Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Veljavnost dokumenta (vročilnice ipd.) glede na obliko datuma

2023-01-27T06:43:14Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Veljavnost dokumenta (vročilnice ipd.) glede na obliko datuma ==

'''Datum odgovora:''' 12. 9. 2011, pregled 15. 12. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je dokument, npr. potrdilo o prejemu vloge, izdano s strani uradne osebe veljaven, če je datum na dokumentu pisan s številko namesto z besedami?

== '''Odgovor:''' ==

ZUP opredeljuje pisanje datuma s številko oziroma z besedami izrecno le v [[Zak:ZUP#97._.C4.8Dlen|97. členu ZUP]] v zvezi z vročilnico kot potrdilom naslovnika, da je na določen dan prejel dokument, ki ga organ vroča. Analogno bi lahko oznako relevantnega datuma s strani uradne osebe z besedo in ne le številko predpisal kak področni predpis. Zato lahko pravila posplošimo na celotno komunikacijo, tako izdajo potrdil idr. aktov s strani upravnega organa kot vlog strank, torej bodisi akte stranke bodisi uradnih oseb bodisi drugih udeležencev v postopku.

Določba [[Zak:ZUP#97._.C4.8Dlen|97. člena ZUP]] določa, da mora prejemnik sam napisati na vročilnico datum prejema z besedami, kar pa po ustaljenem stališču komentarjev ZUP oz. teorije (npr. gl. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, str. 133 in povezane) ter sodne prakse izhaja iz '''potrebe po čim lažjem dokazovanju oz. enoznačni ugotovitvi za pravne učinke merodajnega dejstva '''(datuma vročitve in posledično teka rokov oz. uveljavljanja pravic strank oz. javnega interesa po [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. členu ZUP]]). Če naslovnik oz. prejemnik pisanja ne označi datuma vročitve z besedami, zgolj zato vročitev ni neveljavna. Prav tako vročilnica kot potrdilo velja, čeprav je zapis datuma s številko. Le v dvomu, če iz zapisa datuma s številkami ni povsem nedvoumno, ali gre za en ali drug datum, tako potrdilo oz. dokument ne velja kot (edini) dokaz, temveč je treba dejstvo (datuma vročitve) preverjati po posebnem ugotovitvenem postopku po [[Zak:ZUP#98._.C4.8Dlen|98. členu ZUP]].

Če torej posplošimo, glede na [[Zak:ZUP#10._.C4.8Dlen|10. člen ZUP]] oziroma po načelu proste presoje dokazov lahko sklepamo, da '''je katerikoli dokument veljaven, četudi je datum v nasprotju s predpisanim pisan s številko namesto z besedami, če le ni dvoma v vrednost podatka''', saj (naj bi) se piše datum z besedami (le) zato, da se zmanjša dvom, za katero vrednost (dan/mesec) gre. Določitev forme oz. načina oznake ni namenjena sama sebi, ampak je orodje za realizacijo materialne resnice oz. ugotovitve in potrditve resničnosti relevantnih dejstev v postopku.

Vendar '''[http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8346 Zakon o debirokratizaciji]''' (ZDeb, Ur. l. RS, št. 3/22), veljaven '''od 22. 1. 2022''', '''v svojem 24. členu določa, da se v 97. členu ZUP v prvem in tretjem odstavku črta besedilo »z besedami«. '''Torej prejemnik na vročilnico ne piše več datuma z besedami, ampak le s številko.''' Po novem [[Zak:ZUP#97._.C4.8Dlen|97. člen ZUP]] določa v prvem odstavku, da vročilnico podpišeta prejemnik in vročevalec, prejemnik pa še sam napiše datum prejema s številko. Dodatna pravila določa tudi 5. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV14722 Pravilnika o ovojnici, vročilnici in drugih sporočilih za vročanje v upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 89/22), ki v svojem drugem odstavku določa, da naslovnik ob vročitvi izpolni izjavo o prevzemu tako, da s številkami vpiše dan, mesec in leto prevzema ter se lastnoročno podpiše.

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Načeli_materialne_resnice_in_proste_presoje_dokazov]] [[Category:Vročanje]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1

2023-01-27T06:36:28Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 na Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

#PREUSMERITEV [[Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-27T06:36:27Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 na Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-4187/#1.%C2%A0poglavje%C2%A0Splo%C5%A1ne%C2%A0dolo%C4%8Dbe Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 136/22) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-2, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-2 varuje posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank določene v Splošni uredbi o varovanju osebnih podatkov (GDPR, UL L št. 127 z dne 23. 5. 2018, str. 2) od 12. do 23. člena Splošne uredbe (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-2 še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-2 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-2 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-2 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-2 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje izda '''posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-2 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-2 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-2 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-2, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-2, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-2) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-2. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-2 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-2 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-2 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-2 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi

2023-01-23T15:02:40Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi na Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi

#PREUSMERITEV [[Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi]]

Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi

2023-01-23T15:02:40Z

== '''Zadeva: '''Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi  ==

'''Datum odgovora:''' 22. 11. 2011, pregled 19. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni organ je v upravnem postopku upošteval določila oziroma pogoje podzakonskega predpisa, npr. občinskega odloka, ki šteje v tem postopku kot matični splošni akt, na podlagi katerega se odloči v konkretnem primeru. Organ je zahtevku stranke ugodil. V pritožbenem postopku je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo odpravil in strankin zahtevek zavrnil iz razloga, da niso izpolnjeni pogoji področnega zakona oziroma drugih predpisov, ki veljajo na istem upravnem področju poleg matičnega, čeprav ti neposredno pogojev v zvezi z matičnim predpisom ne opredeljujejo (npr. po odloku kot matičnem predpisu se za izdajo gradbenega dovoljenja zahteva v določenih primerih kapnica brez azbestne kritine ipd., pravilnik o vodni oskrbi kot drug akt pa ne določa natančneje, kaj pomeni oporečni vodni vir, vendar je pritožbeni organ pritožbi ugodil ravno zaradi oporečnosti vodnega vira). Upravno sodišče je temu stališču pritrdilo.

Ali naj organ v prihodnjih podobnih zadevah upošteva samo matični splošni akt ali tudi druge oziroma kako naj tolmači tudi drug(e) predpis(e) na tem področju v povezavi z matičnim oziroma ali je v drugih primerih vezan na stališče pritožbenega organa in sodišča? 

== '''Odgovor:''' ==

Načelo zakonitosti nalaga organu, da v upravnih zadevah odloča na podlagi zakona, podzakonskih predpisov, predpisih samoupravne lokalne skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil ([[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen|6. člen ZUP]]). Pri tem je organ dolžan upoštevati ustavno hierahijo predpisov. Predpisi so splošni akti, ki jih v okviru svoje pristojnosti in po predpisanem postopku sprejme ustrezen organ. Podzakonski akt (npr. občinski odlok) je predpis, ki mora biti usklajen z ustavo in zakoni ([http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 153. člen Ustave RS]), posamični akti (odločbe) organov pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Pri tem mora organ upoštevati vse področne predpise, ki urejajo določeno upravno področje.

Načelo zakonitosti je element pravne varnosti in predvidljivosti razmerij, kar je pomembno zlasti v upravni sferi, ko upravni organ v razmerju do stranke nastopa oblastno in ne omogoči uveljavitve njenih pravic oz. pravnih interesov, če so v nasprotju z javnim interesom. Pojem javnega interesa pa na določenem področju opredeljuje veljavni predpis, ki ga lahko razveljavi le njegov izdajatelj ali Ustavno sodišče, ne pa upravni organ. Zato sta tako upravni organ prve kot druge stopnje vezana na veljavni predpis, če in dokler velja. Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, mora izvrševati vse predpise in ni pooblaščena za presojo skladnosti predpisov, niti za izvzetje določenega predpisa (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 57). Tudi pri presoji utemeljenosti pritožbe mora pritožbeni organ upoštevati celotno veljavno pravo v času izdaje prvostopenjske odločbe, zato bi pritožbeni organ, kolikor bi odredil prvostopenjskemu organu določeno razlago (veljave) materialnega prava, prekoračil svoja pooblastila (gl. [[Zak:ZUP#251._.C4.8Dlen|251. člen ZUP)]]. V upravnem sporu pa lahko sodišče tudi odloči direktno na podlagi zakona, če oceni, da je nek podzakonski predpis v neskladju z zakonom, a učinek ekscepcije je omejen samo na konkretni primer, saj podzakonski akt ne izgubi veljavnosti z učinkom erga omnes (Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 76).

Načelo vezanosti upravnih organov na zakon izhaja že iz ustave, saj po določbi [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 120. člena Ustave] upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v v okviru in na podlagi ustave in zakonov (po Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 75). '''Organ torej vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah samostojno na podlagi in v okviru zakonov, podzakonskih predpisov, predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov''' ([[Zak:ZUP#12._.C4.8Dlen|12. člen ZUP]]).

Organ pa je dolžan pri vodenju in odločanju v upravnih postopkih upoštevati celotno področno zakonodajo, ki ureja področje in ne sme postopati v nasprotju z nobenim področnim predpisom, dokler je ta veljaven. '''Če torej nek predpis, čeprav ni neposredni temelj za izdajo odločbe, opredeljuje neko podpodročje v zvezi s pogojem po matičnem predpisu specialno in podrobneje, se mora upoštevati skupaj z matičnim z vidika zaščitenega (pod)področnega javnega interesa. Čeprav drug predpis posamičnega pogoja po matičnem predpisu torej ne definira podrobneje ali drugače kot matični''' (npr. kakšna mora biti kapnica z vidika ne/oporečnosti vodne oskrbe), '''se mora namen tudi drugega predpisa upoštevati namensko glede na to, katero korist ščiti''' (npr. pravilnik o vodni oskrbi terja tak vir, da voda ni oporečna). '''Zato mora upravni organ upoštevati vse predpise teleološko, ne le matičnega z dobesedno navedbo pogojev, v vseh istovrstnih primerih oziroma zadevah tudi v bodoče.'''

Pri tem primeru ne gre za vprašanje (ne)vezanosti prvostopenjskega organa na stališča in tolmačenje materialnega prava v konkretni zadevi oziroma iz ene zadeve precedenčno na druge oziroma vprašanje samostojnosti. Pač pa g'''re razumevanje načela zakonitosti v smislu razlage pogojev za pridobitev pravice po vsoti vseh predpisov na nekem področju, tudi z vidika namena zaščite javnih interesov po veljavnih predpisih na več podpodročjih, kjer bi bili ti javni interesi lahko s priznanjem pravice stranki ogroženi.''' Torej če več različnih področnih predpisov določa več pogojev ali kontekst le teh za izdajo pozitivne odločbe, se pogoj po enem predpisu razlaga s kombinirano rabo drugega(ih) predpisa(ov). Tedaj je upravni organ zavezan upoštevati oba oziroma vse predpisa/e, ne le matičnega. Tako je očitno razlogovalo tudi sodišče in še pred tem pritožbeni organ. Vendar slednje ne odpira vprašanja, ali je organ vezan na stališča višjih nadzornih institucij iz enega primera v drugih zadevah, ampak mora postopati po vseh področnih predpisih že neposredno sam v vsaki (dosedanji ali novi) upravni zadevi. Če upravni organ v te vrste zadevah ne bo postopal upoštevaje vse veljavne predpise in v njih, čeprav le namensko zaščitenih javnih koristi, bodo izdane odločbe v nasprotju z materialnim pravom in tako predmet izpodbijanja prek pritožbe ali razveljavitve po nadzorstveni pravici po prvem odstavku [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]] in drugem odstavku [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen|274. člena ZUP]].

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Načelo samostojnosti pri odločanju]] [[Category:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]

Upravna Svetovalnica:Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

2023-01-23T15:01:16Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Upravna Svetovalnica:Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke na Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

#PREUSMERITEV [[Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke]]

Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

2023-01-23T15:01:16Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Upravna Svetovalnica:Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke na Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

== '''Zadeva:''' Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke ==

'''Datum odgovora:''' 2. 7. 2013, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Ali organ lahko zasliši pričo v nenavzočnosti stranke, kasneje pa stranko z vsebino pričanja seznani in ji omogoči, da se o njej izjavi, ter tako ne krši temeljnega načela zaslišanja stranke? Ali organ lahko odloči na podlagi takega pričanja, če stranki ta možnost ni bila dana? Ali mora organ stranko seznaniti s tem, kdo je pričal? 

== '''Odgovor:''' ==

V prvem odstavku [[Zak:ZUP#154._.C4.8Dlen|154. člena ZUP]] je določeno, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo, kadar je treba zaslišati priče. V skladu s četrto točko tretjega odstavka [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člena ZUP]] pa mora uradna oseba stranki omogočiti, da pričam postavlja vprašanja, s čimer ji omogoči kontradiktornost obravnave in s tem polno uveljavitev načela zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]]; Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 48-49). Iz tega lahko izpeljemo sklep, da '''se priča lahko praviloma zasliši le v navzočnosti stranke''' (prim. s [https://sodnapraksa.si/?q=1704/95&database%5BSOVS%5D=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=15764 sodbo VS RS št. U1704/95 z dne 18. 2. 1999]) oziroma mora biti stranka k pričanju povabljena, da se tako pričanje lahko uporabi brez kršitve načela zaslišanja kot bistvene postopkovne napake (prim. tretjo točko drugega odstavka [[Zak:ZUP#154._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). 

V določenih postopkih pa lahko pride do položaja, ko je pričanje edino dokazilo, s katerim je mogoče ugotoviti pravno relevantna dejstva, priča pa zaradi tehtnega razloga (npr. skrbi za lastno varnost in/ali življenje) ne želi pričati v navzočnosti stranke ali pa celo ne želi, da se razkrije njena identiteta. V takem primeru pride do kolizije med načeli materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]]), zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]]) in varstva pravic strank ([[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člen ZUP]]).

ZUP ureja vprašanje, kdaj priči ni treba pričati. Poleg izrecno naštetih situacij (gl. prvi odstavek [[Zak:ZUP#183._.C4.8Dlen|183. člena ZUP]]) ZUP določa, da je priča lahko odvezana pričanja tudi v primerih, ko za to obstajajo tehtni razlogi, pri čemer jih mora (vsaj) verjetno izkazati (drugi odstavek [[Zak:ZUP#183._.C4.8Dlen|183. člena ZUP]]). Tak razlog bi lahko po naši oceni tudi bil tudi utemeljen strah za lastno varnost (primerjaj s [[Udeležba in pravice stranke pri zaslišanju priče|tem primerom]]). Vendar pa ZUP ne ureja vprašanja, ko bi priča želela pričati, a ne v navzočnosti stranke, ker bi bil podan tak tehtni razlog.

Menimo, da bi zato '''v primeru izjemnih okoliščin, tj. odsotnost drugih dokazil in tehten razlog za odklonitev pričanja, pričo lahko zaslišali tudi v nenavzočnosti stranke, kolikor bi obenem omogočili stranki, da se o pričanju izjavi drugače''' kot znotraj ustne obravnave, kjer se zasliši pričo. V takem primeru bi stranki, kumulativno z izjemnimi okoliščinami, morali res dati možnost, da se izjavi o izpovedbi priče, in sicer bodisi na ustni obravnavi po končanem pričanju sporne osebe ali drugem naroku bodisi izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik (tretji odstavek [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člena ZUP]]). Tako ravnanje bi sicer predstavljalo neposredno kršitev [[Zak:ZUP#154._.C4.8Dlen|154. člena ZUP]], a menimo, da bi ne šlo za bistveno postopkovno napako, saj bi stranka pred odločitvijo imela možnost braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi ([[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9.]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]; prim. z zg. navedenim judikatom VS RS).

A dodati je treba, da je tako stališče '''odvisno tudi od narave upravne zadeve''' – v poštev bi npr. prišlo, ko bi šlo za občutljiva vprašanja, ki se nanašajo na alkoholizem, nasilje v družini, psihološko stanje stranke, obnašanje, spolna nedotakljivost ipd. Če pa bi šlo za postopek, v katerem se posega v strankin pravni položaj (npr. inšpekcijski postopek), potem bi moral organ dati možnost stranki soočenja z navedbami prič, in to ne le pisno, temveč tudi v živo s prisotnostjo obeh na obravnavi (podr. v [[Način pridobivanja izjav prič v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku|tem primeru]]). Enako velja, če je dejansko stanje mogoče ugotoviti tudi s pomočjo drugih dokazil – o tem več v [[Udeležba in pravice stranke pri zaslišanju priče|tem primeru]]. V teh izjemnih primerih mora organ zelo paziti na verodostojnost priče, kajti odsotnost neposrednega soočenja s stranko ji bo ugotavljanje le-te lahko (zelo) otežilo in zato odločiti skladno z načelom proste presoje dokazov ([[Zak:ZUP#10._.C4.8Dlen|10. člen ZUP]]).

Če torej izpostavljene okoliščine niso podane ali so podane, a stranki ni bilo omogočeno, da se o teh izjavah izjasni, organ na tako pridobljena dejstva ne more opreti svoje odločbe, saj gre za bistveno kršitev pravil postopka kot samostojen pritožbeni razlog, na katerega pazi v primeru pritožbe drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (tretja točka drugega odstavka [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#247._.C4.8Dlen|247. člena ZUP]]). 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />]]

[[Kategorija:Priče, izvedenci, ogled, izjava stranke in druga dokazila]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Pogovor o Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

2023-01-23T14:59:22Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Pogovor o Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju na Pogovor:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

#PREUSMERITEV [[Pogovor:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju]]

Pogovor:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

2023-01-23T14:59:22Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Pogovor o Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju na Pogovor:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

<noinclude>Comments on [[Upravna-svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju]]
<comments />
----- __NOEDITSECTION__</noinclude>

== Fabjang said ... ==

<div class='commentBlock'>
Vprašanje povračila potnih stroškov v obliki kombiniranja javnega prevoza in kilometrine?

Delojemalec je podal izjavo v kateri zahteva povračilo potnih stroškov in sicer:
- od bivališča do prvega javnega prevoza zahteva kilometrino, ker javen prevoz ni možen,
- na delu poti zahteva izplačilo javnega prevoza in
- na zadnjem delu poti zopet zahteva povračilo v obliki kilometrine, ker ni javnega prevoza. Ta dolžina pa je 8 km.

Je ta oblika kombiniranja (kilometrina-javni prevoz-kilometrina) pravilna, ali se mu mora izplačati kilometrina na celotni relaciji od bivališča do delovnega mesta?

lp

--[[Uporabnik:Fabjang|Fabjang]] 00:24, 24. april 2014 (CEST)
</div>

Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

2023-01-23T14:59:22Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju na Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

#PREUSMERITEV [[Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju]]

Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

2023-01-23T14:59:22Z

Na7523: Na7523 je premaknil(-a) stran Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju na Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

== '''Zadeva: Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju''' ==

'''Datum odgovora:''' 11. 3. 2013, pregled 27. 12. 2022   '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali je delodajalec v javnem sektorju pri izračunu povračila potnih stroškov (avtobusna povezava ne obstaja) zavezan, da glede na sklep Vlade RS upošteva točno določen daljinomer (npr. Najdi.si)? Delodajalec v konkretnem primeru izplačuje potne stroške za dejansko kilometrino, kjer kilometre določi po najkrajši možni poti od doma do sedeža delodajalca, ta najkrajša pot pa v večjem delu poteka po sosednji Republiki Avstriji. V kolikor pa je zavezan izračunati kilometrino na podlagi daljinomera Najdi.si, bi bilo to za javnega uslužbenca ugodneje (saj daljinomer računa razdaljo po Republiki Sloveniji). 

== '''Odgovor:''' ==

[http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6388 Zakon za uravnoteženje javnih financ] (ZUJF, Ur. l. RS; 40/12 in novele) v prvem odstavku 164. člena določa uporabo določb zakona glede povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov. Določbe od 164. do 181. člena tega zakona se uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki. Velja opozroiti, da je določba prvega odstavka 164. člena ZUJF lahko nekoliko zavajujoča, če ne ločujemo med pojmoma veljavnosti in uporabe. Določbe od 164. – 181. člena tega zakona se res da uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, kar pa ne pomeni, da ne bi veljale tudi naprej. Če bi si določbo razlagali na ta način, bi izostala pravna podlaga za ureditev povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov na ravni kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev. Zakonodajalec je s tem členom delegiral oz. prenesel zakonsko pooblastilo za podzakonsko urejanje povračil stroškov v zvezi z delom na kolektivno raven. Za obravnavan primer je relevanten [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=KOLP581 Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije] (Ur. l. RS, št. 181/21, v nadaljevanju Aneks), ki ga je sklenila Vlada RS kot stranka na strani delodajalca in reprezentativni sindikati javnega sektorja kot stranka na strani javnih uslužbencev. Aneks ločuje med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela (tretja točka 2. člena) in povračilom stroškov na službenem potovanju v državi in v tujini (četrta točka 2. člena). Stroški prevoza na delo in z dela se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Če je na voljo javno prevozno sredstvo, potem višina povračila ni sporna, medtem ko je priznavanje kilometrine Aneks vezal na kraj, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela in predstavlja najkrajšo razdaljo (bližino) do delovnega mesta (aneks je v 6. členu prevzel določbo prvega odstavka 169. člena ZUJF). Skladno s 7. členom Aneksa javni uslužbenec poda pisno izjavo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Izjava vključuje podatke, ki so potrebni za določitev povračila stroškov.

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo se je postavilo na stališče (dokument št. 1000-293/2012/1 z dne 20. 6. 2012), da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, če znaša razdalja od kraja bivališča oziroma od kraja, iz katerega se dejansko vozi na delo in z dela do delovnega mesta več kot dva kilometra, upoštevaje tudi pešpoti. Takšna razlaga je smiselna in izhaja iz minimalnega kriterija dveh kilometrov, ki ga določajo aneksi h kolektivnim pogodbam. 

V nadaljevanju je Vlada RS dne 10. 1. 2013 sprejela sklep št. 00730-50/2012/7, s katerim je določila, da 1) se za namen povračil stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih v organih državne uprave določa uporabo enotnega daljinomera, in sicer daljinomer »zemljevid.najdi.si« portala Najdi.si podjetja TSMedia d.o.o., 2) se izračun oziroma določitev razdalj za namen povračil stroškov in drugih prejemkov javnih uslužbencev uskladi z omenjenim daljinomerom najkasneje pri obračunu plače za mesec februar 2013, in 3) Vlada RS zaradi enotne obravnave pri odločanju o pravicah in obveznostih zaposlenih v javnem sektorju priporoča uporabo daljinomera iz prve točke tega sklepa tudi vsem ostalim subjektom javnega sektorja.

Izhodišče oz. dobra namera Vlade, ki naj bi bila v poenotenju določanja razdalj z istim daljinomerom, pa naleti na določene težave. Prva in najpomembnejša izmed njih je v tem, da Vlada RS za omenjeni sklep ni imela prave pravne podlage. Prvi odstavek 164. člena ZUJF je kot rečeno urejanje povračil stroškov v zvezi z delom prenesel na kolektivno raven, ne pa na Vlado kot eno izmed pogodbenih partnerjev. Vlada se je pri sprejemu sklepa sklicevala na pravno podlago iz šestega odstavka 21. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO242 Zakona o Vladi RS] (ZVRS, Ur. l. RS, 24/05 in novele) "Kadar ne odloči z drugim aktom, sprejme vlada sklep.", ki pa za ta primer ni primerna. [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5944 Zakon o delovnih razmerjih] (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in novele) med obveznosti delodajalca šteje tudi obveznost plačila (44. člen ), kamor se glede na 44. člen v povezavi s 130. členom ZDR-1 uvršča tudi povračilo stroškov v zvezi z delom. Za povračilo stroškov torej lahko ugotovimo, da predstavlja pravico delavca in hkrati obveznost delodajalca; ker se pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb lahko določajo samo z zakonom (87. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS], Ur. l. RS, št. 33/91-I in spremembe, v nadaljevanju URS), morajo biti že na zakonski ravni določeni vsi elementi posamezne pravice ali obveznosti. Bolj kot šesti odstavek 21. člena ZVRS bi prišla v obravnavanem primeru v poštev prvi in drugi odstavek istega člena (ki urejata pravila v zvezi z izdajo uredb), še konkretneje pa – glede na izrecno določilo prvega odstavka 164. člena ZUJF – kolektivna raven. Aneks v nobenem njegovem delu niti ne pooblašča Vlade za enostransko sprejemanje sklepov (''delegata potestas non potest delegari'' – delegirano oz. preneseno pooblastilo ne more biti preneseno naprej), ki bi se nanašali na odločanje o pravicah in obveznostih zaposlenih v javnem sektorju. Enotna obravnava pri tovrstnem odločanju (gl. 3. točko sklepa Vlade) seveda hkrati pomeni tudi samo odločanje.

Za obravnavani sklep Vlade lahko ugotovimo, da neposredno določa način ugotovitve dejanske višine povračila stroškov za vse zaposlene v organih državne uprave in za nedoločeno število ostalih zaposlenih v javnem sektorju (odvisno od delodajalcev, ki bi upoštevali priporočilo Vlade) – in s tem v pravice in obveznosti – kar pomeni, da bi ga morali po njegovi vsebini obravnavati kot podzakonski predpis. Po določbi 154. člena URS morajo biti predpisi objavljeni preden začno veljati. Ustavno sodišče pri presoji podzakonskih pravnih aktov namreč uporablja t.i. materialno stališče – pri presoji podzakonskih aktov je vsebina pomembnejša od forme. V takšnih primerih Ustavno sodišče RS (v primeru izpodbijanja) ugotovi, da »izpodbijani sklep ni začel veljati, ker ni bil objavljen v uradnem glasilu« (glej odlUS, U-I-97/92 z dne 12.11.1992, ko so sindikati izpodbijali sklep vlade in zatrjevali, da bi morale biti plače urejene na kolektivni ravni, podobnost z obravnavanim primerom je očitna).

Kljub takšni ugotovitvi, bi lahko delodajalci uporabljali daljinomer »zemljevid.najdi.si« kot praktično orodje za določanje najkrajše poti. Zahteva po najkrajši poti (za primere uporabe lastnega vozila) je namreč jasno določena v ZUJF oz. aneksih h kolektivnim pogodbam.

Prav tako se pri uprorabi omenjenega daljinomera pojavljajo težave bolj praktične narave, povezane s težavnostjo izvajanja v določenih primerih. V našem obravnavanem primeru zaposlenega, mu delodajalec plačuje potne stroške po najkrajši poti, ki poteka čez sosednjo državo (ne uporablja omenjenega daljinomera, ki izračunava poti po RS). Za takšne primere ugotavljamo, da povračila potnih stroškov ne moremo tako ekstenzivno razlagati, saj naš pravni red navadno ne velja za tujino, če pa gre za povračilo stroškov za službeno potovanje v tujino, pa jih predpisi oz. Aneksi urejajo na drugih mestih in zaradi drugih razlogov. Delodajalec ne more od delavca (posredno) zahtevati, da bi prehajal državno mejo, če to ne bi bilo povezano s službenimi potovanji v tujino zaradi nemotenega izvajanja delovnih nalog izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo. Tudi ZDR samo za takšne primere omenja tujino (gl. 171. člen ZDR). Ker [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakon o javnih uslužbencih] (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in novele) o tem ne govori lahko uporabimo ZDR tudi za javni sektor. Državljan RS ima v tujini (čeprav je le »v tranzitu«) drugačne pravice in obveznosti kot v naši državi, zato ga delodajalec izven navedenega niti posredno ne more siliti, da bi potoval čez ozemlje tuje države, da bi po najkrajši poti prišel na delovno mesto. Na ta način posredno (prek plačevanja manjših stroškov) posega tudi v njegovo svobodo gibanja.

Naslednja težava naj bi bila v napačnem izračunavanju poti, saj naj bi se 'v praksi pokazalo, da omenjena opcija [zemljevid.najdi.si] izračunava pot tudi po kolovoznih, gozdnih, privatnih in peš poteh, kar pa je iz vidika do sedaj doseženih standardov nedopustno' (Sindikat policistov Slovenije, http://www.sindikat-policistov.si/novice/articleid/589/cbmoduleid/443). Že omenjeno stališče Ministrstva za pravosodje in javno upravo glede upoštevanja pešpoti je pravilno do 2 kilometrov oddaljenosti od dejanskega bivanja, kar tudi samo ugotavlja. Če daljinomer v praksi izračunava pešpoti, kolovozne, gozdne in podobne poti čez omenjeno razdaljo, bi bil lahko standard poti tak, kot je predviden za javni prevoz: za javne (lokalne) ceste (opredelitev cest je določena v [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8298 Zakonu o cestah] (ZCes-2, Ur. l. RS, št. 132/22 in novela)).

Težava se lahko pojavi tudi v primerih, ko omenjeni daljinomer ne najde določenega manjšega kraja oz. vasi, medtem ko ga oz. jo najde drug daljinomer ([https://maps.google.com Google Zemljevidi]), ali ko pri najdenih krajih pokaže (pri konkretnem preverjanju lokacij s strani avtorja teksta) celo krajšo razdaljo.

V primeru vseh represivnih organov oz. oseb, ki posedujejo službeno orožje in službeno izkaznico, iznos omenjenih predmetov v tujino ni dovoljen, zaradi česar bi bilo tudi nedopustno izračunavanje poti, ki bi potekala po tujini.

