Upravna Svetovalnica - Prispevki uporabnika [sl]

Predložitev dokumentov tujega organa

2024-09-11T19:59:12Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Predložitev dokumentov tujega organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 11. 9. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se lahko natisnjena kopija elektronsko podpisanega dokumenta tujega organa, ki je bila posredovana po pošti, šteje kot izvirnik ali overjena kopija v skladu s predpisom, ki zahteva predložitev dokumentov v izvirniku ali overjeni kopiji, in na kakšen način naj uradna oseba obravnava takšen dokument?

== '''Odgovor:''' ==

V skladu s [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. členom ZUP]] so listine, kot dokazno sredstvo, ki jih stranke predložijo same ali pa jih priskrbi organ, ki vodi postopek. Obveznost stranke, da predloži listino, ki šteje kot dokaz v postopku, je podana vedno, kadar je listina pri njej. Po [[Zak:ZUP#140. .C4.8Dlen{{!}}140. členu ZUP]] mora predložiti dokaze, s katerimi razpolaga, oziroma predlagati druge dokaze. Organ pa mora sam priskrbeti listine, ki so pri drugih državnih organih, organih lokalne samouprave ali nosilcih javnih pooblastil ([[Zak:ZUP#175. .C4.8Dlen{{!}}175. člen ZUP]]).
Stranka ima možnost predložiti listino v izvirniku ali v različnih oblikah kopij (overjenih, navadnih, mikrofilmskih, elektronskih). Organ ne sme vedno zahtevati izvirnika, če ni dvoma v pristnost kopije. Dokazna vrednost kopij ni ''a priori'' manjša od izvirnika, če je kopija skladna z izvirnikom. Mikrofilmske in elektronske kopije, izdane s strani pristojnih organov, so izenačene z izvirniki. '''Če je organ v dvomu glede pristnosti kopije, lahko zahteva vpogled v izvirnik, da preveri skladnost'''. Takrat se prepis oziroma kopija listine primerja z izvirnikom in v primeru skladnosti obeh to označi na prepisu oziroma kopiji. Čeprav je upravno ali notarsko overjena kopija javna listina, se lahko ob dvomu zahteva predložitev izvirnika. Organ ni dolžan zadržati izvirnika ali ga kopirati na zahtevo stranke. Če stranka predloži izvirno listino, ne more od organa zahtevati, da naredi kopijo listine, jo potrdi z zaznamkom o skladnosti, izvirnik pa vrne stranki. To velja tako med postopkom kot tudi po končanju postopka (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 173. na str. od 241 do 243).
Iz sodbe [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111392489 UPRS IU 821/2015] izhaja, da je '''pri tujih listinah dokazno breme na stranki''', ki mora s primernimi dokazili potrditi dejstva, relevantna za postopek. Dokazila morajo vsebovati vse ključne podatke, ki so osnova za odločanje in so potrebne za pravilno presojo primera. Polno dokazno vrednost ima le listina, ki jo izda uradni organ v tujini. Kot je že bilo omenjeno ZUP v [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. členu]] omogoča predložitev fotokopij namesto izvirnikov, vendar pa lahko organ od stranke zahteva, da se predloži izvirnik, zato da se preveri skladnost kopije z izvirnikom. Če stranka izvirnika ne predloži, se lahko dvomi o dokazni vrednosti predložene kopije.
Torej, glede na navedeno '''uradna oseba ne sme zavrniti natisnjene kopije dokumenta,''' ki je bil izvirno podpisan v elektronski obliki seveda, '''če ni dvoma o njegovi pristnosti'''. Takšna natisnjena kopija se obravnava kot prepis ali kopija izvirnega elektronskega dokumenta in ima dokazno vrednost, če ustreza izvirniku. '''Lahko pa organ zahteva predložitev izvirnika ali overjene kopije ampak le v primeru, ko dvomi v pristnost natisnjene kopije.'''
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]
[[Category:Upravljanje z e-dokumenti]]

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Predložitev dokumentov tujega organa

2024-09-11T19:58:08Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Predložitev dokumentov tujega organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 11. 9. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se lahko natisnjena kopija elektronsko podpisanega dokumenta tujega organa, ki je bila posredovana po pošti, šteje kot izvirnik ali overjena kopija v skladu s predpisom, ki zahteva predložitev dokumentov v izvirniku ali overjeni kopiji, in na kakšen način naj uradna oseba obravnava takšen dokument?

== '''Odgovor:''' ==

V skladu s [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. členom ZUP]] so listine, kot dokazno sredstvo, ki jih stranke predložijo same ali pa jih priskrbi organ, ki vodi postopek. Obveznost stranke, da predloži listino, ki šteje kot dokaz v postopku, je podana vedno, kadar je listina pri njej. Po [[Zak:ZUP#140. .C4.8Dlen{{!}}140. členu ZUP]] mora predložiti dokaze, s katerimi razpolaga, oziroma predlagati druge dokaze. Organ pa mora sam priskrbeti listine, ki so pri drugih državnih organih, organih lokalne samouprave ali nosilcih javnih pooblastil ([[Zak:ZUP#175. .C4.8Dlen{{!}}175. člen ZUP]]).Stranka ima možnost predložiti listino v izvirniku ali v različnih oblikah kopij (overjenih, navadnih, mikrofilmskih, elektronskih). Organ ne sme vedno zahtevati izvirnika, če ni dvoma v pristnost kopije. Dokazna vrednost kopij ni ''a priori'' manjša od izvirnika, če je kopija skladna z izvirnikom. Mikrofilmske in elektronske kopije, izdane s strani pristojnih organov, so izenačene z izvirniki. '''Če je organ v dvomu glede pristnosti kopije, lahko zahteva vpogled v izvirnik, da preveri skladnost'''. Takrat se prepis oziroma kopija listine primerja z izvirnikom in v primeru skladnosti obeh to označi na prepisu oziroma kopiji. Čeprav je upravno ali notarsko overjena kopija javna listina, se lahko ob dvomu zahteva predložitev izvirnika. Organ ni dolžan zadržati izvirnika ali ga kopirati na zahtevo stranke. Če stranka predloži izvirno listino, ne more od organa zahtevati, da naredi kopijo listine, jo potrdi z zaznamkom o skladnosti, izvirnik pa vrne stranki. To velja tako med postopkom kot tudi po končanju postopka (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 173. na str. od 241 do 243).Iz sodbe [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111392489 UPRS IU 821/2015] izhaja, da je '''pri tujih listinah dokazno breme na stranki''', ki mora s primernimi dokazili potrditi dejstva, relevantna za postopek. Dokazila morajo vsebovati vse ključne podatke, ki so osnova za odločanje in so potrebne za pravilno presojo primera. Polno dokazno vrednost ima le listina, ki jo izda uradni organ v tujini. Kot je že bilo omenjeno ZUP v [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. členu]]omogoča predložitev fotokopij namesto izvirnikov, vendar pa lahko organ od stranke zahteva, da se predloži izvirnik, zato da se preveri skladnost kopije z izvirnikom. Če stranka izvirnika ne predloži, se lahko dvomi o dokazni vrednosti predložene kopije.Torej, glede na navedeno '''uradna oseba ne sme zavrniti natisnjene kopije dokumenta,''' ki je bil izvirno podpisan v elektronski obliki seveda, '''če ni dvoma o njegovi pristnosti'''. Takšna natisnjena kopija se obravnava kot prepis ali kopija izvirnega elektronskega dokumenta in ima dokazno vrednost, če ustreza izvirniku. '''Lahko pa organ zahteva predložitev izvirnika ali overjene kopije ampak le v primeru, ko dvomi v pristnost natisnjene kopije.'''

[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]
[[Category:Upravljanje z e-dokumenti]]

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Predložitev dokumentov tujega organa

2024-09-11T19:56:52Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Predložitev dokumentov tujega organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 11. 9. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

Ali se lahko natisnjena kopija elektronsko podpisanega dokumenta tujega organa, ki je bila posredovana po pošti, šteje kot izvirnik ali overjena kopija v skladu s predpisom, ki zahteva predložitev dokumentov v izvirniku ali overjeni kopiji, in na kakšen način naj uradna oseba obravnava takšen dokument?

== '''Odgovor:''' ==

V skladu s [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. členom ZUP]] so listine, kot dokazno sredstvo, ki jih stranke predložijo same ali pa jih priskrbi organ, ki vodi postopek. Obveznost stranke, da predloži listino, ki šteje kot dokaz v postopku, je podana vedno, kadar je listina pri njej. Po [[Zak:ZUP#140. .C4.8Dlen{{!}}140. členu ZUP]] mora predložiti dokaze, s katerimi razpolaga, oziroma predlagati druge dokaze. Organ pa mora sam priskrbeti listine, ki so pri drugih državnih organih, organih lokalne samouprave ali nosilcih javnih pooblastil ([[Zak:ZUP#175. .C4.8Dlen{{!}}175. člen ZUP]]).Stranka ima možnost predložiti listino v izvirniku ali v različnih oblikah kopij (overjenih, navadnih, mikrofilmskih, elektronskih). Organ ne sme vedno zahtevati izvirnika, če ni dvoma v pristnost kopije. Dokazna vrednost kopij ni ''a priori'' manjša od izvirnika, če je kopija skladna z izvirnikom. Mikrofilmske in elektronske kopije, izdane s strani pristojnih organov, so izenačene z izvirniki. '''Če je organ v dvomu glede pristnosti kopije, lahko zahteva vpogled v izvirnik, da preveri skladnost'''. Takrat se prepis oziroma kopija listine primerja z izvirnikom in v primeru skladnosti obeh to označi na prepisu oziroma kopiji. Čeprav je upravno ali notarsko overjena kopija javna listina, se lahko ob dvomu zahteva predložitev izvirnika. Organ ni dolžan zadržati izvirnika ali ga kopirati na zahtevo stranke. Če stranka predloži izvirno listino, ne more od organa zahtevati, da naredi kopijo listine, jo potrdi z zaznamkom o skladnosti, izvirnik pa vrne stranki. To velja tako med postopkom kot tudi po končanju postopka (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 173. na str. od 241 do 243).Iz sodbe [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111392489 UPRS IU 821/2015] izhaja, da je '''pri tujih listinah dokazno breme na stranki''', ki mora s primernimi dokazili potrditi dejstva, relevantna za postopek. Dokazila morajo vsebovati vse ključne podatke, ki so osnova za odločanje in so potrebne za pravilno presojo primera. Polno dokazno vrednost ima le listina, ki jo izda uradni organ v tujini. Kot je že bilo omenjeno ZUP v [[Zak:ZUP#173. .C4.8Dlen{{!}}173. členu]]omogoča predložitev fotokopij namesto izvirnikov, vendar pa lahko organ od stranke zahteva, da se predloži izvirnik, zato da se preveri skladnost kopije z izvirnikom. Če stranka izvirnika ne predloži, se lahko dvomi o dokazni vrednosti predložene kopije.Torej, glede na navedeno '''uradna oseba ne sme zavrniti natisnjene kopije dokumenta,''' ki je bil izvirno podpisan v elektronski obliki seveda, '''če ni dvoma o njegovi pristnosti'''. Takšna natisnjena kopija se obravnava kot prepis ali kopija izvirnega elektronskega dokumenta in ima dokazno vrednost, če ustreza izvirniku. '''Lahko pa organ zahteva predložitev izvirnika ali overjene kopije ampak le v primeru, ko dvomi v pristnost natisnjene kopije.'''

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Predložitev dokumentov tujega organa

2024-09-11T19:49:53Z

NT61770: /* Vprašanje: */

Predložitev dokumentov tujega organa

2024-09-11T19:49:40Z

NT61770: /* Zadeva: vneseš besedilo zadeve */

== '''Zadeva: Predložitev dokumentov tujega organa - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 11. 9. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Predložitev dokumentov tujega organa

2024-09-11T19:47:32Z

NT61770: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T20:14:00Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek
[[Category:Udeleženci v upravnih postopkih (organi, stranke …)]]

== '''Vprašanje:''' ==

'''Kako pravilno ravnati v primeru, ko občina predlaga imenovanje skrbnika za posebni primer za neznanega lastnika premoženja po pokojnem C. V., vendar je po izvedbi poizvedb ugotovljeno, da sta lastnici premoženja hčerki pokojnika, ki sta postali dedinji v zaključku zapuščinskega postopka? Ali je v tem primeru pravilna odločitev izdati negativno odločbo in ne imenovati skrbnika za posebni primer?'''

== '''Odgovor:''' ==

Skrbništvo za posebne primere je v predmetnem primeru urejeno z dvema zakonskima aktoma, in sicer z [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskim zakonikom] (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22 – odl. US, 5/23 in 34/24 – odl. US) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakonom o urejanju prostora] ((Uradni list RS, št. 199/21, 18/23 – ZDU-1O, 78/23 – ZUNPEOVE, 95/23 – ZIUOPZP in 23/24); v nadaljevanju: ZUreP-3). Družinski zakonik določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebni primer, medtem ko ZUreP-3 ureja postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin.
Imenovanje skrbnika po [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskem zakoniku] je določeno v 267. členu. Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Skrbnika se lahko imenuje tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, vendar pa skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo ali za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače
[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik], v 267. členu, zagotavlja, da so pravice in koristi posameznikov varovane tudi v primerih, ko je njihovo prebivališče neznano ali ko nimajo zastopnika, hkrati pa postavlja omejitve, da se skrbnik za posebni primer imenuje le, kadar ni mogoče uporabiti rednih oblik skrbništva. To pomeni, da če obstajajo pogoji za redno skrbništvo nad otrokom ali odraslo osebo, se skrbnik za posebni primer ne more imenovati, razen če zakon izrecno določa izjemo.
Skrbništvo pri razlastitvi nepremičnin pa po 208. členu [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 ZUreP-3] določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin. Upravni organ, pristojen za odločanje o skrbništvu, lahko na predlog razlastitvenega upravičenca v določenih primerih v roku 60 dni imenuje skrbnika za posebno nepremičnino. V tem členu so natančno opredeljeni pogoji, pod katerimi se lahko imenuje skrbnik, kar omogoča učinkovitejše upravljanje z nepremičninami, katerih lastništvo je nejasno ali sporno. Pogoji za imenovanje skrbnika navaja več situacij, v katerih se lahko imenuje skrbnik za posebne primere, in sicer, ko v uradnih evidencah ni podatkov o lastniku nepremičnine oz. je ta ne znan; ko je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ko ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in ta nima zastopnika; ko je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v Republiki Sloveniji; ko lastnik ne prebiva na naslovu v Republiki Sloveniji oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini; ter, ko gre za naknadno najdeno premoženje istega lastnika, za katero dodatni sklep o dedovanju še ni bil izdan.
Imenovanje skrbnika za posebne primere je ključno za zagotavljanje pravilnega upravljanja in zaščite nepremičnin, katerih lastništvo je zaradi različnih razlogov nejasno. To pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku razlastitve ter zmanjšuje možnosti za pravne zaplete in dolgotrajne sodne postopke. 208. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 ZUreP-3] predstavlja pomemben pravni mehanizem za urejanje lastniških razmerij pri nepremičninah, kjer lastnik ni znan ali je preminul brez urejenega dedovanja. Jasno določeni pogoji in postopki za imenovanje skrbnika zagotavljajo pravno varnost in omogočajo učinkovito upravljanje s takšnimi nepremičninami.
'''Postavitev osebe pod skrbništvo se izvede v postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, zato vložitev predloga za postavitev sama po sebi ne pomeni začetka postopka. CSD v primeru, ko je vložen predlog, presodi, ali bo začel upravni postopek. Postopka denimo ne uvede, če je očitno, da zanj ni potrebe, ker skrbnika ne more postaviti oziroma ni potrebe za to.  ''''''V takem primeru se predlagatelja o tem obvesti z dopisom. Če pa je bilo to ugotovljeno šele v postopku, se praviloma izda sklep o ustavitvi postopka. Sklep se v tem primeru vroči pravnomočno določenima pravnima naslednicama, t.j. dedinjama.'''
Na podlagi [//Zak:ZUP#51.%20.C4.8Dlen 51. člena ZUP] začasnega zastopnika imenuje organ stranki v treh zakonsko določenih primerih, ko je oseba, ki ima sposobnost biti stranka (fizična, pravna ali kolektivna oseba), začasno nezmožna zavarovati svojih pravic. Namen postavitve je pomoč osebi zaradi odsotnosti ali drugega razloga, pri čemer organ o tem takoj obvesti center za socialno delo. Center nadzira začasnega zastopnika in ga lahko zamenja, če ne deluje v korist varovanca.
Posebni pogoji za postavitev začasnega zastopnika vključujejo nujne zadeve ali interese stranke. Tako se začasnega zastopnika postavi procesno nesposobni stranki brez zakonitega zastopnika, osebi z neznanim prebivališčem brez pooblaščenca ter pravni osebi brez zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Če zadeva ni nujna, organ obvesti center za socialno delo, ki ukrepa naprej.
Začasnega zastopnika se postavi tudi, kadar so interesi stranke in njenega zakonitega zastopnika v nasprotju, ter v primerih, ko imajo stranke z nasprotnimi interesi istega zakonitega zastopnika, na primer v spornem razmerju otrok-starši. Enako velja, kadar za otroka skrbi sorodnik s podeljeno starševsko skrbjo ali v primeru spora med osebo in njenim skrbnikom.
Tretja skupina primerov vključuje nujna dejanja, ki jih ni mogoče odložiti, stranke pa ni mogoče pravočasno povabiti. V teh primerih mora organ obvestiti stranko, pooblaščenca ali zastopnika.
Začasni zastopnik ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot zakoniti zastopnik. Dejanja, ki jih opravi, niso začasna in jih ni mogoče preklicati. Funkcija začasnega zastopnika preneha, ko razlogi za njegovo postavitev niso več podani.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T20:11:58Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek
[[Category:Udeleženci v upravnih postopkih (organi, stranke …)]]

== '''Vprašanje:''' ==

'''Kako pravilno ravnati v primeru, ko občina predlaga imenovanje skrbnika za posebni primer za neznanega lastnika premoženja po pokojnem C. V., vendar je po izvedbi poizvedb ugotovljeno, da sta lastnici premoženja hčerki pokojnika, ki sta postali dedinji v zaključku zapuščinskega postopka? Ali je v tem primeru pravilna odločitev izdati negativno odločbo in ne imenovati skrbnika za posebni primer?'''

