Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Napačna določitev stranke oziroma zavezanca v izreku odločbe

2024-06-04T16:18:32Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Napačna določitev stranke oziroma zavezanca v izreku odločbe - V USKLAJEVANJU ''' ==

'''Datum odgovora:''' 4. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V izreku odločbe je inšpekcijski organ odredil obveznosti, pri tem pa je poleg pravega zavezanca (enega od dveh solastnikov) zapisal še ime in priimek druge solastnice, ki pa po vseh dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku, ni zavezanka za izvršitev obveznosti.  Ugotovljeno je namreč bilo, da je zgolj zavezanec  odgovoren za čiščenje zemljišča, ne pa tudi njegova solastnica.  Odločba še ni pravnomočna.
Kako lahko inšpekcijski organ »popravi« to točko izreka na način, da bi bil ukrep izrečen le zavezancu (torej, da bi »izbrisal« solastnico)? Predvidevamo, da s sklepom o popravi pomote to ni mogoče storiti.

== '''Odgovor:''' ==

Temeljni namen inšpekcijskih postopov je nadzor nad tem, ali naslovniki predpisov le te spoštujejo, torej ali ravnajo v skladu z njimi. V primeru odkritih neskladij (ko naslovnik predpisa ne spoštuje prepovedne ali zapovedne norme, kar pomeni, da ravna v nasprotju s predpisom), inšpektor izreče primeren ukrep, katerega cilj je vzpostaviti zakonito stanje; torej stanje, v katerem bo naslovnikovo ravnanje skladbo s prepisom. Inšpekcijski ukrep (kaj mora inšpekcijski zavezanec storiti, narediti, opustiti, odpraviti, spremeniti,…) pa se izreče v obliki upravne odločbe, kar pomeni, da bo ukrep zapisna v izreku odločbe.
Izrek odločbe je najpomembnejši del odločbe, saj se v tem delu odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Če odločba nima izreka, to ni odločba in se šteje, kot da v zadevi ni bilo odločeno. ZUP določa sestavine izreka v [[Zak:ZUP#213. .C4.8Dlen{{!}}213. členu]]. Pri tem ločimo obvezne (obligatorne), morebitne (eventualne) in neobvezne (fakultativne) sestavine; poleg teh pa ima lahko dispozitiv še druge sestavine, če tako določa materialni predpis (glej v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 230 in 231). V vsakem primeru mora izrek upravne odločbe vsebovati  odločitev o predmetu postopka, odločitev o vseh zahtevkih stranke in odločitev o stroških postopka (če so ali niso nastali); v primeru naložitve obveznosti s strani inšpekcijskega organa pa še določitev roka za izpolnitev obveznosti ter navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Izrek mora biti jasen, kratek in določen, pri čemer kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti (glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 223 in 224).
Vsaka upravna odločba začne učinkovati z vročitvijo stranki. Trenutek vročitve odločbe pa ima za posledico tudi, da se v izrek odločbe ne more več posegati (ga preoblikovati, spremeniti ipd.), razen z uporabo pravnih sredstev.  Tako je tudi inšpekcijsko odločbo, ki je že bila vročena zavezancu, mogoče spremeniti le na podlagi pravnih sredstev.
Od trenutka vročitve inšpekcijske odločbe zavezancu prične teči tudi rok za pritožbo. A to pravno sredstvo je povsem v domeni zavezanca in ga inšpektor ne more uporabiti po uradni dolžnosti (glej [[Zak:ZUP#229. .C4.8Dlen{{!}}229. člena ZUP]]). Če v konkretnem primeru noben od zavezancev (predvsem solastnica zavezanca) zoper odločbo ne bo vložil pritožbe, bo inšpekcijska odločba postala dokonča in pravnomočna (izvršljiva pa z dnem poteka paricijskega roka). Skladno z določbo četrtega odstavka [[Zak:ZUP#225. .C4.8Dlen{{!}}225. člena ZUP]] pa je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, to pa so izredna pravna sredstva, ki jih ureja ZUP v členih od 260 – 280; pa še to le iz tam navedenih razlogov.
Drži sicer, da ZUP za razne pomote v zapisu besed, imen ali številk predvideva t.i. popravo napak ([[Zak:ZUP#2223. .C4.8Dlen{{!}}223. člen]]); a je ta namenjena zgolj popravljanju tehničnih in drugih očitnih pomot (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Napa%C4%8Dna_odlo%C4%8Ditev_v_izreku_sklepa_procesnega_vodenja povezavo]). Gre torej za napačen zapis stvarno izjavljene volje organa (glej še sodbo VSRS št. I [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:19675&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=19675 Up 1310/2003] z dne 12. 5. 2005). V konkretnem primeru pa ni mogoče govoriti o pomotnem zapisu ali tehnični napaki, saj gre pravzaprav za napačno določitev inšpekcijskega zavezanca, zakar instituta poprave pomote ni mogoče uporabiti.
V opisanem primeru bi morebiti veljalo »vzpodbuditi« solastnico k vložitvi pritožbe, saj bi potem lahko svojo napako sanirali z izdajo nadomestne odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#243. .C4.8Dlen{{!}}243. člena ZUP]]). V primeru izteka pritožbenega roka brez vložene pritožbe, pa vam preostane le bore malo možnost. Odločba, kot opisana zgoraj, nikakor ni nična (ni razlogov iz prvega ostavka [[Zak:ZUP#279. .C4.8Dlen{{!}}279. člena ZUP]]); prav tako niso izpolnjeno pogoji za izredno razveljavitev po prvem odstavku [[Zak:ZUP#278. .C4.8Dlen{{!}}278. člena ZUP]] (nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati ter hkrati te nevarnosti ni mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi); kot tudi ne razlogi za odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ([[Zak:ZUP#274. .C4.8Dlen{{!}}274. člena ZUP]]). Glede na opisano, da ste bili z dejstvom, da solastnica ni zavezanca, seznanjeni že tekom postopka (kar pomeni, da ste imeli pred izdajo odločbe »na mizi« vse ustrezne dokaze), pa ne boste mogli izvesti niti obnove postopka po 1. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260 člena ZUP]], saj se po tej točki postopek lahko obnovi le, če je dejstvo sicer obstajalo že prej, a se zanj ni vedelo.
V takšnem primeru boste pač mogli sprejeti dejstvo, da je odločba, četudi napačna, pravnomočna. V kolikor bo inšpekcijska odločba izvršena s strani zavezanca, to tako in tako ne bo predstavljalo nikakršnega posega v pravni položaj solastnice. V primeru, da obveznost v postavljenem roku ne bo izvršena, pa boste lahko dejstvo o tem, da solastnica ni zavezanka, upoštevali v trenutku uvedbe prisilne izvršbe (glej [[Zak:ZUP#290. .C4.8Dlen{{!}}290. člen ZUP]]) in boste sklep o dovolitvi izvršbe izdali zgolj zavezancu.
[[Category:Lastnost stranke]]

[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Napačna določitev stranke oziroma zavezanca v izreku odločbe

2024-06-04T16:15:46Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Napačna določitev stranke oziroma zavezanca v izreku odločbe - V USKLAJEVANJU ''' ==

'''Datum odgovora:''' 4. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V izreku odločbe je inšpekcijski organ odredil obveznosti, pri tem pa je poleg pravega zavezanca (enega od dveh solastnikov) zapisal še ime in priimek druge solastnice, ki pa po vseh dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku, ni zavezanka za izvršitev obveznosti.  Ugotovljeno je namreč bilo, da je zgolj zavezanec  odgovoren za čiščenje zemljišča, ne pa tudi njegova solastnica.  Odločba še ni pravnomočna.Kako lahko inšpekcijski organ »popravi« to točko izreka na način, da bi bil ukrep izrečen le zavezancu (torej, da bi »izbrisal« solastnico)? Predvidevamo, da s sklepom o popravi pomote to ni mogoče storiti.
== '''Odgovor:''' ==

Temeljni namen inšpekcijskih postopov je nadzor nad tem, ali naslovniki predpisov le te spoštujejo, torej ali ravnajo v skladu z njimi. V primeru odkritih neskladij (ko naslovnik predpisa ne spoštuje prepovedne ali zapovedne norme, kar pomeni, da ravna v nasprotju s predpisom), inšpektor izreče primeren ukrep, katerega cilj je vzpostaviti zakonito stanje; torej stanje, v katerem bo naslovnikovo ravnanje skladbo s prepisom. Inšpekcijski ukrep (kaj mora inšpekcijski zavezanec storiti, narediti, opustiti, odpraviti, spremeniti,…) pa se izreče v obliki upravne odločbe, kar pomeni, da bo ukrep zapisna v izreku odločbe.Izrek odločbe je najpomembnejši del odločbe, saj se v tem delu odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Če odločba nima izreka, to ni odločba in se šteje, kot da v zadevi ni bilo odločeno. ZUP določa sestavine izreka v [[Zak:ZUP#213. .C4.8Dlen{{!}}213. členu]]. Pri tem ločimo obvezne (obligatorne), morebitne (eventualne) in neobvezne (fakultativne) sestavine; poleg teh pa ima lahko dispozitiv še druge sestavine, če tako določa materialni predpis (glej v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 230 in 231). V vsakem primeru mora izrek upravne odločbe vsebovati  odločitev o predmetu postopka, odločitev o vseh zahtevkih stranke in odločitev o stroških postopka (če so ali niso nastali); v primeru naložitve obveznosti s strani inšpekcijskega organa pa še določitev roka za izpolnitev obveznosti ter navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Izrek mora biti jasen, kratek in določen, pri čemer kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti (glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 223 in 224).Vsaka upravna odločba začne učinkovati z vročitvijo stranki. Trenutek vročitve odločbe pa ima za posledico tudi, da se v izrek odločbe ne more več posegati (ga preoblikovati, spremeniti ipd.), razen z uporabo pravnih sredstev.  Tako je tudi inšpekcijsko odločbo, ki je že bila vročena zavezancu, mogoče spremeniti le na podlagi pravnih sredstev.Od trenutka vročitve inšpekcijske odločbe zavezancu prične teči tudi rok za pritožbo. A to pravno sredstvo je povsem v domeni zavezanca in ga inšpektor ne more uporabiti po uradni dolžnosti (glej [[Zak:ZUP#229. .C4.8Dlen{{!}}229. člena ZUP]]). Če v konkretnem primeru noben od zavezancev (predvsem solastnica zavezanca) zoper odločbo ne bo vložil pritožbe, bo inšpekcijska odločba postala dokonča in pravnomočna (izvršljiva pa z dnem poteka paricijskega roka). Skladno z določbo četrtega odstavka [[Zak:ZUP#225. .C4.8Dlen{{!}}225. člena ZUP]] pa je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, to pa so izredna pravna sredstva, ki jih ureja ZUP v členih od 260 – 280; pa še to le iz tam navedenih razlogov.Drži sicer, da ZUP za razne pomote v zapisu besed, imen ali številk predvideva t.i. popravo napak ([[Zak:ZUP#2223. .C4.8Dlen{{!}}223. člen]]); a je ta namenjena zgolj popravljanju tehničnih in drugih očitnih pomot (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Napa%C4%8Dna_odlo%C4%8Ditev_v_izreku_sklepa_procesnega_vodenja povezavo]). Gre torej za napačen zapis stvarno izjavljene volje organa (glej še sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:19675&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=19675 VSRS št. I Up 1310/2003] z dne 12. 5. 2005). V konkretnem primeru pa ni mogoče govoriti o pomotnem zapisu ali tehnični napaki, saj gre pravzaprav za napačno določitev inšpekcijskega zavezanca, zakar instituta poprave pomote ni mogoče uporabiti.V opisanem primeru bi morebiti veljalo »vzpodbuditi« solastnico k vložitvi pritožbe, saj bi potem lahko svojo napako sanirali z izdajo nadomestne odločbe (tretji odstavek [[Zak:ZUP#243. .C4.8Dlen{{!}}243. člena ZUP]]). V primeru izteka pritožbenega roka brez vložene pritožbe, pa vam preostane le bore malo možnost. Odločba, kot opisana zgoraj, nikakor ni nična (ni razlogov iz prvega ostavka [[Zak:ZUP#279. .C4.8Dlen{{!}}279. člena ZUP]]); prav tako niso izpolnjeno pogoji za izredno razveljavitev po prvem odstavku [[Zak:ZUP#278. .C4.8Dlen{{!}}278. člena ZUP]] (nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati ter hkrati te nevarnosti ni mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi); kot tudi ne razlogi za odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ([[Zak:ZUP#274. .C4.8Dlen{{!}}274. člena ZUP]]). Glede na opisano, da ste bili z dejstvom, da solastnica ni zavezanca, seznanjeni že tekom postopka (kar pomeni, da ste imeli pred izdajo odločbe »na mizi« vse ustrezne dokaze), pa ne boste mogli izvesti niti obnove postopka po 1. točki [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260 člena ZUP]], saj se po tej točki postopek lahko obnovi le, če je dejstvo sicer obstajalo že prej, a se zanj ni vedelo.V takšnem primeru boste pač mogli sprejeti dejstvo, da je odločba, četudi napačna, pravnomočna. V kolikor bo inšpekcijska odločba izvršena s strani zavezanca, to tako in tako ne bo predstavljalo nikakršnega posega v pravni položaj solastnice. V primeru, da obveznost v postavljenem roku ne bo izvršena, pa boste lahko dejstvo o tem, da solastnica ni zavezanka, upoštevali v trenutku uvedbe prisilne izvršbe (glej [[Zak:ZUP#290. .C4.8Dlen{{!}}290. člen ZUP]]) in boste sklep o dovolitvi izvršbe izdali zgolj zavezancu.

[[Category:Lastnost stranke]]

[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Napačna določitev stranke oziroma zavezanca v izreku odločbe

2024-06-04T16:06:08Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo

2024-06-04T15:45:30Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 4. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Inšpekcijski organ je izdal odločbo o prepovedi uporabe kurilne naprave zavezancu zaradi varstva pred požarom. Zoper to odločbo se je zavezanec pritožil in takrat se je ugotovilo, da mu je tudi drug inšpekcijski organ izdal odločbo - z istim izrekom, na isti pravni podlagi, vendar zaradi nevarnosti zastrupitve s C02 in ne zaradi varstva pred požarom. Odločba drugega inšpektorata je pravnomočna. Ali gre za odločanje o isti zadevi?

== '''Odgovor:''' ==

V obravnavani zadevi je naprej potrebno pojasniti pojem istem upravne zadeve. Na splošno gre za isto upravno zadevo takrat, ko i) je zahtevek podala ista stranka, ii)  ga je podala v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, iii) se zahtevek opira na isto dejansko stanje ter iv)  se zahtevek opira na isto pravno podlago (več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veri%C5%BEenje_istovrstnih_zahtevkov povezavi]).
Če takšno razlago, ki izvorno izhaja iz tolmačenja 4. točke prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]], preslikamo na področje inšpekcijskega nadzora in s tem na določanje obveznosti (inšpekcijskih ukrepov), smemo zapisati, da bi šlo za isto (inšpekcijsko) zadevo takrat, ko bi se odločalo o obveznosti iste stranke v nekem drugem časovnem obdobju z namenom po določitvi iste obveznosti, pri čemer bi se obveznost nanašala na isto dejansko stanje ter na isto pravno podlago.
Iz vašega opisa je razbrati, da je ena inšpekcija prepovedala uporabo male kurilne naprave zaradi nevarnosti zastrupitve s CO2; druga pa je istovrstni ukrep izrekla zaradi varstva pred požarom. Pri nadaljnji razlagi se ni mogoče ogniti materialnim predpisom, saj le ti določajo pravno podlago (kot enega izmed meril iste upravne zadeve), katera je bila kršena s strani inšpekcijskega zavezanca, kot tudi pravno podlago, na kateri inšpekcija izreče ukrep. Poleg tega pa ti predpisi določajo tudi stvarno pristojnost inšpekcijskih organov, ki tem organom nalagajo tudi dolžnost, da opravijo naloge, za katere so ustanovljeni, in jih ne morejo odkloniti, če spadajo v njihovo delovno področje (o tem več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dve_pravnomo%C4%8Dni_odlo%C4%8Dbi,_izdani_s_strani_dveh_pristojnih_organov povezavi]).
Področje delovanja in nadzora malih kurilnih naprav ureja [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7154 Zakon o dimnikarski službi] (ZDimS, Ur. l. RS, št. 68/16), katerega namen je z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavljati čim boljšo kakovost zraka, varovanje zdravja, požarno varnost, večjo energetsko učinkovitost in dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev. Ta v 27. členu jasno določa, da nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, opravlja inšpekcija, pristojna za okolje, razen določb, ki se nanašajo na zmanjšano varstvo pred požarom in s tem povezano odpravo pomanjkljivosti. Slednje je v pristojnosti inšpekcije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Kljub temu obe inšpekciji v primeru pomanjkljivosti male kurilne naprave , ki ima za posledico nevarnost za zdravje ali nevarnost za požar, odredita prepoved uporabe kurilne naprave na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZDimS.
Pri tem pa ni zanemarljivo, da inšpekcija za okolje odločitev v zvezi s pomanjkljivostjo male kurilne naprave, zaradi katere pride do preseganjem mejnih vrednosti emisij snovi (kamor sodijo tudi ogljikovi oksidi) v dimnih plinih in/ali prostoru opira na mejne vrednosti iz [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7731 Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav] (Ur. l. RS, št. 46/19 s sprem.) ter na [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7541 Uredbo o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah] ( Ur. l. RS, št. 77/17). Skladno s tem je jasno, da gre v primeru pomanjkljivosti, ki ima za posledico preseganje mejnih vrednosti emisij snovi, za kršitev npr.  11. – 16. člena prve Uredbe oziroma 37. člena druge Uredbe. Pri obeh pa je inšpekcija ocenila, da so te vrednosti že takšne, da pomenijo veliko tveganje za zastrupitev.
Za razliko od tega pa inšpekcija za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ugotavlja takšne pomanjkljivosti kurilne naprave, zaradi katerih pride do (velike) verjetnosti zmanjšanja varstva pred požarom (27. člen ZDimS). Pri tem pa te pomanjkljivosti ne predstavljajo kršitve Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav, kar posledično pomeni, da ta uredba niti ne predstavlja pravne podlage za izrekanje ukrepov te inšpekcije. Ta inšpekcija poleg ZDimS ter Uredbe o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah upošteva tudi predpise iz svojega matičnega delovnega področja (varstva pred požarom).
Upoštevaje zapisano pridemo do zaključka, da omenjeni inšpekciji ugotavljata različne kršitve oziroma pomanjkljivosti malih kurilnih (in dimovodnih) naprav., kar posledično pomeni, da ne gre za izrekanje ukrepa v isti upravni zadevi, saj se njuni ukrepi nanašajo na različno dejansko stanje kot tudi na različno pravno podlago. Zgolj istovrstni učinek upravne odločbe torej še ne predstavlja tudi iste upravne zadeve (glej še sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111408877&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111408877 UPRS I U 82/2017] z dne 26. 4. 2017).
[[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]
[[Category:Dokončnost in pravnomočnost]]
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo

2024-06-04T15:44:00Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 4. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Inšpekcijski organ je izdal odločbo o prepovedi uporabe kurilne naprave zavezancu zaradi varstva pred požarom. Zoper to odločbo se je zavezanec pritožil in takrat se je ugotovilo, da mu je tudi drug inšpekcijski organ izdal odločbo - z istim izrekom, na isti pravni podlagi, vendar zaradi nevarnosti zastrupitve s C02 in ne zaradi varstva pred požarom. Odločba drugega inšpektorata je pravnomočna. Ali gre za odločanje o isti zadevi?

== '''Odgovor:''' ==

V obravnavani zadevi je naprej potrebno pojasniti pojem istem upravne zadeve. Na splošno gre za isto upravno zadevo takrat, ko i) je zahtevek podala ista stranka, ii)  ga je podala v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, iii) se zahtevek opira na isto dejansko stanje ter iv)  se zahtevek opira na isto pravno podlago (več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veri%C5%BEenje_istovrstnih_zahtevkov povezavi]).
Če takšno razlago, ki izvorno izhaja iz tolmačenja 4. točke prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]], preslikamo na področje inšpekcijskega nadzora in s tem na določanje obveznosti (inšpekcijskih ukrepov), smemo zapisati, da bi šlo za isto (inšpekcijsko) zadevo takrat, ko bi se odločalo o obveznosti iste stranke v nekem drugem časovnem obdobju z namenom po določitvi iste obveznosti, pri čemer bi se obveznost nanašala na isto dejansko stanje ter na isto pravno podlago.
Iz vašega opisa je razbrati, da je ena inšpekcija prepovedala uporabo male kurilne naprave zaradi nevarnosti zastrupitve s CO2; druga pa je istovrstni ukrep izrekla zaradi varstva pred požarom. Pri nadaljnji razlagi se ni mogoče ogniti materialnim predpisom, saj le ti določajo pravno podlago (kot enega izmed meril iste upravne zadeve), katera je bila kršena s strani inšpekcijskega zavezanca, kot tudi pravno podlago, na kateri inšpekcija izreče ukrep. Poleg tega pa ti predpisi določajo tudi stvarno pristojnost inšpekcijskih organov, ki tem organom nalagajo tudi dolžnost, da opravijo naloge, za katere so ustanovljeni, in jih ne morejo odkloniti, če spadajo v njihovo delovno področje (o tem več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dve_pravnomo%C4%8Dni_odlo%C4%8Dbi,_izdani_s_strani_dveh_pristojnih_organov povezavi]).
Področje delovanja in nadzora malih kurilnih naprav ureja [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7154 Zakon o dimnikarski službi] (ZDimS, Ur. l. RS, št. 68/16), katerega namen je z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavljati čim boljšo kakovost zraka, varovanje zdravja, požarno varnost, večjo energetsko učinkovitost in dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev. Ta v 27. členu jasno določa, da nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, opravlja inšpekcija, pristojna za okolje, razen določb, ki se nanašajo na zmanjšano varstvo pred požarom in s tem povezano odpravo pomanjkljivosti. Slednje je v pristojnosti inšpekcije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Kljub temu obe inšpekciji v primeru pomanjkljivosti male kurilne naprave , ki ima za posledico nevarnost za zdravje ali nevarnost za požar, odredita prepoved uporabe kurilne naprave na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZDimS.
Pri tem pa ni zanemarljivo, da inšpekcija za okolje odločitev v zvezi s pomanjkljivostjo male kurilne naprave, zaradi katere pride do preseganjem mejnih vrednosti emisij snovi (kamor sodijo tudi ogljikovi oksidi) v dimnih plinih in/ali prostoru opira na mejne vrednosti iz [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7731 Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav] (Ur. l. RS, št. 46/19 s sprem.) ter na [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7541 Uredbo o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah] ( Ur. l. RS, št. 77/17). Skladno s tem je jasno, da gre v primeru pomanjkljivosti, ki ima za posledico preseganje mejnih vrednosti emisij snovi, za kršitev npr.  11. – 16. člena prve Uredbe oziroma 37. člena druge Uredbe. Pri obeh pa je inšpekcija ocenila, da so te vrednosti že takšne, da pomenijo veliko tveganje za zastrupitev.
Za razliko od tega pa inšpekcija za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ugotavlja takšne pomanjkljivosti kurilne naprave, zaradi katerih pride do (velike) verjetnosti zmanjšanja varstva pred požarom (27. člen ZDimS). Pri tem pa te pomanjkljivosti ne predstavljajo kršitve Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav, kar posledično pomeni, da ta uredba niti ne predstavlja pravne podlage za izrekanje ukrepov te inšpekcije. Ta inšpekcija poleg ZDimS ter Uredbe o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah upošteva tudi predpise iz svojega matičnega delovnega področja (varstva pred požarom).
Upoštevaje zapisano pridemo do zaključka, da omenjeni inšpekciji ugotavljata različne kršitve oziroma pomanjkljivosti malih kurilnih (in dimovodnih) naprav., kar posledično pomeni, da ne gre za izrekanje ukrepa v isti upravni zadevi, saj se njuni ukrepi nanašajo na različno dejansko stanje kot tudi na različno pravno podlago. Zgolj istovrstni učinek upravne odločbe torej še ne predstavlja tudi iste upravne zadeve (glej še sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111408877&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111408877 UPRS I U 82/2017] z dne 26. 4. 2017).
[[Category:Stvarna pristojnost]]
[[Category:Dokončnost in pravnomočnost]]
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo

2024-06-04T15:43:41Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 4. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Inšpekcijski organ je izdal odločbo o prepovedi uporabe kurilne naprave zavezancu zaradi varstva pred požarom. Zoper to odločbo se je zavezanec pritožil in takrat se je ugotovilo, da mu je tudi drug inšpekcijski organ izdal odločbo - z istim izrekom, na isti pravni podlagi, vendar zaradi nevarnosti zastrupitve s C02 in ne zaradi varstva pred požarom. Odločba drugega inšpektorata je pravnomočna. Ali gre za odločanje o isti zadevi?

== '''Odgovor:''' ==

V obravnavani zadevi je naprej potrebno pojasniti pojem istem upravne zadeve. Na splošno gre za isto upravno zadevo takrat, ko i) je zahtevek podala ista stranka, ii)  ga je podala v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, iii) se zahtevek opira na isto dejansko stanje ter iv)  se zahtevek opira na isto pravno podlago (več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veri%C5%BEenje_istovrstnih_zahtevkov povezavi]).
Če takšno razlago, ki izvorno izhaja iz tolmačenja 4. točke prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]], preslikamo na področje inšpekcijskega nadzora in s tem na določanje obveznosti (inšpekcijskih ukrepov), smemo zapisati, da bi šlo za isto (inšpekcijsko) zadevo takrat, ko bi se odločalo o obveznosti iste stranke v nekem drugem časovnem obdobju z namenom po določitvi iste obveznosti, pri čemer bi se obveznost nanašala na isto dejansko stanje ter na isto pravno podlago.
Iz vašega opisa je razbrati, da je ena inšpekcija prepovedala uporabo male kurilne naprave zaradi nevarnosti zastrupitve s CO2; druga pa je istovrstni ukrep izrekla zaradi varstva pred požarom. Pri nadaljnji razlagi se ni mogoče ogniti materialnim predpisom, saj le ti določajo pravno podlago (kot enega izmed meril iste upravne zadeve), katera je bila kršena s strani inšpekcijskega zavezanca, kot tudi pravno podlago, na kateri inšpekcija izreče ukrep. Poleg tega pa ti predpisi določajo tudi stvarno pristojnost inšpekcijskih organov, ki tem organom nalagajo tudi dolžnost, da opravijo naloge, za katere so ustanovljeni, in jih ne morejo odkloniti, če spadajo v njihovo delovno področje (o tem več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dve_pravnomo%C4%8Dni_odlo%C4%8Dbi,_izdani_s_strani_dveh_pristojnih_organov povezavi]).
Področje delovanja in nadzora malih kurilnih naprav ureja [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7154 Zakon o dimnikarski službi] (ZDimS, Ur. l. RS, št. 68/16), katerega namen je z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavljati čim boljšo kakovost zraka, varovanje zdravja, požarno varnost, večjo energetsko učinkovitost in dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev. Ta v 27. členu jasno določa, da nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, opravlja inšpekcija, pristojna za okolje, razen določb, ki se nanašajo na zmanjšano varstvo pred požarom in s tem povezano odpravo pomanjkljivosti. Slednje je v pristojnosti inšpekcije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Kljub temu obe inšpekciji v primeru pomanjkljivosti male kurilne naprave , ki ima za posledico nevarnost za zdravje ali nevarnost za požar, odredita prepoved uporabe kurilne naprave na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZDimS.
Pri tem pa ni zanemarljivo, da inšpekcija za okolje odločitev v zvezi s pomanjkljivostjo male kurilne naprave, zaradi katere pride do preseganjem mejnih vrednosti emisij snovi (kamor sodijo tudi ogljikovi oksidi) v dimnih plinih in/ali prostoru opira na mejne vrednosti iz [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7731 Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav] (Ur. l. RS, št. 46/19 s sprem.) ter na [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7541 Uredbo o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah] ( Ur. l. RS, št. 77/17). Skladno s tem je jasno, da gre v primeru pomanjkljivosti, ki ima za posledico preseganje mejnih vrednosti emisij snovi, za kršitev npr.  11. – 16. člena prve Uredbe oziroma 37. člena druge Uredbe. Pri obeh pa je inšpekcija ocenila, da so te vrednosti že takšne, da pomenijo veliko tveganje za zastrupitev.
Za razliko od tega pa inšpekcija za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ugotavlja takšne pomanjkljivosti kurilne naprave, zaradi katerih pride do (velike) verjetnosti zmanjšanja varstva pred požarom (27. člen ZDimS). Pri tem pa te pomanjkljivosti ne predstavljajo kršitve Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav, kar posledično pomeni, da ta uredba niti ne predstavlja pravne podlage za izrekanje ukrepov te inšpekcije. Ta inšpekcija poleg ZDimS ter Uredbe o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah upošteva tudi predpise iz svojega matičnega delovnega področja (varstva pred požarom).
Upoštevaje zapisano pridemo do zaključka, da omenjeni inšpekciji ugotavljata različne kršitve oziroma pomanjkljivosti malih kurilnih (in dimovodnih) naprav., kar posledično pomeni, da ne gre za izrekanje ukrepa v isti upravni zadevi, saj se njuni ukrepi nanašajo na različno dejansko stanje kot tudi na različno pravno podlago. Zgolj istovrstni učinek upravne odločbe torej še ne predstavlja tudi iste upravne zadeve (glej še sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111408877&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111408877 UPRS I U 82/2017] z dne 26. 4. 2017).
[[Category:Stvarna pristojnost]]
[[Category:Dokončnost in pravnomočnost]]
''''

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo

2024-06-04T15:42:00Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 4. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Inšpekcijski organ je izdal odločbo o prepovedi uporabe kurilne naprave zavezancu zaradi varstva pred požarom. Zoper to odločbo se je zavezanec pritožil in takrat se je ugotovilo, da mu je tudi drug inšpekcijski organ izdal odločbo - z istim izrekom, na isti pravni podlagi, vendar zaradi nevarnosti zastrupitve s C02 in ne zaradi varstva pred požarom. Odločba drugega inšpektorata je pravnomočna. Ali gre za odločanje o isti zadevi?
== '''Odgovor:''' ==

V obravnavani zadevi je naprej potrebno pojasniti pojem istem upravne zadeve. Na splošno gre za isto upravno zadevo takrat, ko i) je zahtevek podala ista stranka, ii)  ga je podala v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, iii) se zahtevek opira na isto dejansko stanje ter iv)  se zahtevek opira na isto pravno podlago (več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Veri%C5%BEenje_istovrstnih_zahtevkov povezavi]).Če takšno razlago, ki izvorno izhaja iz tolmačenja 4. točke prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]], preslikamo na področje inšpekcijskega nadzora in s tem na določanje obveznosti (inšpekcijskih ukrepov), smemo zapisati, da bi šlo za isto (inšpekcijsko) zadevo takrat, ko bi se odločalo o obveznosti iste stranke v nekem drugem časovnem obdobju z namenom po določitvi iste obveznosti, pri čemer bi se obveznost nanašala na isto dejansko stanje ter na isto pravno podlago.Iz vašega opisa je razbrati, da je ena inšpekcija prepovedala uporabo male kurilne naprave zaradi nevarnosti zastrupitve s CO2; druga pa je istovrstni ukrep izrekla zaradi varstva pred požarom. Pri nadaljnji razlagi se ni mogoče ogniti materialnim predpisom, saj le ti določajo pravno podlago (kot enega izmed meril iste upravne zadeve), katera je bila kršena s strani inšpekcijskega zavezanca, kot tudi pravno podlago, na kateri inšpekcija izreče ukrep. Poleg tega pa ti predpisi določajo tudi stvarno pristojnost inšpekcijskih organov, ki tem organom nalagajo tudi dolžnost, da opravijo naloge, za katere so ustanovljeni, in jih ne morejo odkloniti, če spadajo v njihovo delovno področje (o tem več v: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dve_pravnomo%C4%8Dni_odlo%C4%8Dbi,_izdani_s_strani_dveh_pristojnih_organov povezavi]).Področje delovanja in nadzora malih kurilnih naprav ureja [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7154 Zakon o dimnikarski službi] (ZDimS, Ur. l. RS, št. 68/16), katerega namen je z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavljati čim boljšo kakovost zraka, varovanje zdravja, požarno varnost, večjo energetsko učinkovitost in dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev. Ta v 27. členu jasno določa, da nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, opravlja inšpekcija, pristojna za okolje, razen določb, ki se nanašajo na zmanjšano varstvo pred požarom in s tem povezano odpravo pomanjkljivosti. Slednje je v pristojnosti inšpekcije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Kljub temu obe inšpekciji v primeru pomanjkljivosti male kurilne naprave , ki ima za posledico nevarnost za zdravje ali nevarnost za požar, odredita prepoved uporabe kurilne naprave na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZDimS.Pri tem pa ni zanemarljivo, da inšpekcija za okolje odločitev v zvezi s pomanjkljivostjo male kurilne naprave, zaradi katere pride do preseganjem mejnih vrednosti emisij snovi (kamor sodijo tudi ogljikovi oksidi) v dimnih plinih in/ali prostoru opira na mejne vrednosti iz [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7731 Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav] (Ur. l. RS, št. 46/19 s sprem.) ter na [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED7541 Uredbo o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah] ( Ur. l. RS, št. 77/17). Skladno s tem je jasno, da gre v primeru pomanjkljivosti, ki ima za posledico preseganje mejnih vrednosti emisij snovi, za kršitev npr.  11. – 16. člena prve Uredbe oziroma 37. člena druge Uredbe. Pri obeh pa je inšpekcija ocenila, da so te vrednosti že takšne, da pomenijo veliko tveganje za zastrupitev.Za razliko od tega pa inšpekcija za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ugotavlja takšne pomanjkljivosti kurilne naprave, zaradi katerih pride do (velike) verjetnosti zmanjšanja varstva pred požarom (27. člen ZDimS). Pri tem pa te pomanjkljivosti ne predstavljajo kršitve Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav, kar posledično pomeni, da ta uredba niti ne predstavlja pravne podlage za izrekanje ukrepov te inšpekcije. Ta inšpekcija poleg ZDimS ter Uredbe o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah upošteva tudi predpise iz svojega matičnega delovnega področja (varstva pred požarom).Upoštevaje zapisano pridemo do zaključka, da omenjeni inšpekciji ugotavljata različne kršitve oziroma pomanjkljivosti malih kurilnih (in dimovodnih) naprav., kar posledično pomeni, da ne gre za izrekanje ukrepa v isti upravni zadevi, saj se njuni ukrepi nanašajo na različno dejansko stanje kot tudi na različno pravno podlago. Zgolj istovrstni učinek upravne odločbe torej še ne predstavlja tudi iste upravne zadeve (glej še sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111408877&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111408877 UPRS I U 82/2017] z dne 26. 4. 2017).