Če bi delodajalci v javnem sektorju enostransko upoštevali zgolj razdalje, ugotovljene prek daljinomera »zemljevid.najdi.si«, bi se smisel zahteve po predložitvi pisne izjave za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, izgubila. Prav morebitne spremembe ugotovljene iz predložene pisne izjave in daljinomera najdi.si omogočajo individualno obravnavo posameznih specifik. Določanja višine stroškov se je treba lotiti z vso mero previdnosti in odgovornosti tako s strani zaposlenega kot delodajalca, saj ima slednji glede na določbo 111. člena ZDR možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije, kar velja tudi za neresnične navedbe v izjavi, ki vplivajo na upravičenost do povračila stroškov prevoza na delo in z dela in na višino povračila. Dolžnost zaposlenega je, da opozori (obvesti) na odstopanja, dolžnost delodajalca pa je, da skrbno pretehta razloge za odstopanje.

Sklepno lahko zaključimo, da delodajalci v organih državne uprave in v javnem sektorju zaradi enotne uporabe (ne zaradi sklepa Vlade, ki ga lahko upoštevajo kot priporočilo) lahko uporabljajo daljinomer »zemljevid.najdi.si«, vendar morajo pri tem pokazati veliko mero skrbnosti in občutljivosti za opravičljiva odstopanja. Najkrajša pot za povračilo stroškov ne more potekati čez tujo državo. Glede na paralelo z javnim prevozom, niti čez gozdne ali le-tem podobnimi potmi. To ni bil namen zakonodajalca niti kolektivnih partnerjev. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />  

[[Kategorija:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]

Začetek (inšpekcijskega) postopka v javnem interesu na zahtevo stranke?

2023-01-22T15:02:08Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Začetek (inšpekcijskega) postopka v javnem interesu na zahtevo stranke?  ==

'''Datum odgovora:''' 29. 10. 2010, pregled 19. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Ali bi se strinjali, da po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) velja, da se inšpekcijski postopek začne le uradoma in če kak področni zakon ne določa drugače, velja za tisto področje isto, to je, postopek se začne le uradoma, bi pa bilo dopustno (v skladu z načelom pravne države), da bi poseben zakon določil začetek postopka tudi drugače (še posebej upoštevajoč zakonodajo EU)?

== '''Odgovor:''' ==

[http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakon o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele) določa skupna pravila raznovrstnih inšpekcij, tudi uvedbo in izvedbo postopka (primarno) v javnem interesu. Ker je '''ZIN tipični lex generalis''' (3. člen ZIN), se strinjamo, da '''se inšpekcijski postopek se zato vedno začne le po uradni dolžnosti. To velja tudi nasploh za postopke v javnem interesu po [[Zak:ZUP#125._.C4.8Dlen|125. členu ZUP]].''' 

Postopek inšpektor uvede '''na podlagi lastnih zapažanj inšpektorja na področju''', na katerem opravlja inšpekcijski nadzor, ali po načrtih rednih nadzorov v okviru programa dela in določenih analiz tveganja. '''Lahko se pa inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti začne na podlagi prijav, sporočil, pobud, pritožb in drugih vlog.''' Vendar v inšpekcijskem postopku '''prijavitelj nima položaja stranke''', pač pa ga ima samo zavezanec, zoper katerega je inšpekcijski postopek uveden. '''ZIN izrecno določa, da položaja stranke nima prijavitelj, kajti kljub podani prijavi se postopek vedno začne po uradni dolžnosti. Inšpektor na prijavo namreč ni vezan.'''

Če bi poseben zakon določil drugačno možnost za uvedbo inšpekcijskega postopka, t.i. ''actio popularis, ''torej možnost začeti postopek v javnem interesu na podlagi zasebne pobude bi lahko prišlo do več problemov, zato menimo, da je možnost uvedbe inšpekcijskega postopka na zahtevo zavezanca oz. glavne stranke, zoper katero se vodi postopek, sistemsko nedopustna. ZIN že sedaj dopušča pobudo tretjih oseb, ki pa so izrecno pojmovani kot ne-stranke v postopku. Možnost uvedbe postopka na pobudo zavezanca nikoli ni bila temeljito teoretično obdelana, ker se je štelo, da bo postopek po uradni dolžnosti začel organ sam, saj bi bilo težko pričakovati, da bo stranka skrbela za javni interes v nasprotju z lastnim interesom (prim. Kerševan v Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 390). Pri inšpekcijah in v npr. davčnih zadevah je tak položaj možen, vendar po vsej verjetnosti stranka ne bi zahtevala uvedbe postopka zaradi javnega interesa v nasprotju z lastnim, temveč če že zaradi lasnega interesa v smislu izigravanja javnega. V praksi bi v določenim primerih lahko prišlo celo do zasičenja organov s takimi zahtevami bodisi na lastno iniciativo zavezancev bodisi npr. na pobudo poslovnih partnerjev, ki bi zahtevali pregled kot neke vrste boniteto oz. obliko zavarovanja. Zato '''začetka inšpekcijskega postopka na zahtevo zavezanca ni mogoče dopustiti '''tudi iz pragmatičnih razlogov.

'''Seveda se vsaka vloga ali prijava, samoovadba, tretira kot pobuda za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, vendar inšpektor nanjo apriori ni vezan, kajti prijava ni nujno utemeljena ali ni razlogov za ukrepanje. Če organ ne uvede postopka, vložnik zahteve ali opozorila nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil uvedbo postopka po uradni dolžnosti, je nenazadnje tudi ustaljena praksa v upravnem sporu''' (gl. denimo sklep UpS v Ljubljani, U 726/98-10); '''v takih primerih ne pride do molka organa, saj postopek sploh ni bil uveden.''' Na pobudo mora inšpektor odgovoriti s sklepom glede na stališče sodne prakse le, če prijavitelj zatrjuje, da bo zaradi neukrepanja inšpektorja prizadet glede svojih pravic in pravnih koristi (Jerovšek, Pravila za delo občinskih in mestnih inšpekcijskih služb v Vlaj (ur.): Občinske inšpekcije, 1999, str. 26). A pravna korist ni goli interes, temveč na posebni zakon oprta osebna korist, ki bi jo kljub načelni možnosti stranskih udeležencev v inšpekcijskem postopku ne mogli pripisati zavezancu samemu. Če bi torej področni zakon opredelil uvedbo inšpekcijskega postopka, ki po naravi zadeve teče v javnem interesu, kot postopek na zahtevo, bi s tem prevalil breme varstva javne koristi z države na posameznike, če pa bi uvedel alternativno možnost uvedbe postopka po uradni dolžnosti ali na zahtevo strank, pa bi nastopilo opisano izigravanje, s čimer bi v obeh primerih področni zakon z vidika odmika od sistemske ureditve po ZIN in ZUP kljub siceršnji nadrejenosti posegel v enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS). Zato bi se ga, če se njegov sprejem ne bi ustavil že pred zaključkom normodajnega postopka, predvidoma razveljavilo v ustavni presoji.

Nekoliko '''drugače je v primeru, če bi področni zakon opredelil možnost ''''''uvedbe inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti za zaščito javnega interesa,''' ob tem pa tudi na zahtevo neglavne stranke/zavezanca, ampak stranskega udeleženca, ki je prizadet s kršitvijo zavezanca oz. bi ukrep inšpektorja zoper zavezanca vplival na pravni položaj vložnika. S tega stališča je izhajalo tudi Ustavno sodišče pri opredelitvi tretjih oseb kot stranskih udeležencev, čeprav je v navedenih odločitvah Ustavno sodišče obravnavalo le že uvedene postopke in ne samo možnost oz. dolžnost uvedbe postopka na temelju zahtevka stranskega udeležnca (slednji je po ZUP po naravi zadeve lahko vključen v postopek šele po uvedbi postopka, ni sam iniciator, ker vstopa v tuj postopek). V tem smislu tako denimo [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO869 Zakon o socialnem varstvu] (ZSV, Ur. l. RS, št. 3/07 in novele), 105. člen, določa, da glavni inšpektor lahko odredi izredni inšpekcijski nadzor tudi na zahtevo upravičenca do storitve ali njegovega zakonitega zastopnika oziroma druge osebe, ki je imela v postopku položaj stranke, ustanovitelja izvajalca dejavnosti ali organa upravljanja izvajalca dejavnosti. Glede dopustnosti drugačne zakonske ureditve po področni zakonodaji menimo, da to ne bi kršilo načela pravne države, in dodajamo en primer tovrstne ureditve, ki ga najdemo v [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 Zakonu o varstvu okolja] (ZVO-2, Ur.l. RS, št. 44/22 in novele). Skladno z načelom javnosti tako v petem odstavku 15. člena ZVO-2 najdemo določbo, da ima javnost pravico sodelovati v postopkih izdajanja konkretnih pravnih aktov, ki se nanašajo na posege v okolje, skladno s tem zakonom. ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Začetek_postopka_po_uradni_dolžnosti]]

[[Kategorija:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]
[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Vročanje stranki oziroma stranskemu udeležencu s prebivališčem v tujini in vprašanje prevoda dokumentov

2023-01-22T15:00:15Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Vročanje stranki oziroma stranskemu udeležencu s prebivališčem v tujini in vprašanje prevoda dokumentov ==

'''Datum odgovora:''' 10. 02. 2011 in 15. 5. 2013, pregled 3. 12. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Kako vročati pisanja (npr. vabila, odločbe, itd.) stranki, ki ima stalno prebivališče v tujini in ali je kaka posebnost, če se vroča državljanom EU?

Ali je dopustno pisanja tujcem vročati neposredno, tj. s povratnico (roza z rdečo AR oznako) ali pa mora upravni organ v primerih, ko tuje stranke v postopku v Sloveniji nimajo pooblaščenca, obvezno postopati po četrtem odstavku 89. člena ZUP in jim naložiti, da si imenujejo pooblaščenca oziroma jim ga postavi upravni organ (npr. sodelavca uradne osebe, ki vodi postopek)? Ali se stranka lahko dogovori z veleposlaništvom v tujini, da se dokumenti vročajo preko njega?

Kako naj organ vroča aktivni stranki, kako pasivni in kako, če se vroča stranskemu udeležencu? Ali je treba dokumente prevesti?

== '''Odgovor:''' ==

Drugi odstavek [[Zak:ZUP#92._.C4.8Dlen|92. člena ZUP]], določa da se '''fizičnim in pravnim osebam v tujini, lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače'''. Vročanje v tujino po diplomatski poti poteka preko konzularnih predstavništev Republike Slovenije, ki so v naslovni državi, ali v katere delokrog spada tudi naslovna država (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 321). [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju] (Uradni list RS, št. 9/18 in novele) v 85. členu določa, da se ovojnica za osebno vročanje (predpisana bela ovojnica) uporablja, če je takšen način vročanja v skladu z mednarodnimi poštnimi predpisi. V nasprotnem primeru se osebno vročanje v tujino opravlja z uporabo mednarodnih poštnih predpisov, to je običajno s povratnico (roza z rdečo AR oznako), za vročitev pa se šteje datum dejanske vročitve, to je od podpisa povratnice neposredno s strani stranke ali njenega pooblaščenca, namreč pri roza povratnici ne nastopi fikcija vročitve. Fikcija vročitve nastane pri osebnem vročanju po ZUP z belo kuverto, kadar vročevalec naslovnika ne najde in pusti sporočilo o prispelem pismu z opozorilom na nastop fikcije vročitve po 15-ih dneh in pomeni, da je bilo pisanje vročeno, čeprav v resnici ni bilo vročeno (šlo bi za fiktivno in ne dejansko vročitev), vendar je bila stranka glede tega opozorjena v sporočilu o prispelem pismu. Nasprotno moramo pri vročanju v tujino z roza povratnico upoštevati, kdaj je bilo pisanje '''dejansko''' vročeno. 

Udeležba oseb s stalnim prebivališčem v tujini povzroča težave z vabljenjem in s tem udeležbo v postopku, kar je v nasprotju z načeli varstva pravic strank in javne koristi ter ekonomičnosti. Zato mora imeti vsaka stranka, ki stalno živi v tujini in uveljavlja v Republiki Sloveniji kakšno pravico v upravnem postopku, '''pooblaščenca''' v tem postopku z bivališčem v Sloveniji, če iz kakršnih koli razlogov ne more osebno sodelovati v njem, kot določa peti odstavek [[Zak:ZUP#53._.C4.8Dlen|53. člena ZUP]]. Ta določba ZUP je časovno uporabljiva še pred fazo vročanja, zato se uporablja primarno, če denimo stranka, ki stalno živi v tujini, po pošti iz tujine pošlje zahtevo za začetek postopka, s katero želi uveljavljati kakšno pravico. Organ torej mora zahtevati postavitev pooblaščenca z bivališčem v Sloveniji, toda le, '''če stranka sama, ki biva v tujini, v postopku ne more osebno sodelovati.''' Citirana določba naj bi zagotavljala časovno neovirano sodelovanje stranke v postopku (po njenem pooblaščencu; gl. Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 218). Glede na opis okoliščin konkretnega primera torej ni nujna postavitev pooblaščenca takoj oz. sploh med postopkom, če drži, da je možno izvesti ugotovitveni in dokazni postopek "na daljavo", torej brez osebne prisotnosti stranke ali njenega pooblaščenca pred organom oz. uradno osebo, ki vodi postopek. V takšnih primerih temu zadosti tudi redno sodelovanje stranke z veleposlaništvom, preko katerega organ lahko neovirano komunicira s stranko. Morebitna zahteva za postavitev pooblaščenca je odvisna tudi od tipa ugotovitvenega postopka, saj je v primeru posebnega ugotovitvenega postopka po ZUP pogosto ravno osebna izjava (in ne pisna po pošti ali prek pravne pomoči po drugem organu) bistvena za implementacijo načel materialne resnice oz. zaslišanja stranke.

ZUP ob navedenem dodatno oz. dopolnilno določa, da se stranki v tujini, če v Sloveniji nima pooblaščenca, po četrtem odstavku [[Zak:ZUP#89._.C4.8Dlen|89. člena ZUP]] naloži, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca vsaj za vročitve, sicer pooblaščenca ali le začasnega zastopnika (lahko sodelavca uradne osebe, ki vodi postopek) postavi organ. Šteje se, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti, kar ima isti cilj, kot opredeljeno zgoraj - doseči čim hitrejši zaključek postopka in s tem dokončno uveljavitev pravic strank in javne koristi. '''Če je treba s stranko med postopkom osebno sodelovati pri neposrednih procesnih dejanjih''' (npr. zaslišanjih strank, prič, izvedencev, ogledih ipd.),  ker dejansko stanje ni jasno ali pa se navedbe stranke in ugotovitve organa ne skladajo, '''se zato ob prvem stiku organa s stranko takoj zahteva postavitev pooblaščenca, '''da bi nadaljnji postopek s/tekel čim bolj hitro in bi bila odločitev sprejeta v optimalnem času, nenazadnje pa tako tudi čim hitreje omogočeno nadaljnje pravno varstvo stranki.

V primeru, ko se postopek začne na zahtevo stranke, ki živi v tujini in postavitev pooblaščenca ni potrebna, lahko organ cel postopek načeloma vodi brez neposredne vročitve dokumentov med postopkom stranki v tujini (ker tudi zaslišanje po področnem zakonu ali ZUP izpelje prek pravne pomoči), toda vsaj končno odločbo (o priznanju ali zavrnitvi uveljavljane pravice) pa mora vročiti stranki v tujino. Če je to prvi akt, s katerim je organ neposredno komuniciral s stranko, ker je postopek tekel brez težav in je organ upošteval 53. člen ZUP (organ ugotovi, da stranka lahko sodeluje iz tujine oz. ni potrebe, da bi neposredno osebno (tj. "v živo") sodelovala v postopku) menimo, da je striktno postopanje po 89. členu ZUP do te mere, da bi se ob predvidenem zaključku postopka (če je zahtevku ugodeno) res ob vročitvi odločbe kot prvega dokumenta, ki se vroča, zahtevalo postavitev pooblaščenca, nesmiselno. 

'''Tujci so v ZUP izenačeni''' ne glede na to, ali gre za državljane EU ali državljane tretjih držav.

Glede '''smiselnosti postavitve sodelavca uradne osebe kot začasnega zastopnika''' '''ali pooblaščenca za vročitve''' (glej četrti odstavek 89. člena ZUP in [[Zak:ZUP#51._.C4.8Dlen|51. člen ZUP]]) kaže poudariti, da status začasnega zastopnika ali pooblaščenca za vročitev nikakor ne pomeni (le) posredovanja pošte (stranki), ampak mora postavljeni delovati v interesu stranke in zastopati strankin interes (kot njen "odvetnik"). Pri postavitvi začasnega zastopnika še posebej opozarjamo, da je postavitev praviloma dopustna le, če je v interesu stranke ali v javnem interesu potrebno nemudoma opraviti neko procesno dejanje, zato tega instituta za vročanje ne moremo uporabiti, če niso podani razlogi, ki upravičujejo nujne ukrepe v javnem interesu (glej četrto točko prvega odstavka [[Zak:ZUP#144._.C4.8Dlen|144. člena ZUP]]). Vseeno bi bilo to treba takoj sporočiti stranki, pooblaščencu oz. zastopniku. V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZUP lahko organ postavi stranki pooblaščenca za vročitve, če je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini in v državi nima pooblaščenca in ga tudi v roku, ki ga določi organ ne imenuje. Pooblaščenec za vročitve ni zastopnik stranke, pač pa oseba, ki je pooblaščena le za sprejemanje dokumentov, ki bi sicer morali biti vročeni stranki (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 210). Vendar ima skladno s šestim odstavkom 89. člena ZUP pooblaščenec za vročitve tudi pravico vložiti pravno sredstvo, če dokumenta ne more vročiti stranki in bi stranka zaradi tega zamudila rok. Ker bi bila v takem primeru kolizija med interesom organa, ki je izdal pravni akt in interesom stranke, ki vlaga pravno sredstvo zoper pravni akt tega organa, menimo, da uradna oseba organa ne more postaviti pooblaščenca za vročitve izmed svojih sodelavcev.

Menimo, da velja glede procesnega dejanja vročanja v skladu z 89. členom ZUP, '''enako za aktivne in pasivne stranke''', da se jim ob vročitvi prvega dokumenta v primeru, da so v tujini (ali pa je v tujini njihov zakoniti zastopnik), naloži imenovanje pooblaščenca ali pooblaščenca za vročanje v določenem roku ter se jih opozori, da jim bo organ v nasprotnem primeru postavil pooblaščenca za vročitve oz. začasnega zastopnika.

Enako velja tudi za '''stranske udeležence''' v postopku. Za sodelovanje stranskega udeleženca v postopku mora po uradni dolžnosti poskrbeti organ, ki vodi postopek, sicer je kršeno načelo zaslišanja stranke. To organ stori tako, da stranskega udeleženca, enako kot glavno stranko, vabi k vsem dejanjem v postopku in mu vroča odpremljene akte (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 92). V primerih vročanja se tako stranski udeleženec obravnava kot glavna stranka, zato mora tudi on postaviti pooblaščenca oz. pooblaščenca za vročanje, sicer bo to storil organ sam.

Določbi 53. in 89. člena ZUP se sicer glede vprašanja, '''kaj pomeni "stranka je v tujini" oz. "stalno živi v tujini"''', tolmači ekstenzivno, torej ne prideta v poštev le, če ima stranka stalno prebivališče uradno registrirano v tujini oz. gre za tujega državljana, ampak je glede na namen določb, tj. neposredna komunikacija med organom in stranko, treba nahajanje v tujini presojati dejansko, ne pravno. Torej se zadevne norme ZUP uporabi tudi, če stranka med postopkom biva v tujini (npr. je na potovanju), čeprav ima morda bivališče sicer prijavljeno v Sloveniji. Ni merodajno državljanstvo stranke ali njeno uradno bivališče, temveč šteje dejanska odsotnost in tako nedosegljivost ali težja dosegljivost osebe za organ. Zato ZUP tudi ni skladen z dikcijami zakona, ki ureja prijavo prebivališča, in uporablja izraze, kot je "stalno (de facto!) živi v tujini". Kdaj gre že za stalno in ne zgolj začasno življenje v tujini, pa ZUP ne opredeljuje, pojem uporablja kot nedoločen in ga je treba napolniti od primera do primera.

Glede vprašanja v zvezi s prevodom dokumentov je razloženo v tej temi [[Vročanje pasivni stranki s stalnim prebivališčem v tujini in vprašanje prevoda dokumentov]]

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Vročanje]] [[Category:Zastopniki strank (po ZUP in skrbniki)]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-22T14:45:41Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-4187/#1.%C2%A0poglavje%C2%A0Splo%C5%A1ne%C2%A0dolo%C4%8Dbe Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 136/22) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-2, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-2 varuje posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank določene v Splošni uredbi o varovanju osebnih podatkov (GDPR, UL L št. 127 z dne 23. 5. 2018, str. 2) od 12. do 23. člena Splošne uredbe (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-2 še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-2 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-2 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-2 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-2 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje'''iz''''''da posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-2 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-2 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-2 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-2, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-2, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-2) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-2. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-2 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-2 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-2 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-2 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-22T14:32:28Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-4187/#1.%C2%A0poglavje%C2%A0Splo%C5%A1ne%C2%A0dolo%C4%8Dbe Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 136/22) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-2, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-2 določa posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-2 še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-2 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-2 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-2 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-2 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje'''iz''''''da posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-2 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-2 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-2 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-2, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-2, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-2) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-2. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-2 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-2 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-2 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-2 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Faks ali e-vloga brez varnega e-podpisa po področnem zakonu

2023-01-22T14:20:09Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Faks ali e-vloga brez varnega e-podpisa po področnem zakonu ==

'''Datum odgovora:''' 2. 12. 2011, pregled 25. 11. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Organ prejema prijave kot zahtevke oz. vloge po telefaksu oz. po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa (podpisana vloga skenirana in poslana po e-pošti), saj gre tako razumeti določbe področnega zakona. Ali naj organ upošteva določila področnega predpisa glede sprejema prijav oz. ali z upoštevanjem le-tega ne krši 7. točke 63. člena ZUP? 

== '''Odgovor:''' ==

Pogoje za sprejem vloge v elektronski obliki določa [[Zak:ZUP#63._.C4.8Dlen|ZUP v 63. členu]]. Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu organa ali enotnemu informacijskemu sistemu državne uprave, ki je vzpostavljen za sprejem vlog, vročanje in obveščanje v upravnem postopku (drugi odstavek [[Zak:ZUP#_63._.C4.8Dlen|63. člena ZUP]]). Za preprečevanje zlorab in zagotavljanje možnosti zanesljivega preverjanja identitete vlagatelja je predvidena obveznost, da mora biti vloga podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Urejanje podrobnejših vprašanj v zvezi z vložitvijo vlog po elektronski poti in v zvezi z delovanjem informacijskega sistema za sprejem vlog, vročanje in obveščanje je zaradi izvedbeno-tehnične narave prepuščeno podzakonskemu predpisu, to je [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbi o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele)(Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 200). V drugem odstavku 101. člena UUP je določeno, da se v vlogah vložnik lahko identificira z elektronskim podpisom, ki ni enakovreden kvalificiranemu elektronskemu podpisu, z uradno dodeljeno identifikacijsko številko ali drugim enoličnim identifikatorjem, ki ga za potrebe elektronskega poslovanja določi organ. V primeru dvoma, kdo je vložil vlogo, organ postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, kot če vloga ni podpisana oziroma če dvomi v pristnost podpisa. Torej, kadar je organ v dvomu, da vloge ni posredovala oseba, ki je navedena kot vložnik, lahko organ po tretjem odstavku [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. člena ZUP]] zahteva naj stranka tako prejeto vlogo potrdi s pisno potrditvijo, razen če gre za primer iz sedmega odstavka [[Zak:ZUP#63._.C4.8Dlen|63. člena ZUP]].

'''Praviloma pa se zahteva kvalificiran e-podpis, tj. e-podpis z digitalnim potrdilom in ne le navaden e-podpis''', kot izhaja tudi iz [https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A32014R0910 Uredbe eIDAS]. Glej tudi [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=7DACEBDDD8777DDDF167B57FA04250F3?text=&docid=267410&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3688963 primer SEU], sodba C‑362/21 z dne 20. 10. 2022, da so nacionalni standardi upravičeni, a le do te mere, da ni neupravičenega razlikovanja med fizično in e-komunikacijo.

Če je predpisan poseben upravni postopek s posebnimi pravili področne zakonodaje, organ ravna primarno po določbah zakona, ki ureja postopek (delno) drugače kot ZUP. Glede procesnih vprašanj, ki s področnim zakonom niso urejena, se dopolnilno ali subsidiarno uporabljajo pravila splošnega upravnega postopka oziroma ZUP ([[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. člen ZUP, ]] Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 18). V obravnavanem primeru področni zakon s konkretnimi določbami ureja način sprejema prijav in omogoča vložitev prijave po telefaksu in elektronski poti, ter predpisuje kako naj organ ravna, če je vloga nečitljiva in je ni možno reproducirati, ne določa pa izrecno specifičnega ravnanja organa v primeru, če iz vloge ni razviden originalen podpis stranke (telefaks) ali pri elektronski vlogi ni podpisana z varnim elektronskim podpisom.

'''Zato v primeru dvoma v istovetnost vložnika organ ravna po 3. odstavku [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. člena ZUP]] in vložnika pozove, da prejeto vlogo potrdi s pisno potrditvijo'''. Po načelu varstva pravic strank in javne koristi ([[Zak:ZUP#7._.c4.8Dlen|7. člen ZUP]]) pa menimo, da bi tudi pri vlogah, ki pomenijo uveljavljanje pravic strank v nadalnjem postopku  lahko šteli določbe področnega zakona oz. njihov namen po drugačni in nižji stopnji verifikacije identitete vložnika (in s tem pojem javnega interesa, ki izvira iz veljavnih predpisov), kot tako specialne, da bi nadredile ZUP. To pomeni, da bi vlogo, dano po e-pošti brez varnega e-podpisa šteli kot formalno popolno in ustrezno, če ni ni okoliščin, ki vzbujajo sum v verodostojnost istovestnosti vložnika. V prihodnje pa bi zaradi jasnosti kazalo področni zakon vendar dodelati, da bi bile določbe tudi v tem delu nedvoumne. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vloge_in_jezik]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Raba ZUP pri vpogledu v spis, kadar ne gre za upravno zadevo

2023-01-22T14:19:10Z

Na7523:

== '''Zadeva:''' Raba ZUP pri vpogledu v spis, kadar ne gre za upravno zadevo ==

'''Datum odgovora:''' 3. 7. 2013 in 1. 4. 2014, pregled 27. 11. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je prejel zahtevo za vpogled v spis zadeve, ki pa ni upravna zadeva. Kdo lahko v takem primeru zahteva vpogled v upravni spis; kdaj se sme prosilcu dovoliti vpogled - ali velja ZUP vsaj smiselno? 

Organ je odločal o upravni zadevi (npr. o zahtevi za podaljšanje obratovalnega časa gostinskega lokala). Skupina občanov je vložila peticijo, da nasprotuje zahtevku. Stranka (npr. gostinec) je uveljavljala pravico do vpogleda v spis, vendar  organ želi preprečiti vpogled v dokument, ki je opremljen z osebnimi imeni in naslovi vložnikov. Ali lahko organ dovoli le vpogled, ali je potrebno dokument fotokopirati in ga izročiti stranki. 

== '''Odgovor:''' ==

Institut pregleda dokumentov in obvestila o poteku upravnega postopka določa [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]. Ta člen opredeljuje med drugim glede legitimacije za vpogled in obsega vpogleda naslednje:

*Kadar gre za stranko v upravnem postopku, ima ta neomejeno pravico do vpogleda v spis. Stranke imajo pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov nadzoruje določena uradna oseba, ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis (prvi odstavek 82. člen ZUP). Stranke se imajo pravico seznaniti z vsemi procesnimi dejanji drugih strank in udeležencev postopka kot tudi organa, ki vodi postopek, zato so dokumenti zadeve za stranko praviloma javni (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 318).
*Če gre za tretjo osebo, ki ni stranka v postopku, pravico do vpogleda v upravno zadevo pridobi, če verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist (drugi odstavek 82. člen ZUP). Obrazložitev pravne koristi sme organ od stranke zahtevati, da jo obrazloži pisno ali ustno na zapisnik. Obseg vpogleda je odvisen od izkazanega pravnega interesa. Kadar je prosilcu vpogled v spis dovoljen, potem ima ta pravico zahtevati tudi obvestila o poteku postopka (sedmi odstavek 82. člen ZUP).
*Če organ ne dovoli pregledovanja zadeve in odklanja obvestila o poteku postopka, pa je prosilec do tega upravičen, gre za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke. Zoper sklep o zavrnitvi je dovoljena pritožba (osmi odstavek 82. člena ZUP). 

Nadalje je treba upoštevati v upravnih zadevah '''specialna pravila''', npr. v inšpekcijskih postopkih nadrejeno ZUP (82. člen) in UUP (gl. 18. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 UUP])), po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakonu o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele, gl. 24. člen). 

