načine overjanja listin za rabo v Republiki Sloveniji in tujini ter vodenje evidence za overjanje listin (1. člen Pravilnika). Overitev listine opravlja uradna oseba v ministrstvu za zunanje zadeve in na diplomatskem predstavništvu ali konzulatu (2. člen Pravilnika). Za upravno overitev se na veleposlaništvu ali konzulatu plača ustrezna konzularna taksa v tuji valuti (glej drugi odstavek 8. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO2146 Zakona o upravnih taksah] (Ur. l. RS, št. 106/10 in nasl.).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

Predlagatelj upravne overitve kopije tuje listine

2024-07-02T16:42:31Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Predlagatelj upravne overitve kopije tuje listine - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 3. 5. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko organ opravi upravno overitev kopije tuje listine, če zahteve ne poda lastnik, temveč druga oseba (npr. delodajalec)? Ali lahko v primeru suma na zlorabo upravni organ zahteva predložitev pooblastila? Kako opraviti overitev uradne listine, kadar se stranka nahaja v tujini?

== '''Odgovor:''' ==

Upravna overitev je materialno dejanje uprave. Materialni akti so tista dejanja, ki ustvarjajo posledice v dejanskem svetu, vendar ne oblikujejo pravnih posledic. Kajti pri materialnem dejanju uprave gre za vzporedno oz. spremljajočo dejavnost uprave, ki ne predstavlja oblastne volje, zato ne govorimo o upravni zadevi (več o materialnih aktih uprave in členitvi materialnih dejanj glej Pečarič, Osnove splošnega upravnega prava, 2018, str. 135).

Upravna overitev se opravi za overitev lastnoročnega''' podpisa, prepisa in kopij. '''Z upravno overitvijo '''se ne potrjuje resničnost podatkov v listini''' (drugi odstavek [[Zak:ZUP#178. .C4.8Dlen{{!}}178. člena ZUP]]).

Opozoriti gre, da upravnega overjanja - ne glede na to ali govorimo o overitvi lastnoročnih podpisov oz. (lastno)ročnih znakov ali overitvi prepisov oziroma kopij - ni mogoče enačiti z vodenjem upravnega postopka oz. odločanjem v upravni zadevi. Upravno overitev je treba razlikovati od ugotavljanja pristnosti dokazne listine v okviru ugotovitvenega in dokaznega postopka po tretjem odstavku [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. člena ZUP]], ko stranka listino predloži v obliki navadne ali elektronske kopije (na primer v obliki skena), organ pa za ugotovitev istovetnosti zahteva, da se izvirna listina pokaže na vpogled, nato pa skladnost za potrebe postopka “overi” z zaznamkom na prepisu oziroma kopiji. Pri tem namreč ne gre za izvajanje upravne overitve po ZUP (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 260, 261).

Overitev prepisa ali kopije pomeni '''potrditev istovetnosti prepisa, fizične ali elektronske kopije z izvirno listino''' (prvi odstavek 178. člena ZUP). ZUP ne določa, kdo je lahko predlagatelj overitve prepisa ali kopije listine, zato '''uradna oseba tudi ne ugotavlja, kdo je predlagatelj''' overitve, za razliko od overitve lastnoročnega podpisa, ko mora ugotoviti identiteto predlagatelja overitve in se mora v evidenco overitev vpisati tudi osebne podatke predlagatelja tovrstne overitve (glej 97. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju], UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele), ampak je '''dolžna opraviti skrbno primerjavo istovetnosti prepisa ali kopije z izvirno listino '''in v elektronsko evidenco overitev prepisov in kopij vpisati podatke iz 97. člena UUP, ki pa ne zahteva vpisa podatka o predlagatelju overitve.

Torej,''' če uradna oseba ugotovi, da predlagatelj overitve kopije (tujega) potnega lista ni oseba, kateri je ta listina izdana, ne sme od nje zahtevati pooblastila oz. se izda overitev predlagatelju ne glede na to, ali je nosilec listine pooblastil predlagatelja. '''Določbe ZUP o upravni overitvi prepisov in kopij namreč veljajo tudi za tuje listine, pri čemer pa v primerih, ko predlagatelj želi overiti prepis ali kopijo tuje listine, ZUP uradni osebi daje možnost, da v primeru, če ne razume jezika, v kateri je listina napisana, odredi primerjavo prepisa ali kopije z izvirno listino sodni tolmač ([[Zak:ZUP#178.h .C4.8Dlen{{!}}178.h člen ZUP]]). Vendar pa je z vidika ekonomičnosti ustrezneje, da v primeru, če je prepis ali kopija listine v tujem jeziku, uradna oseba izvirno listino sama kopira in jo overi (drugi dostavek 99. člena UUP). Predlagatelj overitve v takem primeru ne more uspešno zahtevati, da organ sam ugotavlja skladnost prepisa in izvirne listine (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 273).

V primeru suma na zlorabo v smislu suma storitve kaznivega dejanja po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050 Kazenskem zakoniku] (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in novele), uradna oseba le-to naznani Policiji.Kadar je potrebna overitev uradne listine stranke, ki se nahaja v tujini, se overitev lahko izvede na '''veleposlaništvu ali diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije''' v državi, kjer se stranka nahaja. Če se stranka nahaja v državi, v kateri Republika Slovenija nima svojega predstavništva, se lahko stranka obrne tudi na diplomatska predstavništva in konzulate drugih držav članic Evropske unije, ki v državi delujejo. Kontaktne podatke o diplomatskih predstavništvih in konzulatih drugih držav članic Evropske unije v posameznih državah zunaj Evropske unije si lahko preberete na spletni strani Evropske komisije (glej [https://consular-protection.ec.europa.eu/your-right-consular-protection_en?prefLang=s spletišče Evropske komisije]).
Overitev domačih listin izdanih v Republiki Sloveniji, za uporabo v tujini, ter tujih listin za uporabo v Republiki Sloveniji ureja [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7398 Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu] (ZOLMP-1, Ur. l. RS, št. 9/17) ter [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV13147 Pravilnik o opravljanju overitev listin v mednarodnem prometu] (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 31/18). Ta pravilnik določa in ureja načine overjanja listin za rabo v Republiki Sloveniji in tujini ter vodenje evidence za overjanje listin (1. člen Pravilnika). Overitev listine opravlja uradna oseba v ministrstvu za zunanje zadeve in na diplomatskem predstavništvu ali konzulatu (2. člen Pravilnika). Za upravno overitev se na veleposlaništvu ali konzulatu plača ustrezna konzularna taksa v tuji valuti (glej drugi odstavek 8. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO2146 Zakona o upravnih taksah] (Ur. l. RS, št. 106/10).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

Predlagatelj upravne overitve kopije tuje listine

2024-07-02T16:38:41Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Predlagatelj upravne overitve kopije tuje listine - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 3. 5. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko organ opravi upravno overitev kopije tuje listine, če zahteve ne poda lastnik, temveč druga oseba (npr. delodajalec)? Ali lahko v primeru suma na zlorabo upravni organ zahteva predložitev pooblastila? Kako opraviti overitev uradne listine, kadar se stranka nahaja v tujini?

== '''Odgovor:''' ==

Upravna overitev je materialno dejanje uprave. Materialni akti so tista dejanja, ki ustvarjajo posledice v dejanskem svetu, vendar ne oblikujejo pravnih posledic. Kajti pri materialnem dejanju uprave gre za vzporedno oz. spremljajočo dejavnost uprave, ki ne predstavlja oblastne volje, zato ne govorimo o upravni zadevi (več o materialnih aktih uprave in členitvi materialnih dejanj glej Pečarič, Osnove splošnega upravnega prava, 2018, str. 135).

Upravna overitev se opravi za overitev lastnoročnega''' podpisa, prepisa in kopij. '''Z upravno overitvijo '''se ne potrjuje resničnost podatkov v listini''' (drugi odstavek [[Zak:ZUP#178. .C4.8Dlen{{!}}178. člena ZUP]]).

Opozoriti gre, da upravnega overjanja - ne glede na to ali govorimo o overitvi lastnoročnih podpisov oz. (lastno)ročnih znakov ali overitvi prepisov oziroma kopij - ni mogoče enačiti z vodenjem upravnega postopka oz. odločanjem v upravni zadevi. Upravno overitev je treba razlikovati od ugotavljanja pristnosti dokazne listine v okviru ugotovitvenega in dokaznega postopka po tretjem odstavku [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. člena ZUP]], ko stranka listino predloži v obliki navadne ali elektronske kopije (na primer v obliki skena), organ pa za ugotovitev istovetnosti zahteva, da se izvirna listina pokaže na vpogled, nato pa skladnost za potrebe postopka “overi” z zaznamkom na prepisu oziroma kopiji. Pri tem namreč ne gre za izvajanje upravne overitve po ZUP (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 260, 261).

Overitev prepisa ali kopije pomeni '''potrditev istovetnosti prepisa, fizične ali elektronske kopije z izvirno listino''' (prvi odstavek 178. člena ZUP). ZUP ne določa, kdo je lahko predlagatelj overitve prepisa ali kopije listine, zato '''uradna oseba tudi ne ugotavlja, kdo je predlagatelj''' overitve, za razliko od overitve lastnoročnega podpisa, ko mora ugotoviti identiteto predlagatelja overitve in se mora v evidenco overitev vpisati tudi osebne podatke predlagatelja tovrstne overitve (glej 97. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju], UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele), ampak je '''dolžna opraviti skrbno primerjavo istovetnosti prepisa ali kopije z izvirno listino '''in v elektronsko evidenco overitev prepisov in kopij vpisati podatke iz 97. člena UUP, ki pa ne zahteva vpisa podatka o predlagatelju overitve.

Torej,''' če uradna oseba ugotovi, da predlagatelj overitve kopije (tujega) potnega lista ni oseba, kateri je ta listina izdana, ne sme od nje zahtevati pooblastila oz. se izda overitev predlagatelju ne glede na to, ali je nosilec listine pooblastil predlagatelja. '''Določbe ZUP o upravni overitvi prepisov in kopij namreč veljajo tudi za tuje listine, pri čemer pa v primerih, ko predlagatelj želi overiti prepis ali kopijo tuje listine, ZUP uradni osebi daje možnost, da v primeru, če ne razume jezika, v kateri je listina napisana, odredi primerjavo prepisa ali kopije z izvirno listino sodni tolmač ([[Zak:ZUP#178.h .C4.8Dlen{{!}}178.h člen ZUP]]). Vendar pa je z vidika ekonomičnosti ustrezneje, da v primeru, če je prepis ali kopija listine v tujem jeziku, uradna oseba izvirno listino sama kopira in jo overi (drugi dostavek 99. člena UUP). Predlagatelj overitve v takem primeru ne more uspešno zahtevati, da organ sam ugotavlja skladnost prepisa in izvirne listine (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 273).