== '''Odgovor:''' ==

Skrbništvo za posebne primere je v predmetnem primeru urejeno z dvema zakonskima aktoma, in sicer z [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskim zakonikom] (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22 – odl. US, 5/23 in 34/24 – odl. US) in [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 Zakonom o urejanju prostora] ((Uradni list RS, št. 199/21, 18/23 – ZDU-1O, 78/23 – ZUNPEOVE, 95/23 – ZIUOPZP in 23/24); v nadaljevanju: ZUreP-3). Družinski zakonik določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebni primer, medtem ko ZUreP-3 ureja postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin.
Imenovanje skrbnika po [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskem zakoniku] je določeno v 267. členu. Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Skrbnika se lahko imenuje tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, vendar pa skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo ali za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače
[https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinski zakonik], v 267. členu, zagotavlja, da so pravice in koristi posameznikov varovane tudi v primerih, ko je njihovo prebivališče neznano ali ko nimajo zastopnika, hkrati pa postavlja omejitve, da se skrbnik za posebni primer imenuje le, kadar ni mogoče uporabiti rednih oblik skrbništva. To pomeni, da če obstajajo pogoji za redno skrbništvo nad otrokom ali odraslo osebo, se skrbnik za posebni primer ne more imenovati, razen če zakon izrecno določa izjemo.
Skrbništvo pri razlastitvi nepremičnin pa po 208. členu [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 ZUreP-3] določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin. Upravni organ, pristojen za odločanje o skrbništvu, lahko na predlog razlastitvenega upravičenca v določenih primerih v roku 60 dni imenuje skrbnika za posebno nepremičnino. V tem členu so natančno opredeljeni pogoji, pod katerimi se lahko imenuje skrbnik, kar omogoča učinkovitejše upravljanje z nepremičninami, katerih lastništvo je nejasno ali sporno. Pogoji za imenovanje skrbnika navaja več situacij, v katerih se lahko imenuje skrbnik za posebne primere, in sicer, ko v uradnih evidencah ni podatkov o lastniku nepremičnine oz. je ta ne znan; ko je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ko ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in ta nima zastopnika; ko je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v Republiki Sloveniji; ko lastnik ne prebiva na naslovu v Republiki Sloveniji oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini; ter, ko gre za naknadno najdeno premoženje istega lastnika, za katero dodatni sklep o dedovanju še ni bil izdan.
Imenovanje skrbnika za posebne primere je ključno za zagotavljanje pravilnega upravljanja in zaščite nepremičnin, katerih lastništvo je zaradi različnih razlogov nejasno. To pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku razlastitve ter zmanjšuje možnosti za pravne zaplete in dolgotrajne sodne postopke. 208. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 ZUreP-3] predstavlja pomemben pravni mehanizem za urejanje lastniških razmerij pri nepremičninah, kjer lastnik ni znan ali je preminul brez urejenega dedovanja. Jasno določeni pogoji in postopki za imenovanje skrbnika zagotavljajo pravno varnost in omogočajo učinkovito upravljanje s takšnimi nepremičninami.
'''Postavitev osebe pod skrbništvo se izvede v postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, zato vložitev predloga za postavitev sama po sebi ne pomeni začetka postopka. CSD v primeru, ko je vložen predlog, presodi, ali bo začel upravni postopek. Postopka denimo ne uvede, če je očitno, da zanj ni potrebe, ker skrbnika ne more postaviti oziroma ni potrebe za to.  ''''''V takem primeru se predlagatelja o tem obvesti z dopisom. Če pa je bilo to ugotovljeno šele v postopku, se praviloma izda sklep o ustavitvi postopka. Sklep se v tem primeru vroči pravnomočno določenima pravnima naslednicama, t.j. dedinjama.'''
Na podlagi [//Zak:ZUP#51.%20.C4.8Dlen 51. člena ZUP] začasnega zastopnika imenuje organ stranki v treh zakonsko določenih primerih, ko je oseba, ki ima sposobnost biti stranka (fizična, pravna ali kolektivna oseba), začasno nezmožna zavarovati svojih pravic. Namen postavitve je pomoč osebi zaradi odsotnosti ali drugega razloga, pri čemer organ o tem takoj obvesti center za socialno delo. Center nadzira začasnega zastopnika in ga lahko zamenja, če ne deluje v korist varovanca.
Posebni pogoji za postavitev začasnega zastopnika vključujejo nujne zadeve ali interese stranke. Tako se začasnega zastopnika postavi procesno nesposobni stranki brez zakonitega zastopnika, osebi z neznanim prebivališčem brez pooblaščenca ter pravni osebi brez zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Če zadeva ni nujna, organ obvesti center za socialno delo, ki ukrepa naprej.
Začasnega zastopnika se postavi tudi, kadar so interesi stranke in njenega zakonitega zastopnika v nasprotju, ter v primerih, ko imajo stranke z nasprotnimi interesi istega zakonitega zastopnika, na primer v spornem razmerju otrok-starši. Enako velja, kadar za otroka skrbi sorodnik s podeljeno starševsko skrbjo ali v primeru spora med osebo in njenim skrbnikom.
Tretja skupina primerov vključuje nujna dejanja, ki jih ni mogoče odložiti, stranke pa ni mogoče pravočasno povabiti. V teh primerih mora organ obvestiti stranko, pooblaščenca ali zastopnika.
Začasni zastopnik ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot zakoniti zastopnik. Dejanja, ki jih opravi, niso začasna in jih ni mogoče preklicati. Funkcija začasnega zastopnika preneha, ko razlogi za njegovo postavitev niso več podani.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T19:39:37Z

NT61770: /* Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek
[[Category:Udeleženci v upravnih postopkih (organi, stranke …)]]

== '''Vprašanje:''' ==

'''Kako pravilno ravnati v primeru, ko občina predlaga imenovanje skrbnika za posebni primer za neznanega lastnika premoženja po pokojnem C. V., vendar je po izvedbi poizvedb ugotovljeno, da sta lastnici premoženja hčerki pokojnika, ki sta postali dedinji v zaključku zapuščinskega postopka? Ali je v tem primeru pravilna odločitev izdati negativno odločbo in ne imenovati skrbnika za posebni primer?'''

== '''Odgovor:''' ==

Skrbništvo za posebne primere je v predmetnem primeru urejeno z dvema zakonskima aktoma, in sicer z Družinskim zakonikom in Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-3). Družinski zakonik določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebni primer, medtem ko ZUreP-3 ureja postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin.
Imenovanje skrbnika po Družinskem zakoniku je določeno v 267. členu. Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Skrbnika se lahko imenuje tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, vendar pa skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo ali za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače
Družinski zakonik, v 267. členu, zagotavlja, da so pravice in koristi posameznikov varovane tudi v primerih, ko je njihovo prebivališče neznano ali ko nimajo zastopnika, hkrati pa postavlja omejitve, da se skrbnik za posebni primer imenuje le, kadar ni mogoče uporabiti rednih oblik skrbništva. To pomeni, da če obstajajo pogoji za redno skrbništvo nad otrokom ali odraslo osebo, se skrbnik za posebni primer ne more imenovati, razen če zakon izrecno določa izjemo.
Skrbništvo pri razlastitvi nepremičnin pa po 208. členu ZUreP-3 določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin. Upravni organ, pristojen za odločanje o skrbništvu, lahko na predlog razlastitvenega upravičenca v določenih primerih v roku 60 dni imenuje skrbnika za posebno nepremičnino. V tem členu so natančno opredeljeni pogoji, pod katerimi se lahko imenuje skrbnik, kar omogoča učinkovitejše upravljanje z nepremičninami, katerih lastništvo je nejasno ali sporno. Pogoji za imenovanje skrbnika navaja več situacij, v katerih se lahko imenuje skrbnik za posebne primere, in sicer, ko v uradnih evidencah ni podatkov o lastniku nepremičnine oz. je ta ne znan; ko je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ko ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in ta nima zastopnika; ko je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v Republiki Sloveniji; ko lastnik ne prebiva na naslovu v Republiki Sloveniji oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini; ter, ko gre za naknadno najdeno premoženje istega lastnika, za katero dodatni sklep o dedovanju še ni bil izdan.
Imenovanje skrbnika za posebne primere je ključno za zagotavljanje pravilnega upravljanja in zaščite nepremičnin, katerih lastništvo je zaradi različnih razlogov nejasno. To pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku razlastitve ter zmanjšuje možnosti za pravne zaplete in dolgotrajne sodne postopke. 208. člen ZUreP-3 predstavlja pomemben pravni mehanizem za urejanje lastniških razmerij pri nepremičninah, kjer lastnik ni znan ali je preminul brez urejenega dedovanja. Jasno določeni pogoji in postopki za imenovanje skrbnika zagotavljajo pravno varnost in omogočajo učinkovito upravljanje s takšnimi nepremičninami.
Postavitev osebe pod skrbništvo se izvede v postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, zato vložitev predloga za postavitev sama po sebi ne pomeni začetka postopka. CSD v primeru, ko je vložen predlog, presodi, ali bo začel upravni postopek. Postopka denimo ne uvede, če je očitno, da zanj ni potrebe, ker skrbnika ne more postaviti oziroma ni potrebe za to.  V takem primeru se predlagatelja o tem obvesti z dopisom. Če pa je bilo to ugotovljeno šele v postopku, se praviloma izda sklep o ustavitvi postopka. Sklep se v tem primeru vroči pravnomočno določenima pravnima naslednicama, t.j. dedinjama.
Na podlagi 51. člena ZUP začasnega zastopnika imenuje organ stranki v treh zakonsko določenih primerih, ko je oseba, ki ima sposobnost biti stranka (fizična, pravna ali kolektivna oseba), začasno nezmožna zavarovati svojih pravic. Namen postavitve je pomoč osebi zaradi odsotnosti ali drugega razloga, pri čemer organ o tem takoj obvesti center za socialno delo. Center nadzira začasnega zastopnika in ga lahko zamenja, če ne deluje v korist varovanca.
Posebni pogoji za postavitev začasnega zastopnika vključujejo nujne zadeve ali interese stranke. Tako se začasnega zastopnika postavi procesno nesposobni stranki brez zakonitega zastopnika, osebi z neznanim prebivališčem brez pooblaščenca ter pravni osebi brez zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Če zadeva ni nujna, organ obvesti center za socialno delo, ki ukrepa naprej.
Začasnega zastopnika se postavi tudi, kadar so interesi stranke in njenega zakonitega zastopnika v nasprotju, ter v primerih, ko imajo stranke z nasprotnimi interesi istega zakonitega zastopnika, na primer v spornem razmerju otrok-starši. Enako velja, kadar za otroka skrbi sorodnik s podeljeno starševsko skrbjo ali v primeru spora med osebo in njenim skrbnikom.
Tretja skupina primerov vključuje nujna dejanja, ki jih ni mogoče odložiti, stranke pa ni mogoče pravočasno povabiti. V teh primerih mora organ obvestiti stranko, pooblaščenca ali zastopnika.
Začasni zastopnik ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot zakoniti zastopnik. Dejanja, ki jih opravi, niso začasna in jih ni mogoče preklicati. Funkcija začasnega zastopnika preneha, ko razlogi za njegovo postavitev niso več podani.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T19:38:12Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

'''Kako pravilno ravnati v primeru, ko občina predlaga imenovanje skrbnika za posebni primer za neznanega lastnika premoženja po pokojnem C. V., vendar je po izvedbi poizvedb ugotovljeno, da sta lastnici premoženja hčerki pokojnika, ki sta postali dedinji v zaključku zapuščinskega postopka? Ali je v tem primeru pravilna odločitev izdati negativno odločbo in ne imenovati skrbnika za posebni primer?'''

== '''Odgovor:''' ==

Skrbništvo za posebne primere je v predmetnem primeru urejeno z dvema zakonskima aktoma, in sicer z Družinskim zakonikom in Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-3). Družinski zakonik določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebni primer, medtem ko ZUreP-3 ureja postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin.
Imenovanje skrbnika po Družinskem zakoniku je določeno v 267. členu. Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Skrbnika se lahko imenuje tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, vendar pa skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo ali za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače
Družinski zakonik, v 267. členu, zagotavlja, da so pravice in koristi posameznikov varovane tudi v primerih, ko je njihovo prebivališče neznano ali ko nimajo zastopnika, hkrati pa postavlja omejitve, da se skrbnik za posebni primer imenuje le, kadar ni mogoče uporabiti rednih oblik skrbništva. To pomeni, da če obstajajo pogoji za redno skrbništvo nad otrokom ali odraslo osebo, se skrbnik za posebni primer ne more imenovati, razen če zakon izrecno določa izjemo.
Skrbništvo pri razlastitvi nepremičnin pa po 208. členu ZUreP-3 določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin. Upravni organ, pristojen za odločanje o skrbništvu, lahko na predlog razlastitvenega upravičenca v določenih primerih v roku 60 dni imenuje skrbnika za posebno nepremičnino. V tem členu so natančno opredeljeni pogoji, pod katerimi se lahko imenuje skrbnik, kar omogoča učinkovitejše upravljanje z nepremičninami, katerih lastništvo je nejasno ali sporno. Pogoji za imenovanje skrbnika navaja več situacij, v katerih se lahko imenuje skrbnik za posebne primere, in sicer, ko v uradnih evidencah ni podatkov o lastniku nepremičnine oz. je ta ne znan; ko je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ko ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in ta nima zastopnika; ko je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v Republiki Sloveniji; ko lastnik ne prebiva na naslovu v Republiki Sloveniji oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini; ter, ko gre za naknadno najdeno premoženje istega lastnika, za katero dodatni sklep o dedovanju še ni bil izdan.
Imenovanje skrbnika za posebne primere je ključno za zagotavljanje pravilnega upravljanja in zaščite nepremičnin, katerih lastništvo je zaradi različnih razlogov nejasno. To pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku razlastitve ter zmanjšuje možnosti za pravne zaplete in dolgotrajne sodne postopke. 208. člen ZUreP-3 predstavlja pomemben pravni mehanizem za urejanje lastniških razmerij pri nepremičninah, kjer lastnik ni znan ali je preminul brez urejenega dedovanja. Jasno določeni pogoji in postopki za imenovanje skrbnika zagotavljajo pravno varnost in omogočajo učinkovito upravljanje s takšnimi nepremičninami.
Postavitev osebe pod skrbništvo se izvede v postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, zato vložitev predloga za postavitev sama po sebi ne pomeni začetka postopka. CSD v primeru, ko je vložen predlog, presodi, ali bo začel upravni postopek. Postopka denimo ne uvede, če je očitno, da zanj ni potrebe, ker skrbnika ne more postaviti oziroma ni potrebe za to.  V takem primeru se predlagatelja o tem obvesti z dopisom. Če pa je bilo to ugotovljeno šele v postopku, se praviloma izda sklep o ustavitvi postopka. Sklep se v tem primeru vroči pravnomočno določenima pravnima naslednicama, t.j. dedinjama.
Na podlagi 51. člena ZUP začasnega zastopnika imenuje organ stranki v treh zakonsko določenih primerih, ko je oseba, ki ima sposobnost biti stranka (fizična, pravna ali kolektivna oseba), začasno nezmožna zavarovati svojih pravic. Namen postavitve je pomoč osebi zaradi odsotnosti ali drugega razloga, pri čemer organ o tem takoj obvesti center za socialno delo. Center nadzira začasnega zastopnika in ga lahko zamenja, če ne deluje v korist varovanca.
Posebni pogoji za postavitev začasnega zastopnika vključujejo nujne zadeve ali interese stranke. Tako se začasnega zastopnika postavi procesno nesposobni stranki brez zakonitega zastopnika, osebi z neznanim prebivališčem brez pooblaščenca ter pravni osebi brez zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Če zadeva ni nujna, organ obvesti center za socialno delo, ki ukrepa naprej.
Začasnega zastopnika se postavi tudi, kadar so interesi stranke in njenega zakonitega zastopnika v nasprotju, ter v primerih, ko imajo stranke z nasprotnimi interesi istega zakonitega zastopnika, na primer v spornem razmerju otrok-starši. Enako velja, kadar za otroka skrbi sorodnik s podeljeno starševsko skrbjo ali v primeru spora med osebo in njenim skrbnikom.
Tretja skupina primerov vključuje nujna dejanja, ki jih ni mogoče odložiti, stranke pa ni mogoče pravočasno povabiti. V teh primerih mora organ obvestiti stranko, pooblaščenca ali zastopnika.
Začasni zastopnik ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot zakoniti zastopnik. Dejanja, ki jih opravi, niso začasna in jih ni mogoče preklicati. Funkcija začasnega zastopnika preneha, ko razlogi za njegovo postavitev niso več podani.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T19:37:43Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

'''Kako pravilno ravnati v primeru, ko občina predlaga imenovanje skrbnika za posebni primer za neznanega lastnika premoženja po pokojnem C. V., vendar je po izvedbi poizvedb ugotovljeno, da sta lastnici premoženja hčerki pokojnika, ki sta postali dedinji v zaključku zapuščinskega postopka? Ali je v tem primeru pravilna odločitev izdati negativno odločbo in ne imenovati skrbnika za posebni primer?'''

== '''Odgovor:''' ==

Skrbništvo za posebne primere je v predmetnem primeru urejeno z dvema zakonskima aktoma, in sicer z Družinskim zakonikom in Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-3). Družinski zakonik določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebni primer, medtem ko ZUreP-3 ureja postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin.
Imenovanje skrbnika po Družinskem zakoniku je določeno v 267. členu. Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Skrbnika se lahko imenuje tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, vendar pa skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo ali za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače
Družinski zakonik, v 267. členu, zagotavlja, da so pravice in koristi posameznikov varovane tudi v primerih, ko je njihovo prebivališče neznano ali ko nimajo zastopnika, hkrati pa postavlja omejitve, da se skrbnik za posebni primer imenuje le, kadar ni mogoče uporabiti rednih oblik skrbništva. To pomeni, da če obstajajo pogoji za redno skrbništvo nad otrokom ali odraslo osebo, se skrbnik za posebni primer ne more imenovati, razen če zakon izrecno določa izjemo.
Skrbništvo pri razlastitvi nepremičnin pa po 208. členu ZUreP-3 določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin. Upravni organ, pristojen za odločanje o skrbništvu, lahko na predlog razlastitvenega upravičenca v določenih primerih v roku 60 dni imenuje skrbnika za posebno nepremičnino. V tem členu so natančno opredeljeni pogoji, pod katerimi se lahko imenuje skrbnik, kar omogoča učinkovitejše upravljanje z nepremičninami, katerih lastništvo je nejasno ali sporno. Pogoji za imenovanje skrbnika navaja več situacij, v katerih se lahko imenuje skrbnik za posebne primere, in sicer, ko v uradnih evidencah ni podatkov o lastniku nepremičnine oz. je ta ne znan; ko je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ko ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in ta nima zastopnika; ko je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v Republiki Sloveniji; ko lastnik ne prebiva na naslovu v Republiki Sloveniji oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini; ter, ko gre za naknadno najdeno premoženje istega lastnika, za katero dodatni sklep o dedovanju še ni bil izdan.
Imenovanje skrbnika za posebne primere je ključno za zagotavljanje pravilnega upravljanja in zaščite nepremičnin, katerih lastništvo je zaradi različnih razlogov nejasno. To pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku razlastitve ter zmanjšuje možnosti za pravne zaplete in dolgotrajne sodne postopke. 208. člen ZUreP-3 predstavlja pomemben pravni mehanizem za urejanje lastniških razmerij pri nepremičninah, kjer lastnik ni znan ali je preminul brez urejenega dedovanja. Jasno določeni pogoji in postopki za imenovanje skrbnika zagotavljajo pravno varnost in omogočajo učinkovito upravljanje s takšnimi nepremičninami.
Postavitev osebe pod skrbništvo se izvede v postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, zato vložitev predloga za postavitev sama po sebi ne pomeni začetka postopka. CSD v primeru, ko je vložen predlog, presodi, ali bo začel upravni postopek. Postopka denimo ne uvede, če je očitno, da zanj ni potrebe, ker skrbnika ne more postaviti oziroma ni potrebe za to.  V takem primeru se predlagatelja o tem obvesti z dopisom. Če pa je bilo to ugotovljeno šele v postopku, se praviloma izda sklep o ustavitvi postopka. Sklep se v tem primeru vroči pravnomočno določenima pravnima naslednicama, t.j. dedinjama.
Na podlagi 51. člena ZUP začasnega zastopnika imenuje organ stranki v treh zakonsko določenih primerih, ko je oseba, ki ima sposobnost biti stranka (fizična, pravna ali kolektivna oseba), začasno nezmožna zavarovati svojih pravic. Namen postavitve je pomoč osebi zaradi odsotnosti ali drugega razloga, pri čemer organ o tem takoj obvesti center za socialno delo. Center nadzira začasnega zastopnika in ga lahko zamenja, če ne deluje v korist varovanca.
Posebni pogoji za postavitev začasnega zastopnika vključujejo nujne zadeve ali interese stranke. Tako se začasnega zastopnika postavi procesno nesposobni stranki brez zakonitega zastopnika, osebi z neznanim prebivališčem brez pooblaščenca ter pravni osebi brez zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Če zadeva ni nujna, organ obvesti center za socialno delo, ki ukrepa naprej.
Začasnega zastopnika se postavi tudi, kadar so interesi stranke in njenega zakonitega zastopnika v nasprotju, ter v primerih, ko imajo stranke z nasprotnimi interesi istega zakonitega zastopnika, na primer v spornem razmerju otrok-starši. Enako velja, kadar za otroka skrbi sorodnik s podeljeno starševsko skrbjo ali v primeru spora med osebo in njenim skrbnikom.
Tretja skupina primerov vključuje nujna dejanja, ki jih ni mogoče odložiti, stranke pa ni mogoče pravočasno povabiti. V teh primerih mora organ obvestiti stranko, pooblaščenca ali zastopnika.
Začasni zastopnik ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot zakoniti zastopnik. Dejanja, ki jih opravi, niso začasna in jih ni mogoče preklicati. Funkcija začasnega zastopnika preneha, ko razlogi za njegovo postavitev niso več podani.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T19:31:14Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

'''Kako pravilno ravnati v primeru, ko občina predlaga imenovanje skrbnika za posebni primer za neznanega lastnika premoženja po pokojnem C. V., vendar je po izvedbi poizvedb ugotovljeno, da sta lastnici premoženja hčerki pokojnika, ki sta postali dedinji v zaključku zapuščinskega postopka? Ali je v tem primeru pravilna odločitev izdati negativno odločbo in ne imenovati skrbnika za posebni primer?'''