Kot za vsak institut upravnega postopka oz. po ZUP, pa je treba''' najprej ugotoviti, ali ZUP glede na tip razmerja oz. postopka sploh velja''' (o podrejeni rabi ZUP gl. [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. člen ZUP]]). Ravno glede vpogleda v spis se namreč večkrat primeri, da ni jasno, kateri zakon ali postopkovna pravila pridejo v poštev, če gre za ravnanje organa, ki je sicer upravni (kot v danem položaju), vendar sodeluje npr. tudi v sodnih postopkih (na primer na družinskem področju center za socialno delo) ali izvaja aktivnosti, ki niso upravne zadeve in jih ureja druga zakonodaja. Pri tem poudarjamo, da '''raba ZUP ni merodajna, čim gre za (pretežno) upravni organ oziroma del javne uprave, ampak glede na to, kaj je predmet postopka. '''Če je predmet postopka npr. sodna zadeva, se morajo torej uporabiti sodna (procesna) pravila, čeprav eno fazo v postopku ali celo več izvaja nesodni upravni organ. Ali če se vpogled v podatek zahteva recimo po specialnih pravnih podlagah, ki veljajo v slovenskem pravnem redu in urejajo vpoglede pri upravnih organih npr. za izvedbo dela izvršiteljev ali odvetnikov (gl. npr. zakone o izvršbi in zavarovanju, odvetništvu, prijavi prebivališča, več Kovač, pravica vedeti v upravnih zadevah v regulaciji in praksi Slovenije, Hrvaške in Srbije, Javna uprava, št. 3-4/2012, str. 102 in nasl.), veljajo pravila po teh posebnih zakonih (in ne ZUP), tako glede legitimacije kot obsega dostopa do podatkov ti posebni zakoni, ne ZUP. 

V neupravni zadevi se torej ZUP načeloma ne uporablja, niti za vpogled v spis niti za ostala vprašanja. ZUP bi se uporabil v takem primeru '''le, če bi področna zakonodaja nekega postopkovnega vprašanja sploh ne urejala, in to smiselno''' (gl. [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. člen ZUP]]). Slednje pomeni, da se določbe ZUP v neupravnih zadevah uporabljajo le, če odločanje ni urejeno s posebnim postopkom (npr. po zakonu o odvetništvu) ter če je uporaba posameznih določb oziroma procesnih institutov ZUP v konkretni neupravni stvari sploh mogoča in smotrna. 

Vprašanje dopustnosti in smotrnosti uporabe ZUP je relevantno tudi v drugem vprašanju. Ključno je, ali je sporna vloga (peticija) vložena v upravnem postopku oziroma v upravni zadevi. Nesporno je sicer vložena zaradi upravne zadeve, vendar je treba ugotoviti, kakšen je namen oziroma volja vložnikov. Organ bi vlogo moral preizkusiti v smislu zahteve za vstop v postopek, ali vložniki morebiti zatrjujejo pravni interes in se želijo aktivno udeleževati postopka kot stranski udeleženci, zaradi zaščite svojega pravnega položaja (gl. [[Zak:ZUP#43._.C4.8Dlen|43.]] in [[Zak:ZUP#143._.C4.8Dlen|143. čl. ZUP]]). Če temu ni tako, vloge ni mogoče obravnavati kot del upravne zadeve, kot bi veljalo sicer, in jo je potrebno izločiti iz dokumentacije upravne zadeve, ker tja ne sodi (o tem se naredi uradni zaznamek). V tem primeru se stranka z vlogo ne more seznaniti na podlagi pravice do vpogleda v spis po [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. členu ZUP]], saj ZUP niti smiselno ne ureja dostopa do drugih dokumentov organa, ki niso del dokumentacija zadeve, v vsakem primeru pa je zahtevo treba preučiti z vidika pravice do dostopa do informacij javnega značaja. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Vpogled v spis (pregled dokumentov) in informacije javnega značaja]] [[Category:Kdaj ne/gre za upravno zadevo in ni/je potrebna podrejena raba ZUP?]]

Evidentiranje zadeve v primeru danega pooblastila pooblaščencu

2023-01-22T14:18:47Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Evidentiranje zadeve v primeru danega pooblastila pooblaščencu ==

'''Datum odgovora:''' 19. 5. 2014 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je za opravljanje dejanj v postopku pooblastila pooblaščenca (npr. odvetnika), ki jo v postopku ustrezno zastopa. Kako in na koga se evidentira novo nastala zadeva? 

== '''Odgovor:''' ==

V upravnih postopkih lahko stranka oziroma njen zakoniti zastopnik podeli pooblastilo (v skladu s [[Zak:ZUP#55._.C4.8Dlen|55. členom ZUP]] je pooblastilo dano pisno ali ustno na zapisnik) izbranemu pooblaščencu, ki za stranko opravi v postopku dejanja, ki so v skladu s pooblastilom stranke. Slednje pooblastilo je pomembno, ker imajo v skladu z drugim odstavkom [[Zak:ZUP#53._.C4.8Dlen|53. člena ZUP]] vsa dejanja pooblaščenca v postopku enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.

V skladu s [[Zak:ZUP#54._.C4.8Dlen|54. členom ZUP]] je lahko pooblaščenec vsak, ki je poslovno popolnoma sposoben. Za zastopanje pred organom pa se lahko pooblasti tudi (1) odvetniško družbo (v tem primeru se šteje, da je pooblastilo dano vsem odvetnikom pooblaščene odvetniške družbe) ali (2) fizično ali pravno osebo, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka.

V primeru, ko stranko v upravnem postopku zastopa pooblaščenec, poteka postopek evidentiranja zadev podobno, kot če bi stranka nastopala v postopku brez pooblaščenca. To pomeni, da se vsi dokumenti, ki nastanejo v postopku ustrezno evidentirajo in shranijo v zadevi ter da se takšni zadevi dodeli tudi ustrezna številka zadeve. Postopek evidentiranja se začne šele takrat, ko je upravni organ prejel kakšno gradivo (npr. dokument) ali je le to nastalo pri njegovem delovanju (npr. po notranji pobudi) in je pomembno za poslovanje.

Zadeva mora biti torej ustrezno evidentirana in na ovoju zadeve je pomembno, da je označen pravilni subjekt zadeve, ki se potem tudi zabeleži v dotično evidenco. V subjektu zadeve so lahko katerekoli osebe (fizične in pravne) oziroma državni organi. V skladu s prvim odstavkom 138. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele) se pri zadevah, ki se nanašajo na fizično, pravno osebo ali organ, navedejo osebno ime oziroma firme pravne osebe ali organa ter njihov naslov.

Pomembno pa je tudi vedeti, kdo se kot subjekt zadeve zabeleži na ovoj zadeve in kdo v evidenco zadev, v primeru zastopanja stranke preko izbranega pooblaščenca. Glavna značilnost subjekta z vidika evidentiranja namreč je, da pri poteku (reševanju) zadeve pridobi pravice in/ali obveznosti, se seznanja s postopki, pridobiva mnenja, informacije. Toda subjekt ni vedno predlagatelj vloge oziroma zahtevka, saj je predlagatelj pogosto le v obliki pooblaščenca ali zastopnika oziroma samo posrednika zadeve (po Kovač et al., UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, 2008, str. 115).

'''V sklopu evidentiranja zadeve stranke, ki ima v postopku pooblaščenca, je torej pomembno, da se zadeva evidentira na stranko in ne na pooblaščenca''', ki pa lahko v imenu stranke in v skladu z obsegom pooblastila opravlja dejanja za stranko v postopku. Slednje je iz vidika prakse praktično tudi zaradi tega, ker lahko stranka tekom postopka zamenja pooblaščenca ali ima stranka več pooblaščencev. V primeru, ko ima stranka več pooblaščencev, lahko organ, primarno upoštevaje načelo varstva pravic strank ([[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člen ZUP]]), torej obseg pooblastil posameznim pooblaščencem v skladu s načelom ekonomičnosti ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]]) komunicira le z enim izmed teh pooblaščencev. Izbere kateregakoli (v mejah strankine volje prek vsebine in obsega pooblastil), ne da bi pred tem izdajal kakršnekoli sklepe. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Ravnanje_z_dokumentarnim_gradivom]] [[Category:Zastopniki_strank]]

Raba ZUP pri vpogledu v spis, kadar ne gre za upravno zadevo

2023-01-22T14:16:12Z

Na7523:

== '''Zadeva:''' Raba ZUP pri vpogledu v spis, kadar ne gre za upravno zadevo ==

'''Datum odgovora:''' 3. 7. 2013 in 1. 4. 2014, pregled 27. 11. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je prejel zahtevo za vpogled v spis zadeve, ki pa ni upravna zadeva. Kdo lahko v takem primeru zahteva vpogled v upravni spis; kdaj se sme prosilcu dovoliti vpogled - ali velja ZUP vsaj smiselno? 

Organ je odločal o upravni zadevi (npr. o zahtevi za podaljšanje obratovalnega časa gostinskega lokala). Skupina občanov je vložila peticijo, da nasprotuje zahtevku. Stranka (npr. gostinec) je uveljavljala pravico do vpogleda v spis, vendar  organ želi preprečiti vpogled v dokument, ki je opremljen z osebnimi imeni in naslovi vložnikov. Ali lahko organ dovoli le vpogled, ali je potrebno dokument fotokopirati in ga izročiti stranki. 

== '''Odgovor:''' ==

Institut pregleda dokumentov in obvestila o poteku upravnega postopka določa [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]. Ta člen opredeljuje med drugim glede legitimacije za vpogled in obsega vpogleda naslednje:

*Kadar gre za stranko v upravnem postopku, ima ta neomejeno pravico do vpogleda v spis. Stranke imajo pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov nadzoruje določena uradna oseba, ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis (prvi odstavek 82. člen ZUP). Stranke se imajo pravico seznaniti z vsemi procesnimi dejanji drugih strank in udeležencev postopka kot tudi organa, ki vodi postopek, zato so dokumenti zadeve za stranko praviloma javni (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 318).
*Če gre za tretjo osebo, ki ni stranka v postopku, pravico do vpogleda v upravno zadevo pridobi, če verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist (drugi odstavek 82. člen ZUP). Obrazložitev pravne koristi sme organ od stranke zahtevati, da jo obrazloži pisno ali ustno na zapisnik. Obseg vpogleda je odvisen od izkazanega pravnega interesa. Kadar je prosilcu vpogled v spis dovoljen, potem ima ta pravico zahtevati tudi obvestila o poteku postopka (sedmi odstavek 82. člen ZUP).
*Če organ ne dovoli pregledovanja zadeve in odklanja obvestila o poteku postopka, pa je prosilec do tega upravičen, gre za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke. Zoper sklep o zavrnitvi je dovoljena pritožba (osmi odstavek 82. člena ZUP). 

Nadalje je treba upoštevati v upravnih zadevah '''specialna pravila''', npr. v inšpekcijskih postopkih nadrejeno ZUP (82. člen) in UUP (gl. 18. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED8050 UUP])), po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakonu o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele, gl. 24. člen). 

Kot za vsak institut upravnega postopka oz. po ZUP, pa je treba''' najprej ugotoviti, ali ZUP glede na tip razmerja oz. postopka sploh velja''' (o podrejeni rabi ZUP gl. [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. člen ZUP]]). Ravno glede vpogleda v spis se namreč večkrat primeri, da ni jasno, kateri zakon ali postopkovna pravila pridejo v poštev, če gre za ravnanje organa, ki je sicer upravni (kot v danem položaju), vendar sodeluje npr. tudi v sodnih postopkih (na primer na družinskem področju center za socialno delo) ali izvaja aktivnosti, ki niso upravne zadeve in jih ureja druga zakonodaja. Pri tem poudarjamo, da '''raba ZUP ni merodajna, čim gre za (pretežno) upravni organ oziroma del javne uprave, ampak glede na to, kaj je predmet postopka. '''Če je predmet postopka npr. sodna zadeva, se morajo torej uporabiti sodna (procesna) pravila, čeprav eno fazo v postopku ali celo več izvaja nesodni upravni organ. Ali če se vpogled v podatek zahteva recimo po specialnih pravnih podlagah, ki veljajo v slovenskem pravnem redu in urejajo vpoglede pri upravnih organih npr. za izvedbo dela izvršiteljev ali odvetnikov (gl. npr. zakone o izvršbi in zavarovanju, odvetništvu, prijavi prebivališča, več Kovač, pravica vedeti v upravnih zadevah v regulaciji in praksi Slovenije, Hrvaške in Srbije, Javna uprava, št. 3-4/2012, str. 102 in nasl.), veljajo pravila po teh posebnih zakonih (in ne ZUP), tako glede legitimacije kot obsega dostopa do podatkov ti posebni zakoni, ne ZUP. 

V neupravni zadevi se torej ZUP načeloma ne uporablja, niti za vpogled v spis niti za ostala vprašanja. ZUP bi se uporabil v takem primeru '''le, če bi področna zakonodaja nekega postopkovnega vprašanja sploh ne urejala, in to smiselno''' (gl. [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. člen ZUP]]). Slednje pomeni, da se določbe ZUP v neupravnih zadevah uporabljajo le, če odločanje ni urejeno s posebnim postopkom (npr. po zakonu o odvetništvu) ter če je uporaba posameznih določb oziroma procesnih institutov ZUP v konkretni neupravni stvari sploh mogoča in smotrna. 

Vprašanje dopustnosti in smotrnosti uporabe ZUP je relevantno tudi v drugem vprašanju. Ključno je, ali je sporna vloga (peticija) vložena v upravnem postopku oziroma v upravni zadevi. Nesporno je sicer vložena zaradi upravne zadeve, vendar je treba ugotoviti, kakšen je namen oziroma volja vložnikov. Organ bi vlogo moral preizkusiti v smislu zahteve za vstop v postopek, ali vložniki morebiti zatrjujejo pravni interes in se želijo aktivno udeleževati postopka kot stranski udeleženci, zaradi zaščite svojega pravnega položaja (gl. [[Zak:ZUP#43._.C4.8Dlen|43.]] in [[Zak:ZUP#143._.C4.8Dlen|143. čl. ZUP]]). Če temu ni tako, vloge ni mogoče obravnavati kot del upravne zadeve, kot bi veljalo sicer, in jo je potrebno izločiti iz dokumentacije upravne zadeve, ker tja ne sodi (o tem se naredi uradni zaznamek). V tem primeru se stranka z vlogo ne more seznaniti na podlagi pravice do vpogleda v spis po [[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. členu ZUP]], saj ZUP niti smiselno ne ureja dostopa do drugih dokumentov organa, ki niso del dokumentacija zadeve, v vsakem primeru pa je zahtevo treba preučiti z vidika pravice do dostopa do informacij javnega značaja. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Vpogled v spis (pregled dokumentov) in informacije javnega značaja]] [[Category:Kdaj ne/gre za upravno zadevo in ni/je potrebna podrejena raba ZUP?]]

Popolnost vloge z manjkajočo sestavino po razpisu

2023-01-22T14:13:30Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Popolnost vloge z manjkajočo sestavino po razpisu ==

'''Datum odgovora:''' 29. 8. 2012, pregled 27. 11. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Vlagatelj je bil v postopku izvedbe javnega razpisa zavezan, da vlogo pošlje v zaprti ovojnici, ki mora biti označena s polnim nazivom in naslovom vlagatelja ter vidno oznako: »NE ODPIRAJ – VLOGA NA JAVNI RAZPIS«. Področni predpis specialno predpisuje, da rok in sestavine vloge določi razpisna dokumentacija, a že sam predpis določa: "''Predložena vloga mora biti v zaprtem ovitku, ovitek pa mora biti označen z navedbo javnega razpisa, na katerega se vloga nanaša. Neustrezno označena vloga se s sklepom zavrže.''" Vlagatelj je izpolnil vse zahteve neposredno po predpisu, pozabil pa je pripisati svoj naslov v skladu z razpisom.

Kako se postopa z vlogo, ali se zavrže ali šteje kot nepopolna ali kaj tretjega? 

== '''Odgovor:''' ==

Kadar poteka razpis in gre za javnopravno zadevo (ali celo upravno), se uporablja ZUP, kolikor posamičnih procesnih vprašanj področna zakonadaja ne uredi drugače (gl. [[Zak:ZUP#3._člen|3. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#4._člen|4. člen ZUP]]). Uvodoma kaže opozoriti, da je pri tem razpis oz. razpisna dokumentacija, izdana na podlagi zakona oz. drugega predpisa del splošnih aktov, ki zavezujejo udeležence v postopku. Zato je treba v skladu z načelom zakonitosti (120. člen Ustave RS in [[Zak:ZUP#6._člen|6. člen ZUP]]) tudi pravila po razpisu šteti kot splošno veljavna oz. ta pravila predstavljajo specialno področno ureditev, skupaj z vsebino resornih predpisov. Tako je npr. določba o obvezni sestavini X vloge, ki se vloži na razpisu, v razpisni dokumentaciji načeloma enako zavezujoča kot določba o oznaki oz. navedbi javnega razpisa, kot določa v danem primeru recimo uredba. To ne velja le, če bi razpisna dokumentacija določala postopkovna vprašanja, tudi sestavine vloge, proti ali preko določb/am zakona ali na zakonu temelječega predpisa oz. splošnega akta. 

Vsako pravilo pa se, sploh v dvomu, tolmači v skladu z namenom, ki ga zasleduje. Zato '''odgovor na dilemo, ali je manko določene sestavine formalno taka napaka, da se vloga zavrže ali ne upošteva ipd., ni enoznačen, ampak odvisen od vrste sestavine oz. namena le te kot obvezne'''. Zlasti v okviru razpisnega postopka je glede na specifike tega tipa postopka, tj. enak dostop kandidatov in izbira najboljšega oz. ustreznih po razpisnih pogojih, oddaja zaprte ovojnice z vlogo in ustrezno oznako ustaljena in pomembna sestavina, zato se oddaja vloge na nasproten način šteje kot procesno nepravilna in tako celo zavrže po [[Zak:ZUP#129._člen|129. členu ZUP]], brez možnosti sanacije npr. po postopku z nepopolno vlogo ([[Zak:ZUP#67._člen|67. člen ZUP]]). Postavi pa se vprašanje, ali enako velja za (zgolj) manjkajoč naslov vložnika, čeprav so izpolnjene vse ostale sestavine, predvsem navedba imena oz. naziva vložnika.

Naslov je običajno zahtevan, tudi po [[Zak:ZUP#66._člen|66. člen ZUP]], z dvojnim namenom:

#za določitev identitete vložnika poleg imena/naziva in
#predvsemza učinkovito komunikacijo organa s stranko (vložnikom).

Pri tem je treba upoštevati še, da je sam naslov prebivališča stranke oz. njen sedež praviloma regsitriran in kot tak dostopen v uradnih evidencah. Za podatke iz uradne evidence pa velja, da jih načeloma pridobivajo organi sami, ne pa da se njihova predložitev, čeprav tako določa poseben predpis ali splošni akt, zahteva od strank (gl. 66. člen, povezano tudi [[Zak:ZUP#139._člen|139. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#175._člen|175. člen ZUP]]). 

Namen določitve določene sestavine vloge v razpisni dokumentaciji je torej ključen za presojo, ali je manko te sestavine bistven za presojo vloge kot vložene na nepravilen način in zato zavržene ali nesprejete. Pri tem naj bi forma oz. predpisane sestavine sledile racionalnemu namenu, ne pa služile le same sebi oz. birokratizaciji postopka za stranke. Zato se v dvomu, ko je možno manko določene sestavine, kot je tipično naslov vložnika, tolmačiti različno, ravna v korist strank ([[Zak:ZUP#7._člen|7. člen ZUP]]), tako da organ sam pridobi naslov, kolikor je tako možno glede na vse ostale sestavine, zlasti navedbo imena/naziva vložnika. '''Taka vloga se zato ne zavrže niti ne zahteva njena dopolnitev, temveč organ v skladu z ZUP in 92. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele) sam pridobi manjkajoč podatek o naslovu (od UE, AJPES itd.) in jo naknadno vsebinsko obravnava.'''

V primeru, da bi to '''ne bilo mogoče, ker manjka tudi npr. navedba identitete vložnika, pa menimo, da se analogno uporabi določila področne zakonodaje in ZUP, zato se v (razpisnih) postopkih tako vlogo zavrže''' kot vloženo nepravočasno oz. nepravilno v okviru razpisnega roka. ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Vloge in jezik]] [[Category:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Popolnost vloge z manjkajočo sestavino po razpisu

2023-01-22T14:13:01Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Popolnost vloge z manjkajočo sestavino po razpisu ==

'''Datum odgovora:''' 29. 8. 2012, pregled 27. 11. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Vlagatelj je bil v postopku izvedbe javnega razpisa zavezan, da vlogo pošlje v zaprti ovojnici, ki mora biti označena s polnim nazivom in naslovom vlagatelja ter vidno oznako: »NE ODPIRAJ – VLOGA NA JAVNI RAZPIS«. Področni predpis specialno predpisuje, da rok in sestavine vloge določi razpisna dokumentacija, a že sam predpis določa: "''Predložena vloga mora biti v zaprtem ovitku, ovitek pa mora biti označen z navedbo javnega razpisa, na katerega se vloga nanaša. Neustrezno označena vloga se s sklepom zavrže.''" Vlagatelj je izpolnil vse zahteve neposredno po predpisu, pozabil pa je pripisati svoj naslov v skladu z razpisom.

Kako se postopa z vlogo, ali se zavrže ali šteje kot nepopolna ali kaj tretjega? 

== '''Odgovor:''' ==

Kadar poteka razpis in gre za javnopravno zadevo (ali celo upravno), se uporablja ZUP, kolikor posamičnih procesnih vprašanj področna zakonadaja ne uredi drugače (gl. [[Zak:ZUP#3._člen|3. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#4._člen|4. člen ZUP]]). Uvodoma kaže opozoriti, da je pri tem razpis oz. razpisna dokumentacija, izdana na podlagi zakona oz. drugega predpisa del splošnih aktov, ki zavezujejo udeležence v postopku. Zato je treba v skladu z načelom zakonitosti (120. člen Ustave RS in [[Zak:ZUP#6._člen|6. člen ZUP]]) tudi pravila po razpisu šteti kot splošno veljavna oz. ta pravila predstavljajo specialno področno ureditev, skupaj z vsebino resornih predpisov. Tako je npr. določba o obvezni sestavini X vloge, ki se vloži na razpisu, v razpisni dokumentaciji načeloma enako zavezujoča kot določba o oznaki oz. navedbi javnega razpisa, kot določa v danem primeru recimo uredba. To ne velja le, če bi razpisna dokumentacija določala postopkovna vprašanja, tudi sestavine vloge, proti ali preko določb/am zakona ali na zakonu temelječega predpisa oz. splošnega akta. 

Vsako pravilo pa se, sploh v dvomu, tolmači v skladu z namenom, ki ga zasleduje. Zato '''odgovor na dilemo, ali je manko določene sestavine formalno taka napaka, da se vloga zavrže ali ne upošteva ipd., ni enoznačen, ampak odvisen od vrste sestavine oz. namena le te kot obvezne'''. Zlasti v okviru razpisnega postopka je glede na specifike tega tipa postopka, tj. enak dostop kandidatov in izbira najboljšega oz. ustreznih po razpisnih pogojih, oddaja zaprte ovojnice z vlogo in ustrezno oznako ustaljena in pomembna sestavina, zato se oddaja vloge na nasproten način šteje kot procesno nepravilna in tako celo zavrže po [[Zak:ZUP#129._člen|129. členu ZUP]], brez možnosti sanacije npr. po postopku z nepopolno vlogo ([[Zak:ZUP#67._člen|67. člen ZUP]]). Postavi pa se vprašanje, ali enako velja za (zgolj) manjkajoč naslov vložnika, čeprav so izpolnjene vse ostale sestavine, predvsem navedba imena oz. naziva vložnika.

Naslov je običajno zahtevan, tudi po [[Zak:ZUP#66._člen|66. člen ZUP]], z dvojnim namenom:

#za določitev identitete vložnika poleg imena/naziva in
#predvsemza učinkovito komunikacijo organa s stranko (vložnikom).

Pri tem je treba upoštevati še, da je sam naslov prebivališča stranke oz. njen sedež praviloma regsitriran in kot tak dostopen v uradnih evidencah. Za podatke iz uradne evidence pa velja, da jih načeloma pridobivajo organi sami, ne pa da se njihova predložitev, čeprav tako določa poseben predpis ali splošni akt, zahteva od strank (gl. 66. člen, povezano tudi [[Zak:ZUP#139._člen|139. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#175._člen|175. člen ZUP]]). 

Namen določitve določene sestavine vloge v razpisni dokumentaciji je torej ključen za presojo, ali je manko te sestavine bistven za presojo vloge kot vložene na nepravilen način in zato zavržene ali nesprejete. Pri tem naj bi forma oz. predpisane sestavine sledile racionalnemu namenu, ne pa služile le same sebi oz. birokratizaciji postopka za stranke. Zato se v dvomu, ko je možno manko določene sestavine, kot je tipično naslov vložnika, tolmačiti različno, ravna v korist strank ([[Zak:ZUP#7._člen|7. člen ZUP]]), tako da organ sam pridobi naslov, kolikor je tako možno glede na vse ostale sestavine, zlasti navedbo imena/naziva vložnika. '''Taka vloga se zato ne zavrže niti ne zahteva njena dopolnitev, temveč organ v skladu z ZUP in [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredb o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele) sam pridobi manjkajoč podatek o naslovu (od UE, AJPES itd.) in jo naknadno vsebinsko obravnava.'''

V primeru, da bi to '''ne bilo mogoče, ker manjka tudi npr. navedba identitete vložnika, pa menimo, da se analogno uporabi določila področne zakonodaje in ZUP, zato se v (razpisnih) postopkih tako vlogo zavrže''' kot vloženo nepravočasno oz. nepravilno v okviru razpisnega roka. ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Vloge in jezik]] [[Category:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Omejitve pri pooblaščanju javnih uslužbencev organa za izvrševanje posameznih pravic in dolžnosti

2023-01-22T14:08:22Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Omejitve pri pooblaščanju javnih uslužbencev organa za izvrševanje posameznih pravic in dolžnosti ==

'''Datum odgovora:''' 14. 1. 2011, pregled 30. 12. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Po Uredbi o upravnem poslovanju (UUP) lahko poleg glavne pisarne sprejemajo in evidentirajo pošto in e-pošto tudi drugi javni uslužbenci, ki imajo za to ustrezno pooblastilo. Koliko takih pooblastil organ lahko podeli in ali morajo imeti za sprejem (e-) pošte pooblaščeni javni uslužbenci izpit iz ZUP ali kakšno drugo izobrazbo, da lahko opravijo sprejem in evidentiranje (e-) pošte? 

== '''Odgovor:''' ==

Pošta je vsakršen dokument, ki ga na kakršenkoli način prejmejo organi in izpolnjuje zahteve glede zagotavljanja prepoznavanja sporočila po prejemu. Če gre za pošto, prejeto v fizični obliki, mora kot takšna omogočati neposredno reproduciranje, elektronska pošta pa mora biti skladna z določenimi tehnološkimi zahtevami, ki so predpisane v [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV12755 Pravilnik o enotnih tehnoloških zahtevah za zajem in hrambo gradiva v digitalni obliki] (Ur.l. RS, št. 118/20). Takšna pošta, ki se mora tudi evidentirati, je opredeljena kot uradna. Organi morajo zagotavljati sprejemanje pošte v elektronski obliki ves čas, sprejemanje pošte v fizični obliki pa ves poslovni čas. Za sprejem pošte v imenu organa mora predstojnik pooblastiti določenega javnega uslužbenca. Glede na to, da pošto sprejemajo javni uslužbenci v glavni pisarni, pri katerih so takšne naloge že opredeljene s sistemizacijo delovnih mest, le - ti za sprejemanje pošte ne potrebujejo posebnih pooblastil. Po 19. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.) pa lahko predstojnik organa pooblasti tudi enega ali več javnih uslužbencev, pri katerih posamezne naloge niso določene s sistemizacijo delovnih mest, da izvajajo posamezna pooblastila po UUP, med katerimi je tudi pooblastilo za sprejemanje pošte v fizični ali v elektronski obliki. Vendar pa se UUP ne opredeljuje glede tega koliko tovrstnih pooblastil organ lahko podeli. UUP pravzaprav ne opredeljuje zgolj vrste pooblastil, ki jih predstojnik lahko podeli, temveč se navezuje predvsem na dolžnost predstojnika, da izvajanje nalog organa po UUP tudi zagotovi. Iz tega izhaja, da lahko predstojnik podeli toliko pooblastil, da se nemoteno zagotavlja izvajanje nalog organa, ki jih določa UUP, pri čemer je seveda potrebno upoštevati izpolnjevanje pogojev, pomembno pa je tudi, da imajo javni uslužbenci sposobnosti in veščine za delo z ljudmi. (po Kovač et al., UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, 2008, str. 31, 32, 64)

 

Glede na [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. člen ZUP]] lahko upravni postopek vodi in v njem odloča samo oseba, ki ima predpisano izobrazbo in opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka, razen kadar gre za vodenje in odločanje v enostavnih upravnih zadevah. Iz [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6273 Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 12/13 in nasl.]) izhaja, da naloge javnih uslužbencev v glavni pisarni in pooblaščencev, ki opravljajo naloge glavne pisarne ne spadajo med enostavne upravne zadeve. Zato velja, da morajo strokovni izpit opraviti tisti uslužbenci glavne pisarne, ki sprejemajo vloge vezane na uveljavljanje pravic ali pravnih koristi v upravnem postopku, ne pa tudi za sprejemanje ostale pošte.