V primeru suma na zlorabo v smislu suma storitve kaznivega dejanja po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050 Kazenskem zakoniku] (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in novele), uradna oseba le-to naznani Policiji.Kadar je potrebna overitev uradne listine stranke, ki se nahaja v tujini, se overitev lahko izvede na '''veleposlaništvu ali diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije''' v državi, kjer se stranka nahaja. Če se stranka nahaja v državi, v kateri Republika Slovenija nima svojega predstavništva, se lahko stranka obrne tudi na diplomatska predstavništva in konzulate drugih držav članic Evropske unije, ki v državi delujejo. Kontaktne podatke o diplomatskih predstavništvih in konzulatih drugih držav članic Evropske unije v posameznih državah zunaj Evropske unije dobite na spletni strani Evropske komisije (glej [https://consular-protection.ec.europa.eu/your-right-consular-protection_en?prefLang=s spletišče Evropske komisije]).
Overitev domačih listin izdanih v Republiki Sloveniji, za uporabo v tujini, ter tujih listin za uporabo v Republiki Sloveniji ureja [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7398 Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu] (ZOLMP-1, Ur. l. RS, št. 9/17) ter [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV13147 Pravilnik o opravljanju overitev listin v mednarodnem prometu] (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 31/18). Ta pravilnik določa in ureja načine overjanja listin za rabo v Republiki Sloveniji in tujini ter vodenje evidence za overjanje listin (1. člen Pravilnika). Overitev listine opravlja uradna oseba v ministrstvu za zunanje zadeve in na diplomatskem predstavništvu ali konzulatu (2. člen Pravilnika). Za upravno overitev se na veleposlaništvu ali konzulatu plača ustrezna konzularna taksa v tuji valuti (glej drugi odstavek 8. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO2146 Zakona o upravnih taksah] (Ur. l. RS, št. 106/10).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami

2024-05-28T14:47:05Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Uporaba ovojnice za osebno vročanje po ZUP med fizičnimi osebami?''' ==

'''Datum odgovora:''' 27. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP uporabi tudi zasebnik (npr. delodajalec v zasebni družbi v razmerju do delavca), ne torej upravni organ kot pošiljatelj, in kaj to pomeni v razmerju do naslovnika, zlasti glede vprašanja, ali tudi v tem primeru velja fikcija vročitve?

== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključnega pomena v upravnem postopku, saj »pravne posledice upravnih aktov nastanejo lahko šele z dnem oziroma po (dejanski ali fiktivni) vročitvi upravnih aktov« (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138). Področje vročanja urejata primarno ZUP in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5556 Zakon o poštnih storitvah] (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/09 in nasl.), pri čemer je ZUP glede na slednji zakon specialnejši in se tako ZPSto-2 uporablja le, kolikor ZUP oziroma akti, izdani na njegovi podalgi, npr. Uredba o upravnem poslovanju ali pravilniki o vročanju ipd. nimajo posebnih pravil.
Obliko, vsebino ovojnice in vročilnice za osebno vročanje v fizični obliki ter obliko in način elektronskega vročanja v upravnem postopku predpiše minister, pristojen za upravo po petem odstavku [[Zak:ZUP#97. .C4.8Dlen{{!}}97. člena ZUP]], vsa druga pravila vročanja po ZUP pa so opredeljena v [[Zak:ZUP#83. .C4.8Dlen{{!}}83.]] – [[Zak:ZUP#98. .C4.8Dlen{{!}}98. členu ZUP]].
Pri tem '''ZUP ureja vročanje kot obliko komunikacije v razmerju med upravnim organom, ki vodi upravni postopek, in drugimi udeleženci tega postopka''' (zlasti strankami, zastopniki, lahko tudi izvedenci ali pričami ali drugimi organi). Po ZUP se torej morajo vročati dokumenti organa, da nastopijo pravni učinki do naslovnika v upravnih zadevah. ZUP po naravi stvari nikjer ne omenja posamezne osebe, fizične ali pravne zasebne osebe, kot možnega izdajatelja aktov in pošiljatelja dokumentov. Zato določila ZUP glede vročanja veljajo na prvem mestu za organ kot pošiljatelja in nadalje vročevalce oziroma naslovnike v upravnem postopku.


Spoštovanje določb ZUP o vročanju hkrati s fikcijo vročitve je pogoj za uveljavitev načela zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, zaslišanja stranke ter pravice do pritožbe, zaradi česar (zlasti) določbe o učinkovitem vročanju, z nastankom fikcije vročitve po 87. členu ZUP, uporabljajo '''tudi v neupravnih zadevah z vsaj smiselno rabo ZUP''' (več o tem v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023). 
To pa ne pomeni, da ZUP prepoveduje uporabo pravil in tudi ovojnice po ZUP v razmerjih, ki so drugačne pravne narave, seveda če zanje ni predpisano vročanje po kakem drugem zakonu (npr. po ZKP ali ZPP). Zato bi se lahko prek pravil ZUP, ki določajo način ravnanja pošte z zadevno ovojnico in opozorila v razmerju do naslovnika, '''lahko tudi v zasebnopravnih razmerjih uporabljalo predpisano ovojnico za osebno vročanje po ZUP''', čeprav to ni opredeljeno v morebitnem področnem predpisu oziroma sploh ni urejeno v nobenem predpisu oziroma področni predpis ne določa posebnega načina vročanja drugače, kot velja po ZUP. Tako v tem primeru '''prav tako nastopi fikcija '''vročitve po tretjem in četrtem odstavku [[Zak:ZUP#87. .C4.8Dlen{{!}}87. člena ZUP]] (podobno tudi ta [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopek_vro%C4%8Danja_in_oblika_vro%C4%8Dilnice,_%C4%8De_po_podro%C4%8Dnem_zakonu_vro%C4%8Da_stranka_drugemu_udele%C5%BEencu_v_postopku primer]). 
Izhajajoč iz pravnih posledic, ki so vezane na datum vročitve in lahko stranko v postopku tudi v različnih oblikah bremenijo, je treba vendar upoštevati, da pa predpisano vročanje po ZUP s predpisano ovojnico za vročanje, '''ni primarno namenjeno vročanju med privatnimi oziroma fizičnimi osebami''', temveč je namenjeno prenosu uradnih upravnih dokumentov od organa k stranki in drugim udeležencem postopka. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Vročanje]]

Preizkus procesnih predpostavk zahtevka za vstop v pravnomočno zaključen upravni postopek

2024-05-09T12:03:50Z

RudolfGrega:

== '''Zadeva:''' Preizkus procesnih predpostavk zahtevka za vstop v pravnomočno zaključen upravni postopek''' - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 9. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Kako procesno obravnavati vlogo posameznika za vstop v že 6 let pravnomočno zaključen upravni postopek, pri čemer z vloge ne izhaja, da stranka vlaga kakršnokoli pravno sredstvo (npr. obnovo že zaključenega postopka)?

== '''Odgovor:''' ==

'''Ob prejemu vloge stranke mora organ najprej ugotoviti, ali je ta popolna, nato pa takoj za tem preveriti izpolnjevanje procesnih predpostavk za njeno vsebinsko (meritorno) obravnavo''', kot to določa [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člen ZUP]]. Procesne predpostavke za uvedbo postopka in s tem vsebinsko presojo upravičenosti dodelitve pravice, priznanja pravne koristi oz. naložitve pravne obveznosti v upravnih razmerjih so namreč skupek formalnih pogojev, katerih obstoj mora upravni organ po uradni dolžnosti preverjati vse od začetka postopka kot tudi v vseh njegovih nadaljnjih fazah. '''Izpolnjevanje procesnih predpostavk predpostavlja začetek vsebinske obravnave vloge z vidika utemeljenosti vložnikove zahteve''' (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 146; več o tem tudi Kovač, Pomen procesnih predpostavk po ZUP, 2010, str. 8-10).
V skladu s [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. členom ZUP]] mora vloga, da se jo lahko sploh obravnava izpolnjevati naslednje štiri procesne predpostavke:
*stvar na katero se vloga nanaša mora biti upravna zadeva (glej [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}2. člen ZUP]]);
*vlagatelj mora v vlogi uveljavljati svojo pravico ali pravno korist oz. za nastopanje v postopku imeti sposobnost biti stranka;
*vlogo mora biti vložena v predpisanem roku;
*o isti upravni zadevi se ne sme voditi drug upravni ali sodni postopek ali biti o tem vprašanju že pravnomočno odločeno, pri čemer je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti oz. je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katere se opira vloga, ni spremenila.
V primeru, da prejeta vloga ne izpolnjuje katerega izmed zgornjih pogojev, jo je kot tako treba s sklepom zavreči (prvi odstavek [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]).
Glede vprašanja vstopa stranke v postopek, prvi odstavek [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. člena ZUP]] določa, da če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, uradna oseba, ki vodi postopek, najprej preizkusi, ali ima vlagatelj pravico biti stranka, in izda o tem sklep. V drugem odstavku istega člena je še določeno, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes in če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom. Na podlagi citirane določbe torej '''stranka lahko zahteva vstop v postopek samo med postopkom na prvi stopnji'''. '''Po izdaji odločbe pa lahko zahteva vstop v postopek le s pritožbo, vendar le, dokler je odprt rok za katero izmed strank v postopku, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka. '''
V primeru, ko torej stranka zahteva vstop v postopek po tistem, ko je bil postopek na prvi stopnji že pravnomočno zaključen, taka '''zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, zato jo je skladno s tretjo točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]] s sklepom treba zavreči''' (o tem tudi [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113070571 sodba UPRS III U 396/2012]).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />[[Category:Procesne predpostavke za uvedbo postopka]] [[Category:Stranski udeleženci]]

Preizkus procesnih predpostavk zahtevka za vstop v pravnomočno zaključen upravni postopek

2024-05-09T12:03:37Z

RudolfGrega:

== '''Zadeva:''' Preizkus procesnih predpostavk vloge za vstop v pravnomočno zaključen upravni postopek''' - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 9. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Kako procesno obravnavati vlogo posameznika za vstop v že 6 let pravnomočno zaključen upravni postopek, pri čemer z vloge ne izhaja, da stranka vlaga kakršnokoli pravno sredstvo (npr. obnovo že zaključenega postopka)?

== '''Odgovor:''' ==

'''Ob prejemu vloge stranke mora organ najprej ugotoviti, ali je ta popolna, nato pa takoj za tem preveriti izpolnjevanje procesnih predpostavk za njeno vsebinsko (meritorno) obravnavo''', kot to določa [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člen ZUP]]. Procesne predpostavke za uvedbo postopka in s tem vsebinsko presojo upravičenosti dodelitve pravice, priznanja pravne koristi oz. naložitve pravne obveznosti v upravnih razmerjih so namreč skupek formalnih pogojev, katerih obstoj mora upravni organ po uradni dolžnosti preverjati vse od začetka postopka kot tudi v vseh njegovih nadaljnjih fazah. '''Izpolnjevanje procesnih predpostavk predpostavlja začetek vsebinske obravnave vloge z vidika utemeljenosti vložnikove zahteve''' (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 146; več o tem tudi Kovač, Pomen procesnih predpostavk po ZUP, 2010, str. 8-10).
V skladu s [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. členom ZUP]] mora vloga, da se jo lahko sploh obravnava izpolnjevati naslednje štiri procesne predpostavke:
*stvar na katero se vloga nanaša mora biti upravna zadeva (glej [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}2. člen ZUP]]);
*vlagatelj mora v vlogi uveljavljati svojo pravico ali pravno korist oz. za nastopanje v postopku imeti sposobnost biti stranka;
*vlogo mora biti vložena v predpisanem roku;
*o isti upravni zadevi se ne sme voditi drug upravni ali sodni postopek ali biti o tem vprašanju že pravnomočno odločeno, pri čemer je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti oz. je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katere se opira vloga, ni spremenila.
V primeru, da prejeta vloga ne izpolnjuje katerega izmed zgornjih pogojev, jo je kot tako treba s sklepom zavreči (prvi odstavek [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]).
Glede vprašanja vstopa stranke v postopek, prvi odstavek [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. člena ZUP]] določa, da če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, uradna oseba, ki vodi postopek, najprej preizkusi, ali ima vlagatelj pravico biti stranka, in izda o tem sklep. V drugem odstavku istega člena je še določeno, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes in če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom. Na podlagi citirane določbe torej '''stranka lahko zahteva vstop v postopek samo med postopkom na prvi stopnji'''. '''Po izdaji odločbe pa lahko zahteva vstop v postopek le s pritožbo, vendar le, dokler je odprt rok za katero izmed strank v postopku, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka. '''
V primeru, ko torej stranka zahteva vstop v postopek po tistem, ko je bil postopek na prvi stopnji že pravnomočno zaključen, taka '''zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, zato jo je skladno s tretjo točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]] s sklepom treba zavreči''' (o tem tudi [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113070571 sodba UPRS III U 396/2012]).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />[[Category:Procesne predpostavke za uvedbo postopka]] [[Category:Stranski udeleženci]]

Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke

2024-04-05T16:21:43Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke ==

'''Datum odgovora:''' 2. 4. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka si je na ustno obravnavo, ki je bila začeta na predlog le-te, pripeljala tolmača. Tolmač je po obravnavi račun izdal upravnemu organu. Ali je potrebno račun zavrniti s sklepom, ali zadostuje le dopis?