== '''Odgovor:''' ==

Skrbništvo za posebne primere je v predmetnem primeru urejeno z dvema zakonskima aktoma, in sicer z Družinskim zakonikom in Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-3). Družinski zakonik določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebni primer, medtem ko ZUreP-3 ureja postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin.
==== Imenovanje skrbnika po Družinskem zakoniku je določeno v 267. členu. Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Skrbnika se lahko imenuje tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, vendar pa skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo ali za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. ====
Družinski zakonik, v 267. členu, zagotavlja, da so pravice in koristi posameznikov varovane tudi v primerih, ko je njihovo prebivališče neznano ali ko nimajo zastopnika, hkrati pa postavlja omejitve, da se skrbnik za posebni primer imenuje le, kadar ni mogoče uporabiti rednih oblik skrbništva. To pomeni, da če obstajajo pogoji za redno skrbništvo nad otrokom ali odraslo osebo, se skrbnik za posebni primer ne more imenovati, razen če zakon izrecno določa izjemo.
==== Skrbništvo pri razlastitvi nepremičnin pa po 208. členu ZUreP-3 določa pogoje in postopek imenovanja skrbnika za posebne primere pri razlastitvi nepremičnin. Upravni organ, pristojen za odločanje o skrbništvu, lahko na predlog razlastitvenega upravičenca v določenih primerih v roku 60 dni imenuje skrbnika za posebno nepremičnino. V tem členu so natančno opredeljeni pogoji, pod katerimi se lahko imenuje skrbnik, kar omogoča učinkovitejše upravljanje z nepremičninami, katerih lastništvo je nejasno ali sporno. Pogoji za imenovanje skrbnika navaja več situacij, v katerih se lahko imenuje skrbnik za posebne primere, in sicer, ko v uradnih evidencah ni podatkov o lastniku nepremičnine oz. je ta ne znan; ko je iz razpoložljivih podatkov razvidno, da je lastnik nepremičnine umrl, vendar še ni razglašen za mrtvega ali dedovanje po njem še ni uvedeno; ko ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča lastnika nepremičnine in ta nima zastopnika; ko je lastnik nepremičnine v tujini in nima zastopnika ali pooblaščenca v Republiki Sloveniji; ko lastnik ne prebiva na naslovu v Republiki Sloveniji oziroma na stalnem ali začasnem naslovu v tujini; ter, ko gre za naknadno najdeno premoženje istega lastnika, za katero dodatni sklep o dedovanju še ni bil izdan. ====
Imenovanje skrbnika za posebne primere je ključno za zagotavljanje pravilnega upravljanja in zaščite nepremičnin, katerih lastništvo je zaradi različnih razlogov nejasno. To pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku razlastitve ter zmanjšuje možnosti za pravne zaplete in dolgotrajne sodne postopke. 208. člen ZUreP-3 predstavlja pomemben pravni mehanizem za urejanje lastniških razmerij pri nepremičninah, kjer lastnik ni znan ali je preminul brez urejenega dedovanja. Jasno določeni pogoji in postopki za imenovanje skrbnika zagotavljajo pravno varnost in omogočajo učinkovito upravljanje s takšnimi nepremičninami.Postavitev osebe pod skrbništvo se izvede v postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, zato vložitev predloga za postavitev sama po sebi ne pomeni začetka postopka. CSD v primeru, ko je vložen predlog, presodi, ali bo začel upravni postopek. Postopka denimo ne uvede, če je očitno, da zanj ni potrebe, ker skrbnika ne more postaviti oziroma ni potrebe za to.  V takem primeru se predlagatelja o tem obvesti z dopisom. Če pa je bilo to ugotovljeno šele v postopku, se praviloma izda sklep o ustavitvi postopka. Sklep se v tem primeru vroči pravnomočno določenima pravnima naslednicama, t.j. dedinjama. Na podlagi 51. člena ZUP začasnega zastopnika imenuje organ stranki v treh zakonsko določenih primerih, ko je oseba, ki ima sposobnost biti stranka (fizična, pravna ali kolektivna oseba), začasno nezmožna zavarovati svojih pravic. Namen postavitve je pomoč osebi zaradi odsotnosti ali drugega razloga, pri čemer organ o tem takoj obvesti center za socialno delo. Center nadzira začasnega zastopnika in ga lahko zamenja, če ne deluje v korist varovanca.Posebni pogoji za postavitev začasnega zastopnika vključujejo nujne zadeve ali interese stranke. Tako se začasnega zastopnika postavi procesno nesposobni stranki brez zakonitega zastopnika, osebi z neznanim prebivališčem brez pooblaščenca ter pravni osebi brez zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Če zadeva ni nujna, organ obvesti center za socialno delo, ki ukrepa naprej.Začasnega zastopnika se postavi tudi, kadar so interesi stranke in njenega zakonitega zastopnika v nasprotju, ter v primerih, ko imajo stranke z nasprotnimi interesi istega zakonitega zastopnika, na primer v spornem razmerju otrok-starši. Enako velja, kadar za otroka skrbi sorodnik s podeljeno starševsko skrbjo ali v primeru spora med osebo in njenim skrbnikom.Tretja skupina primerov vključuje nujna dejanja, ki jih ni mogoče odložiti, stranke pa ni mogoče pravočasno povabiti. V teh primerih mora organ obvestiti stranko, pooblaščenca ali zastopnika.Začasni zastopnik ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot zakoniti zastopnik. Dejanja, ki jih opravi, niso začasna in jih ni mogoče preklicati. Funkcija začasnega zastopnika preneha, ko razlogi za njegovo postavitev niso več podani.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T19:30:44Z

NT61770: /* Vprašanje: */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

'''Kako pravilno ravnati v primeru, ko občina predlaga imenovanje skrbnika za posebni primer za neznanega lastnika premoženja po pokojnem C. V., vendar je po izvedbi poizvedb ugotovljeno, da sta lastnici premoženja hčerki pokojnika, ki sta postali dedinji v zaključku zapuščinskega postopka? Ali je v tem primeru pravilna odločitev izdati negativno odločbo in ne imenovati skrbnika za posebni primer?'''

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T19:30:19Z

NT61770: /* Zadeva: vneseš besedilo zadeve */

== '''Zadeva: Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 26. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek imenovanja skrbnika za posebni primer potem, ko je upravni organ ugotovil, da so dediči po pokojnem znani

2024-07-26T19:29:06Z

NT61770: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih

2024-07-03T19:05:18Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Urejanje strani Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 3. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Kakšen je postopek spremembe namembnosti objekta iz trgovskega objekta v stanovanjski objekt, ali zadostuje pridobitev pravnomočne odločbe o spremembi rabe na Geodetski upravi RS? Kateri zakon mora gradbeni inšpektor pri izdaji kazni upoštevati novejši zakon, ki je ugodnejši za storilca ali zakon, ki je veljav v času uvedbe inšpekcijskega postopka?

== '''Odgovor:''' ==

Po [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbenem zakonu] (Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 - ZZNŠPP, 78/23 -  ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP in 133/23; v nadaljevanju GZ-1) je sprememba namena objekta ali njegovega dela poseg, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, manjšo rekonstrukcijo, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja klasifikacijo vrst objektov CC-SI, in če se spreminja namembnost znotraj razreda poslovnih in upravnih stavb (razred CC-SI 1220), z izjemo podrazreda Konferenčne in kongresne stavbe (podrazred CC-SI 12204) ali znotraj razreda Stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine (razred CC-SI 1130).
Trgovske stavbe se klasificira s klasifikacijsko oznako CC-SI: 12301, stanovanjski objekt pa s klasificira s klasifikacijsko oznako CC-SI: 11100, v kolikor gre za enostanovanjsko stavbo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov.

Prvi odstavek 5. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 GZ-1](prej 1. odstavek 4. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7108 GZ]) pa določa, da je tudi z'''a spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje''', kar izhaja tudi iz sodbe UPRS [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111450290 I U 96/2020-20] z dne 16.3.2021. Odločba Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) o spremembi dejanske rabe objekta, oprta na 79. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO4544 Zakona o evidentiranju nepremičnin] (Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 – odl. US, 79/12 – odl. US, 61/17 – ZAID, 7/18, 33/19 in 54/21 – ZKN; v nadaljevanju ZEN), ni odločba, ki bi določala namen objekta (njegovo namembnost). Dejanska raba stavbe je odvisna od dejanske uporabe in je vpisana v kataster stavb na podlagi diskrecije investitorja oziroma lastnika (ali njim primerljivih položajev - 81. in 87. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO4544 ZEN]), vendar pa vpis stavbe, zgrajene brez predpisanih dovoljenj, v kataster stavb ne pomeni njene legalizacije. Torej se dejanska uporaba stavbe nanaša na rabo objekta s strani uporabnika, ne pa na lastnost objekta, ki mu jo podeli gradnja s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in jo izraža njegova namembnost. S pridobitvijo pravnomočne odločbe GURS lastnik nima pridobljenega dovoljenja za uporabo stavbe za stanovanjsko rabo, saj ZEN ni ustrezna materialna podlaga za spremembo namembnosti objekta.

Iz sodbe UPRS [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111468210 II U 398/2019-15] z dne 26. 5. 2022 izhaja, da stavba, ki je v uradnih evidencah GURS vpisana kot stanovanjska stavba na podlagi ZEN določa, da se v katastru stavb vodijo podatki o ''dejanski ''rabi stavbe (in torej ne tisti, ki ima podlago v izdanih dovoljenjih), vpis stavbe zgrajene brez predpisanih dovoljenj pa ne pomeni njene legalizacije (deveti odstavek 81. člena [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO4544 ZEN)].Pojasnjujemo še, da se ZEN uporablja le do 4. 4. 2022, vendar pa veljavni [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7952 Zakon o katastru nepremičnin] (Uradni list RS, št. 54/21 ) v 95. členu prav tako, kot njegov predhodnik določa, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije.
Torej. '''Postopek spremembe namembnosti objekta iz trgovskega objekta v stanovanjske površine zahteva pridobitev pravnomočnega gradbenega in uporabnega dovoljenja. Pridobitev pravnomočne odločbe o spremembi dejanske rabe na GURS ne zadostuje. '''Za zakonito spremembo namembnosti je treba predložiti ustrezno dokumentacijo, vključno z opisom posega, njegovih značilnosti, pričakovanih vplivov na okolico ter ustreznih ukrepov, in upoštevati tehnične zahteve iz [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV10213 Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj] (Uradni list RS, št. 1/11, 61/17 – GZ, 199/21 – GZ-1, 205/21 in 29/22) ter prostorsko izvedbeni akt občine.
V skladu z 128. členom [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 GZ-1] se lahko postopki, ki so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakona, na zahtevo investitorja končajo po določbah novega zakona. To pomeni, da ima investitor možnost izbirati med uporabo starega ali novega pravnega režima za dokončanje svojega postopka. Pri odločanju po načelu (materialne) zakonitosti ([[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]) je bistveno, da se mora organ držati veljavnih predpisov (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 79), kar pomeni, da mora organ po 120. in 153. členu [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS] (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in področnih predpisih ter v skladu s [[Zak:ZUP#1. .C4.8Dlen{{!}}1. členom ZUP]] in [[Zak:ZUP#3. .C4.8Dlen{{!}}3. členom ZUP]] voditi upravni postopek po '''zakonsko predpisanem protokolu (formalna zakonitost)''' ter odločiti o pravici ali obveznosti v takem obsegu in po takih pogojih, kot jih določa '''materialni predpis glede na dejstva v posamičnem primeru (materialna zakonitost)'''.
Ob spremembi materialnih predpisov med postopkom se praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja, saj organ odloča v predpisanem roku. Če pa postopek traja nerazumno dolgo in presega predpisane roke, je Ustavno sodišče RS v več primerih odločilo, da se uporabi predpis, ki je veljal ob izteku predpisanega roka, čeprav v času dejanskega odločanja ne velja več. To je skladno z načeli utemeljenih pričakovanj (2. člen), enakosti pred zakonom (14. člen) in pravice do enakega pravnega varstva (22. člen [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]).
Če se med postopkom spremeni procesno pravo, na primer ZUP, se vedno uporabi predpis, ki velja v času dejanskega odločanja, ne glede na trajanje postopka. To je bilo potrjeno tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS št. [https://www.us-rs.si/odlocitev/?vr%5B0%5D=R02&vr%5B1%5D=R07&vr%5B2%5D=R07&vr%5B3%5D=R11&vr%5B4%5D=R01&vr%5B5%5D=R04&vr%5B6%5D=R11&vr%5B7%5D=R25&vr%5B8%5D=R04&vr%5B9%5D=R13&vr%5B10%5D=R11&vr%5B11%5D=R04&vr%5B12%5D=R02&page=5&va=A14&vd=UP&vs=S02&vo=2&vv=V20&order=desc&id=106078 I Up 289/05] z dne 17. 3. 2006, ali sklepu Ustavnega sodišča RS, št. [https://www.us-rs.si/documents/c3/08/up-585-052.pdf Up 585/05] z dne 24. 11. 2005)
Kadar se med postopkom spremenijo dejstva, na podlagi katerih se odloča, se upoštevajo dejstva, ki so veljala ob izteku predpisanega roka za odločitev, ne pa kasneje spremenjena dejstva, ki so lahko za stranko neugodna.
Nikoli ne velja, da bi se odločalo po pravu, ki je veljalo v času vložitve zahteve, razen če bi področni zakon to izrecno določal. Prav tako ni pravilno, da bi se upoštevalo tisto, kar je za stranko ugodnejše. Najvišje načelo je spoštovanje veljavnega prava, izjeme pa so možne le pri nerazumno dolgem odločanju. Če je za stranko ugodneje, da uveljavlja pravice po novo veljavnih predpisih, lahko umakne prvotno zahtevo in sproži nov postopek.
Glede na določbe [[Zak:ZUP#225. .C4.8Dlen{{!}}225. člena]] pravnomočnost zagotavlja pravno varnost strank v upravnem postopku in preprečuje spreminjanje odločb po določenem trenutku. To ustavno načelo, zapisano v 158. členu [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave], varuje pravice strank in zagotavlja, da se odločbe ne spreminjajo. Pravnomočnost upravne odločbe nastopi, ko stranka z njo pridobi pravice ali obveznosti, odločba pa se ne more več izpodbijati v upravnem ali drugem sodnem postopku. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel ali je tožba pravnomočno zavržena oziroma zavrnjena. Pravnomočnost sodne odločbe vpliva na pravnomočnost upravne odločbe. Formalno pravnomočna odločba, ki je postala dokončna, lahko postane materialno pravnomočna, ko ni več možna uporaba izrednih pravnih sredstev. Pravnomočnost je lahko tudi delna, kar pomeni, da lahko posamezni deli odločbe postanejo pravnomočni neodvisno od ostalih (Čebulj, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 225 na str. od 510 do 514).
[[Category:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]
[[Category:Dokončnost in pravnomočnost]]

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih

2024-07-03T18:46:38Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Urejanje strani Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 3. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Kakšen je postopek spremembe namembnosti objekta iz trgovskega objekta v stanovanjski objekt, ali zadostuje pridobitev pravnomočne odločbe o spremembi rabe na Geodetski upravi RS? Kateri zakon mora gradbeni inšpektor pri izdaji kazni upoštevati novejši zakon, ki je ugodnejši za storilca ali zakon, ki je veljav v času uvedbe inšpekcijskega postopka?

== '''Odgovor:''' ==

Po Gradbenem zakonu (Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 - ZZNŠPP, 78/23 -  ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP in 133/23; v nadaljevanju GZ-1) je sprememba namena objekta ali njegovega dela poseg, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, manjšo rekonstrukcijo, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja klasifikacijo vrst objektov CC-SI, in če se spreminja namembnost znotraj razreda poslovnih in upravnih stavb (razred CC-SI 1220), z izjemo podrazreda Konferenčne in kongresne stavbe (podrazred CC-SI 12204) ali znotraj razreda Stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine (razred CC-SI 1130).

Trgovske stavbe se klasificira s klasifikacijsko oznako CC-SI: 12301, stanovanjski objekt pa s klasificira s klasifikacijsko oznako CC-SI: 11100, v kolikor gre za enostanovanjsko stavbo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov.

Prvi odstavek 5. člena GZ-1 (prej 1. odstavek 4. člena GZ) pa določa, da je tudi z'''a spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje''', kar izhaja tudi iz sodbe UPRS I U 96/2020-20 z dne 16.3.2021. Odločba Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) o spremembi dejanske rabe objekta, oprta na 79. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 – odl. US, 79/12 – odl. US, 61/17 – ZAID, 7/18, 33/19 in 54/21 – ZKN; v nadaljevanju ZEN), ni odločba, ki bi določala namen objekta (njegovo namembnost). Dejanska raba stavbe je odvisna od dejanske uporabe in je vpisana v kataster stavb na podlagi diskrecije investitorja oziroma lastnika (ali njim primerljivih položajev - 81. in 87. člen ZEN), vendar pa vpis stavbe, zgrajene brez predpisanih dovoljenj, v kataster stavb ne pomeni njene legalizacije. Torej se dejanska uporaba stavbe nanaša na rabo objekta s strani uporabnika, ne pa na lastnost objekta, ki mu jo podeli gradnja s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in jo izraža njegova namembnost. S pridobitvijo pravnomočne odločbe GURS lastnik nima pridobljenega dovoljenja za uporabo stavbe za stanovanjsko rabo, saj ZEN ni ustrezna materialna podlaga za spremembo namembnosti objekta.

Iz sodbe UPRS II U 398/2019-15 z dne 26. 5. 2022 izhaja, da stavba, ki je v uradnih evidencah GURS vpisana kot stanovanjska stavba na podlagi ZEN določa, da se v katastru stavb vodijo podatki o ''dejanski'' rabi stavbe (in torej ne tisti, ki ima podlago v izdanih dovoljenjih), vpis stavbe zgrajene brez predpisanih dovoljenj pa ne pomeni njene legalizacije (deveti odstavek 81. člena ZEN).Pojasnjujemo še, da se ZEN uporablja le do 4. 4. 2022, vendar pa veljavni Zakon o katastru nepremičnin (Uradni list RS, št. 54/21 ) v 95. členu prav tako, kot njegov predhodnik določa, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije.Torej. '''Postopek spremembe namembnosti objekta iz trgovskega objekta v stanovanjske površine zahteva pridobitev pravnomočnega gradbenega in uporabnega dovoljenja. Pridobitev pravnomočne odločbe o spremembi dejanske rabe na GURS ne zadostuje. '''Za zakonito spremembo namembnosti je treba predložiti ustrezno dokumentacijo, vključno z opisom posega, njegovih značilnosti, pričakovanih vplivov na okolico ter ustreznih ukrepov, in upoštevati tehnične zahteve iz Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 1/11, 61/17 – GZ, 199/21 – GZ-1, 205/21 in 29/22) ter prostorsko izvedbeni akt občine.V skladu z 128. členom Zakona o graditvi objektov (GZ-1) se lahko postopki, ki so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakona, na zahtevo investitorja končajo po določbah novega zakona. To pomeni, da ima investitor možnost izbirati med uporabo starega ali novega pravnega režima za dokončanje svojega postopka. Pri odločanju po načelu (materialne) zakonitosti (6. člen ZUP) je bistveno, da se mora organ držati veljavnih predpisov (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 79), kar pomeni, da mora organ po 120. in 153. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in področnih predpisih ter v skladu s 1. členom ZUP in 3. členom ZUP voditi upravni postopek po '''zakonsko predpisanem protokolu (formalna zakonitost)''' ter odločiti o pravici ali obveznosti v takem obsegu in po takih pogojih, kot jih določa '''materialni predpis glede na dejstva v posamičnem primeru (materialna zakonitost)'''.Ob spremembi materialnih predpisov med postopkom se praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja, saj organ odloča v predpisanem roku. Če pa postopek traja nerazumno dolgo in presega predpisane roke, je Ustavno sodišče RS v več primerih odločilo, da se uporabi predpis, ki je veljal ob izteku predpisanega roka, čeprav v času dejanskega odločanja ne velja več. To je skladno z načeli utemeljenih pričakovanj (2. člen), enakosti pred zakonom (14. člen) in pravice do enakega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).Če se med postopkom spremeni procesno pravo, na primer ZUP, se vedno uporabi predpis, ki velja v času dejanskega odločanja, ne glede na trajanje postopka. To je bilo potrjeno tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 289/05 z dne 17. 3. 2006, ali sklepu Ustavnega sodišča RS, št. Up 585/05 z dne 24. 11. 2005)Kadar se med postopkom spremenijo dejstva, na podlagi katerih se odloča, se upoštevajo dejstva, ki so veljala ob izteku predpisanega roka za odločitev, ne pa kasneje spremenjena dejstva, ki so lahko za stranko neugodna.Nikoli ne velja, da bi se odločalo po pravu, ki je veljalo v času vložitve zahteve, razen če bi področni zakon to izrecno določal. Prav tako ni pravilno, da bi se upoštevalo tisto, kar je za stranko ugodnejše. Najvišje načelo je spoštovanje veljavnega prava, izjeme pa so možne le pri nerazumno dolgem odločanju. Če je za stranko ugodneje, da uveljavlja pravice po novo veljavnih predpisih, lahko umakne prvotno zahtevo in sproži nov postopek.Glede na določbe 225. člena pravnomočnost zagotavlja pravno varnost strank v upravnem postopku in preprečuje spreminjanje odločb po določenem trenutku. To ustavno načelo, zapisano v 158. členu Ustave (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), varuje pravice strank in zagotavlja, da se odločbe ne spreminjajo. Pravnomočnost upravne odločbe nastopi, ko stranka z njo pridobi pravice ali obveznosti, odločba pa se ne more več izpodbijati v upravnem ali drugem sodnem postopku. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel ali je tožba pravnomočno zavržena oziroma zavrnjena. Pravnomočnost sodne odločbe vpliva na pravnomočnost upravne odločbe. Formalno pravnomočna odločba, ki je postala dokončna, lahko postane materialno pravnomočna, ko ni več možna uporaba izrednih pravnih sredstev. Pravnomočnost je lahko tudi delna, kar pomeni, da lahko posamezni deli odločbe postanejo pravnomočni neodvisno od ostalih (Čebulj, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 225 na str. od 510 do 514).