Vse do leta 2008 pa je za javne uslužbence, ki opravljajo naloge, vezane na glavno pisarno, in tiste, ki so pooblaščeni za sprejem pošte, bilo predpisano, da morajo opraviti še '''poseben strokovni izpit iz upravnega poslovanja'''. Izpit se je nanašal zgolj na določena področja oziroma vsebine UUP, na primer upravljanje in hramba dokumentarnega gradiva, vročanje in druga uradna dejanja, odvisno od zahtevnosti in narave dela. Omenjeni izpit pa je [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED8050 Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur.l. RS, št. 31/2008, trenutna št. 14/20) iz leta 2008 ukinila. Iz tega izhaja, da obstoječa '''usposabljanja zadoščajo za pridobitev potrebnih znanj in jih ni potrebno ugotavljati s posebnih strokovnim izpitom'''. (po Kovač et al., UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, 2008, str. 147) 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments /> 

[[Kategorija:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]

Ravnanje organa s pobudo in začetek postopka po uradni dolžnosti

2023-01-22T14:07:13Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Ravnanje organa s pobudo in začetek postopka po uradni dolžnosti ==

'''Datum odgovora:''' 6. 10. 2010, pregled 11. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako mora postopati organ, če vložnik predlaga, da upravni organ začne postopek, ki se pa lahko začne le po uradni dolžnosti? Ali se glede na črtanje drugega odstavka 126. člena ZUP z novelo take vloge sploh ne obravnava, vložniku pa se odgovori z dopisom? Ali se ravna enako, če organ presodi, da obstajajo pogoji za uvedbo postopka ali pa če ne? Ali se v slednjem primeru pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti zavrže po 129. členu ZUP (ker vložnik ne more biti stranka)? Kakšno je pravilno postopanje upravnega organa, če prejme vlogo za začetek postopka, ki se vodi po uradni dolžnosti? Kako je opredeljen položaj prijavitelja v takšnem postopku? Kdaj mora upravni organ začeti postopek po uradni dolžnosti in kdaj točno se postopek v takem primeru začne? Kakšen akt izda upravni organ v primeru, če organ med postopkom ugotovi, da ni več javnega interesa za nadaljevanje postopka?

Po ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti uvede, če tako določa področni zakon ali terja javna korist. Iz veljavne področne zakonodaje in Kataloga javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo upravni organi (npr. centri za socialno delo, v nadaljevanju CSD), denimo izhaja, da že ob prijavi o npr. neustrezni skrbi za otroka ali suma zanemarjanja na CSD vzporedno potekata dva postopka (svetovalni in upravni). Ali je uvedba upravnega postopka po uradni dolžnosti (npr. s postavitvijo otroku skrbnika za posebni primer, imenovanjem strokovne komisije, razpisom ustne obravnave in izdajo odločbe, ki vsebuje vmesne cilje, naloge udeleženih in merila za prenehanje ukrepa) vedno nujna?

126. člen ZUP pravi, da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Ali sta pogoja kumulativna oziroma z drugimi besedami, kako je z javnim interesom?

== '''Odgovor:''' ==

[[Zak:ZUP#126._.C4.8Dlen|126. člen ZUP]] določa, da obstoj okoliščin, ki narekujejo začetek upravnega postopka po uradni dolžnosti na podlagi zakona oziroma drugega predpisa ali zaradi varstva javnih koristi, lahko ugotovi organ sam, lahko pa ga o takšnih okoliščinah obvestijo občani oziroma organizacije ali pa ga na to opozorijo drugi organi. '''Slednji pri tem niso stranke v postopku, njihova opozorila oziroma vloge tudi niso zahteve za začetek upravnega postopka, ampak le podlaga za morebitno pobudo pristojnega organa, da začne upravni postopek po uradni dolžnosti. Zato se pobuda za uvedbo postopka po uradni dolžnosti nikoli ne zavrže, saj nima pravna narave zahtevka stranke (in zanjo ne veljajo pravila [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]]).'''

'''Ker vložniki navedenih vlog in opozoril niso stranke v postopku, tudi nimajo nobenega pravnega zahtevka, o katerem bi moral organ odločiti v upravnem postopku''' (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277). Vlog občanov oziroma organizacij in opozoril drugih organov v tem primeru praviloma '''ni mogoče šteti kot obvezno podlago za uvedbo postopka, saj organ o tej odloča samostojno''' ([[Zak:ZUP#12._.C4.8Dlen|12. člen ZUP]]). Vseeno pa velja tudi za postopek po uradni dolžnosti dodati, da je treba analogno upoštevati pri presoji o začetku postopka procesne predpostavke kot izhajajo iz 129. člena ZUP (da je zadeva sploh upravna, da je stranka stvarno legitimirana ter da se o isti zadevi že ne vodi upravni ali sodni postopek oz. še ni bilo pravnomočno odločeno).

* Če organ oceni, da je treba postopek uvesti po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, mora takoj ob uvedbi postopka tudi presoditi, ali ima posameznik ali organizacija, ki se je nanj obrnila z vlogo, v postopku položaj stranskega udeleženca. Če presodi, da ni izkazanega pravnega interesa pobudnika, ga je pa ta zahteval, mora organ o tem odločiti s sklepom iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#142._.C4.8Dlen|142. člena ZUP]]. Hkrati z odločitvijo o statusu stranskega udeleženca organ pobudnika tudi obvesti o uvedbi postopka.

* Če pa organ oceni, da pogoji za uvedbo postopka po uradni dolžnosti niso podani, postopka ne uvede, pobudnika pa mora vseeno obvestiti po 18. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele). Na vlogo, ki nima narave zahteve, je pristojni upravni organ dolžan reagirati na način, da posameznika ali organizacijo obvesti, kaj je v zvezi z njeno vlogo ugotovil, zlasti če mu obvestitev stranke nalaga poseben predpis (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 368). V obvestilu v obliki dopisa mora organ pobudnika obvestiti, ali je postopek uvedel ali ne, pri čemer ni dolžan svoje odločitve utemeljevati. Organ mora nadalje paziti, da pobudniku kot osebi brez položaja stranke ne razkrije varovanih podatkov.

'''Upravni postopek se začne po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi varstva javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP).''' V nadaljevanju [[Zak:ZUP#127._.C4.8Dlen|127. člen ZUP dolo]]ča, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje (na primer postavi se izvedenec, zasliši se pričo, opravi se ogled itd.). '''Če upravni organ med postopkom spozna, da javna korist glede na ugotovljeno dejansko stanje ni ogrožena, s posebnim sklepom ustavi postopek''' (četrti odstavek [[Zak:ZUP#135._.C4.8Dlen|135. člena ZUP]]). V primeru pa, da se lahko postopek v isti upravni zadevi začne tudi na zahtevo stranke, mora organ postopek nadaljevati, če stranka to zahteva (tako tudi Androjna in Kerševan, Upravni proces, 2006, str. 294). 

'''Poseben primer postopka po uradni dolžnosti je postopek inšpekcijskega nadzora''', ki je sicer urejen v krovnem [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakonu o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novela). Postopek inšpekcijskega nadzora se začne samo po uradni dolžnosti, ne glede na to, da se inšpektor za začetek postopka večkrat odloči – poleg redno načrtovanih nadzorov – na podlagi sporočil, pobud ali prijav posameznih vlagateljev, ki načeloma niso stranke v tem postopku. '''Po določbah 24. člena ZIN mora inšpektor obravnavati pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih.''' Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS (št. [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=15021 U 500/94-7 z dne 22. 5. 1996, VS12133]), je sodišče izreklo, da '''zaradi uvedbe inšpekcijskega postopka zgolj po uradni dolžnosti tožnikova prijava šteje le kot podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, zato tožnik, ki je dal tovrstno prijavo, nima lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku in ne more zahtevati izdaje odločbe.''' Sam dopis inšpekcijskega organa, s katerim je tožnika obvestil o svojih ugotovitvah, pa po vsebini in obliki nima znakov odločbe, izdane v postopku na prvi stopnji, zoper katero bi imela stranka pravico pritožbe. Ker ZIN opisano postopkovno vprašanje rešuje specifično, v tem delu zgoraj navedene določbe UUP ne pridejo v poštev, ampak se postopa le po ZIN. Ta zakon med drugim posebej določa, da se prijavitelja obvesti (z dopisom) o postopanju organa le, če prijavitelj to ob prijavi izrecno pisno zahteva, pri čemer se prijavitelja obvesti ob uvedbi postopka tudi o odrejenih ukrepih.

Uvedba upravnega postopka po uradni dolžnosti ni nujna, če področni predpisi prepuščajo presojo glede ogroženosti javne koristi upravnemu organu. To velja tudi oz. zlasti pri CSD vzporedno s svetovalnim delom. Uvedba upravnega postopka je smiselna, kadar obstaja sum, da organ drugače (npr. s svetovalnimi ukrepi) nastalega protipravnega stanja ne bo mogel rešiti (oz. če gre za neodložljive ukrepe ali kakršnokoli drugo skrajno ogroženost otrokovega življenja in razvoja). Gre za izraz temeljnega '''načela varstva javne koristi'''. V primeru dvoma, ali je potrebno uvesti upravni postopek ali ne, se odgovor vedno tolmači ekstenzivno, torej z uvedbo upravnega postopka, saj se v primeru, da potrebe po posebnih ukrepih niso izkazane, postopek še vedno lahko konča s sklepom o ustavitvi (135. člen ZUP). Uvedba upravnega postopka torej ni vedno nujna, je pa obvezna, če zaradi varstva javne koristi (konkretno otrokove) obstaja vsaj verjetno izkazan sum zlorab ali zanemarjanja.

'''Zahteva ali prijava stranke ali druge osebe v primeru postopka po uradni dolžnosti ni potrebna, lahko pa posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti začne postopek, ni pa organ zaradi take akcije drugega dolžan začeti postopka.''' Organ je dolžan začeti upravni postopek po uradni dolžnosti v skladu z 126. členom ZUP v dveh primerih in sicer, če tako zahteva zakon ali na zakonu temelječ predpis ali če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje za varstvo javne koristi začeti upravni postopek. V drugem primeru pristojni organ ugotavlja, ali je obstoječe dejansko stanje res takšno, da je ogrožena javna korist (npr. korist otroka) in da jo je potrebno zaradi tega zavarovati. Če je dejansko stanje takšno, mora organ začeti upravni postopek, seveda ob pogoju, da hkrati obstaja možnost za začetek postopka v materialnem zakonu ali drugem na zakonu temelječem predpisu. Obstoj dejanskega stanja ugotavlja organ sam, lahko pa za takšno stanje izve iz sporočil oziroma pobud drugih organizacij, organov ali posameznikov.

Gramatikalna razlaga besedila 126. člena ZUP pripelje do napačnega sklepa, da je za začetek postopka po uradni dolžnosti vedno potrebno dvoje, in sicer (1.) da tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in (2.) da organ ugotovi, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Toda takšna razlaga zakona pride le malokdaj v poštev. Večina predpisov namreč določa dolžnost organov, da postopek začnejo po uradni dolžnosti, na imperativen način. To pomeni, da organu ne prepuščajo možnosti ocenjevanja, ali dejanske okoliščine zahtevajo uvedbo postopka po uradni dolžnosti zaradi varstva javne koristi ali ne, temveč mu nalagajo uvedbo postopka takoj, ko obstajajo določena dejstva. Določbo prvega odstavka 126. člena ZUP je torej treba razlagati tako, da pogoj za začetek postopka po uradni dolžnosti določa '''alternativo, kar pomeni, da organ začne postopek po uradni dolžnosti (1.) če mu to izrecno in nepogojno nalaga zakon ali drug na zakonu temelječ predpis, ali (2.) če organ ugotovi oziroma izve, da je treba zaradi javne koristi začeti upravni postopek glede na neko dejansko stanje, gre pa za upravno zadevo, za katero sicer zakon ali drug predpis določa, da se obravnava po uradni dolžnosti, ali pa, tudi če to ni izrecno predpisano, iz narave stvari pa izhaja, da jo je treba obravnavati po uradni dolžnosti'''. Ta zadnja podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je podana samo, če predpis javnopravne narave določeni organ tudi '''pooblašča za ukrepanje v takšni vrsti upravnih stvari''' (v Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 426 – 427). 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments /> 

[[Kategorija:Začetek postopka po uradni dolžnosti]] [[Category:Lastnost stranke]]

Ravnanje organa s pobudo in začetek postopka po uradni dolžnosti

2023-01-22T14:06:34Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Ravnanje organa s pobudo in začetek postopka po uradni dolžnosti ==

'''Datum odgovora:''' 6. 10. 2010, pregled 11. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kako mora postopati organ, če vložnik predlaga, da upravni organ začne postopek, ki se pa lahko začne le po uradni dolžnosti? Ali se glede na črtanje drugega odstavka 126. člena ZUP z novelo take vloge sploh ne obravnava, vložniku pa se odgovori z dopisom? Ali se ravna enako, če organ presodi, da obstajajo pogoji za uvedbo postopka ali pa če ne? Ali se v slednjem primeru pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti zavrže po 129. členu ZUP (ker vložnik ne more biti stranka)? Kakšno je pravilno postopanje upravnega organa, če prejme vlogo za začetek postopka, ki se vodi po uradni dolžnosti? Kako je opredeljen položaj prijavitelja v takšnem postopku? Kdaj mora upravni organ začeti postopek po uradni dolžnosti in kdaj točno se postopek v takem primeru začne? Kakšen akt izda upravni organ v primeru, če organ med postopkom ugotovi, da ni več javnega interesa za nadaljevanje postopka?

Po ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti uvede, če tako določa področni zakon ali terja javna korist. Iz veljavne področne zakonodaje in Kataloga javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo upravni organi (npr. centri za socialno delo, v nadaljevanju CSD), denimo izhaja, da že ob prijavi o npr. neustrezni skrbi za otroka ali suma zanemarjanja na CSD vzporedno potekata dva postopka (svetovalni in upravni). Ali je uvedba upravnega postopka po uradni dolžnosti (npr. s postavitvijo otroku skrbnika za posebni primer, imenovanjem strokovne komisije, razpisom ustne obravnave in izdajo odločbe, ki vsebuje vmesne cilje, naloge udeleženih in merila za prenehanje ukrepa) vedno nujna?

126. člen ZUP pravi, da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Ali sta pogoja kumulativna oziroma z drugimi besedami, kako je z javnim interesom?

== '''Odgovor:''' ==

[[Zak:ZUP#126._.C4.8Dlen|126. člen ZUP]] določa, da obstoj okoliščin, ki narekujejo začetek upravnega postopka po uradni dolžnosti na podlagi zakona oziroma drugega predpisa ali zaradi varstva javnih koristi, lahko ugotovi organ sam, lahko pa ga o takšnih okoliščinah obvestijo občani oziroma organizacije ali pa ga na to opozorijo drugi organi. '''Slednji pri tem niso stranke v postopku, njihova opozorila oziroma vloge tudi niso zahteve za začetek upravnega postopka, ampak le podlaga za morebitno pobudo pristojnega organa, da začne upravni postopek po uradni dolžnosti. Zato se pobuda za uvedbo postopka po uradni dolžnosti nikoli ne zavrže, saj nima pravna narave zahtevka stranke (in zanjo ne veljajo pravila [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]]).'''

'''Ker vložniki navedenih vlog in opozoril niso stranke v postopku, tudi nimajo nobenega pravnega zahtevka, o katerem bi moral organ odločiti v upravnem postopku''' (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277). Vlog občanov oziroma organizacij in opozoril drugih organov v tem primeru praviloma '''ni mogoče šteti kot obvezno podlago za uvedbo postopka, saj organ o tej odloča samostojno''' ([[Zak:ZUP#12._.C4.8Dlen|12. člen ZUP]]). Vseeno pa velja tudi za postopek po uradni dolžnosti dodati, da je treba analogno upoštevati pri presoji o začetku postopka procesne predpostavke kot izhajajo iz 129. člena ZUP (da je zadeva sploh upravna, da je stranka stvarno legitimirana ter da se o isti zadevi že ne vodi upravni ali sodni postopek oz. še ni bilo pravnomočno odločeno).

* Če organ oceni, da je treba postopek uvesti po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, mora takoj ob uvedbi postopka tudi presoditi, ali ima posameznik ali organizacija, ki se je nanj obrnila z vlogo, v postopku položaj stranskega udeleženca. Če presodi, da ni izkazanega pravnega interesa pobudnika, ga je pa ta zahteval, mora organ o tem odločiti s sklepom iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#142._.C4.8Dlen|142. člena ZUP]]. Hkrati z odločitvijo o statusu stranskega udeleženca organ pobudnika tudi obvesti o uvedbi postopka.

* Če pa organ oceni, da pogoji za uvedbo postopka po uradni dolžnosti niso podani, postopka ne uvede, pobudnika pa mora vseeno obvestiti po 18. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in novele). Na vlogo, ki nima narave zahteve, je pristojni upravni organ dolžan reagirati na način, da posameznika ali organizacijo obvesti, kaj je v zvezi z njeno vlogo ugotovil, zlasti če mu obvestitev stranke nalaga poseben predpis (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 368). V obvestilu v obliki dopisa mora organ pobudnika obvestiti, ali je postopek uvedel ali ne, pri čemer ni dolžan svoje odločitve utemeljevati. Organ mora nadalje paziti, da pobudniku kot osebi brez položaja stranke ne razkrije varovanih podatkov.

'''Upravni postopek se začne po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi varstva javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP).''' V nadaljevanju [[Zak:ZUP#127._.C4.8Dlen|127. člen ZUP dolo]]ča, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje (na primer postavi se izvedenec, zasliši se pričo, opravi se ogled itd.). '''Če upravni organ med postopkom spozna, da javna korist glede na ugotovljeno dejansko stanje ni ogrožena, s posebnim sklepom ustavi postopek''' (četrti odstavek [[Zak:ZUP#135._.C4.8Dlen|135. člena ZUP]]). V primeru pa, da se lahko postopek v isti upravni zadevi začne tudi na zahtevo stranke, mora organ postopek nadaljevati, če stranka to zahteva (tako tudi Androjna in Kerševan, Upravni proces, 2006, str. 294). 

'''Poseben primer postopka po uradni dolžnosti je postopek inšpekcijskega nadzora''', ki je sicer urejen v krovnem [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakonu o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novela). Postopek inšpekcijskega nadzora se začne samo po uradni dolžnosti, ne glede na to, da se inšpektor za začetek postopka večkrat odloči – poleg redno načrtovanih nadzorov – na podlagi sporočil, pobud ali prijav posameznih vlagateljev, ki načeloma niso stranke v tem postopku. '''Po določbah 24. člena ZIN mora inšpektor obravnavati pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih.''' Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS (št. [https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=15021 U 500/94-7 z dne 22. 5. 1996, VS12133]), je sodišče izreklo, da '''zaradi uvedbe inšpekcijskega postopka zgolj po uradni dolžnosti tožnikova prijava šteje le kot podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, zato tožnik, ki je dal tovrstno prijavo, nima lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku in ne more zahtevati izdaje odločbe.''' Sam dopis inšpekcijskega organa, s katerim je tožnika obvestil o svojih ugotovitvah, pa po vsebini in obliki nima znakov odločbe, izdane v postopku na prvi stopnji, zoper katero bi imela stranka pravico pritožbe. Ker ZIN opisano postopkovno vprašanje rešuje specifično, v tem delu zgoraj navedene določbe UUP ne pridejo v poštev, ampak se postopa le po ZIN. Ta zakon med drugim posebej določa, da se prijavitelja obvesti (z dopisom) o postopanju organa le, če prijavitelj to ob prijavi izrecno pisno zahteva, pri čemer se prijavitelja obvesti ob uvedbi postopka tudi o odrejenih ukrepih.

Uvedba upravnega postopka po uradni dolžnosti ni nujna, če področni predpisi prepuščajo presojo glede ogroženosti javne koristi upravnemu organu. To velja tudi oz. zlasti pri CSD vzporedno s svetovalnim delom. Uvedba upravnega postopka je smiselna, kadar obstaja sum, da organ drugače (npr. s svetovalnimi ukrepi) nastalega protipravnega stanja ne bo mogel rešiti (oz. če gre za neodložljive ukrepe ali kakršnokoli drugo skrajno ogroženost otrokovega življenja in razvoja). Gre za izraz temeljnega '''načela varstva javne koristi'''. V primeru dvoma, ali je potrebno uvesti upravni postopek ali ne, se odgovor vedno tolmači ekstenzivno, torej z uvedbo upravnega postopka, saj se v primeru, da potrebe po posebnih ukrepih niso izkazane, postopek še vedno lahko konča s sklepom o ustavitvi (135. člen ZUP). Uvedba upravnega postopka torej ni vedno nujna, je pa obvezna, če zaradi varstva javne koristi (konkretno otrokove) obstaja vsaj verjetno izkazan sum zlorab ali zanemarjanja.

'''Zahteva ali prijava stranke ali druge osebe v primeru postopka po uradni dolžnosti ni potrebna, lahko pa posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti začne postopek, ni pa organ zaradi take akcije drugega dolžan začeti postopka.''' Organ je dolžan začeti upravni postopek po uradni dolžnosti v skladu z 126. členom ZUP v dveh primerih in sicer, če tako zahteva zakon ali na zakonu temelječ predpis ali če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje za varstvo javne koristi začeti upravni postopek. V drugem primeru pristojni organ ugotavlja, ali je obstoječe dejansko stanje res takšno, da je ogrožena javna korist (npr. korist otroka) in da jo je potrebno zaradi tega zavarovati. Če je dejansko stanje takšno, mora organ začeti upravni postopek, seveda ob pogoju, da hkrati obstaja možnost za začetek postopka v materialnem zakonu ali drugem na zakonu temelječem predpisu. Obstoj dejanskega stanja ugotavlja organ sam, lahko pa za takšno stanje izve iz sporočil oziroma pobud drugih organizacij, organov ali posameznikov.

Gramatikalna razlaga besedila 126. člena ZUP pripelje do napačnega sklepa, da je za začetek postopka po uradni dolžnosti vedno potrebno dvoje, in sicer (1.) da tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in (2.) da organ ugotovi, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Toda takšna razlaga zakona pride le malokdaj v poštev. Večina predpisov namreč določa dolžnost organov, da postopek začnejo po uradni dolžnosti, na imperativen način. To pomeni, da organu ne prepuščajo možnosti ocenjevanja, ali dejanske okoliščine zahtevajo uvedbo postopka po uradni dolžnosti zaradi varstva javne koristi ali ne, temveč mu nalagajo uvedbo postopka takoj, ko obstajajo določena dejstva. Določbo prvega odstavka 126. člena ZUP je torej treba razlagati tako, da pogoj za začetek postopka po uradni dolžnosti določa '''alternativo, kar pomeni, da organ začne postopek po uradni dolžnosti (1.) če mu to izrecno in nepogojno nalaga zakon ali drug na zakonu temelječ predpis, ali (2.) če organ ugotovi oziroma izve, da je treba zaradi javne koristi začeti upravni postopek glede na neko dejansko stanje, gre pa za upravno zadevo, za katero sicer zakon ali drug predpis določa, da se obravnava po uradni dolžnosti, ali pa, tudi če to ni izrecno predpisano, iz narave stvari pa izhaja, da jo je treba obravnavati po uradni dolžnosti'''. Ta zadnja podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je podana samo, če predpis javnopravne narave določeni organ tudi '''pooblašča za ukrepanje v takšni vrsti upravnih stvari''' (v Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 426 – 427). 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments /> 

[[Kategorija:Začetek postopka po uradni dolžnosti]] [[Category:Lastnost stranke]]

Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP

2023-01-22T14:04:49Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP ==

'''Datum odgovora:''' 7. 6. 2010, pregled 27. 11. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kaj so bistvene razlike pri interpretaciji pojmov "zadeva" in "dokument" v UUP in ZUP?

 

== '''Odgovor:''' ==

Za uspešno delovanje javnih uslužbencev v upravi je ključnega pomena razumevanje pojmov. Toda pri opredelitvi posameznih terminov lahko ugotovimo, da '''[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in novele) in [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 Zakon o splošnem upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 24/06 in novele), ne razlagata oziroma ne opredeljujeta vseh terminov na enak način'''. Med pojmovno neusklajenimi rešitvami je med najpomembnejšimi opredelitvami tudi termin »zadeva«. Toda omenjeni termin je potrebno obrazložiti oziroma razumeti skupaj s terminov »dokument«. ZUP kot zakon, na katerem UUP temelji, namreč teh dveh pojmov ne razume enako, kot izhaja iz definicije po 2. členu Uredbe.

Z ZUP-C je bilo leta 2004 besedilo [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] spremenjeno, tako da '''ZUP opredeljuje termin »zadeva« v smislu upravne zadeve kot predmeta postopka''' (npr. zadeve so izdaja gradbenega dovoljenja, dodelitev subvencije, odmera dohodnine, dovolitev dostopa do tajnih podatkov,…). Upravna zadeva namreč pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi strank s področja upravnega prava, to pa pomeni, da se ob odločanju v upravni zadevi podrejeno uporablja ZUP (glej Kovač et al., 2008, str. 23, in Gliha et al., 2018,UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, Uradni list RS).

'''Uredba pa v 23. točki 6. člena''' definira termin '''»zadeva« kot celoto vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo.''' Na podlagi tega lahko ugotovimo, da s tem, ko je bilo besedilo ZUP spremenjeno se tudi termin »zadeva« ne opredeljuje v enakem smislu (kontekstu) kot UUP, saj se po UUP termin »zadeva« nanaša na skupek dokumentov, torej v »uradniški« govorici na »spis«. Pri tem velja posebej opozoriti, da besedo »spis« ne definira ne ZUP kot tudi ne UUP in zaradi tega je uporaba omenjenega termina neprimerna.

6. člen Uredbe torej zadevo definira kot celoto vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo. Toda v besedilu Uredbe se zadeva ponekod razume enako kot po ZUP, ponekod pa kot skupek dokumentov (npr. večkrat se pojavi zbirna uporaba pojmov dokumenti, zadeve in dosjeji). Prav tako je ZUP-C termin »spis« nadomestil s terminom »dokument« (ZUP-C, 1. člen). Navedenega Uredba ne upošteva, saj v delu, ki določa ravnanje z dokumentarnim gradivom, oziroma že v 1. točki 6. člena navaja, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. '''UUP torej termina zadevo in dokument pojmuje v smislu dokumentarnega gradiva, in ne po ZUP''' (glej Kovač et al., UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, 2008, str. 23).

Bistvene razlike pri interpretaciji pojma "zadeva" so tako vsebinske, saj glede na ZUP pojem tolmačimo kot predmet postopka, torej vsebinsko in abstraktno, kakor ga definira drugi odstavek [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]], glede na Uredbo pa se pod pojmom "zadeva" šteje konkretno celota vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo, kar bi bilo ekvivalentno pojmu "spis", ki se je uporabljal včasih, pred novelo ZUP-C.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Ravnanje z dokumentarnim gradivom]] [[Category:Kdaj ne/gre za upravno zadevo in ni/je potrebna podrejena raba ZUP?]]

Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP

2023-01-22T14:04:31Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP ==

'''Datum odgovora:''' 7. 6. 2010, pregled 27. 11. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Kaj so bistvene razlike pri interpretaciji pojmov "zadeva" in "dokument" v UUP in ZUP?

 

== '''Odgovor:''' ==

Za uspešno delovanje javnih uslužbencev v upravi je ključnega pomena razumevanje pojmov. Toda pri opredelitvi posameznih terminov lahko ugotovimo, da '''[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.) in [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1603 Zakon o splošnem upravnem postopku] (Ur. l. RS, št. 24/06 in novele), ne razlagata oziroma ne opredeljujeta vseh terminov na enak način'''. Med pojmovno neusklajenimi rešitvami je med najpomembnejšimi opredelitvami tudi termin »zadeva«. Toda omenjeni termin je potrebno obrazložiti oziroma razumeti skupaj s terminov »dokument«. ZUP kot zakon, na katerem UUP temelji, namreč teh dveh pojmov ne razume enako, kot izhaja iz definicije po 2. členu Uredbe.

Z ZUP-C je bilo leta 2004 besedilo [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] spremenjeno, tako da '''ZUP opredeljuje termin »zadeva« v smislu upravne zadeve kot predmeta postopka''' (npr. zadeve so izdaja gradbenega dovoljenja, dodelitev subvencije, odmera dohodnine, dovolitev dostopa do tajnih podatkov,…). Upravna zadeva namreč pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi strank s področja upravnega prava, to pa pomeni, da se ob odločanju v upravni zadevi podrejeno uporablja ZUP (glej Kovač et al., 2008, str. 23, in Gliha et al., 2018,UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, Uradni list RS).

'''Uredba pa v 23. točki 6. člena''' definira termin '''»zadeva« kot celoto vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo.''' Na podlagi tega lahko ugotovimo, da s tem, ko je bilo besedilo ZUP spremenjeno se tudi termin »zadeva« ne opredeljuje v enakem smislu (kontekstu) kot UUP, saj se po UUP termin »zadeva« nanaša na skupek dokumentov, torej v »uradniški« govorici na »spis«. Pri tem velja posebej opozoriti, da besedo »spis« ne definira ne ZUP kot tudi ne UUP in zaradi tega je uporaba omenjenega termina neprimerna.