== '''Odgovor:''' ==

[[Zak:ZUP#62. .C4.8Dlen{{!}}62. člen ZUP]] v sedmem odstavku določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti.Za tolmače se uporabljajo določbe ZUP, ki veljajo za izvedence ([[Zak:ZUP#198. .C4.8Dlen{{!}}198. člen ZUP]]). Tolmači v upravnem postopku delujejo kot izvedenci za jezik, ki ga stranka ne zna oziroma ne more razumeti. Tolmači tekom postopka ne nudijo vsebinske pomoči uradnim osebam, pač pa je njihova naloga prevajanje ali tolmačenje iz slovenskega jezika v tuj jezik in obratno. Za razliko od izvedenstva, ki je v pravni teoriji dokazno sredstvo, se tolmačenje kategorizira le kot strokovna pomoč v postopku (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 365; glej tudi primer [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vloga_tolma%C4%8Da_v_upravnem_postopku Vloga tolmača v upravnem postopku]).
Upravni postopek se skladno s [[Zak:ZUP#125. .C4.8Dlen{{!}}125. členom ZUP]] lahko začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Razlika med enim in drugim je v tem, da se v upravnem postopku lahko odloča tako o pravicah in pravnih interesih, kot tudi o obveznostih strank v upravnih zadevah in drugih javnopravnih stvareh (prav tam, str. 13). Če stranka (fizična ali pravna oseba) v upravnem postopku želi uveljavljati posamezno javnopravno pravico oziroma interes, se bo tak postopek praviloma začel na zahtevo stranke, saj je uveljavljanje te pravice, strankina odločitev.
Prvi odstavek [[Zak:ZUP#190. .C4.8Dlen{{!}}190. člena ZUP]] narekuje, da tolmača določi uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. O''' določitvi tolmača je treba izdati pisni sklep.''' Organ s tolmačem ne sklene pogodbe, ampak gre za (javno)pravno razmerje, iz katerega izhajajo pravice in obveznosti v zvezi s tolmačenjem, ki se vzpostavi z omenjenim sklepom. Na predpisan način postavljen tolmač je v vlogi strokovnega pomočnika organa, ne stranke. Zato kot tolmača '''ne moremo šteti osebe, ki jo stranka pripelje s seboj kot pomoč pri komunikaciji''', če jo organ s sklepom ne določi kot tolmača (takrat bi bila kvečjemu v vlogi strokovnega pomočnika stranke (gl. [[Zak:ZUP#61. .C4.8Dlen{{!}}61. člen ZUP]]), vendar bi organ moral stranko opozoriti na pravico, da postopek "uradno" spremlja po tolmaču). V tretjem odstavku [[Zak:ZUP#190. .C4.8Dlen{{!}}190. člena ZUP]] je določeno, da mora stranka imeti možnost, da se sama izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec oziroma tolmač, vendar tega pravila ne gre razumeti na način, da stranka sama izbira kdo bo tolmač. Odločitev o tem je namreč v pristojnosti organa oziroma uradne osebe, ki mora pri tem upoštevati strokovno znanje osebe kot tudi morebitne okoliščine, ki bi vplivale na objektivnost postavljenega tolmača.  
'''Tolmača lahko v upravni postopek povabi tudi stranka sama, vendar ga mora organ postaviti v položaj tolmača s sklepom''' (prav tam, str. 367).
V primeru, da je postopek''' začet na zahtevo, ''''''[[Zak:ZUP#113. .C4.8Dlen{{!}}113. člen ZUP]]'''''' ''' stranki''' '''nalaga, '''da sama krije stroške tolmača,''' ki so nastali tekom upravnega postopka (glej sklep VSL [https://www.iusinfo.si/sodna-praksa/vsl-sklep-ii-cp-127-2021/ II Cp 127/2021] z dne 15. 2. 2021).''' '''V prvem odstavku [[Zak:ZUP#119. .C4.8Dlen{{!}}119. člena ZUP]] je določeno, da imajo tolmači pravico do plačila za opravljeno storitev. Pokritje takih stroškov je bolj podrobno določeno v 19. členu [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV6987 Pravilnika o stroških v upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 86/05), ki navaja, da se v postopkih, ki so začeti na zahtevo stranke in je le ta vplačala predujem predvidenih stroškov, stroški tolmača izplačajo iz tega zneska, preostanek pa se po končnem obračunu skupnih stroškov vrne stranki (glej tudi primer Postavitev izvedenca in breme predujma njegovih stroškov).
Povračilo stroškov morajo tolmači zahtevati takoj pri tolmačenju, sicer to pravico izgubijo. Uradna oseba, ki vodi postopek jih mora na to opozoriti (drugi odstavek [[Zak:ZUP#191. .C4.8Dlen{{!}}191. člena ZUP]]).  V primeru, ko organ v postopku začetem na zahtevo stranke prejme zahtevo tolmača za povrnitev njegovih stroškov, organ glede na [[Zak:ZUP#119. .C4.8Dlen{{!}}119. člen ZUP]] izda sklep, v katerem ugotovi znesek povračil in v njem določi, kdo in v katerem roku plača nastale stroške (upoštevaje [[Zak:ZUP#113. .C4.8Dlen{{!}}113. člen ZUP]]). Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. 
Pri presoji upravičenosti do povračila stroškov tolmačenja organ torej upošteva: (i) ali je bila oseba uradno s sklepom postavljena kot tolmač, in (ii) ali je tolmač povračilo stroškov zahteval takoj pri tolmačenju ali šele naknadno(gl. zg.). Če oseba '''ni bila postavljena za tolmača, do povračila stroškov ni upravičena''', zato je njen zahtevek treba '''zavreči'''. Isto velja, če tolmač povračilo stroškov ni priglasil takoj pri samem tolmačenju.
Ob tem je sicer treba še poudariti, da obstajajo posebne okoliščine, kjer vlogo tolmača prevzame oseba, ki uradno ni bila imenovana za to delo. Sicer nepravilno ravnanje organa, ki s sklepom ne imenuje osebe za tolmača, a mu vseeno dovoli, da izvaja tolmačenje na način, kot bi ga sicer izvajal uradno s sklepom imenovani tolmač, pomeni, da je ta oseba dejansko opravljala naloge tolmačenja. V takšnih primerih bi bila zahteva za povračilo stroškov tolmačenja upoštevaje pogoje zgoraj običajno upravičena.
O zahtevku za povračilo stroškov tolmačenja je treba odločiti s sklepom, zato '''odgovor v obliki dopisa ni dopusten'''. 

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stroški postopka]] [[Category:Priče, izvedenci, ogled, izjava stranke in druga dokazila]]

Naslavljanje stranke ob uradno priznani spremembi spola

2024-03-30T08:38:58Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Naslavljanje stranke ob uradno priznani spremembi spola - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 29. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Kako v upravnem aktu naslavljati stranko, kadar ta spremeni spol?

== '''Odgovor:''' ==

V jedru javnega delovanja je '''temeljna obveza javnih organov, da''' upoštevaje 15a. člen Zakona o javnih uslužbencih ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002]) '''posameznike obravnavajo z nedvoumnim dostojanstvom in spoštovanjem'''. To inherentno vodilo pri tem ne le ohranja zaupanje ljudi v delovanje javnih organov, temveč krepi zlasti temelje demokracije (glej Apohal Vučković, Zakon o javnih uslužbencih s komentarjem, 2022, str. 113), zagotavljajoč, da vsako dejanje oblasti do vseh udeležencev v postopkih odraža spoštovanje in dostojanstvo, ne glede na osebne okoliščine ali odločitve slehernega posameznika (več o tem tudi Letnar Černič, Človekovo dostojanstvo kot temelj vladavine prava v slovenski družbi, 2018, str. 148). '''Kadar stranka uradno spremeni ime, priimek, spol ali druge osebne podatke, je ključnega pomena, da se te spremembe odražajo v vseh po tej spremembi izdanih uradnih dokumentih, vključno z upravnimi odločbami'''. Vsekakor to vključuje tudi uporabo terminologije, ki je pri navajanju v odločbi primerna za uradno priznani spol stranke.
Priznanje in upoštevanje uradno priznane spremembe spola v vseh uradnih dokumentih in upravnih odločbah predstavlja izraz spoštovanja do osebne avtonomije in identitete posameznika. Tako se v upravnih postopkih pri izvajanju oblasti dodatno utrjujejo temelji '''načela nediskriminacije''' (glej 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7273 ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/16])), '''načelo dostojanstva''' (glej 34. členu Ustave Republike Slovenije ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=USTA1 URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I])) ter '''varstva osebnih podatkov''' (glej načelo točnosti iz (d) točke, prvega odstavka 5. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ([https://gdpr-info.eu/ SUVP, Ur. l. EU, št. L 119/1])).
Glede na načelo točnosti s področja prava varstva osebnih podatkov velja poudariti, da to načelo predpostavlja obdelavo osebnih podatkov (v konkretnem primeru naslavljanje stranke v upravnem aktu) na način, da se '''obdelujejo točni in, kadar je to potrebno, posodobljeni osebni podatki stranke''' (o tem tudi Kuner, Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, 2020, str. 309). To načelo od javnih organov namreč zahteva, da se ob seznanitvi glede uradne spremembe spola posodobijo tudi vse evidence, ki bodo odražale trenutni pravni status identitete stranke (tj. morebitno spremembo imena in priimka stranke, spola itd.). Z zagotavljanjem, da so vsa naknadna naslavljanja stranke usklajena z njenim uradno priznanim spolom in imenom, javni organi ne le spoštujejo zakonske obveznosti glede točnosti podatkov, temveč tudi prispevajo k bolj spoštljivemu in vključujočemu okolju pri izvajanju javne oblasti.
Sklepno to pomeni, da morajo '''javni organi pri svojem delovanju upoštevati načela dostojanstva, spoštovanja in točnosti osebnih podatkov''', kar v konkretnem primeru pomeni tudi '''upoštevanje strankinega uradno priznanega spola v vseh medsebojnih komunikacijah''' (npr. z navajanjem termina "''profesorica''" namesto "''profesor''"). Tako postopanje uradnih oseb v upravnih postopkih upoštevaje zgoraj navedeno podpira demokratične vrednote naše družbe ter krepi medsebojno zaupanje in spoštovanje.

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

[[Category:Vloge in jezik]]

Naslavljanje stranke ob uradno priznani spremembi spola

2024-03-30T03:42:18Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Naslavljanje stranke ob uradno priznani spremembi spola - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 29. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Kako v upravnem aktu naslavljati stranko, kadar ta spremeni spol?

