Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Osebna vročitev naslovniku, nameščenem v institucionalnem varstvu (dom starejših ali psihiatrična bolnišnica)
Datum odgovora: 16. 4. 2010 in 4. 7. 2012, pregled 1. 1. 2023
Vprašanje:
Upravni organ pošlje odločbo stranki, ki je nameščena v institucionalnem varstvu. Na ovojnici organ pravilno navede ime in priimek stranke ter naslov objekta institucionalnega varstva (npr. dom starejših občanov), kljub temu pa se odločba vrne z navedbo, da oseba nima urejenega hišnega predalčnika. Ali je vročevalec ravnal pravilno? Kako naj organ postopa v takem primeru, naj vroča kar na stalno prebivališče, čeprav ve, da oseba tam ne prebiva ali naj sami odnesejo pošto v dom ali pa naj objavijo obvestilo o vročitvi na oglasni deski in e-portalu?
Kako se ravna, ko je treba osebno vročiti pisanje naslovniku, ki je nastanjen v psihiatrični ustanovi, pri čemer je iz uradnih evidenc razvidno, da je oseba še vedno opravilno sposobna, in ni suma v drugačno stanje?
Kako pa mora organ postopati, če vročevalec (pošta) pri izvajanju osebne vročitve oceni in na predpisano ovojnico zapiše, da naslovnik »ni zmožen« prevzema pisanja (npr. naslovnik je oseba v bolnišnici ali domu za ostarele)?
Odgovor:
Odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). ZUP dovoljuje organu, da sam izbere način vročanja (prvi odstavek 83. člena ZUP), za katerega meni, da bo z njim najhitreje, najbolj ekonomično in najbolj zanesljivo opravil vročitev. Vročanje lahko opravi organ sam, v ta namen mora imeti pooblaščena oseba organa pooblastilo za izvajanje vročanja bodisi v samem opisu delovnega mesta, na katerem je zaposlena, bodisi mora predstojnik organa osebo, ki je zaposlena pri organu, vendar v opisu delovnega mesta nima tudi nalog vročanja, posebej pooblastiti za vročanje dokumenta ali dokumentov (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 293).
Glede kraja vročanja organ nikakor ne sme vročati na stalno prebivališče, če ve, da naslovnik tam ne prebiva in je dejansko (čeprav morda še neprijavljen) v institucionalnem varstvu. Če je namreč naslovnik odsoten (v smislu daljše odsotnosti od doma, kot je tudi nastanitev v institucionalnem varstvu), organ sploh ne sme vročati po tretjem odstavku 87. člena ZUP na tak naslov. Organ vroča na naslov, kjer se naslovnik dejansko nahaja. Zgolj v kolikor tak naslov ni znan, organ odredi, da se sporočilo o vročanju objavi na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava (javno naznanilo, 96.a člen ZUP). Fikcija vročitve ne more nastopiti, če osebna vročitev naslovniku ni bila poizkušena na naslovu dejanskega prebivališča, ker tako ne bi imel možnosti seznanitve s sporočilom, in tudi, da mora vročevalec vrniti organu (drugo) pravilno izpolnjeno sporočilo iz ovojnice za osebno vročenje, s katerim se edino lahko dokazuje izpolnitev pogojev za nastanek fikcije vročitve. Pravilno pa je v primeru bivanja v institucionalnem varstvu označiti na ovojnici osebno ime naslovnika in potni naslov institucije (ne njen naziv; npr. Janez Novak, Pot za hribom 7, 1000 Ljubljana, NE pa Dom Sonce (Janez Novak), Pot za hribom 7, 1000 Ljubljana).
Skladno s prvim odstavkom 87. člena ZUP je pravilna praksa v institucijah, kot so domovi starejših občanov, da vročevalec praviloma osebno odnese pošto do naslovnikov (varovancev), ne da jo izroča npr. uslužbencem doma za naslovnike. ZUP namreč ne ureja posebnega posrednega vročanja za naslovnike v kateremkoli institucionalnem varstvu, kot to velja za diplomate, vojaške osebe ali zaposlene v prometu (prim. 92. člen ZUP). Po ZUP pri gre pri osebni vročitvi namreč ne glede na kraj vročanja za izročitev pisanja »v roke« naslovniku. Vročitev je opravljena praviloma, ko naslovnik podpiše vročilnico, ki kot javna listina dokazuje, kdaj je bila vročitev opravljena, komu je bila opravljena in kdo jo je opravil, saj 'takrat velja, da je naslovnik imel možnost seznaniti se z vsebino dokumenta', in vročitev velja za opravljeno ne glede, ali se je z vsebino dejansko seznanil. Enako velja, če je naslovnik odklonil podpis vročilnice in je vročevalec pravilno izpolnil vročilnico (gl. več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme, 2. del, 2012, str. 179-187).
