Zadeva: Odločbi dveh različnih inšpekcijskih organov z isto prepovedjo 

Datum odgovora: 4. 6. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Inšpekcijski organ je izdal odločbo o prepovedi uporabe kurilne naprave zavezancu zaradi varstva pred požarom. Zoper to odločbo se je zavezanec pritožil in takrat se je ugotovilo, da mu je tudi drug inšpekcijski organ izdal odločbo - z istim izrekom, na isti pravni podlagi, vendar zaradi nevarnosti zastrupitve s C0₂ in ne zaradi varstva pred požarom. Odločba drugega inšpektorata je pravnomočna. Ali gre za odločanje o isti zadevi?

Odgovor:

V obravnavani zadevi je naprej potrebno pojasniti pojem iste upravne zadeve. Na splošno gre za isto upravno zadevo takrat, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji elementi: i) je zahtevek podala ista stranka, ii) ga je podala v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju z namenom po priznanju iste pravice oziroma pravne koristi, iii) se zahtevek opira na isto dejansko stanje ter iv) se zahtevek opira na isto pravno podlago (več v povezavi; glej tudi Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, komentar k 129. členu ZUP). Če se te elemente glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP preslika na področje upravnih inšpekcijskih postopkov, ki se vodijo po uradni dolžnosti, in s tem na določanje obveznosti (inšpekcijskih ukrepov), bi šlo za isto (inšpekcijsko) zadevo takrat, ko bi se odločalo s strani istega pristojnega organa o isti obveznosti iste stranke v nekem drugem časovnem obdobju, pri čemer bi se obveznost nanašala na isto dejansko stanje ter na isto pravno podlago.

Iz opisa v konkretni zadevi je razbrati, da je ena inšpekcija prepovedala uporabo male kurilne naprave zaradi nevarnosti zastrupitve s CO₂; druga pa je istovrstni ukrep izrekla zaradi varstva pred požarom. Pri nadaljnji razlagi je treba upoštevati materialne predpise, saj ti določajo pravno podlago (kot enega izmed meril iste upravne zadeve), katera je bila kršena s strani inšpekcijskega zavezanca, kot tudi pravno podlago, na kateri inšpekcija izreče ukrep. Poleg tega pa ti predpisi določajo tudi stvarno pristojnost inšpekcijskih organov, ki tem organom nalagajo tudi dolžnost, da opravijo naloge, za katere so ustanovljeni, in jih ne morejo odkloniti, če spadajo v njihovo delovno področje (o tem več v povezavi). Področje delovanja in nadzora malih kurilnih naprav ureja Zakon o dimnikarski službi (ZDimS, Ur. l. RS, št. 68/16), katerega namen je z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavljati čim boljšo kakovost zraka, varovanje zdravja, požarno varnost, večjo energetsko učinkovitost in dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev. Ta v 27. členu jasno določa, da nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, opravlja inšpekcija, pristojna za okolje, razen določb, ki se nanašajo na zmanjšano varstvo pred požarom in s tem povezano odpravo pomanjkljivosti. Slednje je v pristojnosti inšpekcije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Kljub temu obe inšpekciji v primeru pomanjkljivosti male kurilne naprave , ki ima za posledico nevarnost za zdravje ali nevarnost za požar, odredita prepoved uporabe kurilne naprave na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZDimS.

Pri tem pa ni zanemarljivo, da inšpekcija za okolje odločitev v zvezi s pomanjkljivostjo male kurilne naprave, zaradi katere pride do preseganjem mejnih vrednosti emisij snovi (kamor sodijo tudi ogljikovi oksidi) v dimnih plinih in/ali prostoru opira na mejne vrednosti iz Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav (Ur. l. RS, št. 46/19 in nasl.) ter na Uredbo o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah (Ur. l. RS, št. 77/17). Skladno s tem gre v primeru pomanjkljivosti, ki ima za posledico preseganje mejnih vrednosti emisij snovi, za kršitev npr. 11. – 16. člena prve Uredbe oziroma 37. člena druge Uredbe. Pri obeh pa je inšpekcija ocenila, da so te vrednosti že takšne, da pomenijo veliko tveganje za zastrupitev. Za razliko od tega pa druga inšpekcija, tj. za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ugotavlja takšne pomanjkljivosti kurilne naprave, zaradi katerih pride do (velike) verjetnosti zmanjšanja varstva pred požarom (27. člen ZDimS). Pri tem pa te pomanjkljivosti ne predstavljajo kršitve Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav, kar posledično pomeni, da ta uredba niti ne predstavlja pravne podlage za izrekanje ukrepov te inšpekcije. Ta inšpekcija poleg ZDimS ter Uredbe o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah upošteva tudi predpise iz svojega matičnega delovnega področja (varstva pred požarom).

Upoštevaje zapisano gre zaključiti, da zadevni dve inšpekciji ugotavljata različne kršitve oziroma pomanjkljivosti malih kurilnih (in dimovodnih) naprav, kar posledično pomeni, da ne gre za izrekanje ukrepa v isti upravni zadevi, saj se njuni ukrepi nanašajo na različno dejansko stanje kot tudi na različno pravno podlago, gre pa tudi za nadzor s strani dveh različnih organov (inšpektoratov). Če se odločba enega organa nanaša na določeno napravo, to torej še ne pomeni iste zadeve, če to napravo s svojega vidika nadzora tudi drug organ. Zgolj istovrstni učinek upravne odločbe torej še ne predstavlja tudi iste upravne zadeve (glej še sodbo UPRS I U 82/2017 z dne 26. 4. 2017).

Zato že zaradi manka elementa "istega organa" lahko ostaneta v veljavi obe odločbi, čeprav odrejata enako obveznost. Nadalje, tudi če bi isti organ izdal dve enaki odločbi, naknadno izdane odločbe ne bi mogli odpraviti z izrednim pravnim sredstvom po nadzorstveni pravici, ker je pogoj za uporabo 274. člena ZUP, da se odločba odpravi v isti stvari, kolikor je z drugo odločbo odločeno drugače.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...