''''

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo

2024-06-04T15:29:21Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Veriženje istovrstnih zahtevkov

2024-03-12T13:56:42Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Veriženje istovrstnih zahtevkov - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 12. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka že 3 leta podaja enake vloge, ki jim organ ne ugodi, ker stranka ne izpolnjuje pogojev iz predpisa. Stranka redno vlaga pritožbe, ki so odstopljene na 2. stopnjo in seveda tudi zavrnjene kot neutemeljene. Stranka nikoli ne navaja nekih novih dejstev, dejansko stanje se ne spreminja, vsaka vloga je samo kopija predhodnih  - vedno ista vsebina, iste pritožbene navedbe…
Ali obstaja način oziroma institut, da ustavimo tako stranko, da več ne veriži vlog? Ali je takšno ravnanje stranke sploh dovoljeno? Konkretno gre za zavezanca za plačilo davka, ki na davčni organ vlaga vloge za odpis davka, a jim organ ne ugodi, ker ima zavezanec kopico nepremičnin v različnih deležih. V nasprotnem primeru namreč lahko stranka vsak mesec vlagala vloge do konca življenja in bi moral organ vsak mesec izdati sklep o zavrženju, da je bilo o zadevi že odločeno in da se dejansko stanje ni spremenilo….potem pa bi v nadaljevanju sledilo še odločanje o pritožbi.

== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku načeloma velja, da lahko stranka '''prosto razpolaga s svojimi zahtevki''' (načelo dispozitivnosti). Tako je zgolj od njene volje odvisno, ali bo nek zahtevek vložila, ga spremenila, razširila ali umaknila. Seveda se lahko zgodi, da stranka večkrat vloži tudi istovrstni zahtevek. Pri tem se je potrebno zavedati, da vložitev zahteve po ZUP (prvi odstavek [[Zak:ZUP#65. .C48Dlen{{!}}65. člena ZUP]]) pomeni za organ imperativ, da '''mora izvesti predpisan postopek''' in jo skrbno presoditi najprej s formalnega, če je ta uspešen, pa še z vsebinskega vidika (več o tem glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dol%C5%BEnost_organa_glede_seznanitve_stranke,_%C4%8De_je_bilo_o_zahtevku_%C5%BEe_odlo%C4%8Deno US]). Skladno s tem ZUP zahteva, da organ že takoj po prejemu vloge oziroma zahteve opravi t.i. '''formalni preizkus''' in presodi, ali so sploh izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko presojo. En izmed razlogov, ki to onemogočajo in terjajo, da se tak zahtevek zavrže, je tudi razlog iz 4. točke prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C48Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Ta določba namreč ne dopušča, da bi se ponovno odločalo o zadevi, o kateri se že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, ali če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. 
Pri presoji, ali gre za isti zahtevek, je potrebno pojasniti '''pojem »iste upravne zadeve«.''' Upravno sodišče vsaj od leta 2004 naprej razlaga pojem „iste upravne zadeve“ ne prek tega ali gre v svojem bistvu za primerljive zahtevke, ampak prek tega, ali se zahtevki, ki jih je treba primerjati na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, in ki sicer lahko merijo na isti učinek za vlagatelja vloge, opirajo na isto pravno in dejansko podlago (sodba [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111408877&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111408877 UPRS I U 82/2017] z dne 26. 4. 2017).
V vašem konkretnem primeru opisujete, da gre za zahtevke za odpis davka, ki pa jim organ ne ugodi, ker ima zavezanec kopico nepremičnin v različnih deležih. Na podlagi takšnega opisa je mogoče sklepati, da vaš zavezanec vsako leto po prejemu odločitve o plačilu davka na vaš organ naslovi več zahtevkov za odpis davka. Pri tem pa gre vsaj za dve različni procesni situaciji.
Ko zavezanec po prejemu odločbe za plačilo davka (npr. za leto 2023) vloži prvi zahtevek za odpis davka, je potrebno pri tem in vseh nadaljnjih zahtevkih odgovoriti na vprašanja''', i) ali je zahtevek podala ista stranka ii) ali ga je podala v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, iii) ali se zahtevek opira na isto dejansko stanje ter iv) ali se zahtevek opira na isto pravno podlago '''(glej še sodba [https://www.sodnapraksa.si/?q=II%20U%20299/2010&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2010040815247978 UPRS II U 299/2010] z dne 8. 9. 2010 in sodba [http://sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dbe%20&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=code&direction=asc&rowsPerPage=20&page=2318&id=2015081111406440 UPRS I U 667/201]6 z dne 16. 6. 2017).
Ni dvoma, da gre pri vseh teh zgoraj opisanih zahtevkih za isto stranko; prav tako ni dvoma, da gre pri njih tudi za isto pravno podlago (101. – 107. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 13/11-UPB s sprem.). Vendar pa, ko organ prejme '''prvi zahtevek za odpis davka''' na podlagi davčne odločbe (za leto 2023), mora ugotoviti, da takega zahtevka še ni prejel.  Gre namreč za časovno prvi zahtevek, ki se nanaša na dejansko stanje (davčna odločitev za leto 2023), na katero se prejšnji zahtevki še niso nanašali (četudi je isti zavezanec že vložil večje število zahtevkov za odpis davka, ki so se nanašali na davčno obveznost za leto 2022). Kot je razumeti iz vašega opisa, se tega zavedate, saj takšni vlogi »ne ugodite«. Iz tega je sklepati, da takšno vlogo obravnavate po vsebini in jo zavrnete (kar je vsekakor pravilno postopanje). V primeru, da boste s strani vašega zavezanca prejeli '''novo vlogo za odpis davka''', nanašajočo se na davek za leto 2023, pa morate ugotoviti, da sta izpolnjena še druga dva pogoja, na podlagi katerega lahko organ zaključi, da gre za isto zadevo in sicer '''je zahtevek podan zgolj v drugem časovnem obdobju pa vseeno z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, hkrati pa se zahtevek opira na isto dejansko stanje''' (na odmerno odločbo za leto 2023). Tak zahtevek (in morebiti še vse nadaljnje), ki se bodo opirali na isto dejansko podlago (leto 2023), bo organ seveda zavrgel. Kljub temu mora preveriti, da ni mogoče pri vložitvi časovno kasnejšega zahtevka prišlo do spremembe dejanske podlage zaradi morebitnih drugih okoliščin (npr. sprememba gmotnega stanja). 
V primeru, da zavezanec na podlagi ene odmere davka ob nespremenjenih okoliščinah vloži več istovrstnih zahtevkov za odpis davka (kot ste napisali vsak mesec), govorimo o t.i. '''veriženju zahtevkov.''' ZUP glede tega nima izrecnih določb (za razliko od npr. Zakona o brezplačni pravni pomoči  - glej sodbo [https://sodnapraksa.si/?_submit=i%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C2%A6%C3%83%E2%80%9A%C3%82%C2%A1%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C5%BE%C3%83%E2%80%9A%C3%82%20i&q=in&rowsPerPage=20&page=11130&id=2015081111401683 UPRS I U 694/2016] z dne 28. 6. 2016 ali Zakona o izvršbi in zavarovanju - glej sklep [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111446514&database%5bIESP%5d=IESP&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111446514 VSL I Ip 1345/2020] z dne 6. 10. 2020). A četudi ta prepoved v ZUP posebej ni konkretizirana, že temeljna načela zapovedujejo, da '''morajo stranke pošteno uporabljati pravice''', ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek (glej [[Zak:ZUP#11. .C48Dlen{{!}}11. člen ZUP]]- dolžnost govoriti resnico in poštena uporaba pravic). To načelo se za stranke navezuje na '''pošteno uporabo procesnih pravic''' in ne na pošteno uporabo materialnega prava. Slednje je v presoji organa, ki odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi. '''Stranke sicer lahko izkoristijo vse pravice, ki so jim v postopku dane, preprečevanje zlorabe procesnih pravic pa je v domeni uradne osebe''' (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 63 in 64).
Kljub temu bo presoja uradna osebe, ali gre za zlorabo pravic, kot tudi ustrezno ukrepanje, precej oteženo. Namreč, običajno naj bi organ, ko opravi preizkus zahtevka stranke, in ugotovi, da obstajajo razlogi za njegovo zavrženje, pred izdajo takšnega sklepa stranko celo predhodno obvestil o razlogih za zavrženje. Le izjemoma, ko je res že iz same vloge povsem jasno in očitno razvidno, da stranka ni upravičena do neke pravice, se lahko tako vlogo takoj zavrže s sklepom brez predhodnega seznanjanja (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Zahteva_za_dopolnitev_nepopolne_vloge,_%C4%8De_iz_le-te_pravica_stranki_ne_pripada US]). V primeru veriženja zahtevkov, ki jih organ zavrača s sklepom, na katere potem stranka vlaga še pritožbe, zavezanec pravzaprav izsili (nepotrebno in nesmotrno) upravno odločanje tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa. Da bi tovrstno nesmotrno ravnanje preprečili, predlagamo, da že v sklepu, s katerim boste zavrgli drugi istovrstni zahtevek, izrecno pojasnite in opišite, da gre glede na preteklo ravnanje zavezanca pričakovati, da bo vložil še več tovrstnih zahtevkov, o katerih pa organ ne bo izdal posebnega sklepa temveč bo stranko zgolj pisno obvestil (skladno z določbo 17. člena Uredbe upravnem poslovanju) o prejemu zahtevka in razlogih za neizdajo akta (torej zaradi zlorabe pravice).
[[Category:Vloge in jezik]]

[[Category:Zahtevki]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Veriženje istovrstnih zahtevkov

2024-03-12T13:54:51Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Veriženje istovrstnih zahtevkov - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 12. 3. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka že 3 leta podaja enake vloge, ki jim organ ne ugodi, ker stranka ne izpolnjuje pogojev iz predpisa. Stranka redno vlaga pritožbe, ki so odstopljene na 2. stopnjo in seveda tudi zavrnjene kot neutemeljene. Stranka nikoli ne navaja nekih novih dejstev, dejansko stanje se ne spreminja, vsaka vloga je samo kopija predhodnih  - vedno ista vsebina, iste pritožbene navedbe…Ali obstaja način oziroma institut, da ustavimo tako stranko, da več ne veriži vlog? Ali je takšno ravnanje stranke sploh dovoljeno? Konkretno gre za zavezanca za plačilo davka, ki na davčni organ vlaga vloge za odpis davka, a jim organ ne ugodi, ker ima zavezanec kopico nepremičnin v različnih deležih. V nasprotnem primeru namreč lahko stranka vsak mesec vlagala vloge do konca življenja in bi moral organ vsak mesec izdati sklep o zavrženju, da je bilo o zadevi že odločeno in da se dejansko stanje ni spremenilo….potem pa bi v nadaljevanju sledilo še odločanje o pritožbi.
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku načeloma velja, da lahko stranka '''prosto razpolaga s svojimi zahtevki''' (načelo dispozitivnosti). Tako je zgolj od njene volje odvisno, ali bo nek zahtevek vložila, ga spremenila, razširila ali umaknila. Seveda se lahko zgodi, da stranka večkrat vloži tudi istovrstni zahtevek. Pri tem se je potrebno zavedati, da vložitev zahteve po ZUP (prvi odstavek [[Zak:ZUP#65. .C48Dlen{{!}}65. člena ZUP]]) pomeni za organ imperativ, da '''mora izvesti predpisan postopek''' in jo skrbno presoditi najprej s formalnega, če je ta uspešen, pa še z vsebinskega vidika (več o tem glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dol%C5%BEnost_organa_glede_seznanitve_stranke,_%C4%8De_je_bilo_o_zahtevku_%C5%BEe_odlo%C4%8Deno US]). Skladno s tem ZUP zahteva, da organ že takoj po prejemu vloge oziroma zahteve opravi t.i. '''formalni preizkus''' in presodi, ali so sploh izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko presojo. En izmed razlogov, ki to onemogočajo in terjajo, da se tak zahtevek zavrže, je tudi razlog iz 4. točke prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C48Dlen{{!}}129. člena ZUP]]. Ta določba namreč ne dopušča, da bi se ponovno odločalo o zadevi, o kateri se že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, ali če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Pri presoji, ali gre za isti zahtevek, je potrebno pojasniti '''pojem »iste upravne zadeve«.''' Upravno sodišče vsaj od leta 2004 naprej razlaga pojem „iste upravne zadeve“ ne prek tega ali gre v svojem bistvu za primerljive zahtevke, ampak prek tega, ali se zahtevki, ki jih je treba primerjati na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, in ki sicer lahko merijo na isti učinek za vlagatelja vloge, opirajo na isto pravno in dejansko podlago (sodba [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111408877&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111408877 UPRS I U 82/2017] z dne 26. 4. 2017).V vašem konkretnem primeru opisujete, da gre za zahtevke za odpis davka, ki pa jim organ ne ugodi, ker ima zavezanec kopico nepremičnin v različnih deležih. Na podlagi takšnega opisa je mogoče sklepati, da vaš zavezanec vsako leto po prejemu odločitve o plačilu davka na vaš organ naslovi več zahtevkov za odpis davka. Pri tem pa gre vsaj za dve različni procesni situaciji.Ko zavezanec po prejemu odločbe za plačilo davka (npr. za leto 2023) vloži prvi zahtevek za odpis davka, je potrebno pri tem in vseh nadaljnjih zahtevkih odgovoriti na vprašanja''', i) ali je zahtevek podala ista stranka ii) ali ga je podala v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, iii) ali se zahtevek opira na isto dejansko stanje ter iv) ali se zahtevek opira na isto pravno podlago '''(glej še sodba [https://www.sodnapraksa.si/?q=II%20U%20299/2010&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2010040815247978 UPRS II U 299/2010] z dne 8. 9. 2010 in sodba [http://sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dbe%20&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=code&direction=asc&rowsPerPage=20&page=2318&id=2015081111406440 UPRS I U 667/201]6 z dne 16. 6. 2017).Ni dvoma, da gre pri vseh teh zgoraj opisanih zahtevkih za isto stranko; prav tako ni dvoma, da gre pri njih tudi za isto pravno podlago (101. – 107. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 13/11-UPB s sprem.). Vendar pa, ko organ prejme '''prvi zahtevek za odpis davka''' na podlagi davčne odločbe (za leto 2023), mora ugotoviti, da takega zahtevka še ni prejel.  Gre namreč za časovno prvi zahtevek, ki se nanaša na dejansko stanje (davčna odločitev za leto 2023), na katero se prejšnji zahtevki še niso nanašali (četudi je isti zavezanec že vložil večje število zahtevkov za odpis davka, ki so se nanašali na davčno obveznost za leto 2022). Kot je razumeti iz vašega opisa, se tega zavedate, saj takšni vlogi »ne ugodite«. Iz tega je sklepati, da takšno vlogo obravnavate po vsebini in jo zavrnete (kar je vsekakor pravilno postopanje). V primeru, da boste s strani vašega zavezanca prejeli '''novo vlogo za odpis davka''', nanašajočo se na davek za leto 2023, pa morate ugotoviti, da sta izpolnjena še druga dva pogoja, na podlagi katerega lahko organ zaključi, da gre za isto zadevo in sicer '''je zahtevek podan zgolj v drugem časovnem obdobju pa vseeno z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, hkrati pa se zahtevek opira na isto dejansko stanje''' (na odmerno odločbo za leto 2023). Tak zahtevek (in morebiti še vse nadaljnje), ki se bodo opirali na isto dejansko podlago (leto 2023), bo organ seveda zavrgel. Kljub temu mora preveriti, da ni mogoče pri vložitvi časovno kasnejšega zahtevka prišlo do spremembe dejanske podlage zaradi morebitnih drugih okoliščin (npr. sprememba gmotnega stanja). V primeru, da zavezanec na podlagi ene odmere davka ob nespremenjenih okoliščinah vloži več istovrstnih zahtevkov za odpis davka (kot ste napisali vsak mesec), govorimo o t.i. '''veriženju zahtevkov.''' ZUP glede tega nima izrecnih določb (za razliko od npr. Zakona o brezplačni pravni pomoči  - glej sodbo [https://sodnapraksa.si/?_submit=i%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C2%A6%C3%83%E2%80%9A%C3%82%C2%A1%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C5%BE%C3%83%E2%80%9A%C3%82%20i&q=in&rowsPerPage=20&page=11130&id=2015081111401683 UPRS I U 694/2016] z dne 28. 6. 2016 ali Zakona o izvršbi in zavarovanju - glej sklep [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111446514&database%5bIESP%5d=IESP&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111446514 VSL I Ip 1345/2020] z dne 6. 10. 2020). A četudi ta prepoved v ZUP posebej ni konkretizirana, že temeljna načela zapovedujejo, da '''morajo stranke pošteno uporabljati pravice''', ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek (glej [[Zak:ZUP#11. .C48Dlen{{!}}11. člen ZUP]]- dolžnost govoriti resnico in poštena uporaba pravic). To načelo se za stranke navezuje na '''pošteno uporabo procesnih pravic''' in ne na pošteno uporabo materialnega prava. Slednje je v presoji organa, ki odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi. '''Stranke sicer lahko izkoristijo vse pravice, ki so jim v postopku dane, preprečevanje zlorabe procesnih pravic pa je v domeni uradne osebe''' (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 63 in 64).Kljub temu bo presoja uradna osebe, ali gre za zlorabo pravic, kot tudi ustrezno ukrepanje, precej oteženo. Namreč, običajno naj bi organ, ko opravi preizkus zahtevka stranke, in ugotovi, da obstajajo razlogi za njegovo zavrženje, pred izdajo takšnega sklepa stranko celo predhodno obvestil o razlogih za zavrženje. Le izjemoma, ko je res že iz same vloge povsem jasno in očitno razvidno, da stranka ni upravičena do neke pravice, se lahko tako vlogo takoj zavrže s sklepom brez predhodnega seznanjanja (več v [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Zahteva_za_dopolnitev_nepopolne_vloge,_%C4%8De_iz_le-te_pravica_stranki_ne_pripada US]). V primeru veriženja zahtevkov, ki jih organ zavrača s sklepom, na katere potem stranka vlaga še pritožbe, zavezanec pravzaprav izsili (nepotrebno in nesmotrno) upravno odločanje tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa. Da bi tovrstno nesmotrno ravnanje preprečili, predlagamo, da že v sklepu, s katerim boste zavrgli drugi istovrstni zahtevek, izrecno pojasnite in opišite, da gre glede na preteklo ravnanje zavezanca pričakovati, da bo vložil še več tovrstnih zahtevkov, o katerih pa organ ne bo izdal posebnega sklepa temveč bo stranko zgolj pisno obvestil (skladno z določbo 17. člena Uredbe upravnem poslovanju) o prejemu zahtevka in razlogih za neizdajo akta (torej zaradi zlorabe pravice).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Veriženje istovrstnih zahtevkov

2024-03-12T13:46:47Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Vključevanje stranskih udeležencev v skrajšani ugotovitveni postopek

2024-03-01T13:14:10Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Vključevanje stranskih udeležencev v skrajšani ugotovitveni postopek - V USKLAJEVNAJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 20. 2. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Pri izdaji dovoljenja za odstrel zavarovane živalske vrste (konkretno medveda) se večkrat srečamo s primeri, ko je treba zaradi grozeče nevarnosti za zdravje in življenje ljudi po skrajšanem postopku izdati ustno odločbo za odstrel. Tako stranki, ki je običajno lovska družina, naložimo odstrel z ustno odločbo, saj nujnost in resnost situacije terja, da se ukrepa takoj! V takih primerih nevladnih organizacij ob izdaji ustne odločbe ne obveščamo o postopku. Prav tako nimamo prakse, da bi jim vročali pisni odpravek. Ali je naše ravnanje pravilno ali pa bi morali spremeniti način vodenja postopka oziroma vročanja?

== '''Odgovor:''' ==

Skladno s '''temeljnimi načeli upravnega postopka''' mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti '''vsa dejstva''', ki so pomembna za zakonito in pravilo odločbo ('''načelo materialne resnice''', [[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), hkrati pa mora dati stranki možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo oziroma na katere bo organ oprl svojo odločitev ('''načelo zaslišanja stranke''', [[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člena ZUP]]).
Upoštevaje navedeno ima stranka '''pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka''', dajati potrebne podatke oziroma navajati dejstva ter dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Da bi stranka mogla te pravice udejanjiti, ji '''mora uradna oseba omogočiti''', da se o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov ter postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem, da se seznani uspehom dokazovanja ter se o tem izreče ([[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]]). 
'''Povsem enake procesne pravice ima v postopku tudi stranski udeleženec''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člena ZUP]]). Ta se sicer postopka ne udeležuje z namenom odločanja o lastni pravici ali obveznosti, temveč se udeležuje »tujega« postopka z namenom zaščite oziroma varstva svoje pravne koristi, ki pa mora biti neposredna, osebna ter oprta na zakon ali drug predpis (več na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_z_vlogami_osebe,_ki_neutemeljeno_zatrjuje_status_stranskega_udele%C5%BEenca povezavi]).  
O tem, ali gre tretji osebi položaj stranskega udeleženca, običajno organ, ki vodi postopek, '''izda poseben sklep''' ([[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člen]] v povezavi s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. člena ZUP]]). Poznani pa so tudi primeri, ko je takšen položaj uredil že zakon sam (npr. Zakon o evidentiranju nepremičnin, Ur.l. RS,št. 47/06 in nasl., ki je v devetem odstavku 11. člena določal: ''Imetniki služnostne pravice in stavbne pravice, ki so vpisani v zemljiško knjigo, imajo zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se postopkov za izdelavo elaborata in drugih upravnih postopkov po tem zakonu kot stranski udeleženci'') ali pa je bil takšen položaj tretji osebi priznan posredno s konkludentnimi ravnanji, četudi o tem ni bil izdan poseben sklep(glej npr. sklep [https://sodnapraksa.si/?q=gradnja%20objektov&_submit=i%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C2%A6%C3%83%E2%80%9A%C3%82%C2%A1%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C5%BE%C3%83%E2%80%9A%C3%82%20i&showType=div&rowsPerPage=20&page=170&id=2010040815243873 UPRS št. I U 165/2010] z dne 25. 2. 2010). Osebi, ki ji je priznan položaj stranskega udeležena je torej potrebno omogočiti vse procesne pravice, kot grejo stranki, vključno s pravico izjaviti se.
Od navedenega (tako glede ugotavljanja dejstev kot glede procesnih pravic strank) se sme odstopiti le v primerih, ki jih določa zakon. ZUP v [[Zak:ZUP#144. .C4.8Dlen{{!}}144. členu]] določa štiri različne primere oziroma okoliščine, v kateri se sme voditi '''skrajšani ugotovitveni postopek'''. En takih je tudi primer, ko gre za '''nujne ukrepe v javnem interesu'''. Sem je šteti nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost in za premoženje večje vrednosti (drugi odstavek 144. člena ZUP). Kot izhaja iz 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP, sme organ, ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu, '''ki jih ni mogoče odlagati''', odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku, a le, '''če so dejstva, na katera se odločba opira, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.'''
'''Posebnost skrajšanega ugotovitvenega postopka''' pa je v tem, da v takem postopku stranki (in tako tudi stranskemu udeležencu ) '''ni potrebno omogočiti, da se pred izdajo odločbe izreče o odločilnih dejstvih in dokazih''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#144. .C4.8Dlen{{!}}144. člena ZUP]]). Druga posebnost, ki je sicer vezana (zgolj) na nujne ukrepe v javnem interesu, pa je še v tem, da sme organ v teh primerih '''odločiti ustno''' (prvi odstavek [[Zak:ZUP#211. .C4.8Dlen{{!}}211. člena ZUP]]).
Izdaja ustne odločbe v upravnem postopku je torej vedno vezana na nujnost ukrepov, ki jih je potrebno podvzeti za zavarovanje določene javne koristi in so neodložljiva (več o ustni odločbi glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ustna_odlo%C4%8Dba povezavo]) oziroma kadar je glede na okoliščine očitno, da bi izdelava pisne odločbe onemogočila ali bistveno otežila cilj varovanja javne koristi (tako tudi Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 318). Vedno pa mora ustno izdani odločbi slediti še '''pisni odpravek''' (tretji odstavek 211. člena ZUP). '''Šele z vročitvijo pisnega odpravka namreč stranka postopka dobi možnost uveljavljanja pravih sredstev''' zoper izdan akt, saj ustna odločba nima konkretizirane obrazložitve (niti pouka o pravnem sredstvu). Ustrezno obrazložen akt je namreč pogoj, da lahko stranka učinkovito brani in varuje svoje pravne interese preko pravnih sredstev. Stranka se namreč šele v obrazložitvi seznani z razlogi, ki so vodili organ pri odločanju (glej sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113074582&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&rowsPerPage=20&moreLikeThis=1&id=doc_2015081111398420 UPRS št. I U 1710/2015] z dne 11. 2. 2016 ter [https://e-kurs.si/komentar/ustavnosodna-presoja-18/ Jerovšek, Komentar Ustave RS, 2002, tč.15]). 
Predpogoj, da bi lahko stranki udejanjila ustavno pravico do pravnega sredstva (pa tudi do enakega varstva pravic in do sodnega varstva, kot ustavno varovani pravici) pa je '''seznanitev stranke z odločbo, ki se izvrši z vročitvijo''' (glej še odločbo USRS št. [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-436-15.pdf Up-436/15-9] z dne 22. 3. 2017, tč. 7). Pravne posledice odločbe namreč nastanejo šele po pravilni vročitvi upravnega akta, kar določa tudi drugi odstavek [[Zak:ZUP#83. .C4.8Dlen{{!}}83. člena ZUP]]). 
Iz zapisanega torej '''izhaja, da četudi stranka ni imela možnosti sodelovati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, je potrebno taki stranki osebno vročiti pisni odpravek ustne odločbe, ki vsebuje konkretno obrazložitev, s čimer se ji omogoči vložitev pravnega sredstva in v okviru tega tudi izjavo o dejstvih in dokazih.'''
V vašem konkretnem primeru ste navedli, da ministrstvo skladno z določbami [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1600 Zakona o ohranjanju narave] (ZON, Ur. l. RS, št. 96/04-UPB in nasl.) ter [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED2386 Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah] (Ur.l .RS, št. 46/04 in nasl.), v skrajšanem ugotovitvenem postopku ustno odredi lovski družini odstrel medveda.  Kasneje izdani pisni odpravek odločbe prav tako vroči le lovski družini; nevladnih organizacij pa o ukrepu ne obveščate niti jim ne vročate pisnega odpravka odločbe. Kot je razvidno iz določbe 137. člena ZON, ima NVO, ki pridobi status '''NVO v javnem interesu na področju ohranjanja narave''' v skladu z zakonom, ki ureja status nevladne organizacije v javnem interesu, '''pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih (in sodnih) postopkih'''. Slednje pomeni, da je že zakonodajalec opravil preizkus pravnega interesa iz 43. člena ZUP. A to še ne pomeni, da je taka oseba, ki bi ji sicer šla pravica sodelovati v postopku, to pravico tudi dejansko zahteva (torej, da se resnično želi udeležiti postopka). Povsem nesmotrno bi torej bilo, da bi vsak pisni odpravek vročali vsem NVO v javnem interesu na področju ohranjanja narave (trenutno 30, podatek AJPES), saj mnoge izmed njih predvidoma sploh nimajo interesa za sodelovanje v postopku o izrednem odstrelu medveda. Posledično bi organ lahko štel, da gre za večje število oseb, ki organu niso posamič znane (torej zgolj tiste NVO v javnem interesu na področju ohranjanja narave, ki dejansko želijo sodelovati v konkretnem postopku in pri tem se predvideva, da je to več kot 1), zato bi lahko vročitev opravil z javnim naznanilom, kot mu to omogoča 94. člen ZUP. V skladu s tem bi objavili obvestilo o izdani odločbi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom. Takšna vročitev se šteje za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom. Tako bi dotične NVO imele možnost pridobiti odločbo, se z njo seznaniti ter preko vložitve pravnega sredstva tudi možnost podajanja izjave o dejstvih in dokazih.
[[Category:Stranski udeleženci]]
[[Category:Poseben in skrajšani ugotovitveni postopek]]
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vključevanje stranskih udeležencev v skrajšani ugotovitveni postopek

2024-03-01T13:13:01Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Vključevanje stranskih udeležencev v skrajšani ugotovitveni postopek - V USKLAJEVNAJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 20. 2. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Pri izdaji dovoljenja za odstrel zavarovane živalske vrste (konkretno medveda) se večkrat srečamo s primeri, ko je treba zaradi grozeče nevarnosti za zdravje in življenje ljudi po skrajšanem postopku izdati ustno odločbo za odstrel. Tako stranki, ki je običajno lovska družina, naložimo odstrel z ustno odločbo, saj nujnost in resnost situacije terja, da se ukrepa takoj! V takih primerih nevladnih organizacij ob izdaji ustne odločbe ne obveščamo o postopku. Prav tako nimamo prakse, da bi jim vročali pisni odpravek. Ali je naše ravnanje pravilno ali pa bi morali spremeniti način vodenja postopka oziroma vročanja?
== '''Odgovor:''' ==

Skladno s '''temeljnimi načeli upravnega postopka''' mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti '''vsa dejstva''', ki so pomembna za zakonito in pravilo odločbo ('''načelo materialne resnice''', [[Zak:ZUP#8. .C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]), hkrati pa mora dati stranki možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo oziroma na katere bo organ oprl svojo odločitev ('''načelo zaslišanja stranke''', [[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člena ZUP]]).Upoštevaje navedeno ima stranka '''pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka''', dajati potrebne podatke oziroma navajati dejstva ter dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Da bi stranka mogla te pravice udejanjiti, ji '''mora uradna oseba omogočiti''', da se o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov ter postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem, da se seznani uspehom dokazovanja ter se o tem izreče ([[Zak:ZUP#146. .C4.8Dlen{{!}}146. člena ZUP]]). '''Povsem enake procesne pravice ima v postopku tudi stranski udeleženec''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člena ZUP]]). Ta se sicer postopka ne udeležuje z namenom odločanja o lastni pravici ali obveznosti, temveč se udeležuje »tujega« postopka z namenom zaščite oziroma varstva svoje pravne koristi, ki pa mora biti neposredna, osebna ter oprta na zakon ali drug predpis (več na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_z_vlogami_osebe,_ki_neutemeljeno_zatrjuje_status_stranskega_udele%C5%BEenca povezavi]).  O tem, ali gre tretji osebi položaj stranskega udeleženca, običajno organ, ki vodi postopek, '''izda poseben sklep''' ([[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člen]] v povezavi s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. člena ZUP]]). Poznani pa so tudi primeri, ko je takšen položaj uredil že zakon sam (npr. Zakon o evidentiranju nepremičnin, Ur.l. RS,št. 47/06 in nasl., ki je v devetem odstavku 11. člena določal: ''Imetniki služnostne pravice in stavbne pravice, ki so vpisani v zemljiško knjigo, imajo zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se postopkov za izdelavo elaborata in drugih upravnih postopkov po tem zakonu kot stranski udeleženci'') ali pa je bil takšen položaj tretji osebi priznan posredno s konkludentnimi ravnanji, četudi o tem ni bil izdan poseben sklep(glej npr. sklep [https://sodnapraksa.si/?q=gradnja%20objektov&_submit=i%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C2%A6%C3%83%E2%80%9A%C3%82%C2%A1%C3%83%C6%92%C3%A2%E2%82%AC%C5%BE%C3%83%E2%80%9A%C3%82%20i&showType=div&rowsPerPage=20&page=170&id=2010040815243873 UPRS št. I U 165/2010] z dne 25. 2. 2010). Osebi, ki ji je priznan položaj stranskega udeležena je torej potrebno omogočiti vse procesne pravice, kot grejo stranki, vključno s pravico izjaviti se.Od navedenega (tako glede ugotavljanja dejstev kot glede procesnih pravic strank) se sme odstopiti le v primerih, ki jih določa zakon. ZUP v [[Zak:ZUP#144. .C4.8Dlen{{!}}144. členu]] določa štiri različne primere oziroma okoliščine, v kateri se sme voditi '''skrajšani ugotovitveni postopek'''. En takih je tudi primer, ko gre za '''nujne ukrepe v javnem interesu'''. Sem je šteti nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost in za premoženje večje vrednosti (drugi odstavek 144. člena ZUP). Kot izhaja iz 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP, sme organ, ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu, '''ki jih ni mogoče odlagati''', odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku, a le, '''če so dejstva, na katera se odločba opira, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.''''''Posebnost skrajšanega ugotovitvenega postopka''' pa je v tem, da v takem postopku stranki (in tako tudi stranskemu udeležencu ) '''ni potrebno omogočiti, da se pred izdajo odločbe izreče o odločilnih dejstvih in dokazih''' (tretji odstavek [[Zak:ZUP#144. .C4.8Dlen{{!}}144. člena ZUP]]). Druga posebnost, ki je sicer vezana (zgolj) na nujne ukrepe v javnem interesu, pa je še v tem, da sme organ v teh primerih '''odločiti ustno''' (prvi odstavek [[Zak:ZUP#211. .C4.8Dlen{{!}}211. člena ZUP]]).Izdaja ustne odločbe v upravnem postopku je torej vedno vezana na nujnost ukrepov, ki jih je potrebno podvzeti za zavarovanje določene javne koristi in so neodložljiva (več o ustni odločbi glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Ustna_odlo%C4%8Dba povezavo]) oziroma kadar je glede na okoliščine očitno, da bi izdelava pisne odločbe onemogočila ali bistveno otežila cilj varovanja javne koristi (tako tudi Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 318). Vedno pa mora ustno izdani odločbi slediti še '''pisni odpravek''' (tretji odstavek 211. člena ZUP). '''Šele z vročitvijo pisnega odpravka namreč stranka postopka dobi možnost uveljavljanja pravih sredstev''' zoper izdan akt, saj ustna odločba nima konkretizirane obrazložitve (niti pouka o pravnem sredstvu). Ustrezno obrazložen akt je namreč pogoj, da lahko stranka učinkovito brani in varuje svoje pravne interese preko pravnih sredstev. Stranka se namreč šele v obrazložitvi seznani z razlogi, ki so vodili organ pri odločanju (glej sodbo [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113074582&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&rowsPerPage=20&moreLikeThis=1&id=doc_2015081111398420 UPRS št. I U 1710/2015] z dne 11. 2. 2016 ter [https://e-kurs.si/komentar/ustavnosodna-presoja-18/ Jerovšek, Komentar Ustave RS, 2002, tč.15]). Predpogoj, da bi lahko stranki udejanjila ustavno pravico do pravnega sredstva (pa tudi do enakega varstva pravic in do sodnega varstva, kot ustavno varovani pravici) pa je '''seznanitev stranke z odločbo, ki se izvrši z vročitvijo''' (glej še odločbo USRS št. [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-436-15.pdf Up-436/15-9] z dne 22. 3. 2017, tč. 7). Pravne posledice odločbe namreč nastanejo šele po pravilni vročitvi upravnega akta, kar določa tudi drugi odstavek [[Zak:ZUP#83. .C4.8Dlen{{!}}83. člena ZUP]]). Iz zapisanega torej '''izhaja, da četudi stranka ni imela možnosti sodelovati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, je potrebno taki stranki osebno vročiti pisni odpravek ustne odločbe, ki vsebuje konkretno obrazložitev, s čimer se ji omogoči vložitev pravnega sredstva in v okviru tega tudi izjavo o dejstvih in dokazih.'''V vašem konkretnem primeru ste navedli, da ministrstvo skladno z določbami [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1600 Zakona o ohranjanju narave] (ZON, Ur. l. RS, št. 96/04-UPB in nasl.) ter [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED2386 Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah] (Ur.l .RS, št. 46/04 in nasl.), v skrajšanem ugotovitvenem postopku ustno odredi lovski družini odstrel medveda.  Kasneje izdani pisni odpravek odločbe prav tako vroči le lovski družini; nevladnih organizacij pa o ukrepu ne obveščate niti jim ne vročate pisnega odpravka odločbe. Kot je razvidno iz določbe 137. člena ZON, ima NVO, ki pridobi status '''NVO v javnem interesu na področju ohranjanja narave''' v skladu z zakonom, ki ureja status nevladne organizacije v javnem interesu, '''pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih (in sodnih) postopkih'''. Slednje pomeni, da je že zakonodajalec opravil preizkus pravnega interesa iz 43. člena ZUP. A to še ne pomeni, da je taka oseba, ki bi ji sicer šla pravica sodelovati v postopku, to pravico tudi dejansko zahteva (torej, da se resnično želi udeležiti postopka). Povsem nesmotrno bi torej bilo, da bi vsak pisni odpravek vročali vsem NVO v javnem interesu na področju ohranjanja narave (trenutno 30, podatek AJPES), saj mnoge izmed njih predvidoma sploh nimajo interesa za sodelovanje v postopku o izrednem odstrelu medveda. Posledično bi organ lahko štel, da gre za večje število oseb, ki organu niso posamič znane (torej zgolj tiste NVO v javnem interesu na področju ohranjanja narave, ki dejansko želijo sodelovati v konkretnem postopku in pri tem se predvideva, da je to več kot 1), zato bi lahko vročitev opravil z javnim naznanilom, kot mu to omogoča 94. člen ZUP. V skladu s tem bi objavili obvestilo o izdani odločbi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom. Takšna vročitev se šteje za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom. Tako bi dotične NVO imele možnost pridobiti odločbo, se z njo seznaniti ter preko vložitve pravnega sredstva tudi možnost podajanja izjave o dejstvih in dokazih.
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vključevanje stranskih udeležencev v skrajšani ugotovitveni postopek

2024-03-01T12:47:31Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vročitev drugostopenjske odločbe ter odločanje v ponovnem postopku v času zadržanja predpisa zaradi presoje ustavnosti

2024-01-26T07:44:43Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Vročitev drugostopenjske odločbe ter odločanje v ponovnem postopku v času zadržanja predpisa zaradi presoje ustavnosti - V USKLAJEVANJU ''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Kako naj ravna upravna enota z odločbo organa druge stopnje, ki je kljub sklepu Ustavnega sodišča o zadržanju izvrševanja 146. člena Gradbenega zakona, odločilo o pritožbi in zadevo vrnilo v ponovni postopek zaradi nepolno ugotovljenega dejanskega stanja, z navodilom, naj organ prve stopnje odločbo vroči strankam? UE se nagiba k stališču, da odločbe druge stopnje v času zadržanja izvrševanja predpisa ne bi vročala strankam, ampak bi počakala na odločitev sodišča in jo vročila potem, ko bo sodišče odločilo in se bodo postopki lahko nadaljevali.