6. člen Uredbe torej zadevo definira kot celoto vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo. Toda v besedilu Uredbe se zadeva ponekod razume enako kot po ZUP, ponekod pa kot skupek dokumentov (npr. večkrat se pojavi zbirna uporaba pojmov dokumenti, zadeve in dosjeji). Prav tako je ZUP-C termin »spis« nadomestil s terminom »dokument« (ZUP-C, 1. člen). Navedenega Uredba ne upošteva, saj v delu, ki določa ravnanje z dokumentarnim gradivom, oziroma že v 1. točki 6. člena navaja, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. '''UUP torej termina zadevo in dokument pojmuje v smislu dokumentarnega gradiva, in ne po ZUP''' (glej Kovač et al., UUP z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti, 2008, str. 23).

Bistvene razlike pri interpretaciji pojma "zadeva" so tako vsebinske, saj glede na ZUP pojem tolmačimo kot predmet postopka, torej vsebinsko in abstraktno, kakor ga definira drugi odstavek [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]], glede na Uredbo pa se pod pojmom "zadeva" šteje konkretno celota vseh dokumentov in prilog, ki se nanašajo na isto vsebinsko vprašanje ali nalogo, kar bi bilo ekvivalentno pojmu "spis", ki se je uporabljal včasih, pred novelo ZUP-C.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Ravnanje z dokumentarnim gradivom]] [[Category:Kdaj ne/gre za upravno zadevo in ni/je potrebna podrejena raba ZUP?]]

Podpis uradne osebe na odločbi ter označevanje danih pooblastil

2023-01-22T14:03:50Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Podpis uradne osebe na odločbi ter označevanje danih pooblastil ==

'''Datum odgovora:''' 7. 2. 2011, pregled 20. 11. 2022

 

== '''Vprašanje:''' ==

Kdo lahko oz. mora podpisati odločbo? Ali je dopustno podpisovanje z "l.r."? Ali oz. kako se lahko označi pooblastila uradne osebe na odločbi (npr. "po pooblastilu")?

== '''Odgovor:''' ==

Podpis/a uradne/ih oseb/e je/sta po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen|210. členu ZUP]] obvezna sestavina pisne odločbe. [[Zak:ZUP#216._.C4.8Dlen|216. člen ZUP]] določa, da mora uradna oseba, ki odločbo izda, to odločbo tudi podpisati, saj le-ta brez podpisa uradne osebe velja za neobstoječo (brez pravnih posledic), ker ni jasno, da gre za voljo organa, ki jo izraža le za to pooblaščena uradna oseba. Podpis šteje torej za obvezni element odločbe oziroma pisnega sklepa.

Če postopek vodi ena uradna oseba, odločbo pa izda druga, se podpišeta obe, saj vsaka odgovarja za svoj del pooblastil (vodenje oz. odločitev). Uradna oseba, ki je odločbo izdala, se podpiše na desni strani, na levi pa uradna oseba, ki je postopek vodila. Pri tem se šteje, da vsaka uradna oseba seveda izpolnjuje vse pogoje, ki jih zahtevajo določbe [[Zak:ZUP#28._.C4.8Dlen|28. člena ZUP]] in nadaljnjih: je zaposlena pri stvarno in krajevno pristojnem organu, ima praviloma ustrezno izobrazbo in strokovni izpit iz upravnega postopka ter je pooblaščena po zakonu ali s strani predstojnika organa. Kršitev pravil, ki jih določajo členi od [[Zak:ZUP#28._.C4.8Dlen|28. člena ZUP]] do [[Zak:ZUP#32._.C4.8Dlen|32. člena ZUP]] ter [[Zak:ZUP#35._.C4.8Dlen|35. člen ZUP]], zlasti odločujoče uradne osebe, pomeni bistveno kršitev pravil postopka, kar določa drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]], ter razlog za obnovo postopka po šesti in sedmi točki [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. člena ZUP]] (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 606).

Kadar odloča kolegijski organ, odločbo podpiše le predsednik. Običajno se ne podpisujejo vsi člani, saj je teh lahko nekaj deset (npr. če gre za občinski svet), kar bi bilo nesmotrno in vprašljivo glede dodane pravne varnosti. Razen če tako določa poseben predpis ali poslovnik zadevnega kolegijskega organa, se zaradi ekonomičnosti podpiše le predsednik organa. Da je res odločalo celotno kolegijsko telo, pa mora izhajati iz prejšnjih delov odločbe (glej uvod in [[Zak:ZUP#212._.C4.8Dlen|212. člen]]) in zapisnika o seji kolegijskega organa, na katerem se je odločalo, iz česar se bo presojalo spoštovanje pravil o kvorumu in zahtevani večini. Če se podpiše druga oseba kot predsedujoči, to ni razlog za obnovo postopka, saj je važno, da je bila odločitev sprejeta pred celotnim kolegijskim organom (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 607).

[[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. člen ZUP]] določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati uradne osebe, da se jih lahko pooblasti za vodenje ali odločanje v upravnih postopkih. Hkrati zakon natančno določa, kdo te osebe lahko pooblasti. Predstojnik organa in inšpektor sta po 28. členu ZUP ''ex lege ''pooblaščena za odločanje. Hkrati lahko predstojnik pooblasti tudi druge osebe, zaposlene pri istem organu, da vodijo oz. odločajo v postopkih, če izpolnjujejo pogoja izobrazbe in strokovnega izpita. ZUP ne omogoča prenosa pooblastila le podpisa, kakor je možno pri večini siceršnjega delovanja upravnih organov. Naj posebej poudarimo, da je v občinski upravi po ZUP-E za odločanje in pooblaščanje na prvi stopnji kot predstojnik določen tajnik občine oz. direktor občinske uprave in ne župan, čeprav je slednji predstojnik uprave po zakonu, ki ureja lokalno samoupravo. Uradne osebe, ki nimajo pooblastila že po zakonu, predstojnik pooblasti s pisnim pooblastilom, pri čemer se mora po uredbi, ki ureja upravno poslovanje, na oglasni deski organa v tem organu pooblaščene uradne osebe tudi javno objaviti (njihova ime in priimek ter obseg pooblastila). Na samih aktih, predvsem odločbi, pa se pooblaščene uradne osebe ne označuje z oznako "po pooblastilu" ali "Po pooblastilu, št. xy z dne ...", saj se domneva, da je podpisana uradna oseba res predhodno pooblaščena. Navede (natipka) se zgolj ime in priimek uradne osebe, lahko tudi naziv, nakar sledi lastnoročen ali elektronski podpis.

Prav tako se ne označuje "po pooblastilu", če je neka uradna oseba samo začasno, npr. v obdobju odsotnosti sodelavca, pooblaščena za določene zadeve.

Napačna je tudi neredka praksa v organu, ko se na odločbi tiskano označi ime in priimek podpisnika (npr. Janez Uradnik), nato pa se zaradi odsotnosti te osebe (Janeza) pod njegovo natipkano ime lastnoročno podpiše sodelavec, ki ga je odsotni ali predstojnik pooblastil, tako da zgolj z ročno pisavo označi npr. "Po pooblastilu ... Peter Novak". Natipkano ime uradne osebe in ime lastnoročnega podpisnika se morata namreč ujemati. Če je pripravljena odločba za podpis določene uradne osebe, ki je v času podpisovanja odsotna (npr. Janez), je pa pooblaščen za podpis/izdajo tudi drug uslužbenec (npr. Peter), se mora pred podpisom in odpremo najprej v tipkani različici odločbe spremeniti prej vnešeno ime odsotne uradne osebe (Janeza) na ime pooblaščenega prisotnega uslužbenca (Petra). Šele nato se prisotni pooblaščeni (Peter) še lastnoročno ali elektronsko podpiše.

'''Po ZUP se tako izdaja akte neposredno s strani pooblaščenega uslužbenca.''' Ne ravna se kot pri splošnem poslovanju, ko se lahko pri raznih dopisih podpisuje na podlagi generalnega pooblastila v času odsotnosti namesto označenega uslužbenca tisti, ki odsotnega nadomešča. Če je pooblaščena oseba odsotna, se mora na odločbi označiti kot podpisnik direktno oseba, ki odsotnega nadomešča. Navedena natančnost oz. skladnost označene uradne osebe in lastnoročni podpis iste osebe je pomembna, zato da ni dvoma, da je podpisnik res pooblaščen v imenu organa podajati oblastne odločitve v razmerju do strank.

'''Podpisovanje z navedbo "lastnoročno" oz. okrajšave »l.r.« se pri poslovanju uporablja pri nadomeščanju originalnega/izvirnega podpisa na kopijah dokumentov (npr. Mateja Slovenec, l. r.), vendar pa ZUP takšnega načina podpisovanja ne ureja.''' Zaradi pravnega učinkovanja odločbe je namreč izjemo pomembno, da se uradna oseba (ki je vodila oz. odločila v upravni zadevi) res lastnoročno podpiše. Oznake "l.r." ZUP niti [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in novele) ne dopuščata, izjemoma se lahko uporabi faksimile podpisa, če se istovrstvne odločbe izdelajo samodejno s pomočjo računinško formacijskih rešitev (npr. pri odmeri dohodnine).

  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Sestavine_odločbe/sklepa_po_ZUP_(uvod,_naziv,_izrek,_obrazložitev,_pouk,_podpis/žig)_in_UUP]] [[Category:Pogoji_za_in_pooblastila_uradnih_oseb]]

Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU?

2023-01-22T14:03:36Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU? ==

'''Datum odgovora:''' 30. 3. 2010, pregled 8. 1. 2023 

== '''Vprašanje:''' ==

Uradni osebi je bilo na podlagi 10.a člena Uredbe o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku omogočeno, da vodi postopke in odloča v upravnih zadevah, za katere ni imela ustrezne izobrazbe. Ali lahko navedena uradna oseba odloča v najzahtevnejših upravnih zadevah oz. ali ima možnost, da od predstojnika upravnega organa zahteva, da jo pooblasti za vodenje ali odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih? 

== '''Odgovor:''' ==

Na podlagi 35. člena [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6273 Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku] (Uredba, Ur.l. RS, št. 12/13 in novele) je omogočeno, da uradna oseba vodi in odloča tudi v upravnih zadevah, za katere nima ustrezne stopnje izobrazbe, saj so bili zaposleni, ki so bili v skladu s prehodnimi določbami [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3177 Zakona o javnih uslužbencih] (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in novele, gl. 200. člen in sorodni) prevedeni v uradniške nazive, čeprav niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, ki je po materialnih določbah ZJU določena za imenovanje v takšen naziv. Za navedene uradne osebe velja, da lahko opravljajo samo tista dejanja, ki ustrezajo najnižji stopnji izobrazbe za naziv, v katerega je bil le-ta preveden. Uredba v 10.a členu določa tudi najnižjo izobrazbo, ki je predpisana za imenovanje v naziv, zato v tem smislu ni mogoče reči, da Uredba daje upravičenje tudi za vsa zahtevnejša procesna dejanja, ki bi se lahko opravljala z višjo stopnjo izobrazbe kot je visoka strokovna (npr. univerzitetna). V skladu s 3. členom Uredbe lahko v upravnih zadevah na 1. stopnji, v katerih se ne ugotavlja dejansko stanje v ugotovitvenem postopku, vodi postopek oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, odloča pa oseba, ki ima najmanj višjo srednjo izobrazbo. Ne smemo torej enačiti pogojev po uslužbenski zakonodaji in procesni (ZUP), četudi ZJU določa spregled, ta po ZUP ni možen.

Nadalje je treba opozoriti, da uradna oseba, čeprav bi izpolnjevala vse pogoje po ZUP in Uredbi, ne more zahtevati, da jo predstojnik pooblasti za vodenje postopkov ali določanje niti opravljanje posameznih procesnih dejanj. Predstojnik organa je po splošni zakonodaji, ki ureja delo upravnih organov, odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Pri pooblaščanju uradnih oseb za vodenje ali odločanje v določenih upravnih zadevah je zato predstojnik popolnoma samostojen in uradna oseba nima aktivnega upravičenja, da bi od predstojnika terjala pooblastilo. '''Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo''' v skladu s  9. členom [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in novele). Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in sorodnih določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba '''nima možnosti niti zahtevati niti ugovarjati podeljenim pooblastilom'''. 
V primeru, da bi oseba A opravljala delo na delovnem mestu referent I (v oddelku za splošne zadeve), kjer bi ji poleg obstoječega dela predstojnik organa z odredbo naložil dodatno delo, tj. izvajanje overitev za listine v določenih postopkih, ki jih sicer vodi drug referent, sodelavec se bi lahko pojavila dilema "ali bi bil možen ugovor na odredbo predstojnika", na kar velja, da je predstojnik organa po splošni zakonodaji, tisti, ki ureja delo upravnih organov in je skladno z zapisanim odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo, po 4. členu UUP. Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in povezanih členov določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba nima možnosti ugovarjanja podeljenim pooblastilom.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pogoji_za_uradne_osebe,_njihova_pooblastila_in_izločitev]]

Kdo in kako odloči o izločitvi uradne osebe (na občinski ravni)

2023-01-22T14:01:26Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Kdo in kako odloči o izločitvi uradne osebe (na občinski ravni) ==

'''Datum odgovora:''' 20. 1. 2010 in 6. 2. 2014, pregled 9. 12. 2022

'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Kdo vodi in odloča v postopku, ko je edina oseba, ki je pooblaščena za vodenje in odločanje v konkretnem postopku, s stranko v sorodstvenem razmerju (npr. sestra), direktorja oz. tajnika občinske uprave, ki po ZUP odloča o izločitvi uradne osebe, pa občina nima? 

Kdo odloča o zahtevi stranke za izločitev uradne osebe (inšpektorja) v medobčinskem inšpektoratu in redarstvu kot skupni občinski upravi?

== '''Odgovor:''' ==

Sorodstveno razmerje predstojnika oziroma pooblaščene uradne osebe s stranko je eden izmed izločitvenih razlogov po [[Zak:ZUP#35._.C4.8Dlen|35. členu ZUP]], zato je tako uradno osebo potrebno izločiti iz postopka. O izločitvi se odloči s sklepom, v katerem je treba določiti uradno osebo, ki izpolnjuje pogoje iz [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. člena ZUP]] in ki bo namesto izločene osebe opravljala posamezna dejanja ali vodila celoten postopek oziroma odločila o zadevi (enajsti odstavek [[Zak:ZUP#38._.C4.8Dlen|38. člena ZUP]] in prvi odstavek [[Zak:ZUP#39._.C4.8Dlen|39. člena ZUP]]). Kdo odloča o izločitvi, je določeno v 38. členu ZUP. O izločitvi uradnih oseb uprave samoupravne lokalne skupnosti odloča tajnik oziroma direktor uprave samoupravne lokalne skupnosti (šesti odstavek 38. člena ZUP). 

V skladu z 49. a členom [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO307 Zakona o lokalni samoupravi] (ZLS, Ur.l. RS, št. 94/07 in novele), ki je ''lex generalis'' za področje lokalnih zadev, lahko občine ustanovijo enega (ali več) organov skupne občinske uprave (npr. medobčinski inšpektorat), ki pri izvrševanju upravnih nalog nastopa kot organ tiste občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada (glej 49. c člen ZLS). Če pride do zahtevka po izločitvi uradne osebe zaradi okoliščin zadeve, ki zbujajo dvom v nepristranskost uradne osebe organa skupne občinske uprave (glej [[Zak:ZUP#37._.C4.8Dlen|37. člen ZUP]]), zato o takšni zahtevi v skladu s četrtim odstavkom 49. c člena ZLS''' odloči tajnik občine oz. direktor občinske uprave, v katere krajevno pristojnost'' ''spada zadeva.''' V zvezi z zahtevo stranke po izločitvi uradne osebe zaradi okoliščin, ki zbujajo dvom v njeno nepristranskost, velja opozoriti, da mora stranka takšne okoliščine navesti (dokazno breme je na njeni strani - ne zadošča le strankin dvom ali celo nestrinjanje s vodenjem upravnega postopka, glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 171-172).

'''ZUP ne ureja vprašanja, kdo odloča o izločitvi, če občina tajnika oziroma direktorja občinske uprave (še) nima (več).''' Pred novelo ZUP-E je o izločitvi tajnika in uradnih oseb uprave samoupravne lokalne skupnosti odločal župan, novela ZUP-E pa je zaradi ločitve obeh stopenj upravnega odločanja v okviru organov samoupravnih lokalnih skupnosti to spremenila - po veljavni ureditvi torej o izločitvi uradnih oseb uprave samoupravne lokalne skupnosti odloča tajnik oziroma direktor uprave samoupravne lokalne skupnosti, župan pa ne. V primeru, ko občina tajnika nima, pristojnosti odločanja o izločitvi torej ne prevzame župan. Župan sicer je predstojnik občinske uprave (deveta točka, prvega odstavka 6. člena Zakona o javnih uslužbencih), vendar kadrovskega vidika ne smemo mešati z upravnoprocesnim.

V opisanem primeru bi torej problem lahko rešili '''le v okviru določb [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele), in sicer z dodelitvijo zadeve drugi uradni osebi '''v občinski upravi, ki ima ustrezno izobrazbo, strokovni izpit in ni pristranska. Gre za t.i. presigniranje (več v Kovač, Remic, Stare, Uredba o upravnem poslovanju z uvodnimi pojasnili, 2008, str. 110 in petem odstavku). Tako pristransko uradno osebo izločimo ''de facto''. Stranki nameč nikakor ne smemo vzeti pravice do odločanja v njeni zadevi oziroma čakati do zaposlitve tajnika občine (glej tudi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Stvarna_pristojnost_organov_za_odlo%C4%8Danje_v_ob%C4%8Dini primer]).

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pogoji_za_uradne_osebe,_njihova_pooblastila_in_izločitev]] [[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]]

Potrditev pravnomočnosti nekaj desetletij po izdaji odločbe in pristojnost za to

2023-01-22T14:00:27Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Potrditev pravnomočnosti nekaj desetletij po izdaji odločbe in pristojnost za to ==

Datum odgovora: 31. 5. 2009, pregled 7. 12. 2022

 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali ima upravni organ pristojnost potrditi dokončnost in pravnomočnost odločbe, ki jo je izdal drug organ pred desetletji, ta organ pa v današnji strukturi oblasti ne obstaja več?

== '''Odgovor:''' ==

Upravni organ je po petem odstavku [[Zak:ZUP#225._.C4.8Dlen|225. člena ZUP]] pristojen za izdajo potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, pod pogojem, da je pravni naslednik za izdajo tovrstnih aktov, torej je stvarno pristojen v enakih zadevah. V takem primeru izda potrdilo v skladu s [[Zak:ZUP#180._.C4.8Dlen|180. členom ZUP]] po skrajšanem ali posebnem ugotovitvenem postopku (ugotavlja dejstva s pomočjo različnih dokaznih sredstev, na primer pričami, vpogledi v uradne evidence in drugimi dokazili). Izdaja potrdila po tem členu je vezana na ugotovitveni postopek, ki ga mora organ izvesti po določbah tega poglavja - po skrajšanem ugotovitvenem postopku, če so podani pogoji iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka [[Zak:ZUP#144._.C4.8Dlen|144. člena ZUP]], oziroma po posebnem ugotovitvenem postopku, če pogoji po omenjenih določbah niso podani (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 493).

Potrjevanje dokončnosti in pravnomočnosti po ZUP je predvideno le na zahtevo stranke, saj 5. odstavek 225. člen ZUP med drugim pravi, da potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti izda organ na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP. Ni pa dovoljeno pošiljanje stranke do drugega organa, da naj si sama priskrbi potrdilo, temveč si mora potrdilo priskrbeti organ sam.
Pri tem je potrebno upoštevati določbo [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 5. točke 71. člena Uredbe o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18 in novele), po kateri mora organ pred vložitvijo zadeve v tekočo zbirko dokumentarnega gradiva na predpisani način ugotoviti in potrditi dokončnost ali pravnomočnost upravnega akta, s katerim je bil postopek zaključen.
'''V primeru, da ni možno ugotoviti nastopa pravnomočnosti (na primer priče so že umrle, v evidencah ni podatkov itd.), je potrebno izdati zavrnilno odločbo (drugi odstavek''' [[Zak:ZUP#180a._.C4.8Dlen|180. a člena ZUP]]).

'''Glede pristojnosti organa ni važno dobesedno poimenovanje, temveč, kateri organ je prevzel pristojnost po današnji ureditvi v primerjavo s prejšnjo''' ([[Zak:ZUP#15._.C4.8Dlen|15. člen ZUP]] in nadaljni). Če gre dejansko za enoznačno določljiv isti organ v obeh (stari in novi) ureditvah (npr. sedaj upravna enota, leta 1950 pa okrajni občinski odbor), ki je vmes le spremenil naziv oz. se preoblikoval glede na novo strukturo državne in občinskih uprav, potem pristojnost še vedno ostaja na tem istem organu. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Dokončnost in pravnomočnost]] [[Category:Stvarna pristojnost organov (1. stopnja, pritožbeni in nadzorni organi)]]

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2023-01-22T13:58:25Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Obličnost odločbe po področnem predpisu ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, pregled 18. 11. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

== '''Odgovor:''' ==

Če področni predpis določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]], nadrejenost področnega predpisa upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost.

'''Toda taka formalna zahteva ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu z tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP oz. UUP ([http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju], Ur. l. RS, št. 9/18 in novele) (torej spisana v Word dokumentu ali drugem informacijskem okolju s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen|210. členu ZUP]], natisnjena na "navadnem" belem A4 listu papirja). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Obveznost pooblastil predstojnika za opravljanje dejanj v upravnem postopku

2023-01-22T13:58:11Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Obveznost pooblastil predstojnika za opravljanje dejanj v upravnem postopku ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, pregled 8. 1. 2023

 

== '''Vprašanje:''' ==

Oseba A opravlja delo na delovnem mestu referent I (v oddelku za splošne zadeve). Poleg obstoječega dela ji je predstojnik organa z odredbo naložil dodatno delo, tj. izvajanje overitev za listine v določenih postopkih, ki jih sicer vodi drug referent, sodelavec. Po mnenju osebe A je taka ureditev neugodna za stranke, saj morajo te v zvezi s samim postopkom tako komunicirati tako z uradno osebo, ki vodi matične postopke, kot z osebo A, ki na drugi lokaciji izvaja le overitve kot posamične faze v teh postopkih. Prav tako imajo več dela same uradne osebe. Ali je možen ugovor na odredbo predstojnika s strani referenta?

== '''Odgovor:''' ==

Predstojnik organa je po splošni zakonodaji, ki ureja delo upravnih organov, odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo, po 4. členu [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbe o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele). Določba [[Zak:ZUP#30._.C4.8Dlen|30. člena ZUP]] in povezanih členov določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po [[Zak:ZUP#31._.C4.8Dlen|31. členu ZUP]], za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba nima možnosti ugovarjanja podeljenim pooblastilom. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pogoji_za_uradne_osebe,_njihova_pooblastila_in_izločitev]]

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2023-01-22T13:55:52Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Obličnost odločbe po področnem predpisu ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, pregled 18. 11. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

== '''Odgovor:''' ==

Če področni predpis določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]], nadrejenost področnega predpisa upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost.

'''Toda taka formalna zahteva ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu z tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen|7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP oz. UUP ([http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju], Uradni list RS, št. 9/18 in novele) (torej spisana v Word dokumentu ali drugem informacijskem okolju s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen|210. členu ZUP]], natisnjena na "navadnem" belem A4 listu papirja). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Faks ali e-vloga brez varnega e-podpisa po področnem zakonu

2023-01-22T13:36:45Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Faks ali e-vloga brez varnega e-podpisa po področnem zakonu ==

'''Datum odgovora:''' 2. 12. 2011, pregled 25. 11. 2022 

== '''Vprašanje:''' ==

Organ prejema prijave kot zahtevke oz. vloge po telefaksu oz. po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa (podpisana vloga skenirana in poslana po e-pošti), saj gre tako razumeti določbe področnega zakona. Ali naj organ upošteva določila področnega predpisa glede sprejema prijav oz. ali z upoštevanjem le-tega ne krši 7. točke 63. člena ZUP? 

== '''Odgovor:''' ==

Pogoje za sprejem vloge v elektronski obliki določa [[Zak:ZUP#63._.C4.8Dlen|ZUP v 63. členu]]. Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu organa ali enotnemu informacijskemu sistemu državne uprave, ki je vzpostavljen za sprejem vlog, vročanje in obveščanje v upravnem postopku (drugi odstavek [[Zak:ZUP#_63._.C4.8Dlen|63. člena ZUP]]). Za preprečevanje zlorab in zagotavljanje možnosti zanesljivega preverjanja identitete vlagatelja je predvidena obveznost, da mora biti vloga podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Urejanje podrobnejših vprašanj v zvezi z vložitvijo vlog po elektronski poti in v zvezi z delovanjem informacijskega sistema za sprejem vlog, vročanje in obveščanje je zaradi izvedbeno-tehnične narave prepuščeno podzakonskemu predpisu, to je [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredbi o upravnem poslovanju] (Ur. l. RS, št. 9/18)(Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 200). V drugem odstavku 101. člena UUP je določeno, da se v vlogah vložnik lahko identificira z elektronskim podpisom, ki ni enakovreden kvalificiranemu elektronskemu podpisu, z uradno dodeljeno identifikacijsko številko ali drugim enoličnim identifikatorjem, ki ga za potrebe elektronskega poslovanja določi organ. V primeru dvoma, kdo je vložil vlogo, organ postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, kot če vloga ni podpisana oziroma če dvomi v pristnost podpisa. Torej, kadar je organ v dvomu, da vloge ni posredovala oseba, ki je navedena kot vložnik, lahko organ po tretjem odstavku [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. člena ZUP]] zahteva naj stranka tako prejeto vlogo potrdi s pisno potrditvijo, razen če gre za primer iz sedmega odstavka [[Zak:ZUP#63._.C4.8Dlen|63. člena ZUP]].

'''Praviloma pa se zahteva kvalificiran e-podpis, tj. e-podpis z digitalnim potrdilom in ne le navaden e-podpis''', kot izhaja tudi iz [https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A32014R0910 Uredbe eIDAS]. Glej tudi [https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=7DACEBDDD8777DDDF167B57FA04250F3?text=&docid=267410&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3688963 primer SEU], sodba C‑362/21 z dne 20. 10. 2022, da so nacionalni standardi upravičeni, a le do te mere, da ni neupravičenega razlikovanja med fizično in e-komunikacijo.

Če je predpisan poseben upravni postopek s posebnimi pravili področne zakonodaje, organ ravna primarno po določbah zakona, ki ureja postopek (delno) drugače kot ZUP. Glede procesnih vprašanj, ki s področnim zakonom niso urejena, se dopolnilno ali subsidiarno uporabljajo pravila splošnega upravnega postopka oziroma ZUP ([[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. člen ZUP, ]] Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 18). V obravnavanem primeru področni zakon s konkretnimi določbami ureja način sprejema prijav in omogoča vložitev prijave po telefaksu in elektronski poti, ter predpisuje kako naj organ ravna, če je vloga nečitljiva in je ni možno reproducirati, ne določa pa izrecno specifičnega ravnanja organa v primeru, če iz vloge ni razviden originalen podpis stranke (telefaks) ali pri elektronski vlogi ni podpisana z varnim elektronskim podpisom.

'''Zato v primeru dvoma v istovetnost vložnika organ ravna po 3. odstavku [[Zak:ZUP#67._.C4.8Dlen|67. člena ZUP]] in vložnika pozove, da prejeto vlogo potrdi s pisno potrditvijo'''. Po načelu varstva pravic strank in javne koristi ([[Zak:ZUP#7._.c4.8Dlen|7. člen ZUP]]) pa menimo, da bi tudi pri vlogah, ki pomenijo uveljavljanje pravic strank v nadalnjem postopku  lahko šteli določbe področnega zakona oz. njihov namen po drugačni in nižji stopnji verifikacije identitete vložnika (in s tem pojem javnega interesa, ki izvira iz veljavnih predpisov), kot tako specialne, da bi nadredile ZUP. To pomeni, da bi vlogo, dano po e-pošti brez varnega e-podpisa šteli kot formalno popolno in ustrezno, če ni ni okoliščin, ki vzbujajo sum v verodostojnost istovestnosti vložnika. V prihodnje pa bi zaradi jasnosti kazalo področni zakon vendar dodelati, da bi bile določbe tudi v tem delu nedvoumne. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vloge_in_jezik]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Vročanje v primeru prejema pooblastila za zastopanje v času od odpreme odločbe do njene vročitve

2023-01-22T13:33:44Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Vročanje v primeru prejema pooblastila za zastopanje v času od odpreme odločbe do njene vročitve ==

'''Datum odgovora:''' 24. 01. 2011, pregled 25. 12. 2022  

== '''Vprašanje:''' ==

Prvostopenjski upravni organ v času od odpreme odločbe in še pred vročitvijo stranki od le-te prejme dopolnitev zahteve, in sicer pooblastilo za zastopanje. Odločba je bila kljub temu vročena stranki. Pritožbo zoper to odločbo vloži pooblaščenec, ki med drugim izpodbija vročitev - zatrjuje, da bi morala biti odločba vročena njemu. Ali je potrebno odločbo še enkrat vročiti pooblaščencu ali jo obravnavati kot vročeno? 

== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključno dejanje v postopku, saj je pravilna vročitev pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja, ki se vroča. Dokler akt ni vročen, z vidika nastopa pravnih posledic tako v razmerju do strank oziroma drugih naslovnikov kot organa izdajatelja akt sploh ni izdan (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 114).

Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu, in sicer tako, kot je predpisano v členih od 88 do 90 ZUP (prvi odstavek [[Zak:ZUP#88._.C4.8Dlen|88. člena]] ZUP). ZUP vzpostavlja domnevo, da je dokument vročen stranki tedaj, ko je vročen njenemu pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP). Zahteva, da se dokumenti vročajo pooblaščencu, izhaja '''iz domneve, da stranka pooblaščenca praviloma imenuje tedaj, ko bodisi nima dovolj znanja za nastopanje v postopku bodisi zaradi svoje odsotnosti ne more v zadostni meri spremljati postopka'''. Če bi organ dokumente vročal stranki, bi s tem onemogočil njeno pravico do sodelovanja v postopku in do uporabe pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Z vročitvijo odločbe pooblaščencu se namreč '''varuje rok za vložitev morebitnega pravnega sredstva''' (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 310-311). 

V opisanem primeru je organ izvedel, da je stranka imenovala pooblaščenca šele tedaj, ko je odločbo že odpremil, pri čemer sta se oba dogodka zgodila na isti dan. Odpremljanje dokumentov natančneje ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele), in sicer v 8. delu III. poglavja (Upravljanje z dokumentarnim gradivom, Odprema dokumentarnega gradiva, členi 66 - 68). V skladu z njimi dokumente praviloma odpremlja glavna pisarna (66. člen UUP), lahko pa tudi notranje organizacijske enote ali javni uslužbenci sami, če organ razpolaga z ustrezno informacijsko-telekomunikacijsko opremo (drugi odstavek 66. člena UUP). Javni uslužbenec, ki je pripravil dokument za odpremo, je ne glede na to, kdo je dokument podpisal, dolžan dati glavni pisarni natančno pisarniško odredbo, na kateri naslov ali naslove je treba dokument odposlati, katere priloge je treba priložiti in kako naj se dokument odpošlje (67. člen UUP). Naloga glavne pisarne je torej odpremljanje, naloga uslužbenca, ki zadevo rešuje, pa je priprava dokumenta za odpremo (Kovač et al., Uredba o upravnem poslovanju z uvodnimi pojasnili in izvedbenemi akti, 2008, str. 131). Odprava pošte mora biti organizirana tako, da je pošta odpravljena še istega dne, ko je bila pripravljena za odpravo, lahko tudi po rednem delovnem času (67. člen UUP). 

'''Ker je organ za pooblastilo izvedel isti dan, ko je odločbo odpremil, bi izvajalcu poštnih storitev lahko sporočil, da dokument vrne'''. Dokler namreč izvajalec poštnih storitev prejetih pošiljk ne pošlje v dostavo, jih je mogoče vrniti pošiljatelju. Ker se pošiljke naslovnikom pošiljajo v dostavo naslednji dan po njihovem prejemu (razen če gre za hitro pošto), je imel organ dovolj časa, da bi izvajalcu poštnih storitev lahko sporočil, naj se odločba vrne. Vprašanje pa je, ali bi to glede na okoliščine konkretnega primera moral storiti. Drugače povedano - '''vročitev je bila opravljena napačno, vprašanje pa je, ali so bile s tem prizadete procesne pravice stranke in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost postopka'''.

Čeprav je namen vročanja odločbe pooblaščencu varovanje roka za vložitev pravnega sredstva in čeprav je v konkretnem primeru pooblaščenec pravno sredstvo vložil pravočasno glede na datum vročitve odločbe stranki in čeprav po stališču sodne prakse tak primer ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka in ne more biti samostojen razlog za uspešno izpodbijanje odločbe (povzeto po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 339, 340), je organ storil procesno napako, ki bi jo lahko saniral, saj je zanjo izvedel pravočasno. Odprema pošte namreč ni procesno dejanje, ki bi imelo kakršnekoli pravne posledice - v tem primeru je pravno pomembno le to, da je organ izvedel za pooblastilo, preden je bila odločba vročena stranki, odločbo pa je kljub temu vročil stranki. Z vidika procesnega prava tudi ni pomembno, ali je bila pošta odpremljena prej ali kasneje istega dne, kot je organ izvedel za pooblastilo, kajti procesnopravno gledano je dan nedeljiva celota. Glede na to bi bilo treba v opisanem primeru odločbo vročiti pooblaščencu, '''vendar ob dejstvu, da je pravno sredstvo pravočasno vloženo, ponovna vročitev ni potrebna oziroma ne bi imela pravnih učinkov'''. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vročanje]] [[Category:Zastopniki_strank_(po_ZUP_in_skrbniki)]]

Vročanje v primeru prejema pooblastila za zastopanje v času od odpreme odločbe do njene vročitve

2023-01-22T11:57:12Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Vročanje v primeru prejema pooblastila za zastopanje v času od odpreme odločbe do njene vročitve ==

'''Datum odgovora:''' 24. 01. 2011, pregled 25. 12. 2022  

== '''Vprašanje:''' ==

Prvostopenjski upravni organ v času od odpreme odločbe in še pred vročitvijo stranki od le-te prejme dopolnitev zahteve, in sicer pooblastilo za zastopanje. Odločba je bila kljub temu vročena stranki. Pritožbo zoper to odločbo vloži pooblaščenec, ki med drugim izpodbija vročitev - zatrjuje, da bi morala biti odločba vročena njemu. Ali je potrebno odločbo še enkrat vročiti pooblaščencu ali jo obravnavati kot vročeno? 

== '''Odgovor:''' ==

Vročanje je ključno dejanje v postopku, saj je pravilna vročitev pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja, ki se vroča. Dokler akt ni vročen, z vidika nastopa pravnih posledic tako v razmerju do strank oziroma drugih naslovnikov kot organa izdajatelja akt sploh ni izdan (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 114).

Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu, in sicer tako, kot je predpisano v členih od 88 do 90 ZUP (prvi odstavek [[Zak:ZUP#88._.C4.8Dlen|88. člena]] ZUP). ZUP vzpostavlja domnevo, da je dokument vročen stranki tedaj, ko je vročen njenemu pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP). Zahteva, da se dokumenti vročajo pooblaščencu, izhaja '''iz domneve, da stranka pooblaščenca praviloma imenuje tedaj, ko bodisi nima dovolj znanja za nastopanje v postopku bodisi zaradi svoje odsotnosti ne more v zadostni meri spremljati postopka'''. Če bi organ dokumente vročal stranki, bi s tem onemogočil njeno pravico do sodelovanja v postopku in do uporabe pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Z vročitvijo odločbe pooblaščencu se namreč '''varuje rok za vložitev morebitnega pravnega sredstva''' (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 310-311). 

V opisanem primeru je organ izvedel, da je stranka imenovala pooblaščenca šele tedaj, ko je odločbo že odpremil, pri čemer sta se oba dogodka zgodila na isti dan. Odpremljanje dokumentov natančneje ureja [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED6937 Uredba o upravnem poslovanju] (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in novele)), in sicer v 8. delu III. poglavja (Upravljanje z dokumentarnim gradivom, Odprema dokumentarnega gradiva, členi 66 - 68). V skladu z njimi dokumente praviloma odpremlja glavna pisarna (66. člen UUP), lahko pa tudi notranje organizacijske enote ali javni uslužbenci sami, če organ razpolaga z ustrezno informacijsko-telekomunikacijsko opremo (drugi odstavek 66. člena UUP). Javni uslužbenec, ki je pripravil dokument za odpremo, je ne glede na to, kdo je dokument podpisal, dolžan dati glavni pisarni natančno pisarniško odredbo, na kateri naslov ali naslove je treba dokument odposlati, katere priloge je treba priložiti in kako naj se dokument odpošlje (67. člen UUP). Naloga glavne pisarne je torej odpremljanje, naloga uslužbenca, ki zadevo rešuje, pa je priprava dokumenta za odpremo (Kovač et al., Uredba o upravnem poslovanju z uvodnimi pojasnili in izvedbenemi akti, 2008, str. 131). Odprava pošte mora biti organizirana tako, da je pošta odpravljena še istega dne, ko je bila pripravljena za odpravo, lahko tudi po rednem delovnem času (67. člen UUP). 

'''Ker je organ za pooblastilo izvedel isti dan, ko je odločbo odpremil, bi izvajalcu poštnih storitev lahko sporočil, da dokument vrne'''. Dokler namreč izvajalec poštnih storitev prejetih pošiljk ne pošlje v dostavo, jih je mogoče vrniti pošiljatelju. Ker se pošiljke naslovnikom pošiljajo v dostavo naslednji dan po njihovem prejemu (razen če gre za hitro pošto), je imel organ dovolj časa, da bi izvajalcu poštnih storitev lahko sporočil, naj se odločba vrne. Vprašanje pa je, ali bi to glede na okoliščine konkretnega primera moral storiti. Drugače povedano - '''vročitev je bila opravljena napačno, vprašanje pa je, ali so bile s tem prizadete procesne pravice stranke in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost postopka'''.

Čeprav je namen vročanja odločbe pooblaščencu varovanje roka za vložitev pravnega sredstva in čeprav je v konkretnem primeru pooblaščenec pravno sredstvo vložil pravočasno glede na datum vročitve odločbe stranki in čeprav po stališču sodne prakse tak primer ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka in ne more biti samostojen razlog za uspešno izpodbijanje odločbe (povzeto po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 339, 340), je organ storil procesno napako, ki bi jo lahko saniral, saj je zanjo izvedel pravočasno. Odprema pošte namreč ni procesno dejanje, ki bi imelo kakršnekoli pravne posledice - v tem primeru je pravno pomembno le to, da je organ izvedel za pooblastilo, preden je bila odločba vročena stranki, odločbo pa je kljub temu vročil stranki. Z vidika procesnega prava tudi ni pomembno, ali je bila pošta odpremljena prej ali kasneje istega dne, kot je organ izvedel za pooblastilo, kajti procesnopravno gledano je dan nedeljiva celota. Glede na to bi bilo treba v opisanem primeru odločbo vročiti pooblaščencu, '''vendar ob dejstvu, da je pravno sredstvo pravočasno vloženo, ponovna vročitev ni potrebna oziroma ne bi imela pravnih učinkov'''. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Vročanje]] [[Category:Zastopniki_strank_(po_ZUP_in_skrbniki)]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-22T11:25:05Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20074690 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/04 in novele) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-1, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-1 določa posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-1 še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-1 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-1 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-1 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-1 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje'''iz''''''da posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-1 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-1 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-1 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-1, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-1, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-1) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-1. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-1 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-1 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-1 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-1 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-22T11:24:08Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20074690 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/04 in novele) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-1, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-1 določa posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-1 še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-1 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-1 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-1 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-1 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje'''iz''''''da posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-1 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-1 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-1 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-1, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-1, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-1) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-1. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-1 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-1 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-1 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-1 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-22T11:20:47Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20074690 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/04 in novele) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-1, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-1 določa posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-1 še [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-1 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-1 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-1 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-1 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje'''iz''''''da posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-1 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-1 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-1 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-1, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-1, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-1) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-1. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-1 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-1 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-1 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-1 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-22T11:19:14Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20074690 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/04 in novele) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-1, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-1 določa posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-1 še [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-1 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-1 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-1 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-1 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje'''iz''''''da posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-1 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-1 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-1 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-1, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-1, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-1) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-1. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-1 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-1 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-1 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-1 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

2023-01-22T11:16:57Z

Na7523:

== '''Zadeva: ''' Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1 ==

'''Datum odgovora:''' 15. 9. 2014, pregled 23. 11. 2022 
'''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju 32. člena ZVOP-1 zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).  

Ker ZVOP-1 izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda  upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun? 

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

== '''Odgovor:''' ==

[http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20074690 Zakon o varstvu osebnih podatkov] (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/04 in novele) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-1, npr. pri vpogledu v spis ([[Zak:ZUP#82._.C4.8Dlen|82. člen ZUP]]) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-1 določa posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Pravica_do_vpogleda_v_lastne_podatke ta primer], o pomoči med organi [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Posredovanje_pravne_pomo%C4%8Di_od_zasebnega_upravljavca_zbirke_podatkov ta primer] in o razmerju med ZUP in ZVOP-1 še [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Odstopitev_dokumentacije_in_drugih_dokazov_izvedencu ta primer] (izvedenci) in [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Tajnost_vira_prijave_v_postopku_po_uradni_dol%C5%BEnosti ta primer] (tajnost vira prijave) in [http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Polo%C5%BEaj_druge_pogodbene_stranke,_%C4%8De_se_v_postopku_posredno_uporabljajo_njeni_osebni_podatki ta primer] in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)). 

V zadevah, kjer ZVOP-1 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-1 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člena ZUP]] (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-1 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-1 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]] ali "le"smiselno po [[Zak:ZUP#4._.C4.8Dlen|4. členu ZUP]].

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje'''iz''''''da posamični in konkretni upravni akt (odločba)''', saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti '''izvršitev le te/ga in pravno varstvo''', tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo. 

ZVOP-1 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda ''a contrario'' velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-1 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "''obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil''". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-1 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote. 

'''Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-1, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-1, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe''', saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-1) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-1. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po [[Zak:ZUP#13._.C4.8Dlen|13. členu ZUP]] in ZUS-1. 

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS [[Zak:ZUP#9._.C4.8Dlen|9. člen ZUP]] in [[Zak:ZUP#146._.C4.8Dlen|146. člen ZUP]]. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena ZUP]]). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. '''Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal''', kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-1 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.  

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-1 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-1 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). '''Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-1 prav za zadevno pravico pač ne določa.''' To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot. 

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja ([[Zak:ZUP#14._.C4.8Dlen|14. člen ZUP]], sicer gl. [[Zak:ZUP#113._.C4.8Dlen|113. člen ZUP]] in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).  

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />   

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]] [[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]

Kdo pripravi in izda sklep o izločitvi uradne osebe

2023-01-21T19:10:44Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Kdo pripravi in izda sklep o izločitvi uradne osebe ==

'''Datum odgovora:''' 23. 10. 2009, pregled 9. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko uradna oseba, za katero je stranka zahtevala izločitev, pripravi sklep o izločitvi (zlasti če gre za razloge po 35. členu ZUP, ko mora nemudoma prenehati z opravljanjem dejanj v konkretnem upravnem postopku)? 

== '''Odgovor:''' ==

Takoj ko uradna oseba ugotovi, da je podan katerikoli od navedenih razlogov, zaradi katerega se lahko dvomi o njenem nepristranskem odločanju, mora prenehati z reševanjem konkretne upravne zadeve in o tem obvestiti organ, ki je pristojen za
odločitev o izločitvi. Lahko pa so v konkretnem primeru podane tudi druge okoliščine, zaradi katerih bi lahko nastal dvom o nepristranskem odločanju (prijateljske vezi, sovraštva …). V takem primeru sicer uradna oseba ne prekine z vodenjem postopka, vendar tudi o tem takoj obvesti pristojni organ za odločanje o izločitvi.

Izločitev lahko predlaga tudi stranka sama iz katerihkoli razlogov, pri tem pa mora navesti razloge in okoliščine, zaradi katerih je podan dvom o nepristranosti uradne osebe. Če so našteti razlogi stranke takšni, da že po zakonu zahtevajo izločitev uradne osebe, potem ta ne sme več nadaljevati postopka, razen nujnih dejanj, ki jih ni mogoče odložiti. Zoper sklep o izločitvi na predlog stranke je dovoljena pritožba.

Razlogi za izločitev predstojnika oz. uradne osebe iz postopka so po [[Zak:ZUP#35._.C4.8Dlen|35. členu ZUP]] naslednji:
* če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke;
* če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti;
* če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca;
* če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju.

'''Obstoj kakšnega od zakonsko naštetih izločitvenih razlogov ali drugih okoliščin ([[Zak:ZUP#37._.C4.8Dlen|37. člen ZUP]]) izključuje uradno osebo od nadaljnjega dela v tem postopku''' (''iudex inhabilis'' ali ''iudex suspectus''). Uradna oseba mora zato takoj opustiti kakršnokoli nadaljnje delo in ne sme opravljati nobenih dejanj v tej upravni zadevi (tudi priprave sklepa) do izdaje sklepa o strankini zahtevi. Izjemo predstavljajo le dejanja, ki se ne morejo odlašati (npr.: nujni ukrepi v javnem interesu po 4. točki 1. odstavka [[Zak:ZUP#144._.C4.8Dlen|144. člena ZUP]]).

Podrobneje, so pristojni organi za odločanje o izločitvi naslednji po [[Zak:ZUP#38._.C4.8Dlen|38. členu ZUP]]:
* resorno ministrstvo odloča o izločitvi uradnih oseb lokalne skupnosti, kadar ti vodijo postopek v zadevah iz prenesene državne pristojnosti;
* predstojnik organa ali organizacije v sestavi ministrstva odloča o izločitvi uradnih oseb organa ali organizacije;
* načelnik upravne enote odloča o izločitvi uradnih oseb upravne enote;
* predstojnik nosilca javnega pooblastila odloča o izločitvi uradne osebe te organizacije v primerih, ko ti odločajo v zadevah, v katerih lahko predstojnik rešuje tudi pritožbo na odločbe take organizacije;
* tajnik občine oz. direktor uprave odloča o izločitvi uradnih oseb uprave samoupravne lokalne skupnosti;
* predstavniški organ samoupravne lokalne skupnosti odloča o izločitvi župana;
* župan odloča o izločitvi tajnika oz. direktorja uprave;
* uradna oseba pa lahko izda sklep o izločitvi za zapisnikarja postopka.

'''Za izdajo in tudi pripravo sklepa o izločitvi''' je po [[Zak:ZUP#38._.C4.8Dlen|38. členu ZUP]] praviloma '''pristojen predstojnik uradne osebe''' (ne organ). Predvsem zaradi izrecne pristojnosti druge uradne osebe ta oseba, za katero naj bi obstajal izločitveni razlog, nikakor ne sme (niti po pooblastilu odločujočega) voditi postopek ugotavljanja pristranskosti in pripravljati sklep o ne/izločitvi. Navedeno je tudi povsem logično z vidika smisla instituta izločitve uradne osebe kot (potencialno) pristranske, saj bi sodelovanje take osebe pomenilo formalno nezakonitost.

O izločitvi se odloči s sklepom. Pred samo izdajo sklepa na strankino zahtevo mora pristojni organ zaslišati uradno osebo in po potrebi opraviti še druge poizvedbe. V kolikor izločitev predlaga sama uradna oseba, ni potrebno opravljati zaslišanja (uradne osebe, stranke) in dodatnih poizvedb, temveč se le izda sklep o izločitvi. V sklepu o izločitvi se določi uradno osebo, ki bo namesto izločene osebe opravljala posamezna dejanja ali vodila celoten postopek oziroma odločila o zadevi (prvi odstavek 39. člena ZUP).

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]] [[Category:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]

Kdo pripravi in izda sklep o izločitvi uradne osebe

2023-01-21T19:07:00Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Kdo pripravi in izda sklep o izločitvi uradne osebe ==

'''Datum odgovora:''' 23. 10. 2009, pregled 9. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Ali lahko uradna oseba, za katero je stranka zahtevala izločitev, pripravi sklep o izločitvi (zlasti če gre za razloge po 35. členu ZUP, ko mora nemudoma prenehati z opravljanjem dejanj v konkretnem upravnem postopku)? 

== '''Odgovor:''' ==

Takoj ko uradna oseba ugotovi, da je podan katerikoli od navedenih razlogov, zaradi katerega se lahko dvomi o njenem nepristranskem odločanju, mora prenehati z reševanjem konkretne upravne zadeve in o tem obvestiti organ, ki je pristojen za
odločitev o izločitvi. Lahko pa so v konkretnem primeru podane tudi druge okoliščine, zaradi katerih bi lahko nastal dvom o nepristranskem odločanju (prijateljske vezi, sovraštva …). V takem primeru sicer uradna oseba ne prekine z vodenjem postopka, vendar tudi o tem takoj obvesti pristojni organ za odločanje o izločitvi.

Izločitev lahko predlaga tudi stranka sama iz katerihkoli razlogov, pri tem pa mora navesti razloge in okoliščine, zaradi katerih je podan dvom o nepristranosti uradne osebe. Če so našteti razlogi stranke takšni, da že po zakonu zahtevajo izločitev uradne osebe, potem ta ne sme več nadaljevati postopka, razen nujnih dejanj, ki jih ni mogoče odložiti. Zoper sklep o izločitvi na predlog stranke je dovoljena pritožba.

Razlogi za izločitev predstojnika oz. uradne osebe iz postopka so po [[Zak:ZUP#35._.C4.8Dlen|35. členu ZUP]] naslednji:
* če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke;
* če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti;
* če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca;
* če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju.

'''Obstoj kakšnega od zakonsko naštetih izločitvenih razlogov ali drugih okoliščin ([[Zak:ZUP#37._.C4.8Dlen|37. člen ZUP]]) izključuje uradno osebo od nadaljnjega dela v tem postopku''' (''iudex inhabilis'' ali ''iudex suspectus''). Uradna oseba mora zato takoj opustiti kakršnokoli nadaljnje delo in ne sme opravljati nobenih dejanj v tej upravni zadevi (tudi priprave sklepa) do izdaje sklepa o strankini zahtevi. Izjemo predstavljajo le dejanja, ki se ne morejo odlašati (npr.: nujni ukrepi v javnem interesu po 4. točki 1. odstavka [[Zak:ZUP#144._.C4.8Dlen|144. člena ZUP]]).

Podrobneje, so pristojni organi za odločanje o izločitvi naslednji po [[Zak:ZUP#38._.C4.8Dlen|38. členu ZUP]]:
* resorno ministrstvo odloča o izločitvi uradnih oseb lokalne skupnosti, kadar ti vodijo postopek v zadevah iz prenesene državne pristojnosti;
* predstojnik organa ali organizacije v sestavi ministrstva odloča o izločitvi uradnih oseb organa ali organizacije;
* načelnik upravne enote odloča o izločitvi uradnih oseb upravne enote;
* predstojnik nosilca javnega pooblastila odloča o izločitvi uradne osebe te organizacije v primerih, ko ti odločajo v zadevah, v katerih lahko predstojnik rešuje tudi pritožbo na odločbe take organizacije;
* tajnik občine oz. direktor uprave odloča o izločitvi uradnih oseb uprave samoupravne lokalne skupnosti;
* predstavniški organ samoupravne lokalne skupnosti odloča o izločitvi župana;
* župan odloča o izločitvi tajnika oz. direktorja uprave;
* uradna oseba pa lahko izda sklep o izločitvi za zapisnikarja postopka.

'''Za izdajo in tudi pripravo sklepa o izločitvi''' je po [[Zak:ZUP#38._.C4.8Dlen|38. členu ZUP]] praviloma '''pristojen predstojnik uradne osebe''' (ne organ). Predvsem zaradi izrecne pristojnosti druge uradne osebe ta oseba, za katero naj bi obstajal izločitveni razlog, nikakor ne sme (niti po pooblastilu odločujočega) voditi postopek ugotavljanja pristranskosti in pripravljati sklep o ne/izločitvi. Navedeno je tudi povsem logično z vidika smisla instituta izločitve uradne osebe kot (potencialno) pristranske, saj bi sodelovanje take osebe pomenilo formalno nezakonitost.

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stvarna_pristojnost_organov_(1._stopnja,_pritožbeni_in_nadzorni_organi)]] [[Category:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]

Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi

2023-01-21T18:56:29Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi  ==

'''Datum odgovora:''' 27. 9. 2012 in 21. 5.2014 in 2. 9. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika''': uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je ugotovil, da je pravna oseba, zoper katero je treba začeti upravni postopek, v stečajnem postopku. Ali je zaradi stečajnega postopka:

*sploh mogoče začeti upravni postopek, in če,
*komu se vroči odločba ter
*kdo je odgovoren za njeno izvršitev in za kritje morebitnih stroškov izvršilnega postopka?

Kako vpliva uvedba stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka, če področni zakon določi, da v primeru, ko so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, ostane imetnik odpadkov država. 

Kako na tek izvršilnega postopka vplivajo določbe Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki razen v izjemoma določenih primerih prepovedujejo začetek izvršilnega postopka, zaradi začetega postopka zaradi insolventnosti zavezanca in dolžnika? Ali denarna kazen zaradi neizpolnitve obveznosti v upravno izvršilnem postopku sodi med omenjene izjeme po ZFPPIPP? Elektronska aplikacija za vodenje izvršb denarnih obveznosti zaradi začetka insolventnega postopka zoper zavezanca namreč avtomatično onemogoča vnos zahteve za izterjavo denarne kazni. Slednje je omogočeno šele, če predlagatelj izvršbe davčnemu organu izrecno potrdi, da je izvršba zoper insolventnega dolžnika v skladu z zakonitimi izjemami po ZFPPIPP. Davčni organ pa v primeru napačne presoje predlagatelja izvršbe tega obremeni z obveznostjo plačila stroškov svojega postopka. 

== '''Odgovor:''' ==

Poleg upravne zadeve (materialne pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki je predmet odločanja v upravnem postopku; gl. [[Zak:ZUP#2._.C4.8Dlen|2. člen ZUP]]) in pristojnosti organa za odločanje v njej, je ena od osnovnih predpostavk vsakega upravnega postopka stranka, kot nosilec pravice, pravne koristi ali obveznosti ([[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]]). Zato je dolžnost vsakega organa, da pred začetkom upravnega postopka preveri in ugotovi, kdo je stranka postopka, saj sicer postopka ne more začeti. To velja v enaki meri v postopkih, začetih na zahtevo, kot tudi tistih, ki so začeti po uradni dolžnosti, čeprav je zaradi (izvršljivih) obveznosti, ki se lahko naložijo pri slednjih, tam morebiti ta dolžnost še bolj očitna, saj sicer odločitev ne doseže osnovnega namena zaščite javnega interesa.

Glede na to mora organ ugotoviti ali fizična ali pravna oseba, zoper katero naj se začne postopek, ima pravno sposobnost oziroma sposobnost biti stranka in stvarno legitimacijo. Pravna sposobnost pomeni sposobnost osebe, da pridobi vsako pravico ali pravno korist oziroma da prevzame vsako obveznost. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, pravna pa s pravno veljavno ustanovitvijo (praviloma z vpisom v ustrezni register) in izgubi z ukinitvijo (izbrisom iz registra). Zato je pogoj pravne sposobnosti fizične ali pravne osebe za sodelovanje v postopku izpolnjen, če je oseba v času postopka živa oziroma ustanovljena in ne ukinjena. Dodatno pa mora stranka izpolnjevati še pogoj stvarne legitimacije, ki ga določa materialni predpis, tako da določa subjekte kot nosilce konkretnih pravic ali obveznosti (več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme, 2. del, 2012, str. 137-145).

'''Uvedba stečajnega postopka ne vpliva na pravno sposobnost niti na stvarno legitimacijo'''. Zato je pravna oseba, zoper katero se začne in teče upravni postopek, še vedno stranka v postopku, ki ji gredo vse procesne pravice in obveznosti. Nobenega razloga ni, da bi insolvenčni postopek vplival na normativne obveznosti, ki izhajajo iz upravnega prava, morebiti celo na skrajen način v smislu, da k izpolnjevanju ni zavezana. Obveznosti pravne osebe bi prenehale samo z njeno ukinitvijo oziroma prenehanjem (npr. izbrisom iz registra), vendar bi tudi v tem primeru morali ugotoviti, ali so prešle na pravne naslednike in katere (gl. [[Zak:ZUP#50._.C4.8Dlen|50. člen ZUP]]) ter izpolnitev zahtevati od njih. Začetek stečajnega postopka se v upravno procesnem smislu odraža samo '''kot sprememba v zastopanju''' '''pravne osebe, saj stečajni upravitelj postane njen zakoniti zastopnik''', ki jo zastopa v pravnem prometu, s tem pa tudi skrbi za njene pravice in pravne koristi v vseh upravnih postopkih, v katerih je udeležena. To pomeni, da se stečajnega upravitelja vključuje v postopek (npr. vabi na ustno obravnavo) in se mu pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe.

'''Pri vročanju pravni osebi (tudi če je v stečajnem postopku) pa je treba opozoriti na posebnost iz [[Zak:ZUP#91._.C4.8Dlen|91. člena ZUP]], ki v primeru pravnih oseb nalaga vročanje prek pravne osebe in ne prek zakonitega zastopnika''', kar pomeni, da se dokumenti vročajo na sedežu pravne osebe tako, da se izročijo osebi, ki je pooblaščena za prevzem dokumentov. '''Vročanje poteka torej povsem enako tako v primeru, če je pravna oseba solventna ali v stečajnem postopku'''.

