Vprašanje:

Stranka je po pooblaščencu vložila pritožbo zoper odločbo. Ob vložitvi pritožbe oziroma do odločitve drugostopenjskega organa o pritožb ni uveljavljala stroškov pritožbe. Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V ponovnem postopku je stranka uveljavljala različne stroške, med drugim tudi stroške pritožbe zoper prvotno, to je odpravljeno odločbo. V ponovnem postopku je v celoti uspela.

Ali mora stranka glede na določbo 116. člena ZUP (ki določa: povrnitev stroškov mora stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov) stroške pritožbenega postopka uveljavljati do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, s katero se odloči o pritožbi, ali pa do izdaje odločbe prvostopenjskega organa v ponovnem postopku, s katero se odloči o zadevi? O uspehu stranke in s tem o stroških postopka namreč lahko presojamo šele po izdaji slednje.

Odgovor:

Povrnitev stroškov, ki jih ima stranka upravnega postopka zaradi upravnega postopka, mora stranka (ali druga upravičena oseba npr. priča, izvedenec na podlagi sklepa o imenovanju) izrecno zahtevati. Zahtevo za povrnitev stroškov mora vložiti pravočasno, tako da organ, ki vodi postopek, lahko o njih odloči v odločbi, sicer izgubi pravico do povrnitve stroške. Pravica stranke, da od organa zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imela v postopku ali zaradi postopka, je namreč časovno omejena.

Stranka mora povračilo zahtevati do izdaje odločbe (prvi odstavek 116. člena ZUP), ostali upravičenci pa po opravi procesnega dejanja (drugi odstavek 119. člena ZUP). Po izdaji odločbe stranka ne more več zahtevati povrnitve stroškov (glej še: povezavo), saj je rok »do izdaje odločbe« prekluzivni in njegova zamuda povzroči izgubo pravice (tako tudi Remic v ZUP s komentarjem, Kovač in Kerševan (ur.), 2022, str. 715).

Načeloma o stroških postopka ni mogoče odločiti, preden je odločeno o upravni zadevi (razen če gre za stroške, ki se med postopkom povrnejo priči ali izvedencu; prim. tretji odstavek 119. člena ZUP),  tudi zato, ker lahko stroški nastanejo še kadarkoli do zaključka postopka, pa tudi zato, ker obračun stroškov pomeni vsebinsko odločanje, a postransko glede na glavni predmet postopka. Zato stroškov ni mogoče niti še ugotavljati niti naložiti stranki ali tretji osebi ali pa odločiti, da jih trpi organ, še preden ni postopek izveden do te mere, da je predmet postopka zrel za odločitev.

Pri tem je treba upoštevati še dvoje. Prvič, da mora organ morebitne upravičence do povračila opozoriti na pravico do povračila stroškov oziroma pozvati k priglasitvi (1. odstavek 116. člena ZUP). To stori npr. s pozivom na ustni obravnavi (na zapisnik) ali izven obravnave s pozivom v obliki dopisa, v katerem obvezno določi tudi rok predložitve zahtevka za povračilo oz. dokazil za izkaz nastalih stroškov. Če organ opusti to svojo izrecno določeno dolžnost, ki izhaja iz načela varstva pravic strank (7. člena ZUP), gre namreč za bistveno postopkovno napako. Zato je opustitev opozorila na procesno pravico do povračila stroškov lahko razlog za izpodbijanje odločitve o stroških postopka (glej še: povezavo).

Kot drugo pa ni mogoče spregledati, da odločitev drugostopenjskega organa, da odpravi odločbo prvostopenjskega organa in zadevo vrne v ponovni postopek, pomeni, da se zadeva na novo »odpre« (pri čemer lahko upravičenci vlagajo zahtevke znova do izdaje nove prvostopenjske odločbe). Kljub temu pa je potrebno izpostaviti, da pravila pravočasni priglasitve stroškov postopka ne sledijo konceptu enovitega upravnega postopka na prvi in drugi stopnji (nenazadnje ni nujno, da se bo upravni postopek po izdaji prvostopenjske odločbe nadaljeval z vložitvijo pritožbe). Ravno nasprotno. Stroški se morajo uveljavljati pred izdajo odločbe na vsaki stopnji upravnega odločanja posebej.

Tako npr. stranka, ki ni priglasila stroškov postopka na prvi stopnji, tega ne more storiti več v okviru pritožbenega postopka. In obratno. Na slednje kaže tudi določba drugega odstavka 118. člena ZUP, po kateri o stroških postopka na drugi stopnji odloča drugostopenjski organ (razen v primeru, ko odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek). Nenazadnje stranka ob vložitvi pritožbe ne more vnaprej predvideti izida pritožbenega postopka (in si zato pridržati možnost priglasitve stroškov šele naknadno). Skladno s tem morajo biti stroški pritožbenega postopka priglašeni do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, ki bo o njih tudi odločil (razen že omenjene izjeme). Drugačna razlaga ni lahko rezultirala v neenakost med strankami (ki v pritožbenem postopku niso uveljavljale povračila v zvezi s pritožbo), saj bi tiste, katerim je bilo ugodeno, zamudo lahko uveljavile na prvi stopnji, ostale pa bi bile prekludirane. Torej, povrnitev stroškov postopka, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, je treba zahtevati do izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravnem sredstvu (tako tudi UPRS v sodbi U 1860/2007).

Tako je zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vložena šele v ponovnem postopku pred prvostopenjskim organom, prepozna in je potrebno tako zahtevo s sklepom zavreči (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Če pa so bili stroški pravočasno priglašeni (torej pred izdajo odločbe drugostopenjskega organa) pa bo o njih odločil prvostopenjski organ z odločbo o glavni stvari.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...