== '''Odgovor:''' ==

V jedru javnega delovanja je '''temeljna obveza javnih organov, da''' upoštevaje 15a. člen Zakona o javnih uslužbencih ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002]) '''posameznike obravnavajo z nedvoumnim dostojanstvom in spoštovanjem'''. To inherentno vodilo pri tem ne le ohranja zaupanje ljudi v delovanje javnih organov, temveč krepi zlasti temelje demokracije (glej Apohal Vučković, Zakon o javnih uslužbencih s komentarjem, 2022, str. 113), zagotavljajoč, da vsako dejanje oblasti do vseh udeležencev v postopkih odraža spoštovanje in dostojanstvo, ne glede na osebne okoliščine ali odločitve slehernega posameznika (več o tem tudi Letnar Černič, Človekovo dostojanstvo kot temelj vladavine prava v slovenski družbi, 2018, str. 148). '''Kadar stranka uradno spremeni ime, priimek, spol ali druge osebne podatke, je ključnega pomena, da se te spremembe odražajo v vseh po tej spremembi izdanih uradnih dokumentih, vključno z upravnimi odločbami'''. Vsekakor to vključuje tudi uporabo terminologije, ki je pri navajanju v odločbi primerna za uradno priznani spol stranke.
Priznanje in upoštevanje uradno priznane spremembe spola v vseh uradnih dokumentih in upravnih odločbah predstavlja izraz spoštovanja do osebne avtonomije in identitete posameznika. Tako se v upravnih postopkih pri izvajanju oblasti dodatno utrjujejo temelji '''načela nediskriminacije''' (glej 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7273 ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/16])), '''načelo dostojanstva''' (glej 34. členu Ustave Republike Slovenije ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=USTA1 URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I])) ter '''varstva osebnih podatkov''' (glej načelo točnosti iz (d) točke, prvega odstavka 5. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ([https://gdpr-info.eu/ SUVP, Ur. l. EU, št. L 119/1])).
Glede na načelo točnosti s področja prava varstva osebnih podatkov velja poudariti, da to načelo predpostavlja obdelavo osebnih podatkov (v konkretnem primeru naslavljanje stranke v upravnem aktu) na način, da se '''obdelujejo točni in, kadar je to potrebno, posodobljeni osebni podatki stranke''' (o tem tudi Kuner, Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, 2020, str. 309). To načelo od javnih organov namreč zahteva, da se ob seznanitvi glede uradne spremembe spola posodobijo tudi vse evidence, ki bodo odražale trenutni pravni status identitete stranke (tj. morebitno spremembo imena in priimka stranke, spola itd.). Z zagotavljanjem, da so vsa naknadna naslavljanja stranke usklajena z njenim uradno priznanim spolom in imenom, javni organi ne le spoštujejo zakonske obveznosti glede točnosti podatkov, temveč tudi prispevajo k bolj spoštljivemu in vključujočemu okolju pri izvajanju javne oblasti.
Sklepno to pomeni, da morajo''' ''''''javni organi pri svojem delovanju upoštevati načela dostojanstva, spoštovanja in točnosti osebnih podatkov''', kar v konkretnem primeru pomeni tudi '''upoštevanje strankinega uradno priznanega spola v vseh medsebojnih komunikacijah''' (npr. z navajanjem termina "''profesorica''" namesto "''profesor''"). Tako postopanje uradnih oseb v upravnih postopkih upoštevaje zgoraj navedeno podpira demokratične vrednote naše družbe ter krepi medsebojno zaupanje in spoštovanje.

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Naslavljanje stranke ob uradno priznani spremembi spola

2024-03-30T03:39:54Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Naslavljanje stranke ob uradno priznani spremembi spola - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 29. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Kako v upravnem aktu naslavljati stranko, kadar ta spremeni spol?

== '''Odgovor:''' ==

V jedru javnega delovanja je '''temeljna obveza javnih organov, da''' upoštevaje 15a. člen Zakona o javnih uslužbencih ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002]) '''posameznike obravnavajo z nedvoumnim dostojanstvom in spoštovanjem'''. To inherentno vodilo pri tem ne le ohranja zaupanje ljudi v delovanje javnih organov, temveč krepi zlasti temelje demokracije (glej Apohal Vučković, Zakon o javnih uslužbencih s komentarjem, 2022, str. 113), zagotavljajoč, da vsako dejanje oblasti do vseh udeležencev v postopkih odraža spoštovanje in dostojanstvo, ne glede na osebne okoliščine ali odločitve slehernega posameznika (več o tem tudi Letnar Černič, Človekovo dostojanstvo kot temelj vladavine prava v slovenski družbi, 2018, str. 148). '''Kadar stranka uradno spremeni ime, priimek, spol ali druge osebne podatke, je ključnega pomena, da se te spremembe odražajo v vseh po tej spremembi izdanih uradnih dokumentih, vključno z upravnimi odločbami'''. Vsekakor to vključuje tudi uporabo terminologije, ki je pri navajanju v odločbi primerna za uradno priznani spol stranke.
Priznanje in upoštevanje uradno priznane spremembe spola v vseh uradnih dokumentih in upravnih odločbah predstavlja izraz spoštovanja do osebne avtonomije in identitete posameznika. Tako se v upravnih postopkih pri izvajanju oblasti dodatno utrjujejo temelji '''načela nediskriminacije''' (glej 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7273 ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/16])), '''načelo dostojanstva''' (glej 34. členu Ustave Republike Slovenije ([https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=USTA1 URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I])) ter '''varstva osebnih podatkov''' (glej načelo točnosti iz (d) točke, prvega odstavka 5. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ([https://gdpr-info.eu/ SUVP, Ur. l. EU, št. L 119/1])).
Glede na načelo točnosti s področja prava varstva osebnih podatkov velja poudariti, da to načelo predpostavlja obdelavo osebnih podatkov (v konkretnem primeru naslavljanje stranke v upravnem aktu) na način, da se '''obdelujejo točni in, kadar je to potrebno, posodobljeni osebni podatki stranke''' (o tem tudi Kuner, Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, 2020, str. 309). To načelo od javnih organov namreč zahteva, da se ob seznanitvi glede uradne spremembe spola posodobijo tudi vse evidence, ki bodo odražale trenutni pravni status identitete stranke (tj. spremembo njenega spola). Z zagotavljanjem, da so vsa naknadna naslavljanja stranke usklajena z njenim uradno priznanim spolom in imenom, javni organi ne le spoštujejo zakonske obveznosti glede točnosti podatkov, temveč tudi prispevajo k bolj spoštljivemu in vključujočemu okolju pri izvajanju javne oblasti.
Sklepno to pomeni, da morajo''' ''''''javni organi pri svojem delovanju upoštevati načela dostojanstva, spoštovanja in točnosti osebnih podatkov''', kar v konkretnem primeru pomeni tudi '''upoštevanje strankinega uradno priznanega spola v vseh medsebojnih komunikacijah''' (npr. z navajanjem termina "''profesorica''" namesto "''profesor''"). Tako postopanje uradnih oseb v upravnih postopkih upoštevaje zgoraj navedeno podpira demokratične vrednote naše družbe ter krepi medsebojno zaupanje in spoštovanje.

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T20:00:09Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče), zlasti prek pravne pomoči?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke (t.i. pravica biti slišan) predstavlja temeljno vodilo vsakega upravnega postopka, saj strankam postopka zagotavlja možnost obrambe in sodelovanja v upravnem postopku ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88-91 in Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013). Pomembno je, '''da ima stranka možnost  seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). '''Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.'''
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora '''postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba'''. Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP [https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/razkritje-osebnih-podatkov-v-upravnem-postopku-1645011190 07121-1/2022/166] z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov. ''' 
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:57:16Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki  so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora '''postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba'''. Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP [https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/razkritje-osebnih-podatkov-v-upravnem-postopku-1645011190 07121-1/2022/166] z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov. ''' 
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:56:34Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki  so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora '''postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba'''. Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP 07121-1/2022/166 z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov. ''' 
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:56:22Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki  so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora '''postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba'''. Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP 07121-1/2022/166 z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov. '''''''
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:55:45Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki  so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora '''postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba'''. Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP 07121-1/2022/166 z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov. '''''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:55:18Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki  so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora <strong style="color: #000000; font-family: sans-serif; font-size: 14.4px; font-style: normal; font-variant-ligatures: normal; font-variant-caps: normal; letter-spacing: normal; orphans: 2; text-align: left; text-indent: 0px; text-transform: none; widows: 2; word-spacing: 0px; -webkit-text-stroke-width: 0px; white-space: normal; text-decoration-thickness: initial; text-decoration-style: initial; text-decoration-color: initial;" >postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP 07121-1/2022/166 z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov.'''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:54:46Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki  so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora <strong style="color: #000000; font-family: sans-serif; font-size: 14.4px; font-style: normal; font-variant-ligatures: normal; font-variant-caps: normal; letter-spacing: normal; orphans: 2; text-align: left; text-indent: 0px; text-transform: none; widows: 2; word-spacing: 0px; -webkit-text-stroke-width: 0px; white-space: normal; text-decoration-thickness: initial; text-decoration-style: initial; text-decoration-color: initial;">postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP 07121-1/2022/166 z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov.'''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:54:25Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.'''
Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. '''Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev).''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
'''Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »''realnega''« sodelovanja stranke tako povsem postranskega pomena'''. '''Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki  so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa.''' Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča.
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), skladno s katerim se mora <strong style="color: #000000; font-family: sans-serif; font-size: 14.4px; font-style: normal; font-variant-ligatures: normal; font-variant-caps: normal; letter-spacing: normal; orphans: 2; text-align: left; text-indent: 0px; text-transform: none; widows: 2; word-spacing: 0px; -webkit-text-stroke-width: 0px; white-space: normal; text-decoration-thickness: initial; text-decoration-style: initial; text-decoration-color: initial;" >postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu [https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in področni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]), ki zahtevajo '''razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. ''locus standi'') '''- to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP 07121-1/2022/166 z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]),''' ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, '''razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov.'''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi?

2024-03-21T19:47:21Z

RudolfGrega: /* Vprašanje: */

== '''Zadeva: Kako stranki omogočiti seznanitev s pridobljenimi dokazi? - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov (npr. glede izjave priče)?

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zaslišanja stranke je temeljno načelo vsakega upravnega postopka, ki stranki zagotavlja možnost, da je slišana ter možnost obrambe pred oblastjo ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]). To načelo '''stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88). Pomembno je, '''da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.''' Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111472332 VSRS X Ips 17/2023]z dne 30. 11. 2023 in sodba [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=B058D67B6364B82B6EF77ADC2365C5E1?text=&docid=226979&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3911415 SEU C-187/19] z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (več o tem tudi Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, 2013, str. 13).
Glede načina, kako stranko seznaniti s pridobljenimi dokazi v upravnem postopku (npr. izjava priče), '''ni pomembno, ali organ stranko seznani z dokazi med obravnavo v ustni obliki, ali ločeno po obravnavi v pisni obliki.''' Glede zagotavljanja načela zaslišanja stranke je namreč bistveno, da''' se stranki zagotovi resnična informiranost o pridobljenih navedbah in dokazih ugotovitvenega postopka, ne glede na način izvedbe seznanitve, dokler se stranki dejansko omogoči, da izoblikuje stališče glede vseh okoliščin zadeve '''(glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 90).
Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), kot tudi vidik varstva osebnih podatkov ([https://gdpr-text.com/sl/ Splošna uredba o varstvu podatkov] in [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 ZVOP-2]). Skladno z načelom ekonomičnosti je '''postopek treba voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku''', vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. V zvezi z varstvom osebnih podatkov pa je pomembno, da organ izbere '''tak način seznanitve stranke z dokaznimi sredstvi, da osebne podatke ne razkriva drugim morebitnim udeležencem, če to ni ustrezno, relevantno in potrebno za zasledovan zakoniti namen''' (t.i. načelo najmanjšega obsega podatkov glede na 5. člen [https://gdpr-text.com/sl/ Splošne uredbe o varstvu podatkov], o tem smiselno tudi prvi odstavek [[Zak:ZUP#184. .C4.8Dlen{{!}}184. člena ZUP]]).
Sklenemo lahko, da '''pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov.'''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Ustna obravnava]]

Prekomernost zahteve za predložitev dokazov v upravnem (inšpekcijskem) postopku

2024-02-12T14:36:26Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Prekomernost zahteve za predložitev dokazov v upravnem (inšpekcijskem) postopku - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 12. 2. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko upravni organ (npr. inšpektor) pri izvajanju ugotovitvenega postopka od stranke zahteva predložitev velikega števila dokumentov oz. drugih podatkov za potrebe odločanja o upravni zadevi (npr. inšpektor od upravnika terja preko 2000 pogodb in izdanih računov za namenom preverjanja zakonitosti poslovanja po področnem predpisu)?