== '''Odgovor:''' ==

Skladno z določbami ZUP drugostopenjski organ pri odločanju o pritožbi preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, po uradni dolžnosti pa še, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon ([[Zak:ZUP#248. .C4.8Dlen{{!}}248. člen ZUP]]). Če pri tem ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji '''nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva''', lahko odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, a le v primeru, če spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]). V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, '''najpozneje pa v 30 dneh''' od prejema zadeve, izdati novo odločbo.
Meritorno odločanja v ponovnem postopku, kot ste že sami pravilno zapisali, pa ne bo mogoče vse do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti predpisa. V vašem primeru gre za uporabo 146. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakona] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.), o katerem je Ustavno sodišče izdalo sklep št. [https://www.us-rs.si/zadrzanje/zadrzanje-izvrsevanja-146-clena-gradbenega-zakona-uradni-list-rs-st-199-21-u-i-203-23/ U-I-203/23-7] z dne 23. 11. 2023, s katerim je zadržalo njegovo izvajanje. Glede zadržanja izvajanja predpisa na splošno velja, da se od objave sklepa o zadržanju izvrševanja predpisa ta ne sme več uporabljati (o tem več na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Umik_zahteve_zaradi_presoje_ustavnosti_predpisa povezavi]).
Za pravilno razumevanje instituta zadržanja izvrševanja predpisa je potrebno vzeti v obzir tretji odstavek 39. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 64/07 in nasl.), po katerem lahko Ustavno sodišče določi, na kakšen način se odločitev izvrši (glej še Testen v Šturm (ur.), Komentar URS, 2002 [https://e-kurs.si/komentar/zacasno-zadrzanje-izvrsevanja-izpodbijanega-predpisa/ povezava]). Hkrati pa je potrebno upoštevati tudi samo določitev Ustavnega sodišča v zvezi s tem. V 6. točki obrazložitve sklepa z dne 23. 11. 2023 je Ustavno sodišče zapisalo, da ''začasno zadržanje izvrševanja 146. člena GZ-1 pomeni  predvsem to, da '''se postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja do končne odločitve Ustavnega sodišča ne morejo začeti oziroma končati'''''.
Skladno s tem je smel drugostopenjski organ v svoji odločitvi, s katero je odpravil vašo odločbo in zadevo vrnil v ponovni postopek, uporabiti navedeno določbo GZ-1 in se nanjo sklicevati, saj '''se z drugostopenjsko odločbo upravni postopek ni ne začel ne končal.'''
Za razliko od tega pa upravna enota kot prvostopenjski organ ne sme v času zadržanja izdati odločbe, s katero bi zahtevek stranke zavrnila ali mu ugodila, saj '''se z izdajo meritorne prvostopenjske odločbe upravni postopek konča '''(glej še ZUP s komentarjem, Kovač in Kerševan (ur.), 2022, str. 390). Zato za vaš postopek velja, kot ste to ugotovili tudi sami, da roki za izdajo odločbe v tem času ne tečejo, kar izhaja iz tretjega dostavka [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena]] v povezavi z desetin odstavkom [[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člena]] ZUP in gre za t.i. tiho prekinitev postopka (glej še ZUP s komentarjem, Kovač in Kerševan (ur.), 2022, str. 522).  
V odločbi o pritožbi vam je organ druge stopnje poleg opozoril glede ponovnega postopka naložil tudi '''vročitev odločbe''' strankam postopka. Tako ravnanje drugostopenjskega organa je sicer skladno z odločbo prvega odstavka [[Zak:ZUP#257. .C4.8Dlen{{!}}257. člena ZUP]], po kateri organ, ki je odločil o zadevi na drugi stopnji, pošlje praviloma svojo odločbo obenem z dokumenti zadeve organu prve stopnje, ki mora odločbo vročiti strankam v osmih dneh od dneva, ko prejme dokument. Ker pri dejanju vročanja ne gre za meritorno odločanje niti za začetek ali konec upravnega postopka, temveč zgolj za (materialna) ravnanja, ki imajo sicer ključne učinke, zadržanje izvajanja predpisa na to ravnanje ne more vplivati'''. Zato ste drugostopenjsko odločbo strankam dolžni vročiti.''' Pri tem boste stranke, tako kot vam nalaga deseti odstavek [[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člena ZUP]], hkrati obvestili o zadržanju izvajanja 146. člena GZ-1 ter jih seznanili, da bo odločba o njihovem zahtevku lahko izdana šele po končni odločitvi Ustavnega sodišča. Vaše predhodno obvestilo, izdano na tej določbi ZUP, pa je bilo po naši oceni preuranjeno, saj v trenutku izdaje obvestila pri vas ni bil v teku konkreten upravni postopek, saj je že bil zaključen z izdajo odločbe.  
[[Category:Vročanje]]

[[Category:Predhodno vprašanje in prekinitev postopka]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vročitev drugostopenjske odločbe ter odločanje v ponovnem postopku v času zadržanja predpisa zaradi presoje ustavnosti

2024-01-26T07:38:22Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Vročitev drugostopenjske odločbe ter odločanje v ponovnem postopku v času zadržanja predpisa zaradi presoje ustavnosti - V USKLAJEVANJU ''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Kako naj ravna upravna enota z odločbo organa druge stopnje, ki je kljub sklepu Ustavnega sodišča o zadržanju izvrševanja 146. člena Gradbenega zakona, odločilo o pritožbi in zadevo vrnilo v ponovni postopek zaradi nepolno ugotovljenega dejanskega stanja, z navodilom, naj organ prve stopnje odločbo vroči strankam? UE se nagiba k stališču, da odločbe druge stopnje v času zadržanja izvrševanja predpisa ne bi vročala strankam, ampak bi počakala na odločitev sodišča in jo vročila potem, ko bo sodišče odločilo in se bodo postopki lahko nadaljevali.
== '''Odgovor:''' ==

Skladno z določbami ZUP drugostopenjski organ pri odločanju o pritožbi preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, po uradni dolžnosti pa še, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon ([[Zak:ZUP#248. .C4.8Dlen{{!}}248. člen ZUP]]). Če pri tem ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji '''nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva''', lahko odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, a le v primeru, če spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje (tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]]). V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, '''najpozneje pa v 30 dneh''' od prejema zadeve, izdati novo odločbo.Meritorno odločanja v ponovnem postopku, kot ste že sami pravilno zapisali, pa ne bo mogoče vse do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti predpisa. V vašem primeru gre za uporabo 146. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakona] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.), o katerem je Ustavno sodišče izdalo sklep št. [https://www.us-rs.si/zadrzanje/zadrzanje-izvrsevanja-146-clena-gradbenega-zakona-uradni-list-rs-st-199-21-u-i-203-23/ U-I-203/23-7] z dne 23. 11. 2023, s kateri je zadržalo njegovo izvajanje. Glede zadržanja izvajanja predpisa na splošno velja, da se od objave sklepa o zadržanju izvrševanja predpisa ta ne sme več uporabljati (o tem več na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Umik_zahteve_zaradi_presoje_ustavnosti_predpisa povezavi]).Za pravilno razumevanje instituta zadržanja izvrševanja predpisa je potrebno vzeti v obzir tretji odstavek 39. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 64/07 in nasl.), po katerem lahko Ustavno sodišče določi, na kakšen način se odločitev izvrši (glej še Testen v Šturm (ur.), Komentar URS, 2002 [https://e-kurs.si/komentar/zacasno-zadrzanje-izvrsevanja-izpodbijanega-predpisa/ povezava]). Hkrati pa je potrebno upoštevati tudi samo določitev Ustavnega sodišča v zvezi s tem. V 6. točki obrazložitve sklepa z dne 23. 11. 2023 je Ustavno sodišče zapisalo, da ''začasno zadržanje izvrševanja 146. člena GZ-1 pomeni  predvsem to, da '''se postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja do končne odločitve Ustavnega sodišča ne morejo začeti oziroma končati'''''.Skladno s tem je smel drugostopenjski organ v svoji odločitvi, s katero je odpravil vašo odločbo in zadevo vrnil v ponovni postopek, uporabiti navedeno določbo GZ-1 in se nanjo sklicevati, saj '''se z drugostopenjsko odločbo upravni postopek ni ne začel ne končal.'''Za razliko od tega pa upravna enota kot prvostopenjski organ ne sme v času zadržanja izdati odločbe, s katero bi zahtevek stranke zavrnila ali mu ugodila, saj '''se z izdajo meritorne prvostopenjske odločbe upravni postopek konča '''(glej še ZUP s komentarjem, Kovač in Kerševan (ur.), 2022, str. 390). Zato za vaš postopek velja, kot ste to ugotovili tudi sami, da roki za izdajo odločbe v tem času ne tečejo, kar izhaja iz tretjega dostavka [[Zak:ZUP#222. .C4.8Dlen{{!}}222. člena]] v povezavi z desetin odstavkom [[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člena]] ZUP in gre za t.i. tiho prekinitev postopka (glej še ZUP s komentarjem, Kovač in Kerševan (ur.), 2022, str. 522).  V odločbi o pritožbi vam je organ druge stopnje poleg opozoril glede ponovnega postopka naložil tudi '''vročitev odločbe''' strankam postopka. Tako ravnanje drugostopenjskega organa je sicer skladno z odločbo prvega odstavka [[Zak:ZUP#257. .C4.8Dlen{{!}}257. člena ZUP]], po kateri organ, ki je odločil o zadevi na drugi stopnji, pošlje praviloma svojo odločbo obenem z dokumenti zadeve organu prve stopnje, ki mora odločbo vročiti strankam v osmih dneh od dneva, ko prejme dokument. Ker pri dejanju vročanja ne gre za meritorno odločanje niti za začetek ali konec upravnega postopka, temveč zgolj za (materialna) ravnanja, ki imajo sicer ključne učinke, zadržanje izvajanja predpisa na to ravnanje ne more vplivati'''. Zato ste drugostopenjsko odločbo strankam dolžni vročiti.''' Pri tem boste stranke, tako kot vam nalaga deseti odstavek [[Zak:ZUP#82. .C4.8Dlen{{!}}82. člena ZUP]], hkrati obvestili o zadržanju izvajanja 146. člena GZ-1 ter jih seznanili, da bo  odločba o njihovem zahtevku lahko izdana šele po končni odločitvi Ustavnega sodišča. Vaše predhodno obvestilo, izdano na tej določbi ZUP, pa je bilo po naši oceni preuranjeno, saj v trenutku izdaje obvestila pri vas ni bil v teku konkreten upravni postopek, saj je že bil zaključen z izdajo odločbe.  

[[Category:Vročanje]]

[[Category:Predhodno vprašanje in prekinitev postopka]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vročitev drugostopenjske odločbe ter odločanje v ponovnem postopku v času zadržanja predpisa zaradi presoje ustavnosti

2024-01-26T07:30:32Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev

2024-01-16T14:50:22Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Urejanje strani Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev - V USKLAJEVNJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 16. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Javno podjetje je v skladu s svojimi delovnimi nalogami želelo obnoviti daljnovod. Za pridobitev gradbenega dovoljenja bi moralo izkazati (med drugim tudi) pravico graditi, kar običajno izkaže z ustanovitvijo služnosti v javno korist. Na konkretnem zemljišču, ki je bilo nekoč v lasti agrarne skupnosti, je danes 96 skupnih lastnikov, zato bi moralo pogodbo o ustanovitvi služnosti skleniti z vsemi 96 lastniki, kar pa je skoraj nemogoče. Skladno z določbami posebnega zakona je podjetje na UE podalo predlog za prisilno omejitev lastninske pravice. Vendar pa ima sedaj tudi UE enak problem, saj mora postopek voditi s 96 strankami, katerim pa je potrebno vročati pisanja.
Ali bi lahko UE glede na veliko število skupnih lastnikov (od katerih je nekaj tudi že pokojnih, nekateri živijo v tujini, pri več lastnikih pa so v ZK vpisane različne plombe ipd.) sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice vročala z javnim naznanilom, enako tudi vabila skupne lastnike na narok. Ali obstaja še kakšna druga možnost, na podlagi katere bi bilo možno izvesti postopek, ob dejstvu, da bi morala UE izdati eno odločbo o omejitvi lastninske pravice v javno korist vsem lastnikom?

== '''Odgovor:''' ==

V postavljenem vprašanju se skrivajo pravzaprav '''tri različne procesne situacije oziroma vprašanja''' in sicer stvarna legitimacija strank, njihovo zastopanje v postopku ter pravila vročanja.
Glede procesne legitimacije stranke je potrebno najprej zapisati, da '''mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba''' ([[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člena ZUP]]). Tako ni dvoma, da bo moral upravni organ najprej ugotoviti, kdo sploh so stranke postopka ''omejitve lastninske pravice''. To je v obravnavanem primeru še toliko bolj pomembno, saj bo moral organ že v začetnih fazah postopka '''vsem strankam postopka''' vročiti sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice, kar določa 473. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6665 Energetskega zakona] (EZ; Ur. l. RS, št. 60/19-UPB s sprem.) v zvezi z 221. in 210. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora] (ZUreP-3; Ur. l. RS št. 199/21 s sprem.). Ob tem je seveda jasno, da '''pokojna (umrla) oseba ne more biti stranka postopka niti se taki osebi ne more vročati upravnih aktov'''; posebna pravila pa veljajo tudi za vročanje osebam z neznanim bivališčem. Tako bo moral upravni organ po prejemu zahteve za uvedbo postopka omejitve lastninske pavice postoriti vse kar je potrebno, da '''pravilno legitimira stranke postopka'''.
Stranke postopka bodo v obravnavanem primeru vsi solastniki oziroma skupni lastniki obravnavane nepremičnine. Pri tem se upravni organ lahko zanese na stanje v Zemljiški knjigi (ZK) (glej npr. sodbo UPRS III [https://shorturl.at/vNUZ9 U 61/2012] z dne 22. 3. 2013 in II [https://shorturl.at/efmsY U 389/2020] z dne 16. 5. 20229. Iz ZK bo tako pridobil seznam oseb, ki imajo pravico sodelovati v postopku. Glede na datum rojstva, ki je običajno zapisan ob lastniku, bo lahko preveril tudi, ali gre za polnoletne osebe in s tem poslovno sposobne (glede mladoletnih glej [[Zak:ZUP#47. .C4.8Dlen{{!}}47. člena ZUP]]). Večjo težavo pa bodo gotovo predstavljale umrle osebe in osebe z neznanim bivališčem.
Če gre za umrle državljane RS ali osebe s prebivališčem v RS, je mogoče podatek o morebitni smrti preveriti v Matičnem registru oziroma v Centralnem registru prebivalstva. V primeru ugotovljene smrti državljana RS, lahko organ zaprosi okrajno sodišče, ali je že bil izveden dedni postopek po pokojniku ter '''kdo je (pravnomočno) podedoval''' konkretno zemljišče. Tako je ta dedič (četudi še ni vpisan v ZK), stranka postopka omejitve lastninske pravice. Na to napotuje 132. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO317 Zakona o dedovanju] (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.), ki določa, da '''pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti'''.
Če dedni postopek še ni pravnomočno zaključen, je šteti, da '''o prehodnem vprašaju (lastniku zemljišča) '''še ni pravnomočno odločeno. V takšnih primerih lahko organ s sklepom prekine postopek in počaka na odločitev sodišča (vendar so ravno spori o dedovanju eni izmed najdolgotrajnejših postopkov – tako tudi Andrej Kmecl v ZUP s komentarjem, 2022, str. 362). Zato bi bilo smotrneje, da bi upravni organ poskušal to predhodno vprašanje rešiti sam, kot mu to sicer omogoča prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]. Seveda lahko upravni organ upošteva tudi določbe ZD, ki v 131. členu ureja '''skrbnika zapuščine'''. Ta je predviden za primere, če so '''dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče''', kakor tudi v drugih primerih, '''kadar je to potrebno'''. Skrbnika zapuščine '''postavi sodišče''', kar pomeni, da je lahko upravni organ le pobudnik takega postopka pred sodiščem.
Za primere, ko se sicer ve, kdo je stranka postopka (torej je znana identiteta solastnika), ne ve pa se, kje stanuje, ZUP predvideva '''postavitev začasnega zastopnika'''. Pri tem ZUP to možnost omejuje zgolj na primere (glej prvi odstavek [[Zak:ZUP#51. .C4.8Dlen{{!}}51. člena ZUP]]), ko je treba opraviti '''kakšno procesno dejanje v postopku''' zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, '''pa nujnost zadeve ali interes stranke narekuje izvedbo postopka v določenem delu brez odlašanja'''. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika razglasi organ na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom po potrebi pa tudi na drug primeren način (glej še Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 104). Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen (npr. za potrebe uvedbe postopka in s tem vročitve sklepa o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice), in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to (peti odstavek istega člena). Pri tem ima začasni zastopnik '''vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (varuje interese stranke)'''. Posebej se poudarja, da '''začasnega zastopnika ni mogoče postaviti v primeru, ko ni znano, kdo  je stranka postopka ali za celoten postopek!'''
V vseh ostalih primerih, če stranka sploh ni znana ali ni mogoč stik ali komunikacija z njo, še posebej v primeru, če gre za poseg v strankin položaj, je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic strank, kar je zagotovljeno preko '''skrbnika za posebne primere, '''ki ga ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik] (DZ; Ur. l. RS, št. 15/17 s sprem.). To velja posebej, če organ stranki nalaga določene obveznosti oz. dolžnosti, saj lahko pravni položaj stranke po vročitvi obveznostne odločbe varuje le tak skrbnik. Le skrbnik bo lahko zastopal stranko prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Takega skrbnika po 268. členu DZ (v povezavi z 267. členom) '''imenuje upravi organ''', prek katerim teče postopek. Posebnost tega instituta je v tem, da je predviden tako za osebo, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, kot '''tudi neznanemu lastniku premoženja.'''
Težave z iskanjem dedičev kot tudi strank z neznanim bivališčem, pa sta v zvezi s postopkom omejitve lastninske pravice predvidela tudi EZ in ZUreP-3, ki jih je glede na postopek oziroma upravno področje šteti za ''lex specialis'' napram ZUP in DZ. Tako prvi v 477. členu, drugi pa v 208. členu urejata '''skrbnika za posebne primere'''. Tega v obeh primerih '''postavi skrbstveni organ''' (Center za socialno delo) na predlog razlastitvenega upravičenca (javnega podjetja) in sicer kadar razlastitveni upravičenec ne uspe pridobiti podatkov iz javnih evidenc, ker ti podatki ne obstajajo oziroma organi, ki vodijo javne evidence, s podatkom ne razpolagajo (kot izhaja iz EZ) oziroma kadar v uradnih evidencah ne obstajajo podatki o lastniku nepremičnin in ta ni znan; je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in nima zastopnika; je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v RS; ne prebiva na naslovu v RS oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini (kot izhaja iz ZUreP-3).
Vse zgoraj navedeno je pojasnjeno z namenom, da se ugotovi, '''kdo sploh so stranke postopka'''. Pri tem ni odveč zapisati, da je '''stvarna legitimacija '''materialno-pravno vprašanje (o tem več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 144), in je običajno nedeljivo vprašanje z glavnim predmetom postopka. '''Šele ko bo torej organ pravilno legitimiral vse stranke postopka, bodo izpolnjene okoliščine, da bo lahko izdal sklep o začetku postopka omejitve lastninske pravice.''' Ob tem ni mogoče spregledati, da materialni predpis (tako EZ kot ZUreP-3) začetek postopka omejitve lastninske pravice vežeta na poseben pogoj in sicer nalagata  investitorju oz. javnemu podjetju, da  predhodno sam vroči  ponudbo za sklenitev pogodbe o omejitvi lastninske pravice na nepremičninah vsem lastnikom nepremičnin. To pomeni, da mora že razlastitveni upravičenec predlagati skrbstvenemu organu postavitev skrbnika za posebne primere. Šele če  razlastitveni upravičenec v 30 dneh po vročitvi ponudbe z lastniki nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za omejitev lastninske pravice, s čimer se začne upravni postopek.
Upravni organ mora '''sklep o začetku postopka''' omejitve lastninske pravice '''osebno vročiti strankam postopka'''. Že pred izdajo sklepa bo torej upravni organ (če tega ni storilo že javno podjetje) ugotavljal in ugotovil kdo so stranke postopka. Tako bo moral pred izdajo sklepa postoriti vse potrebno (opisano zgoraj), da bo razpolagal s seznamom vseh (96) solastnikov oz. njihovih dedičev ali skrbnikov za posebne primere in s tem tudi z njihovimi naslovi. Skladno s tem '''odpade možnost, da bi organ pričel postopke z javnim naznanilom, '''kot to predvideva [[Zak:ZUP#131. .C4.8Dlen{{!}}131. člena ZUP]].''' '''
Ko pa gre za vprašanje vročanja sklepa in ne torej za celostni pravni položaj osebe, ki se ji vroča, se uporabi pravila ZUP o vročanju. Če se organ v postopku obrača na osebo, ki še ni sodelovala v postopku, '''se vroča na naslov za vročanje''', ki ga mora fizična oseba prijaviti po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele), in po potrebi tudi na drugem naslovu, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva.
Vročanje z javnim naznanilom je predvideno le v primeru, če se sicer pri '''vročanju''' '''znani stranki''' na naslovu za vročanje ugotovi, da je naslovnik na tem določenem naslovu neznan ali odseljen (drugi odstavek 96. a člena ZUP). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače. Če vročitev ni bila mogoča, ker stranka ni obvestila organa o spremembi prebivališča, organ pa '''zagotovo ugotovi''', da vročitev '''ni bila uspešna na naslovu za vročanje, '''prijavljenemu na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča ter na vročevalcu znanemu naslovu, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se '''dokument objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava''', kot to določata [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člen ZUP]] in 96.a člen ZUP. Javno naznanilo lahko organ izkoristi šele, '''ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal '''(glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138–149 in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_z_javnim_naznanilom_v_isti_zadevi povezavo]). Na dolžnost aktivnega ravnanja organa opozarja tudi sodna praksa; tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I [https://www.sodnapraksa.si/?doc-18415 Up 407/2002] kot enega temeljnih argumentov za presojo pravilne vročitve po drugem odstavku tega člena upoštevalo, da je organ večkratno poskusil vročiti dokument in opravil določene poizvedbe.
Posebej pa opozarjamo, da v konkretnih postopkih vročanje z '''javnim naznanilom ni dopustno''', če organ zagotovo ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova. Uporaba [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člena ZUP]] in 96.a člena ZUP ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje. V takem položaju mora organ šteti, da gre za '''sicer znano stranko z neznanim bivališčem''' in mora tako uporabiti določbe glede skrbnika za posebne primere (po ZUreP-3 oz. DZ). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. členu ZUP]].
Uporaba 96. a člena ZUP prav ni dopusta, kadar je '''stranka postopka tujec in nima veljavnega naslova za vročanje v RS.''' Tudi v tem primeru bo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer oz. v nujnih primerih za posamezno dejanje postopka začasnega zastopnika (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_osebam_v_tujini_in_osebam,_ki_niso_znane povezavo] ter [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini#Zadeva:_Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini) povezavo]). Nadalje pa bo potrebno upoštevati še, da ZUP v četrtem odstavku [[Zak:ZUP#89. .C4.8Dlen{{!}}89. člena]] določa, da kadar je  stranka v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, ji je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in jo opozoriti, da ji bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sama imenovala pooblaščenca.
Ker mora upravni organ sklep (kot tudi vsa nadaljnja upravna pisanja in akte) '''vročiti vsem 96 strankam postopka osebno''', lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti - da bi postopek vodil hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke – od strank zahteva, da določijo '''skupnega pooblaščenca za vročitve''' (ali več takih), kot to določa [[Zak:ZUP#90. .C4.8Dlen{{!}}90. člena ZUP]]; lahko pa jim celo s sklepom na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#52. .C4.8Dlen{{!}}52. člena ZUP]] naloži, da določijo '''skupnega predstavnika.'''
[[Category:Lastnost stranke]]

[[Category:Vročanje]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev

2024-01-16T14:49:27Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Urejanje strani Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev - V USKLAJEVNJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 16. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Javno podjetje je v skladu s svojimi delovnimi nalogami želelo obnoviti daljnovod. Za pridobitev gradbenega dovoljenja bi moralo izkazati (med drugim tudi) pravico graditi, kar običajno izkaže z ustanovitvijo služnosti v javno korist. Na konkretnem zemljišču, ki je bilo nekoč v lasti agrarne skupnosti, je danes 96 skupnih lastnikov, zato bi moralo pogodbo o ustanovitvi služnosti skleniti z vsemi 96 lastniki, kar pa je skoraj nemogoče. Skladno z določbami posebnega zakona je podjetje na UE podalo predlog za prisilno omejitev lastninske pravice. Vendar pa ima sedaj tudi UE enak problem, saj mora postopek voditi s 96 strankami, katerim pa je potrebno vročati pisanja.
Ali bi lahko UE glede na veliko število skupnih lastnikov (od katerih je nekaj tudi že pokojnih, nekateri živijo v tujini, pri več lastnikih pa so v ZK vpisane različne plombe ipd.) sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice vročala z javnim naznanilom, enako tudi vabila skupne lastnike na narok. Ali obstaja še kakšna druga možnost, na podlagi katere bi bilo možno izvesti postopek, ob dejstvu, da bi morala UE izdati eno odločbo o omejitvi lastninske pravice v javno korist vsem lastnikom?