Enako, kot velja za odločanje v upravni zadevi (npr. naložitve obveznosti), velja tudi v izvršilnem postopku, ki je sicer samostojni posebni upravni postopek (Jerovšek, T., in Kovač, P., Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 144), ki se začne, če obveznost ni prostovoljno izpolnjena v zakonitem roku. Postopek se tudi v tem primeru vodi zoper pravno osebo, ki je nosilka obveznosti iz izvršilnega naslova, ne glede na morebiten stečajni postopek, zato se izvršilni postopek zaradi stečaja ne prekinja oziroma ustavlja (prekinitev je mogoča le v času od uvedbe stečaja do imenovanja stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika). Ta je zavezana tudi za plačilo stroškov izvršbe ([[Zak:ZUP#117._.C4.8Dlen|117. člen ZUP]]). '''Zavezanka za vse obveznosti iz postopka (glavno obveznost, stroške itd.) je torej pravna oseba ne glede na to, ali je v stečaju ali ne, vse dokler obstaja (ni izbrisana).''' Kolikor zavezanka ne izpolni obveznosti, se izvršilni postopek nadaljuje, morebitna denarna kazen se pošlje v prisilno izvršitev pristojni Finančni urad RS, organ, ki vodi izvršbo pa stopnjuje prisiljevanje zavezanca za izpolnitev obveznosti (npr. izda nov sklep o obveznosti izpolnitve z novo (praviloma višjo) denarno kaznijo). Takšno ravnanje mora slediti do izpolnitve obveznosti oziroma do prenehanja pravne osebe, ki je lahko posledica stečaja. Vendar se tudi v tem primeru ugotavlja, ali so obveznosti prešle na pravne naslednike, ki so jih kot taki dolžni izvršiti.

Na tek izvršilnega postopka lahko vplivajo določbe področnih zakonov (npr. 28. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8286 ZVO-2]). '''Kolikor posegajo v pravna razmerja na način, da uvedba stečajnega postopka lahko vpliva na prenos materialnih obveznosti iz izvršilnega naslova na drugega zavezanca, je to treba upoštevati v izvršilnem postopku. Izvršbe namreč ni mogoče opravljati proti osebi, ki ni (več) zavezanec'''. Če se spremeni zavezanec v teku izvršilnega postopka, se izvršba zoper prejšnjega zavezanca ustavi ([[Zak:ZUP#293._.C4.8Dlen|293. člen ZUP]]) in uvedbe zoper novega. Izvršilni organ mora zato ves čas po uradi dolžnosti paziti, ali ima stranka stvarno legitimacijo. Pri zakonskih določbah o prenosu predmeta stečajnega postopka in s tem povezanih obveznosti na drugega zavezanca, je treba upoštevati, kdaj do prenosa pride. Če področni zakon prenos stečajne mase, na katero se nanaša izvršljiva obveznost (npr. odpadkov) na drugega imetnika določi v primerih, ko jih ni mogoče prodati ali razdeliti drugim upnikom, je potrebno predhodno storiti vse, da pride do prodaje ali razdelitve. Šele na to, se z ustreznim pravnim aktom (ne samo na podlagi zakona) stečajna masa in z njo obveznost izpolnitve prenese na novega zavezanca. Dokler se to ne zgodi, se nadaljuje izvršilni postopek zoper pravno osebo v stečaju kot zavezanko.

Na potek izvršbe (lahko) vpliva tudi [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4735 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju] (ZFPPIPP; Ur.l. RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo), ki prepoveduje izdajo sklepov o izvršbi proti insolventnemu dolžniku po začetku postopka insolventnosti, razen v taksativno določenih primerih (gl. 131. čl. ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da bi organ, ki je pristojen za vodenje izvršilnega postopka za plačilo denarne obveznosti, ki je nastala v upravnem postopku (v tem smislu tudi izvršilnem postopku, zaradi izterljivosti denarne kazni, s katero se zavezanca prisiljuje k izpolnitvi obveznosti) moral presoditi, ali morebiti obstaja posebna normativna omejitev vodenja izvršilnega postopka zaradi (in)solventnosti zavezanca. Izvršbo denarnih obveznosti opravlja finančni organ - od 1. 8. 2014 je to Finančna uprava RS - po pravilih davčne izvršbe (drugi odstavek [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. člena ZUP]]). Ta zahtevajo, da organ, ki je izdal izvršilni naslov (v tem primeru sklep o prisilitvi z denarno kaznijo) finančnemu organu pošlje predlog za izvršbo v elektronski obliki (četrti odstavek 146. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2). Podrobnejši postopek o vsebini predloga za izvršbo in izmenjavi podatkov bi sicer moral predpisati resorni minister za finance, vendar tega ni storil oziroma ni storil v celoti. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku namreč določa le pravila za obračunavanje stroškov izvršilnega postopka. Tehnično onemogočanje vložitve predloga za izvršbo denarne obveznosti, ki preprečuje vnos podatkov v aplikacijo o izvršbi do podaje izjave in posebnega dovoljenja finančnega organa, je sporno, saj nima izrecne zakonske podlage, saj pisni dogovor med FURS in izdajateljem izvršilnega naslova o uporabi aplikacije e-izvršbe tega ne more nadomestiti!. Poleg tega se zdi, da finančni organ s tehnično omejitvijo prelaga obveznost in odgovornost za začetek izvršbe na predlagatelja izvršbe, čeprav je finančni organ tisti, ki odloča o začetku izvršbe denarne obveznosti, torej tudi, ali je zoper dolžnika uveden postopek zaradi insolventnosti. Organ, ki je izdal izvršilni naslov, katerega predmet je izpolnitev denarne obveznosti, je z vidika obveznosti po ZUP omejen pri odločitvi, ali bo vložil predlog za izvršbo - to mora storiti.

'''Ne glede na sporno ravnanje finančnega organa, ki upravlja z aplikacijo za izvajanje izvršb denarnih obveznosti, je v tem delu ključno vprašanje, ali denarna kazen v upravni izvršbi zoper dolžnika, ki je v postopku insolventnosti sodi med taksativno določene izjeme''' po drugem odstavku 131. členu ZFPPIPP, ki kljub splošni prepovedi dovoljujejo začetek izvršbe. Po našem mnenju '''denarna kazen v upravno izvršilnem postopku ne sodi med takšne izjeme, saj''' ob izjemah po 1. in 4. točki, ki se nanašata na sam insolvenčni postopek in že zato ne prideta v obzir, 2. točka izvzema odločbe drugih državnih organov (tudi morebitne upravne akte), s katerim je bila dolžniku naložena povrnitev "''stroškov postopka, v katerem se je prerekal obstoj izvršljive terjatve prerekan s pravnimi sredstvi v pritožbenem ali sodnem postopku''", po 3. točki pa se omogoča začetek izvršbe, če se terjatev nanaša na "''denarno obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka''", kar v predmetni situaciji ni primer (o dovoljenih stroških stečajnega postopka gl. 354. in 355. člen ZFPPIPP).

'''Sklep o izvršbi denarne kazni po uvedbi stečajnega postopka zato ni zakonit, saj bi kršil smoter insolventnih postopkov, da so vsi upniki za svoje terjatve poplačani hkrati in enakomerno, v nasprotnem bi država kot eden od upnikov preko izvršbe dosegla poplačilo svoje celotne terjatve pred drugimi upniki in bi bila tako v ugodnejšem položaju.''' Državi bi moral zakon priznavati t. i ločitveno pravico (19. čl. ZFPPIPP), da svojo terjatev uspešno uveljavi (izterja) pred plačilom terjatev drugih upnikov zavezanca oziroma insolventnega dolžnika. Na tem mestu naj še opozorimo, da '''uvedba stečaja ni procesna ovira za začetek in tek izvršilnega postopka, ko predmet izvršilnega postopka ni denarna obveznost, ampak druga materialna obveznost''', na primer odstranitev nezakonitega objekta, saj to ne posega v položaj ostalih upnikov!

Zato v zvezi z izvršilnim postopkom zaradi nedenarne obveznosti, ki ga vodi izdajatelj izvršilnega naslova (ne finančni organ!) velja, da mora organ nadaljevati z izvršilnim postopkom. Z drugimi besedami: če stranka, zoper katero je uveden stečajni postopek, ne izpolni materialne (nedenarne) obveznosti, kljub grožnji z denarno kaznijo, se izvršilni postopek zaradi javnega interesa nadaljuje. Če grožnja z denarno kaznijo, ki jo ni mogoče izterjati, ni učinkovita, je treba razmisliti o drugih načinih izvršbe. 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Lastnost_stranke]] [[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]]

Uvedba in tek (inšpekcijskega) postopka ob neznanih strankah in brez kršitev oz. takojšnji izpolnitvi obveznosti po opozorilu

2023-01-21T18:50:42Z

Na7523:

= '''Zadeva: '''Uvedba in tek (inšpekcijskega) postopka ob neznanih strankah in brez kršitev oz. takojšnji izpolnitvi obveznosti po opozorilu =

'''Datum odgovora:''' 26. 5. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

S katerim dejanjem se začne postopek po uradni dolžnosti, kot je postopek inšpekcijskega nadzora, ko se ne ve, kdo je zavezana stranka?  (Npr. inšpektor je opravil je ogled na javnih površinah nad spoštovanjem odloka, ki vodnikom psov nalaga obveznost, da iztrebke za svojimi psi pospravijo, pri čemer je v nadzoru, ki je trajal nekaj ur na vseh javnih površinah v občini, ugotovil, da vodniki pospravljajo iztrebke za svojimi psi in zato ni zaznal kršitev.) Ali je pravilno, da je inšpektor o tej zadevi sestavil zapisnik, in ker ni ugotovil kršitev postopek nadzora po 28. členu ZIN ustavil, kljub temu, da v postopku nadzora sploh ni imel zavezanca. Ali bi bilo bolj pravilno o zadevi sestaviti le uradni zaznamek? 

Na podlagi prispelega vhodnega dokumenta, tj. prijave kršitve predpisa (npr. ugriz psa), je bil začet postopek, tako da je organ domnevnemu zavezancu poslal vabilo/poziv glede razjasnitve okoliščin dogodka. Ob tem se je pokazalo, da v prijavi navedena oseba ni tista, ki je res zavezanec (kot lastnik psa je bila navedena napačna oseba), zato je bilo vabilo poslano drugi osebi. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da je zavezana oseba (pravi lastnik psa) v času dogodka in po njem vse svoje obveznosti izpolnila v skladu s predpisi, do suma na kršitev (s poškodbo zaradi ugriza psa) pa je prišlo zaradi posebnega spleta okoliščin. Tako je organ ugotovil, da predpisi niso kršeni in ni razlogov za uvedbo oz. nadaljevanje postopka. Ali mora v takem primeru glede na izvedena dejanja v postopku organ za obe zadevi oziroma oba obravnavana domnevna zavezanca izdati sklep o ustavitvi postopka po 28. členu ZIN oziroma 135. členu ZUP?

Kako pa je treba postopati, kadar se zazna obveznost stranke, saj je uradna oseba sama zaznala kršitev in s tem zavezano stranko, o tem sestavila zapisnik in izrekla stranki po ZIN opozorilo, na kar je zavezanec odpravil kršitev, zato je bil v istem zapisniku postopek ustavljen. Ali je inšpektor ravnal pravilno, ker je vodil upravni postopek in naložil zavezancu rok (takoj) ali bi moral v navedenem primeru voditi zgolj prekrškovni postopek?

== '''Odgovor:''' ==

Upravnega postopka ni moč voditi brez stranke, torej načeloma tudi ne zoper neznano osebo - čeprav v javnem interesu. Stranka je nujni udeleženec postopka  (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86 in nasl.), tako za vidik učinkovitosti varstva javne koristi (če ni določen zavezanec, ne more priti do izpolnitve obveznosti oz. odprave kršitve), kot za demokratičnost razmerij med oblastjo in naslovniki norm, saj le njihova določitev in vključitev strank v postopek omogoči prek pravnega varstva njihovo obrambo. '''Stranka mora biti za uvedbo postopka torej enoznačno določena '''z imenom ali nazivom '''oz. najmanj enoznačno določljiva''' (npr. dedič predmeta A, lastnik parcele 3). Legitimacija stranke na ravni posameznika v konkretni zadevi je procesna predpostavka za začetek in tek upravnega postopka (prim. [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]]), na kar mora organ paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

A kadar v javnem interesu organ ugotovi določene obveznosti (kršitve), ki terjajo njihovo odpravo, vendar ni jasno, kdo so konkretni zavezanci, je treba najprej razčistiti legitimacijo le teh glede na kriterij legitimacije po področnem predpisu (npr. vodniki ali lastniki psov). V primeru nujnih ukrepov pa se v takem položaju zagotovi izpolnitev obveznosti tudi prek skrbnika za poseben primer (glej tudi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dolo%C4%8Ditev_obveznosti,_stro%C5%A1kov_in_izvr%C5%A1be_pri_solastnikih,_spornem_lastni%C5%A1tvu_ali_ob_nejasnih_mejah_parcel primer US]).

Če pa je organ preverjal morebitne kršitve, npr. v sklopu inšpekcijskega nadzora, še ni rečeno, da se je postopek sploh uvedel. Po ZUP se postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, glede na določbo prvega odstavka [[Zak:ZUP#127._.C4.8Dlen|127. člena ZUP]] začne, ko opravi pristojni organ v ta namen '''prvo procesno dejanje (npr. zaslišanja, ogledi), toda v razmerju do (znane ali vsaj določljive) stranke'''. 

Po [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3209 Zakonu o inšpekcijskem nadzoru] (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele), ki velja glede na ZUP v inšpekcijskih postopkih, nadrejeno, velja enako kot po ZUP. '''Ugotavljanje okoliščin še ne pomeni nujno uvedbe postopka, niti v primeru prijave''', saj po ZIN in enako po [[Zak:ZUP#126._.C4.8Dlen|126. členu ZUP]] inšpektor ni vezan na prijave. Če ni ugotovljenih razlogov za uvedbo postopka (npr. očitno neutemeljena prijava ali opravljen ogled brez ugotovljenih kršitev), bo tako inšpektor o tem napisal le (en) uradni zaznamek na podlagi drugega odstavka [[Zak:ZUP#74._.C4.8Dlen|74. člena ZUP]], s katerim ugotovi, da razlogov za uvedbo postopka na splošno oz. zoper nobeno od imenovanih oseb po prijavi ni. Ustavitev postopka po ZIN oziroma četrtem odstavku [[Zak:ZUP#135._.C4.8Dlen|135. člena ZUP]] bi bila potrebna le, če bi bil postopek sprva sploh uveden. V kolikor pa organ postopka še ni uvedel, se postopek ne ustavi, saj se še ni niti začel.

V prvem primeru iz vprašanja se tako '''postopek sploh ni mogel začeti, zato se o ogledu z vidika ZUP ne sestavi zapisnika'''. Inšpektor lahko zaradi izkaza dela sestavi neko poročilo ali drugače evidentira svoj nadzor in ugotovitve, a ne z zapisnikom po ZUP, saj se ta sestavi le v že uvedenem postopku zoper znano oz. določljivo stranko. 

'''Če bi postopek vendar bil uveden, tako da bi se že ugotavljajo relevantna dejstva, kot je verjetno v drugem zgoraj navedenem primeru, a bi se v tem postopku ugotovilo, da kršitve ni bilo, se vsakega (domnevnega) zavezanca obravnava ločeno.''' V danem primeru se tako '''izda dva ločena sklepa''':
* prvi na ime prvotnega (domnevnega) zavezanca, kjer pride ustavitev v poštev že zato, ker ta oseba sploh ni legitimirana kot stranka;
* drugi sklep o ustavitvi se izda zoper pravega zavezanca (lastnika psa), a tu z obrazložitvijo, da ni prišlo do kršitve dolžnega ravnanja te osebe.

ZIN kot specialnejši predpis v razmerju do ZUP inšpektorju omogoča, da po končanem ugotovitvenem postopku zavezancu skladno z prvim odstavkom 28. člena ZIN, izreče različne ukrepe. Podnačelo sorazmernosti dopušča, da se v postopku zoper stranke lahko uporabljajo različni predpisi in ukrepi, kot npr. v inšpekcijskih zadevah. V takih primerih zakon od organa zahteva, da naloži tisti ukrep, ki je za stranko najugodnejši, če se z njim doseže namen predpisa ali doseže enakovredna, vendar za stranko najugodnejša odločitev med dvema možnima odločitvama (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 43). V primeru, ko inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzor odkrije nepravilnosti in oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep, '''najprej le ustno opozori na nepravilnosti ter na njihove posledice in določi rok za njihovo odpravo''' (33. člen ZIN), torej če je moč z opozorilom preprečiti nastanek posledic, s katerimi se že poseže v javni interes. '''Vendar v opisanem drugem primeru iz vprašanja menimo, da ni mogoče govoriti o opozorilu kot zadostnem ukrepu za odpravo posledic kršitve''' (ker je kmet vendar že opravil črni zakol in inšpektor z odločbo, s katero bi mu to v konkretnih okoliščinah prepovedal, ne bi dosegel učinka), '''zato je potreben strožji ukrep po področni zakonodaji v okviru 32. člena ZIN.'''

Specifika ZIN pa je, da omogoča tudi v primeru znane stranke in že ugotovljene kršitve najprej izrek opozorila stranki prek zapisnika, šele kolikor stranka ne spoštuje opozorila, se ji izda ureditveno odločbo. Če pa zavezanec opozorilo upošteva, se procesno šteje strankin položaj kot izenačen s situacijo, kot da kršitve sploh ni bilo (čeprav je bil postopek začet, ker vsaj verjeten sum). Torej se tedaj p'''ostopek po 28. členu ZIN v povezavi s 135. členom ZUP ustavi, bodisi s sklepom na zapisnik ali z uradnim zaznamkom, če to možno "na licu mesta" bodisi s posebnim sklepom'''. V tretjem primeru, ko je inšpektor neposredno zaznal kršitev, ugotovil identiteto stranke in ji osebno naložil obveznost odprave kršitve na zapisnik, stranka je nemudoma obveznost izpolnila, je zato zakonito in ekonomično, da je inšpektor tudi postopek ustavil s sklepom na zapisnik. Ni torej nujno pisati dveh zapisnikov, prvega o ugotovitvi stanja in izreku opozorila, drugega pa o ogledu izpolnitve obveznosti, temveč '''se zapis/a združi, če prisotna stranka izrečen ukrep/opozorilo takoj tudi izpolni.''' 

Upravni postopek je namenjen odpravi pomanjkljivosti oz. kršitev v upravnih razmerjih, kadar pa področni predpis tako določa, se za isto dejanje stranko, ki se ji naloži upravni ukrep odprave kršitve, tudi sankcionira za storjen prekršek (čeprav bo kršitev odpravila). '''Praviloma je prekrškovni postopek vzporedna, ne nadomestna pot varstva javne koristi,''' saj zgolj prekrškovna sankcija še ne zagotavlja izpolnitve javnega interesa v smislu odprave kršitve.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />  

[[Category:Začetek_postopka_po_uradni_dolžnosti]] [[Category:Nadrejena_raba_področnih_predpisov_nad_ZUP_(posebni_postopki)]] [[Category:Lastnost_stranke]]

Opravljanje procesnih dejanj ob nejasni stvarni legitimaciji in zaključek postopka, če ni potrebe po varovanju javne koristi

2023-01-21T18:49:04Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Opravljanje procesnih dejanj ob nejasni stvarni legitimaciji in zaključek postopka, če ni potrebe po varovanju javne koristi ==

'''Datum odgovora:''' 16. 2. 2014, pregled 11. 12. 2022 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Organ je po prejemu prijave uvedel postopek po uradni dolžnosti (npr. zaradi zaščite kmetijskega zemljišča, ki naj bi bilo izpostavljeno eroziji zaradi nedovoljenih posegov enega od lastnikov). Ugotovljeno je bilo, da je sporen potek meje med sosednjima parcelama, ker lastnika prizadetih zemljišč navajata različne podatke. Organ je zato prekinil postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja - označitve meje.

Ker označitev meje ne bo dokaz za ukrepanje, hkrati tega pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti vzroka nastalih sprememb, želi uradna oseba najprej sodelovati pri uradnem dejanju označevanja meje, nato pa zaključiti postopek z izdajo sklepa o zavrženju zahteve po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP? 

== '''Odgovor:''' ==

Uvedba upravnega postopka, ne glede, ali gre za predlagalni postopek ali postopek po uradni dolžnosti, je pogojena z udeležbo stranke, ki uveljavlja neko pravico ali pravno koristi oziroma se ji nalaga obveznost. Z drugimi besedami to pomeni, da se '''postopek ne more začeti, če ni znano, kdo je stranka''' v postopku.

Kadar enoznačno ugotovitev stvarne legitimacije onemogoča npr. v naravi nejasen ali drugače sporen potek meje med dvema parcelama, je '''zaradi varovanja javnega interesa, vseeno treba uvesti postopek,''' saj je nedopustno ohranjanje nezakonitega stanja v škodo normativno določenega javnega interesa. Vendar morajo biti procesna dejanja primarno usmerjana prav v ugotovitev stvarne legitimacije, saj sicer ni mogoče izdati zakonite odločbe. Do razjasnitve pa je vsem potencialnim udeležencev (strankam) treba zagotoviti varstvo njihovih pravnih koristi, z omogočanjem sodelovanja pri izvedenih procesih dejanjih. Drugačno postopanje bi bilo sprejemljivo zgolj v izjemnih primerih, ko je zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu, zaradi zavarovanja življenja, zdravja, premoženja večje vrednosti ter javnega reda in miru, ki jih ni mogoče odlagati (drugi odstavek [[Zak:ZUP#144._.C4.8Dlen|144. člena ZUP]]), treba ukrepati nemudoma, ker bi sicer prišlo do nepopravljih ali težko popravljih posledic za navedene pravno zavarovane dobrine. Takrat bi bilo pogojno sprejemljivo, da se obveznosti naložijo osebi, ki je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin (npr. podatkov iz uradnih evidenc, listin, izjav strank in drugih udeležencev, preteklih dejanj) najverjetnejši lastnik zemljišča, na katerem je treba izvesti ukrepe (glej tudi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Dolo%C4%8Ditev_obveznosti,_stro%C5%A1kov_in_izvr%C5%A1be_pri_solastnikih,_spornem_lastni%C5%A1tvu_ali_ob_nejasnih_mejah_parcel primer]).

'''Ugotavljanje stvarne legitimacije na temelju poteka meje med sosednjima zemljiškima parcelama pa ni pravno, ampak dejansko vprašanje''', kadar je meja sicer pravno vzpostavljena in kot taka razvidna iz uradnih evidenc (zemljiške knjige in zemljiškega katastra). Zato določanje oziroma ugotavljanje natančnega poteka '''ne more biti kot predhodno vprašanje''' razlog za prekinitev postopka (prvi odstavek [[Zak:ZUP#147._.C4.8Dlen|147. člena ZUP]]). Kolikor organ, ki vodi sporni postopek na podlagi uradnih evidenc, ne more ugotoviti natančnega poteka meje, mora v ta namen postaviti strokovnjaka (izvedenca) , ki bo za potrebe postopka ugotovil potek mejne črte. (več tudi primer št. 23 v Kovač, Rakar in Remic, Upravno procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, primer str. 147 in predhodni uvod str. 137 in nasl.). 

Glede na to, da se organ nagiba k zaključku postopka, ker ne more ugotoviti, kdo ali kaj je povzročilo spremembe, zaradi katerih je bil postopek sploh uveden, je treba opozoriti, da '''nesposobnost ugotovitve vzroka ne more biti razlog za zaključek '''postopka, v katerem se mora v ugotoviti, ali neko konkretno dejansko stanje narekuje izvedbo ukrepov zaradi zaščite javnega interesa. Č'''e to sploh ni potrebno, se postopek ne bi smel niti začeti.''' Nasprotno pa je nedovoljene vplive v pravno zavarovano dobrino storjen treba sanirati. Odveč je poudarjati, da bi bili nezakoniti vsi ukrepi usmerjeni v ugotavljanje stvarne legitimacije zaradi razjasnitve parcelnih meja, če ne bi v ničemer prispevali k potrebni po varovanju javnega interesa. V takih primerih bi si organ nakopal samo nepotrebne stroške postopka. 

Tudi v primeru, ko organ ugotovi, da '''ni potrebno ukrepanje zaradi zavarovanja javne koristi, postopka ne more zaključiti z zavrženjem''' prijave oziroma pobude za začetek po nobeni od točk prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]]. Postopek, ki ga je uvedel, je namreč postopek po uradni dolžnosti, kjer pobuda ne predstavlja formalnega začetka postopka, ampak je ta pogojen z izvedbo uradni dejanj, ki temeljijo na predhodni strokovni presoji, da je treba začeti postopek zaradi varovanja javnega interesa. Kolikor procesne predpostavke iz 129. člena ne bi bile izpolnjene, bi bil to kvečjemu razlog za ustavitev postopka po četrtem odstavku [[Zak:ZUP#135._.C4.8Dlen|135. člena ZUP]], nikakor pa ne za zavrženje zahteve. 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Lastnost stranke]] [[Category:Procesne predpostavke za uvedbo postopka]]

Razmerja med organi prek pravne pomoči in raba pravnih sredstev enega organa napram drugemu

2023-01-21T18:44:57Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Razmerja med organi prek pravne pomoči in raba pravnih sredstev enega organa napram drugemu ==

'''Datum odgovora:''' 2. 11. 2009, pregled 10. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Pristojni upravni organ samostojno vodi postopek na prvi stopnji (npr. upravna enota vodi postopek izdaje dovoljenja za prebivanje tujca). Pri tem lahko sprejema vloge tudi preko pooblaščencev, kar določajo tudi določila področnega zakona. Med vodenjem samega postopka organ odločanja ni dolžan upoštevati opozorila drugih organov (npr. diplomatsko konzularnih predstavništev oz. ministrstva za zunanje zadeve), tudi če se ta opozorila nanašajo na različne zlorabe, ki vplivajo na dejstva, od katerih je po področnem zakonu odvisna odločitev v zadevi (npr. UE se obvesti o zlorabi dovoljenja za prebivanje tujca za pot v druge schengenske države, zaradi česar nov vizum ne bi smel biti izdan). Pri tem se zastavljajo naslednja vprašanja:

*Kako v takšnih primerih postopati, če odločujoči organ opozoril drugega organa ne upošteva? Organ, ki želi nuditi pravno pomoč organu odločanja, s tem da bi zanj opravil kakršnokoli opravilo (npr. zaslišanje stranke v tujini) in da bi ga na ta način lahko seznanil z ugotovitvami, ki bi lahko vplivale na odločitev, za to pomoč ni bil oz. je zelo redko zaprošen. Kako ravnati v primeru, ko organ odločanja o dodatnih dejstvih noče nič slišati in vztraja pri takojšnji vročitvi odločbe (npr. dovoljenju za prebivanje tujca)?
*Pristojni organ opravi zaprošeno opravilo, vendar ga organ odločanja ne upošteva in izda odločbo. Kakšne so pravne možnosti, da bi organ odločanja upošteval ugotovitve kakšnega drugega organa?
*Ali lahko kakšen drugi organ, ki se z izdajo odločbe ne strinja, po njeni vročitvi, vloži kakšno izredno pravno sredstvo po ZUP?
*Ali lahko organ odločanja komunicira s stranko neposredno in ali mora zahtevati, da se postavi pooblaščenec za vročitve, glede na to, da se stranka nahaja v tujini in da ji je potrebno izdano odločbo osebno vročiti (88. člen ZTuj-2)?
*Če organ zaprosi drug organ za pravno pomoč, kateri organ je dolžan opraviti procesna opravila, je to organ, ki je za pravno pomoč zaprosil, ali organ, ki je v okviru pravne pomoči npr. povabil stranko ali pričo?
*Ali lahko organ izvede zaprošena dejanja pravne pomoči na drugačen način, kot mu je to naloženo v zaprosilu?
*Ali lahko organ pridobi podatke od drugih fizičnih, pravnih oseb in državnih organov, kot je bilo navedeno v zaprosilu?
*Ali lahko organ odstopi zaprosilo drugemu organu, če ugotovi, da s podatki in pojasnili razpolaga drug organ?
*Ali lahko organ zahteva od predlagatelja na vpogled listine iz upravne zadeve, če meni, da pravne pomoči brez tega ne more izvesti, kot to določa 34. člen ZUP za sodišča? 

== '''Odgovor:''' ==

Postopek vodi in odloča v zadevi po ZUP le stvarno pristojen organ (npr. UE), drug organ lahko prek pravne pomoči, če ga "glavni" organ zaprosi, le pomaga ugotavljati relevantna dejstva. '''Drug organ ne more izsiliti, da ga pristojni zaprosi za pravno pomoč. Seveda pa je pristojni organ dolžan po načelu materialne resnice upoštevati vsa pravno pomembna dejstva, ki jih kakorkoli, od kogarkoli zve,''' če po področnem predpisu vplivajo na ne/ugoditev oz. odločitev v zadevi, sicer se po dokončnosti zoper izdano odločbo lahko uporabijo tudi izredna pravna sredstva.

Glede samostojnosti ima o'''rgan odločanja formalno torej vso avtonomijo, drug organ je pristojen le za posamezna procesna dejanja''', kakor določata ZUP in nadrejeno specialne določbe področnega zakona (tu denimo Zakona o tujcih, [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5761 ZTuj-2], Ur. l. RS, št. 91/21). Če je drug organ pristojen npr. le za sprejem vloge (oz. presojo njene popolnosti), še nikakor ni pristojen za presojo ostalih dejstev in predvsem vsebinsko odločitev, slednje ostaja organu odločanja. Torej: čeprav DKP sprejemajo zahtevke po ZTuj-2, odloča (samo) UE.