== '''Odgovor:''' ==

Ugotavljanje dejanskega stanja, torej ugotavljanje pomembnih dejstev v konkretni zadevi, je temeljni del vsakega upravnega postopka. Upravni postopek zaznamujejo različna temeljna načela, med njimi načelo materialne pravice, načelo proste presoje dokazov in preiskovalno načelo, ki se medsebojno dopolnjujejo. V skladu z načelom materialne resnice ([[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]) je organ obvezan v postopku ugotoviti '''resnično stanje z raziskavo upoštevanih dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, ob presoji vseh dostopnih in dopustnih dokazov vse do najvišje stopnje prepričanja, torej gotovosti, o tem, da določeno dejstvo (ne) obstoji. '''Za doseganje tega cilja je bistveno načelo proste presoje dokazov ([[Zak:ZUP#10. .C4.8Dlen{{!}}10. člen ZUP]]), ki ga lahko razumemo '''hkrati kot''' '''pooblastilo uradni osebi, da samostojno presoja in ocenjuje uspeh dokazovanja, kot tudi dolžnost uradne osebe, da v svojo presojo vključi vse upoštevne dokaze in na podlagi vestne ter skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj presodi o tem, katera dejstva v upravnem postopku šteti za dokazana''' (več v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, str. 120-121, 145-146).
Inšpekcijski postopki so opredeljeni kot posebni upravni postopki, saj se prek inšpiciranja vzpostavlja upravnopravno razmerje med oblastjo, ki prek preverjanja spoštovanja področne zakonodaje varuje javni interes, in zavezano stranko. [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakon o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl) v 4. členu določa, da je inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojen. Načelo samostojnosti v ZIN predstavlja ponovitev načela samostojnosti iz ZUP In hkrati njegovo konkretizacijo v okviru pooblastil inšpektorjev, ki so določena v 19. členu ZIN. Že po samem zakonu ima namreč '''inšpektor kot uradna oseba pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah, kar vsebuje tudi samostojno opravljanje dejanj''' (nihče mu ne sme dajati navodil, kako naj postopek vodi; katere dokaze naj šteje za relevantne; koliko teže naj da posameznemu dokazu idr.) '''v inšpekcijskem postopku in v tem okviru ugotavljanje zadostnih dejstev in okoliščin''' (prosta presoja dokazov – 10. člen ZUP) ter na tej podlagi '''samostojno odločanje o tem, kdaj je dosežen ustrezen dokazni standard''' (načelo materialne resnice – 8. člen ZUP) '''za sprejem odločitve''' (glej Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2016, str. 23, 95-99). 
Kot dokazno sredstvo se lahko uporabi vse kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (drugi odstavek [[Zak:ZUP#164. .C4.8Dlen{{!}}164. člena ZUP]]), razen, če poseben zakon za posamezno zadevo ne določi, da se posamezna dejstva lahko dokazujejo samo z določenimi dokazi (več v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, str. 147). Praviloma velja, da lahko uradna oseba na podlagi določb področnega zakona, katerega izvrševanje se nadzira, '''sama presodi do katerih dokumentov oziroma podatkov bo dostop potrebovala, na kakšen način bo do njih dostopala in od katerega subjekta jih bo pridobila'''. Kadar gre za pridobivanje osebnih podatkov mora uradna oseba za obdelavo zahtevanih osebnih podatkov''' zagotoviti ustrezno in zakonito pravno podlago (ki bo glede na [https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32016R0679 Splošno uredbo o varstvu podatkov] '''(SUVP, Ur. l. EU, št. L 119/1)''' praviloma izvajanje javne oblasti po točki (e) prvega odstavka 6. člena) ter za pridobivanje osebnih podatkov imeti konkretne razloge, ki utemeljujejo potrebnost in primernost pridobivanja osebnih podatkov za doseganje namena konkretne pridobitve''' (glej [[Zak:ZUP#34.a. .C4.8Dlen{{!}}34.a]] in [[Zak:ZUP#139. .C4.8Dlen{{!}}139. člen ZUP]]).
Vsekakor je glede pridobivanja osebnih podatkov v upravnih postopkih potrebno opozoriti tudi na '''upoštevanje načela sorazmernosti '''(22. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave Republike Slovenije] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.))''' ter z njim povezana načela najmanjšega obsega podatkov in omejitve namena '''iz členov 5(1)(b) in 5(1)(c) SUVP. V skladu s t.i. načelom najmanjšega obsega podatkov morajo biti '''osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo''', pri čemer je upravni organ tisti, ki je '''v skladu z s tem načelom''' dolžan upoštevaje načelo sorazmernosti obdelovati '''samo toliko osebnih podatkov, kolikor jih potrebuje za ugotovitev dejanskega stanja v postopku in ki so nujno potrebni za doseg posamičnega namena ter niso (količinsko ali vsebinsko) pretirani glede na posamezen namen obdelave''' (i.e. ugotavljanje skladnosti ravnanja zavezanca s področnimi predpisi) (o tem glej sklep VSRS [https://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111428476 I Up 168/2017] z dne 5. 3. 2019, enako tudi Informacijski pooblaščenec v mnenju št. [https://www.ip-rs.si/mnenja-zvop-2/posredovanje-podatkov-tr%C5%BEnemu-in%C5%A1pektoratu-1692596038 07121-1/2023/1032] z dne 8. 8. 2023). Pridobivanje preko 2000 pogodb in izdanih računov bi bilo tako ustrezno in zakonito, če bi po presoji posameznega inšpektorja v konkretnem inšpekcijskem postopku bilo to nujno in potrebno za ugotavljanje skladnosti ravnanja zavezanca s področnimi predpisi. Pravno varstvo zoper tako presojo inšpektorja je zagotovljeno skozi pritožbo o glavni stvari.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Načeli materialne resnice in proste presoje dokazov]]
[[Category:Upravna inšpekcija, področne inšpekcije, informacijski pooblaščenec in druge oblike nadzora]]

Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost

2024-01-22T10:28:50Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost ==

'''Datum odgovora:''' 15. 1. 2024, dopolnjeno 22. 1. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Uradna oseba vodi upravni postopek, v katerem sodelujejo glavna stranka in stranski udeleženci. Dokument, ki ga je glavna stranka predložila v svoji vlogi, je bil naknadno s strani stranke označen kot poslovna skrivnost, gre pa za dokument okoljske narave. Kako ugotoviti, ali gre res za dokument, ki predstavlja poslovno skrivnost in ali do tega dokumenta lahko, v okviru pravice vpogleda v spis, dostopajo stranski udeleženci v celoti ali zgolj deloma? Kdo je dolžan ugotavljati, ali gre v dokumentu za poslovno skrivnost?

== '''Odgovor:''' ==

<div><div style="text-align: justify;">Pravica do vpogleda v spis predstavlja eno izmed temeljnih pravic informiranja stranke, stranskih udeležencev oziroma katerekoli druge osebe, ki za vpogled v dokumentacijo spisa izkaže pravni interes ([[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člen ZUP]]). Pravica do vpogleda v spis je odraz več ustavnih (glej 22, 23., 25. in 157. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave Republika Slovenije] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.)) in temeljnih načel po ZUP, zlasti [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]], [[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9.]] in [[Zak:ZUP#13. .C4.8Dlen{{!}}13. člena ZUP]] o pravici biti slišan, varstvu pravic strank in učinkovitega pravnega varstva (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 508). '''Vse pravice glede informiranja legitimiranih oseb v postopku spadajo med t. i. pravice obrambe''', katerih namen je zagotoviti ustrezen položaj strank v postopku v razmerju do oblasti, da bi kljub ali ravno zaradi nadrejenosti javne koristi pravno zaščitena posamezna upravičenja prišla do izraza (glej Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 865).
Načelo zaslišanja stranke (pravica biti slišan) predstavlja eno izmed pravic obrambe ter strankam zagotavlja tri temeljne pravice: '''(1) informiranje''', (2) sodelovanje pri dokazovanju in seznanitev z dokazi ter (3) opredelitev upravnega organa/sodišča do izjav strank (več v Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 857-876). Pravica biti slišan tako predstavlja izraz kontradiktornosti postopka oziroma vnašanja večje »enakosti orožij« med upravnim organom in stranko oziroma dvema nasprotnima strankama. Princip enakosti orožij implicira, da mora imeti vsaka stranka razumno možnost predstaviti svojo zahtevo in podati svoja stališča, tako glede dejanske kot pravne podlage spora, predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (odločba US [https://www.us-rs.si/odlocitev/?q=15.+1.+1997&caseId=&df=15.01.1997&dt=15.01.1997&af=&at=&pri=1&vd=&vo=&vv=&vs=&ui=&va=&page=1&sort=&order=&id=98422 Up-321/96-3] z dne 15. 1. 1997, glej tudi Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 128), tega pa ne more, če ni informirana.
Pravica vpogleda v spis sicer ni absolutna in je lahko omejena, a po določbah ZUP zgolj z načinom vpogleda v dokumente, kjer izjemo od vpogleda predstavljajo zapisniki o posvetovanju in glasovanju ter osnutki odločb (peti in šesti odstavek 82. člena ZUP), ni pa omejena popolna seznanitev z relevantnim procesnim gradivom, ki predstavlja temelj odločitve organa (Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 514). Dodatne omejitve pravice vpogleda v spis so lahko sicer določene tudi v področnih zakonih. Po določbah 82. člena ZUP pa zgolj oznaka, da gre pri določenem dokumentu za poslovne skrivnosti, še ni dovolj, da se odreče vpogled v listine oziroma spise, ampak je treba za vsak primer presoditi, ali gre za poslovno skrivnost, in s katerim interesom je vpogled v listino v nasprotju. 
'''Do informacij, posebej vpogleda v spis, imajo pravico vse glavne stranke neomejeno, razen zakonitih izjem''', kot jih določa sam 82. člen ZUP. Pri ostalih osebah v položaju stranke, kot so''' stranski udeleženci '''(glej [[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člen ZUP]] in povezane), pa so njihove pravice, tudi do informiranja, pogojene z izkazanim '''pravnim interesom'''. Ta se lahko razteza na celotno upravno zadevo oziroma s tem vse dokumente v spisu ali pa le omejeno. Ni videti podlage, da bi na pravice intervenientov vplivalo, ali se kot izjema do vpogleda pojavi informacija na začetku ali med postopkom oziroma pred ali po vstopu osebe v dani vlogi v postopek - v vseh primerih ima stranski udeleženec pravico glede na obseg svoje pravne koristi.
Kadar gre za informiranje, se pojavi tudi dilema '''hierarhije različnih zakonov, ki določajo pravice''', npr. med ZDIJZ in ZUP (glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odlo%C4%8Danje_o_dostopu_do_informacij_javnega_zna%C4%8Daja_drugega_organa,_s_katerimi_zapro%C5%A1en_organ_razpolaga,_glede_na_hierarhijo_upo%C5%A1tevnih_zakonov ta primer]). Analogno velja za [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7758 Zakon o poslovni skrivnosti] (ZPosS, Ur. l. RS, št. 22/19). Ta zakon sicer v 2. členu določa da je podatek oziroma dokument lahko definiran kot poslovna skrivnost, če zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije ter kumulativno izpolnjuje tri pogoje: je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij; ima tržno vrednost; imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost). Nadalje ZPosS v tretjem odstavku 2. člena še določa, da se '''kot poslovna skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, čeprav bi kot take izpolnjevale pogoje, ki jih navaja prvi odstavek 2. člena ZPosS. ''' 
Kriterij, ki določa, ali je podatek javen ali ne, je odvisen od posameznega področja in s tem določb ne le ZUP, temveč primarno področnih materialnih predpisov. Na področju okoljskih podatkov tako [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 Zakon o varstvu okolja] (ZVO-2, Ur. l. RS, št.44/22 in nasl.) določa, da '''so okoljski podatki javni''' (15. člen ZVO-2; v zvezi z definicijo okoljskih podatkov je treba upoštevati določbe drugega odstavka 160. člena ZVO-2). Upoštevaje navedeno to pomeni, da okoljski podatki že sami po sebi ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti, kot izhaja tudi iz sodbe UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111467508 III U 28/2020-33] z dne 11. 11. 2020. Nadalje prvi odstavek 160. člena ZVO-1 v povezavi z drugo alinejo tretjega odstavka 6. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3336 Zakona o dostopu do informacij javnega značaja] (ZDIJZ, Ur. l. RS, št. 51/06 in nasl.) določata, da okoljski podatki predstavljajo informacije javnega značaja, do katerih lahko dostopa vsakdo v okviru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, kot izpostavlja tudi Informacijski pooblaščenec v odločbi št. [https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-zna%C4%8Daja/iskalnik-po-odlo%C4%8Dbah/60509076e828e 090-154/2016/4] z dne 7. 8. 2016. Zatorej se pri okoljskih podatkih kot javnih niti ne odpre vprašanje, do katere mere ima stranski udeleženec izkazan pravni interes in s tem dostop do informacij v spisu, saj organ ocenjuje morebitne omejitve pravnega interesa intervenienta glede na celotno zadevo šele, če gre res za omejitve javnosti oziroma le za dostop legitimiranih oseb po ZUP.
'''Za presojo vprašanja (in za njihovo ustrezno varovanje ali razkritje), ali konkreten dokument vsebuje poslovne skrivnosti ali morebiti druge vrste varovanih podatkov''' (npr. tajne podatke, osebne podatke itd.) '''je torej pristojna (in odgovorna) konkretna uradna oseba, ki tak upravni postopek vodi oz. o njem odloča.''' Uradna oseba mora torej take podatke varovati oz. jih razkriti upoštevaje tako ZUP kot tudi področne predpise glede na posamezne vrste podatkov v dokumentu (npr. glede poslovne skrivnosti upoštevati določbe ZPosS, kot velja analogno če bi šlo za tajne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2133 Zakon o tajnih podatkih] (ZTP, Ur. l. RS, št. 50/06) oz. za osebne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22).
Glede na namen načel zaslišanja stranke ter varstva pravic vseh s statusom stranke v postopkih (tudi stranskih udeležencev) kot obenem z namenom zagotavljanja bistva pravice vpogleda v spis po 82. členu ZUP je treba '''tako stranke kot tudi ostale, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku, že tekom postopka seznaniti z vsemi relevantnimi dokumenti in informacijami v postopku v celoti oziroma mejah njihove pravne koristi,''' v zvezi s čimer se jim omogoča učinkovito pravno varstvo zoper odločitev oblastnega organa. </div>
<div style="text-align: justify;">Z drugimi besedami to pomeni, da '''ne glede na to, ali bi pri posameznem dokumentu torej šlo za poslovne skrivnosti ali ne, se vpogled v tak dokument dovoli, če posameznik za sodelovanje v postopku in seznanitev z določenim dokumentom izkaže pravni interes''' (drugi odstavek 82. člena ZUP). Pravni interes je izkazan, če posameznik upravnemu organu izkaže, da so (v konkretnem upravnem postopku) podatki v dokumentih pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja (glej sodbo VSRS Sklep [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111449039 X Ips 108/2020] z dne 19. 5. 2021). '''Poslovna skrivnost namreč ne predstavlja izjeme od vpogleda po ZUP''' (niti pravico do vpogleda ne omejujejo določbe ZPosS), zaradi katere bi bil vpogled stranskim udeležencem oziroma drugim osebam, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku omejen oziroma v kakršnikoli obliki oviran. '''Če upravni organ stranskemu udeležencu, ki izkaže pravni interes za sodelovanje v postopku in za seznanitev s konkretnim dokumentom, ne bi omogočil dostopa do celotnega dokumenta, ki predstavlja osnovo za odločitev, bi s tem organ storil bistveno postopkovno napako '''(tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP; več o tem tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-58722 U 1286/2003] z dne 18. 6. 2004) '''oz. bi tako ravnanje celo lahko predstavljajo izpolnjevanje razloga za naknadno obnovo postopka '''(deveta točka prvega odstavka 260. člena ZUP).</div></div>
<div style="text-align: justify;"></div>

