Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Nesuspenzivnost pritožbe po področnem zakonu
Datum odgovora: 27. 1. 2012, pregled 20. 11. 2022
Status: v delu
Vprašanje:
Področni zakon določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o ukrepu (inšpektorja). Ali klavzula o nesuspenzivnosti pritožbe velja za vse odločbe, ki jih ta organ izdaja oz. katere so tiste, ki pomenijo "ukrep"? Kaj pomeni določba, da pritožba ne zadrži izvršbe (v primeru trajnega odvzema živali). Ali bi to pomenilo, če se stranka ne pritoži na odločbo, da se živali lahko usmrtijo (v primeru inšpekcijskega nadzorstva).
Odgovor:
Področni zakon lahko uredi drugače kot ZUP (le) posamezno procesno vprašanje ali celo njegov del, v preostalem pa se ZUP uporablja v celoti (gl. Jerovšek et al., 2004, ZUP s komentarjem, gl. k 3. členu). Po 3. členu ZUP namreč velja, da se primarno uporabljajo posebne določbe zakona, ki drugače urejajo vprašanja upravnega postopka, določbe ZUP pa subsidiarno, torej v obsegu, ki v posebnem zakonu ni drugače urejen. Poleg tega mora biti drugačna ureditev utemeljena s specifikami tega upravnega področja. Za določeno upravno področje so potrebna le delna odstopanja od pravil splošnega upravnega postopka, ki jih zahteva načelo smotrnosti, zaradi enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991-I in novele) je to možno le za posamezno postopkovno vprašanje in če to opravičujejo specifičnost tega področja (npr. določi se nesuspenzivnost pritožbe, drugače se določi pristojne organe ali sestavine vloge, roki so skrajšani ali podaljšani).
Pritožba je redno, devolutivno in suspenzivno pravno sredstvo. Redno je, ker je navadno vedno dovoljena, razen kadar jo izključuje zakon, devolutivno, ker o njej odloča organ druge stopnje, suspenzivno pa, ker navadno zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi. Po ZUP je smisel učinkovite pritožbe za večino strank v zadržanju njene izvršitve. Možne so izjeme, če zakon (že ZUP v 236. členu, kakor neredko področni zakoni) določijo drugače praviloma s ciljem javnega interesa, toda sorazmerno (smotrno), saj nesuspenzivnost pomeni sploh pri obveznostih nižjo raven varstva interesov strank. Če je določena nesuspenzivnost, je treba tudi v posamičnem aktu tak izjemen učinek določiti v konkretnem upravnem aktu v izreku, da do tega učinka pride, to odločitev pa v obrazložitvi istega akta podpreti z dejstvi in pravnimi podlagami. V primerih nesuspenzivnosti se lahko nadalje (po ZUP v izvršbi, 292. člen, enako prek začasnih odredb po ZUS-1) izvrševanje s pravnimi sredstvi izpodbijane odločbe zadrži po diskrecijski pravici, če je izkazana verjetnost uspeha s pravnim sredstvom oziroma ogroženost pravic strank z nezmožnostjo restitucije (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 208-210).
Pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, je praviloma suspenzivna, kar pomeni da zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Odločba torej postane izvršljiva po 224. členu ZUP šele z dokončnostjo. Vendar lahko področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve, predvsem zaradi varstva javne koristi, kot velja denimo v inšpekcijskih zadevah ali pri odmerah davkov ali tudi po ZUP v primerih nujnih ukrepov v javnem interesu (236. člen ZUP). V posamično odločbo pa je treba v takem primeru nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek po 213. členu ZUP.
Določbo področnega zakona, da pritožba ne zadrži izvršitve zoper določene vrste aktov, je tako treba pojmovati restriktivno, torej izločiti suspenzivnost zgolj v zadevah, kjer področni zakon tako določa, saj gre pri tem nenazadnje za omejitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Če določa nesuspenzivnost pritožbe področni zakon le za ukrepe, torej pritožba ne zadrži izvršitve le zoper odločbe, ki odrejajo ukrepe kot materialno-pravno vprašanje, ki zagotovi cilj spoštovanja tega zakona. V inšpekcijskih zadevah bo tako ukrep torej odločba, s katero inšpektor naloži stranki določeno obveznost, da ne krši veljavnih predpisov.
Tudi, če področni predpis določa, da pritožba nima suspenzivnega učinka, gre za splošno ureditev teh postopkov, ki mora biti na konkretni ravni realizirana v izreku odločbe. Ker je izrek ključen za ugotavljanje izvršljivosti odločbe, morajo biti vse okoliščine, ki na to vplivajo (rok, suspenzivnost), zapisane oziroma odrejene. To nedvomno velja v primerih, ko je za stranko nesuspenzivnost celo ugodnejša (npr. davčne zadeve). Enako stališče je zavzelo na primer Vrhovno sodišče RS v sodbi U 638/92 z dne 8.4.1993, ko je odločilo, da nenavedba klavzule o nesuspenzivnosti pritožbe v izreku, ki izhaja iz področnega materialnega predpisa, pomeni, da ima pritožba po splošnem pravilu suspenzivni učinek (glej prim. Breznik in drugi v: Kovač et al., Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 168).
Če isti zakon določa izdajo več različnih odločb po vsebini in tipu odločanja (npr. tako inšpekcijske ukrepe kot podeljevanje licenc na zahtevo strank), organ vpisuje klavzulo o nesuspenzivnosti pritožbe le v izrek odločb, za katere ta zakon izrecno tako določi (npr. za ukrepe, ne pa za licence).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.