== '''Odgovor:''' ==

V postavljenem vprašanju se skrivajo pravzaprav '''tri različne procesne situacije oziroma vprašanja''' in sicer stvarna legitimacija strank, njihovo zastopanje v postopku ter pravila vročanja.
Glede procesne legitimacije stranke je potrebno najprej zapisati, da '''mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba''' ([[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člena ZUP]]). Tako ni dvoma, da bo moral upravni organ najprej ugotoviti, kdo sploh so stranke postopka ''omejitve lastninske pravice''. To je v obravnavanem primeru še toliko bolj pomembno, saj bo moral organ že v začetnih fazah postopka '''vsem strankam postopka''' vročiti sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice, kar določa 473. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6665 Energetskega zakona] (EZ; Ur. l. RS, št. 60/19-UPB s sprem.) v zvezi z 221. in 210. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora] (ZUreP-3; Ur. l. RS št. 199/21 s sprem.). Ob tem je seveda jasno, da '''pokojna (umrla) oseba ne more biti stranka postopka niti se taki osebi ne more vročati upravnih aktov'''; posebna pravila pa veljajo tudi za vročanje osebam z neznanim bivališčem. Tako bo moral upravni organ po prejemu zahteve za uvedbo postopka omejitve lastninske pavice postoriti vse kar je potrebno, da '''pravilno legitimira stranke postopka'''.
Stranke postopka bodo v obravnavanem primeru vsi solastniki oziroma skupni lastniki obravnavane nepremičnine. Pri tem se upravni organ lahko zanese na stanje v Zemljiški knjigi (ZK) (glej npr. sodbo UPRS III [https://shorturl.at/vNUZ9 U 61/2012] z dne 22. 3. 2013 in II [https://shorturl.at/efmsY U 389/2020] z dne 16. 5. 20229. Iz ZK bo tako pridobil seznam oseb, ki imajo pravico sodelovati v postopku. Glede na datum rojstva, ki je običajno zapisan ob lastniku, bo lahko preveril tudi, ali gre za polnoletne osebe in s tem poslovno sposobne (glede mladoletnih glej [[Zak:ZUP#47. .C4.8Dlen{{!}}47. člena ZUP]]). Večjo težavo pa bodo gotovo predstavljale umrle osebe in osebe z neznanim bivališčem.
Če gre za umrle državljane RS ali osebe s prebivališčem v RS, je mogoče podatek o morebitni smrti preveriti v Matičnem registru oziroma v Centralnem registru prebivalstva. V primeru ugotovljene smrti državljana RS, lahko organ zaprosi okrajno sodišče, ali je že bil izveden dedni postopek po pokojniku ter '''kdo je (pravnomočno) podedoval''' konkretno zemljišče. Tako je ta dedič (četudi še ni vpisan v ZK), stranka postopka omejitve lastninske pravice. Na to napotuje 132. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO317 Zakona o dedovanju] (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.), ki določa, da '''pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti'''.
Če dedni postopek še ni pravnomočno zaključen, je šteti, da '''o prehodnem vprašaju (lastniku zemljišča) '''še ni pravnomočno odločeno. V takšnih primerih lahko organ s sklepom prekine postopek in počaka na odločitev sodišča (vendar so ravno spori o dedovanju eni izmed najdolgotrajnejših postopkov – tako tudi Andrej Kmecl v ZUP s komentarjem, 2022, str. 362). Zato bi bilo smotrneje, da bi upravni organ poskušal to predhodno vprašanje rešiti sam, kot mu to sicer omogoča prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]. Seveda lahko upravni organ upošteva tudi določbe ZD, ki v 131. členu ureja '''skrbnika zapuščine'''. Ta je predviden za primere, če so '''dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče''', kakor tudi v drugih primerih, '''kadar je to potrebno'''. Skrbnika zapuščine '''postavi sodišče''', kar pomeni, da je lahko upravni organ le pobudnik takega postopka pred sodiščem.
Za primere, ko se sicer ve, kdo je stranka postopka (torej je znana identiteta solastnika), ne ve pa se, kje stanuje, ZUP predvideva '''postavitev začasnega zastopnika'''. Pri tem ZUP to možnost omejuje zgolj na primere (glej prvi odstavek [[Zak:ZUP#51. .C4.8Dlen{{!}}51. člena ZUP]]), ko je treba opraviti '''kakšno procesno dejanje v postopku''' zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, '''pa nujnost zadeve ali interes stranke narekuje izvedbo postopka v določenem delu brez odlašanja'''. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika razglasi organ na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom po potrebi pa tudi na drug primeren način (glej še Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 104). Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen (npr. za potrebe uvedbe postopka in s tem vročitve sklepa o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice), in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to (peti odstavek istega člena). Pri tem ima začasni zastopnik '''vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (varuje interese stranke)'''. Posebej se poudarja, da '''začasnega zastopnika ni mogoče postaviti v primeru, ko ni znano, kdo  je stranka postopka ali za celoten postopek!'''
V vseh ostalih primerih, če stranka sploh ni znana ali ni mogoč stik ali komunikacija z njo, še posebej v primeru, če gre za poseg v strankin položaj, je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic strank, kar je zagotovljeno preko '''skrbnika za posebne primere, '''ki ga ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik] (DZ; Ur. l. RS, št. 15/17 s sprem.). To velja posebej, če organ stranki nalaga določene obveznosti oz. dolžnosti, saj lahko pravni položaj stranke po vročitvi obveznostne odločbe varuje le tak skrbnik. Le skrbnik bo lahko zastopal stranko prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Takega skrbnika po 268. členu DZ (v povezavi z 267. členom) '''imenuje upravi organ''', prek katerim teče postopek. Posebnost tega instituta je v tem, da je predviden tako za osebo, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, kot '''tudi neznanemu lastniku premoženja.'''
Težave z iskanjem dedičev kot tudi strank z neznanim bivališčem, pa sta v zvezi s postopkom omejitve lastninske pravice predvidela tudi EZ in ZUreP-3, ki jih je glede na postopek oziroma upravno področje šteti za ''lex specialis'' napram ZUP in DZ. Tako prvi v 477. členu, drugi pa v 208. členu urejata '''skrbnika za posebne primere'''. Tega v obeh primerih '''postavi skrbstveni organ''' (Center za socialno delo) na predlog razlastitvenega upravičenca (javnega podjetja) in sicer kadar razlastitveni upravičenec ne uspe pridobiti podatkov iz javnih evidenc, ker ti podatki ne obstajajo oziroma organi, ki vodijo javne evidence, s podatkom ne razpolagajo (kot izhaja iz EZ) oziroma kadar v uradnih evidencah ne obstajajo podatki o lastniku nepremičnin in ta ni znan; je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in nima zastopnika; je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v RS; ne prebiva na naslovu v RS oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini (kot izhaja iz ZUreP-3).
Vse zgoraj navedeno je pojasnjeno z namenom, da se ugotovi, '''kdo sploh so stranke postopka'''. Pri tem ni odveč zapisati, da je '''stvarna legitimacija '''materialno-pravno vprašanje (o tem več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 144), in je običajno nedeljivo vprašanje z glavnim predmetom postopka. '''Šele ko bo torej organ pravilno legitimiral vse stranke postopka, bodo izpolnjene okoliščine, da bo lahko izdal sklep o začetku postopka omejitve lastninske pravice.''' Ob tem ni mogoče spregledati, da materialni predpis (tako EZ kot ZUreP-3) začetek postopka omejitve lastninske pravice vežeta na poseben pogoj in sicer nalagata  investitorju oz. javnemu podjetju, da  predhodno sam vroči  ponudbo za sklenitev pogodbe o omejitvi lastninske pravice na nepremičninah vsem lastnikom nepremičnin. To pomeni, da mora že razlastitveni upravičenec predlagati skrbstvenemu organu postavitev skrbnika za posebne primere. Šele če  razlastitveni upravičenec v 30 dneh po vročitvi ponudbe z lastniki nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za omejitev lastninske pravice, s čimer se začne upravni postopek.
Upravni organ mora '''sklep o začetku postopka''' omejitve lastninske pravice '''osebno vročiti strankam postopka'''. Že pred izdajo sklepa bo torej upravni organ (če tega ni storilo že javno podjetje) ugotavljal in ugotovil kdo so stranke postopka. Tako bo moral pred izdajo sklepa postoriti vse potrebno (opisano zgoraj), da bo razpolagal s seznamom vseh (96) solastnikov oz. njihovih dedičev ali skrbnikov za posebne primere in s tem tudi z njihovimi naslovi. Skladno s tem '''odpade možnost, da bi organ pričel postopke z javnim naznanilom, '''kot to predvideva [[Zak:ZUP#131. .C4.8Dlen{{!}}131. člena ZUP]].''' '''
Ko pa gre za vprašanje vročanja sklepa in ne torej za celostni pravni položaj osebe, ki se ji vroča, se uporabi pravila ZUP o vročanju. Če se organ v postopku obrača na osebo, ki še ni sodelovala v postopku, '''se vroča na naslov za vročanje''', ki ga mora fizična oseba prijaviti po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele), in po potrebi tudi na drugem naslovu, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva.
Vročanje z javnim naznanilom je predvideno le v primeru, če se sicer pri '''vročanj''''''u''' '''znani stranki''' na naslovu za vročanje ugotovi, da je naslovnik na tem določenem naslovu neznan ali odseljen (drugi odstavek 96. a člena ZUP). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače. Če vročitev ni bila mogoča, ker stranka ni obvestila organa o spremembi prebivališča, organ pa '''zagotovo ugotovi''', da vročitev '''ni bila uspešna na naslovu za vročanje, '''prijavljenemu na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča ter na vročevalcu znanemu naslovu, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se '''dokument objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava''', kot to določata [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člen ZUP]] in 96.a člen ZUP. Javno naznanilo lahko organ izkoristi šele, '''ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal '''(glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138–149 in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_z_javnim_naznanilom_v_isti_zadevi povezavo]). Na dolžnost aktivnega ravnanja organa opozarja tudi sodna praksa; tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I [https://www.sodnapraksa.si/?doc-18415 Up 407/2002] kot enega temeljnih argumentov za presojo pravilne vročitve po drugem odstavku tega člena upoštevalo, da je organ večkratno poskusil vročiti dokument in opravil določene poizvedbe.
Posebej pa opozarjamo, da v konkretnih postopkih vročanje z '''javnim naznanilom ni dopustno''', če organ zagotovo ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova. Uporaba [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člena ZUP]] in 96.a člena ZUP ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje. V takem položaju mora organ šteti, da gre za '''sicer znano stranko z neznanim bivališčem''' in mora tako uporabiti določbe glede skrbnika za posebne primere (po ZUreP-3 oz. DZ). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. členu ZUP]].
Uporaba 96. a člena ZUP prav ni dopusta, kadar je '''stranka postopka tujec in nima veljavnega naslova za vročanje v RS.''' Tudi v tem primeru bo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer oz. v nujnih primerih za posamezno dejanje postopka začasnega zastopnika (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_osebam_v_tujini_in_osebam,_ki_niso_znane povezavo] ter [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini#Zadeva:_Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini) povezavo]). Nadalje pa bo potrebno upoštevati še, da ZUP v četrtem odstavku [[Zak:ZUP#89. .C4.8Dlen{{!}}89. člena]] določa, da kadar je  stranka v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, ji je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in jo opozoriti, da ji bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sama imenovala pooblaščenca.
Ker mora upravni organ sklep (kot tudi vsa nadaljnja upravna pisanja in akte) '''vročiti vsem 96 strankam postopka osebno''', lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti - da bi postopek vodil hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke – od strank zahteva, da določijo '''skupnega pooblaščenca za vročitve''' (ali več takih), kot to določa [[Zak:ZUP#90. .C4.8Dlen{{!}}90. člena ZUP]]; lahko pa jim celo s sklepom na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#52. .C4.8Dlen{{!}}52. člena ZUP]] naloži, da določijo '''skupnega predstavnika.'''
[[Category:Lastnost stranke]]

[[Category:Vročanje]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev

2024-01-16T14:47:39Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Urejanje strani Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev - V USKLAJEVNJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 16. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Javno podjetje je v skladu s svojimi delovnimi nalogami želelo obnoviti daljnovod. Za pridobitev gradbenega dovoljenja bi moralo izkazati (med drugim tudi) pravico graditi, kar običajno izkaže z ustanovitvijo služnosti v javno korist. Na konkretnem zemljišču, ki je bilo nekoč v lasti agrarne skupnosti, je danes 96 skupnih lastnikov, zato bi moralo pogodbo o ustanovitvi služnosti skleniti z vsemi 96 lastniki, kar pa je skoraj nemogoče. Skladno z določbami posebnega zakona je podjetje na UE podalo predlog za prisilno omejitev lastninske pravice. Vendar pa ima sedaj tudi UE enak problem, saj mora postopek voditi s 96 strankami, katerim pa je potrebno vročati pisanja.
Ali bi lahko UE glede na veliko število skupnih lastnikov (od katerih je nekaj tudi že pokojnih, nekateri živijo v tujini, pri več lastnikih pa so v ZK vpisane različne plombe ipd.) sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice vročala z javnim naznanilom, enako tudi vabila skupne lastnike na narok. Ali obstaja še kakšna druga možnost, na podlagi katere bi bilo možno izvesti postopek, ob dejstvu, da bi morala UE izdati eno odločbo o omejitvi lastninske pravice v javno korist vsem lastnikom?

== '''Odgovor:''' ==

V postavljenem vprašanju se skrivajo pravzaprav '''tri različne procesne situacije oziroma vprašanja''' in sicer stvarna legitimacija strank, njihovo zastopanje v postopku ter pravila vročanja.
Glede procesne legitimacije stranke je potrebno najprej zapisati, da '''mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba''' ([[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člena ZUP]]). Tako ni dvoma, da bo moral upravni organ najprej ugotoviti, kdo sploh so stranke postopka ''omejitve lastninske pravice''. To je v obravnavanem primeru še toliko bolj pomembno, saj bo moral organ že v začetnih fazah postopka '''vsem strankam postopka''' vročiti sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice, kar določa 473. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6665 Energetskega zakona] (EZ; Ur. l. RS, št. 60/19-UPB s sprem.) v zvezi z 221. in 210. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora] (ZUreP-3; Ur. l. RS št. 199/21 s sprem.). Ob tem je seveda jasno, da '''pokojna (umrla) oseba ne more biti stranka postopka niti se taki osebi ne more vročati upravnih aktov'''; posebna pravila pa veljajo tudi za vročanje osebam z neznanim bivališčem. Tako bo moral upravni organ po prejemu zahteve za uvedbo postopka omejitve lastninske pavice postoriti vse kar je potrebno, da '''pravilno legitimira stranke postopka'''.
Stranke postopka bodo v obravnavanem primeru vsi solastniki oziroma skupni lastniki obravnavane nepremičnine. Pri tem se upravni organ lahko zanese na stanje v Zemljiški knjigi (ZK) (glej npr. sodbo UPRS III [https://shorturl.at/vNUZ9 U 61/2012] z dne 22. 3. 2013 in II [https://shorturl.at/efmsY U 389/2020] z dne 16. 5. 20229. Iz ZK bo tako pridobil seznam oseb, ki imajo pravico sodelovati v postopku. Glede na datum rojstva, ki je običajno zapisan ob lastniku, bo lahko preveril tudi, ali gre za polnoletne osebe in s tem poslovno sposobne (glede mladoletnih glej [[Zak:ZUP#47. .C4.8Dlen{{!}}47. člena ZUP]]). Večjo težavo pa bodo gotovo predstavljale umrle osebe in osebe z neznanim bivališčem.
Če gre za umrle državljane RS ali osebe s prebivališčem v RS, je mogoče podatek o morebitni smrti preveriti v Matičnem registru oziroma v Centralnem registru prebivalstva. V primeru ugotovljene smrti državljana RS, lahko organ zaprosi okrajno sodišče, ali je že bil izveden dedni postopek po pokojniku ter '''kdo je (pravnomočno) podedoval''' konkretno zemljišče. Tako je ta dedič (četudi še ni vpisan v ZK), stranka postopka omejitve lastninske pravice. Na to napotuje 132. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO317 Zakona o dedovanju] (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.), ki določa, da '''pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti'''.
Če dedni postopek še ni pravnomočno zaključen, je šteti, da '''o prehodnem vprašaju (lastniku zemljišča) '''še ni pravnomočno odločeno. V takšnih primerih lahko organ s sklepom prekine postopek in počaka na odločitev sodišča (vendar so ravno spori o dedovanju eni izmed najdolgotrajnejših postopkov – tako tudi Andrej Kmecl v ZUP s komentarjem, 2022, str. 362). Zato bi bilo smotrneje, da bi upravni organ poskušal to predhodno vprašanje rešiti sam, kot mu to sicer omogoča prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]. Seveda lahko upravni organ upošteva tudi določbe ZD, ki v 131. členu ureja '''skrbnika zapuščine'''. Ta je predviden za primere, če so '''dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče''', kakor tudi v drugih primerih, '''kadar je to potrebno'''. Skrbnika zapuščine '''postavi sodišče''', kar pomeni, da je lahko upravni organ le pobudnik takega postopka pred sodiščem.
Za primere, ko se sicer ve, kdo je stranka postopka (torej je znana identiteta solastnika), ne ve pa se, kje stanuje, ZUP predvideva '''postavitev začasnega zastopnika'''. Pri tem ZUP to možnost omejuje zgolj na primere (glej prvi odstavek [[Zak:ZUP#51. .C4.8Dlen{{!}}51. člena ZUP]]), ko je treba opraviti '''kakšno procesno dejanje v postopku''' zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, '''pa nujnost zadeve ali interes stranke narekuje izvedbo postopka v določenem delu brez odlašanja'''. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika razglasi organ na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom po potrebi pa tudi na drug primeren način (glej še Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 104). Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen (npr. za potrebe uvedbe postopka in s tem vročitve sklepa o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice), in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to (peti odstavek istega člena). Pri tem ima začasni zastopnik '''vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (varuje interese stranke)'''. Posebej se poudarja, da '''začasnega zastopnika ni mogoče postaviti v primeru, ko ni znano, kdo  je stranka postopka ali za celoten postopek!'''
V vseh ostalih primerih, če stranka sploh ni znana ali ni mogoč stik ali komunikacija z njo, še posebej v primeru, če gre za poseg v strankin položaj, je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic strank, kar je zagotovljeno preko '''skrbnika za posebne primere, '''ki ga ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik] (DZ; Ur. l. RS, št.  15/17 s sprem.). To velja posebej, če organ stranki nalaga določene obveznosti oz. dolžnosti, saj lahko pravni položaj stranke po vročitvi obveznostne odločbe varuje le tak skrbnik. Le skrbnik bo lahko zastopal stranko prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Takega skrbnika po 268. členu DZ (v povezavi z 267. členom) '''imenuje upravi organ''', prek katerim teče postopek. Posebnost tega instituta je v tem, da je predviden tako za osebo, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, kot '''tudi neznanemu lastniku premoženja.'''
Težave z iskanjem dedičev kot tudi strank z neznanim bivališčem, pa sta v zvezi s postopkom omejitve lastninske pravice predvidela tudi EZ in ZUreP-3, ki jih je glede na postopek oziroma upravno področje šteti za ''lex specialis'' napram ZUP in DZ. Tako prvi v 477. členu, drugi pa v 208. členu urejata '''skrbnika za posebne primere'''. Tega v obeh primerih '''postavi skrbstveni organ''' (Center za socialno delo) na predlog razlastitvenega upravičenca (javnega podjetja) in sicer kadar razlastitveni upravičenec ne uspe pridobiti podatkov iz javnih evidenc, ker ti podatki ne obstajajo oziroma organi, ki vodijo javne evidence, s podatkom ne razpolagajo (kot izhaja iz EZ) oziroma kadar v uradnih evidencah ne obstajajo podatki o lastniku nepremičnin in ta ni znan; je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in nima zastopnika; je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v RS; ne prebiva na naslovu v RS oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini (kot izhaja iz ZUreP-3).
Vse zgoraj navedeno je pojasnjeno z namenom, da se ugotovi, '''kdo sploh so stranke postopka'''. Pri tem ni odveč zapisati, da je '''stvarna legitimacija '''materialno-pravno vprašanje (o tem več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 144), in je običajno nedeljivo vprašanje z glavnim predmetom postopka. '''Šele ko bo torej organ pravilno legitimiral vse stranke postopka, bodo izpolnjene okoliščine, da bo lahko izdal sklep o začetku postopka omejitve lastninske pravice.''' Ob tem ni mogoče spregledati, da materialni predpis (tako EZ kot ZUreP-3) začetek postopka omejitve lastninske pravice vežeta na poseben pogoj in sicer nalagata  investitorju oz. javnemu podjetju, da  predhodno sam vroči  ponudbo za sklenitev pogodbe o omejitvi lastninske pravice na nepremičninah vsem lastnikom nepremičnin. To pomeni, da mora že razlastitveni upravičenec predlagati skrbstvenemu organu postavitev skrbnika za posebne primere. Šele če  razlastitveni upravičenec v 30 dneh po vročitvi ponudbe z lastniki nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za omejitev lastninske pravice, s čimer se začne upravni postopek.
Upravni organ mora '''sklep o začetku postopka''' omejitve lastninske pravice '''osebno vročiti strankam postopka'''. Že pred izdajo sklepa bo torej upravni organ (če tega ni storilo že javno podjetje) ugotavljal in ugotovil kdo so stranke postopka. Tako bo moral pred izdajo sklepa postoriti vse potrebno (opisano zgoraj), da bo razpolagal s seznamom vseh (96) solastnikov oz. njihovih dedičev ali skrbnikov za posebne primere in s tem tudi z njihovimi naslovi. Skladno s tem '''odpade možnost, da bi organ pričel postopke z javnim naznanilom, '''kot to predvideva [[Zak:ZUP#131. .C4.8Dlen{{!}}131. člena ZUP]].''' '''
Ko pa gre za vprašanje vročanja sklepa in ne torej za celostni pravni položaj osebe, ki se ji vroča, se uporabi pravila ZUP o vročanju. Če se organ v postopku obrača na osebo, ki še ni sodelovala v postopku, '''se vroča na naslov za vročanje''', ki ga mora fizična oseba prijaviti po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele), in po potrebi tudi na drugem naslovu, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva.
Vročanje z javnim naznanilom je predvideno le v primeru, če se sicer pri '''vročanj''''''u''' '''znani stranki''' na naslovu za vročanje ugotovi, da je naslovnik na tem določenem naslovu neznan ali odseljen (drugi odstavek 96. a člena ZUP). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače. Če vročitev ni bila mogoča, ker stranka ni obvestila organa o spremembi prebivališča, organ pa '''zagotovo ugotovi''', da vročitev '''ni bila uspešna na naslovu za vročanje, '''prijavljenemu na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča ter na vročevalcu znanemu naslovu, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se '''dokument objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava''', kot to določata [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člen ZUP]] in 96.a člen ZUP. Javno naznanilo lahko organ izkoristi šele, '''ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal '''(glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138–149 in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_z_javnim_naznanilom_v_isti_zadevi povezavo]). Na dolžnost aktivnega ravnanja organa opozarja tudi sodna praksa; tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I [https://www.sodnapraksa.si/?doc-18415 Up 407/2002] kot enega temeljnih argumentov za presojo pravilne vročitve po drugem odstavku tega člena upoštevalo, da je organ večkratno poskusil vročiti dokument in opravil določene poizvedbe.
Posebej pa opozarjamo, da v konkretnih postopkih vročanje z '''javnim naznanilom ni dopustno''', če organ zagotovo ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova. Uporaba [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člena ZUP]] in 96.a člena ZUP ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje. V takem položaju mora organ šteti, da gre za '''sicer znano stranko z neznanim bivališčem''' in mora tako uporabiti določbe glede skrbnika za posebne primere (po ZUreP-3 oz. DZ). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. členu ZUP]].
Uporaba 96. a člena ZUP prav ni dopusta, kadar je '''stranka postopka tujec in nima veljavnega naslova za vročanje v RS.''' Tudi v tem primeru bo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer oz. v nujnih primerih za posamezno dejanje postopka začasnega zastopnika (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_osebam_v_tujini_in_osebam,_ki_niso_znane povezavo] ter [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini#Zadeva:_Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini) povezavo]). Nadalje pa bo potrebno upoštevati še, da ZUP v četrtem odstavku [[Zak:ZUP#89. .C4.8Dlen{{!}}89. člena]] določa, da kadar je  stranka v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, ji je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in jo opozoriti, da ji bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sama imenovala pooblaščenca.
Ker mora upravni organ sklep (kot tudi vsa nadaljnja upravna pisanja in akte) '''vročiti vsem 96 strankam postopka osebno''', lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti - da bi postopek vodil hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke – od strank zahteva, da določijo '''skupnega pooblaščenca za vročitve''' (ali več takih), kot to določa [[Zak:ZUP#90. .C4.8Dlen{{!}}90. člena ZUP]]; lahko pa jim celo s sklepom na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#52. .C4.8Dlen{{!}}52. člena ZUP]] naloži, da določijo '''skupnega predstavnika.'''
[[Category:Lastnost stranke]]

[[Category:Vročanje]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev

2024-01-16T14:47:19Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Urejanje strani Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev - V USKLAJEVNJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 16. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Javno podjetje je v skladu s svojimi delovnimi nalogami želelo obnoviti daljnovod. Za pridobitev gradbenega dovoljenja bi moralo izkazati (med drugim tudi) pravico graditi, kar običajno izkaže z ustanovitvijo služnosti v javno korist. Na konkretnem zemljišču, ki je bilo nekoč v lasti agrarne skupnosti, je danes 96 skupnih lastnikov, zato bi moralo pogodbo o ustanovitvi služnosti skleniti z vsemi 96 lastniki, kar pa je skoraj nemogoče. Skladno z določbami posebnega zakona je podjetje na UE podalo predlog za prisilno omejitev lastninske pravice. Vendar pa ima sedaj tudi UE enak problem, saj mora postopek voditi s 96 strankami, katerim pa je potrebno vročati pisanja.Ali bi lahko UE glede na veliko število skupnih lastnikov (od katerih je nekaj tudi že pokojnih, nekateri živijo v tujini, pri več lastnikih pa so v ZK vpisane različne plombe ipd.) sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice vročala z javnim naznanilom, enako tudi vabila skupne lastnike na narok. Ali obstaja še kakšna druga možnost, na podlagi katere bi bilo možno izvesti postopek, ob dejstvu, da bi morala UE izdati eno odločbo o omejitvi lastninske pravice v javno korist vsem lastnikom?
== '''Odgovor:''' ==

V postavljenem vprašanju se skrivajo pravzaprav '''tri različne procesne situacije oziroma vprašanja''' in sicer stvarna legitimacija strank, njihovo zastopanje v postopku ter pravila vročanja.Glede procesne legitimacije stranke je potrebno najprej zapisati, da '''mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba''' ([[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člena ZUP]]). Tako ni dvoma, da bo moral upravni organ najprej ugotoviti, kdo sploh so stranke postopka ''omejitve lastninske pravice''. To je v obravnavanem primeru še toliko bolj pomembno, saj bo moral organ že v začetnih fazah postopka '''vsem strankam postopka''' vročiti sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice, kar določa 473. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6665 Energetskega zakona] (EZ; Ur. l. RS, št. 60/19-UPB s sprem.) v zvezi z 221. in 210. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora] (ZUreP-3; Ur. l. RS št. 199/21 s sprem.). Ob tem je seveda jasno, da '''pokojna (umrla) oseba ne more biti stranka postopka niti se taki osebi ne more vročati upravnih aktov'''; posebna pravila pa veljajo tudi za vročanje osebam z neznanim bivališčem. Tako bo moral upravni organ po prejemu zahteve za uvedbo postopka omejitve lastninske pavice postoriti vse kar je potrebno, da '''pravilno legitimira stranke postopka'''.Stranke postopka bodo v obravnavanem primeru vsi solastniki oziroma skupni lastniki obravnavane nepremičnine. Pri tem se upravni organ lahko zanese na stanje v Zemljiški knjigi (ZK) (glej npr. sodbo UPRS III [https://shorturl.at/vNUZ9 U 61/2012] z dne 22. 3. 2013 in II [https://shorturl.at/efmsY U 389/2020] z dne 16. 5. 20229. Iz ZK bo tako pridobil seznam oseb, ki imajo pravico sodelovati v postopku. Glede na datum rojstva, ki je običajno zapisan ob lastniku, bo lahko preveril tudi, ali gre za polnoletne osebe in s tem poslovno sposobne (glede mladoletnih glej [[Zak:ZUP#47. .C4.8Dlen{{!}}47. člena ZUP]]). Večjo težavo pa bodo gotovo predstavljale umrle osebe in osebe z neznanim bivališčem.Če gre za umrle državljane RS ali osebe s prebivališčem v RS, je mogoče podatek o morebitni smrti preveriti v Matičnem registru oziroma v Centralnem registru prebivalstva. V primeru ugotovljene smrti državljana RS, lahko organ zaprosi okrajno sodišče, ali je že bil izveden dedni postopek po pokojniku ter '''kdo je (pravnomočno) podedoval''' konkretno zemljišče. Tako je ta dedič (četudi še ni vpisan v ZK), stranka postopka omejitve lastninske pravice. Na to napotuje 132. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO317 Zakona o dedovanju] (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.), ki določa, da '''pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti'''.Če dedni postopek še ni pravnomočno zaključen, je šteti, da '''o prehodnem vprašaju (lastniku zemljišča) '''še ni pravnomočno odločeno. V takšnih primerih lahko organ s sklepom prekine postopek in počaka na odločitev sodišča (vendar so ravno spori o dedovanju eni izmed najdolgotrajnejših postopkov – tako tudi Andrej Kmecl v ZUP s komentarjem, 2022, str. 362). Zato bi bilo smotrneje, da bi upravni organ poskušal to predhodno vprašanje rešiti sam, kot mu to sicer omogoča prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]. Seveda lahko upravni organ upošteva tudi določbe ZD, ki v 131. členu ureja '''skrbnika zapuščine'''. Ta je predviden za primere, če so '''dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče''', kakor tudi v drugih primerih, '''kadar je to potrebno'''. Skrbnika zapuščine '''postavi sodišče''', kar pomeni, da je lahko upravni organ le pobudnik takega postopka pred sodiščem.Za primere, ko se sicer ve, kdo je stranka postopka (torej je znana identiteta solastnika), ne ve pa se, kje stanuje, ZUP predvideva '''postavitev začasnega zastopnika'''. Pri tem ZUP to možnost omejuje zgolj na primere (glej prvi odstavek [[Zak:ZUP#51. .C4.8Dlen{{!}}51. člena ZUP]]), ko je treba opraviti '''kakšno procesno dejanje v postopku''' zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, '''pa nujnost zadeve ali interes stranke narekuje izvedbo postopka v določenem delu brez odlašanja'''. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika razglasi organ na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom po potrebi pa tudi na drug primeren način (glej še Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 104). Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen (npr. za potrebe uvedbe postopka in s tem vročitve sklepa o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice), in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to (peti odstavek istega člena). Pri tem ima začasni zastopnik '''vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (varuje interese stranke)'''. Posebej se poudarja, da '''začasnega zastopnika ni mogoče postaviti v primeru, ko ni znano, kdo  je stranka postopka ali za celoten postopek!'''V vseh ostalih primerih, če stranka sploh ni znana ali ni mogoč stik ali komunikacija z njo, še posebej v primeru, če gre za poseg v strankin položaj, je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic strank, kar je zagotovljeno preko '''skrbnika za posebne primere, '''ki ga ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik] (DZ; Ur. l. RS, št.  15/17 s sprem.). To velja posebej, če organ stranki nalaga določene obveznosti oz. dolžnosti, saj lahko pravni položaj stranke po vročitvi obveznostne odločbe varuje le tak skrbnik. Le skrbnik bo lahko zastopal stranko prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Takega skrbnika po 268. členu DZ (v povezavi z 267. členom) '''imenuje upravi organ''', prek katerim teče postopek. Posebnost tega instituta je v tem, da je predviden tako za osebo, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, kot '''tudi neznanemu lastniku premoženja.'''Težave z iskanjem dedičev kot tudi strank z neznanim bivališčem, pa sta v zvezi s postopkom omejitve lastninske pravice predvidela tudi EZ in ZUreP-3, ki jih je glede na postopek oziroma upravno področje šteti za ''lex specialis'' napram ZUP in DZ. Tako prvi v 477. členu, drugi pa v 208. členu urejata '''skrbnika za posebne primere'''. Tega v obeh primerih '''postavi skrbstveni organ''' (Center za socialno delo) na predlog razlastitvenega upravičenca (javnega podjetja) in sicer kadar razlastitveni upravičenec ne uspe pridobiti podatkov iz javnih evidenc, ker ti podatki ne obstajajo oziroma organi, ki vodijo javne evidence, s podatkom ne razpolagajo (kot izhaja iz EZ) oziroma kadar v uradnih evidencah ne obstajajo podatki o lastniku nepremičnin in ta ni znan; je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in nima zastopnika; je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v RS; ne prebiva na naslovu v RS oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini (kot izhaja iz ZUreP-3).Vse zgoraj navedeno je pojasnjeno z namenom, da se ugotovi, '''kdo sploh so stranke postopka'''. Pri tem ni odveč zapisati, da je '''stvarna legitimacija '''materialno-pravno vprašanje (o tem več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 144), in je običajno nedeljivo vprašanje z glavnim predmetom postopka. '''Šele ko bo torej organ pravilno legitimiral vse stranke postopka, bodo izpolnjene okoliščine, da bo lahko izdal sklep o začetku postopka omejitve lastninske pravice.''' Ob tem ni mogoče spregledati, da materialni predpis (tako EZ kot ZUreP-3) začetek postopka omejitve lastninske pravice vežeta na poseben pogoj in sicer nalagata  investitorju oz. javnemu podjetju, da  predhodno sam vroči  ponudbo za sklenitev pogodbe o omejitvi lastninske pravice na nepremičninah vsem lastnikom nepremičnin. To pomeni, da mora že razlastitveni upravičenec predlagati skrbstvenemu organu postavitev skrbnika za posebne primere. Šele če  razlastitveni upravičenec v 30 dneh po vročitvi ponudbe z lastniki nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za omejitev lastninske pravice, s čimer se začne upravni postopek.Upravni organ mora '''sklep o začetku postopka''' omejitve lastninske pravice '''osebno vročiti strankam postopka'''. Že pred izdajo sklepa bo torej upravni organ (če tega ni storilo že javno podjetje) ugotavljal in ugotovil kdo so stranke postopka. Tako bo moral pred izdajo sklepa postoriti vse potrebno (opisano zgoraj), da bo razpolagal s seznamom vseh (96) solastnikov oz. njihovih dedičev ali skrbnikov za posebne primere in s tem tudi z njihovimi naslovi. Skladno s tem '''odpade možnost, da bi organ pričel postopke z javnim naznanilom, '''kot to predvideva [[Zak:ZUP#131. .C4.8Dlen{{!}}131. člena ZUP]].''' '''Ko pa gre za vprašanje vročanja sklepa in ne torej za celostni pravni položaj osebe, ki se ji vroča, se uporabi pravila ZUP o vročanju. Če se organ v postopku obrača na osebo, ki še ni sodelovala v postopku, '''se vroča na naslov za vročanje''', ki ga mora fizična oseba prijaviti po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele), in po potrebi tudi na drugem naslovu, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva.Vročanje z javnim naznanilom je predvideno le v primeru, če se sicer pri '''vročanj''''''u''' '''znani stranki''' na naslovu za vročanje ugotovi, da je naslovnik na tem določenem naslovu neznan ali odseljen (drugi odstavek 96. a člena ZUP). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače. Če vročitev ni bila mogoča, ker stranka ni obvestila organa o spremembi prebivališča, organ pa '''zagotovo ugotovi''', da vročitev '''ni bila uspešna na naslovu za vročanje, '''prijavljenemu na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča ter na vročevalcu znanemu naslovu, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se '''dokument objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava''', kot to določata [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člen ZUP]] in 96.a člen ZUP. Javno naznanilo lahko organ izkoristi šele, '''ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal '''(glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138–149 in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_z_javnim_naznanilom_v_isti_zadevi povezavo]). Na dolžnost aktivnega ravnanja organa opozarja tudi sodna praksa; tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I [https://www.sodnapraksa.si/?doc-18415 Up 407/2002] kot enega temeljnih argumentov za presojo pravilne vročitve po drugem odstavku tega člena upoštevalo, da je organ večkratno poskusil vročiti dokument in opravil določene poizvedbe.Posebej pa opozarjamo, da v konkretnih postopkih vročanje z '''javnim naznanilom ni dopustno''', če organ zagotovo ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova. Uporaba [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člena ZUP]] in 96.a člena ZUP ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje. V takem položaju mora organ šteti, da gre za '''sicer znano stranko z neznanim bivališčem''' in mora tako uporabiti določbe glede skrbnika za posebne primere (po ZUreP-3 oz. DZ). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. členu ZUP]].Uporaba 96. a člena ZUP prav ni dopusta, kadar je '''stranka postopka tujec in nima veljavnega naslova za vročanje v RS.''' Tudi v tem primeru bo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer oz. v nujnih primerih za posamezno dejanje postopka začasnega zastopnika (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_osebam_v_tujini_in_osebam,_ki_niso_znane povezavo] ter [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini#Zadeva:_Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini) povezavo]). Nadalje pa bo potrebno upoštevati še, da ZUP v četrtem odstavku [[Zak:ZUP#89. .C4.8Dlen{{!}}89. člena]] določa, da kadar je  stranka v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, ji je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in jo opozoriti, da ji bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sama imenovala pooblaščenca.Ker mora upravni organ sklep (kot tudi vsa nadaljnja upravna pisanja in akte) '''vročiti vsem 96 strankam postopka osebno''', lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti - da bi postopek vodil hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke – od strank zahteva, da določijo '''skupnega pooblaščenca za vročitve''' (ali več takih), kot to določa [[Zak:ZUP#90. .C4.8Dlen{{!}}90. člena ZUP]]; lahko pa jim celo s sklepom na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#52. .C4.8Dlen{{!}}52. člena ZUP]] naloži, da določijo '''skupnega predstavnika.'''
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev

2024-01-16T14:45:52Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Urejanje strani Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev - V USKLAJEVNJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 16. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Javno podjetje je v skladu s svojimi delovnimi nalogami želelo obnoviti daljnovod. Za pridobitev gradbenega dovoljenja bi moralo izkazati (med drugim tudi) pravico graditi, kar običajno izkaže z ustanovitvijo služnosti v javno korist. Na konkretnem zemljišču, ki je bilo nekoč v lasti agrarne skupnosti, je danes 96 skupnih lastnikov, zato bi moralo pogodbo o ustanovitvi služnosti skleniti z vsemi 96 lastniki, kar pa je skoraj nemogoče. Skladno z določbami posebnega zakona je podjetje na UE podalo predlog za prisilno omejitev lastninske pravice. Vendar pa ima sedaj tudi UE enak problem, saj mora postopek voditi s 96 strankami, katerim pa je potrebno vročati pisanja.Ali bi lahko UE glede na veliko število skupnih lastnikov (od katerih je nekaj tudi že pokojnih, nekateri živijo v tujini, pri več lastnikih pa so v ZK vpisane različne plombe ipd.) sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice vročala z javnim naznanilom, enako tudi vabila skupne lastnike na narok. Ali obstaja še kakšna druga možnost, na podlagi katere bi bilo možno izvesti postopek, ob dejstvu, da bi morala UE izdati eno odločbo o omejitvi lastninske pravice v javno korist vsem lastnikom?
== '''Odgovor:''' ==