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vpogled v spis (pregled dokumentov) in informacije javnega značaja]]
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost

2024-01-22T10:27:48Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost ==

'''Datum odgovora:''' 15. 1. 2024, dopolnjeno 22. 1. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Uradna oseba vodi upravni postopek, v katerem sodelujejo glavna stranka in stranski udeleženci. Dokument, ki ga je glavna stranka predložila v svoji vlogi, je bil naknadno s strani stranke označen kot poslovna skrivnost, gre pa za dokument okoljske narave. Kako ugotoviti, ali gre res za dokument, ki predstavlja poslovno skrivnost in ali do tega dokumenta lahko, v okviru pravice vpogleda v spis, dostopajo stranski udeleženci v celoti ali zgolj deloma? Kdo je dolžan ugotavljati, ali gre v dokumentu za poslovno skrivnost?

== '''Odgovor:''' ==

<div><div style="text-align: justify;">Pravica do vpogleda v spis predstavlja eno izmed temeljnih pravic informiranja stranke, stranskih udeležencev oziroma katerekoli druge osebe, ki za vpogled v dokumentacijo spisa izkaže pravni interes ([[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člen ZUP]]). Pravica do vpogleda v spis je odraz več ustavnih (glej 22, 23., 25. in 157. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave Republika Slovenije] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.)) in temeljnih načel po ZUP, zlasti [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]], [[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9.]] in [[Zak:ZUP#13. .C4.8Dlen{{!}}13. člena ZUP]] o pravici biti slišan, varstvu pravic strank in učinkovitega pravnega varstva (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 508). '''Vse pravice glede informiranja legitimiranih oseb v postopku spadajo med t. i. pravice obrambe''', katerih namen je zagotoviti ustrezen položaj strank v postopku v razmerju do oblasti, da bi kljub ali ravno zaradi nadrejenosti javne koristi pravno zaščitena posamezna upravičenja prišla do izraza (glej Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 865).
Načelo zaslišanja stranke (pravica biti slišan) predstavlja eno izmed pravic obrambe ter strankam zagotavlja tri temeljne pravice: '''(1) informiranje''', (2) sodelovanje pri dokazovanju in seznanitev z dokazi ter (3) opredelitev upravnega organa/sodišča do izjav strank (več v Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 857-876). Pravica biti slišan tako predstavlja izraz kontradiktornosti postopka oziroma vnašanja večje »enakosti orožij« med upravnim organom in stranko oziroma dvema nasprotnima strankama. Princip enakosti orožij implicira, da mora imeti vsaka stranka razumno možnost predstaviti svojo zahtevo in podati svoja stališča, tako glede dejanske kot pravne podlage spora, predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (odločba US [https://www.us-rs.si/odlocitev/?q=15.+1.+1997&caseId=&df=15.01.1997&dt=15.01.1997&af=&at=&pri=1&vd=&vo=&vv=&vs=&ui=&va=&page=1&sort=&order=&id=98422 Up-321/96-3] z dne 15. 1. 1997, glej tudi Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 128), tega pa ne more, če ni informirana.
Pravica vpogleda v spis sicer ni absolutna in je lahko omejena, a po določbah ZUP zgolj z načinom vpogleda v dokumente, kjer izjemo od vpogleda predstavljajo zapisniki o posvetovanju in glasovanju ter osnutki odločb (peti in šesti odstavek 82. člena ZUP), ni pa omejena popolna seznanitev z relevantnim procesnim gradivom, ki predstavlja temelj odločitve organa (Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 514). Dodatne omejitve pravice vpogleda v spis so lahko sicer določene tudi v področnih zakonih. Po določbah 82. člena ZUP pa zgolj oznaka, da gre pri določenem dokumentu za poslovne skrivnosti, še ni dovolj, da se odreče vpogled v listine oziroma spise, ampak je treba za vsak primer presoditi, ali gre za poslovno skrivnost, in s katerim interesom je vpogled v listino v nasprotju. 
'''Do informacij, posebej vpogleda v spis, imajo pravico vse glavne stranke neomejeno, razen zakonitih izjem''', kot jih določa sam 82. člen ZUP. Pri ostalih osebah v položaju stranke, kot so''' stranski udeleženci '''(glej [[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člen ZUP]] in povezane), pa so njihove pravice, tudi do informiranja, pogojene z izkazanim '''pravnim interesom'''. Ta se lahko razteza na celotno upravno zadevo oziroma s tem vse dokumente v spisu ali pa le omejeno. Ni videti podlage, da bi na pravice intervenientov vplivalo, ali se kot izjema do vpogleda pojavi informacija na začetku ali med postopkom oziroma pred ali po vstopu osebe v dani vlogi v postopek - v vseh primerih ima stranski udeleženec pravico glede na obseg svoje pravne koristi.
Kadar gre za informiranje, se pojavi tudi dilema '''hierarhije različnih zakonov, ki določajo pravice''', npr. med ZDIJZ in ZUP (glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odlo%C4%8Danje_o_dostopu_do_informacij_javnega_zna%C4%8Daja_drugega_organa,_s_katerimi_zapro%C5%A1en_organ_razpolaga,_glede_na_hierarhijo_upo%C5%A1tevnih_zakonov ta primer]). Analogno velja za [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7758 Zakon o poslovni skrivnosti] (ZPosS, Ur. l. RS, št. 22/19). Ta zakon sicer v 2. členu določa da je podatek oziroma dokument lahko definiran kot poslovna skrivnost, če zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije ter kumulativno izpolnjuje tri pogoje: je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij; ima tržno vrednost; imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost). Nadalje ZPosS v tretjem odstavku 2. člena še določa, da se '''kot poslovna skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, čeprav bi kot take izpolnjevale pogoje, ki jih navaja prvi odstavek 2. člena ZPosS. ''' 
Kriterij, ki določa, ali je podatek javen ali ne, je odvisen od posameznega področja in s tem določb ne le ZUP, temveč primarno področnih materialnih predpisov. Na področju okoljskih podatkov tako [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 Zakon o varstvu okolja] (ZVO-2, Ur. l. RS, št.44/22 in nasl.) določa, da '''so okoljski podatki javni''' (15. člen ZVO-2; v zvezi z definicijo okoljskih podatkov je treba upoštevati določbe drugega odstavka 160. člena ZVO-2). Upoštevaje navedeno to pomeni, da okoljski podatki že sami po sebi ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti, kot izhaja tudi iz sodbe UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111467508 III U 28/2020-33] z dne 11. 11. 2020. Nadalje prvi odstavek 160. člena ZVO-1 v povezavi z drugo alinejo tretjega odstavka 6. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3336 Zakona o dostopu do informacij javnega značaja] (ZDIJZ, Ur. l. RS, št. 51/06 in nasl.) določata, da okoljski podatki predstavljajo informacije javnega značaja, do katerih lahko dostopa vsakdo v okviru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, kot izpostavlja tudi Informacijski pooblaščenec v odločbi št. [https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-zna%C4%8Daja/iskalnik-po-odlo%C4%8Dbah/60509076e828e 090-154/2016/4] z dne 7. 8. 2016. Zatorej se pri okoljskih podatkih kot javnih niti ne odpre vprašanje, do katere mere ima stranski udeleženec izkazan pravni interes in s tem dostop do informacij v spisu, saj organ ocenjuje morebitne omejitve pravnega interesa intervenienta glede na celotno zadevo šele, če gre res za omejitve javnosti oziroma le za dostop legitimiranih oseb po ZUP.
'''Za presojo vprašanja (in za njihovo ustrezno varovanje ali razkritje), ali konkreten dokument vsebuje poslovne skrivnosti ali morebiti druge vrste varovanih podatkov''' (npr. tajne podatke, osebne podatke itd.) '''je torej pristojna (in odgovorna) konkretna uradna oseba, ki tak upravni postopek vodi oz. o njem odloča.''' Uradna oseba mora torej take podatke varovati oz. jih razkriti upoštevaje tako ZUP kot tudi področne predpise glede na posamezne vrste podatkov v dokumentu (npr. glede poslovne skrivnosti upoštevati določbe ZPosS, kot velja analogno če bi šlo za tajne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2133 Zakon o tajnih podatkih] (ZTP, Ur. l. RS, št. 50/06) oz. za osebne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22).
Glede na namen načel zaslišanja stranke ter varstva pravic vseh s statusom stranke v postopkih (tudi stranskih udeležencev) kot obenem z namenom zagotavljanja bistva pravice vpogleda v spis po 82. členu ZUP je treba '''tako stranke kot tudi ostale, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku, že tekom postopka seznaniti z vsemi relevantnimi dokumenti in okoljskimi informacijami v postopku v celoti oziroma mejah njihove pravne koristi,''' v zvezi s čimer se jim omogoča učinkovito pravno varstvo zoper odločitev oblastnega organa. </div>
<div style="text-align: justify;">Z drugimi besedami to pomeni, da '''ne glede na to, ali bi pri posameznem dokumentu torej šlo za poslovne skrivnosti ali ne, se vpogled v tak dokument dovoli, če posameznik za sodelovanje v postopku in seznanitev z določenim dokumentom izkaže pravni interes''' (drugi odstavek 82. člena ZUP). Pravni interes je izkazan, če posameznik upravnemu organu izkaže, da so (v konkretnem upravnem postopku) podatki v dokumentih pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja (glej sodbo VSRS Sklep [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111449039 X Ips 108/2020] z dne 19. 5. 2021). '''Poslovna skrivnost namreč ne predstavlja izjeme od vpogleda po ZUP''' (niti pravico do vpogleda ne omejujejo določbe ZPosS), zaradi katere bi bil vpogled stranskim udeležencem oziroma drugim osebam, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku omejen oziroma v kakršnikoli obliki oviran. '''Če upravni organ stranskemu udeležencu, ki izkaže pravni interes za sodelovanje v postopku in za seznanitev s konkretnim dokumentom, ne bi omogočil dostopa do celotnega dokumenta, ki predstavlja osnovo za odločitev, bi s tem organ storil bistveno postopkovno napako '''(tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP; več o tem tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-58722 U 1286/2003] z dne 18. 6. 2004) '''oz. bi tako ravnanje celo lahko predstavljajo izpolnjevanje razloga za naknadno obnovo postopka '''(deveta točka prvega odstavka 260. člena ZUP).</div></div>
<div style="text-align: justify;"></div>