[[Category:Načelo zakonitosti in diskrecijsko odločanje ter varstvo javne koristi]]
[[Category:Dokončnost in pravnomočnost]]

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih

2024-07-03T18:44:58Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Urejanje strani Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 3. 7. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

Kakšen je postopek spremembe namembnosti objekta iz trgovskega objekta v stanovanjski objekt, ali zadostuje pridobitev pravnomočne odločbe o spremembi rabe na Geodetski upravi RS? Kateri zakon mora gradbeni inšpektor pri izdaji kazni upoštevati novejši zakon, ki je ugodnejši za storilca ali zakon, ki je veljav v času uvedbe inšpekcijskega postopka?

== '''Odgovor:''' ==

Po Gradbenem zakonu (Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 - ZZNŠPP, 78/23 -  ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP in 133/23; v nadaljevanju GZ-1) je sprememba namena objekta ali njegovega dela poseg, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, manjšo rekonstrukcijo, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja klasifikacijo vrst objektov CC-SI, in če se spreminja namembnost znotraj razreda poslovnih in upravnih stavb (razred CC-SI 1220), z izjemo podrazreda Konferenčne in kongresne stavbe (podrazred CC-SI 12204) ali znotraj razreda Stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine (razred CC-SI 1130).

Trgovske stavbe se klasificira s klasifikacijsko oznako CC-SI: 12301, stanovanjski objekt pa s klasificira s klasifikacijsko oznako CC-SI: 11100, v kolikor gre za enostanovanjsko stavbo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov.

Prvi odstavek 5. člena GZ-1 (prej 1. odstavek 4. člena GZ) pa določa, da je tudi z'''a spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje''', kar izhaja tudi iz sodbe UPRS I U 96/2020-20 z dne 16.3.2021. Odločba Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) o spremembi dejanske rabe objekta, oprta na 79. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 – odl. US, 79/12 – odl. US, 61/17 – ZAID, 7/18, 33/19 in 54/21 – ZKN; v nadaljevanju ZEN), ni odločba, ki bi določala namen objekta (njegovo namembnost). Dejanska raba stavbe je odvisna od dejanske uporabe in je vpisana v kataster stavb na podlagi diskrecije investitorja oziroma lastnika (ali njim primerljivih položajev - 81. in 87. člen ZEN), vendar pa vpis stavbe, zgrajene brez predpisanih dovoljenj, v kataster stavb ne pomeni njene legalizacije. Torej se dejanska uporaba stavbe nanaša na rabo objekta s strani uporabnika, ne pa na lastnost objekta, ki mu jo podeli gradnja s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in jo izraža njegova namembnost. S pridobitvijo pravnomočne odločbe GURS lastnik nima pridobljenega dovoljenja za uporabo stavbe za stanovanjsko rabo, saj ZEN ni ustrezna materialna podlaga za spremembo namembnosti objekta.

Iz sodbe UPRS II U 398/2019-15 z dne 26. 5. 2022 izhaja, da stavba, ki je v uradnih evidencah GURS vpisana kot stanovanjska stavba na podlagi ZEN določa, da se v katastru stavb vodijo podatki o ''dejanski'' rabi stavbe (in torej ne tisti, ki ima podlago v izdanih dovoljenjih), vpis stavbe zgrajene brez predpisanih dovoljenj pa ne pomeni njene legalizacije (deveti odstavek 81. člena ZEN).Pojasnjujemo še, da se ZEN uporablja le do 4. 4. 2022, vendar pa veljavni Zakon o katastru nepremičnin (Uradni list RS, št. 54/21 ) v 95. členu prav tako, kot njegov predhodnik določa, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije.Torej. '''Postopek spremembe namembnosti objekta iz trgovskega objekta v stanovanjske površine zahteva pridobitev pravnomočnega gradbenega in uporabnega dovoljenja. Pridobitev pravnomočne odločbe o spremembi dejanske rabe na GURS ne zadostuje. '''Za zakonito spremembo namembnosti je treba predložiti ustrezno dokumentacijo, vključno z opisom posega, njegovih značilnosti, pričakovanih vplivov na okolico ter ustreznih ukrepov, in upoštevati tehnične zahteve iz Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 1/11, 61/17 – GZ, 199/21 – GZ-1, 205/21 in 29/22) ter prostorsko izvedbeni akt občine.V skladu z 128. členom Zakona o graditvi objektov (GZ-1) se lahko postopki, ki so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakona, na zahtevo investitorja končajo po določbah novega zakona. To pomeni, da ima investitor možnost izbirati med uporabo starega ali novega pravnega režima za dokončanje svojega postopka. Pri odločanju po načelu (materialne) zakonitosti (6. člen ZUP) je bistveno, da se mora organ držati veljavnih predpisov (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 79), kar pomeni, da mora organ po 120. in 153. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in področnih predpisih ter v skladu s 1. členom ZUP in 3. členom ZUP voditi upravni postopek po '''zakonsko predpisanem protokolu (formalna zakonitost)''' ter odločiti o pravici ali obveznosti v takem obsegu in po takih pogojih, kot jih določa '''materialni predpis glede na dejstva v posamičnem primeru (materialna zakonitost)'''.Ob spremembi materialnih predpisov med postopkom se praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja, saj organ odloča v predpisanem roku. Če pa postopek traja nerazumno dolgo in presega predpisane roke, je Ustavno sodišče RS v več primerih odločilo, da se uporabi predpis, ki je veljal ob izteku predpisanega roka, čeprav v času dejanskega odločanja ne velja več. To je skladno z načeli utemeljenih pričakovanj (2. člen), enakosti pred zakonom (14. člen) in pravice do enakega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).Če se med postopkom spremeni procesno pravo, na primer ZUP, se vedno uporabi predpis, ki velja v času dejanskega odločanja, ne glede na trajanje postopka. To je bilo potrjeno tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 289/05 z dne 17. 3. 2006, ali sklepu Ustavnega sodišča RS, št. Up 585/05 z dne 24. 11. 2005)Kadar se med postopkom spremenijo dejstva, na podlagi katerih se odloča, se upoštevajo dejstva, ki so veljala ob izteku predpisanega roka za odločitev, ne pa kasneje spremenjena dejstva, ki so lahko za stranko neugodna.Nikoli ne velja, da bi se odločalo po pravu, ki je veljalo v času vložitve zahteve, razen če bi področni zakon to izrecno določal. Prav tako ni pravilno, da bi se upoštevalo tisto, kar je za stranko ugodnejše. Najvišje načelo je spoštovanje veljavnega prava, izjeme pa so možne le pri nerazumno dolgem odločanju. Če je za stranko ugodneje, da uveljavlja pravice po novo veljavnih predpisih, lahko umakne prvotno zahtevo in sproži nov postopek.Glede na določbe 225. člena pravnomočnost zagotavlja pravno varnost strank v upravnem postopku in preprečuje spreminjanje odločb po določenem trenutku. To ustavno načelo, zapisano v 158. členu Ustave (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), varuje pravice strank in zagotavlja, da se odločbe ne spreminjajo. Pravnomočnost upravne odločbe nastopi, ko stranka z njo pridobi pravice ali obveznosti, odločba pa se ne more več izpodbijati v upravnem ali drugem sodnem postopku. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel ali je tožba pravnomočno zavržena oziroma zavrnjena. Pravnomočnost sodne odločbe vpliva na pravnomočnost upravne odločbe. Formalno pravnomočna odločba, ki je postala dokončna, lahko postane materialno pravnomočna, ko ni več možna uporaba izrednih pravnih sredstev. Pravnomočnost je lahko tudi delna, kar pomeni, da lahko posamezni deli odločbe postanejo pravnomočni neodvisno od ostalih (Čebulj, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 225 na str. od 510 do 514).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih

2024-07-03T18:39:58Z

NT61770: /* Vprašanje: */

Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih

2024-07-03T18:38:56Z

NT61770: /* Zadeva: vneseš besedilo zadeve */

Postopek spremembe namembnosti objekta in upoštevanje zakonodaje pri inšpekcijskih kaznih

2024-07-03T18:37:42Z

NT61770: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T16:24:37Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Sprememba lokacijske informacije - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Kako lahko popravimo napako v izdani lokacijski informaciji, ki smo jo ugotovili sami, čeprav stranka tega sama ne zahteva? Gre za pomanjkljivost, kjer nismo navedli enega od varstvenih režimov, ki veljajo za nepremičnino, kar vpliva tudi na predkupno pravico določenega upravičenca.

== '''Odgovor:''' ==

'''Lokacijska informacija ima''' na podlagi 279. člena Zakona o urejanju prostora - [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 ZUreP-3] '''naravo potrdila '''iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi, ki urejajo upravni postopek proti plačilu upravne takse.
Glede na določbe [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]] '''potrdilo ni posamični in konkretni upravni akt, zato ga ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi'''. Potrdilo potrjuje obstoj nekega dejstva, pri čemer se pravni položaj ne spreminja. Izdajo ga državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil na podlagi uradnih evidenc. Potrdila potrjujejo že obstoječe dejansko stanje, ne pa novih pravic ali obveznosti. Ker potrdila niso upravni akti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, kot je to mogoče pri odločbah (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 179 na str. 279 in 280).
Zoper izdano potrdilo torej ni dovoljena pritožba ali drugo pravno sredstvo. Četrti odstavek [[Zak:ZUP#180a. .C4.8Dlen{{!}}180.a člena ZUP]] določa postopek, ki mu mora slediti upravni organ, če stranka meni, da izdano potrdilo ni skladno s podatki iz uradne evidence oziroma da izdano potrdilo ni skladno z resničnim dejanskim stanjem. '''Stranka mora '''na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, '''vložiti zahtevek za spremembo potrdila ali pa zahtevati izdajo novega potrdila'''. V teh primerih lahko zahteva spremembo potrdila oziroma izdajo druge listine, ne more pa izpodbijati resničnost podatkov v uradni evidenci. Organ preuči zahtevek in preveri, ali je izdano potrdilo resnično neskladno z uradnimi evidencami ali dejanskim stanjem. Če organ ugotovi, da je zahtevek utemeljen, izda novo potrdilo, ki vsebuje pravilne podatke. Pomembno je, da organ ne more posegati v obstoječe potrdilo (npr. ga razveljaviti), temveč mora izdati novo potrdilo. Spremembo pa se lahko zahteva le v primeru pozitivnih potrdil (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 180 a na str. 293).
'''Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil'''. Morebitne '''neskladnosti z javno evidenco''' pri že izdanem potrdilu '''se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke''', organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino ((glej sklep VSRS Sklep [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111452505 X Ips 20/2021] z dne 10.11.2021).

 
 
[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T16:12:00Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Sprememba lokacijske informacije - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Kako lahko popravimo napako v izdani lokacijski informaciji, ki smo jo ugotovili sami, čeprav stranka tega sama ne zahteva? Gre za pomanjkljivost, kjer nismo navedli enega od varstvenih režimov, ki veljajo za nepremičnino, kar vpliva tudi na predkupno pravico določenega upravičenca.

== '''Odgovor:''' ==

'''Lokacijska informacija ima''' na podlagi 279. člena Zakona o urejanju prostora - [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8249 ZUreP-3] '''naravo potrdila '''iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi, ki urejajo upravni postopek proti plačilu upravne takse.
Glede na določbe [[Zak:ZUP#179. .C4.8Dlen{{!}}179. člena ZUP]] '''potrdilo ni posamični in konkretni upravni akt, zato ga ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi'''. Potrdilo potrjuje obstoj nekega dejstva, pri čemer se pravni položaj ne spreminja. Izdajo ga državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil na podlagi uradnih evidenc. Potrdila potrjujejo že obstoječe dejansko stanje, ne pa novih pravic ali obveznosti. Ker potrdila niso upravni akti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, kot je to mogoče pri odločbah (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 179 na str. 279 in 280).
Zoper izdano potrdilo torej ni dovoljena pritožba ali drugo pravno sredstvo. Četrti odstavek [[Zak:ZUP#180a. .C4.8Dlen{{!}}180.a člena ZUP]] določa postopek, ki mu mora slediti upravni organ, če stranka meni, da izdano potrdilo ni skladno s podatki iz uradne evidence oziroma da izdano potrdilo ni skladno z resničnim dejanskim stanjem. '''Stranka mora '''na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, '''vložiti zahtevek za spremembo potrdila ali pa zahtevati izdajo novega potrdila'''. V teh primerih lahko zahteva spremembo potrdila oziroma izdajo druge listine, ne more pa izpodbijati resničnost podatkov v uradni evidenci. Organ preuči zahtevek in preveri, ali je izdano potrdilo resnično neskladno z uradnimi evidencami ali dejanskim stanjem. Če organ ugotovi, da je zahtevek utemeljen, izda novo potrdilo, ki vsebuje pravilne podatke. Pomembno je, da organ ne more posegati v obstoječe potrdilo (npr. ga razveljaviti), temveč mora izdati novo potrdilo. Spremembo pa se lahko zahteva le v primeru pozitivnih potrdil (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 180 a na str. 293).
'''Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil'''. Morebitne '''neskladnosti z javno evidenco''' pri že izdanem potrdilu '''se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke''', organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino ((glej sklep VSRS Sklep [http://sodnapraksa.si/?doc-2015081111452505 X Ips 20/2021] z dne 10.11.2021).
 
[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T15:54:44Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Sprememba lokacijske informacije - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Kako lahko popravimo napako v izdani lokacijski informaciji, ki smo jo ugotovili sami, čeprav stranka tega sama ne zahteva? Gre za pomanjkljivost, kjer nismo navedli enega od varstvenih režimov, ki veljajo za nepremičnino, kar vpliva tudi na predkupno pravico določenega upravičenca.

== '''Odgovor:''' ==

Lokacijska informacija ima na podlagi 279. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-3 naravo potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi, ki urejajo upravni postopek proti plačilu upravne takse.
Glede na določbe 179. člena ZUP potrdilo ni posamični in konkretni upravni akt, zato ga ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Potrdilo potrjuje obstoj nekega dejstva, pri čemer se pravni položaj ne spreminja. Izdajo ga državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil na podlagi uradnih evidenc. Potrdila potrjujejo že obstoječe dejansko stanje, ne pa novih pravic ali obveznosti. Ker potrdila niso upravni akti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, kot je to mogoče pri odločbah (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 179 na str. 279 in 280).
Zoper izdano potrdilo torej ni dovoljena pritožba ali drugo pravno sredstvo. Četrti odstavek 180.a člena ZUP določa postopek, ki mu mora slediti upravni organ, če stranka meni, da izdano potrdilo ni skladno s podatki iz uradne evidence oziroma da izdano potrdilo ni skladno z resničnim dejanskim stanjem. Stranka mora na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, vložiti zahtevek za spremembo potrdila ali pa zahtevati izdajo novega potrdila. V teh primerih lahko zahteva spremembo potrdila oziroma izdajo druge listine, ne more pa izpodbijati resničnost podatkov v uradni evidenci. Organ preuči zahtevek in preveri, ali je izdano potrdilo resnično neskladno z uradnimi evidencami ali dejanskim stanjem. Če organ ugotovi, da je zahtevek utemeljen, izda novo potrdilo, ki vsebuje pravilne podatke. Pomembno je, da organ ne more posegati v obstoječe potrdilo (npr. ga razveljaviti), temveč mora izdati novo potrdilo. Spremembo pa se lahko zahteva le v primeru pozitivnih potrdil (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 180 a na str. 293).
Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino ((glej sklep VSRS Sklep X Ips 20/2021 z dne 10.11.2021).
 

[[Category:Kdaj izdati dopis/odločbo/sklep/drugo? in vrste odločb (začasna, dopolnilna)]]
[[Category:Listine, potrdila, upravne overitve in izmenjava podatkov iz uradnih evidenc]]

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T15:53:09Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Sprememba lokacijske informacije - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Kako lahko popravimo napako v izdani lokacijski informaciji, ki smo jo ugotovili sami, čeprav stranka tega sama ne zahteva? Gre za pomanjkljivost, kjer nismo navedli enega od varstvenih režimov, ki veljajo za nepremičnino, kar vpliva tudi na predkupno pravico določenega upravičenca.

== '''Odgovor:''' ==

Lokacijska informacija ima na podlagi 279. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-3 naravo potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi, ki urejajo upravni postopek proti plačilu upravne takse.
Glede na določbe 179. člena ZUP potrdilo ni posamični in konkretni upravni akt, zato ga ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Potrdilo potrjuje obstoj nekega dejstva, pri čemer se pravni položaj ne spreminja. Izdajo ga državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil na podlagi uradnih evidenc. Potrdila potrjujejo že obstoječe dejansko stanje, ne pa novih pravic ali obveznosti. Ker potrdila niso upravni akti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, kot je to mogoče pri odločbah (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 179 na str. 279 in 280).
Zoper izdano potrdilo torej ni dovoljena pritožba ali drugo pravno sredstvo. Četrti odstavek 180.a člena ZUP določa postopek, ki mu mora slediti upravni organ, če stranka meni, da izdano potrdilo ni skladno s podatki iz uradne evidence oziroma da izdano potrdilo ni skladno z resničnim dejanskim stanjem. Stranka mora na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, vložiti zahtevek za spremembo potrdila ali pa zahtevati izdajo novega potrdila. V teh primerih lahko zahteva spremembo potrdila oziroma izdajo druge listine, ne more pa izpodbijati resničnost podatkov v uradni evidenci. Organ preuči zahtevek in preveri, ali je izdano potrdilo resnično neskladno z uradnimi evidencami ali dejanskim stanjem. Če organ ugotovi, da je zahtevek utemeljen, izda novo potrdilo, ki vsebuje pravilne podatke. Pomembno je, da organ ne more posegati v obstoječe potrdilo (npr. ga razveljaviti), temveč mora izdati novo potrdilo. Spremembo pa se lahko zahteva le v primeru pozitivnih potrdil (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 180 a na str. 293).
Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino ((glej sklep VSRS Sklep X Ips 20/2021 z dne 10.11.2021).
 

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T15:52:01Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Sprememba lokacijske informacije - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 17. 6. 2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo

== '''Vprašanje:''' ==

Kako lahko popravimo napako v izdani lokacijski informaciji, ki smo jo ugotovili sami, čeprav stranka tega sama ne zahteva? Gre za pomanjkljivost, kjer nismo navedli enega od varstvenih režimov, ki veljajo za nepremičnino, kar vpliva tudi na predkupno pravico določenega upravičenca.

== '''Odgovor:''' ==

Lokacijska informacija ima na podlagi 279. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-3 naravo potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi, ki urejajo upravni postopek proti plačilu upravne takse.Glede na določbe 179. člena ZUP potrdilo ni posamični in konkretni upravni akt, zato ga ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Potrdilo potrjuje obstoj nekega dejstva, pri čemer se pravni položaj ne spreminja. Izdajo ga državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil na podlagi uradnih evidenc. Potrdila potrjujejo že obstoječe dejansko stanje, ne pa novih pravic ali obveznosti. Ker potrdila niso upravni akti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, kot je to mogoče pri odločbah (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 179 na str. 279 in 280).Zoper izdano potrdilo torej ni dovoljena pritožba ali drugo pravno sredstvo. Četrti odstavek 180.a člena ZUP določa postopek, ki mu mora slediti upravni organ, če stranka meni, da izdano potrdilo ni skladno s podatki iz uradne evidence oziroma da izdano potrdilo ni skladno z resničnim dejanskim stanjem. Stranka mora na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, vložiti zahtevek za spremembo potrdila ali pa zahtevati izdajo novega potrdila. V teh primerih lahko zahteva spremembo potrdila oziroma izdajo druge listine, ne more pa izpodbijati resničnost podatkov v uradni evidenci. Organ preuči zahtevek in preveri, ali je izdano potrdilo resnično neskladno z uradnimi evidencami ali dejanskim stanjem. Če organ ugotovi, da je zahtevek utemeljen, izda novo potrdilo, ki vsebuje pravilne podatke. Pomembno je, da organ ne more posegati v obstoječe potrdilo (npr. ga razveljaviti), temveč mora izdati novo potrdilo. Spremembo pa se lahko zahteva le v primeru pozitivnih potrdil (Remic, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 180 a na str. 293).Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino ((glej sklep VSRS Sklep X Ips 20/2021 z dne 10.11.2021). 

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T15:50:30Z

NT61770: /* Vprašanje: */

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T15:49:19Z

NT61770: /* Zadeva: vneseš besedilo zadeve */

Sprememba lokacijske informacije

2024-06-17T15:43:03Z

NT61770: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek

2024-05-22T18:30:19Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 22. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

'''251. člen ZUP določa, da lahko pritožbeni organ, če je pritožba utemeljena, vrne zadevo v nov postopek prvostopenjskemu organu ali pa sam reši zadevo. Od katerih meril je odvisno, kako bo organ postopal v posamičnem primeru?'''