V postavljenem vprašanju se skrivajo pravzaprav '''tri različne procesne situacije oziroma vprašanja''' in sicer stvarna legitimacija strank, njihovo zastopanje v postopku ter pravila vročanja.Glede procesne legitimacije stranke je potrebno najprej zapisati, da '''mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba''' ([[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člena ZUP]]). Tako ni dvoma, da bo moral upravni organ najprej ugotoviti, kdo sploh so stranke postopka ''omejitve lastninske pravice''. To je v obravnavanem primeru še toliko bolj pomembno, saj bo moral organ že v začetnih fazah postopka '''vsem strankam postopka''' vročiti sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice, kar določa 473. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6665 Energetskega zakona] (EZ; Ur. l. RS, št. 60/19-UPB s sprem.) v zvezi z 221. in 210. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora] (ZUreP-3; Ur. l. RS št. 199/21 s sprem.). Ob tem je seveda jasno, da '''pokojna (umrla) oseba ne more biti stranka postopka niti se taki osebi ne more vročati upravnih aktov'''; posebna pravila pa veljajo tudi za vročanje osebam z neznanim bivališčem. Tako bo moral upravni organ po prejemu zahteve za uvedbo postopka omejitve lastninske pavice postoriti vse kar je potrebno, da '''pravilno legitimira stranke postopka'''.Stranke postopka bodo v obravnavanem primeru vsi solastniki oziroma skupni lastniki obravnavane nepremičnine. Pri tem se upravni organ lahko zanese na stanje v Zemljiški knjigi (ZK) (glej npr. sodbo UPRS III [https://shorturl.at/vNUZ9 U 61/2012] z dne 22. 3. 2013 in II [https://shorturl.at/efmsY U 389/2020] z dne 16. 5. 20229. Iz ZK bo tako pridobil seznam oseb, ki imajo pravico sodelovati v postopku. Glede na datum rojstva, ki je običajno zapisan ob lastniku, bo lahko preveril tudi, ali gre za polnoletne osebe in s tem poslovno sposobne (glede mladoletnih glej [[Zak:ZUP#47. .C4.8Dlen{{!}}47. člena ZUP]]). Večjo težavo pa bodo gotovo predstavljale umrle osebe in osebe z neznanim bivališčem.Če gre za umrle državljane RS ali osebe s prebivališčem v RS, je mogoče podatek o morebitni smrti preveriti v Matičnem registru oziroma v Centralnem registru prebivalstva. V primeru ugotovljene smrti državljana RS, lahko organ zaprosi okrajno sodišče, ali je že bil izveden dedni postopek po pokojniku ter '''kdo je (pravnomočno) podedoval''' konkretno zemljišče. Tako je ta dedič (četudi še ni vpisan v ZK), stranka postopka omejitve lastninske pravice. Na to napotuje 132. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO317 Zakona o dedovanju] (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.), ki določa, da '''pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti'''.Če dedni postopek še ni pravnomočno zaključen, je šteti, da '''o prehodnem vprašaju (lastniku zemljišča) '''še ni pravnomočno odločeno. V takšnih primerih lahko organ s sklepom prekine postopek in počaka na odločitev sodišča (vendar so ravno spori o dedovanju eni izmed najdolgotrajnejših postopkov – tako tudi Andrej Kmecl v ZUP s komentarjem, 2022, str. 362). Zato bi bilo smotrneje, da bi upravni organ poskušal to predhodno vprašanje rešiti sam, kot mu to sicer omogoča prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]. Seveda lahko upravni organ upošteva tudi določbe ZD, ki v 131. členu ureja '''skrbnika zapuščine'''. Ta je predviden za primere, če so '''dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče''', kakor tudi v drugih primerih, '''kadar je to potrebno'''. Skrbnika zapuščine '''postavi sodišče''', kar pomeni, da je lahko upravni organ le pobudnik takega postopka pred sodiščem.Za primere, ko se sicer ve, kdo je stranka postopka (torej je znana identiteta solastnika), ne ve pa se, kje stanuje, ZUP predvideva '''postavitev začasnega zastopnika'''. Pri tem ZUP to možnost omejuje zgolj na primere (glej prvi odstavek [[Zak:ZUP#51. .C4.8Dlen{{!}}51. člena ZUP]]), ko je treba opraviti '''kakšno procesno dejanje v postopku''' zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, '''pa nujnost zadeve ali interes stranke narekuje izvedbo postopka v določenem delu brez odlašanja'''. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika razglasi organ na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom po potrebi pa tudi na drug primeren način (glej še Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 104). Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen (npr. za potrebe uvedbe postopka in s tem vročitve sklepa o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice), in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to (peti odstavek istega člena). Pri tem ima začasni zastopnik '''vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (varuje interese stranke)'''. Posebej se poudarja, da '''začasnega zastopnika ni mogoče postaviti v primeru, ko ni znano, kdo  je stranka postopka ali za celoten postopek!'''V vseh ostalih primerih, če stranka sploh ni znana ali ni mogoč stik ali komunikacija z njo, še posebej v primeru, če gre za poseg v strankin položaj, je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic strank, kar je zagotovljeno preko '''skrbnika za posebne primere, '''ki ga ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik] (DZ; Ur. l. RS, št.  15/17 s sprem.). To velja posebej, če organ stranki nalaga določene obveznosti oz. dolžnosti, saj lahko pravni položaj stranke po vročitvi obveznostne odločbe varuje le tak skrbnik. Le skrbnik bo lahko zastopal stranko prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Takega skrbnika po 268. členu DZ (v povezavi z 267. členom) '''imenuje upravi organ''', prek katerim teče postopek. Posebnost tega instituta je v tem, da je predviden tako za osebo, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, kot '''tudi neznanemu lastniku premoženja.'''Težave z iskanjem dedičev kot tudi strank z neznanim bivališčem, pa sta v zvezi s postopkom omejitve lastninske pravice predvidela tudi EZ in ZUreP-3, ki jih je glede na postopek oziroma upravno področje šteti za ''lex specialis'' napram ZUP in DZ. Tako prvi v 477. členu, drugi pa v 208. členu urejata '''skrbnika za posebne primere'''. Tega v obeh primerih '''postavi skrbstveni organ''' (Center za socialno delo) na predlog razlastitvenega upravičenca (javnega podjetja) in sicer kadar razlastitveni upravičenec ne uspe pridobiti podatkov iz javnih evidenc, ker ti podatki ne obstajajo oziroma organi, ki vodijo javne evidence, s podatkom ne razpolagajo (kot izhaja iz EZ) oziroma kadar v uradnih evidencah ne obstajajo podatki o lastniku nepremičnin in ta ni znan; je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in nima zastopnika; je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v RS; ne prebiva na naslovu v RS oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini (kot izhaja iz ZUreP-3).Vse zgoraj navedeno je pojasnjeno z namenom, da se ugotovi, '''kdo sploh so stranke postopka'''. Pri tem ni odveč zapisati, da je '''stvarna legitimacija '''materialno-pravno vprašanje (o tem več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 144), in je običajno nedeljivo vprašanje z glavnim predmetom postopka. '''Šele ko bo torej organ pravilno legitimiral vse stranke postopka, bodo izpolnjene okoliščine, da bo lahko izdal sklep o začetku postopka omejitve lastninske pravice.''' Ob tem ni mogoče spregledati, da materialni predpis (tako EZ kot ZUreP-3) začetek postopka omejitve lastninske pravice vežeta na poseben pogoj in sicer nalagata  investitorju oz. javnemu podjetju, da  predhodno sam vroči  ponudbo za sklenitev pogodbe o omejitvi lastninske pravice na nepremičninah vsem lastnikom nepremičnin. To pomeni, da mora že razlastitveni upravičenec predlagati skrbstvenemu organu postavitev skrbnika za posebne primere. Šele če  razlastitveni upravičenec v 30 dneh po vročitvi ponudbe z lastniki nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za omejitev lastninske pravice, s čimer se začne upravni postopek.Upravni organ mora '''sklep o začetku postopka''' omejitve lastninske pravice '''osebno vročiti strankam postopka'''. Že pred izdajo sklepa bo torej upravni organ (če tega ni storilo že javno podjetje) ugotavljal in ugotovil kdo so stranke postopka. Tako bo moral pred izdajo sklepa postoriti vse potrebno (opisano zgoraj), da bo razpolagal s seznamom vseh (96) solastnikov oz. njihovih dedičev ali skrbnikov za posebne primere in s tem tudi z njihovimi naslovi. Skladno s tem '''odpade možnost, da bi organ pričel postopke z javnim naznanilom, '''kot to predvideva [[Zak:ZUP#131. .C4.8Dlen{{!}}131. člena ZUP]].''' '''Ko pa gre za vprašanje vročanja sklepa in ne torej za celostni pravni položaj osebe, ki se ji vroča, se uporabi pravila ZUP o vročanju. Če se organ v postopku obrača na osebo, ki še ni sodelovala v postopku, '''se vroča na naslov za vročanje''', ki ga mora fizična oseba prijaviti po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele), in po potrebi tudi na drugem naslovu, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva.Vročanje z javnim naznanilom je predvideno le v primeru, če se sicer pri '''vročanj''''''u''' '''znani stranki''' na naslovu za vročanje ugotovi, da je naslovnik na tem določenem naslovu neznan ali odseljen (drugi odstavek 96. a člena ZUP). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače. Če vročitev ni bila mogoča, ker stranka ni obvestila organa o spremembi prebivališča, organ pa '''zagotovo ugotovi''', da vročitev '''ni bila uspešna na naslovu za vročanje, '''prijavljenemu na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča ter na vročevalcu znanemu naslovu, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se '''dokument objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava''', kot to določata [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člen ZUP]] in 96.a člen ZUP. Javno naznanilo lahko organ izkoristi šele, '''ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal '''(glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138–149 in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_z_javnim_naznanilom_v_isti_zadevi povezavo]). Na dolžnost aktivnega ravnanja organa opozarja tudi sodna praksa; tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I [https://www.sodnapraksa.si/?doc-18415 Up 407/2002] kot enega temeljnih argumentov za presojo pravilne vročitve po drugem odstavku tega člena upoštevalo, da je organ večkratno poskusil vročiti dokument in opravil določene poizvedbe.Posebej pa opozarjamo, da v konkretnih postopkih vročanje z '''javnim naznanilom ni dopustno''', če organ zagotovo ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova. Uporaba [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člena ZUP]] in 96.a člena ZUP ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje. V takem položaju mora organ šteti, da gre za '''sicer znano stranko z neznanim bivališčem''' in mora tako uporabiti določbe glede skrbnika za posebne primere (po ZUreP-3 oz. DZ). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. členu ZUP]].Uporaba 96. a člena ZUP prav ni dopusta, kadar je '''stranka postopka tujec in nima veljavnega naslova za vročanje v RS.''' Tudi v tem primeru bo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer oz. v nujnih primerih za posamezno dejanje postopka začasnega zastopnika (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_osebam_v_tujini_in_osebam,_ki_niso_znane povezavo] ter [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini#Zadeva:_Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini) povezavo]). Nadalje pa bo potrebno upoštevati še, da ZUP v četrtem odstavku [[Zak:ZUP#89. .C4.8Dlen{{!}}89. člena]] določa, da kadar je  stranka v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, ji je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in jo opozoriti, da ji bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sama imenovala pooblaščenca.Ker mora upravni organ sklep (kot tudi vsa nadaljnja upravna pisanja in akte) '''vročiti vsem 96 strankam postopka osebno''', lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti - da bi postopek vodil hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke – od strank zahteva, da določijo '''skupnega pooblaščenca za vročitve''' (ali več takih), kot to določa [[Zak:ZUP#90. .C4.8Dlen{{!}}90. člena ZUP]]; lahko pa jim celo s sklepom na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#52. .C4.8Dlen{{!}}52. člena ZUP]] naloži, da določijo '''skupnega predstavnika.'''
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

[[Category:Lastnost stranke]]
[[Category:Vročanje]]

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev

2024-01-16T14:45:32Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Urejanje strani Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev - V USKLAJEVNJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 16. 1. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Javno podjetje je v skladu s svojimi delovnimi nalogami želelo obnoviti daljnovod. Za pridobitev gradbenega dovoljenja bi moralo izkazati (med drugim tudi) pravico graditi, kar običajno izkaže z ustanovitvijo služnosti v javno korist. Na konkretnem zemljišču, ki je bilo nekoč v lasti agrarne skupnosti, je danes 96 skupnih lastnikov, zato bi moralo pogodbo o ustanovitvi služnosti skleniti z vsemi 96 lastniki, kar pa je skoraj nemogoče. Skladno z določbami posebnega zakona je podjetje na UE podalo predlog za prisilno omejitev lastninske pravice. Vendar pa ima sedaj tudi UE enak problem, saj mora postopek voditi s 96 strankami, katerim pa je potrebno vročati pisanja.Ali bi lahko UE glede na veliko število skupnih lastnikov (od katerih je nekaj tudi že pokojnih, nekateri živijo v tujini, pri več lastnikih pa so v ZK vpisane različne plombe ipd.) sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice vročala z javnim naznanilom, enako tudi vabila skupne lastnike na narok. Ali obstaja še kakšna druga možnost, na podlagi katere bi bilo možno izvesti postopek, ob dejstvu, da bi morala UE izdati eno odločbo o omejitvi lastninske pravice v javno korist vsem lastnikom?
== '''Odgovor:''' ==

V postavljenem vprašanju se skrivajo pravzaprav '''tri različne procesne situacije oziroma vprašanja''' in sicer stvarna legitimacija strank, njihovo zastopanje v postopku ter pravila vročanja.Glede procesne legitimacije stranke je potrebno najprej zapisati, da '''mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba''' ([[Zak:ZUP#44. .C4.8Dlen{{!}}44. člena ZUP]]). Tako ni dvoma, da bo moral upravni organ najprej ugotoviti, kdo sploh so stranke postopka ''omejitve lastninske pravice''. To je v obravnavanem primeru še toliko bolj pomembno, saj bo moral organ že v začetnih fazah postopka '''vsem strankam postopka''' vročiti sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pavice, kar določa 473. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6665 Energetskega zakona] (EZ; Ur. l. RS, št. 60/19-UPB s sprem.) v zvezi z 221. in 210. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakona o urejanju prostora] (ZUreP-3; Ur. l. RS št. 199/21 s sprem.). Ob tem je seveda jasno, da '''pokojna (umrla) oseba ne more biti stranka postopka niti se taki osebi ne more vročati upravnih aktov'''; posebna pravila pa veljajo tudi za vročanje osebam z neznanim bivališčem. Tako bo moral upravni organ po prejemu zahteve za uvedbo postopka omejitve lastninske pavice postoriti vse kar je potrebno, da '''pravilno legitimira stranke postopka'''.Stranke postopka bodo v obravnavanem primeru vsi solastniki oziroma skupni lastniki obravnavane nepremičnine. Pri tem se upravni organ lahko zanese na stanje v Zemljiški knjigi (ZK) (glej npr. sodbo UPRS III [https://shorturl.at/vNUZ9 U 61/2012] z dne 22. 3. 2013 in II [https://shorturl.at/efmsY U 389/2020] z dne 16. 5. 20229. Iz ZK bo tako pridobil seznam oseb, ki imajo pravico sodelovati v postopku. Glede na datum rojstva, ki je običajno zapisan ob lastniku, bo lahko preveril tudi, ali gre za polnoletne osebe in s tem poslovno sposobne (glede mladoletnih glej [[Zak:ZUP#47. .C4.8Dlen{{!}}47. člena ZUP]]). Večjo težavo pa bodo gotovo predstavljale umrle osebe in osebe z neznanim bivališčem.Če gre za umrle državljane RS ali osebe s prebivališčem v RS, je mogoče podatek o morebitni smrti preveriti v Matičnem registru oziroma v Centralnem registru prebivalstva. V primeru ugotovljene smrti državljana RS, lahko organ zaprosi okrajno sodišče, ali je že bil izveden dedni postopek po pokojniku ter '''kdo je (pravnomočno) podedoval''' konkretno zemljišče. Tako je ta dedič (četudi še ni vpisan v ZK), stranka postopka omejitve lastninske pravice. Na to napotuje 132. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO317 Zakona o dedovanju] (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem.), ki določa, da '''pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti'''.Če dedni postopek še ni pravnomočno zaključen, je šteti, da '''o prehodnem vprašaju (lastniku zemljišča) '''še ni pravnomočno odločeno. V takšnih primerih lahko organ s sklepom prekine postopek in počaka na odločitev sodišča (vendar so ravno spori o dedovanju eni izmed najdolgotrajnejših postopkov – tako tudi Andrej Kmecl v ZUP s komentarjem, 2022, str. 362). Zato bi bilo smotrneje, da bi upravni organ poskušal to predhodno vprašanje rešiti sam, kot mu to sicer omogoča prvi odstavek [[Zak:ZUP#147. .C4.8Dlen{{!}}147. člena ZUP]]. Seveda lahko upravni organ upošteva tudi določbe ZD, ki v 131. členu ureja '''skrbnika zapuščine'''. Ta je predviden za primere, če so '''dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče''', kakor tudi v drugih primerih, '''kadar je to potrebno'''. Skrbnika zapuščine '''postavi sodišče''', kar pomeni, da je lahko upravni organ le pobudnik takega postopka pred sodiščem.Za primere, ko se sicer ve, kdo je stranka postopka (torej je znana identiteta solastnika), ne ve pa se, kje stanuje, ZUP predvideva '''postavitev začasnega zastopnika'''. Pri tem ZUP to možnost omejuje zgolj na primere (glej prvi odstavek [[Zak:ZUP#51. .C4.8Dlen{{!}}51. člena ZUP]]), ko je treba opraviti '''kakšno procesno dejanje v postopku''' zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, '''pa nujnost zadeve ali interes stranke narekuje izvedbo postopka v določenem delu brez odlašanja'''. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika razglasi organ na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom po potrebi pa tudi na drug primeren način (glej še Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 104). Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen (npr. za potrebe uvedbe postopka in s tem vročitve sklepa o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice), in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to (peti odstavek istega člena). Pri tem ima začasni zastopnik '''vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (varuje interese stranke)'''. Posebej se poudarja, da '''začasnega zastopnika ni mogoče postaviti v primeru, ko ni znano, kdo  je stranka postopka ali za celoten postopek!'''V vseh ostalih primerih, če stranka sploh ni znana ali ni mogoč stik ali komunikacija z njo, še posebej v primeru, če gre za poseg v strankin položaj, je potrebno upoštevati druge oblike varstva pravic strank, kar je zagotovljeno preko '''skrbnika za posebne primere, '''ki ga ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik] (DZ; Ur. l. RS, št.  15/17 s sprem.). To velja posebej, če organ stranki nalaga določene obveznosti oz. dolžnosti, saj lahko pravni položaj stranke po vročitvi obveznostne odločbe varuje le tak skrbnik. Le skrbnik bo lahko zastopal stranko prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Takega skrbnika po 268. členu DZ (v povezavi z 267. členom) '''imenuje upravi organ''', prek katerim teče postopek. Posebnost tega instituta je v tem, da je predviden tako za osebo, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, kot '''tudi neznanemu lastniku premoženja.'''Težave z iskanjem dedičev kot tudi strank z neznanim bivališčem, pa sta v zvezi s postopkom omejitve lastninske pravice predvidela tudi EZ in ZUreP-3, ki jih je glede na postopek oziroma upravno področje šteti za ''lex specialis'' napram ZUP in DZ. Tako prvi v 477. členu, drugi pa v 208. členu urejata '''skrbnika za posebne primere'''. Tega v obeh primerih '''postavi skrbstveni organ''' (Center za socialno delo) na predlog razlastitvenega upravičenca (javnega podjetja) in sicer kadar razlastitveni upravičenec ne uspe pridobiti podatkov iz javnih evidenc, ker ti podatki ne obstajajo oziroma organi, ki vodijo javne evidence, s podatkom ne razpolagajo (kot izhaja iz EZ) oziroma kadar v uradnih evidencah ne obstajajo podatki o lastniku nepremičnin in ta ni znan; je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in nima zastopnika; je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v RS; ne prebiva na naslovu v RS oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini (kot izhaja iz ZUreP-3).Vse zgoraj navedeno je pojasnjeno z namenom, da se ugotovi, '''kdo sploh so stranke postopka'''. Pri tem ni odveč zapisati, da je '''stvarna legitimacija '''materialno-pravno vprašanje (o tem več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 144), in je običajno nedeljivo vprašanje z glavnim predmetom postopka. '''Šele ko bo torej organ pravilno legitimiral vse stranke postopka, bodo izpolnjene okoliščine, da bo lahko izdal sklep o začetku postopka omejitve lastninske pravice.''' Ob tem ni mogoče spregledati, da materialni predpis (tako EZ kot ZUreP-3) začetek postopka omejitve lastninske pravice vežeta na poseben pogoj in sicer nalagata  investitorju oz. javnemu podjetju, da  predhodno sam vroči  ponudbo za sklenitev pogodbe o omejitvi lastninske pravice na nepremičninah vsem lastnikom nepremičnin. To pomeni, da mora že razlastitveni upravičenec predlagati skrbstvenemu organu postavitev skrbnika za posebne primere. Šele če  razlastitveni upravičenec v 30 dneh po vročitvi ponudbe z lastniki nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za omejitev lastninske pravice, s čimer se začne upravni postopek.Upravni organ mora '''sklep o začetku postopka''' omejitve lastninske pravice '''osebno vročiti strankam postopka'''. Že pred izdajo sklepa bo torej upravni organ (če tega ni storilo že javno podjetje) ugotavljal in ugotovil kdo so stranke postopka. Tako bo moral pred izdajo sklepa postoriti vse potrebno (opisano zgoraj), da bo razpolagal s seznamom vseh (96) solastnikov oz. njihovih dedičev ali skrbnikov za posebne primere in s tem tudi z njihovimi naslovi. Skladno s tem '''odpade možnost, da bi organ pričel postopke z javnim naznanilom, '''kot to predvideva [[Zak:ZUP#131. .C4.8Dlen{{!}}131. člena ZUP]].''' '''Ko pa gre za vprašanje vročanja sklepa in ne torej za celostni pravni položaj osebe, ki se ji vroča, se uporabi pravila ZUP o vročanju. Če se organ v postopku obrača na osebo, ki še ni sodelovala v postopku, '''se vroča na naslov za vročanje''', ki ga mora fizična oseba prijaviti po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele), in po potrebi tudi na drugem naslovu, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva.Vročanje z javnim naznanilom je predvideno le v primeru, če se sicer pri '''vročanj''''''u''' '''znani stranki''' na naslovu za vročanje ugotovi, da je naslovnik na tem določenem naslovu neznan ali odseljen (drugi odstavek 96. a člena ZUP). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače. Če vročitev ni bila mogoča, ker stranka ni obvestila organa o spremembi prebivališča, organ pa '''zagotovo ugotovi''', da vročitev '''ni bila uspešna na naslovu za vročanje, '''prijavljenemu na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča ter na vročevalcu znanemu naslovu, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se '''dokument objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava''', kot to določata [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člen ZUP]] in 96.a člen ZUP. Javno naznanilo lahko organ izkoristi šele, '''ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal '''(glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 138–149 in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_z_javnim_naznanilom_v_isti_zadevi povezavo]). Na dolžnost aktivnega ravnanja organa opozarja tudi sodna praksa; tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I [https://www.sodnapraksa.si/?doc-18415 Up 407/2002] kot enega temeljnih argumentov za presojo pravilne vročitve po drugem odstavku tega člena upoštevalo, da je organ večkratno poskusil vročiti dokument in opravil določene poizvedbe.Posebej pa opozarjamo, da v konkretnih postopkih vročanje z '''javnim naznanilom ni dopustno''', če organ zagotovo ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova. Uporaba [[Zak:ZUP#96. .C4.8Dlen{{!}}96. člena ZUP]] in 96.a člena ZUP ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje. V takem položaju mora organ šteti, da gre za '''sicer znano stranko z neznanim bivališčem''' in mora tako uporabiti določbe glede skrbnika za posebne primere (po ZUreP-3 oz. DZ). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. členu ZUP]].Uporaba 96. a člena ZUP prav ni dopusta, kadar je '''stranka postopka tujec in nima veljavnega naslova za vročanje v RS.''' Tudi v tem primeru bo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer oz. v nujnih primerih za posamezno dejanje postopka začasnega zastopnika (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_osebam_v_tujini_in_osebam,_ki_niso_znane povezavo] ter [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini#Zadeva:_Postavitev_in_delovanje_skrbnika_za_poseben_primer_ob_neznanem_bivali%C5%A1%C4%8Du_stranke_v_tujini) povezavo]). Nadalje pa bo potrebno upoštevati še, da ZUP v četrtem odstavku [[Zak:ZUP#89. .C4.8Dlen{{!}}89. člena]] določa, da kadar je  stranka v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, ji je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in jo opozoriti, da ji bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sama imenovala pooblaščenca.Ker mora upravni organ sklep (kot tudi vsa nadaljnja upravna pisanja in akte) '''vročiti vsem 96 strankam postopka osebno''', lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti - da bi postopek vodil hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke – od strank zahteva, da določijo '''skupnega pooblaščenca za vročitve''' (ali več takih), kot to določa [[Zak:ZUP#90. .C4.8Dlen{{!}}90. člena ZUP]]; lahko pa jim celo s sklepom na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#52. .C4.8Dlen{{!}}52. člena ZUP]] naloži, da določijo '''skupnega predstavnika.'''
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Začetek postopka in vročanje v primeru velikega števila strank, med njimi tudi več neznanih, umrlih, tujcev

2024-01-16T14:24:22Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Umik zahteve zaradi presoje ustavnosti predpisa

2023-12-22T11:57:49Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Umik zahteve zaradi presoje ustavnosti predpisa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 12. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko stranka postopka umakne zahtevo za izdajo dovoljenja na podlagi ZUP, v kolikor je izvajanje zakonskega predpisa v tej določbi zadržano (konkretno gre za vlogo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja na podlagi  146. člena Gradbenega zakona)?
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku, ki se prične na zahtevo stranke, lahko '''stranka načeloma prosto razpolaga z zahtevkom.''' Od njene volje in ravnanja je torej odvisno, ali bo sploh uveljavljala pravico oziroma zmanjšanje ali oprostitev obveznosti, ki ji gre po materialnem predpisu. Svojemu zahtevku se lahko  tudi odpove oziroma ga umakne.  Skladno s [[Zak:ZUP#134. .C4.8Dlen{{!}}134. členom ZUP]] ga  lahko umakne delno ali v celoti, ves čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, oziroma v času, ko teče pritožbeni rok, ali med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve podala pobudo za uvedbo postopka, '''z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka''' in ni več zainteresirana, da bi se postopek nadaljeval, hkrati pa je z umikom njene zahteve odpadla tudi podlaga za vodenje postopka in odločitev v upravni zadevi, v kateri je po zakonu ali po naravi stvari potrebna takšna zahteva (tako tudi Kerševan in Androjna v Upravno procesno pravo, Ljubljana 2017, str. 234).'''Omejitve, ki preprečujejo ali onemogočajo umik zahteve''', so lahko procesne narave, kot v primeru, da stranka uveljavljala svoj zahtevek nasproti drugi stranki. V takšni situaciji lahko umakne svoje zahtevek do ustne obravnave, na ustni obravnavi pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, ga lahko umakne le, če v to privoli stranka z nasprotnim interesom, ki se mora o tem izreči v osmih dneh (drugi odstavek [[Zak:ZUP#134. .C4.8Dlen{{!}}134. člena ZUP]]). Podobno tudi v primeru, ko želi zahtevek umakniti le ena od strank pri skupnem zahtevku.  Lahko pa so omejitve tudi vsebinske, na primer kadar je nadaljevanje postopka, navkljub umiku zahtevka,  potrebno zaradi varstva javnega interesa (tretji odstavek [[Zak:ZUP#135. .C4.8Dlen{{!}}135. člena ZUP]]) (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Umik_zahtevka_stranke_v_postopku povezavo]).Zahtevek za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja (146. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakona]; GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 s sprem.), o katerem je govora v konkretnem primeru, je zahtevek, s katerim razpolaga investitor, lastnik oziroma imetnik. V kolikor je investitor le eden, v postopku ni stranke z nasprotnim interesom (ali pa se ta še ni spustila v obravnavo), pri izdaji tovrstnega dovoljenja pa tudi ne gre za varovanje javnega temveč zasebnega interesa, ni videti zakonskih razlogov, zakaj umik takega zahtevka ne bi bil dovoljen,  četudi je zadržano izvajanje predpisa.Iz [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO325 Zakona o ustavnem sodišču] (ZUstS; Ur. l. RS, št. 64/07 s sprem.) izhaja, da Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti zakona najprej preizkusi ter o sprejetju ali zavrnitvi pobude odloči s sklepom. Kadar pobudo sprejme, lahko takoj nadaljuje z odločanjem o stvari sami, če je dejansko stanje pojasnjeno in če je bila ob preizkusu pobude nasprotnemu udeležencu dana možnost, da se izjavi; sicer izvede pripravljalni postopek in šele po tem obravnava zadevo.  Ob tem '''sme ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona''', če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice (39. člen ZUstS).Glede zadržanja izvajanja predpisa na splošno velja, da se od objave sklepa o zadržanju izvrševanja predpisa ta ne sme več uporabljati. Pravne posledice so (začasno) enake kot pri razveljavitvi predpisa; upoštevati pa jih morajo vsi organi, ki ta predpis oziroma njegov del uporabljajo pri svojem odločanju. Ker bi lahko bilo takšno »absolutno« zadržanje izvajanja preširoko (in neskladno s presojo, ''ali so posledice zaradi izvrševanja predpisa težje in bolj nepopravljive kot posledice zaradi njegovega zadržanja oziroma neizvrševanja''), se ustavno sodišče posluži tretjega odstavka 39. člena ZUstS, po katerem lahko hkrati določi, '''na kakšen način se odločitev izvrši ('''glej še: [https://e-kurs.si/komentar/zacasno-zadrzanje-izvrsevanja-izpodbijanega-predpisa/ povezavo]''').'''V konkretnem primeru je Ustavno sodišče izdalo sklep št. [https://www.us-rs.si/zadrzanje/zadrzanje-izvrsevanja-146-clena-gradbenega-zakona-uradni-list-rs-st-199-21-u-i-203-23/ U-I-203/23-7] z dne 23. 11. 2023, s katerim je zadržalo izvrševanje 146. člena GZ-1. To bil lahko med drugim pomenilo tudi, da se postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja do končne odločitve Ustavnega sodišča ne morejo začeti oziroma končati (lahko se bodo izpeljani kasneje, če bo ugotovljeno, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo). Vendar pa je ustavno sodišče v 2. točki sklepa izrecno zapisalo, da ''do končne odločitve Ustavnega sodišča '''ni dopustna izvršba inšpekcijskega ukrepa''' iz prvega odstavka 93. člena Gradbenega zakona, izrečenega v zvezi z objektom daljšega obstoja, kot je opredeljen v prvem odstavku 146. člena Gradbenega zakona, z izjemo objektov iz drugega odstavka 142. člena Gradbenega zakona. '''Rok za prostovoljno izvršitev i'''nšpekcijskega ukrepa v tem primeru v času odločanja Ustavnega sodišča '''ne teče'''''.

Iz zapisanega torej izhaja, da se '''zadržanje izvrševanja predpisa nanaša zgolj na inšpekcijske postopke in ne na postopke, ki jih vodijo upravne enote'''. Četudi temu ne bi bilo tako, bi sklep ustavnega sodišča preprečeval izdajo meritorne odločbe v času zadržanja izvajanja predpisa, saj ne bi bilo mogoče uporabiti določbe, ki predstavlja pravno podlago za odločitev (glej tudi sodbo VSL II [https://shorturl.at/jwGJ8 Cp 1745/2013] z dne 3. 7. 2013). Takšen sklep ustavnega sodišča pa v ničemer ne posega v procesno pravico stranke iz [[Zak:ZUP#134. .C4.8Dlen{{!}}134. člena ZUP]], torej v pravico umakniti zahtevek, zato stranka vsekakor lahko umakne svojo vlogo in upravni organ o tem odloči s sklepom (prvi odstavek [[Zak:ZUP#135. .C4.8Dlen{{!}}135. člena ZUP]]). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

[[Category:Vloge in jezik]]
[[Category:Zahtevki]]

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Umik zahteve zaradi presoje ustavnosti predpisa

2023-12-22T11:52:29Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Umik zahteve zaradi presoje ustavnosti predpisa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 21. 12. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko stranka postopka umakne zahtevo za izdajo dovoljenja na podlagi ZUP, v kolikor je izvajanje zakonskega predpisa v tej določbi zadržano (konkretno gre za vlogo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja na podlagi  146. člena Gradbenega zakona)?
== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku, ki se prične na zahtevo stranke, lahko '''stranka načeloma prosto razpolaga z zahtevkom.''' Od njene volje in ravnanja je torej odvisno, ali bo sploh uveljavljala pravico oziroma zmanjšanje ali oprostitev obveznosti, ki ji gre po materialnem predpisu. Svojemu zahtevku se lahko  tudi odpove oziroma ga umakne.  Skladno s [[Zak:ZUP#134. .C4.8Dlen{{!}}134. členom ZUP]] ga  lahko umakne delno ali v celoti, ves čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, oziroma v času, ko teče pritožbeni rok, ali med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve podala pobudo za uvedbo postopka, '''z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka''' in ni več zainteresirana, da bi se postopek nadaljeval, hkrati pa je z umikom njene zahteve odpadla tudi podlaga za vodenje postopka in odločitev v upravni zadevi, v kateri je po zakonu ali po naravi stvari potrebna takšna zahteva (tako tudi Kerševan in Androjna v Upravno procesno pravo, Ljubljana 2017, str. 234).'''Omejitve, ki preprečujejo ali onemogočajo umik zahteve''', so lahko procesne narave, kot v primeru, da stranka uveljavljala svoj zahtevek nasproti drugi stranki. V takšni situaciji lahko umakne svoje zahtevek do ustne obravnave, na ustni obravnavi pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, ga lahko umakne le, če v to privoli stranka z nasprotnim interesom, ki se mora o tem izreči v osmih dneh (drugi odstavek [[Zak:ZUP#134. .C4.8Dlen{{!}}134. člena ZUP]]). Podobno tudi v primeru, ko želi zahtevek umakniti le ena od strank pri skupnem zahtevku.  Lahko pa so omejitve tudi vsebinske, na primer kadar je nadaljevanje postopka, navkljub umiku zahtevka,  potrebno zaradi varstva javnega interesa (tretji odstavek [[Zak:ZUP#135. .C4.8Dlen{{!}}135. člena ZUP]]) (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Umik_zahtevka_stranke_v_postopku povezavo]).Zahtevek za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja (146. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenega zakona]; GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 s sprem.), o katerem je govora v konkretnem primeru, je zahtevek, s katerim razpolaga investitor, lastnik oziroma imetnik. V kolikor je investitor le eden, v postopku ni stranke z nasprotnim interesom (ali pa se ta še ni spustila v obravnavo), pri izdaji tovrstnega dovoljenja pa tudi ne gre za varovanje javnega temveč zasebnega interesa, ni videti zakonskih razlogov, zakaj umik takega zahtevka ne bi bil dovoljen,  četudi je zadržano izvajanje predpisa.Iz [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO325 Zakona o ustavnem sodišču] (ZUstS; Ur. l. RS, št. 64/07 s sprem.) izhaja, da Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti zakona najprej preizkusi ter o sprejetju ali zavrnitvi pobude odloči s sklepom. Kadar pobudo sprejme, lahko takoj nadaljuje z odločanjem o stvari sami, če je dejansko stanje pojasnjeno in če je bila ob preizkusu pobude nasprotnemu udeležencu dana možnost, da se izjavi; sicer izvede pripravljalni postopek in šele po tem obravnava zadevo.  Ob tem '''sme ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona''', če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice (39. člen ZUstS).Glede zadržanja izvajanja predpisa na splošno velja, da se od objave sklepa o zadržanju izvrševanja predpisa ta ne sme več uporabljati. Pravne posledice so (začasno) enake kot pri razveljavitvi predpisa; upoštevati pa jih morajo vsi organi, ki ta predpis oziroma njegov del uporabljajo pri svojem odločanju. Ker bi lahko bilo takšno »absolutno« zadržanje izvajanja preširoko (in neskladno s presojo, ''ali so posledice zaradi izvrševanja predpisa težje in bolj nepopravljive kot posledice zaradi njegovega zadržanja oziroma neizvrševanja''), se ustavno sodišče posluži tretjega odstavka 39. člena ZUstS, po katerem lahko hkrati določi, '''na kakšen način se odločitev izvrši ('''glej še: [https://e-kurs.si/komentar/zacasno-zadrzanje-izvrsevanja-izpodbijanega-predpisa/ povezavo]''').'''V konkretnem primeru je Ustavno sodišče izdalo sklep št. [https://www.us-rs.si/zadrzanje/zadrzanje-izvrsevanja-146-clena-gradbenega-zakona-uradni-list-rs-st-199-21-u-i-203-23/ U-I-203/23-7] z dne 23. 11. 2023, s katerim je zadržalo izvrševanje 146. člena GZ-1. To bil lahko med drugim pomenilo tudi, da se postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja do končne odločitve Ustavnega sodišča ne morejo začeti oziroma končati (lahko se bodo izpeljani kasneje, če bo ugotovljeno, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo). Vendar pa je ustavno sodišče v 2. točki sklepa izrecno zapisalo, da ''do končne odločitve Ustavnega sodišča '''ni dopustna izvršba inšpekcijskega ukrepa''' iz prvega odstavka 93. člena Gradbenega zakona, izrečenega v zvezi z objektom daljšega obstoja, kot je opredeljen v prvem odstavku 146. člena Gradbenega zakona, z izjemo objektov iz drugega odstavka 142. člena Gradbenega zakona. '''Rok za prostovoljno izvršitev i'''nšpekcijskega ukrepa v tem primeru v času odločanja Ustavnega sodišča '''ne teče'''''.