'''V kolikor pa se po izdaji odločbe ugotovi neupoštevanje določenega pogoja po področnem zakonu, je izdana odločba nezakonita.''' Ob tem dejstvu obstaja podlaga za ukrepanje le v [[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. členu ZUP]], češ da je pristojni organ spregledal kako dejstvo, ki je obstajalo že ob izdaji odločbe, zaradi česar mu lahko drugi organ predlaga obnovo postopka po uradni dolžnosti. Dodatna možnost je še uporaba izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe (npr. vizuma) po nadzorstveni pravici (drugi odstavek [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen|274. člen ZUP]]) s strani nadzornega organa (npr. pristojnega ministrstva in ne drugega organa oz. njegovega ministrstva), zaradi napačne uporabe materialnega prava glede na realni dejanski stan. V tem primeru se '''pristojnemu ministrstvu (le) predlaga oz. da pobudo take razveljavitve, vendar pa se ga ne more »prisiliti« k razveljavitvi,''' pa tudi ta učinkuje le za naprej, ne za nazaj (torej bi spet stranka vmes že lahko izvedla tranzit). Po ZUP pa ne obstaja možnost za »zadržanje« vročitve že izdane odločbe, se pravi, da je realno, da bo taka stranka izvršila odločbo, še preden bo pristojni organ izdal sklep o obnovi, ki ima sicer suspenzivni učinek.

'''Sistemsko se torej da nastala situacija rešiti izključno s sodelovanjem med posameznimi organi še pred izdajo odločbe.''' Sodelovanje bi potekalo v smislu, da je organ odločanja samostojen, a vezan, da ugotovi vsa relevantna dejstva za odločitev še pred izdajo odločbe na stopnji gotovosti. V ZUP ni podlage, da organ, ki je opravil pravno pomoč (npr. diplomatsko konzularno predstavništvo), »prisili« organ odločanja, da upošteva izsledke iz opravljenega procesnega dejanja, saj praviloma le organ, ki postopek v celoti vodi in odloča, ima vsa dejstva pred seboj in lahko oz. mora presoditi vsa dejstva in dokaze kot celoto.

Glede na posebno ureditev vročanja v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje, ki je drugačno kot vročanje v tujini urajajo pravila ZUP, je razumljivo, da '''naj bi odločbe vročal organ v tujini (npr. diplomatsko konzularno predstavništvo) in ne direktno organ, ki je odločbo izdal.''' Če se stranki ne da vročiti osebno (in še posebej v tujini, kjer ne nastopi prek pošte fikcija vročitve, kot velja v RS z modro ovojnico), ker je njeno '''prebivališče očitno neznano''', bi bilo ob pomanjkanju posebnih določb področnega zakona, potrebno '''vročitev opraviti po pravilih ZUP, to je z javnim naznanilom po 96. členu.'''

Za izdajo sklepa o npr. denarni kazni, ker se priča ni odzvala vabilu organa, ki izvaja pravno pomoč, je pristojen isti organ, ki izvaja konkretno upravno dejanje (npr. zaslišanje). V kolikor je en organ zaprosil za pravno pomoč drugega, je slednji pristojen za izvedbo vseh procesnih opravil, ki so povezana z izvedbo zaprošenega dejanja (npr. če so izpolnjeni pogoji za kaznovanje ali prisilno privedbo, izda organ, ki vodi postopek, tudi sklep o tem). 

'''Od zaprošenega organa ni mogoče zahtevati takšne pomoči, zaradi katere bi moral zaprošeni organ zahtevati pomoč od nekega drugega organa, da bi lahko ugodil zaprosilu''' (v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 156 - 159). Prav tako velja, da lahko pravno pomoč zaprošeni organ odkloni, če ugotovi, da z ustreznimi podatki razpolaga drug organ ali druga fizična ali pravna oseba oziroma, ko za dejanje, za katero je zaprošen, ni krajevno pristojen ali če to dejanje ne spada v njegovo delovno področje. Zaprošeni organ to sporoči pristojnemu nemudoma z dopisom, hkrati pa lahko odstopi zaprosilo drugemu organu in to sporoči organu, od katerega je prošnjo za pravno pomoč prejel, če pa ne ve, kdo je pristojen, zahtevo zgolj (za)vrne. Organ lahko tudi predlaga organu, ki je zaprosil za pomoč, da vlogo naslovi na drug organ, ki bo glede na svoje delovno področje in kadrovski potencial lažje opravil dejanja. Organ pa '''ne sme zavrniti prošnje samo zato, ker se mu zdi, da zaprošena dejanja niso smotrna'''. O tem odloča organ, ki vodi postopek (gl. Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 162 - 165, enako Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 164 - 168). 

'''Dajanje pravne pomoči''' oziroma druge pomoči, izhajajoč iz prvega odstavka [[Zak:ZUP#34._.C4.8Dlen|34. člena ZUP]], pomeni, da '''mora zavezanec to pomoč zagotavljati ob spoštovanju specialnih predpisov''', torej tudi ob upoštevanju varstva osebnih podatkov, varstva poslovnih skrivnosti ipd., čeprav zakonodajalec tega izrecno ne navaja. O vezanosti zaprošenega organa na predlagan način izvedbe pravne pomoči ZUP izrecno ne govori, vendar ocenjujemo, da to izhaja iz njegovega namena. Slednji zanesljivo ni v tem, da vključena organa drug pred drugim utemeljujeta smotrnost in nujnost izvedbe procesnega dejanja, ki naj se na ta način opravi, temveč v strokovni oceni organa, ki mora sprejeti '''konkretno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, da brez izvedbe nekega dokaza ne more zadostiti načelu materialne resnice'''. Zato zaprošeni organ v potrebnost izvedbe zaprošenega procesnega dejanja praviloma ne more dvomiti. Npr. če se zaprosilo nanaša na zaslišanje priče, se naj to izvede, čeprav bi morda zaprošeni organ ocenil, da lahko isti podatkek pridobi z drugim dokazilom.

V zvezi z vprašanjem, ali lahko zaprošeni organ zahteva od predlagatelja na vpogled listine iz upravne zadeve, če meni, da pravne pomoči brez tega ne more izvesti, je stališče, da '''organ, ki prosi za pravno pomoč, zaprošeni organ celo mora seznaniti z vsemi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo zaprošenega procesnega dejanja.''' Nasprotno lahko zaprošeni organ oz. celo mora zahtevati seznanitev z dokumenti upravne zadeve, ki so relevantni za izvedbo zaprošenega dejanja. ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Kompetenčni spori in pravna pomoč]]
[[Kategorija:Načelo samostojnosti pri odločanju]]

Odstop vloge in postopanje v primeru spora o pristojnosti

2023-01-21T18:37:27Z

Na7523:

== '''Zadeva:''' Odstop vloge in postopanje v primeru spora o pristojnosti ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, pregled 10. 12. 2022
 

== '''Vprašanje: ''' ==

Organ prejme prijavo, za katero ni pristojen, in jo odstopi drugemu organu. Kaj storiti v primeru, ko organ ni popolnoma prepričan, da je za obravnavo pristojen drugi organ, in kaj v primeru, da odstopljeno vlogo drugi organ vrne prvemu?

== '''Odgovor:''' ==

Določbe tretjega odstavka [[Zak:ZUP#65._.C4.8Dlen|65. člena ZUP]] urejajo ravnanje organa oziroma uradne osebe v primeru, ko se vlaga vloga v fizični obliki, ustno na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazec, pri organu, ki ni pristojen za njen sprejem. '''V tem primeru mora organ na nepristojnost organa opozoriti vložnika in ga napotiti k pristojnemu organu.''' Glede na to, da gre za pomembnejše dejanje v postopku, je primerno, da uradna oseba o opozorilu na nepristojnost in napotitvi vložnika na pristojni organ sestavi zapisnik. Če kljub opozorilu vložnik vztraja pri sprejemu njegove vloge, jo je uradna oseba, zaradi splošne obveznosti sprejema vloge, dolžna sprejeti. Šele ob izpolnitvi navedenih pogojev organ lahko vlogo zaradi nepristojnosti zavrže s sklepom.

Podobno situacijo ureja četrti odstavek [[Zak:ZUP#65._.C4.8Dlen|65. člena ZUP]], le da v tem primeru uradna oseba nima vložnika fizično pred seboj, saj je bila vloga poslana po pošti, brzojavno ali po elektronski poti. '''V tem primeru organ ravna na enega od dveh načinov:'''
* Če ugotovi, da je za zadevo pristojen drug organ, in ni nobenega dvoma, kateri organ je pristojen, mora zadevo brez odlašanja odstopiti organu, ki je glede na vsebino vloge pristojen za njeno reševanje, in o tem obvestiti stranko, saj mora biti stranka obveščena o tem, kaj se je zgodilo z njeno vlogo.
* V primeru, da organ ne uspe ugotoviti, kateri drug organ je pristojen za reševanje zadeve, bo v skladu s [[Zak:ZUP#65._.C4.8Dlen|65. členom ZUP]] izdal sklep o zavrženju vloge. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba.

V praksi pa lahko nastopi situacija po [[Zak:ZUP#27._.C4.8Dlen|27. členu ZUP]], kar pomeni '''spor o pristojnosti''' (kompetenčni spor), tj. spor med dvema ali več organi o tem, kdo med njimi je pristojen za odločitev o zadevi. Kompetenčni spor v primeru negativnega spora o pristojnosti lahko sproži organ, ki se je zadnji izrekel, da ni pristojen, kar določa [[Zak:ZUP#27._.C4.8Dlen|27. člen ZUP]]. Vprašanje pristojnosti se, predvsem v primeru negativnega spora, postavi kot procesni pogoj za uvedbo in izvedbo postopka. Spor o pristojnosti je po vsebini namreč vprašanje o obstoju procesne predpostavke za odločanje. '''Vsekakor pa je potrebno spor o pristojnosti hitro rešiti, saj to zahteva že narava stvari, ker ni dopustno zavlačevati vprašanja, kateri organ je pristojen za meritorno reševanje upravne zadeve.'''

Če povzamemo, je rešitev spora o pristojnosti procesni predpogoj, ki ga je potrebno rešiti hitro, da bi lahko pristojni organ izvedel upravni postopek in izdal odločbo v upravni zadevi. Zato '''ni dopustno izmenjavanje vlog strank med organi, temveč mora organ, ki oceni, da ni pristojen, čimprej odstopiti vlogo drugemu organu, ta pa''' (ali prvi, če mu ta »vrne« vlogo) '''dalje po potrebi posreduje spor o pristojnosti v rešitev organu, ki je hierarhično nad vsemi v sporu''' (glej [[Zak:ZUP#26._.C4.8Dlen|26. člen ZUP]]), '''nato ta organ izda o pristojnosti dokončen sklep.''' 

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [http://www.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Upravna-svetovalnica:Privacy_policy ''Politiko zasebnosti''] in [http://www.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Upravna-svetovalnica:Splo%C5%A1no_zanikanje_odgovornosti ''zanikanja odgovornosti''].

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Kompetenčni_spori_in_pravna_pomoč]]

Krajevna pristojnost pri izvrševanju odločbe in sporazuma ter ustalitev (krajevne) pristojnosti po področnem zakonu

2023-01-21T18:33:09Z

Na7523:

== '''Zadeva: '''Krajevna pristojnost pri izvrševanju odločbe in sporazuma ter ustalitev (krajevne) pristojnosti po področnem zakonu ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009 in 6. 5. 2014, pregled 9. 12. 2022

'''Status uporabnika: '''uradna oseba, ki vodi upravni postopek

 

== '''Vprašanje:''' ==

Upravni organ je izdal odločbo, s katero je stranki dodelil pravico, istočasno pa ji naložil obveznost, ki je na to pravico vezana (npr. upravičenec do državne štipendije je dolžan letnik, za katerega prejema državno štipendijo, uspešno zaključiti). Ker stranka obveznosti ni izpolnila, je upravni organ z njo sklenil dogovor po področnem zakonu (npr. dogovor o obročnem vračilu). Upravni organ je dolžan spremljati izpolnjevanje obveznosti. Med izpolnjevanjem obveznosti je stranka spremenila naslov stalnega bivališča.

Kateri upravni organ je po spremembi stalnega bivališča stranke krajevno pristojen za spremljanje izpolnjevanja obveznosti - organ, ki je začel postopek ali organ, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah?

Kateri upravni organ je dolžan sprožiti postopek izvršbe, v kolikor stranka ne bo izpolnjevala obveznosti? 

Upravni organ (center za socialno delo) A vodi postopek (skrbništvo) za mladoletno osebo na zahtevo stranke (babica), ki je njen skrbnik. Mladoletna oseba je pred tem bivala pri materi v kraju, ki je v krajevni pristojnosti organa B. Zaradi neustrezne skrbi matere je bila mladoletna oseba proti volji matere odpeljana k babici, kjer ima sedaj urejeno tudi stalno prebivališče (v A). Zoper mater mladoletne osebe teče kazenski postopek zaradi suma zanemarjanja. Upravni organ A na podlagi stalnega prebivališča mladoletne osebe zaprosi organ B za odstop dokumentacije v zadevi (preživnina). Organ B se sklicuje na tretjo točko 81. člena ZSV in meni, da je sam krajevno pristojen v konkretnem primeru. Kateri izmed organov je krajevno pristojen v konkretnem primeru? Ali je bilo prav, da je organ A vodil postopek skrbništva?

== '''Odgovor:''' ==

Vprašanje pristojnosti je v vsakem postopku pomembno procesno vprašanje, od katerega je odvisna zakonitost celotnega postopka in sprejetje odločitve. Pristojnost pomeni, da ima pravico in dolžnost odločanja o konkretni zadevi samo en, s predpisi točno določen organ, da odloča na določenem upravnem področju (stvarna pristojnost) ter na določenem območju (krajevna pristojnost). Organ sme in mora voditi postopek in sprejeti odločitev, ne sme se ji izogibati, prelagati na druge organe oziroma prevzemati pristojnosti drugih organov v nasprotju z zakonodajo ipd. (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 69). Vsak organ opravlja v upravnem postopku upravna dejanja v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Na to mora organ med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti ([[Zak:ZUP#23._.C4.8Dlen|23. člen ZUP]]). Če organ spozna, da ni pristojen za določeno upravno zadevo, postopa, tako kot je določeno v tretjem in četrtem odstavku [[Zak:ZUP#65._.C4.8Dlen|65. člena ZUP]]. Kršitev pravil o stvarni in krajevni pristojnosti  tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki je absolutna (glej prvo točko drugega odstavka [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člena]] in [[Zak:ZUP#250._.C4.8Dlen|250. člen ZUP]] ter v Breznik et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 143-144). 

Če bi bila po pravilih za določitev pristojnosti hkrati pristojna dva organa ali več, nastopi t.i. stek pristojnosti ([[Zak:ZUP#19._.C4.8Dlen|19.]] in [[Zak:ZUP#20._.C4.8Dlen|20. člen ZUP]]) in je tako pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 75). Krajevno pristojni organ pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil upravni postopek. Ne glede na to mora vsak krajevno pristojen organ opraviti na svojem območju tista dejanja, ki jih ni mogoče odlagati.

Iz 81. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO869 Zakona o socialnem varstvu ](ZSV, Ur. l. RS, št. 3/07 in novele), ki je nadrejen [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen|3. členu ZUP]], izhaja, da se v primeru, ko starši ne živijo skupaj, določi krajevna pristojnost po stalnem ali začasnem prebivališču tistega od staršev, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma kateremu je bila dodeljena. '''V konkretnem primeru menimo, da v primeru, ko ima mladoletna oseba stalno prebivališče pri skrbniku (ki je prevzel vlogo staršev kot zakonitih zastopnikov mladoletnika), nadaljnje postopke (preživnina, rejništvo) vodi krajevno pristojni organ A.''' Menimo, da se določbe ZSV v tem primeru ne upoštevajo, ker je '''dejstvo skrbništva nadrejeno siceršnji navezni okoliščini bivališča mladoletnika in staršev''' (tu babice namesto staršev). '''Postopek skrbništva po določbah ZSV tako sodi v pristojnost krajevno pristojnega organa A, s podrejeno rabo [[Zak:ZUP#19._.C4.8Dlen|19. člena ZUP ]](in nadaljnjih členov).'''

Po [[Zak:ZUP#22._.C4.8Dlen|22. členu ZUP]] tudi velja, da je organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. '''Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal (gl. [http://www.sodnapraksa.si/?q=id:58859&database%5BSOVS%5D=SOVS&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BVDSS%5D=VDSS&database%5BUPRS%5D=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=58859 sodba U 117/2004]). A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen''' (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133). 

Pravila o pristojnosti torej vzpostavljajo sistem, po katerem je za vsako zadevo pristojen le en organ. Toda včasih med organi lahko pride do spora (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 75). '''Spor o pristojnosti je takrat, ko dvoje ali več organov odklanja odločanje v kaki upravni zadevi, in takrat, ko si dvoje ali več organov lasti pristojnost v isti upravni zadevi.''' Spor o pristojnosti je lahko pozitiven (ko si več organov lasti pristojnost) in negativen (ko več organov odklanja pristojnost) kot izhaja iz [[Zak:ZUP#_27._.C4.8Dlen|27. člena ZUP]], tiče pa se lahko stvarne ali krajevne pristojnosti (gl. tudi [https://upravna-svetovalnica.fu.uni-lj.si/index.php/Odstop_vloge_in_postopanje_v_primeru_spora_o_pristojnosti primer]). Rešitev spora o pristojnosti je procesni predpogoj, ki ga je treba rešiti hitro, da bi pristojni organ lahko izvedel upravni postopek in izdal odločbo v upravni zadevi. Zato ni dopustno izmenjavati si vloge med organi, temveč mora organ, ki oceni, da ni pristojen, čim prej odstopiti vlogo drugemu organu, ta pa (ali prvi organ, če mu "drugi" vrne zadevo) dalje po potrebi pošlje spor o pristojnosti v rešitev organu, ki je hierarhično nad vsemi v sporu (gl. [[Zak:ZUP#26._.C4.8Dlen|26. člen ZUP]]), nato ta organ izda o pristojnosti dokončen sklep (Kovač, Remic, Sever, Upravno procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 44). 

Ker področni zakon (npr. Zakon o štipendiranju) zahteva, da upravni organ spremlja izpolnjevanje obveznosti, kar med drugim pomeni tudi, da se mora stranka osebno oglasiti pri upravnem organu, je '''v konkretnem primeru krajevno pristojen upravni organ, ki postane krajevno pristojen po novih okoliščinah, torej upravni organ, na območju katerega ima stranka sedaj stalno bivališče.''' Na ta način se namreč postopek, predvsem z vidika stranke, olajša.

'''Kolikor pa bi prišlo do potrebe po postopku izvršbe, po ZUP upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ''' (gl. [[Zak:ZUP#289._.C4.8Dlen|289. člen ZUP]]), torej prvotni, pri čemer lahko za posamično dejanje izvršbe prek pravne pomoči ([[Zak:ZUP#33._.C4.8Dlen|33. člen ZUP]]) zaprosi tudi novi organ, kjer stranka biva sedaj. Nadalje ZUP omogoča ustalitev pristojnosti, tako da pristojni organ, ki je začel postopek (izdajatelj odločbe), lahko odstopi zadevo organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če upoštevamo po področnem zakonu merodajno aktualno prebivališče stranke. Navedeno je dopustno in smiselno, če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko, kot določa [[Zak:ZUP#22._.C4.8Dlen|22. člen ZUP.]]

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Krajevna pristojnost organov]] [[Category:Kompetenčni spori in pravna pomoč]]

Dve odločbi o isti zadevi, izdani na dveh različnih krajevno pristojnih organih

2023-01-21T18:30:14Z

Na7523:

== '''Zadeva: Dve odločbi o isti zadevi, izdani na dveh različnih krajevno pristojnih organih''' ==

'''Datum odgovora:''' 1. 3. 2011, pregled 9. 12. 2022

== '''Vprašanje:''' ==

Stranka je pri pristojnem upravnem organu A vložila zahtevo za pridobitev določene pravice (npr. pridobitev državne štipendije pri CSD v kraju A). Gre za pridobitev pravice, za katero se po področnem zakonu izpolnjevanje pogojev preverja z vsakim (šolskim) letom znova, kar pomeni, da mora stranka v skladu z odločbo o pravici in javnim pozivom vsako leto vložiti novo vlogo za podaljšanje pravice, sicer organ po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje pogojev in izda odločbo o mirovanju ali prenehanju pravice. Stranka v danem primeru tega pri upravnem organu A ni storila, saj je spremenila stalno prebivališče (se preselila v B) in tako vložila vlogo za podaljšanje pravice pri krajevno pristojnem organu B. Upravni organ A je po uradni dolžnosti zaradi nevložitve zahtevka izdal za naslednje obdobje tako odločbo o mirovanju pravice, za isto pravico in isto obdobje pa je na podlagi zahtevka stranke v B organ B izdal odločbo o pravici, o čemer je organ A pridobil informacijo naknadno, dodatno pa se je stranka zopet preselila nazaj v kraj A, zato je dokumentacijo v zadevi organ B v celoti odstopil organu A. Kako naj sedaj postopa upravni organ A, saj obstajata v isti zadevi dve različni odločbi?

== '''Odgovor:''' ==

'''Odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku in vročena, je mogoče odpraviti takoj po vročitvi, pa tudi po dokončnosti in pravnomočnosti, po nadzorstveni pravici, če je prisoten kakšen izmed zakonsko določenih pogojev.''' Eden izmed teh je izdaja druge odločbe o isti stvari, s katero je bila ta upravna zadeva predhodno ob enakem dejanskem in pravnem stanju rešena drugače in postala že pravonomočna, kar navaja druga točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen|274. člena ZUP]]. '''Časovno druga odločba se torej odpravi s strani nadzorstvenega organa (zoper odločbo CSD je to MDDSZ, gl. [[Zak:ZUP#276._.C4.8Dlen|276. člen ZUP]]).''' Namreč, o isti upravni zadevi ne moreta obstajati dve odločbi, saj velja ''ne bis in idem'', kar pomeni, da '''ni dopustno o isti zadevi odločati dvakrat, še manj odločiti dvakrat in to različno.''' Za vprašanje, kdaj je postala prejšnja (prva) odločba pravnomočna, je pomembno le, da je pravnomočna v trenutku intervencije pristojnega organa, ni pa pomembno, ali je bila prejšnja odločba pravnomočna že v trenutku izdaje poznejše odločbe (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 582).

'''V danem primeru''' sta torej dva različna upravna organa izdala odločbo o isti stvari. Če je upravni organ A odločbo (o mirovanju pravice) izdal kasneje kot upravni organ B (odločbo o pravici), poleg tega pa je ob istem dejanskem in pravnem stanju (sicer izpolnjevanje pogojev stranke, vendar ne vložitvi zahteve za podaljšanje pravice) odločil drugače, '''mora torej sedaj nadzorstveni organ odločbo organa A oziroma kasnejšo odločbo odpraviti, o čemer naj poda pobudo ministrstvu organ A.'''

Kljub temu je pomembno, da bi '''stranka v danem primeru morala po področnem zakonu in prvotni odločbi upravni organ A obvestiti o kakršnikoli spremembi, ki bi lahko vplivala na pravico.''' Pri tem pa '''področni zakon eksplicitno ne navaja, da bi stranka morala tudi ob podaljšanju pravice sporočiti spremembo stalnega prebivališča''', zato je stranka vlogo za podaljšanje pač vložila pri v tistem času krajevno pristojnem organu.

K državni štipendiji se po 17. členu '''[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6571 Zakona o štipendiranju]''' (ZŠtip-1, Ur. l. RS, št. 56/13 in novele) doselijo tudi naslednji dodatki:
* dodatek za bivanje,
* dodatek za uspeh,
* dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami.

'''Dodatek za bivanje''', določen v 18. členu, '''pripada študentu''', ki ima prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, '''če je kraj stalnega prebivališča oddaljen od kraja izobraževanja več kot 25 km''', če strošek najema znaša najmanj 65 eurov mesečno in štipendist oziroma njegovi starši niso lastniki ali solastniki nepremičnine, v kateri ima štipendist prijavljeno začasno prebivališče. Po sedmem odstavku 18. člena štipendist, ki ne izpolnjuje več pogojev za dodatek za bivanje, s prvim dnem naslednjega meseca od nastanka spremembe ni več upravičen do tega dodatka za tekoče šolsko ali študijsko leto.

V navedenem primeru je torej pomembno, da bi stranka oz. štipendist '''morala organu sporočil spremembo stalnega bivališča''', saj mu ta vpliva na dodatek za bivanju, ki je del višine štipendije. '''Če se je oseba preselila znotraj radija 25km od kraja izobraževanja, ji ta dodatek ne bo pripadal (več), ker zanj ne izpolnjuje pogojev.
'''
Kakorkoli, upravni organ A je torej po izdaji odločbe upravnega organa B izdal odločbo o isti zadevi, kar pomeni, da se kasnejša odločba odpravi po nadzorstveni pravici. Odločba o mirovanju, izdana s strani upravnega organa A se torej odpravi, v veljavi pa ostane prej izdana odločba o podaljšanju pravice. Informacijski sistem, ki obstaja med organi, pa bi morali ti organi (CSD) prek zagotovitve ustrezne podpore resornega ministrstva, uporabljati tudi v ta namen, da bi v bodoče ob odločanju preverili zadevno dvojnost, da bi ne prihajalo do takih situacij in potreb po odpravi nezakonitih odločb.

'''Glede na to, da pa je stranka medtem zopet spremenila stalno prebivališče''', ki je (spet) v pristojnosti upravnega organa A, je pravilno, da je le-ta zaprosil za odstop zadeve v skladu s prvim odstavkom [[Zak:ZUP#22._.C4.8Dlen|22. člena ZUP]]. Tako torej upravni organ, kot vnovič krajevno pristojen, v bodoče vodi in odloča v postopku te upravne zadeve.

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Kategorija:Krajevna pristojnost organov]] [[Category:Odprava in razveljavitev odločbe (po nadzorstveni pravici, izredno, v zvezi z upravnim sporom)]]

Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Veljavnost dokumenta (vročilnice ipd.) glede na obliko datuma

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP-1

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi

Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi

Upravna Svetovalnica:Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

Pogovor o Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

Pogovor:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

Upravna Svetovalnica:Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

Povračilo potnih stroškov v javnem sektorju

Začetek (inšpekcijskega) postopka v javnem interesu na zahtevo stranke?

Vročanje stranki oziroma stranskemu udeležencu s prebivališčem v tujini in vprašanje prevoda dokumentov

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Faks ali e-vloga brez varnega e-podpisa po področnem zakonu

Raba ZUP pri vpogledu v spis, kadar ne gre za upravno zadevo

Evidentiranje zadeve v primeru danega pooblastila pooblaščencu

Raba ZUP pri vpogledu v spis, kadar ne gre za upravno zadevo

Popolnost vloge z manjkajočo sestavino po razpisu

Popolnost vloge z manjkajočo sestavino po razpisu

Omejitve pri pooblaščanju javnih uslužbencev organa za izvrševanje posameznih pravic in dolžnosti

Ravnanje organa s pobudo in začetek postopka po uradni dolžnosti

Ravnanje organa s pobudo in začetek postopka po uradni dolžnosti

Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP

Različne interpretacije pojma »zadeva« po UUP in ZUP

Podpis uradne osebe na odločbi ter označevanje danih pooblastil

Obveza predstojnika, da pooblasti uradno osebo s spregledom pogojev po ZJU?

Kdo in kako odloči o izločitvi uradne osebe (na občinski ravni)

Potrditev pravnomočnosti nekaj desetletij po izdaji odločbe in pristojnost za to

Obličnost odločbe po področnem predpisu

Obveznost pooblastil predstojnika za opravljanje dejanj v upravnem postopku

Obličnost odločbe po področnem predpisu

Faks ali e-vloga brez varnega e-podpisa po področnem zakonu

Vročanje v primeru prejema pooblastila za zastopanje v času od odpreme odločbe do njene vročitve

Vročanje v primeru prejema pooblastila za zastopanje v času od odpreme odločbe do njene vročitve

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Postopek zavrnitve popravka v uradnih evidencah po ZVOP

Kdo pripravi in izda sklep o izločitvi uradne osebe

Kdo pripravi in izda sklep o izločitvi uradne osebe

Vpliv stečajnega postopka na začetek in tek upravnega postopka ter izpolnitev obveznosti v izvršbi

Uvedba in tek (inšpekcijskega) postopka ob neznanih strankah in brez kršitev oz. takojšnji izpolnitvi obveznosti po opozorilu

Opravljanje procesnih dejanj ob nejasni stvarni legitimaciji in zaključek postopka, če ni potrebe po varovanju javne koristi

Razmerja med organi prek pravne pomoči in raba pravnih sredstev enega organa napram drugemu

Odstop vloge in postopanje v primeru spora o pristojnosti

Krajevna pristojnost pri izvrševanju odločbe in sporazuma ter ustalitev (krajevne) pristojnosti po področnem zakonu

Dve odločbi o isti zadevi, izdani na dveh različnih krajevno pristojnih organih

Upoštevanje več področnih predpisov, ki določajo pogoje za ugoditev zahtevi