== '''Odgovor:''' ==

Prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] urejata pooblastila organa druge stopanje v zvezi s pritožbo, ki so usmerjena v to, da ta organ sam odloči o (sporni) upravi zadevi ter tako dokončno konča upravni postopek. Namen teh pooblastil je, da drugostopenjski organ sam odpravi ugotovljene pomanjkljivosti v prvostopenjskem postopku in dokončno vsebinsko odloči o pritožbi. To lahko stori bodisi tako, da po odpravi pomanjkljivosti pritožbo zavrne, bodisi tako, da spremeni izpodbijano odločbo in jo nadomesti s svojo. Drugostopenjski organ dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, če ugotovi nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, bistvene kršitve pravil postopka, ter nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo izrek izpodbijane odločbe. ZUP ne omejuje, katere bistvene kršitve pravil postopka je mogoče odpraviti, zato mora drugostopenjski organ odpraviti vse relativne in absolutne bistvene kršitve, ki jih je možno odpraviti na drugi stopnji. V nekaterih primerih, kjer bi odprava pomanjkljivosti zahtevala ponovitev celotnega prvostopenjskega postopka, je smiselno, da te pomanjkljivosti odpravi organ prve stopnje. Tretji odstavek [[Zak:ZUP#251. .C4.8Dlen{{!}}251. člena ZUP]] omogoča organu druge stopnje, da odpravi prvostopenjsko odločbo brez dokončne odločitve o zadevi in jo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ta možnost se uporablja izjemoma, kadar organ druge stopnje oceni, da bo organ prve stopnje hitreje in učinkoviteje odpravil pomanjkljivosti postopka. Organ druge stopnje mora to presojo obrazložiti, pri čemer upošteva načela ekonomičnosti ([[Zak:ZUP#14. .C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]), varstva pravic strank ([[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]]) in razumno trajanje postopka. (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 608 in 609).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek

2024-05-22T18:28:02Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 22. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

'''251. člen ZUP določa, da lahko pritožbeni organ, če je pritožba utemeljena, vrne zadevo v nov postopek prvostopenjskemu organu ali pa sam reši zadevo. Od katerih meril je odvisno, kako bo organ postopal v posamičnem primeru?'''

== '''Odgovor:''' ==

Prvi in drugi odstavek 251. člena ZUP urejata pooblastila organa druge stopanje v zvezi s pritožbo, ki so usmerjena v to, da ta organ sam odloči o (sporni) upravi zadevi ter tako dokončno konča upravni postopek. Namen teh pooblastil je, da drugostopenjski organ sam odpravi ugotovljene pomanjkljivosti v prvostopenjskem postopku in dokončno vsebinsko odloči o pritožbi. To lahko stori bodisi tako, da po odpravi pomanjkljivosti pritožbo zavrne, bodisi tako, da spremeni izpodbijano odločbo in jo nadomesti s svojo. Drugostopenjski organ dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, če ugotovi nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, bistvene kršitve pravil postopka, ter nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo izrek izpodbijane odločbe. ZUP ne omejuje, katere bistvene kršitve pravil postopka je mogoče odpraviti, zato mora drugostopenjski organ odpraviti vse relativne in absolutne bistvene kršitve, ki jih je možno odpraviti na drugi stopnji. V nekaterih primerih, kjer bi odprava pomanjkljivosti zahtevala ponovitev celotnega prvostopenjskega postopka, je smiselno, da te pomanjkljivosti odpravi organ prve stopnje. Tretji odstavek 251. člena ZUP omogoča organu druge stopnje, da odpravi prvostopenjsko odločbo brez dokončne odločitve o zadevi in jo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ta možnost se uporablja izjemoma, kadar organ druge stopnje oceni, da bo organ prve stopnje hitreje in učinkoviteje odpravil pomanjkljivosti postopka. Organ druge stopnje mora to presojo obrazložiti, pri čemer upošteva načela ekonomičnosti (14. člen ZUP), varstva pravic strank (7. člen ZUP) in razumno trajanje postopka. (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 608 in 609).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

[[Category:Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici]]

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek

2024-05-22T18:26:29Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 22. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

'''251. člen ZUP določa, da lahko pritožbeni organ, če je pritožba utemeljena, vrne zadevo v nov postopek prvostopenjskemu organu ali pa sam reši zadevo. Od katerih meril je odvisno, kako bo organ postopal v posamičnem primeru?'''

== '''Odgovor:''' ==

Prvi in drugi odstavek 251. člena ZUP urejata pooblastila organa druge stopanje v zvezi s pritožbo, ki so usmerjena v to, da ta organ sam odloči o (sporni) upravi zadevi ter tako dokončno konča upravni postopek. Namen teh pooblastil je, da drugostopenjski organ sam odpravi ugotovljene pomanjkljivosti v prvostopenjskem postopku in dokončno vsebinsko odloči o pritožbi. To lahko stori bodisi tako, da po odpravi pomanjkljivosti pritožbo zavrne, bodisi tako, da spremeni izpodbijano odločbo in jo nadomesti s svojo. Drugostopenjski organ dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, če ugotovi nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, bistvene kršitve pravil postopka, ter nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo izrek izpodbijane odločbe. ZUP ne omejuje, katere bistvene kršitve pravil postopka je mogoče odpraviti, zato mora drugostopenjski organ odpraviti vse relativne in absolutne bistvene kršitve, ki jih je možno odpraviti na drugi stopnji. V nekaterih primerih, kjer bi odprava pomanjkljivosti zahtevala ponovitev celotnega prvostopenjskega postopka, je smiselno, da te pomanjkljivosti odpravi organ prve stopnje. Tretji odstavek 251. člena ZUP omogoča organu druge stopnje, da odpravi prvostopenjsko odločbo brez dokončne odločitve o zadevi in jo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ta možnost se uporablja izjemoma, kadar organ druge stopnje oceni, da bo organ prve stopnje hitreje in učinkoviteje odpravil pomanjkljivosti postopka. Organ druge stopnje mora to presojo obrazložiti, pri čemer upošteva načela ekonomičnosti (14. člen ZUP), varstva pravic strank (7. člen ZUP) in razumno trajanje postopka. (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 608 in 609).

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek

2024-05-22T18:25:13Z

NT61770: /* Vprašanje: */

Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek

2024-05-22T18:24:00Z

NT61770: /* Zadeva: vneseš besedilo zadeve */

== '''Zadeva: Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' 22. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek

2024-05-22T18:22:40Z

NT61770: /* Zadeva: vneseš besedilo zadeve */

== '''Zadeva: ''' vneseš besedilo zadeve ==

'''Datum odgovora:''' 22. 5. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku 

== '''Vprašanje:''' ==

vneseš besedilo vprašanja 

== '''Odgovor:''' ==

vneseš besedilo odgovora 

 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti|Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek

2024-05-22T18:20:34Z

NT61770: Nova stran z vsebino: {{subst:case}}

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2024-04-15T19:19:53Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, dopolnitev 21. 5. 2023, dopolnitev 15.4.2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

Ali je dovoljeno popravljati s pravilnikom določene obrazce oz. jih prilagajati, če so očitno pomanjkljivi, posebej z vidika obveznih sestavin odločbe po ZUP (npr. nekateri obrazci ne vsebujejo »pravnega pouka«, kot določa Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 30/2023), ki je bil sprejet na podlagi Gradbenega zakona)? 

== '''Odgovor:''' ==

Če področni '''zakon''' določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen{{!}}3. členu ZUP]], nadrejenost področnega zakona upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost, čeprav se postavi vprašanje, do katere mere lahko podzakonski akt, npr. pravilnik določa sestavine drugače, saj res specialni predpis nadredi splošnega, a višji nižjega. Gre za dilemo, ali npr. zakon, čeprav splošni, velja nad pravilnikom, ali obratno, sploh ko ZUP operacionalizira celo ustavne pravice, kot je pravica do pritožbe (več gl. sp.).

'''Formalna zahteva področnega predpisa pa ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu s tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP, praviloma v elektronski obliki (prvi odstavek 63.a člena UUP) in opremljena s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen{{!}}210. členu ZUP]]). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

Upravni organ je v skladu z načelom zakonitosti ([[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]) dolžan postopati po veljavnih predpisih. Upravni organ''' nima pooblastil presojati, ali so posamezni predpisi na določenem področju medsebojno usklajeni ali ne''' (t. i. ''exceptio illegalis'', je po Ustavi RS pridržan sodiščem). Vendar: kadar upravni organ ugotovi, '''da je podzakonski predpis v očitnem nasprotju z zakonom, posebej, če je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka, potem bi glede na hierarhijo pravnih aktov imel podlago za uporabo višje pravne norme.''' Temeljna načela ZUP namreč predstavljajo obvezna, splošna, skupna pravila in minimalne standarde, ki jih mora upoštevati organ in hkrati predstavljajo minimalno procesno varstvo strank, kar posebej velja za ustavno opredeljene garancije.
[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) kot poseben zakon daje pooblastila resornemu ministru, da s podzakonskim predpisom predpiše podrobnejšo vsebino in obliko obrazcev tudi za nekatere odločbe. Izdajo odločbe na predpisanem obrazcu zgolj v izjemnih primerih dopušča tudi ZUP (četrti odstavek [[Zak:ZUP#214. .C4.8Dlen{{!}}214. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#218. .C4.8Dlen{{!}}218. člena ZUP]]), saj gre pri tem praviloma za poseg v obrazložitev odločbe in pouku o pravnem sredstvu, ki sta nujni za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev poštenega postopka v smislu preizkusa pritožbe in uporabe pravnih sredstev, pri čemer sta obe izjemi po ZUP vezani na ugoditev zahtevku stranke. Na ta način se upošteva tudi [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]], ki določa, da morajo organi pri svojem ravnanju strankam omogočiti, da čim lažje uveljavljajo svoje pravice, pri tem pa mora paziti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
Po ZUP zgolj za primer odsotnosti ali nepopolnosti pouka o pravnem sredstvu, velja, da '''stranka lahko ravna po veljavnih predpisih''', lahko pa '''zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.''' Glede odsotnosti ali nepopolnosti obrazložitve ZUP nima posebnih pravil, zato se pomanjkljivost lahko izpodbija le s pravnimi sredstvi; nezmožnost preizkusa zakonitosti zaradi nezmožnosti preizkusa je določena kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka. Ker se z obrazložitvijo in poukom izvršujejo ustavnopravna jamstva '''tudi področni zakon in toliko manj podzakonski predpis, ne more izključiti omenjenih standardov obrazloženosti odločbe in poučitve o pravnem sredstvu''', če se z odločbo (lahko) posega v pravno korist stranke ali drugega udeleženca.
Kolikor je to vendarle primer področnega zakona oziroma podzakonskega akta, je ob zgoraj navedenem tak predpis treba razlagati ustavnopravno skladno, kar v konkretnem primeru pomeni, da '''se odločba ne izda na predpisanem obrazcu, ampak se izda odločba s sestavinami po ZUP,''' torej vključno z obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu. 
Ob prej navedenem, organ, ki pri izvrševanju svojih nalog naleti na določena neskladja zakona z ustavo ali podzakonskega akta z zakonom, zaradi odprave teh neskladij in doslednega uresničevanja načela zakonitosti (153. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]), resorno ministrstvo oz. resornega ministra, ki je izdal predpis, '''čimprej opozori '''oz. ministrstvu poroča v smislu 50. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakona o državni upravi] (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.).
Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži investitor (prvi odstavek [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 46. člen GZ-1]), kar pomeni, da v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja nastopa kot aktivna stranka ([[Zak:ZUP#42..C4.8Dlen{{!}}42. člen ZUP]]). Ker občevanje med organi in strankami pomeni komunikacijo z določenimi pravnimi učinki, je nujno, da upravni organ v okviru konkretnega upravnega postopka pridobitve gradbenega dovoljenja komunicira z osebo (fizična ali pravna oseba), ki je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi podala. Posebej pomembno je to z vidika uresničitve načela zakonitosti, načela varstva pravic strank in varstva javne koristi, načela zaslišanja stranke in načela pravice do pritožbe. Glede na to, da ZUP ne pozna pojma »kontaktna oseba«, bi bilo smotrno, da vlagatelj zahteve bodisi prostor na obrazcu predviden za »kontaktno osebo« pusti prazen oz. pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o vlagatelju oz. zakonitem zastopniku ([[Zak:ZUP#47..C4.8Dlen{{!}}47. člen ZUP]]) ali pooblaščencu ([[Zak:ZUP#53..C4.8.Dlen{{!}}53. člen ZUP]]) oz. pooblaščencu za vročitev ([[Zak:ZUP#89..C4.8Dlen{{!}}89. člen ZUP]],), v kolikor ga je stranka določila. V primeru, da vlagatelj zahteve pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o osebi, ki je različna od vlagatelja oz. njenega pooblaščenca, naj upravni organ v izogib zapletom glede izkazovanja, da je bila stranka pravilno seznanjena s procesnim dejanjem upravnega organa oz. z dokumentom s katerim stranka mora biti seznanjena in ga je upravni organ vročal, komunicira z vlagateljem zahteve oz. zakonitim zastopnikom ali s pooblaščencem, v kolikor ga je vlagatelj določil.

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2024-04-15T19:17:21Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, dopolnitev 21. 5. 2023, dopolnitev 15.4.2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

Ali je dovoljeno popravljati s pravilnikom določene obrazce oz. jih prilagajati, če so očitno pomanjkljivi, posebej z vidika obveznih sestavin odločbe po ZUP (npr. nekateri obrazci ne vsebujejo »pravnega pouka«, kot določa Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 30/2023), ki je bil sprejet na podlagi Gradbenega zakona)? 

== '''Odgovor:''' ==

Če področni '''zakon''' določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen{{!}}3. členu ZUP]], nadrejenost področnega zakona upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost, čeprav se postavi vprašanje, do katere mere lahko podzakonski akt, npr. pravilnik določa sestavine drugače, saj res specialni predpis nadredi splošnega, a višji nižjega. Gre za dilemo, ali npr. zakon, čeprav splošni, velja nad pravilnikom, ali obratno, sploh ko ZUP operacionalizira celo ustavne pravice, kot je pravica do pritožbe (več gl. sp.).

'''Formalna zahteva področnega predpisa pa ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu s tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP, praviloma v elektronski obliki (prvi odstavek 63.a člena UUP) in opremljena s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen{{!}}210. členu ZUP]]). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

Upravni organ je v skladu z načelom zakonitosti ([[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]) dolžan postopati po veljavnih predpisih. Upravni organ''' nima pooblastil presojati, ali so posamezni predpisi na določenem področju medsebojno usklajeni ali ne''' (t. i. ''exceptio illegalis'', je po Ustavi RS pridržan sodiščem). Vendar: kadar upravni organ ugotovi, '''da je podzakonski predpis v očitnem nasprotju z zakonom, posebej, če je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka, potem bi glede na hierarhijo pravnih aktov imel podlago za uporabo višje pravne norme.''' Temeljna načela ZUP namreč predstavljajo obvezna, splošna, skupna pravila in minimalne standarde, ki jih mora upoštevati organ in hkrati predstavljajo minimalno procesno varstvo strank, kar posebej velja za ustavno opredeljene garancije.
[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) kot poseben zakon daje pooblastila resornemu ministru, da s podzakonskim predpisom predpiše podrobnejšo vsebino in obliko obrazcev tudi za nekatere odločbe. Izdajo odločbe na predpisanem obrazcu zgolj v izjemnih primerih dopušča tudi ZUP (četrti odstavek [[Zak:ZUP#214. .C4.8Dlen{{!}}214. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#218. .C4.8Dlen{{!}}218. člena ZUP]]), saj gre pri tem praviloma za poseg v obrazložitev odločbe in pouku o pravnem sredstvu, ki sta nujni za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev poštenega postopka v smislu preizkusa pritožbe in uporabe pravnih sredstev, pri čemer sta obe izjemi po ZUP vezani na ugoditev zahtevku stranke. Na ta način se upošteva tudi [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]], ki določa, da morajo organi pri svojem ravnanju strankam omogočiti, da čim lažje uveljavljajo svoje pravice, pri tem pa mora paziti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
Po ZUP zgolj za primer odsotnosti ali nepopolnosti pouka o pravnem sredstvu, velja, da '''stranka lahko ravna po veljavnih predpisih''', lahko pa '''zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.''' Glede odsotnosti ali nepopolnosti obrazložitve ZUP nima posebnih pravil, zato se pomanjkljivost lahko izpodbija le s pravnimi sredstvi; nezmožnost preizkusa zakonitosti zaradi nezmožnosti preizkusa je določena kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka. Ker se z obrazložitvijo in poukom izvršujejo ustavnopravna jamstva '''tudi področni zakon in toliko manj podzakonski predpis, ne more izključiti omenjenih standardov obrazloženosti odločbe in poučitve o pravnem sredstvu''', če se z odločbo (lahko) posega v pravno korist stranke ali drugega udeleženca.
Kolikor je to vendarle primer področnega zakona oziroma podzakonskega akta, je ob zgoraj navedenem tak predpis treba razlagati ustavnopravno skladno, kar v konkretnem primeru pomeni, da '''se odločba ne izda na predpisanem obrazcu, ampak se izda odločba s sestavinami po ZUP,''' torej vključno z obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu. 
Ob prej navedenem, organ, ki pri izvrševanju svojih nalog naleti na določena neskladja zakona z ustavo ali podzakonskega akta z zakonom, zaradi odprave teh neskladij in doslednega uresničevanja načela zakonitosti (153. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]), resorno ministrstvo oz. resornega ministra, ki je izdal predpis, '''čimprej opozori '''oz. ministrstvu poroča v smislu 50. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakona o državni upravi] (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.).
Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži investitor (prvi odstavek [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7108&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1&d-49683-p=2 46. člena GZ-1]), kar pomeni, da v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja nastopa kot aktivna stranka ([[Zak:ZUP#42..C4.8Dlen{{!}}42. člen ZUP]]). Ker občevanje med organi in strankami pomeni komunikacijo z določenimi pravnimi učinki, je nujno, da upravni organ v okviru konkretnega upravnega postopka pridobitve gradbenega dovoljenja komunicira z osebo (fizična ali pravna oseba), ki je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi podala. Posebej pomembno je to z vidika uresničitve načela zakonitosti, načela varstva pravic strank in varstva javne koristi, načela zaslišanja stranke in načela pravice do pritožbe. Glede na to, da ZUP ne pozna pojma »kontaktna oseba«, bi bilo smotrno, da vlagatelj zahteve bodisi prostor na obrazcu predviden za »kontaktno osebo« pusti prazen oz. pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o vlagatelju oz. zakonitem zastopniku ([[Zak:ZUP#47..C4.8Dlen{{!}}47. člen ZUP]]) ali pooblaščencu ([[Zak:ZUP#53..C4.8.Dlen{{!}}53. člen ZUP]]) oz. pooblaščencu za vročitev ([[Zak:ZUP#89..C4.8Dlen{{!}}89. člen ZUP]],), v kolikor ga je stranka določila. V primeru, da vlagatelj zahteve pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o osebi, ki je različna od vlagatelja oz. njenega pooblaščenca, naj upravni organ v izogib zapletom glede izkazovanja, da je bila stranka pravilno seznanjena s procesnim dejanjem upravnega organa oz. z dokumentom s katerim stranka mora biti seznanjena in ga je upravni organ vročal, komunicira z vlagateljem zahteve oz. zakonitim zastopnikom ali s pooblaščencem, v kolikor ga je vlagatelj določil.

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2024-04-15T19:15:28Z

NT61770: /* Zadeva: Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU */

== '''Zadeva: '''Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, dopolnitev 21. 5. 2023, dopolnitev 15.4.2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

Ali je dovoljeno popravljati s pravilnikom določene obrazce oz. jih prilagajati, če so očitno pomanjkljivi, posebej z vidika obveznih sestavin odločbe po ZUP (npr. nekateri obrazci ne vsebujejo »pravnega pouka«, kot določa Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 30/2023), ki je bil sprejet na podlagi Gradbenega zakona)? 

== '''Odgovor:''' ==

Če področni '''zakon''' določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen{{!}}3. členu ZUP]], nadrejenost področnega zakona upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost, čeprav se postavi vprašanje, do katere mere lahko podzakonski akt, npr. pravilnik določa sestavine drugače, saj res specialni predpis nadredi splošnega, a višji nižjega. Gre za dilemo, ali npr. zakon, čeprav splošni, velja nad pravilnikom, ali obratno, sploh ko ZUP operacionalizira celo ustavne pravice, kot je pravica do pritožbe (več gl. sp.).