Stališče je, da obstaja izjema le za primer institucionaliziranih naslovnikov, ki so nastanjeni (npr. tudi v psihiatrični bolnišnici) proti svoji volji (po odredbi sodišča) ali iz analognih razlogov do njih ni možen prost dostop niti v določenih urah, ko bi se vročevalec lahko zglasil pri njih osebno in izročil pisanje. Tedaj se uporabi 93. člen ZUP, ki ureja vročanje osebam, ki jim je vzeta prostost - to so zaporniki, pa tudi nastanjeni v psihiatrični ustanovi na oblasten način. Tem se vroča dokumente prek uprave zavoda, ustanove oziroma bolnišnice. Vročevalec v takem primeru ne bo oddal pisanja osebi neposredno, ampak uslužbencu uprave zavoda. Vročitev pa tedaj še ni opravljena, ampak drugi odstavek 93. člena ZUP določa, da se šteje za vročeno, ko uprava zavoda vroči dokument naslovniku, o čemer mora narediti zaznamek in sporočiti to organu izdajatelju.
V primeru, da je naslovnik v času vročitve na naslovu institucije odsoten, pa ne gre za osebe, ki jim je odvzeta prostost (npr. varovanci v domovih starejših), vročevalec 'pusti obvestilo o prispeli pošiljki na vidnem mestu na 'lokaciji ustanove (npr. v recepciji, na oglasni deski, na vratih sobe naslovnika). Naslovnik se seznani s sporočilom na tak način, lahko pa mu tudi uslužbenec (npr. receptor ali socialna delavka) odnese obvestilo o prispeli pošiljki naslovniku. V kolikor je vročevalec vrnil dokument upravnemu organu, ne da bi pustil tako pisno sporočilo, je ravnal napačno. V takem primeru bi bilo pravilno, da upravni organ opozori odgovorno osebo na pošti oz. drugo osebo, če je ta opravljala storitev vročanja, na nepravilno vročanje ter se ponovno poskuša pravilno vročiti. ZUP namreč izrecno določa, da se lahko sporočilo o dokumentu pusti na drugem primernem mestu, ne pa nujno v hišnem predalčniku (tretji odstavek 87. člen ZUP). Tudi Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur.l. RS, št. 51/09) v svojem 43. členu, kjer vsebuje določbe o hišnih predalčnikih, ne ureja niti ne terja od objektov, kjer se izvaja institucionalno varstvo, da morajo imeti urejene poštne predalčnike za svoje stanovalce. Vročevalec v primeru, ko je naslovnik odsoten (npr. ravno tisti čas, ko pride vročevalec, se ne nahaja v objektu doma za starejše občane), pusti na primernem mestu (torej npr. v recepciji) sporočilo o dokumentu, ki se vroča, ki vsebuje podatke o dokumentu in mestu, kjer ga lahko naslovnik prevzame, ter opozorilo na posledice, če naslovnik dokumenta ne bo prevzel v 15 dneh (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 308). Če nato naslovnik ne prevzame pisanja v 15 dneh, se le-to vrne organu in nastopi fikcija vročitve 15. dan, odkar je bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu, kot določa 87. člen ZUP.
V nekaterih zadevah pa je ureditev načina vročanja drugačna, kot izhaja po ZUP, če po 3. členu ZUP določa področni zakon nadrejen način (npr. pri pravicah iz javnih sredstev, kjer je zakon, ki ureja uravnoteženje javnih financ, določil od maja 2012 fiktivno vročitev 21. dan od navadne odpreme pisanja).
Za pravilnost vročanja je odgovoren organ pošiljatelj oz. izdajatelj upravnega pisanja. Če vročevalec organu sporoči, da ni vročil, ker naj bi naslovnik ne zmogel prevzeti pisanja, mora organ oceniti, če je temu res tako, kajti presoja o zmožnosti stranke prevzeti pisanje nikakor ni pristojnost vročevalca. Gre namreč za temeljno vprašanje stranke ali druge osebe in njene opravilne ne/sposobnosti, kar ni del postopka vročanja kot materialnega dejanja, ampak bistveno vprašanje matičnega postopka.
Po 47. členu ZUP stranko, ki nima procesne sposobnosti, lahko zastopa le njen zakoniti zastopnik, kateremu organ vroči pisanje (88. člen ZUP). Ta se določi na podlagi zakona ali z aktom, ki ga izda pristojni organ na podlagi zakona. Po 267. členu Družinskega zakonika (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.), Center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, kot je to v primeru osebe, ki domnevno (a ne le po oceni vročevalca!) nima procesne sposobnosti. V teh primerih postavi skrbnika ne le CSD, ampak katerikoli organ, ki vodi upravni postopek. Ta organ pa mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo. Center za socialno delo ima nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil.
Torej mora upravni organ v primeru prejema ovojnice z oznako vročevalca, češ da naslovnik ni zmožen prevzema, preveriti dejansko stanje osebe naslovnika in ji ob zakonskih pogojih po posebnem ugotovitvenem postopku, če se izkaže, da domneva vročevalca drži, postaviti skrbnika, nato pa vročati skrbniku kot zastopniku. V nasprotnem primeru se ponovno vroča prvotnemu naslovniku.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.