Iz zapisanega torej izhaja, da se '''zadržanje izvrševanja predpisa nanaša zgolj na inšpekcijske postopke in ne na postopke, ki jih vodijo upravne enote'''. Četudi temu ne bi bilo tako, bi sklep ustavnega sodišča preprečeval izdajo meritorne odločbe v času zadržanja izvajanja predpisa, saj ne bi bilo mogoče uporabiti določbe, ki predstavlja pravno podlago za odločitev (glej tudi sodbo VSL II [https://shorturl.at/jwGJ8 Cp 1745/2013] z dne 3. 7. 2013). Takšen sklep ustavnega sodišča pa v ničemer ne posega v procesno pravico stranke iz [[Zak:ZUP#134. .C4.8Dlen{{!}}134. člena ZUP]], torej v pravico umakniti zahtevek, zato stranka vsekakor lahko umakne svojo vlogo in upravni organ o tem odloči s sklepom (prvi odstavek [[Zak:ZUP#135. .C4.8Dlen{{!}}135. člena ZUP]]). 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Umik zahteve zaradi presoje ustavnosti predpisa

2023-12-22T11:34:06Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Napačen pouk o dolžnosti plačila takse za pritožbo

2023-12-15T18:33:10Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Napačen pouk o dolžnosti plačila takse za pritožbo – V USKLAJEVNAJU  ''' ==

'''Datum odgovora:''' 13. 12. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

V pouku o pravnem sredstvu sklepa, s katerim je organ zavrnil predlog za  izločitev uradne osebe, je bilo napačno zapisano, da je pritožba takse prosta. Stranka se je pritožila, takse pa seveda ni plačala. V odločitvi drugostopenjskega organa (s katero je bila pritožba sicer zavrnjena), je ministrstvo navedlo tudi, ''da iz dokumentov zadeve ni razvidno, ali je pritožnik plačal takso za pritožbo, ter da naj v primeru, da taksa ni bila plačana, prvostopenjski organ izvede ustrezen postopek''.Ali se sme stranki sedaj izdati plačilni nalog za plačilo takse za pritožbo, če pa je bila v pouku o pravnem sredstvu napačno podučena, da je pritožba takse prosta?
== '''Odgovor:''' ==

Pouk o pravnem sredstvu je prvenstveno namenjen temu, da stranko seznanimo, ali je mogoče zoper upravni akt vložiti pritožbo ali pa kakšno drugo pravno sredstvo. V primeru, da je zoper upravni akt dovoljena pritožba, je potrebno v pouku o pravnem sredstvu, kot to določa drugi odstavek [[Zak:ZUP#215. .C4.8Dlen{{!}}215. člena ZUP]], navesti: (i) na koga se stranka lahko pritoži, (ii) pri kom se vloži pritožba, pri čemer se ta organ označi s polnim imenom in naslovom, (iii) da se lahko poda tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal, (iv) v katerem roku je potrebno vložiti pritožbo in (v) '''koliko znaša zanjo taksa ('''glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Sestavine_pouka_o_pravnem_sredstvu povezavo])'''. '''Ta člen ZUP ureja tudi '''posledice v primeru, da je pravni pouk napačen''' (četrti do sedmi odstavek [[Zak:ZUP#215. .C4.8Dlen{{!}}215. člena]]). Pri tem velja, da lahko stranka (ne glede na pouk) ravna skladbo z veljavnimi predpisi. Če pa se stranka ravna po napačnem pouku, pa to ne more imeti zanjo nobenih škodljivih posledic. Seveda lahko vedno zahteva od organa, da jo seznani s pravilnim ali popolnim poukom.Zapisano v prvi vrsti sicer velja za pravico do pravnega sredstva – torej vlaganje pritožbe in se veže na možnost vložitve pritožbe, organ, pri katerem se vlaga, organ, ki odloča, pa seveda na rok (podobno  tudi v primeru upravnega spora).  Kar pa se tiče plačila upravne takse ter njene višine,  le-te ne ureja ZUP temveč [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2146 Zakon o upravnih taksah] (ZUT, Ur. l. RS, 106/2010). Skladno z njim se upravne takse plačujejo za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih.'' ''Kot izhaja iz 5. člena ZUT, '''nastane taksna obveznost  '''za odločbe in druge dokumente tedaj, ko se vloži zahteva, da se izda odločba oz. dokument, najkasneje pa v trenutku izdaje dokumenta. Ko je govora o pritožbi, nastane taksna obveznost z vložitvijo pritožbe, taksa pa se obračuna po tarifni številki 2 (tako tudi UPRS v sodbi I [https://shorturl.at/gyCRZ U 2123/2009] z dne 31. 12. 2010).Če organ prejme vlogo, za katero upravna taksa ni plačana, skladno s 16. členom ZUT obvesti stranko o nastanku taksne obveznosti,  o višini le te (znesku) ter o roku, v katerem mora biti taksa plačana, in sicer tako, da mu pošlje plačilni nalog (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_odlo%C4%8Dbe_v_primeru_nepla%C4%8Dane_takse povezavo]). Zahtevki strank pa se, ne glede na to, v kakšni fazi je (ne)plačilo takse, vsebinsko rešuje dalje, saj ZUT ne določa procesnih posledic za obravnavo vloge (tako tudi Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo 2017, str. 219).Poudariti je potrebno, da je taksni postopek samostojni postopek, ločen od upravnega postopka (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pla%C4%8Dilo_upravne_takse_za_vlogo,_ki_ima_ve%C4%8D_zahtevkov povezavo]). Prav zaradi ločenosti taksnega postopka od upravnega in njegove urejenosti v posebnem zakonu, je potrebno tudi »oprostitev« plačila takse iskati v določbah ZUT in ne v [[Zak:ZUP#215. .C4.8Dlen{{!}}215. členu ZUP]]. Skladno z določbami ZUT je oprostitev plačila dovoljena le v izrecno določenih primerih, ki so urejeni v 24. in 28. členu ZUT; med njimi pa ni razloga, ki bi bil odvisen od pravilne poučitve zavezanca o dolžnosti plačila takse. Tako napačen  pouk o plačilu takse, vsebovan v pouku po pravnem sredstvu, ne more imeti za posledico oprostitev plačila takse. ZUT pa tudi ne predvideva, da bi bilo tako napako organa šteti kot odpustek normativne obveznosti oziroma kot razlog, da je obveznost s tem prenehala ali da sploh ni nastala.Torej, če zavezanec ne plača takse ob vložitvi pritožbe, ne glede na to, kako je bil poučen v pouku o pravnem sredstvu prvostopenjskega organa, mora organ zaradi nastanka taksne obveznosti  začeti z ZUT predpisan postopek (naknadnega) plačila (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Premalo_kolkovana_vloga povezavo]).  Tako boste morali vašega taksnega zavezanca obvestiti, da je dolžan plačati upravno takso oziroma mu boste posredovali plačilni nalog za plačilo takse, kot to določa 16. člena ZUT.

[[Category:Takse]]
[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP]]

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Napačen pouk o dolžnosti plačila takse za pritožbo

2023-12-15T18:31:55Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Napačen pouk o dolžnosti plačila takse za pritožbo – V USKLAJEVNAJU  ''' ==

'''Datum odgovora:''' 13. 12. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

V pouku o pravnem sredstvu sklepa, s katerim je organ zavrnil predlog za  izločitev uradne osebe, je bilo napačno zapisano, da je pritožba takse prosta. Stranka se je pritožila, takse pa seveda ni plačala. V odločitvi drugostopenjskega organa (s katero je bila pritožba sicer zavrnjena), je ministrstvo navedlo tudi, ''da iz dokumentov zadeve ni razvidno, ali je pritožnik plačal takso za pritožbo, ter da naj v primeru, da taksa ni bila plačana, prvostopenjski organ izvede ustrezen postopek''.Ali se sme stranki sedaj izdati plačilni nalog za plačilo takse za pritožbo, če pa je bila v pouku o pravnem sredstvu napačno podučena, da je pritožba takse prosta?
== '''Odgovor:''' ==

Pouk o pravnem sredstvu je prvenstveno namenjen temu, da stranko seznanimo, ali je mogoče zoper upravni akt vložiti pritožbo ali pa kakšno drugo pravno sredstvo. V primeru, da je zoper upravni akt dovoljena pritožba, je potrebno v pouku o pravnem sredstvu, kot to določa drugi odstavek [[Zak:ZUP#215. .C4.8Dlen{{!}}215. člena ZUP]], navesti: (i) na koga se stranka lahko pritoži, (ii) pri kom se vloži pritožba, pri čemer se ta organ označi s polnim imenom in naslovom, (iii) da se lahko poda tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal, (iv) v katerem roku je potrebno vložiti pritožbo in (v) '''koliko znaša zanjo taksa ('''glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Sestavine_pouka_o_pravnem_sredstvu povezavo])'''. '''Ta člen ZUP ureja tudi '''posledice v primeru, da je pravni pouk napačen''' (četrti do sedmi odstavek [[Zak:ZUP#215. .C4.8Dlen{{!}}215. člena]]). Pri tem velja, da lahko stranka (ne glede na pouk) ravna skladbo z veljavnimi predpisi. Če pa se stranka ravna po napačnem pouku, pa to ne more imeti zanjo nobenih škodljivih posledic. Seveda lahko vedno zahteva od organa, da jo seznani s pravilnim ali popolnim poukom.Zapisano v prvi vrsti sicer velja za pravico do pravnega sredstva – torej vlaganje pritožbe in se veže na možnost vložitve pritožbe, organ, pri katerem se vlaga, organ, ki odloča, pa seveda na rok (podobno  tudi v primeru upravnega spora).  Kar pa se tiče plačila upravne takse ter njene višine,  le-te ne ureja ZUP temveč [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2146 Zakon o upravnih taksah] (ZUT, Ur. l. RS, 106/2010). Skladno z njim se upravne takse plačujejo za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih.'' ''Kot izhaja iz 5. člena ZUT, '''nastane taksna obveznost  '''za odločbe in druge dokumente tedaj, ko se vloži zahteva, da se izda odločba oz. dokument, najkasneje pa v trenutku izdaje dokumenta. Ko je govora o pritožbi, nastane taksna obveznost z vložitvijo pritožbe, taksa pa se obračuna po tarifni številki 2 (tako tudi UPRS v sodbi I [https://shorturl.at/gyCRZ U 2123/2009] z dne 31. 12. 2010).Če organ prejme vlogo, za katero upravna taksa ni plačana, skladno s 16. členom ZUT obvesti stranko o nastanku taksne obveznosti,  o višini le te (znesku) ter o roku, v katerem mora biti taksa plačana, in sicer tako, da mu pošlje plačilni nalog (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vro%C4%8Danje_odlo%C4%8Dbe_v_primeru_nepla%C4%8Dane_takse povezavo]). Zahtevki strank pa se, ne glede na to, v kakšni fazi je (ne)plačilo takse, vsebinsko rešuje dalje, saj ZUT ne določa procesnih posledic za obravnavo vloge (tako tudi Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo 2017, str. 219).Poudariti je potrebno, da je taksni postopek samostojni postopek, ločen od upravnega postopka (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pla%C4%8Dilo_upravne_takse_za_vlogo,_ki_ima_ve%C4%8D_zahtevkov povezavo]). Prav zaradi ločenosti taksnega postopka od upravnega in njegove urejenosti v posebnem zakonu, je potrebno tudi »oprostitev« plačila takse iskati v določbah ZUT in ne v [[Zak:ZUP#215. .C4.8Dlen{{!}}215. členu ZUP]]. Skladno z določbami ZUT je oprostitev plačila dovoljena le v izrecno določenih primerih, ki so urejeni v 24. in 28. členu ZUT; med njimi pa ni razloga, ki bi bil odvisen od pravilne poučitve zavezanca o dolžnosti plačila takse. Tako napačen  pouk o plačilu takse, vsebovan v pouku po pravnem sredstvu, ne more imeti za posledico oprostitev plačila takse. ZUT pa tudi ne predvideva, da bi bilo tako napako organa šteti kot odpustek normativne obveznosti oziroma kot razlog, da je obveznost s tem prenehala ali da sploh ni nastala.Torej, če zavezanec ne plača takse ob vložitvi pritožbe, ne glede na to, kako je bil poučen v pouku o pravnem sredstvu prvostopenjskega organa, mora organ zaradi nastanka taksne obveznosti  začeti z ZUT predpisan postopek (naknadnega) plačila (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Premalo_kolkovana_vloga povezavo]).  Tako boste morali vašega taksnega zavezanca obvestiti, da je dolžan plačati upravno takso oziroma mu boste posredovali plačilni nalog za plačilo takse, kot to določa 16. člena ZUT.

[[Category:Takse]]

[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP

]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Napačen pouk o dolžnosti plačila takse za pritožbo

2023-12-15T18:12:10Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Oblika odločitve (sklep in/ali odločba) in zapis izreka

2023-11-06T14:02:17Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Oblika odločitve (sklep in/ali odločba) in zapis izreka - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 6. 11. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je prejel zahtevek stranke, pri katerem je bilo ugotovljeno, da del zahtevka ne more biti upravna zadeva. Tako nas zanima, kakšen je pravilen način zapisa odločitve. V konkretnem primeru gre sicer za posebnost po področnem zakonu, Zakonu o kmetijskih zemljiščih, skladno s katerim upravna enota v upravnem postopku odloča o odobritvi pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ne pa tudi stavbnimi. Kljub temu sme prodajalec skupaj prodajati tako kmetijska kot stavbna (kot enovit pravni posel), nastane pa težava, kako v takem primeru spisat upravni akt. Nekatere UE izdajo en akt in napišejo najprej odločba (odločijo o kmetijskih zemljiščih), nato pa še sklep. Nekatere UE pa kar v drugem odstavku odločbe napišejo, da ne odločajo v delu, ki se tiče stavbnih zemljišč; spet druge pa v drugi točke izreka odločbe zavržejo vlogo v delu, za katero pravni postopek ni predpisan (stavbna zemljišča). Kaj je torej pravilno?

== '''Odgovor:''' ==

Upravni organi so dolžni o vsakem zahtevku stranke odločiti. Vsebina in oblika odločitve vsekakor variira glede na predmet upravnega postopka kot tudi morebitne posebnosti po posebnih predpisih. Kljub navedenemu je splošna oblika odločitev, ki jih predpisuje ZUP, odločba (kadar gre za vsebinsko odločitev) ali sklep (kadar gre za procesno odločitev).
Glavni del obeh aktov je izrek. V '''izreku odločbe''' '''se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke'''. ZUP v [[Zak:ZUP#213. .C4.8Dlen{{!}}213. členu]] določa obvezne in neobvezne sestavine izreka (slednje so lahko po področnih predpisih celo obvezne; običajno pa med te štejemo določitev pogojev ali nalogov glede priznane pravice ali naložene obveznosti, določitev izpolnitvenega ali paricijskega roka, v katerem je potrebno izpolniti obveznost in klavzula o nesuspenzivnem učinku vložene pritožbe). Izrek praviloma pišemo v več točkah, da se omogoči nastop delne dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Izrek mora biti jasen, kratek in določen (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 223–224).
Vsaka (pisna) odločba, ki je izdana v upravnem postopku, mora biti posebej označena kot taka, da se lahko že na zunaj vidi, da gre za konkreten upravni akt, s  katerim je bilo odločeno v zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o vprašanjih, ki se tičejo postopka, ali so se pojavila v zvezi z izvedbo postopka. O teh vprašanjih se odloča s sklepom (glej v Kerševan  in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 328). Za razliko od odločbe se torej '''s sklepom''', ki je sicer tudi posamičen pravni akt, urejajo '''formalna razmerja''' v upravnem postopku, zaradi česar s sklepom ni mogoče odločiti v upravni zadevi, ki je glavno vprašanje oziroma predmet postopka. Tako '''se odločba in sklep razlikujeta že po vsebini oziroma predmetu odločanja '''(več na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Sklep_ali_odlo%C4%8Dba povezavi])'''.'''  
V primeru, ko upravni organ prejme zahtevek stranke, za katerega se izkaže, da '''ne gre za upravno zadevo''' (kar lahko ugotoviti že tekom formalnega preizkusa vloge ali pa kadarkoli med postopkom), takega zahtevka ne sme presojati po vsebini, temveč ga mora s sklepom zavreči. Takšno postopanje od njega terja prvi odstavek [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]] v povezavi s prvo točko te določbe. Za upravno zadevo, ki jo sicer definira [[Zak:ZUP#2. .C4.8Dlen{{!}}2. člena ZUP]], gre namreč takrat, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) o zahtevku stranke oziroma predmetu postopka se odloča; (ii) predmet odločitve je priznanje ali zavrnitev pravice ali pravne koristi ali naložitev obveznosti ali ugotovitev pravice, pravne koristi ali obveznosti; (iii) odloča se v posamični zadevi (z znanim ali vsaj individualno določljivim naslovnikom); (iv) '''gre za pravico, pravno korist ali obveznost, kot jo opredeljuje materialno upravno pravo'''; (v) pri odločanju se presoja (morebitna) kolizija med javno koristjo in interesi strank/e v postopku (več Kovač v Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63).
Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih ([http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO541 ZKZ],  Ur. l. RS, št. 71/11) upravni organ odloča o pravici oz. pravni koristi stranke, t.j. o odobritvi pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo. Iz celotna zakona, izrecno pa še iz 17. člena ZKZ izhaja, da stavbna zemljišča niso predmet urejanja po tem zakonu (pa tudi sicer je pravni promet z njimi prepuščen pogodbeni svobodi oz. prostemu urejanju obligacijskih razmerij). Skladno s tem je jasno, da ZKZ (pa tudi drugi predpisi s področja upravnega prava) ne urejajo pravnega prometa s stavbnimi zemljišči in tako tudi ne dajejo upravnemu organu nikakršnih pooblastil za odločanje o dovolitvi oziroma odobritvi takšnih pravnih poslov. To vsekakor kaže na dejstvo, da odločanje o pravnem prometu s stavbnimi zemljišči '''ni upravna zadeva'''. Ne glede na navedeno pa sme prodajalec hkrati ponuditi v prodajo (kot celoto / paket) tako kmetijska kot stavbna zemljišča (sodba UPRS  I [https://shorturl.at/blyOY U 2351/2018-20] z dne 29. 10. 2019 idr.).
Upoštevaje navedeno bo moral upravni organ v opisanem primeru izdati akt, ki bo '''hkrati sklep in odločba.''' S sklepom bo najprej zavrgel zahtevek v delu, ki se nanaša na stavbna zemljišča, sklicujoč se na 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP; v odločbi pa bo po vsebini odločil o zahtevku za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči oziroma gozdom (ali mu bo ugodil, ali pa bi ga bo zavrnil). Iz izreka odločbe mora jasno izhajati, da je upravni organ odločal o odobritvi pravnega posla le v obsegu, ki se nanaša na kmetijsko zemljišče oziroma gozd, (glej sodbo UPRS I [https://shorturl.at/aMV47 U 1913/2017-19] z dne 29. 11. 2018). Način zapisa takega akta in posebnosti sestavnih delov si lahko ogledate na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Skupni_akt_za_meritorno_in_formalno_odlo%C4%8Ditev_(odlo%C4%8Dbo_in_sklep)%3F povezavi]).
[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]

[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP]] 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Oblika odločitve (sklep in/ali odločba) in zapis izreka

2023-11-06T13:58:55Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Oblika odločitve (sklep in/ali odločba) in zapis izreka - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 6. 11. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je prejel zahtevek stranke, pri katerem je bilo ugotovljeno, da del zahtevka ne more biti upravna zadeva. Tako nas zanima, kakšen je pravilen način zapisa odločitve. V konkretnem primeru gre sicer za posebnost po področnem zakonu, Zakonu o kmetijskih zemljiščih, skladno s katerim upravna enota v upravnem postopku odloča o odobritvi pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ne pa tudi stavbnimi. Kljub temu sme prodajalec skupaj prodajati tako kmetijska kot stavbna (kot enovit pravni posel), nastane pa težava, kako v takem primeru spisat upravni akt. Nekatere UE izdajo en akt in napišejo najprej odločba (odločijo o kmetijskih zemljiščih), nato pa še sklep. Nekatere UE pa kar v drugem odstavku odločbe napišejo, da ne odločajo v delu, ki se tiče stavbnih zemljišč; spet druge pa v drugi točke izreka odločbe zavržejo vlogo v delu, za katero pravni postopek ni predpisan (stavbna zemljišča). Kaj je torej pravilno?
== '''Odgovor:''' ==

Upravni organi so dolžni o vsakem zahtevku stranke odločiti. Vsebina in oblika odločitve vsekakor variira glede na predmet upravnega postopka kot tudi morebitne posebnosti po posebnih predpisih. Kljub navedenemu je splošna oblika odločitev, ki jih predpisuje ZUP, odločba (kadar gre za vsebinsko odločitev) ali sklep (kadar gre za procesno odločitev).Glavni del obeh aktov je izrek. V '''izreku odločbe''' '''se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke'''. ZUP v [[Zak:ZUP#213. .C4.8Dlen{{!}}213. členu]] določa obvezne in neobvezne sestavine izreka (slednje so lahko po področnih predpisih celo obvezne; običajno pa med te štejemo določitev pogojev ali nalogov glede priznane pravice ali naložene obveznosti, določitev izpolnitvenega ali paricijskega roka, v katerem je potrebno izpolniti obveznost in klavzula o nesuspenzivnem učinku vložene pritožbe). Izrek praviloma pišemo v več točkah, da se omogoči nastop delne dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Izrek mora biti jasen, kratek in določen (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 223–224).Vsaka (pisna) odločba, ki je izdana v upravnem postopku, mora biti posebej označena kot taka, da se lahko že na zunaj vidi, da gre za konkreten upravni akt, s  katerim je bilo odločeno v zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o vprašanjih, ki se tičejo postopka, ali so se pojavila v zvezi z izvedbo postopka. O teh vprašanjih se odloča s sklepom (glej v Kerševan  in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 328). Za razliko od odločbe se torej '''s sklepom''', ki je sicer tudi posamičen pravni akt, urejajo '''formalna razmerja''' v upravnem postopku, zaradi česar s sklepom ni mogoče odločiti v upravni zadevi, ki je glavno vprašanje oziroma predmet postopka. Tako '''se odločba in sklep razlikujeta že po vsebini oziroma predmetu odločanja '''(več na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Sklep_ali_odlo%C4%8Dba povezavi])'''.'''  V primeru, ko upravni organ prejme zahtevek stranke, za katerega se izkaže, da '''ne gre za upravno zadevo''' (kar lahko ugotoviti že tekom formalnega preizkusa vloge ali pa kadarkoli med postopkom), takega zahtevka ne sme presojati po vsebini, temveč ga mora s sklepom zavreči. Takšno postopanje od njega terja prvi odstavek [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]] v povezavi s prvo točko te določbe. Za upravno zadevo, ki jo sicer definira [[Zak:ZUP#2. .C4.8Dlen{{!}}2. člena ZUP]], gre namreč takrat, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) o zahtevku stranke oziroma predmetu postopka se odloča; (ii) predmet odločitve je priznanje ali zavrnitev pravice ali pravne koristi ali naložitev obveznosti ali ugotovitev pravice, pravne koristi ali obveznosti; (iii) odloča se v posamični zadevi (z znanim ali vsaj individualno določljivim naslovnikom); (iv) '''gre za pravico, pravno korist ali obveznost, kot jo opredeljuje materialno upravno pravo'''; (v) pri odločanju se presoja (morebitna) kolizija med javno koristjo in interesi strank/e v postopku (več Kovač v Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63).Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih ([http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO541 ZKZ],  Ur. l. RS, št. 71/11) upravni organ odloča o pravici oz. pravni koristi stranke, t.j. o odobritvi pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo. Iz celotna zakona, izrecno pa še iz 17. člena ZKZ izhaja, da stavbna zemljišča niso predmet urejanja po tem zakonu (pa tudi sicer je pravni promet z njimi prepuščen pogodbeni svobodi oz. prostemu urejanju obligacijskih razmerij). Skladno s tem je jasno, da ZKZ (pa tudi drugi predpisi s področja upravnega prava) ne urejajo pravnega prometa s stavbnimi zemljišči in tako tudi ne dajejo upravnemu organu nikakršnih pooblastil za odločanje o dovolitvi oziroma odobritvi takšnih pravnih poslov. To vsekakor kaže na dejstvo, da odločanje o pravnem prometu s stavbnimi zemljišči '''ni upravna zadeva'''. Ne glede na navedeno pa sme prodajalec hkrati ponuditi v prodajo (kot celoto / paket) tako kmetijska kot stavbna zemljišča (sodba UPRS  I [https://shorturl.at/blyOY U 2351/2018-20] z dne 29. 10. 2019 idr.).Upoštevaje navedeno bo moral upravni organ v opisanem primeru izdati akt, ki bo '''hkrati sklep in odločba.''' S sklepom bo najprej zavrgel zahtevek v delu, ki se nanaša na stavbna zemljišča, sklicujoč se na 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP; v odločbi pa bo po vsebini odločil o zahtevku za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči oziroma gozdom (ali mu bo ugodil, ali pa bi ga bo zavrnil). Iz izreka odločbe mora jasno izhajati, da je upravni organ odločal o odobritvi pravnega posla le v obsegu, ki se nanaša na kmetijsko zemljišče oziroma gozd, (glej sodbo UPRS I [https://sodnapraksa.si/?q=U+1913%2F2017-19&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BUPRS%5D=UPRS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di U 1913/2017-19] z dne 29. 11. 2018). Način zapisa takega akta in posebnosti sestavnih delov si lahko ogledate na [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Skupni_akt_za_meritorno_in_formalno_odlo%C4%8Ditev_(odlo%C4%8Dbo_in_sklep)%3F povezavi]).

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]

[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP]] 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Oblika odločitve (sklep in/ali odločba) in zapis izreka

2023-11-06T13:41:26Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Rok za uveljavljanje stroškov pritožbenega postopka

2023-10-04T22:14:52Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Rok za uveljavljanje stroškov pritožbenega postopka - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 7. 9. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je po pooblaščencu vložila pritožbo zoper odločbo. Ob vložitvi pritožbe oziroma do odločitve drugostopenjskega organa o pritožb ni uveljavljala stroškov pritožbe. Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V ponovnem postopku je stranka uveljavljala različne stroške, med drugim tudi stroške pritožbe zoper prvotno, to je odpravljeno odločbo. V ponovnem postopku je v celoti uspela.Ali mora stranka glede na določbo 116. člena ZUP (ki določa: ''povrnitev stroškov mora stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov'') stroške pritožbenega postopka uveljavljati do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, s katero se odloči o pritožbi, ali pa do izdaje odločbe prvostopenjskega organa v ponovnem postopku, s katero se odloči o zadevi? O uspehu stranke in s tem o stroških postopka namreč lahko presojamo šele po izdaji slednje.
== '''Odgovor:''' ==

Povrnitev stroškov, ki jih ima stranka upravnega postopka zaradi upravnega postopka, mora stranka (ali druga upravičena oseba npr. priča, izvedenec na podlagi sklepa o imenovanju) '''izrecno zahtevati'''. Zahtevo za povrnitev stroškov mora vložiti '''pravočasno,''' tako da organ, ki vodi postopek, lahko o njih odloči v odločbi, sicer izgubi pravico do povrnitve stroške. Pravica stranke, da od organa zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imela v postopku ali zaradi postopka, je namreč časovno omejena.Stranka mora povračilo zahtevati '''do izdaje odločbe''' (prvi odstavek [[Zak:ZUP#116. .C4.8Dlen{{!}}116. člena ZUP]]), ostali upravičenci pa po opravi procesnega dejanja (drugi odstavek [[Zak:ZUP#119. .C4.8Dlen{{!}}119. člena ZUP]]). Po izdaji odločbe stranka ne more več zahtevati povrnitve stroškov (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Priglasitev_stro%C5%A1kov_v_upravnem_postopku_pri%C4%8Detem_po_uradni_dol%C5%BEnosti povezavo]), saj je rok »''do izdaje odločbe''« prekluzivni in njegova zamuda povzroči izgubo pravice (tako tudi Remic v ZUP s komentarjem, Kovač in Kerševan (ur.), 2022, str. 715).Načeloma o stroških postopka ni mogoče odločiti, preden je odločeno o upravni zadevi (razen če gre za stroške, ki se med postopkom povrnejo priči ali izvedencu; prim. tretji odstavek [[Zak:ZUP#119. .C4.8Dlen{{!}}119. člena ZUP]]),  tudi zato, ker lahko stroški nastanejo še kadarkoli do zaključka postopka, pa tudi zato, ker '''obračun stroškov pomeni vsebinsko odločanje, a postransko glede na glavni predmet postopka'''. Zato stroškov ni mogoče niti še ugotavljati niti naložiti stranki ali tretji osebi ali pa odločiti, da jih trpi organ, še preden ni postopek izveden do te mere, da je predmet postopka zrel za odločitev.Pri tem je treba upoštevati še dvoje. Prvič, da mora organ morebitne upravičence do povračila opozoriti na pravico do povračila stroškov oziroma pozvati k priglasitvi (1. odstavek [[Zak:ZUP#116. .C4.8Dlen{{!}}116. člena ZUP]]). To stori npr. s pozivom na ustni obravnavi (na zapisnik) ali izven obravnave s pozivom v obliki dopisa, v katerem obvezno določi tudi rok predložitve zahtevka za povračilo oz. dokazil za izkaz nastalih stroškov. Če organ opusti to svojo izrecno določeno dolžnost, ki izhaja iz načela varstva pravic strank ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člena ZUP]]), gre namreč za bistveno postopkovno napako. Zato je opustitev opozorila na procesno pravico do povračila stroškov lahko razlog za izpodbijanje odločitve o stroških postopka (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Povra%C4%8Dilo_stro%C5%A1kov_postopka_v_ponovljenem_prvostopenjskem_postopku povezavo]).Kot drugo pa ni mogoče spregledati, da odločitev drugostopenjskega organa, da odpravi odločbo prvostopenjskega organa in zadevo vrne v ponovni postopek, pomeni, da se zadeva na novo »odpre« (pri čemer lahko upravičenci vlagajo zahtevke znova do izdaje nove prvostopenjske odločbe). Kljub temu pa je potrebno izpostaviti, da '''pravila pravočasni priglasitve stroškov postopka ne sledijo konceptu enovitega upravnega postopka na prvi in drugi stopnji''' (nenazadnje ni nujno, da se bo upravni postopek po izdaji prvostopenjske odločbe nadaljeval z vložitvijo pritožbe). Ravno nasprotno. Stroški se morajo uveljavljati '''pred izdajo odločbe na vsaki stopnji upravnega odločanja posebej'''.Tako npr. stranka, ki ni priglasila stroškov postopka na prvi stopnji, tega ne more storiti več v okviru pritožbenega postopka. In obratno. Na slednje kaže tudi določba drugega odstavka [[Zak:ZUP#118. .C4.8Dlen{{!}}118. člena ZUP]], po kateri '''o stroških postopka na drugi stopnji odloča drugostopenjski organ''' (razen v primeru, ko odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek). Nenazadnje stranka ob vložitvi pritožbe ne more vnaprej predvideti izida pritožbenega postopka (in si zato pridržati možnost priglasitve stroškov šele naknadno). Skladno s tem morajo biti '''stroški pritožbenega postopka priglašeni do izdaje odločbe drugostopenjskega organa''', ki bo o njih tudi odločil (razen že omenjene izjeme). Drugačna razlaga ni lahko rezultirala v neenakost med strankami (ki v pritožbenem postopku niso uveljavljale povračila v zvezi s pritožbo), saj bi tiste, katerim je bilo ugodeno, zamudo lahko uveljavile na prvi stopnji, ostale pa bi bile prekludirane. Torej, '''povrnitev stroškov postopka, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, je treba zahtevati do izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravnem sredstvu''' (tako tudi UPRS v sodbi [https://rb.gy/5zvux U 1860/2007]).