'''Formalna zahteva področnega predpisa pa ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu s tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP, praviloma v elektronski obliki (prvi odstavek 63.a člena UUP) in opremljena s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen{{!}}210. členu ZUP]]). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

Upravni organ je v skladu z načelom zakonitosti ([[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]) dolžan postopati po veljavnih predpisih. Upravni organ''' nima pooblastil presojati, ali so posamezni predpisi na določenem področju medsebojno usklajeni ali ne''' (t. i. ''exceptio illegalis'', je po Ustavi RS pridržan sodiščem). Vendar: kadar upravni organ ugotovi, '''da je podzakonski predpis v očitnem nasprotju z zakonom, posebej, če je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka, potem bi glede na hierarhijo pravnih aktov imel podlago za uporabo višje pravne norme.''' Temeljna načela ZUP namreč predstavljajo obvezna, splošna, skupna pravila in minimalne standarde, ki jih mora upoštevati organ in hkrati predstavljajo minimalno procesno varstvo strank, kar posebej velja za ustavno opredeljene garancije.
[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) kot poseben zakon daje pooblastila resornemu ministru, da s podzakonskim predpisom predpiše podrobnejšo vsebino in obliko obrazcev tudi za nekatere odločbe. Izdajo odločbe na predpisanem obrazcu zgolj v izjemnih primerih dopušča tudi ZUP (četrti odstavek [[Zak:ZUP#214. .C4.8Dlen{{!}}214. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#218. .C4.8Dlen{{!}}218. člena ZUP]]), saj gre pri tem praviloma za poseg v obrazložitev odločbe in pouku o pravnem sredstvu, ki sta nujni za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev poštenega postopka v smislu preizkusa pritožbe in uporabe pravnih sredstev, pri čemer sta obe izjemi po ZUP vezani na ugoditev zahtevku stranke. Na ta način se upošteva tudi [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]], ki določa, da morajo organi pri svojem ravnanju strankam omogočiti, da čim lažje uveljavljajo svoje pravice, pri tem pa mora paziti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
Po ZUP zgolj za primer odsotnosti ali nepopolnosti pouka o pravnem sredstvu, velja, da '''stranka lahko ravna po veljavnih predpisih''', lahko pa '''zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.''' Glede odsotnosti ali nepopolnosti obrazložitve ZUP nima posebnih pravil, zato se pomanjkljivost lahko izpodbija le s pravnimi sredstvi; nezmožnost preizkusa zakonitosti zaradi nezmožnosti preizkusa je določena kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka. Ker se z obrazložitvijo in poukom izvršujejo ustavnopravna jamstva '''tudi področni zakon in toliko manj podzakonski predpis, ne more izključiti omenjenih standardov obrazloženosti odločbe in poučitve o pravnem sredstvu''', če se z odločbo (lahko) posega v pravno korist stranke ali drugega udeleženca.
Kolikor je to vendarle primer področnega zakona oziroma podzakonskega akta, je ob zgoraj navedenem tak predpis treba razlagati ustavnopravno skladno, kar v konkretnem primeru pomeni, da '''se odločba ne izda na predpisanem obrazcu, ampak se izda odločba s sestavinami po ZUP,''' torej vključno z obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu. 
Ob prej navedenem, organ, ki pri izvrševanju svojih nalog naleti na določena neskladja zakona z ustavo ali podzakonskega akta z zakonom, zaradi odprave teh neskladij in doslednega uresničevanja načela zakonitosti (153. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]), resorno ministrstvo oz. resornega ministra, ki je izdal predpis, '''čimprej opozori '''oz. ministrstvu poroča v smislu 50. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakona o državni upravi] (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.).
Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži investitor (prvi odstavek [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7108&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1&d-49683-p=2 46. člena GZ-1]), kar pomeni, da v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja nastopa kot aktivna stranka ([[Zak:ZUP#42..C4.8Dlen{{!}}42. člen ZUP]]). Ker občevanje med organi in strankami pomeni komunikacijo z določenimi  pravnimi  učinki, je nujno, da upravni organ v okviru konkretnega upravnega postopka pridobitve gradbenega dovoljenja komunicira z osebo (fizična ali pravna oseba), ki je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi podala. Posebej pomembno je to z vidika uresničitve načela zakonitosti, načela varstva pravic strank in varstva javne koristi, načela zaslišanja stranke in načela pravice do pritožbe. Glede na to, da ZUP ne pozna pojma »kontaktna oseba«, bi bilo smotrno, da vlagatelj zahteve bodisi prostor na obrazcu predviden za »kontaktno osebo« pusti prazen oz. pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o vlagatelju oz. zakonitem zastopniku ([[Zak:ZUP#47..C4.8Dlen{{!}}47. člen ZUP]]) ali pooblaščencu ([[Zak:ZUP#53..C4.8.Dlen{{!}}53. člen ZUP]]) oz. pooblaščencu za vročitev  ([[Zak:ZUP#89..C4.8Dlen{{!}}89. člen ZUP]],), v kolikor ga je stranka določila. V primeru, da vlagatelj zahteve pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o osebi, ki je različna od vlagatelja oz. njenega pooblaščenca, naj upravni organ v izogib zapletom glede izkazovanja, da je bila stranka pravilno seznanjena s procesnim dejanjem upravnega organa oz. z dokumentom s katerim stranka mora biti seznanjena in ga je upravni organ vročal, komunicira z vlagateljem zahteve oz. zakonitim zastopnikom ali s pooblaščencem, v kolikor ga je vlagatelj  določil.
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2024-04-15T19:13:59Z

NT61770: /* Zadeva: Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU */

== '''Zadeva: '''Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, dopolnitev 21. 5. 2023, dopolnitev 15.4.2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

Ali je dovoljeno popravljati s pravilnikom določene obrazce oz. jih prilagajati, če so očitno pomanjkljivi, posebej z vidika obveznih sestavin odločbe po ZUP (npr. nekateri obrazci ne vsebujejo »pravnega pouka«, kot določa Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 30/2023), ki je bil sprejet na podlagi Gradbenega zakona)? 

== '''Odgovor:''' ==

Če področni '''zakon''' določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen{{!}}3. členu ZUP]], nadrejenost področnega zakona upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost, čeprav se postavi vprašanje, do katere mere lahko podzakonski akt, npr. pravilnik določa sestavine drugače, saj res specialni predpis nadredi splošnega, a višji nižjega. Gre za dilemo, ali npr. zakon, čeprav splošni, velja nad pravilnikom, ali obratno, sploh ko ZUP operacionalizira celo ustavne pravice, kot je pravica do pritožbe (več gl. sp.).

'''Formalna zahteva področnega predpisa pa ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu s tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP, praviloma v elektronski obliki (prvi odstavek 63.a člena UUP) in opremljena s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen{{!}}210. členu ZUP]]). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

Upravni organ je v skladu z načelom zakonitosti ([[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]) dolžan postopati po veljavnih predpisih. Upravni organ''' nima pooblastil presojati, ali so posamezni predpisi na določenem področju medsebojno usklajeni ali ne''' (t. i. ''exceptio illegalis'', je po Ustavi RS pridržan sodiščem). Vendar: kadar upravni organ ugotovi, '''da je podzakonski predpis v očitnem nasprotju z zakonom, posebej, če je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka, potem bi glede na hierarhijo pravnih aktov imel podlago za uporabo višje pravne norme.''' Temeljna načela ZUP namreč predstavljajo obvezna, splošna, skupna pravila in minimalne standarde, ki jih mora upoštevati organ in hkrati predstavljajo minimalno procesno varstvo strank, kar posebej velja za ustavno opredeljene garancije.
[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) kot poseben zakon daje pooblastila resornemu ministru, da s podzakonskim predpisom predpiše podrobnejšo vsebino in obliko obrazcev tudi za nekatere odločbe. Izdajo odločbe na predpisanem obrazcu zgolj v izjemnih primerih dopušča tudi ZUP (četrti odstavek [[Zak:ZUP#214. .C4.8Dlen{{!}}214. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#218. .C4.8Dlen{{!}}218. člena ZUP]]), saj gre pri tem praviloma za poseg v obrazložitev odločbe in pouku o pravnem sredstvu, ki sta nujni za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev poštenega postopka v smislu preizkusa pritožbe in uporabe pravnih sredstev, pri čemer sta obe izjemi po ZUP vezani na ugoditev zahtevku stranke. Na ta način se upošteva tudi [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]], ki določa, da morajo organi pri svojem ravnanju strankam omogočiti, da čim lažje uveljavljajo svoje pravice, pri tem pa mora paziti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
Po ZUP zgolj za primer odsotnosti ali nepopolnosti pouka o pravnem sredstvu, velja, da '''stranka lahko ravna po veljavnih predpisih''', lahko pa '''zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.''' Glede odsotnosti ali nepopolnosti obrazložitve ZUP nima posebnih pravil, zato se pomanjkljivost lahko izpodbija le s pravnimi sredstvi; nezmožnost preizkusa zakonitosti zaradi nezmožnosti preizkusa je določena kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka. Ker se z obrazložitvijo in poukom izvršujejo ustavnopravna jamstva '''tudi področni zakon in toliko manj podzakonski predpis, ne more izključiti omenjenih standardov obrazloženosti odločbe in poučitve o pravnem sredstvu''', če se z odločbo (lahko) posega v pravno korist stranke ali drugega udeleženca.
Kolikor je to vendarle primer področnega zakona oziroma podzakonskega akta, je ob zgoraj navedenem tak predpis treba razlagati ustavnopravno skladno, kar v konkretnem primeru pomeni, da '''se odločba ne izda na predpisanem obrazcu, ampak se izda odločba s sestavinami po ZUP,''' torej vključno z obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu. 
Ob prej navedenem, organ, ki pri izvrševanju svojih nalog naleti na določena neskladja zakona z ustavo ali podzakonskega akta z zakonom, zaradi odprave teh neskladij in doslednega uresničevanja načela zakonitosti (153. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]), resorno ministrstvo oz. resornega ministra, ki je izdal predpis, '''čimprej opozori '''oz. ministrstvu poroča v smislu 50. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakona o državni upravi] (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.).
Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži investitor (prvi odstavek [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7108&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1&d-49683-p=2 46. člena GZ-1]), kar pomeni, da v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja nastopa kot aktivna stranka ([[Zak:ZUP#42..C4.8Dlen{{!}}42. člen ZUP]]). Ker občevanje med organi in strankami pomeni komunikacijo z določenimi  pravnimi  učinki, je nujno, da upravni organ v okviru konkretnega upravnega postopka pridobitve gradbenega dovoljenja komunicira z osebo (fizična ali pravna oseba), ki je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi podala. Posebej pomembno je to z vidika uresničitve načela zakonitosti, načela varstva pravic strank in varstva javne koristi, načela zaslišanja stranke in načela pravice do pritožbe. Glede na to, da ZUP ne pozna pojma »kontaktna oseba«, bi bilo smotrno, da vlagatelj zahteve bodisi prostor na obrazcu predviden za »kontaktno osebo« pusti prazen oz. pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o vlagatelju oz. zakonitem zastopniku ([[Zak:ZUP#47..C4.8Dlen{{!}}47. člen ZUP]]) ali pooblaščencu ([[Zak:ZUP#53..C4.8.Dlen{{!}}53. člen ZUP]]) oz. pooblaščencu za vročitev  ([[Zak:ZUP#89..C4.8Dlen{{!}}89. člen ZUP]],), v kolikor ga je stranka določila. V primeru, da vlagatelj zahteve pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o osebi, ki je različna od vlagatelja oz. njenega pooblaščenca, naj upravni organ v izogib zapletom glede izkazovanja, da je bila stranka pravilno seznanjena s procesnim dejanjem upravnega organa oz. z dokumentom s katerim stranka mora biti seznanjena in ga je upravni organ vročal, komunicira z vlagateljem zahteve oz. zakonitim zastopnikom ali s pooblaščencem, v kolikor ga je vlagatelj  določil.
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2024-04-15T19:09:58Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, dopolnitev 21. 5. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

Ali je dovoljeno popravljati s pravilnikom določene obrazce oz. jih prilagajati, če so očitno pomanjkljivi, posebej z vidika obveznih sestavin odločbe po ZUP (npr. nekateri obrazci ne vsebujejo »pravnega pouka«, kot določa Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 30/2023), ki je bil sprejet na podlagi Gradbenega zakona)? 

== '''Odgovor:''' ==

Če področni '''zakon''' določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen{{!}}3. členu ZUP]], nadrejenost področnega zakona upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost, čeprav se postavi vprašanje, do katere mere lahko podzakonski akt, npr. pravilnik določa sestavine drugače, saj res specialni predpis nadredi splošnega, a višji nižjega. Gre za dilemo, ali npr. zakon, čeprav splošni, velja nad pravilnikom, ali obratno, sploh ko ZUP operacionalizira celo ustavne pravice, kot je pravica do pritožbe (več gl. sp.).

'''Formalna zahteva področnega predpisa pa ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu s tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP, praviloma v elektronski obliki (prvi odstavek 63.a člena UUP) in opremljena s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen{{!}}210. členu ZUP]]). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

Upravni organ je v skladu z načelom zakonitosti ([[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]) dolžan postopati po veljavnih predpisih. Upravni organ''' nima pooblastil presojati, ali so posamezni predpisi na določenem področju medsebojno usklajeni ali ne''' (t. i. ''exceptio illegalis'', je po Ustavi RS pridržan sodiščem). Vendar: kadar upravni organ ugotovi, '''da je podzakonski predpis v očitnem nasprotju z zakonom, posebej, če je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka, potem bi glede na hierarhijo pravnih aktov imel podlago za uporabo višje pravne norme.''' Temeljna načela ZUP namreč predstavljajo obvezna, splošna, skupna pravila in minimalne standarde, ki jih mora upoštevati organ in hkrati predstavljajo minimalno procesno varstvo strank, kar posebej velja za ustavno opredeljene garancije.
[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) kot poseben zakon daje pooblastila resornemu ministru, da s podzakonskim predpisom predpiše podrobnejšo vsebino in obliko obrazcev tudi za nekatere odločbe. Izdajo odločbe na predpisanem obrazcu zgolj v izjemnih primerih dopušča tudi ZUP (četrti odstavek [[Zak:ZUP#214. .C4.8Dlen{{!}}214. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#218. .C4.8Dlen{{!}}218. člena ZUP]]), saj gre pri tem praviloma za poseg v obrazložitev odločbe in pouku o pravnem sredstvu, ki sta nujni za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev poštenega postopka v smislu preizkusa pritožbe in uporabe pravnih sredstev, pri čemer sta obe izjemi po ZUP vezani na ugoditev zahtevku stranke. Na ta način se upošteva tudi [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]], ki določa, da morajo organi pri svojem ravnanju strankam omogočiti, da čim lažje uveljavljajo svoje pravice, pri tem pa mora paziti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
Po ZUP zgolj za primer odsotnosti ali nepopolnosti pouka o pravnem sredstvu, velja, da '''stranka lahko ravna po veljavnih predpisih''', lahko pa '''zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.''' Glede odsotnosti ali nepopolnosti obrazložitve ZUP nima posebnih pravil, zato se pomanjkljivost lahko izpodbija le s pravnimi sredstvi; nezmožnost preizkusa zakonitosti zaradi nezmožnosti preizkusa je določena kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka. Ker se z obrazložitvijo in poukom izvršujejo ustavnopravna jamstva '''tudi področni zakon in toliko manj podzakonski predpis, ne more izključiti omenjenih standardov obrazloženosti odločbe in poučitve o pravnem sredstvu''', če se z odločbo (lahko) posega v pravno korist stranke ali drugega udeleženca.
Kolikor je to vendarle primer področnega zakona oziroma podzakonskega akta, je ob zgoraj navedenem tak predpis treba razlagati ustavnopravno skladno, kar v konkretnem primeru pomeni, da '''se odločba ne izda na predpisanem obrazcu, ampak se izda odločba s sestavinami po ZUP,''' torej vključno z obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu. 
Ob prej navedenem, organ, ki pri izvrševanju svojih nalog naleti na določena neskladja zakona z ustavo ali podzakonskega akta z zakonom, zaradi odprave teh neskladij in doslednega uresničevanja načela zakonitosti (153. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]), resorno ministrstvo oz. resornega ministra, ki je izdal predpis, '''čimprej opozori '''oz. ministrstvu poroča v smislu 50. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakona o državni upravi] (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.).
Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži investitor (prvi odstavek [https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7108&d-16544-s=1&d-16544-o=2&d-16544-p=1&d-49683-p=2 46. člena GZ-1]), kar pomeni, da v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja nastopa kot aktivna stranka ([[Zak:ZUP#42..C4.8Dlen{{!}}42. člen ZUP]]). Ker občevanje med organi in strankami pomeni komunikacijo z določenimi  pravnimi  učinki, je nujno, da upravni organ v okviru konkretnega upravnega postopka pridobitve gradbenega dovoljenja komunicira z osebo (fizična ali pravna oseba), ki je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi podala. Posebej pomembno je to z vidika uresničitve načela zakonitosti, načela varstva pravic strank in varstva javne koristi, načela zaslišanja stranke in načela pravice do pritožbe. Glede na to, da ZUP ne pozna pojma »kontaktna oseba«, bi bilo smotrno, da vlagatelj zahteve bodisi prostor na obrazcu predviden za »kontaktno osebo« pusti prazen oz. pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o vlagatelju oz. zakonitem zastopniku ([[Zak:ZUP#47..C4.8Dlen{{!}}47. člen ZUP]]) ali pooblaščencu ([[Zak:ZUP#53..C4.8.Dlen{{!}}53. člen ZUP]]) oz. pooblaščencu za vročitev  ([[Zak:ZUP#89..C4.8Dlen{{!}}89. člen ZUP]],), v kolikor ga je stranka določila. V primeru, da vlagatelj zahteve pod rubriko »kontaktna oseba« vpiše podatke o osebi, ki je različna od vlagatelja oz. njenega pooblaščenca, naj upravni organ v izogib zapletom glede izkazovanja, da je bila stranka pravilno seznanjena s procesnim dejanjem upravnega organa oz. z dokumentom s katerim stranka mora biti seznanjena in ga je upravni organ vročal, komunicira z vlagateljem zahteve oz. zakonitim zastopnikom ali s pooblaščencem, v kolikor ga je vlagatelj  določil.
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Obličnost odločbe po področnem predpisu

2024-04-15T19:04:43Z

NT61770: /* Zadeva: Obličnost odločbe po področnem predpisu */

== '''Zadeva: '''Obličnost obrazcev in odločbe po področnem predpisu - V DOPOLNJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, dopolnitev 21. 5. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Področni predpis določa, da mora biti odločba prvostopenjskega organa izdana na predpisanem obrazcu s samodejnim tiskom. Določena je torej formalna oblika odločbe. Toda resorno ministrstvo še ni pripravilo obrazca oz. informacijski sistem, ki je vzpostavljen za vse prvostopenjske organe, obličnosti te odločbe (še) ne podpira. Kaj naj stori organ v navedenem primeru v konkretnem postopku – ali naj izda odločbo brez upoštevanja formalne obličnosti po področnem predpisu ali počaka na ministrstvo, da bo zadevo uredilo, čeprav lahko od vložitve zahtevka stranke v konkretnem postopku mine več tednov in lahko s tem organ celo zapade v položaj molka organa?

Ali je dovoljeno popravljati s pravilnikom določene obrazce oz. jih prilagajati, če so očitno pomanjkljivi, posebej z vidika obveznih sestavin odločbe po ZUP (npr. nekateri obrazci ne vsebujejo »pravnega pouka«, kot določa Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 30/2023), ki je bil sprejet na podlagi Gradbenega zakona)? 

== '''Odgovor:''' ==

Če področni '''zakon''' določi obličnost drugače kot ZUP, mora organ glede na načelo subsidiarnosti, kot je to opredeljeno v [[Zak:ZUP#3._.C4.8Dlen{{!}}3. členu ZUP]], nadrejenost področnega zakona upoštevati tudi glede sestavin odločbe ali oblike v ožjem pomenu besede (npr. glede nujnosti izdaje odločbe na določenem obrazcu oz. z uporabo predlog v področnem informacijskem sistemu, v nadaljevanju IS). Spoštovanje področnega predpisa v tem smislu pomeni formalno zakonitost, čeprav se postavi vprašanje, do katere mere lahko podzakonski akt, npr. pravilnik določa sestavine drugače, saj res specialni predpis nadredi splošnega, a višji nižjega. Gre za dilemo, ali npr. zakon, čeprav splošni, velja nad pravilnikom, ali obratno, sploh ko ZUP operacionalizira celo ustavne pravice, kot je pravica do pritožbe (več gl. sp.).

'''Formalna zahteva področnega predpisa pa ne sme vplivati na pridobitev pravice stranke.''' Čakanje organa na formalizacijo oblikovne predloge odločbe, ki lahko traja več tednov, se lahko šteje za poseg v materialno zakonitost in je v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank. V opisanem primeru mora torej prvostopenjski organ v skladu s tretjim odstavkom [[Zak:ZUP#7._.C4.8Dlen{{!}}7. člena ZUP]] takoj po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izdati odločbo, ki bo oblikovno (do priprave predloge v IS ministrstva) izdana kot klasična ("navadna") odločba po ZUP, praviloma v elektronski obliki (prvi odstavek 63.a člena UUP) in opremljena s sestavinami po [[Zak:ZUP#210._.C4.8Dlen{{!}}210. členu ZUP]]). Namreč, če ima organ na voljo več načinov, da opravi dejanja v upravnem postopku, mora odrediti taka dejanja, ki so za stranko lažja (bolj ugodna), čeprav so morda za organ težja (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 92).