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vpogled v spis (pregled dokumentov) in informacije javnega značaja]]
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost

2024-01-22T10:25:43Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost ==

'''Datum odgovora:''' 15. 1. 2024, dopolnjeno 22. 1. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Uradna oseba vodi upravni postopek, v katerem sodelujejo glavna stranka in stranski udeleženci. Dokument, ki ga je glavna stranka predložila v svoji vlogi, je bil naknadno s strani stranke označen kot poslovna skrivnost, gre pa za dokument okoljske narave. Kako ugotoviti, ali gre res za dokument, ki predstavlja poslovno skrivnost in ali do tega dokumenta lahko, v okviru pravice vpogleda v spis, dostopajo stranski udeleženci v celoti ali zgolj deloma? Kdo je dolžan ugotavljati, ali gre v dokumentu za poslovno skrivnost?

== '''Odgovor:''' ==

<div><div style="text-align: justify;">Pravica do vpogleda v spis predstavlja eno izmed temeljnih pravic informiranja stranke, stranskih udeležencev oziroma katerekoli druge osebe, ki za vpogled v dokumentacijo spisa izkaže pravni interes ([[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člen ZUP]]). Pravica do vpogleda v spis je odraz več ustavnih (glej 22, 23., 25. in 157. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave Republika Slovenije] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.)) in temeljnih načel po ZUP, zlasti [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]], [[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9.]] in [[Zak:ZUP#13. .C4.8Dlen{{!}}13. člena ZUP]] o pravici biti slišan, varstvu pravic strank in učinkovitega pravnega varstva (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 508). '''Vse pravice glede informiranja legitimiranih oseb v postopku spadajo med t. i. pravice obrambe''', katerih namen je zagotoviti ustrezen položaj strank v postopku v razmerju do oblasti, da bi kljub ali ravno zaradi nadrejenosti javne koristi pravno zaščitena posamezna upravičenja prišla do izraza (glej Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 865).
Načelo zaslišanja stranke (pravica biti slišan) predstavlja eno izmed pravic obrambe ter strankam zagotavlja tri temeljne pravice: '''(1) informiranje''', (2) sodelovanje pri dokazovanju in seznanitev z dokazi ter (3) opredelitev upravnega organa/sodišča do izjav strank (več v Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 857-876). Pravica biti slišan tako predstavlja izraz kontradiktornosti postopka oziroma vnašanja večje »enakosti orožij« med upravnim organom in stranko oziroma dvema nasprotnima strankama. Princip enakosti orožij implicira, da mora imeti vsaka stranka razumno možnost predstaviti svojo zahtevo in podati svoja stališča, tako glede dejanske kot pravne podlage spora, predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (odločba US [https://www.us-rs.si/odlocitev/?q=15.+1.+1997&caseId=&df=15.01.1997&dt=15.01.1997&af=&at=&pri=1&vd=&vo=&vv=&vs=&ui=&va=&page=1&sort=&order=&id=98422 Up-321/96-3] z dne 15. 1. 1997, glej tudi Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 128), tega pa ne more, če ni informirana.
Pravica vpogleda v spis sicer ni absolutna in je lahko omejena, a po določbah ZUP zgolj z načinom vpogleda v dokumente, kjer izjemo od vpogleda predstavljajo zapisniki o posvetovanju in glasovanju ter osnutki odločb (peti in šesti odstavek 82. člena ZUP), ni pa omejena popolna seznanitev z relevantnim procesnim gradivom, ki predstavlja temelj odločitve organa (Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 514). Dodatne omejitve pravice vpogleda v spis so lahko sicer določene tudi v področnih zakonih. Po določbah 82. člena ZUP pa zgolj oznaka, da gre pri določenem dokumentu za poslovne skrivnosti, še ni dovolj, da se odreče vpogled v listine oziroma spise, ampak je treba za vsak primer presoditi, ali gre za poslovno skrivnost, in s katerim interesom je vpogled v listino v nasprotju. 
'''Do informacij, posebej vpogleda v spis, imajo pravico vse glavne stranke neomejeno, razen zakonitih izjem''', kot jih določa sam 82. člen ZUP. Pri ostalih osebah v položaju stranke, kot so''' stranski udeleženci '''(glej [[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člen ZUP]] in povezane), pa so njihove pravice, tudi do informiranja, pogojene z izkazanim '''pravnim interesom'''. Ta se lahko razteza na celotno upravno zadevo oziroma s tem vse dokumente v spisu ali pa le omejeno. Ni videti podlage, da bi na pravice intervenientov vplivalo, ali se kot izjema do vpogleda pojavi informacija na začetku ali med postopkom oziroma pred ali po vstopu osebe v dani vlogi v postopek - v vseh primerih ima stranski udeleženec pravico glede na obseg svoje pravne koristi.
Kadar gre za informiranje, se pojavi tudi dilema '''hierarhije različnih zakonov, ki določajo pravice''', npr. med ZDIJZ in ZUP (glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odlo%C4%8Danje_o_dostopu_do_informacij_javnega_zna%C4%8Daja_drugega_organa,_s_katerimi_zapro%C5%A1en_organ_razpolaga,_glede_na_hierarhijo_upo%C5%A1tevnih_zakonov ta primer]). Analogno velja za [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7758 Zakon o poslovni skrivnosti] (ZPosS, Ur. l. RS, št. 22/19). Ta zakon sicer v 2. členu določa da je podatek oziroma dokument lahko definiran kot poslovna skrivnost, če zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije ter kumulativno izpolnjuje tri pogoje: je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij; ima tržno vrednost; imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost). Nadalje ZPosS v tretjem odstavku 2. člena še določa, da se '''kot poslovna skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, čeprav bi kot take izpolnjevale pogoje, ki jih navaja prvi odstavek 2. člena ZPosS. ''' 
Kriterij, ki določa, ali je podatek javen ali ne, je odvisen od posameznega področja in s tem določb ne le ZUP, temveč primarno področnih materialnih predpisov. Na področju okoljskih podatkov tako [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 Zakon o varstvu okolja] (ZVO-2, Ur. l. RS, št.44/22 in nasl.) določa, da '''so okoljski podatki javni''' (15. člen ZVO-2; v zvezi z definicijo okoljskih podatkov je treba upoštevati določbe drugega odstavka 160. člena ZVO-2). Upoštevaje navedeno to pomeni, da okoljski podatki že sami po sebi ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti, kot izhaja tudi iz sodbe UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111467508 III U 28/2020-33] z dne 11. 11. 2020. Nadalje prvi odstavek 160. člena ZVO-1 v povezavi z drugo alinejo tretjega odstavka 6. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3336 Zakona o dostopu do informacij javnega značaja] (ZDIJZ, Ur. l. RS, št. 51/06 in nasl.) določata, da okoljski podatki predstavljajo informacije javnega značaja, do katerih lahko dostopa vsakdo v okviru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, kot izpostavlja tudi Informacijski pooblaščenec v odločbi št. [https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-zna%C4%8Daja/iskalnik-po-odlo%C4%8Dbah/60509076e828e 090-154/2016/4] z dne 7. 8. 2016. Zatorej se pri okoljskih podatkih kot javnih niti ne odpre vprašanje, do katere mere ima stranski udeleženec izkazan pravni interes in s tem dostop do informacij v spisu, saj organ ocenjuje morebitne omejitve pravnega interesa intervenienta glede na celotno zadevo šele, če gre res za omejitve javnosti oziroma le za dostop legitimiranih oseb po ZUP.
'''Za presojo vprašanja (in za njihovo ustrezno varovanje oz. razkritje), ali konkreten dokument vsebuje poslovne skrivnosti ali morebiti druge vrste varovanih podatkov''' (npr. tajne podatke, osebne podatke itd.) '''je torej pristojna (in odgovorna) konkretna uradna oseba, ki tak upravni postopek vodi oz. o njem odloča.''' Uradna oseba mora torej take podatke varovati oz. jih razkriti upoštevaje tako ZUP kot tudi področne predpise glede na posamezne vrste podatkov v dokumentu (npr. glede poslovne skrivnosti upoštevati določbe ZPosS, kot velja analogno če bi šlo za tajne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2133 Zakon o tajnih podatkih] (ZTP, Ur. l. RS, št. 50/06) oz. za osebne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22).
Glede na namen načel zaslišanja stranke ter varstva pravic vseh s statusom stranke v postopkih (tudi stranskih udeležencev) kot obenem z namenom zagotavljanja bistva pravice vpogleda v spis po 82. členu ZUP je treba '''tako stranke kot tudi ostale, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku, že tekom postopka seznaniti z vsemi relevantnimi dokumenti in okoljskimi informacijami v postopku v celoti oziroma mejah njihove pravne koristi,''' v zvezi s čimer se jim omogoča učinkovito pravno varstvo zoper odločitev oblastnega organa. </div>
<div style="text-align: justify;" >Z drugimi besedami to pomeni, da '''ne glede na to, ali bi pri posameznem dokumentu torej šlo za poslovne skrivnosti ali ne, se vpogled v tak dokument dovoli, če posameznik za sodelovanje v postopku in seznanitev z določenim dokumentom izkaže pravni interes''' (drugi odstavek 82. člena ZUP). Pravni interes je izkazan, če posameznik upravnemu organu izkaže, da so (v konkretnem upravnem postopku) podatki v dokumentih pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja (glej sodbo VSRS Sklep [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111449039 X Ips 108/2020] z dne 19. 5. 2021). '''Poslovna skrivnost namreč ne predstavlja izjeme od vpogleda po ZUP''' (niti pravico do vpogleda ne omejujejo določbe ZPosS), zaradi katere bi bil vpogled stranskim udeležencem oziroma drugim osebam, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku omejen oziroma v kakršnikoli obliki oviran. '''Če upravni organ stranskemu udeležencu, ki izkaže pravni interes za sodelovanje v postopku in za seznanitev s konkretnim dokumentom, ne bi omogočil dostopa do celotnega dokumenta, ki predstavlja osnovo za odločitev, bi s tem organ storil bistveno postopkovno napako '''(tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP; več o tem tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-58722 U 1286/2003] z dne 18. 6. 2004) '''oz. bi tako ravnanje celo lahko predstavljajo izpolnjevanje razloga za naknadno obnovo postopka '''(deveta točka prvega odstavka 260. člena ZUP).</div></div>
<div style="text-align: justify;" ></div>