Tako je zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vložena šele v ponovnem postopku pred prvostopenjskim organom, '''prepozna in je potrebno tako zahtevo s sklepom zavreči''' (3. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#129. .C4.8Dlen{{!}}129. člena ZUP]]). Če pa so bili stroški pravočasno priglašeni (torej pred izdajo odločbe drugostopenjskega organa) pa bo o njih odločil prvostopenjski organ z odločbo o glavni stvari.

[[Category:Stroški postopka]]

[[Category:Roki]] 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Rok za uveljavljanje stroškov pritožbenega postopka

2023-10-04T21:57:00Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Vloga (za pridobitev javnega pooblastila) z več oziroma različnimi zahtevki

2023-09-25T19:21:57Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Vloga (za pridobitev javnega pooblastila) z več oziroma različnimi zahtevki – V USKLAJEVNAJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 22. 9. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je vložila vlogo za pridobitev javnega pooblastila po posebnem zakonu. Pri tem predpisi (v konkretnem primeru 152. člen ZVO-2 in pravilniki) omogočajo pridobitev javnega pooblastila v različnem obsegu oziroma za različne parametre. Tako lahko stranka tudi zaprosi za izdajo pooblastila samo za posamezen vsebinski sklop oziroma parameter ali za več njih hkrati (pri čemer je za vse stvarno pristojen isti upravni organ).
Ni sporno, da se vloga v celoti zavrne, če vlagatelj ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pooblastila (npr. če ni ustrezno registriran v poslovnem registru). Postavi pa se vprašanje, kako odločiti, kadar vlagatelj sicer izpolnjuje splošne pogoje, usposobljenost pa izkazuje npr. le za merjenje parametra A, za merjenje parametra B pa ne. Ali lahko v takem primeru vlagatelju ugodimo tako, da mu izdamo pooblastilo le za merjenje parametra A ali moramo vlogo zavrniti v celoti? Če mu lahko izdamo pooblastilo le za merjenje parametra A, ali mora zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na merjenje parametra B, biti del izreka odločbe, s katero se izda tudi pooblastilo, ali je dovolj, da se zavrnitev podrobno objasni v obrazložitvi pooblastila?

== '''Odgovor:''' ==

Za vlogo v upravnem postopku na splošno velja, da ni važno, kako jo je vložnik poimenoval (''falsa nominatio non nocet''), odločilno je tisto, kar vloga vsebuje (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vlo%C5%BEitev_ve%C4%8D_zahtevkov_v_isti_vlogi povezavo]). Namreč, le '''vsebina vloge kaže na cilj, ki ga vložnik zasleduje z vlogo'''. Vendar pa mora biti vsaka vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava; torej vse sestavine, ki jih kot obvezne za posamezno vlogo določa ZUP ter drug zakon, ki ureja odločanje v posamezni upravni zadevi (v nasprotnem primeru mora organ od stranke zahtevati, da nejasnosti odpravi; glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_organa_z_nepopolno_vlogo,_poslano_po_elektronski_po%C5%A1ti povezavo]).
Običajno stranka v eni vlogi postavi en zahtevek. Če pa je v vlogi več različnih zahtevkov, je potrebno te reševati vsakega zase ([[Zak:ZUP#69. .C4.8Dlen{{!}}69. člena ZUP]]). Če se zahtevki opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter je za vse zahtevke pristojen isti stvarno pristojen organ, se lahko vodi en postopek. To izrecno dovoljuje [[Zak:ZUP#130. .C4.8Dlen{{!}}130. člen ZUP]], po katerem sme organ v naštetih okoliščinah voditi en sam postopek. V takšnem primeru organ skladno z načelom ekonomičnosti ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člena ZUP]]'''), s sklepom združi več upravnih zadev (zahtevkov) v en postopek''' (več Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem 2004, str. 400). Po združitvi zahtevkov v en postopek bo moral organ v ugotovitvenem oziroma dokaznem postopku ugotavljati, ali stranka izpolnjuje pogoje iz predpisov za pridobitev pravice (javnega pooblastila) za vsak zahtevek posebej.
V vašem vprašanju ste posebej opozorili, da predpisi določajo tako splošne pogoje za pridobitev javnega pooblastila, kot tudi posebne pogoje za izvajanje posameznih meritev. Glede tega pojasnjujemo, da bo moral organ torej ugotavljati tako splošne kot posebne pogoje. V primeru, da bo '''že pri presoji izpolnjevanja splošnih pogojev ugotovil, da stranka le-teh ne izpolnjuje, mu ne bo potrebno več ugotavljati posebnih pogojev'''. Kljub temu pa bo moral organ v izreku odločbe '''odločiti o vsakem zahtevku posebej. '''
V primeru, da bodo splošni pogoji izpolnjeni, se bo organ spustil še v presojo posebnih pogojev (glede na posamezen vsebinski sklop oziroma parameter). Pri tem lahko ugotovi, da stranka izpolnjuje pogoje za eno (ali drugo) področje ali za oba.
Kot že navedeno zgoraj, bo moral organ (po združitvi zahtevkov v en postopek), '''z eno odločbo odločiti o vsakem zahtevku posebej'''. To med drugim izhaja tudi iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#213. .C4.8Dlen{{!}}213. člena ZUP]], po katerem mora organ v izreku odločbe '''odločiti o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank'''.
'''Zgolj pojasnilo v obrazložitvi odločbe''' (npr. glede neizpolnjevanja pogojev za parameter B) '''ne predstavlja odločitve o zahtevku '''stranke (glej še sodbo UPRS I [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113044666&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2012032113044666 U 570/2011]). V takšnem primeru bi se lahko štelo tudi, da organ ni odločil o vseh zahtevkih stranke in bi nastalo situacijo lahko saniral z naknadno izdajo dopolnilne odločbe še v zvezi z zahtevkom za podelitev javnega pooblastila za parameter B (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dopustnost_izdaje_dopolnilne_odlo%C4%8Dbe povezavo]).
V konkretnem primeru se torej (lahko) izda '''en upravni akt''', pri čemer bo v sklepu (npr. prvi točka izreka akta) odločeno o tem, da se zahtevek stranke za izdajo javnega pooblastila za merjenje parametra A, ter zahtevek iste stranke za izdajo javnega pooblastila merjenje parametra B, združita v en postopek. V''' '''odločbi - nadaljnje '''točke izreka''' akta (npr. druga in tretja) '''pa mora biti konkretno naslovljen vsak zahtevek za pridobitev javnega pooblastila za izvajanje monitoringa posebej glede na izbran parameter. V točki, ki naslavlja parameter A, bi podelili vlagatelju javno pooblastilo '''za izvajanje meritev parametra A; '''v točki, ki naslavlja parameter B, pa bi zavrnili izdajo javnega pooblastila''' za izvajanje meritev parametra B. Temu bodo sledile še ostale točke izreka (kot to določba 213. člen ZUP – npr. o stroških postopka idr.).
[[Category:Vloge in jezik]]

[[Category:Združitev postopkov]] ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vloga (za pridobitev javnega pooblastila) z več oziroma različnimi zahtevki

2023-09-25T19:20:12Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Vloga (za pridobitev javnega pooblastila) z več oziroma različnimi zahtevki – V USKLAJEVNAJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 22. 9. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je vložila vlogo za pridobitev javnega pooblastila po posebnem zakonu. Pri tem predpisi (v konkretnem primeru 152. člen ZVO-2 in pravilniki) omogočajo pridobitev javnega pooblastila v različnem obsegu oziroma za različne parametre. Tako lahko stranka tudi zaprosi za izdajo pooblastila samo za posamezen vsebinski sklop oziroma parameter ali za več njih hkrati (pri čemer je za vse stvarno pristojen isti upravni organ).Ni sporno, da se vloga v celoti zavrne, če vlagatelj ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pooblastila (npr. če ni ustrezno registriran v poslovnem registru). Postavi pa se vprašanje, kako odločiti, kadar vlagatelj sicer izpolnjuje splošne pogoje, usposobljenost pa izkazuje npr. le za merjenje parametra A, za merjenje parametra B pa ne. Ali lahko v takem primeru vlagatelju ugodimo tako, da mu izdamo pooblastilo le za merjenje parametra A ali moramo vlogo zavrniti v celoti? Če mu lahko izdamo pooblastilo le za merjenje parametra A, ali mora zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na merjenje parametra B, biti del izreka odločbe, s katero se izda tudi pooblastilo, ali je dovolj, da se zavrnitev podrobno objasni v obrazložitvi pooblastila?
== '''Odgovor:''' ==

Za vlogo v upravnem postopku na splošno velja, da ni važno, kako jo je vložnik poimenoval (''falsa nominatio non nocet''), odločilno je tisto, kar vloga vsebuje (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Vlo%C5%BEitev_ve%C4%8D_zahtevkov_v_isti_vlogi povezavo]). Namreč, le '''vsebina vloge kaže na cilj, ki ga vložnik zasleduje z vlogo'''. Vendar pa mora biti vsaka vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava; torej vse sestavine, ki jih kot obvezne za posamezno vlogo določa ZUP ter drug zakon, ki ureja odločanje v posamezni upravni zadevi (v nasprotnem primeru mora organ od stranke zahtevati, da nejasnosti odpravi; glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Postopanje_organa_z_nepopolno_vlogo,_poslano_po_elektronski_po%C5%A1ti povezavo]).Običajno stranka v eni vlogi postavi en zahtevek. Če pa je v vlogi več različnih zahtevkov, je potrebno te reševati vsakega zase ([[Zak:ZUP#69. .C4.8Dlen{{!}}69. člena ZUP]]). Če se zahtevki opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter je za vse zahtevke pristojen isti stvarno pristojen organ, se lahko vodi en postopek. To izrecno dovoljuje [[Zak:ZUP#130. .C4.8Dlen{{!}}130. člen ZUP]], po katerem sme organ v naštetih okoliščinah voditi en sam postopek. V takšnem primeru organ skladno z načelom ekonomičnosti ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člena ZUP]]'''), s sklepom združi več upravnih zadev (zahtevkov) v en postopek''' (več Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem 2004, str. 400). Po združitvi zahtevkov v en postopek bo moral organ v ugotovitvenem oziroma dokaznem postopku ugotavljati, ali stranka izpolnjuje pogoje iz predpisov za pridobitev pravice (javnega pooblastila) za vsak zahtevek posebej.V vašem vprašanju ste posebej opozorili, da predpisi določajo tako splošne pogoje za pridobitev javnega pooblastila, kot tudi posebne pogoje za izvajanje posameznih meritev. Glede tega pojasnjujemo, da bo moral organ torej ugotavljati tako splošne kot posebne pogoje. V primeru, da bo '''že pri presoji izpolnjevanja splošnih pogojev ugotovil, da stranka le-teh ne izpolnjuje, mu ne bo potrebno več ugotavljati posebnih pogojev'''. Kljub temu pa bo moral organ v izreku odločbe '''odločiti o vsakem zahtevku posebej. '''V primeru, da bodo splošni pogoji izpolnjeni, se bo organ spustil še v presojo posebnih pogojev (glede na posamezen vsebinski sklop oziroma parameter). Pri tem lahko ugotovi, da stranka izpolnjuje pogoje za eno (ali drugo) področje ali za oba.Kot že navedeno zgoraj, bo moral organ (po združitvi zahtevkov v en postopek), '''z eno odločbo odločiti o vsakem zahtevku posebej'''. To med drugim izhaja tudi iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#213. .C4.8Dlen{{!}}213. člena ZUP]], po katerem mora organ v izreku odločbe '''odločiti o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank'''.'''Zgolj pojasnilo v obrazložitvi odločbe''' (npr. glede neizpolnjevanja pogojev za parameter B) '''ne predstavlja odločitve o zahtevku '''stranke (glej še sodbo UPRS I [https://www.sodnapraksa.si/?q=id:2012032113044666&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2012032113044666 U 570/2011]). V takšnem primeru bi se lahko štelo tudi, da organ ni odločil o vseh zahtevkih stranke in bi nastalo situacijo lahko saniral z naknadno izdajo dopolnilne odločbe še v zvezi z zahtevkom za podelitev javnega pooblastila za parameter B (glej še: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dopustnost_izdaje_dopolnilne_odlo%C4%8Dbe povezavo]).V konkretnem primeru se torej (lahko) izda '''en upravni akt''', pri čemer bo v sklepu (npr. prvi točka izreka akta) odločeno o tem, da se zahtevek stranke za izdajo javnega pooblastila za merjenje parametra A, ter zahtevek iste stranke za izdajo javnega pooblastila merjenje parametra B, združita v en postopek. V''' '''odločbi - nadaljnje '''točke izreka''' akta (npr. druga in tretja) '''pa mora biti konkretno naslovljen vsak zahtevek za pridobitev javnega pooblastila za izvajanje monitoringa posebej glede na izbran parameter. V točki, ki naslavlja parameter A, bi podelili vlagatelju javno pooblastilo '''za izvajanje meritev parametra A; '''v točki, ki naslavlja parameter B, pa bi zavrnili izdajo javnega pooblastila''' za izvajanje meritev parametra B. Temu bodo sledile še ostale točke izreka (kot to določba 213. člen ZUP – npr. o stroških postopka idr.).

[[Category:Vloge in jezik]]

[[Category:Združitev postopkov]] 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vloga (za pridobitev javnega pooblastila) z več oziroma različnimi zahtevki

2023-09-25T19:06:43Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Pravica do povrnitve stroškov odvetnika v pritožbenem postopku in njihova specifikacija

2023-09-05T07:07:10Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Pravica do povrnitve stroškov odvetnika v pritožbenem postopku in njihova specifikacija - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 5. 9. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Na odločbo prvostopenjskega organa je stranka vložila pritožbo po pooblaščenem odvetniku. Drugostopenjski organ je odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku stranki ugodil. Pooblaščeni odvetnik je v pritožbi navedel stroškovnik in sicer za: pritožbo, materialne stroške - 2% nagrade in 22% DDV.
Ali je prvostopenjski organ dolžan plačati vse navedene stroške odvetnika?
Ali mora odvetnik upravnemu organu poslati natančno specifikacijo obračuna vseh stroškov - z navedenim končnim zneskom plačila stroškov?

== '''Odgovor:''' ==

Izvajanje upravnega postopka praviloma povzroča stroške, ki bremenijo organ ali stranko ali pa oba. Med stroške postopka, ki jih obravnava ZUP (prvi odstavek [[Zak:ZUP#113. .C4.8Dlen{{!}}113. člen]]) sodijo tako stroški organa kot tudi stroški stranke, ki nastanejo enemu ali drugemu med postopkom ali zaradi postopka (več o stroških stranke in stroških organa glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Povra%C4%8Dilo_stro%C5%A1kov_upravnega_postopka,_ki_se_za%C4%8Dne_na_zahtevo_stranke,_stranki_z_nasprotnim_interesom povezavo]).
Pravila o tem, kdo bo na koncu postopka nosil stroške upravnega postopka, določajo [[Zak:ZUP#113. .C4.8Dlen{{!}}113.]], [[Zak:ZUP#114. .C4.8Dlen{{!}}114.]] in [[Zak:ZUP#117. .C4.8Dlen{{!}}117.]] člen ZUP. Seveda je pri tem '''ključnega pomena, ali se je postopek začel na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti''' (primerjaj prvi in drugi odstavek 113. člena ZUP); od tega je odvisno tudi, kdo trpi stroške med samim postopom (torej predhodno / začasno), torej do njihove odmere v izreku  odločbe (več o tem: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Breme_stro%C5%A1kov_v_upravnem_postopku,_uvedenem_po_uradni_dol%C5%BEnosti povezava]).
Glede odmere stroškov postopka s strani drugostopenjskega organa ZUP v drugem odstavku [[Zak:ZUP#118. .C4.8Dlen{{!}}118.]] člena določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim. Po nasprotnem razlogovanju mora '''pri vrnitvi zadeve v ponovno odločanje o stroških pritožbenega postopka torej odločati prvostopenjski organ''' (tako tudi UPRS v sodbi I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111396781&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111396781 U 1109/2015]; glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Breme_stro%C5%A1kov_prvostopenjskega_in_drugostopenjskega_organa_ter_TRR_kot_vsebina_izreka povezavo]). Taka zakonska rešitev je tudi logična, saj v primeru, da drugostopenjski organ zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, (dokončnega) uspeha s pravnim sredstvom še ni mogoče ugotoviti ter je znan šele ob izdaji odločbe, s katero je (ponovni) postopek (na prvi stopnji) končan (glej še Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 723).
V skladu s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#53. .C4.8Dlen{{!}}53. člena]] ZUP, si lahko stranka postavi '''pooblaščenca''', ki jo zastopa v postopku (ki v upravnem postopku po določbah ZUP sicer ni obvezen). Pooblaščenec je lahko fizična oseba, ki je popolnoma poslovno sposobna, '''odvetniška družba''', pa tudi fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka ([[Zak:ZUP#54. .C4.8Dlen{{!}}54. člen]] ZUP).
V primeru, da je zastopnik odvetnik, se glede višine nagrade o njegovem delu uporablja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=TARI184 Odvetniška tarifa] (OT, Uradni list RS, št. 2/15 in nasl.), na kar napotuje [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV6987 Pravilnik o stroških v upravnem postopku] (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 86/05) v 14. členu. OT določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku, odvetnici ali odvetniški družbi za opravljeno pravno storitev.
Odvetnik se lahko s stranko sicer dogovori za plačilo višjih ali nižjih nagrad, kakor so določene z OT, vendar to za povrnitev stroškov ni relevantno in se upravnega organa ne tiče. Namreč, 14. člen Pravilnika določa, da '''mora uradna oseba preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo''', pri tem pa mora paziti, da se '''povrnejo le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa'''; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža (glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Breme_pla%C4%8Dila_stro%C5%A1kov_postopka_in_pravilnost_zahtevane_nagrade_odvetnika povezavo]). V kolikor so torej priglašeni stroški nižji od tistih, ki so navedeni v odvetniški tarifi, se povrnejo ti dejanski stroški. Če pa so '''priglašeni stroški višji od stroškov iz OT,''' '''se stroški izračunajo na podlagi OT''', ne glede na to, kakšen je bil dogovor med stranko in njenim odvetnikom glede višine nagrade, '''v preostalem delu pa se zavrnejo''' (glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Nerazumljiva_zahteva_za_povra%C4%8Dilo_stro%C5%A1kov_zastopanja_ter_rok_za_vlo%C5%BEitev_omenjene_zahteve povezavo]). 
Običajno je, da odvetniki navedejo specifikacijo stroškov že v vlogi (glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Enostranska_specifikacija_stro%C5%A1kov povezavo]), v konkretnem primeru v pritožbi. Pri tem podajo specifikacijo stroškov, sklicujoč se na tarifni del OT. Pri priznavanju stroškov odvetnikom je potrebno upoštevati, da drugi odstavek 2. člena OT določa, da so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Po 4. členu OT je vrednost storitve določena s številom točk; cena storitve pa je (12. člena OT) vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke (ki je določena v 13. členu). Poleg tega je odvetnik skladno z 11. členom OT upravičen do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke (ki jih lahko obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve).
Kot je razumeti iz vprašanja, je odvetnik v vašem konkretnem primeru navedel (zgolj): »pritožba, materialni stroški - 2% nagrade in 22% DDV«. Po naši oceni je specifikacija v delu »pritožba« sicer pomanjkljiva, v preostalem delu (materialni stroški in DDV) pa je glede na OT dovolj natančna. Po drugi strani pa je OT v tarifnem delu glede tarife za pritožbo v upravnem postopku dovolj jasna (in enoznačna), zato je mogoče (ne da bi bila stranka pozvana k odpravi pomanjkljivosti) upoštevati 5. točko tarifne številke 32, kar pomeni 250 točk (torej 114,75 EUR, povečano za 2% za materialne stroške, povečano za 22 % za DDV, kar vse skupaj znese 142,79 EUR).  
Vendar pa '''ZUP ne določa posebnih pravil glede stroškov pritožbenega postopka''', kar pomeni, da je vprašanje, kdo nosi stroške pritožbenega postopka, mogoče '''presojati le preko splošnih pravil ZUP o stroških postopka '''(113. – 124. člena ZUP). Zato je v tem primeru ključnega pomen (kot je navedeno v uvodu), '''ali se je postopek pričel na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti'''. Po drugem odstavku 113. člena ZUP '''gredo stroški v breme organa le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno'''. Za tak primer pa v tej zadevi (vsaj tako je razumeti zastavljeno vprašanje, kjer organ navaja, da je po prejeti odločitvi drugostopenjskega organa ugodil vlogi stranke) ne gre. V takšnem primeru torej ZUP ne določa obveznosti organa, da stranki zaradi spremenjene odločitve (sprejete na podlagi pritožbe) povrne stroške postopka. Tako je potrebno '''zahtevek stranke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ne glede na uspeh v pritožbenem postopku, zavrniti '''(tako tudi UPRS v sodbi I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111418562&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111418562 U 839/2017-9]).
[[Category:Stroški postopka]]

[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Pravica do povrnitve stroškov odvetnika v pritožbenem postopku in njihova specifikacija

2023-09-05T07:03:06Z

PovseZan:

== '''Zadeva: Pravica do povrnitve stroškov odvetnika v pritožbenem postopku in njihova specifikacija - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 5. 9. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Na odločbo prvostopenjskega organa je stranka vložila pritožbo po pooblaščenem odvetniku. Drugostopenjski organ je odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku stranki ugodil. Pooblaščeni odvetnik je v pritožbi navedel stroškovnik in sicer za: pritožbo, materialne stroške - 2% nagrade in 22% DDV.Ali je prvostopenjski organ dolžan plačati vse navedene stroške odvetnika?Ali mora odvetnik upravnemu organu poslati natančno specifikacijo obračuna vseh stroškov - z navedenim končnim zneskom plačila stroškov?
== '''Odgovor:''' ==

Izvajanje upravnega postopka praviloma povzroča stroške, ki bremenijo organ ali stranko ali pa oba. Med stroške postopka, ki jih obravnava ZUP (prvi odstavek [[Zak:ZUP113#X. .C4.8Dlen{{!}}113. člen]]) sodijo tako stroški organa kot tudi stroški stranke, ki nastanejo enemu ali drugemu med postopkom ali zaradi postopka (več o stroških stranke in stroških organa glej [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Povra%C4%8Dilo_stro%C5%A1kov_upravnega_postopka,_ki_se_za%C4%8Dne_na_zahtevo_stranke,_stranki_z_nasprotnim_interesom povezavo]).Pravila o tem, kdo bo na koncu postopka nosil stroške upravnega postopka, določajo [[Zak:ZUP113#X. .C4.8Dlen{{!}}113.]], [[Zak:ZUP114#X. .C4.8Dlen{{!}}114.]] in [[Zak:ZUP117#X. .C4.8Dlen{{!}}117.]] člen ZUP. Seveda je pri tem '''ključnega pomena, ali se je postopek začel na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti''' (primerjaj prvi in drugi odstavek 113. člena ZUP); od tega je odvisno tudi, kdo trpi stroške med samim postopom (torej predhodno / začasno), torej do njihove odmere v izreku  odločbe (več o tem: [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Breme_stro%C5%A1kov_v_upravnem_postopku,_uvedenem_po_uradni_dol%C5%BEnosti povezava]).Glede odmere stroškov postopka s strani drugostopenjskega organa ZUP v drugem odstavku [[Zak:ZUP118#X. .C4.8Dlen{{!}}118.]] člena določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim. Po nasprotnem razlogovanju mora '''pri vrnitvi zadeve v ponovno odločanje o stroških pritožbenega postopka torej odločati prvostopenjski organ''' (tako tudi UPRS v sodbi I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111396781&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111396781 U 1109/2015]; glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Breme_stro%C5%A1kov_prvostopenjskega_in_drugostopenjskega_organa_ter_TRR_kot_vsebina_izreka povezavo]). Taka zakonska rešitev je tudi logična, saj v primeru, da drugostopenjski organ zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, (dokončnega) uspeha s pravnim sredstvom še ni mogoče ugotoviti ter je znan šele ob izdaji odločbe, s katero je (ponovni) postopek (na prvi stopnji) končan (glej še Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 723).V skladu s prvim odstavkom [[Zak:ZUP53#X. .C4.8Dlen{{!}}53. člena]] ZUP, si lahko stranka postavi '''pooblaščenca''', ki jo zastopa v postopku (ki v upravnem postopku po določbah ZUP sicer ni obvezen). Pooblaščenec je lahko fizična oseba, ki je popolnoma poslovno sposobna, '''odvetniška družba''', pa tudi fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka ([[Zak:ZUP54#X. .C4.8Dlen{{!}}54. člen]] ZUP).V primeru, da je zastopnik odvetnik, se glede višine nagrade o njegovem delu uporablja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=TARI184 Odvetniška tarifa] (OT, Uradni list RS, št. 2/15 in nasl.), na kar napotuje [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV6987 Pravilnik o stroških v upravnem postopku] (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 86/05) v 14. členu. OT določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku, odvetnici ali odvetniški družbi za opravljeno pravno storitev.Odvetnik se lahko s stranko sicer dogovori za plačilo višjih ali nižjih nagrad, kakor so določene z OT, vendar to za povrnitev stroškov ni relevantno in se upravnega organa ne tiče. Namreč, 14. člen Pravilnika določa, da '''mora uradna oseba preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo''', pri tem pa mora paziti, da se '''povrnejo le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa'''; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža (glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Breme_pla%C4%8Dila_stro%C5%A1kov_postopka_in_pravilnost_zahtevane_nagrade_odvetnika povezavo]). V kolikor so torej priglašeni stroški nižji od tistih, ki so navedeni v odvetniški tarifi, se povrnejo ti dejanski stroški. Če pa so '''priglašeni stroški višji od stroškov iz OT,''' '''se stroški izračunajo na podlagi OT''', ne glede na to, kakšen je bil dogovor med stranko in njenim odvetnikom glede višine nagrade, '''v preostalem delu pa se zavrnejo''' (glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Nerazumljiva_zahteva_za_povra%C4%8Dilo_stro%C5%A1kov_zastopanja_ter_rok_za_vlo%C5%BEitev_omenjene_zahteve povezavo]). Običajno je, da odvetniki navedejo specifikacijo stroškov že v vlogi (glej še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Enostranska_specifikacija_stro%C5%A1kov povezavo]), v konkretnem primeru v pritožbi. Pri tem podajo specifikacijo stroškov, sklicujoč se na tarifni del OT. Pri priznavanju stroškov odvetnikom je potrebno upoštevati, da drugi odstavek 2. člena OT določa, da so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Po 4. členu OT je vrednost storitve določena s številom točk; cena storitve pa je (12. člena OT) vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke (ki je določena v 13. členu). Poleg tega je odvetnik skladno z 11. členom OT upravičen do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke (ki jih lahko obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve).Kot je razumeti iz vprašanja, je odvetnik v vašem konkretnem primeru navedel (zgolj): »pritožba, materialni stroški - 2% nagrade in 22% DDV«. Po naši oceni je specifikacija v delu »pritožba« sicer pomanjkljiva, v preostalem delu (materialni stroški in DDV) pa je glede na OT dovolj natančna. Po drugi strani pa je OT v tarifnem delu glede tarife za pritožbo v upravnem postopku dovolj jasna (in enoznačna), zato je mogoče (ne da bi bila stranka pozvana k odpravi pomanjkljivosti) upoštevati 5. točko tarifne številke 32, kar pomeni 250 točk (torej 114,75 EUR, povečano za 2% za materialne stroške, povečano za 22 % za DDV, kar vse skupaj znese 142,79 EUR).  Vendar pa '''ZUP ne določa posebnih pravil glede stroškov pritožbenega postopka''', kar pomeni, da je vprašanje, kdo nosi stroške pritožbenega postopka, mogoče '''presojati le preko splošnih pravil ZUP o stroških postopka '''(113. – 124. člena ZUP). Zato je v tem primeru ključnega pomen (kot je navedeno v uvodu), '''ali se je postopek pričel na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti'''. Po drugem odstavku 113. člena ZUP '''gredo stroški v breme organa le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno'''. Za tak primer pa v tej zadevi (vsaj tako je razumeti zastavljeno vprašanje, kjer organ navaja, da je po prejeti odločitvi drugostopenjskega organa ugodil vlogi stranke) ne gre. V takšnem primeru torej ZUP ne določa obveznosti organa, da stranki zaradi spremenjene odločitve (sprejete na podlagi pritožbe) povrne stroške postopka. Tako je potrebno '''zahtevek stranke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ne glede na uspeh v pritožbenem postopku, zavrniti '''(tako tudi UPRS v sodbi  I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111418562&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111418562 U 839/2017-9]).

[[Category:Stroški postopka]]

[[Category:Sestavine odločbe/sklepa po ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk, podpis/žig) in UUP]]
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Pravica do povrnitve stroškov odvetnika v pritožbenem postopku in njihova specifikacija

2023-09-05T06:36:25Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Izdaja odločbe ali ustavitev postopka ob neizpolnitvi pogojev v postopku na predlog po posebnem zakonu (ZKZ)

2023-08-09T18:43:01Z

PovseZan:

== '''Zadeva: '''Izdaja odločbe ali ustavitev postopka ob neizpolnitvi pogojev v postopku na predlog po posebnem zakonu (ZKZ) - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 25. 7. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Področni zakon oziroma zadnja njegova novela, tj. Zakona o kmetijskih zemljiščih, ZKZ-G, je spremenila tudi Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki glede zaščitenih kmetij po novem določa (4. člen): ''Zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona na podlagi zaprosila sodišča ali davčnega organa določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo.'' V praksi to pomeni, da ko sodišče upravno enoto zaprosi za podatek o zaščiti kmetije za nepremičnine v lasti zapustnika, se na UE uvede postopek in preveri, ali navedene nepremičnine izpolnjujejo pogoje za zaščito kmetije. Če so pogoji izpolnjeni, se izda ugotovitvena odločba (češ navedene nepremičnine predstavljajo zaščiteno kmetijo). Kateri akt pa se izda, če pogoji za odločen status niso izpolnjeni? Se postopek ustavi, ker ni upravna zadeva, ali pa se z odločbo ugotovi neizpolnitev pogojev (oziroma da navedena zemljišča ne predstavljajo zaščitene kmetije)?
== '''Odgovor:''' ==

Posebno dedovanje kmetij na področju Slovenije je bilo uvedeno že s cesarskimi patenti iz leta 1770 in 1795, kasneje v 761. členu Občnega državljanskega zakonika, nato s posebno ureditvijo dedovanja srednjih kmetij v letu 1889 in končno z deželnimi zakoni v začetku ''prejšnjega'' stoletja. Poudarek je bil na varovanju srednjih kmetij, saj problematika socialne funkcije lastnine ne prihaja v poštev pri veleposestvih (tako Ustavno sodišče RS v odločbi [http://www.us-rs.si/documents/9a/9d/u-i-57-922.pdf U-I-57/92] z dne 3. 11. 1994).Ta namen - socialno funkcijo lastnine - ohranja tudi veljavni [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO383 Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev] (ZDKG, Ur. l. RS, št. 70/95 in nasl.), s čimer zagotavlja eksistenčno podlago določenim kategorijam oseb. Ta se udejanja s prepovedjo delitve kmetij in s sorazmernim razbremenjevanjem prevzemnika glede nujnih deležev drugih dedičev. Skladno s tem se v teh primerih omejuje tudi oporočna svoboda, kar varuje dediča srednjih kmetij, da zaradi dedovanja ni pretirano obremenjen z izplačilom nujnih deležev in hkrati, da se ohranja kmetija v takšni velikosti, ki omogoča preživetje s kmetijsko dejavnostjo.Zakon o spremembah in dopolnitvah [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-0877?sop=2022-01-0877 Zakona o kmetijskih zemljiščih] (ZKZ-G, Ur. l. RS, št. 44/22) je zaradi sprememb v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami (kamor sodi pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi) posegel tudi v določbo 4. člena ZDKG (z določitvijo besedila, kot je navedeno zgoraj v vprašanju). Pri tem je v obrazložitvi predloga zakona pripravljavec predpisa navedel: ''ZDKG uvaja pojem zaščitene kmetije kot gospodarske enote ter zagotavlja celovitost njene gospodarske funkcije s posebnim načinom dedovanja, ki preprečuje drobitev kmetije in je predvsem v korist enega dediča prevzemnika. Zaradi zagotavljanja položaja zaščitene kmetije kot gospodarske enote ZKZ določa omejitve, ki veljajo za promet z zaščiteno kmetijo (Udovč in drugi, 2017). Ker omejitve, ki veljajo za promet z zaščiteno kmetijo, v praksi niso prinesle želenih učinkov oziroma so bili ti celo negativni, se predlaga črtanje 18. člena ZKZ. Status zaščitene kmetije se v pravnih poslih med živimi odpravlja. Sodišče bo preverjalo status zaščitene kmetije le še v postopku dedovanja, torej v zapuščinskem postopku. ZDKG se ohranja v delu, ki se nanaša na dedovanje zaradi preprečitve drobitve kmetije v postopkih dedovanja. Upravne enote po uradni dolžnosti ne bi več določale zaščitene kmetije''. ''Sodišče bo preverjalo status zaščitene kmetije le še v postopku dedovanja, torej v zapuščinskem postopku ali na predlog davčnega organa. ''Tako '''upravna enota postopka za določitev zaščitene kmetije ne vodi več po uradni dolžnosti ali na željo lastnika, temveč le še za potrebe dedovanja ali davčnih postopkov in še to le na predlog z zakonom določenih predlagateljev. '''Pri tem je zakon jasen tako glede stvarne pristojnosti kot postopka, saj določa, da postopke vodijo '''upravne enote''', in sicer '''upravne postopke''', v katerih izdajo '''upravno odločbo'''. Skladno s tem ZDKG izrecno napotuje na uporabo ZUP in tako tudi na uporabo določb, ki se tičejo upravne odločbe ([[Zak:ZUP#207. .C48Dlen{{!}}207. – 225. člen ZUP]]).'''Posebnost odločbe, s katero se odloči o zaščiteni kmetiji, pa je v naravi te odločbe.''' S to odločbo se v upravnem postopku '''ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke'''. Ker ta upravna odločba torej ne pripoznava oziroma ustanavlja ali spreminja pravic oziroma obveznosti, temveč zgolj '''ugotavlja oziroma sporoča kot ugotovljeno določeno (že obstoječe) stanje, sodi med t. i. ugotovitvene odločbe''' (o tem več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2022, str. 208). Pravne posledice izdane odločbe o zaščiteni kmetiji se torej kažejo na povsem drugih pravnih področjih (dedovanje, obligacije).Upoštevaje navedeno tako ni merodajno, ali se v ugotovitvenem postopku v dani zadevi pred izdajo odločbe ugotovi, da so ali niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za pripoznavo določenega pravnega stanja (v konkretnem primeru zaščitene kmetije). '''Smer odločitve glede na ne/izpolnitev pogojev načeloma namreč ne vpliva na različen tip akta''', temveč mora biti ta zaradi ustreznega postopka in pravnega varstva analogen, naj bodo pogoji izpolnjeni ali ne. '''Po ZUP velja drugače le v oficialnih postopkih''' za naložitev obveznosti, ko se pri izpolnjenih pogojih za obveznost izda odločba, ob neizpolnjenih pa sklep o ustavitvi postopka po četrtem odstavku [[Zak:ZUP#135. .C48Dlen{{!}}135. členu ZUP]] (več v Jerovšek in Kovač, prav tam, str. 202 in povezane o t. i. »vsebinskem« sklepu).V dispozitivnih postopkih – kot je predmetna zadeva po ZDKG –, pa se '''ob izpolnitvi ali neizpolnitvi pogojev tako izda odločba (o ugotovitvi statusa ali ne glede zaščitene kmetije). '''Pri tem se bo v primeru izpolnjenih pogojev glasila (izrek) na ugotovitev (zaščitene kmetije), v primeru neizpolnjenih pogojev pa na dejstvo nepridobitve statusa (da zemljišča ne tvorijo zaščitene kmetije).  V primerih, ko (področni) zakon določa predlagatelje za uvedbo postopka, o katerih pravicah, pravnih koristih ali obveznostih se v upravnem postopku ne odloča, njihovega zahtevka pač '''ni mogoče zavrniti''' z meritorno odločbo (kar še posebej velja za primere ugotovitvenih odločb).Z določbo 4. člena ZDGK, po kateri je potrebno o dejstvu (ne)obstoja zaščitene kmetije izdati upravno odločbo (in ne npr. potrdila na podlagi [[Zak:ZUP#180. .C48Dlen{{!}}180. člena ZUP]]), je želel normodajalec hkrati omogočiti vsakemu od (so)lastnikov oziroma njihovim dedičem možnost sodelovanja v postopku dokazovanja velikosti/obsega primerljive površine kmetije (2. člen ZDKG) in (ne)aktivnosti kmetijsko-gozdarske gospodarske enote (3. člen). Če sicer kmetijsko gozdarska enota obstaja, a ni več aktivna, torej da jo že vrsto let nihče ne obdeluje, se takšni enoti ne more določiti status zaščitene kmetije (glej sodbo UPRS I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111432552&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111432552 U 2538/2017-13] z dne 8. 1. 2019). Takšno udejstvovanje v postopku dokazovanja (ne)obstoja zaščitene kmetije pa je mogoče le pred upravnim organom (upravno enoto), ne pa več pred sodiščem, saj je za sodišče dejstvo o morebitni zaščiteni kmetiji zgolj prehodno vprašanje, pri čemer je vezano na odločitev upravne enote, upoštevajoč 4. člen ZDKG v povezavi s prvim odstavkom 9. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7879 Zakona o nepravdnem postopku]. '''Sodelovanje v upravnem postopku strankam omogoča vse pravice v skladu z [[Zak:ZUP#9. .C48Dlen{{!}}9. členom ZUP]] o načelu zaslišanja stranke in tudi uporabo pravnih sredstev''' zoper odločitev upravnega organa.'''Nikakor pa v primeru neizpolnitve pogojev za status v dispozitivnem postopku niso podani razlogi za ustavitev postopka''' (četrti odstavek [[Zak:ZUP#50. .C48Dlen{{!}}50. člena ZUP]],  tretji odstavek [[Zak:ZUP#115. .C48Dlen{{!}}115. člena ZUP]], prvi in četrti odstavek [[Zak:ZUP#135. .C48Dlen{{!}}135. člena ZUP]], peti odstavek [[Zak:ZUP#137. .C48Dlen{{!}}137. člena ZUP]], tretjega odstavka [[Zak:ZUP#151. .C48Dlen{{!}}151. člena ZUP]], tretjega odstavka [[Zak:ZUP#161. .C48Dlen{{!}}161. člena ZUP]]).