Upravni organ je v skladu z načelom zakonitosti ([[Zak:ZUP#6. .C4.8Dlen{{!}}6. člen ZUP]]) dolžan postopati po veljavnih predpisih. Upravni organ''' nima pooblastil presojati, ali so posamezni predpisi na določenem področju medsebojno usklajeni ali ne''' (t. i. ''exceptio illegalis'', je po Ustavi RS pridržan sodiščem). Vendar: kadar upravni organ ugotovi, '''da je podzakonski predpis v očitnem nasprotju z zakonom, posebej, če je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka, potem bi glede na hierarhijo pravnih aktov imel podlago za uporabo višje pravne norme.''' Temeljna načela ZUP namreč predstavljajo obvezna, splošna, skupna pravila in minimalne standarde, ki jih mora upoštevati organ in hkrati predstavljajo minimalno procesno varstvo strank, kar posebej velja za ustavno opredeljene garancije.
[http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO8244 Gradbeni zakon] (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) kot poseben zakon daje pooblastila resornemu ministru, da s podzakonskim predpisom predpiše podrobnejšo vsebino in obliko obrazcev tudi za nekatere odločbe. Izdajo odločbe na predpisanem obrazcu zgolj v izjemnih primerih dopušča tudi ZUP (četrti odstavek [[Zak:ZUP#214. .C4.8Dlen{{!}}214. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#218. .C4.8Dlen{{!}}218. člena ZUP]]), saj gre pri tem praviloma za poseg v obrazložitev odločbe in pouku o pravnem sredstvu, ki sta nujni za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev poštenega postopka v smislu preizkusa pritožbe in uporabe pravnih sredstev, pri čemer sta obe izjemi po ZUP vezani na ugoditev zahtevku stranke. Na ta način se upošteva tudi [[Zak:ZUP#7. .C4.8Dlen{{!}}7. člen ZUP]], ki določa, da morajo organi pri svojem ravnanju strankam omogočiti, da čim lažje uveljavljajo svoje pravice, pri tem pa mora paziti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
Po ZUP zgolj za primer odsotnosti ali nepopolnosti pouka o pravnem sredstvu, velja, da '''stranka lahko ravna po veljavnih predpisih''', lahko pa '''zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.''' Glede odsotnosti ali nepopolnosti obrazložitve ZUP nima posebnih pravil, zato se pomanjkljivost lahko izpodbija le s pravnimi sredstvi; nezmožnost preizkusa zakonitosti zaradi nezmožnosti preizkusa je določena kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka. Ker se z obrazložitvijo in poukom izvršujejo ustavnopravna jamstva '''tudi področni zakon in toliko manj podzakonski predpis, ne more izključiti omenjenih standardov obrazloženosti odločbe in poučitve o pravnem sredstvu''', če se z odločbo (lahko) posega v pravno korist stranke ali drugega udeleženca.
Kolikor je to vendarle primer področnega zakona oziroma podzakonskega akta, je ob zgoraj navedenem tak predpis treba razlagati ustavnopravno skladno, kar v konkretnem primeru pomeni, da '''se odločba ne izda na predpisanem obrazcu, ampak se izda odločba s sestavinami po ZUP,''' torej vključno z obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu. 
Ob prej navedenem, organ, ki pri izvrševanju svojih nalog naleti na določena neskladja zakona z ustavo ali podzakonskega akta z zakonom, zaradi odprave teh neskladij in doslednega uresničevanja načela zakonitosti (153. člen [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 Ustave RS]), resorno ministrstvo oz. resornega ministra, ki je izdal predpis, '''čimprej opozori '''oz. ministrstvu poroča v smislu 50. člena [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3225 Zakona o državni upravi] (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.).

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti{{!}}Zanikanje odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Pisnost/ustnost_odločbe/sklepa]]

[[Kategorija:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Zahteva za izločitev uradne osebe in poštena uporaba pravic

2024-03-25T21:53:22Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: '''Zahteva za izločitev uradne osebe in poštena uporaba pravic - V DOPOLNJEVANJU ==

'''Datum odgovora:''' 27. 4. 2023, dopolnitev 25.3.2024 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranke v upravnem postopku večkrat zahtevajo izločitev uradne osebe, včasih na podlagi istega razloga ali pa navajajo nova dejstva za isto ali drugo uradno osebo, v prvostopenjskem ali pritožbenem postopku. Pri tem gre tudi za problem navajanja novih dejstev in s tem povezano omejitev pri navajanju novih dejstev v pritožbenem postopku. Ali lahko vse skupaj nakazuje ali pa že pomeni t. i. zlorabo pravice s strani strank?<div>Kaj če oseba neutemeljeno vztraja pri svoji vključitvi kot stranko (ali stranskega udeleženca) v postopek? Ali se npr. gradbeno dovoljenje lahko izda kljub temu, da osebi s posebnim upravnim aktom ni bila priznana lastnost stranke in se je oseba na ta akt pritožila ter je pritožbeni postopek še v teku.</div>

== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ([[Zak:ZUP#8..C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]). Pravno pomembna dejstva pa so lahko takšna, ki gredo v prid stranki, in takšna, ki so v njeno škodo. Zaradi pravilne uporabe zakona v konkretni upravni zadevi je zato treba zagotoviti '''nepristranskost (objektivnost)''' '''pri delu in odločanju''' v upravnem postopku'''.''' Izločitev prizadete uradne osebe naj odpravi dvom o nepristranosti uradne osebe pri delu v postopku in odločanju v upravni zadevi ter varuje načelo objektivnosti v upravnem postopku. '''Načelo objektivnosti''' je že po svoji naravi eno temeljnih načel upravnega postopka, ki je v interesu stranke in organa (v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 126). Izpeljano je iz načela zakonitosti in načela materialne resnice. Pravica do nepristranskega vodenja postopka in odločanja se na zakonski ravni udejanja z '''institutom izločitve uradne osebe''' (odločba USRS [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-879-14.pdf Up-879-14] z dne 20. 4. 2015, točka 50 obrazložitve) in je urejen od [[Zak:ZUP#35..C4.8Dlen{{!}}35. člena ZUP]] do [[Zak:ZUP#41..C4.8Dlen{{!}}41. člena ZUP]] (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 297).
Tudi [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 22. člen Ustave] zahteva, da se o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih (koristih) odloča po izvedbi poštenega postopka. Sestavni del poštenega postopka je tudi zahteva, da je v postopku''' spoštovano temeljno procesno jamstvo nepristranskega odločanja''' (odločba USRS [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-1094-18.odlocba.pdf Up-1094/18] z dne 21. 2. 2019, točka 8 obrazložitve), s čimer je povezano tudi načelo pravne države iz [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 2. člena Ustave.] Merila, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba USRS [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-217-15.pdf Up-217/15] z dne 7. 7. 2016, točka 16 obrazložitve) upoštevalo pri svojem odločanju glede nepristranskosti odločanja za sodišča ([http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 23. člen Ustave]), so uporabni tudi za odločanje pred upravnimi organi na podlagi [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 22. člena Ustave]. Teorija navaja, da je sicer vprašljivo, ali je neposredna uporaba teh meril ob upoštevanju značilnosti upravnega odločanja vselej utemeljena. O posebnostih upravnega postopka glede na sodne postopke se nista izrekla niti Ustavno sodišče RS (to je v zgoraj citiranih zadevah ostalo na ravni splošnosti) niti Vrhovno sodišče RS (Podlipnik v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 296 in 297). Določbe o izločitvi pa so splošne, zato veljajo za '''postopke na vseh stopnjah''', torej tudi za pritožbeni postopek in postopke z izrednimi pravnimi sredstvi (ibidem, str. 299).
'''Postopek odločanja o izločitvi''' '''je mogoče sprožiti (bodisi po uradni dolžnosti bodisi na zahtevo stranke ali osebe s položajem stranke) le do konca postopka, '''prvostopenjskega ali pritožbenega postopka oziroma postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Če je postopek končan, v njem pa je opravljala procesna dejanja ali izdala odločbo oseba, ki bi morala biti izločena, je mogoče razloge za izločitev '''uveljavljati s pravnimi sredstvi '''zoper izdane akte (ibidem, str. 299 in 300). V interesu strank pa tudi v interesu ekonomičnosti samega postopka, ki sodi med temeljna načela upravnega postopka, glej [[Zak:ZUP#14..C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]) pa je, da se to vprašanje razreši v čim zgodnejši fazi postopka, saj '''izločitev velja »za naprej«''' (sodba VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113074632 G 1/2014] z dne 20. 1. 2015, točka 8 obrazložitve). Stranka oziroma oseba s položajem stranke, ki med postopkom ugotovi, da bi bilo treba katero od uradnih oseb izločiti, mora tudi zaradi omejitev pri navajanju dejstev in predlaganja izvedbe novih dokazov v pritožbenem postopku (tretji odstavek [[Zak:ZUP#238..C4.8Dlen{{!}}238. člena ZUP]]) in v upravnem sporu (tretji odstavek [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 20. člena ZUS-1]) že '''pred izdajo odločbe zahtevati izločitev''' in ne sme »špekulirati«, češ da bo to okoliščino lahko navajala tudi v pritožbi, če ne bo zadovoljna z vsebino izdane odločbe. To bi bilo v nasprotju z načelom poštene uporabe pravic ([[Zak:ZUP#11..C4.8Dlen{{!}}11. člen ZUP]]) in tudi smislom ločenega odločanja o izločitvah, ki ga določa ZUP. V pritožbi oziroma tožbi mora vlagatelj, ki se sklicuje na ta razlog, verjetno izkazati, da je zanj izvedel šele naknadno. Takšna razlaga je tudi ustavnoskladna, saj je tudi Ustavno sodišče RS že sprejelo stališče, '''da posamezniku, ki v zakonskih rokih ne uveljavlja svoje pravice''' '''(do nepristranskega odločanja),''' '''ni mogoče dopustiti njenega uveljavljanja v kasnejših fazah postopka''', če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo (sklep VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111442419 X Ips 40/2019] z dne 11. 11. 2020, točka 21 obrazložitve in v opombi št. 16 navedena sodna praksa Ustavnega sodišča RS, tako tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111463373 I U 1469/2019-322] z dne 10. 3. 2022, točka 39 do 41 obrazložitve). V nasprotju z namenom instituta izločitve bi bilo, da bi stranka, kljub temu da za obstoj izločitvenih razlogov ve, z njihovim uveljavljanjem lahko čakala do faze postopka, ko bi lahko izključno preko instituta izločitve organu ''de facto'' preprečila učinkovito nadaljevanje postopka. '''Špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev zato predstavlja zlorabo procesnih pravic in''' '''ne more biti pravno varovano''' (sklep VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111442419 X Ips 40/2019] z dne 11. 11. 2020, točka 9 obrazložitve). '''Dejanja, ki pomenijo zlorabo, pa so tudi po stališču Ustavnega sodišča RS protipravna in zato ne morejo uživati pravnega varstva '''(sklep USRS [http://www.us-rs.si/documents/17/a6/up-3427-07-u-i-287-072.pdf Up-3427/07, U-I-287/07], z dne 6. 11. 2008, točka 6 obrazložitve), sploh če gre obenem za žalitve organa in to celo s strani pravno kvalificiranega zastopnika.
Poleg načela nepristranskosti (objektivnosti), je namreč eno izmed temeljnih načel upravnega postopka opredeljeno z [[Zak:ZUP#11..C4.8Dlen{{!}}11. členom ZUP]] tudi '''dolžnost govoriti resnico in poštena raba pravic'''. Obveznost stranke, da pošteno uporablja svoje pravice, v zakonu ni podrobneje opredeljena. Sledi temeljnemu načelu, da zlorabe procesnih pravic ni mogoče sprejemati kot dopustnega procesnega dejanja. Na vprašanje, ali je mogoče vsako zlorabo procesne pravice po ZUP šteti tudi za neupoštevno, pa sodna praksa še ni dala jasnega odgovora (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 154). Za zlorabo pravice se na primer šteje, če pomeni neko dejanje '''za upravni organ veliko (administrativno) obremenitev,''' '''ki vpliva na njegovo poslovanje do drugih udeležencev''' v upravnih postopkih oziroma drugih strank (sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111413028 II U 373/2016] z dne 11. 10. 2017). Kot že navedeno zgoraj, pa '''zloraba procesnih pravic predstavlja tudi špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev''' (glej sklep VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111442419 X Ips 40/2019] z dne 11. 11. 2020, točka 9 obrazložitve).
Namen pravice do stranske udeležbe v upravnem postopku je omogočiti sodelovanje posamezne osebe v tujem upravnem postopku zaradi varstva njegovih pravnih koristi ([[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člen ZUP]]). Slovenska pravna teorija že dalj časa opozarja, da je lahko zahteva za stransko udeležbo namenjena tudi izključno zavlačevanju postopka. ZUP v 43. členu govori o tem, da oseba pravni interes za vstop v postopek izkaže s tem, da »zatrjuje« svojo pravovarstveno potrebo, to pa že četrti odstavek iztega člena dopolni z zahtevo, da mora ta oseba v svoji vlogi »navesti«, v čem je njen pravni interes. Te zahteve so po vsebini dopolnjene še z drugim odstavkom 142. člena, ki ureja vstop v postopek, ki že teče, in predpisuje, da mora oseba, ki zahteva vstop v postopek, svoj pravni interes »določno navesti« in po možnosti za svoje navedbe predložiti tudi dokaze. Oseba mora svoj pravni interes izkazati in utemeljiti s stopnjo verjetnosti, kar izhaja iz ustaljene upravne in upravnosodne prakse. To pomeni, da upravni organ ne presoja le formalnega obstoja navedb o pravnem interesu, temveč tudi njihovo utemeljenost, kar je načeloma razumna raven varstva pred zlorabo instituta stranske udeležbe za zavlačevanje postopka. (Kmecl, v Kovač in Kerševan (ur.) Komentar ZUP k členu 43 na str. 337-338). Prvi odstavek [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. člena ZUP]] določa, da če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem pisni sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa.V kolikor se pravica do stranske udeležbe uporablja v nasprotju z njenim resničnim namenom, npr. oseba navedeno procesno pravico izkorišča zgolj zato, da zaradi različnih nagibov »nagaja« in ne zasleduje pravnega interesa tj. varovanje lastne pravne koristi ampak očitno zasleduje dejansko korist in zaradi tega hoče zavleči postopek (npr. preprečiti končanje postopka odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja), bi v takšnem primeru lahko šlo za nepošteno uporabo te pravice oz. za zlorabo procesne pravice, kar je v nasprotju z načelom poštene uporabe pravic ([[Zak:ZUP#11. .C4.8Dlen{{!}}11. člen ZUP]]). Ugotovitev, da je prišlo do zlorabe konkretne procesne pravice, bi posledično pomenila, da upravni organ vloge oz. procesnega dejanja, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu zlorabe te pravice, ne bi upošteval. Torej, v kolikor bi upravni organ v konkretni upravni zadevi ugotovil, da nekdo zahteva vstop v upravni postopek za uresničevanje namena, ki je drugačen od namena te pravice tj., da ne vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, njegove zahteve ne bi obravnaval. Zaradi ustavno procesnega jamstva tj. pravice do izjave ([http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 22. člen Ustave]) in skladno s temeljnim načelom zaslišanja stranke ([[Zak:ZUP#9. .C4.8Dlen{{!}}9. člen ZUP]]), bi moral upravni organ takšno osebo zaradi suma zlorabe pravice do stranske udeležbe seznaniti in ji dati možnost, da se v zvezi s tem v določenem roku izjavi. V kolikor bi upravni organ nato s stopnjo gotovosti ugotovil, da gre za zlorabo pravice, bi v obrazložitvi odločbe s katero se je končal upravni postopek in je bilo odločeno o predmetu upravnega postopka, moral natančno pojasniti in navesti razloge, ki so ga privedli do sklepa, da je v konkretnem primeru bil podan dejanski stan zlorabe pravice do stranske udeležbe in s tem prekršeno načelo dolžnosti poštene uporabe pravic ([[Zak:ZUP#11. .C4.8Dlen{{!}}11. člen ZUP]]). Odločba s katero bi se končal upravni postopek ne bi bila vročena osebi glede katere se je ugotovilo, da je to pravico zlorabila, bi pa ta oseba imela možnost, da zoper odločbo vloži pritožbo (prvi in drugi odstavek [[Zak:ZUP#229. .C4.8Dlen{{!}}229. člena ZUP]]) oz. predlaga obnovo postopka (9. točka prvega odstavka [[Zak:ZUP#260. .C4.8Dlen{{!}}260. člena ZUP]]).S sklepom s katerim se zavrne lastnost stranskega udeleženca se ne ugotavlja ali je šlo za zlorabo procesne pravice. Podlaga za izdajo navedenega sklepa je namreč ugotovitev upravnega organa, da oseba, ki je zahtevala vstop v postopek ne izkazuje pravne koristi ([[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člen ZUP]]). Pritožba zoper navedeni sklep zadrži izvršitev sklepa (prvi in peti odstavek [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. člen ZUP]]), zato se postopek odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja lahko nadaljuje šele takrat, ko drugostopenjski upravni organ odloči o pritožbi zoper navedeni sklep.
Načelo poštene uporabe pravic bo uradna oseba, ki vodi postopek, tako vselej uporabljala pri presoji postopkovnih predlogov stranke, npr. ali je določen dokazni predlog namenjen zgolj zavlačevanju postopka ali bi dejansko lahko pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Tudi zloraba pravice navajati dejstva in predlagati dokaze v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe ima posledico omejitev možnosti navajanja takih dokazov v pritožbenem postopku oziroma pri obnovi postopka (tretji odstavek [[Zak:ZUP#238..C4.8Dlen{{!}}238. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#261..C4.8Dlen{{!}}261. člena ZUP]]) (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 154).
'''Glede žalitev kot podlage za izločitev''' uradne osebe pa je vendar treba upoštevati tudi prakso ESČP, češ da gre primarno za svobodo govora, ki pa ni neomejena, pri čemer se upošteva tudi realna dejstva in glede na to podaja možnost pravnega varstva, kot izhaja iz zadeve [https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-205521 Cimperšek proti Sloveniji, št. 58/512/2016] z dne 30. 6. 2020. 

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]

<comments />

Zahteva za izločitev uradne osebe in poštena uporaba pravic

2024-03-25T21:41:19Z

NT61770: /* Zadeva: Zahteva za izločitev uradne osebe in poštena uporaba pravic */

Zahteva za izločitev uradne osebe in poštena uporaba pravic

2024-03-25T21:40:17Z

NT61770: /* Vprašanje: */

== '''Zadeva: '''Zahteva za izločitev uradne osebe in poštena uporaba pravic ==

'''Datum odgovora:''' 27. 4. 2023 '''Status uporabnika:''' uradna oseba, ki vodi upravni postopek

== '''Vprašanje:''' ==

Stranke v upravnem postopku večkrat zahtevajo izločitev uradne osebe, včasih na podlagi istega razloga ali pa navajajo nova dejstva za isto ali drugo uradno osebo, v prvostopenjskem ali pritožbenem postopku. Pri tem gre tudi za problem navajanja novih dejstev in s tem povezano omejitev pri navajanju novih dejstev v pritožbenem postopku. Ali lahko vse skupaj nakazuje ali pa že pomeni t. i. zlorabo pravice s strani strank?<div>Kaj če oseba neutemeljeno vztraja pri svoji vključitvi kot stranko (ali stranskega udeleženca) v postopek? Ali se npr. gradbeno dovoljenje lahko izda kljub temu, da osebi s posebnim upravnim aktom ni bila priznana lastnost stranke in se je oseba na ta akt pritožila ter je pritožbeni postopek še v teku.</div>

== '''Odgovor:''' ==

V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ([[Zak:ZUP#8..C4.8Dlen{{!}}8. člen ZUP]]). Pravno pomembna dejstva pa so lahko takšna, ki gredo v prid stranki, in takšna, ki so v njeno škodo. Zaradi pravilne uporabe zakona v konkretni upravni zadevi je zato treba zagotoviti '''nepristranskost (objektivnost)''' '''pri delu in odločanju''' v upravnem postopku'''.''' Izločitev prizadete uradne osebe naj odpravi dvom o nepristranosti uradne osebe pri delu v postopku in odločanju v upravni zadevi ter varuje načelo objektivnosti v upravnem postopku. '''Načelo objektivnosti''' je že po svoji naravi eno temeljnih načel upravnega postopka, ki je v interesu stranke in organa (v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 126). Izpeljano je iz načela zakonitosti in načela materialne resnice. Pravica do nepristranskega vodenja postopka in odločanja se na zakonski ravni udejanja z '''institutom izločitve uradne osebe''' (odločba USRS [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-879-14.pdf Up-879-14] z dne 20. 4. 2015, točka 50 obrazložitve) in je urejen od [[Zak:ZUP#35..C4.8Dlen{{!}}35. člena ZUP]] do [[Zak:ZUP#41..C4.8Dlen{{!}}41. člena ZUP]] (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 297).
Tudi [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 22. člen Ustave] zahteva, da se o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih (koristih) odloča po izvedbi poštenega postopka. Sestavni del poštenega postopka je tudi zahteva, da je v postopku''' spoštovano temeljno procesno jamstvo nepristranskega odločanja''' (odločba USRS [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-1094-18.odlocba.pdf Up-1094/18] z dne 21. 2. 2019, točka 8 obrazložitve), s čimer je povezano tudi načelo pravne države iz [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 2. člena Ustave.] Merila, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba USRS [https://www.us-rs.si/wp-content/uploads/2020/02/up-217-15.pdf Up-217/15] z dne 7. 7. 2016, točka 16 obrazložitve) upoštevalo pri svojem odločanju glede nepristranskosti odločanja za sodišča ([http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 23. člen Ustave]), so uporabni tudi za odločanje pred upravnimi organi na podlagi [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 22. člena Ustave]. Teorija navaja, da je sicer vprašljivo, ali je neposredna uporaba teh meril ob upoštevanju značilnosti upravnega odločanja vselej utemeljena. O posebnostih upravnega postopka glede na sodne postopke se nista izrekla niti Ustavno sodišče RS (to je v zgoraj citiranih zadevah ostalo na ravni splošnosti) niti Vrhovno sodišče RS (Podlipnik v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 296 in 297). Določbe o izločitvi pa so splošne, zato veljajo za '''postopke na vseh stopnjah''', torej tudi za pritožbeni postopek in postopke z izrednimi pravnimi sredstvi (ibidem, str. 299).
'''Postopek odločanja o izločitvi''' '''je mogoče sprožiti (bodisi po uradni dolžnosti bodisi na zahtevo stranke ali osebe s položajem stranke) le do konca postopka, '''prvostopenjskega ali pritožbenega postopka oziroma postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Če je postopek končan, v njem pa je opravljala procesna dejanja ali izdala odločbo oseba, ki bi morala biti izločena, je mogoče razloge za izločitev '''uveljavljati s pravnimi sredstvi '''zoper izdane akte (ibidem, str. 299 in 300). V interesu strank pa tudi v interesu ekonomičnosti samega postopka, ki sodi med temeljna načela upravnega postopka, glej [[Zak:ZUP#14..C4.8Dlen{{!}}14. člen ZUP]]) pa je, da se to vprašanje razreši v čim zgodnejši fazi postopka, saj '''izločitev velja »za naprej«''' (sodba VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2012032113074632 G 1/2014] z dne 20. 1. 2015, točka 8 obrazložitve). Stranka oziroma oseba s položajem stranke, ki med postopkom ugotovi, da bi bilo treba katero od uradnih oseb izločiti, mora tudi zaradi omejitev pri navajanju dejstev in predlaganja izvedbe novih dokazov v pritožbenem postopku (tretji odstavek [[Zak:ZUP#238..C4.8Dlen{{!}}238. člena ZUP]]) in v upravnem sporu (tretji odstavek [http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4732 20. člena ZUS-1]) že '''pred izdajo odločbe zahtevati izločitev''' in ne sme »špekulirati«, češ da bo to okoliščino lahko navajala tudi v pritožbi, če ne bo zadovoljna z vsebino izdane odločbe. To bi bilo v nasprotju z načelom poštene uporabe pravic ([[Zak:ZUP#11..C4.8Dlen{{!}}11. člen ZUP]]) in tudi smislom ločenega odločanja o izločitvah, ki ga določa ZUP. V pritožbi oziroma tožbi mora vlagatelj, ki se sklicuje na ta razlog, verjetno izkazati, da je zanj izvedel šele naknadno. Takšna razlaga je tudi ustavnoskladna, saj je tudi Ustavno sodišče RS že sprejelo stališče, '''da posamezniku, ki v zakonskih rokih ne uveljavlja svoje pravice''' '''(do nepristranskega odločanja),''' '''ni mogoče dopustiti njenega uveljavljanja v kasnejših fazah postopka''', če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo (sklep VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111442419 X Ips 40/2019] z dne 11. 11. 2020, točka 21 obrazložitve in v opombi št. 16 navedena sodna praksa Ustavnega sodišča RS, tako tudi sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111463373 I U 1469/2019-322] z dne 10. 3. 2022, točka 39 do 41 obrazložitve). V nasprotju z namenom instituta izločitve bi bilo, da bi stranka, kljub temu da za obstoj izločitvenih razlogov ve, z njihovim uveljavljanjem lahko čakala do faze postopka, ko bi lahko izključno preko instituta izločitve organu ''de facto'' preprečila učinkovito nadaljevanje postopka. '''Špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev zato predstavlja zlorabo procesnih pravic in''' '''ne more biti pravno varovano''' (sklep VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111442419 X Ips 40/2019] z dne 11. 11. 2020, točka 9 obrazložitve). '''Dejanja, ki pomenijo zlorabo, pa so tudi po stališču Ustavnega sodišča RS protipravna in zato ne morejo uživati pravnega varstva '''(sklep USRS [http://www.us-rs.si/documents/17/a6/up-3427-07-u-i-287-072.pdf Up-3427/07, U-I-287/07], z dne 6. 11. 2008, točka 6 obrazložitve), sploh če gre obenem za žalitve organa in to celo s strani pravno kvalificiranega zastopnika.
Poleg načela nepristranskosti (objektivnosti), je namreč eno izmed temeljnih načel upravnega postopka opredeljeno z [[Zak:ZUP#11..C4.8Dlen{{!}}11. členom ZUP]] tudi '''dolžnost govoriti resnico in poštena raba pravic'''. Obveznost stranke, da pošteno uporablja svoje pravice, v zakonu ni podrobneje opredeljena. Sledi temeljnemu načelu, da zlorabe procesnih pravic ni mogoče sprejemati kot dopustnega procesnega dejanja. Na vprašanje, ali je mogoče vsako zlorabo procesne pravice po ZUP šteti tudi za neupoštevno, pa sodna praksa še ni dala jasnega odgovora (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 154). Za zlorabo pravice se na primer šteje, če pomeni neko dejanje '''za upravni organ veliko (administrativno) obremenitev,''' '''ki vpliva na njegovo poslovanje do drugih udeležencev''' v upravnih postopkih oziroma drugih strank (sodba UPRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111413028 II U 373/2016] z dne 11. 10. 2017). Kot že navedeno zgoraj, pa '''zloraba procesnih pravic predstavlja tudi špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev''' (glej sklep VSRS [http://www.sodnapraksa.si/?doc-2015081111442419 X Ips 40/2019] z dne 11. 11. 2020, točka 9 obrazložitve).
Načelo poštene uporabe pravic bo uradna oseba, ki vodi postopek, tako vselej uporabljala pri presoji postopkovnih predlogov stranke, npr. ali je določen dokazni predlog namenjen zgolj zavlačevanju postopka ali bi dejansko lahko pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Tudi zloraba pravice navajati dejstva in predlagati dokaze v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe ima posledico omejitev možnosti navajanja takih dokazov v pritožbenem postopku oziroma pri obnovi postopka (tretji odstavek [[Zak:ZUP#238..C4.8Dlen{{!}}238. člena ZUP]] in drugi odstavek [[Zak:ZUP#261..C4.8Dlen{{!}}261. člena ZUP]]) (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 154).
'''Glede žalitev kot podlage za izločitev''' uradne osebe pa je vendar treba upoštevati tudi prakso ESČP, češ da gre primarno za svobodo govora, ki pa ni neomejena, pri čemer se upošteva tudi realna dejstva in glede na to podaja možnost pravnega varstva, kot izhaja iz zadeve [https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-205521 Cimperšek proti Sloveniji, št. 58/512/2016] z dne 30. 6. 2020. 

 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

[[Category:Načeli varstva pravic strank in zaslišanja stranke]]
[[Category:Pogoji za uradne osebe, njihova pooblastila in izločitev]]

<comments />

Status stranskega udeleženca po področnem zakonu

2024-03-21T20:56:44Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Status stranskega udeleženca po področnem zakonu - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Oseba A je na UE vložila ZAHTEVEK, da se kot stranka udeleži v postopku osebe B. Oseba B je v postopku za lastništvo zgradbe zaradi denacionalizacije, ki se nahaja na naslovu XXX. Oseba A je podnajemnica poslovnih prostorov ki se nahajajo na naslovu XXX, ki je predmet denacionalizacije. Oseba A je na EU vložila zahtevek za udeležbo za v postopek kot stranka ter priložila potrdilo o najemni pogodbi poslovnih prostorov, katerih je najemnica že nekaj let. Oseba A se sklicuje na načelo varstva pravic strank in meni da je to njena pravica biti stranka v postopku. '''Kako postopa uradna oseba? Ustrezen akt?'''

== '''Odgovor:''' ==

Po trenutno veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), se ima oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec), na podlagi [[Zak:ZUP#43. .C4.8Dlen{{!}}43. člena ZUP]], pravico udeleževati postopka, pri čemer pa mora izkazati pravni interes. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje svojo pravno korist v zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo mora obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo, slednje tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ne pa za morebitno ali bodočo korist (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 185). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (ne zadošča torej samo dejanski interes, na primer le uresničevanje političnih ciljev s strani politične organizacije), in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze (drugi odstavek [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. člen ZUP]]; torej ni dovolj, da oseba le zatrjuje pravni interes, temveč ga mora izkazati. Ker je pravni interes na podlagi nejasnih materialnih predpisov večkrat težko ugotovljiv, je v dvomu potrebno pravni interes in pravno korist priznati (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 184-187). Po [[Zak:ZUP#42. .C4.8Dlen{{!}}42. členu ZUP]] in [[Zak:ZUP#142. .C4.8Dlen{{!}}142. členu ZUP]] velja, da je oseba izkazala svoj pravni interes, če je le-ta jasno izkazan in so pravne koristi vsebinsko in določno opredeljene v vlogi ter da po možnosti predloži tudi dokaze za to.
[http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1514 Zakon o denacionalizaciji] (v nadaljevanju: ZDen) v 6. členu določa, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače. Po 49. členu ZUP/86 je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Iz citiranega 49. člena ZUP/86 izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (stranski udeleženec). ZUP/86 v 139. členu določa, da v kolikor pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.
ZDen v prvem odstavku 60. člena določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.
V zvezi s priznavanjem položaja stranke najemnikom poslovnih prostorov v podržavljenih nepremičninah, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov opozarjamo na upravno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča U 449/95-5 z dne 5.2.1997, sodba Vrhovnega sodišča U 711/96 z dne 24.5.2000, sklep Vrhovnega sodišča I Up 17/2005 z dne 13.3.2008) iz katere izhaja, da najemnik poslovnih prostorov sam po sebi ni stranka v postopku denacionalizacije. Ta položaj si pridobi s tem, ko izkaže svoj pravni interes zaradi vlaganja znatnih sredstev v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije. Pri uveljavljanju pravnih interesov mu je zato potrebno zagotoviti udeležbo v postopku denacionalizacije. Tako stališče sodne prakse je razjasnila tudi novela Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 65/98), ki je v drugem odstavku 60. člena priznala položaj stranke v postopku denacionalizacije tudi pravni ali fizični osebi, ki je do uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stranski udeleženci]]
[[Category:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Status stranskega udeleženca po področnem zakonu

2024-03-21T20:46:21Z

NT61770:

== '''Zadeva: Status stranskega udeleženca po področnem zakonu - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Oseba A je na UE vložila ZAHTEVEK, da se kot stranka udeleži v postopku osebe B. Oseba B je v postopku za lastništvo zgradbe zaradi denacionalizacije, ki se nahaja na naslovu XXX. Oseba A je podnajemnica poslovnih prostorov ki se nahajajo na naslovu XXX, ki je predmet denacionalizacije. Oseba A je na EU vložila zahtevek za udeležbo za v postopek kot stranka ter priložila potrdilo o najemni pogodbi poslovnih prostorov, katerih je najemnica že nekaj let. Oseba A se sklicuje na načelo varstva pravic strank in meni da je to njena pravica biti stranka v postopku. '''Kako postopa uradna oseba? Ustrezen akt?'''

== '''Odgovor:''' ==

Po trenutno veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), se ima oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec), na podlagi 43. člena ZUP, pravico udeleževati postopka, pri čemer pa mora izkazati pravni interes. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje svojo pravno korist v zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo mora obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo, slednje tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ne pa za morebitno ali bodočo korist (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 185). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (ne zadošča torej samo dejanski interes, na primer le uresničevanje političnih ciljev s strani politične organizacije), in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 142. člen ZUP; torej ni dovolj, da oseba le zatrjuje pravni interes, temveč ga mora izkazati. Ker je pravni interes na podlagi nejasnih materialnih predpisov večkrat težko ugotovljiv, je v dvomu potrebno pravni interes in pravno korist priznati (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 184-187). Po 42. členu ZUP in 142. členu ZUP velja, da je oseba izkazala svoj pravni interes, če je le-ta jasno izkazan in so pravne koristi vsebinsko in določno opredeljene v vlogi ter da po možnosti predloži tudi dokaze za to.
Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) v 6. členu določa, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače. Po 49. členu ZUP/86 je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Iz citiranega 49. člena ZUP/86 izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (stranski udeleženec). ZUP/86 v 139. členu določa, da v kolikor pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.
ZDen v prvem odstavku 60. člena določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.
V zvezi s priznavanjem položaja stranke najemnikom poslovnih prostorov v podržavljenih nepremičninah, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov opozarjamo na upravno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča U 449/95-5 z dne 5.2.1997, sodba Vrhovnega sodišča U 711/96 z dne 24.5.2000, sklep Vrhovnega sodišča I Up 17/2005 z dne 13.3.2008) iz katere izhaja, da najemnik poslovnih prostorov sam po sebi ni stranka v postopku denacionalizacije. Ta položaj si pridobi s tem, ko izkaže svoj pravni interes zaradi vlaganja znatnih sredstev v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije. Pri uveljavljanju pravnih interesov mu je zato potrebno zagotoviti udeležbo v postopku denacionalizacije. Tako stališče sodne prakse je razjasnila tudi novela Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 65/98), ki je v drugem odstavku 60. člena priznala položaj stranke v postopku denacionalizacije tudi pravni ali fizični osebi, ki je do uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

[[Category:Stranski udeleženci]]
[[Category:Nadrejena raba področnih predpisov nad ZUP (posebni postopki)]]

Status stranskega udeleženca po področnem zakonu

2024-03-21T20:37:49Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Status stranskega udeleženca po področnem zakonu - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Oseba A je na UE vložila ZAHTEVEK, da se kot stranka udeleži v postopku osebe B. Oseba B je v postopku za lastništvo zgradbe zaradi denacionalizacije, ki se nahaja na naslovu XXX. Oseba A je podnajemnica poslovnih prostorov ki se nahajajo na naslovu XXX, ki je predmet denacionalizacije. Oseba A je na EU vložila zahtevek za udeležbo za v postopek kot stranka ter priložila potrdilo o najemni pogodbi poslovnih prostorov, katerih je najemnica že nekaj let. Oseba A se sklicuje na načelo varstva pravic strank in meni da je to njena pravica biti stranka v postopku. '''Kako postopa uradna oseba? Ustrezen akt?'''

== '''Odgovor:''' ==

Po trenutno veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), se ima oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec), na podlagi 43. člena ZUP, pravico udeleževati postopka, pri čemer pa mora izkazati pravni interes. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje svojo pravno korist v zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo mora obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo, slednje tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ne pa za morebitno ali bodočo korist (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 185). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (ne zadošča torej samo dejanski interes, na primer le uresničevanje političnih ciljev s strani politične organizacije), in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 142. člen ZUP; torej ni dovolj, da oseba le zatrjuje pravni interes, temveč ga mora izkazati. Ker je pravni interes na podlagi nejasnih materialnih predpisov večkrat težko ugotovljiv, je v dvomu potrebno pravni interes in pravno korist priznati (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 184-187). Po 42. členu ZUP in 142. členu ZUP velja, da je oseba izkazala svoj pravni interes, če je le-ta jasno izkazan in so pravne koristi vsebinsko in določno opredeljene v vlogi ter da po možnosti predloži tudi dokaze za to.
Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) v 6. členu določa, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače. Po 49. členu ZUP/86 je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Iz citiranega 49. člena ZUP/86 izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (stranski udeleženec). ZUP/86 v 139. členu določa, da v kolikor pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.
ZDen v prvem odstavku 60. člena določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.
V zvezi s priznavanjem položaja stranke najemnikom poslovnih prostorov v podržavljenih nepremičninah, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov opozarjamo na upravno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča U 449/95-5 z dne 5.2.1997, sodba Vrhovnega sodišča U 711/96 z dne 24.5.2000, sklep Vrhovnega sodišča I Up 17/2005 z dne 13.3.2008) iz katere izhaja, da najemnik poslovnih prostorov sam po sebi ni stranka v postopku denacionalizacije. Ta položaj si pridobi s tem, ko izkaže svoj pravni interes zaradi vlaganja znatnih sredstev v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije. Pri uveljavljanju pravnih interesov mu je zato potrebno zagotoviti udeležbo v postopku denacionalizacije. Tako stališče sodne prakse je razjasnila tudi novela Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 65/98), ki je v drugem odstavku 60. člena priznala položaj stranke v postopku denacionalizacije tudi pravni ali fizični osebi, ki je do uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Status stranskega udeleženca po področnem zakonu

2024-03-21T20:33:05Z

NT61770: /* Odgovor: */

== '''Zadeva: Status stranskega udeleženca po področnem zakonu - V USKLAJEVANJU''' ==

'''Datum odgovora:''' x. x. 2024 '''Status uporabnika:''' stranka v upravnem postopku

== '''Vprašanje:''' ==

Oseba A je na UE vložila ZAHTEVEK, da se kot stranka udeleži v postopku osebe B. Oseba B je v postopku za lastništvo zgradbe zaradi denacionalizacije, ki se nahaja na naslovu XXX. Oseba A je podnajemnica poslovnih prostorov ki se nahajajo na naslovu XXX, ki je predmet denacionalizacije. Oseba A je na EU vložila zahtevek za udeležbo za v postopek kot stranka ter priložila potrdilo o najemni pogodbi poslovnih prostorov, katerih je najemnica že nekaj let. Oseba A se sklicuje na načelo varstva pravic strank in meni da je to njena pravica biti stranka v postopku. '''Kako postopa uradna oseba? Ustrezen akt?'''

== '''Odgovor:''' ==

Po trenutno veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), se ima oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec), na podlagi 43. člena ZUP, pravico udeleževati postopka, pri čemer pa mora izkazati pravni interes. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje svojo pravno korist v zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo mora obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo, slednje tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ne pa za morebitno ali bodočo korist (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 185). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (ne zadošča torej samo dejanski interes, na primer le uresničevanje političnih ciljev s strani politične organizacije), in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 142. člen ZUP; torej ni dovolj, da oseba le zatrjuje pravni interes, temveč ga mora izkazati. Ker je pravni interes na podlagi nejasnih materialnih predpisov večkrat težko ugotovljiv, je v dvomu potrebno pravni interes in pravno korist priznati (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 184-187). Po 42. členu ZUP in 142. členu ZUP velja, da je oseba izkazala svoj pravni interes, če je le-ta jasno izkazan in so pravne koristi vsebinsko in določno opredeljene v vlogi ter da po možnosti predloži tudi dokaze za to.Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) v 6. členu določa, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače. Po 49. členu ZUP/86 je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Iz citiranega 49. člena ZUP/86 izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (stranski udeleženec). ZUP/86 v 139. členu določa, da v kolikor pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.ZDen v prvem odstavku 60. člena določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.V zvezi s priznavanjem položaja stranke najemnikom poslovnih prostorov v podržavljenih nepremičninah, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov opozarjamo na upravno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča U 449/95-5 z dne 5.2.1997, sodba Vrhovnega sodišča U 711/96 z dne 24.5.2000, sklep Vrhovnega sodišča I Up 17/2005 z dne 13.3.2008) iz katere izhaja, da najemnik poslovnih prostorov sam po sebi ni stranka v postopku denacionalizacije. Ta položaj si pridobi s tem, ko izkaže svoj pravni interes zaradi vlaganja znatnih sredstev v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije. Pri uveljavljanju pravnih interesov mu je zato potrebno zagotoviti udeležbo v postopku denacionalizacije. Tako stališče sodne prakse je razjasnila tudi novela Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 65/98), ki je v drugem odstavku 60. člena priznala položaj stranke v postopku denacionalizacije tudi pravni ali fizični osebi, ki je do uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

 
 ''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].''

== '''Želite podati svoje mnenje:''' ==

<comments />

Status stranskega udeleženca po področnem zakonu

2024-03-21T20:30:41Z

NT61770: /* Vprašanje: */