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vpogled v spis (pregled dokumentov) in informacije javnega značaja]]
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost

2024-01-22T10:21:15Z

RudolfGrega: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: ''' Vpogled v dokumente v spisu označene kot poslovna skrivnost ==

'''Datum odgovora:''' 15. 1. 2024, dopolnjeno 22. 1. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Uradna oseba vodi upravni postopek, v katerem sodelujejo glavna stranka in stranski udeleženci. Dokument, ki ga je glavna stranka predložila v svoji vlogi, je bil naknadno s strani stranke označen kot poslovna skrivnost, gre pa za dokument okoljske narave. Kako ugotoviti, ali gre res za dokument, ki predstavlja poslovno skrivnost in ali do tega dokumenta lahko, v okviru pravice vpogleda v spis, dostopajo stranski udeleženci v celoti ali zgolj deloma? Kdo je dolžan ugotavljati, ali gre v dokumentu za poslovno skrivnost?

== '''Odgovor:''' ==

<div><div style="text-align: justify;" >Pravica do vpogleda v spis predstavlja eno izmed temeljnih pravic informiranja stranke, stranskih udeležencev oziroma katerekoli druge osebe, ki za vpogled v dokumentacijo spisa izkaže pravni interes ([[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člen ZUP]]). Pravica do vpogleda v spis je odraz več ustavnih (glej 22, 23., 25. in 157. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave Republika Slovenije] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.)) in temeljnih načel po ZUP, zlasti [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7.]], [[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9.]] in [[Zak:ZUP#13. .C4.8Dlen{{!}}13. člena ZUP]] o pravici biti slišan, varstvu pravic strank in učinkovitega pravnega varstva (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 508). '''Vse pravice glede informiranja legitimiranih oseb v postopku spadajo med t. i. pravice obrambe''', katerih namen je zagotoviti ustrezen položaj strank v postopku v razmerju do oblasti, da bi kljub ali ravno zaradi nadrejenosti javne koristi pravno zaščitena posamezna upravičenja prišla do izraza (glej Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 865).
Načelo zaslišanja stranke (pravica biti slišan) predstavlja eno izmed pravic obrambe ter strankam zagotavlja tri temeljne pravice: '''(1) informiranje''', (2) sodelovanje pri dokazovanju in seznanitev z dokazi ter (3) opredelitev upravnega organa/sodišča do izjav strank (več v Kovač, Participacija in informiranje v upravnem postopku–trendi v Sloveniji in Evropski uniji, 2014, str. 857-876). Pravica biti slišan tako predstavlja izraz kontradiktornosti postopka oziroma vnašanja večje »enakosti orožij« med upravnim organom in stranko oziroma dvema nasprotnima strankama. Princip enakosti orožij implicira, da mora imeti vsaka stranka razumno možnost predstaviti svojo zahtevo in podati svoja stališča, tako glede dejanske kot pravne podlage spora, predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (odločba US [https://www.us-rs.si/odlocitev/?q=15.+1.+1997&caseId=&df=15.01.1997&dt=15.01.1997&af=&at=&pri=1&vd=&vo=&vv=&vs=&ui=&va=&page=1&sort=&order=&id=98422 Up-321/96-3] z dne 15. 1. 1997, glej tudi Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 128), tega pa ne more, če ni informirana.
Pravica vpogleda v spis sicer ni absolutna in je lahko omejena, a po določbah ZUP zgolj z načinom vpogleda v dokumente, kjer izjemo od vpogleda predstavljajo zapisniki o posvetovanju in glasovanju ter osnutki odločb (peti in šesti odstavek 82. člena ZUP), ni pa omejena popolna seznanitev z relevantnim procesnim gradivom, ki predstavlja temelj odločitve organa (Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 514). Dodatne omejitve pravice vpogleda v spis so lahko sicer določene tudi v področnih zakonih. Po določbah 82. člena ZUP pa zgolj oznaka, da gre pri določenem dokumentu za poslovne skrivnosti, še ni dovolj, da se odreče vpogled v listine oziroma spise, ampak je treba za vsak primer presoditi, ali gre za poslovno skrivnost, in s katerim interesom je vpogled v listino v nasprotju. 
'''Do informacij, posebej vpogleda v spis, imajo pravico vse glavne stranke neomejeno, razen zakonitih izjem''', kot jih določa sam 82. člen ZUP. Pri ostalih osebah v položaju stranke, kot so''' stranski udeleženci '''(glej [[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člen ZUP]] in povezane), pa so njihove pravice, tudi do informiranja, pogojene z izkazanim '''pravnim interesom'''. Ta se lahko razteza na celotno upravno zadevo oziroma s tem vse dokumente v spisu ali pa le omejeno. Ni videti podlage, da bi na pravice intervenientov vplivalo, ali se kot izjema do vpogleda pojavi informacija na začetku ali med postopkom oziroma pred ali po vstopu osebe v dani vlogi v postopek - v vseh primerih ima stranski udeleženec pravico glede na obseg svoje pravne koristi.
Kadar gre za informiranje, se pojavi tudi dilema '''hierarhije različnih zakonov, ki določajo pravice''', npr. med ZDIJZ in ZUP (glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odlo%C4%8Danje_o_dostopu_do_informacij_javnega_zna%C4%8Daja_drugega_organa,_s_katerimi_zapro%C5%A1en_organ_razpolaga,_glede_na_hierarhijo_upo%C5%A1tevnih_zakonov ta primer]). Analogno velja za [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7758 Zakon o poslovni skrivnosti] (ZPosS, Ur. l. RS, št. 22/19). Ta zakon sicer v 2. členu določa da je podatek oziroma dokument lahko definiran kot poslovna skrivnost, če zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije ter kumulativno izpolnjuje tri pogoje: je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij; ima tržno vrednost; imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost). Nadalje ZPosS v tretjem odstavku 2. člena še določa, da se '''kot poslovna skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, čeprav bi kot take izpolnjevale pogoje, ki jih navaja prvi odstavek 2. člena ZPosS. ''' 
Kriterij, ki določa, ali je podatek javen ali ne, je odvisen od posameznega področja in s tem določb ne le ZUP, temveč primarno področnih materialnih predpisov. Na področju okoljskih podatkov tako [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 Zakon o varstvu okolja] (ZVO-2, Ur. l. RS, št.44/22 in nasl.) določa, da '''so okoljski podatki javni''' (15. člen ZVO-2; v zvezi z definicijo okoljskih podatkov je treba upoštevati določbe drugega odstavka 160. člena ZVO-2). Upoštevaje navedeno to pomeni, da okoljski podatki že sami po sebi ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti, kot izhaja tudi iz sodbe UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111467508 III U 28/2020-33] z dne 11. 11. 2020. Nadalje prvi odstavek 160. člena ZVO-1 v povezavi z drugo alinejo tretjega odstavka 6. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3336 Zakona o dostopu do informacij javnega značaja] (ZDIJZ, Ur. l. RS, št. 51/06 in nasl.) določata, da okoljski podatki predstavljajo informacije javnega značaja, do katerih lahko dostopa vsakdo v okviru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, kot izpostavlja tudi Informacijski pooblaščenec v odločbi št. [https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-zna%C4%8Daja/iskalnik-po-odlo%C4%8Dbah/60509076e828e 090-154/2016/4] z dne 7. 8. 2016. Zatorej se pri okoljskih podatkih kot javnih niti ne odpre vprašanje, do katere mere ima stranski udeleženec izkazan pravni interes in s tem dostop do informacij v spisu, saj organ ocenjuje morebitne omejitve pravnega interesa intervenienta glede na celotno zadevo šele, če gre res za omejitve javnosti oziroma le za dostop legitimiranih oseb po ZUP.
'''Za presojo vprašanja (in za njihovo ustrezno varovanje oz. razkritje), ali konkreten dokument vsebuje poslovne skrivnosti ali morebiti druge vrste varovanih podatkov''' (npr. tajne podatke, osebne podatke itd.) '''je torej pristojna (in odgovorna) konkretna uradna oseba, ki tak upravni postopek vodi oz. o njem odloča.''' Uradna oseba mora torej take podatke varovati oz. jih razkriti upoštevaje tako ZUP kot tudi področne predpise glede na posamezne vrste podatkov v dokumentu (npr. glede poslovne skrivnosti upoštevati določbe ZPosS, kot velja analogno če bi šlo za tajne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2133 Zakon o tajnih podatkih] (ZTP, Ur. l. RS, št. 50/06) oz. za osebne podatke upoštevati [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7959 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22).
Glede na namen načel zaslišanja stranke ter varstva pravic vseh s statusom stranke v postopkih (tudi stranskih udeležencev) kot obenem z namenom zagotavljanja bistva pravice vpogleda v spis po 82. členu ZUP je treba '''tako stranke kot tudi ostale, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku, že tekom postopka seznaniti z vsemi relevantnimi dokumenti in okoljskimi informacijami v postopku v celoti oziroma mejah njihove pravne koristi,''' v zvezi s čimer se jim omogoča učinkovito pravno varstvo zoper odločitev oblastnega organa. Če stranke (in vsi ostali s položajem stranke v postopku) v celoti niso seznanjene z vsemi podatki, ki predstavljajo osnovo za odločitev, to predstavlja '''bistveno kršitev upravnega postopka'''; več o tem tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-58722 U 1286/2003] z dne 18. 6. 2004.</div>
<div>Z drugimi besedami to pomeni, da '''ne glede na to, ali bi pri posameznem dokumentu torej šlo za poslovne skrivnosti ali ne, se vpogled v tak dokument dovoli, če posameznik za sodelovanje v postopku in seznanitev z določenim dokumentom izkaže pravni interes''' (drugi odstavek 82. člena ZUP). Pravni interes je izkazan, če posameznik upravnemu organu izkaže, da so (v konkretnem upravnem postopku) podatki v dokumentih pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja (glej sodbo VSRS Sklep [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111449039 X Ips 108/2020] z dne 19. 5. 2021). '''Poslovna skrivnost namreč ne predstavlja izjeme od vpogleda po ZUP''' (niti pravico do vpogleda ne omejujejo določbe ZPosS), zaradi katere bi bil vpogled stranskim udeležencem oziroma drugim osebam, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku omejen oziroma v kakršnikoli obliki oviran. '''Če upravni organ stranskemu udeležencu, ki izkaže pravni interes za sodelovanje v postopku in za seznanitev s konkretnim dokumentom, ne bi omogočil dostopa do celotnega dokumenta, bi s tem organ storil bistveno postopkovno napako (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP)  oz. bi tako ravnanje celo predstavljajo izpolnjevanje razloga za naknadno obnovo postopka (deveta točka prvega odstavka 260. člena ZUP).'''</div></div>
<div></div>

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vpogled v spis (pregled dokumentov) in informacije javnega značaja]]
[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]