'''V primeru, da sploh ne bi šlo za upravno zadevo, bi moral upravni organ predlog zavreči po [[Zak:ZUP#129. .C48Dlen{{!}}129. členu ZUP]], in to še pred začetkom ugotovitvenega postopka zaradi neizpolnitve predpostavk za njegovo uvedbo, ne pa postopka ustaviti. A v obravnavanem primeru ni dvoma, da gre za upravno zadevo''', saj ZDKG izrecno določa, da se vodi upravni postopek in se izda upravna odločba, kot to predvideva drugi odstavek [[Zak:ZUP#2. .C48Dlen{{!}}2. člena ZUP]]. 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]
[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]

Izdaja odločbe ali ustavitev postopka ob neizpolnitvi pogojev v postopku na predlog po posebnem zakonu (ZKZ)

2023-08-09T18:40:21Z

PovseZan:

Izdaja odločbe ali ustavitev postopka ob neizpolnitvi pogojev v postopku na predlog po posebnem zakonu (ZKZ)

2023-08-09T18:18:58Z

PovseZan: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ

2023-08-09T18:07:35Z

PovseZan:

== '''Zadeva: '''Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se pri obnovi postopka za čas, ko je organ izvedel za nova dejstva, šteje datum prejema predloga predlagatelja za obnovo, ali šele datum, ko organ preveri podatke iz predloga kot resnične. V slednjem primeru je lahko časovna razlika več tednov ali  ali celo mesecev (ko se npr. preverja lastništvo nepremičnin pri občinah za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča)? Ali lahko v očitnih primer napak organa ta organ uvede obnovo po uradni dolžnosti, čeprav zakon to možnost omejuje na »javni interes«?

== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je '''izredno pravno sredstvo''', ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Smisel izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko nekatere hujše kršitve oziroma nepravilnosti odpravijo s pravnim sredstvom tudi po dokončnosti ali pravnomočnosti upravne odločbe. V pravnomočne odločbe se sicer ne posega, saj je pravnomočnost institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 158. člena Ustave RS]. Zato je poseg vanje omejen zgolj na izredna pravna sredstva, ki omogočajo v nekem relativnem časovnem obdobju vzpostavitev zakonitega stanja. Pri tem morebitna predhodna neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za uporabo izrednih pravnih sredstev, niti za obnovo postopka (glej Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).
Obnovo postopka lahko skladno z določbo [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}261. člena ZUP]] predlagajo stranka, državni tožilec in državni odvetnik, lahko pa jo po uradni dolžnosti prične organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša.
Tako predlagatelji kot organ so pri predlogu oziroma začetku obnove vezani na subjektivni in objektivni rok, določen v  [[Zak:ZUP#263. .C48Dlen{{!}}263. členu ZUP]].  Pri tem pa je seveda potrebno ločiti situacijo, ko se obnova postopka začne na predlog, od obnove po uradni dolžnosti (kar pa je v zgornjem vprašanju nekoliko zabrisano).
V primeru obnove postopka '''na predlog predlagatelja''', mora organ skladno s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. členu ZUP]] preizkusiti (formalni preizkus), ali je predlog dovoljen, popoln in '''pravočasen''', ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. '''Subjektivni rok''' enega meseca v primeru '''novih dejstev in novih dokazov''' začne teči z dnem, ko je '''stranka mogla navesti nova dejstva ali uporabiti dokaze'''. Tako torej ne začne teči z dnem, ko je izvedela za novo dejstvo, temveč šele z dnem, ko ga je dejansko lahko navedla oziroma uporabila dokaz (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 676). Pri tem stranka sama nosi dokazno breme glede dokazovanja pravočasnosti predloga ([[Zak:ZUP#265. .C48Dlen{{!}}265. člen ZUP]]).
Organ mora pravočasnost vloženega predloga ugotoviti z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog predlagatelja vložen znotraj enomesečnega roka, odkar je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (glej sodbo UPRS IV [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111410828&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP%20&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111410828 U 31/2016-10]). To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je predlagatelj zatrjuje oziroma dokazuje pravočasnost predlagane obnove postopka, kot tistih, ki jih je v postopku zbral upravni organ po uradni dolžnosti ali jih morebiti zatrjujejo stranke z nasprotnim interesom (glej tudi sodbo UPRS I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111393121&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=%20i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&moreLikeThis=1&id=doc_2012032113070358 U 1768/2013]).
Iz zapisanega je torej jasno, da v ta enomesečni rok sodi zgolj časovno obdobje, v katerem je stranka izvedela za nova dejstva oziroma nove dokaze, ter postorila vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z dejstvi in dokazi, jih pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njihovo vsebino, presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njen pravni položaj in sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter '''ga tudi vloži'''.
Nikakor pa ni v ta časovni okvir vključen čas, v katerem upravni organ izvede formalni preizkus predloga (''več tednov ali celo mesecev'', kot navedeno zgoraj v vprašanju), pri čemer poleg dejstev, ki izkazujejo pravočasnost, preverja tudi, ali okoliščina, na katero se predlog opira, vsaj verjetno izkazana. Pri tem predhodnem preizkusu je upravni organ sicer vezan na instrukcijske roke (iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#67. .C48Dlen{{!}}67. člena ZUP]] in prvega odstavek [[Zak:ZUP#222. .C48Dlen{{!}}222. člena ZUP]]), a se čas, v katerem upravni organ preizkusi vlogo in o njej odloči, četudi s sklepom (drugi in tretji odstavek[[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člena ZUP]] ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#268. .C48Dlen{{!}}268. člena ZUP]]), šteje kot čas, potreben za izvedbo ugotavljanja in dokazovanja izpolnjevanja formalnih pogojev, ne pa za čas, ki ga je imela stranki na razpolago za vložitev predloga za obnovo postopka. Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže ([[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člen ZUP]]).
Za razliko od opisanega pa bo pričel subjektivni rok pri '''obnovi postopka po uradni dolžnosti''' (torej obnovi, ki jo bo pričel upravni organ brez prejema predloga predlagatelja) teči od dneva, ko je '''organ izvedel '''za ta nova dejstva in nove dokaze (Kerševan in Adronja, Upravno procesno pravo, 2017, str. 442; podobno tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:59854&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=59854 U 130/2004] ali sodba VSRS I [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=20391 Up 1238/2003]).
Pri tem je seveda potrebno upoštevati še, da lahko organ obnovi postopek po uradni dolžnosti '''le zaradi varstva javnega interesa''' (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667). To pa pomeni, da organ postopka, končanega z vsaj dokončno odločbo, ne more obnoviti po uradni dolžnosti izključno zaradi varstva pravic ali pravnih koristi strank, če ni hkrati podan tudi javni interes. Stranke imajo namreč same možnost varovati svoj pravni položaj s predlogom za obnovo postopka.
Tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti velja, da se sme uvesti le zaradi razlogov iz prvega odstavka 260. člena ZUP (in ne zgolj zaradi »očitnih pomot«).
<div> <div>Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]]. </div></div>

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Obnova postopka]]
[[Category:Roki]]

Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ

2023-08-09T18:03:13Z

PovseZan:

Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ

2023-08-09T18:02:27Z

PovseZan:

== '''Zadeva: '''Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se pri obnovi postopka za čas, ko je organ izvedel za nova dejstva, šteje datum prejema predloga predlagatelja za obnovo, ali šele datum, ko organ preveri podatke iz predloga kot resnične. V slednjem primeru je lahko časovna razlika več tednov ali  ali celo mesecev (ko se npr. preverja lastništvo nepremičnin pri občinah za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča)? Ali lahko v očitnih primer napak organa ta organ uvede obnovo po uradni dolžnosti, čeprav zakon to možnost omejuje na »javni interes«?

== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je '''izredno pravno sredstvo''', ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Smisel izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko nekatere hujše kršitve oziroma nepravilnosti odpravijo s pravnim sredstvom tudi po dokončnosti ali pravnomočnosti upravne odločbe. V pravnomočne odločbe se sicer ne posega, saj je pravnomočnost institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 158. člena Ustave RS]. Zato je poseg vanje omejen zgolj na izredna pravna sredstva, ki omogočajo v nekem relativnem časovnem obdobju vzpostavitev zakonitega stanja. Pri tem morebitna predhodna neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za uporabo izrednih pravnih sredstev, niti za obnovo postopka (glej Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).
Obnovo postopka lahko skladno z določbo [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}261. člena ZUP]] predlagajo stranka, državni tožilec in državni odvetnik, lahko pa jo po uradni dolžnosti prične organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša.
Tako predlagatelji kot organ so pri predlogu oziroma začetku obnove vezani na subjektivni in objektivni rok, določen v  [[Zak:ZUP#263. .C48Dlen{{!}}263. členu ZUP]].  Pri tem pa je seveda potrebno ločiti situacijo, ko se obnova postopka začne na predlog, od obnove po uradni dolžnosti (kar pa je v zgornjem vprašanju nekoliko zabrisano).
V primeru obnove postopka '''na predlog predlagatelja''', mora organ skladno s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. členu ZUP]] preizkusiti (formalni preizkus), ali je predlog dovoljen, popoln in '''pravočasen''', ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. '''Subjektivni rok''' enega meseca v primeru '''novih dejstev in novih dokazov''' začne teči z dnem, ko je '''stranka mogla navesti nova dejstva ali uporabiti dokaze'''. Tako torej ne začne teči z dnem, ko je izvedela za novo dejstvo, temveč šele z dnem, ko ga je dejansko lahko navedla oziroma uporabila dokaz (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 676). Pri tem stranka sama nosi dokazno breme glede dokazovanja pravočasnosti predloga ([[Zak:ZUP#265. .C48Dlen{{!}}265. člen ZUP]]).
Organ mora pravočasnost vloženega predloga ugotoviti z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog predlagatelja vložen znotraj enomesečnega roka, odkar je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (glej sodbo UPRS IV [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111410828&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP%20&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111410828 U 31/2016-10]). To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je predlagatelj zatrjuje oziroma dokazuje pravočasnost predlagane obnove postopka, kot tistih, ki jih je v postopku zbral upravni organ po uradni dolžnosti ali jih morebiti zatrjujejo stranke z nasprotnim interesom (glej tudi sodbo UPRS I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111393121&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=%20i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&moreLikeThis=1&id=doc_2012032113070358 U 1768/2013]).
Iz zapisanega je torej jasno, da v ta enomesečni rok sodi zgolj časovno obdobje, v katerem je stranka izvedela za nova dejstva oziroma nove dokaze, ter postorila vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z dejstvi in dokazi, jih pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njihovo vsebino, presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njen pravni položaj in sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter '''ga tudi vloži'''.
Nikakor pa ni v ta časovni okvir vključen čas, v katerem upravni organ izvede formalni preizkus predloga (''več tednov ali celo mesecev'', kot navedeno zgoraj v vprašanju), pri čemer poleg dejstev, ki izkazujejo pravočasnost, preverja tudi, ali okoliščina, na katero se predlog opira, vsaj verjetno izkazana. Pri tem predhodnem preizkusu je upravni organ sicer vezan na instrukcijske roke (iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#67. .C48Dlen{{!}}67. člena ZUP]] in prvega odstavek [[Zak:ZUP#222. .C48Dlen{{!}}222. člena ZUP]]), a se čas, v katerem upravni organ preizkusi vlogo in o njej odloči, četudi s sklepom (drugi in tretji odstavek[[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člena ZUP]] ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#268. .C48Dlen{{!}}268. člena ZUP]]), šteje kot čas, potreben za izvedbo ugotavljanja in dokazovanja izpolnjevanja formalnih pogojev, ne pa za čas, ki ga je imela stranki na razpolago za vložitev predloga za obnovo postopka. Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže ([[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člen ZUP]]).
Za razliko od opisanega pa bo pričel subjektivni rok pri '''obnovi postopka po uradni dolžnosti''' (torej obnovi, ki jo bo pričel upravni organ brez prejema predloga predlagatelja) teči od dneva, ko je '''organ izvedel '''za ta nova dejstva in nove dokaze (Kerševan in Adronja, Upravno procesno pravo, 2017, str. 442; podobno tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:59854&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=59854 U 130/2004] ali sodba VSRS I [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=20391 Up 1238/2003]).
Pri tem je seveda potrebno upoštevati še, da lahko organ obnovi postopek po uradni dolžnosti '''le zaradi varstva javnega interesa''' (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667). To pa pomeni, da organ postopka, končanega z vsaj dokončno odločbo, ne more obnoviti po uradni dolžnosti izključno zaradi varstva pravic ali pravnih koristi strank, če ni hkrati podan tudi javni interes. Stranke imajo namreč same možnost varovati svoj pravni položaj s predlogom za obnovo postopka.
Tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti velja, da se sme uvesti le zaradi razlogov iz prvega odstavka 260. člena ZUP (in ne zgolj zaradi »očitnih pomot«).

<div> <div>Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]]. </div></div>

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[:Category:Obnova postopka]]
[[:Category:Roki]]

Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ

2023-08-09T18:00:42Z

PovseZan:

== '''Zadeva: '''Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se pri obnovi postopka za čas, ko je organ izvedel za nova dejstva, šteje datum prejema predloga predlagatelja za obnovo, ali šele datum, ko organ preveri podatke iz predloga kot resnične. V slednjem primeru je lahko časovna razlika več tednov ali  ali celo mesecev (ko se npr. preverja lastništvo nepremičnin pri občinah za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča)? Ali lahko v očitnih primer napak organa ta organ uvede obnovo po uradni dolžnosti, čeprav zakon to možnost omejuje na »javni interes«?

== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je '''izredno pravno sredstvo''', ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Smisel izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko nekatere hujše kršitve oziroma nepravilnosti odpravijo s pravnim sredstvom tudi po dokončnosti ali pravnomočnosti upravne odločbe. V pravnomočne odločbe se sicer ne posega, saj je pravnomočnost institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 158. člena Ustave RS]. Zato je poseg vanje omejen zgolj na izredna pravna sredstva, ki omogočajo v nekem relativnem časovnem obdobju vzpostavitev zakonitega stanja. Pri tem morebitna predhodna neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za uporabo izrednih pravnih sredstev, niti za obnovo postopka (glej Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).
Obnovo postopka lahko skladno z določbo [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}261. člena ZUP]] predlagajo stranka, državni tožilec in državni odvetnik, lahko pa jo po uradni dolžnosti prične organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša.
Tako predlagatelji kot organ so pri predlogu oziroma začetku obnove vezani na subjektivni in objektivni rok, določen v  [[Zak:ZUP#263. .C48Dlen{{!}}263. členu ZUP]].  Pri tem pa je seveda potrebno ločiti situacijo, ko se obnova postopka začne na predlog, od obnove po uradni dolžnosti (kar pa je v zgornjem vprašanju nekoliko zabrisano).
V primeru obnove postopka '''na predlog predlagatelja''', mora organ skladno s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. členu ZUP]] preizkusiti (formalni preizkus), ali je predlog dovoljen, popoln in '''pravočasen''', ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. '''Subjektivni rok''' enega meseca v primeru '''novih dejstev in novih dokazov''' začne teči z dnem, ko je '''stranka mogla navesti nova dejstva ali uporabiti dokaze'''. Tako torej ne začne teči z dnem, ko je izvedela za novo dejstvo, temveč šele z dnem, ko ga je dejansko lahko navedla oziroma uporabila dokaz (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 676). Pri tem stranka sama nosi dokazno breme glede dokazovanja pravočasnosti predloga ([[Zak:ZUP#265. .C48Dlen{{!}}265. člen ZUP]]).
Organ mora pravočasnost vloženega predloga ugotoviti z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog predlagatelja vložen znotraj enomesečnega roka, odkar je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (glej sodbo UPRS IV [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111410828&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP%20&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111410828 U 31/2016-10]). To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je predlagatelj zatrjuje oziroma dokazuje pravočasnost predlagane obnove postopka, kot tistih, ki jih je v postopku zbral upravni organ po uradni dolžnosti ali jih morebiti zatrjujejo stranke z nasprotnim interesom (glej tudi sodbo UPRS I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111393121&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=%20i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&moreLikeThis=1&id=doc_2012032113070358 U 1768/2013]).
Iz zapisanega je torej jasno, da v ta enomesečni rok sodi zgolj časovno obdobje, v katerem je stranka izvedela za nova dejstva oziroma nove dokaze, ter postorila vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z dejstvi in dokazi, jih pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njihovo vsebino, presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njen pravni položaj in sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter '''ga tudi vloži'''.
Nikakor pa ni v ta časovni okvir vključen čas, v katerem upravni organ izvede formalni preizkus predloga (''več tednov ali celo mesecev'', kot navedeno zgoraj v vprašanju), pri čemer poleg dejstev, ki izkazujejo pravočasnost, preverja tudi, ali okoliščina, na katero se predlog opira, vsaj verjetno izkazana. Pri tem predhodnem preizkusu je upravni organ sicer vezan na instrukcijske roke (iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#67. .C48Dlen{{!}}67. člena ZUP]] in prvega odstavek [[Zak:ZUP#222. .C48Dlen{{!}}222. člena ZUP]]), a se čas, v katerem upravni organ preizkusi vlogo in o njej odloči, četudi s sklepom (drugi in tretji odstavek[[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člena ZUP]] ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#268. .C48Dlen{{!}}268. člena ZUP]]), šteje kot čas, potreben za izvedbo ugotavljanja in dokazovanja izpolnjevanja formalnih pogojev, ne pa za čas, ki ga je imela stranki na razpolago za vložitev predloga za obnovo postopka. Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže ([[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člen ZUP]]).
Za razliko od opisanega pa bo pričel subjektivni rok pri '''obnovi postopka po uradni dolžnosti''' (torej obnovi, ki jo bo pričel upravni organ brez prejema predloga predlagatelja) teči od dneva, ko je '''organ izvedel '''za ta nova dejstva in nove dokaze (Kerševan in Adronja, Upravno procesno pravo, 2017, str. 442; podobno tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:59854&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=59854 U 130/2004] ali sodba VSRS I [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=20391 Up 1238/2003]).
Pri tem je seveda potrebno upoštevati še, da lahko organ obnovi postopek po uradni dolžnosti '''le zaradi varstva javnega interesa''' (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667). To pa pomeni, da organ postopka, končanega z vsaj dokončno odločbo, ne more obnoviti po uradni dolžnosti izključno zaradi varstva pravic ali pravnih koristi strank, če ni hkrati podan tudi javni interes. Stranke imajo namreč same možnost varovati svoj pravni položaj s predlogom za obnovo postopka.
Tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti velja, da se sme uvesti le zaradi razlogov iz prvega odstavka 260. člena ZUP (in ne zgolj zaradi »očitnih pomot«).

[[:Category:Obnova postopka]]
[[:Category:Roki]]

<div> <div>Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]]. </div></div>

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ

2023-08-09T17:58:30Z

PovseZan:

== '''Zadeva: '''Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se pri obnovi postopka za čas, ko je organ izvedel za nova dejstva, šteje datum prejema predloga predlagatelja za obnovo, ali šele datum, ko organ preveri podatke iz predloga kot resnične. V slednjem primeru je lahko časovna razlika več tednov ali  ali celo mesecev (ko se npr. preverja lastništvo nepremičnin pri občinah za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča)? Ali lahko v očitnih primer napak organa ta organ uvede obnovo po uradni dolžnosti, čeprav zakon to možnost omejuje na »javni interes«?

== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je '''izredno pravno sredstvo''', ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Smisel izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko nekatere hujše kršitve oziroma nepravilnosti odpravijo s pravnim sredstvom tudi po dokončnosti ali pravnomočnosti upravne odločbe. V pravnomočne odločbe se sicer ne posega, saj je pravnomočnost institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 158. člena Ustave RS]. Zato je poseg vanje omejen zgolj na izredna pravna sredstva, ki omogočajo v nekem relativnem časovnem obdobju vzpostavitev zakonitega stanja. Pri tem morebitna predhodna neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za uporabo izrednih pravnih sredstev, niti za obnovo postopka (glej Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).
Obnovo postopka lahko skladno z določbo [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}261. člena ZUP]] predlagajo stranka, državni tožilec in državni odvetnik, lahko pa jo po uradni dolžnosti prične organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša.
Tako predlagatelji kot organ so pri predlogu oziroma začetku obnove vezani na subjektivni in objektivni rok, določen v  [[Zak:ZUP#263. .C48Dlen{{!}}263. členu ZUP]].  Pri tem pa je seveda potrebno ločiti situacijo, ko se obnova postopka začne na predlog, od obnove po uradni dolžnosti (kar pa je v zgornjem vprašanju nekoliko zabrisano).
V primeru obnove postopka '''na predlog predlagatelja''', mora organ skladno s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. členu ZUP]] preizkusiti (formalni preizkus), ali je predlog dovoljen, popoln in '''pravočasen''', ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. '''Subjektivni rok''' enega meseca v primeru '''novih dejstev in novih dokazov''' začne teči z dnem, ko je '''stranka mogla navesti nova dejstva ali uporabiti dokaze'''. Tako torej ne začne teči z dnem, ko je izvedela za novo dejstvo, temveč šele z dnem, ko ga je dejansko lahko navedla oziroma uporabila dokaz (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 676). Pri tem stranka sama nosi dokazno breme glede dokazovanja pravočasnosti predloga ([[Zak:ZUP#265. .C48Dlen{{!}}265. člen ZUP]]).
Organ mora pravočasnost vloženega predloga ugotoviti z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog predlagatelja vložen znotraj enomesečnega roka, odkar je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (glej sodbo UPRS IV [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111410828&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP%20&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111410828 U 31/2016-10]). To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je predlagatelj zatrjuje oziroma dokazuje pravočasnost predlagane obnove postopka, kot tistih, ki jih je v postopku zbral upravni organ po uradni dolžnosti ali jih morebiti zatrjujejo stranke z nasprotnim interesom (glej tudi sodbo UPRS I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111393121&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=%20i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&moreLikeThis=1&id=doc_2012032113070358 U 1768/2013]).
Iz zapisanega je torej jasno, da v ta enomesečni rok sodi zgolj časovno obdobje, v katerem je stranka izvedela za nova dejstva oziroma nove dokaze, ter postorila vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z dejstvi in dokazi, jih pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njihovo vsebino, presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njen pravni položaj in sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter '''ga tudi vloži'''.
Nikakor pa ni v ta časovni okvir vključen čas, v katerem upravni organ izvede formalni preizkus predloga (''več tednov ali celo mesecev'', kot navedeno zgoraj v vprašanju), pri čemer poleg dejstev, ki izkazujejo pravočasnost, preverja tudi, ali okoliščina, na katero se predlog opira, vsaj verjetno izkazana. Pri tem predhodnem preizkusu je upravni organ sicer vezan na instrukcijske roke (iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#67. .C48Dlen{{!}}67. člena ZUP]] in prvega odstavek [[Zak:ZUP#222. .C48Dlen{{!}}222. člena ZUP]]), a se čas, v katerem upravni organ preizkusi vlogo in o njej odloči, četudi s sklepom (drugi in tretji odstavek[[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člena ZUP]] ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#268. .C48Dlen{{!}}268. člena ZUP]]), šteje kot čas, potreben za izvedbo ugotavljanja in dokazovanja izpolnjevanja formalnih pogojev, ne pa za čas, ki ga je imela stranki na razpolago za vložitev predloga za obnovo postopka. Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže ([[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člen ZUP]]).
Za razliko od opisanega pa bo pričel subjektivni rok pri '''obnovi postopka po uradni dolžnosti''' (torej obnovi, ki jo bo pričel upravni organ brez prejema predloga predlagatelja) teči od dneva, ko je '''organ izvedel '''za ta nova dejstva in nove dokaze (Kerševan in Adronja, Upravno procesno pravo, 2017, str. 442; podobno tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:59854&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=59854 U 130/2004] ali sodba VSRS I [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=20391 Up 1238/2003]).
Pri tem je seveda potrebno upoštevati še, da lahko organ obnovi postopek po uradni dolžnosti '''le zaradi varstva javnega interesa''' (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667). To pa pomeni, da organ postopka, končanega z vsaj dokončno odločbo, ne more obnoviti po uradni dolžnosti izključno zaradi varstva pravic ali pravnih koristi strank, če ni hkrati podan tudi javni interes. Stranke imajo namreč same možnost varovati svoj pravni položaj s predlogom za obnovo postopka.
Tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti velja, da se sme uvesti le zaradi razlogov iz prvega odstavka 260. člena ZUP (in ne zgolj zaradi »očitnih pomot«).

[[:Category:Obnova postopka]]
[[:Category:Roki]]

<div> <div>Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]]. </div></div>

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ

2023-08-09T17:58:03Z

PovseZan:

== '''Zadeva: '''Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ - V USKLAJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 9. 8. 2023 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se pri obnovi postopka za čas, ko je organ izvedel za nova dejstva, šteje datum prejema predloga predlagatelja za obnovo, ali šele datum, ko organ preveri podatke iz predloga kot resnične. V slednjem primeru je lahko časovna razlika več tednov ali  ali celo mesecev (ko se npr. preverja lastništvo nepremičnin pri občinah za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča)? Ali lahko v očitnih primer napak organa ta organ uvede obnovo po uradni dolžnosti, čeprav zakon to možnost omejuje na »javni interes«?

== '''Odgovor:''' ==

Obnova upravnega postopka je '''izredno pravno sredstvo''', ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}260. členu ZUP]]. Smisel izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko nekatere hujše kršitve oziroma nepravilnosti odpravijo s pravnim sredstvom tudi po dokončnosti ali pravnomočnosti upravne odločbe. V pravnomočne odločbe se sicer ne posega, saj je pravnomočnost institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 158. člena Ustave RS]. Zato je poseg vanje omejen zgolj na izredna pravna sredstva, ki omogočajo v nekem relativnem časovnem obdobju vzpostavitev zakonitega stanja. Pri tem morebitna predhodna neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za uporabo izrednih pravnih sredstev, niti za obnovo postopka (glej Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).
Obnovo postopka lahko skladno z določbo [[Zak:ZUP#260. .C48Dlen{{!}}261. člena ZUP]] predlagajo stranka, državni tožilec in državni odvetnik, lahko pa jo po uradni dolžnosti prične organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša.
Tako predlagatelji kot organ so pri predlogu oziroma začetku obnove vezani na subjektivni in objektivni rok, določen v  [[Zak:ZUP#263. .C48Dlen{{!}}263. členu ZUP]].  Pri tem pa je seveda potrebno ločiti situacijo, ko se obnova postopka začne na predlog, od obnove po uradni dolžnosti (kar pa je v zgornjem vprašanju nekoliko zabrisano).
V primeru obnove postopka '''na predlog predlagatelja''', mora organ skladno s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. členu ZUP]] preizkusiti (formalni preizkus), ali je predlog dovoljen, popoln in '''pravočasen''', ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. '''Subjektivni rok''' enega meseca v primeru '''novih dejstev in novih dokazov''' začne teči z dnem, ko je '''stranka mogla navesti nova dejstva ali uporabiti dokaze'''. Tako torej ne začne teči z dnem, ko je izvedela za novo dejstvo, temveč šele z dnem, ko ga je dejansko lahko navedla oziroma uporabila dokaz (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 676). Pri tem stranka sama nosi dokazno breme glede dokazovanja pravočasnosti predloga ([[Zak:ZUP#265. .C48Dlen{{!}}265. člen ZUP]]).
Organ mora pravočasnost vloženega predloga ugotoviti z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog predlagatelja vložen znotraj enomesečnega roka, odkar je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (glej sodbo UPRS IV [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111410828&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP%20&database%5bVDSS%5d=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111410828 U 31/2016-10]). To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je predlagatelj zatrjuje oziroma dokazuje pravočasnost predlagane obnove postopka, kot tistih, ki jih je v postopku zbral upravni organ po uradni dolžnosti ali jih morebiti zatrjujejo stranke z nasprotnim interesom (glej tudi sodbo UPRS I [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111393121&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=%20i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&moreLikeThis=1&id=doc_2012032113070358 U 1768/2013]).
Iz zapisanega je torej jasno, da v ta enomesečni rok sodi zgolj časovno obdobje, v katerem je stranka izvedela za nova dejstva oziroma nove dokaze, ter postorila vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z dejstvi in dokazi, jih pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njihovo vsebino, presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njen pravni položaj in sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter '''ga tudi vloži'''.
Nikakor pa ni v ta časovni okvir vključen čas, v katerem upravni organ izvede formalni preizkus predloga (''več tednov ali celo mesecev'', kot navedeno zgoraj v vprašanju), pri čemer poleg dejstev, ki izkazujejo pravočasnost, preverja tudi, ali okoliščina, na katero se predlog opira, vsaj verjetno izkazana. Pri tem predhodnem preizkusu je upravni organ sicer vezan na instrukcijske roke (iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#67. .C48Dlen{{!}}67. člena ZUP]] in prvega odstavek [[Zak:ZUP#222. .C48Dlen{{!}}222. člena ZUP]]), a se čas, v katerem upravni organ preizkusi vlogo in o njej odloči, četudi s sklepom (drugi in tretji odstavek[[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člena ZUP]] ter prvi odstavek [[Zak:ZUP#268. .C48Dlen{{!}}268. člena ZUP]]), šteje kot čas, potreben za izvedbo ugotavljanja in dokazovanja izpolnjevanja formalnih pogojev, ne pa za čas, ki ga je imela stranki na razpolago za vložitev predloga za obnovo postopka. Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže ([[Zak:ZUP#267. .C48Dlen{{!}}267. člen ZUP]]).
Za razliko od opisanega pa bo pričel subjektivni rok pri '''obnovi postopka po uradni dolžnosti''' (torej obnovi, ki jo bo pričel upravni organ brez prejema predloga predlagatelja) teči od dneva, ko je '''organ izvedel '''za ta nova dejstva in nove dokaze (Kerševan in Adronja, Upravno procesno pravo, 2017, str. 442; podobno tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:59854&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=59854 U 130/2004] ali sodba VSRS I [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5bSOVS%5d=SOVS&database%5bIESP%5d=IESP&database%5bVDSS%5d%20=VDSS&database%5bUPRS%5d=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=20391 Up 1238/2003]).
Pri tem je seveda potrebno upoštevati še, da lahko organ obnovi postopek po uradni dolžnosti '''le zaradi varstva javnega interesa''' (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667). To pa pomeni, da organ postopka, končanega z vsaj dokončno odločbo, ne more obnoviti po uradni dolžnosti izključno zaradi varstva pravic ali pravnih koristi strank, če ni hkrati podan tudi javni interes. Stranke imajo namreč same možnost varovati svoj pravni položaj s predlogom za obnovo postopka.
Tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti velja, da se sme uvesti le zaradi razlogov iz prvega odstavka 260. člena ZUP (in ne zgolj zaradi »očitnih pomot«).

<div> <div>Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]]. </div></div>

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />